Dr. Milivoj Šrepel.
(Spisal Janko Barle.)
Veliki narodi so srečni, ker imajo obilo    nauk jedina zabava, zato je že 1. 1884. z iz-
književnikov, kateri si po svoji volji izbero predmete za obdelovanje. Kdor se leta in leta bavi vedno z istim predmetom, ni čuda, da ga natančno spozna in napiše o njem dela trajne vrednosti. Pri manjših narodih je drugače. Tu mora včasih pojedinec biti za vse; potreba sili, da pride včasih tje, kamor se je najmanje nadejal. Delavcev je malo, potrebe so velike, zato mora isti mož delovati na razne strani. Primerov imamo dovolj v slovenski in hrvaški knji- '• ževnosti. Prav zato mo- '¦ ramo ceniti može, ka- O teri morajo mnogokrat svoje sile razdvojiti, ^ vendar neprestrašeno in neutrudljivo delujejo tudi v prospeh lepe knjige in znan-stva. Njim je pač na- \t\ čelo: delaj, kolikor mo- \^ reš v korist svojega X naroda, delaj vestno za njegov napredek in posveti mu vse svoje sile. To   načelo   je   vedno
vodilo moža, katerega mislim ravno opisati, in ta je dr. Mili vej Srepel.
Milivoj Srepel se je porodil 8. listopada 1. 1862. v Karlovcu, kjer je bil njegov oče mestni uradnik. Ljudske šole je dovršil v Karlovcu, potem pa je odšel na zagrebško gimnazijo. V gimnaziji je bil vedno odličen dijak, ravno tako tudi na zagrebškem vseučilišču. Knjiga mu je bila zvesta tovarišica, „I)om in svet" 1899, štev. 9
Dr. Milivoj Šrepel
vrstnim uspehom napravil profesorsko izkušnjo iz klasične filologije. Učiteljeval je najpreje na zagrebški gimnaziji, ob tem kot marljiva čebelica izpopolnjeval svoje znanje in 1. 1886. napravil doktorat iz slavistike. Zaradi izrednih sposobnostij in obširnega znanja je prišel že 1. 1888. na vseučilišče kot docent iz latinske filologije. Hotel se je vestno usposobiti za mesto, katero je imel nastopiti, zato je odpotoval v Italijo, kjer je na klasičnih tleh zajemal iz neusahlji-? vega studenca znanosti. Bival je tamkaj osem mesecev, ogledal | si vse znamenitosti | Rima, Neapola, Floren-| cije in Benetek. Ogledal | si je starine, preiskal knjižnice in občudoval ,; divne umetnine, katere so tamkaj nakopičene. Vrnivši se v domovino, je bil imenovan izrednim profesorjem na vseučilišču. Odšel je tudi v Nemčijo, bival več časa v Berolinu, v Lipskem in Monakovem. L. 1892. je bil imenovan pravim profesorjem na zagrebškem vseučilišču, kjer službuje še danes.
O Milivoju Šreplu je rekel 1. 1893. v „Viencu" Sandor Gjalski: „U njega je sretno spojeno dvoje u divnu cjelinu: velik duševni dar i zeljezna revnost u radu." In prav je rekel.  Srepel je kot malokdo  duševno   na-
17
258
Janko Barle: Dr. Milivoj ŠrepeL
darjen, a razven tega je bil vedno neumorno marljiv. To dvoje moramo poštevati, potem umemo, da je doslej toliko napisal, vestno napisal, kar bo vedno imelo svojo ceno. Ze kot dijak na vseučilišču je počel sodelovati pri „Viencu", kateremu je bil vedno jeden izmed najbolj marljivih in zanesljivih sotrud-nikov. Sodeloval je pri „Hrvatskem učitelju", „Slovincu", „Pobratimu", „Nastavnem Vjes-niku" i. dr. Posebno zaslužno je pa njegovo delovanje v „Matici Hrvatski", kjer je od 1. 1887. v književnem odboru. Tu čita in ocenjuje razna leposlovna dela, kar je jako težko in nehvaležno opravilo, posebno sedaj, ko se v književnosti pojavljajo nove struje. Vsem je težko ustreči, pač pa lahko zameriti se, posebno pri manjših narodih, kjer so pisatelji tako navezani drug na drugega. Se bolj mnogostrano in zaslužno je pa Sreplovo delovanje v ,Jugoslavenski akademiji", kateri je od 1. 1890. člen dopisnik, a od 1. 1893. pravi člen. Da bi imela akademija mnogo takih členov!
Sreplovo delovanje v hrvaški književnosti je jako mnogostrano. Prilike niso dopustile, da bi se posvetil samo jednemu predmetu, ker so ga povsod rabili. Njegovi izredni nadarjenosti in vestnosti se je zahvaliti, da je povsod vrlo sodeloval in da je vsako stvar, katere se je poprijel, obdelal z veseljem in natančno. Dasi je mnogo sodeloval na strogo znanstvenem polju, vendar ni suhoparen učenjak, temveč ima nežno pesniško srce, zato se mu tudi kritike raznih leposlovnih del in raznih pisateljev dobro posrečijo. Ogrel ga je tudi naš Gregorčič, da je v prvih letih svojega književnega delovanja prestavil nekoliko njegovih   pesmij.
Vse Sreplovo književno delovanje, dasi je mnogostrano, se vendar suče okrog treh toček. On je hotel najpreje opozoriti Hrvate na rusko književnost in jih seznaniti z ruskimi veljaki, na katere se sedaj ozira vsa Europa. Potem je deloval na polju stare in nove književne zgodovine, katera mu je posebno prirastla k srcu. Tretjič je pa kot profesor latinske filo-logije vestno deloval na tem polju in si po-
sebnih zaslug pridobil, ker je pozabljivosti otel latinske pisce preteklih stoletij, kateri so se rodili v hrvaških pokrajinah.
Milivoj Srepel je mnogo deloval na to, da se hrvaška književnost osveži in preporodi po vzoru ruske književnosti. Sam piše v svoji knjigi „Ruski pripovjedači", katero je izdala „Matica Hrvatska" 1. 1894.: „U po-četku ovoga stolječa ne bi nitko živ na za-padu slutio, da ce iz nepoznatih krajeva ruskih umjetnoj pripoviesti zasjati novo sunce. Ruski pripovjedači četrdesetih godina stvo-rili su renaissancu na polju romana ne samo u svojoj domovini, nego i po ostaloj Europi. Sto više promatraš sjajni uspjeh ruskoga romana po svim naobraženim zemljama, to ti se više nadaje misao, da je ruski roman u neku ruku pravi preporod pripoviesti eu-ropske. — Ruski je roman osvojio najoda-branije duhove sviju narodnosti prirodnom svježinom svojom u izražavanju opažaja i dubokom simpatijom svojom prema čovjeku i njegovim bolima. U ruskom se je romanu najplemenitije očitovala duša mladoga plemena slavenskog, koje uza sve svoje mladenačke pogrješke odiše iskrenim milosrdjem i djelotvornimzanosom". Prepričan o tem, počel je Srepel sam prestavljati nekatera dela ruskih velikanov: Turgenjeva (Prikaze), Hercena (Tko je kriv?) Danilev-skega (U Indiju), Tolstega in Saltvkova Sčedrina. Prevodi so dovršeni in se čitajo prav gladko. Njegova zasluga je, da je „Hr-vatska Matica" izdala izborne Miškatoviceve prevode nekaterih Turgenjevovih del in tako seznanila tudi širše občinstvo z ruskim velikanom. V „Viencu" je priobčil Srepel celo vrsto sestavkov o raznih ruskih pisateljih in njihovih delih in vestno poročal o vseh važnejših pojavih v ruski književnosti. Lepa in dobro premišljena je njegova knjiga „Ruski pripovjedači", katero sem že prej omenil. Ko je opisal na kratko razvoj ruske književnosti, bavi se podrobno z ruskim romanom in z razvitkom realizma, potem pa prav zanimivo, vendar kritično, opisuje ruske pisatelje:   Gogolja,   Gončarova,  Turgenjeva,
J-anko Barle: Dr. Milivoj Šrepel.
259
Dostojevskega, Saltvkova, Garšina in Tolstega. Ta knjiga in pa Jagičeva: „Ruska književnost u osamnaestom stolječu", katero je Matica kasneje izdala, bodeta vsakomur dober vodnik v ruski književnosti in bodeta iz-vestno mnogo pripomogli, da spoznajo Hrvati književne sadove svojih severnih bratov.
Omenil   sem  nadalje,   da   se   je   Srepel mnogo bavil s starejšo in novejšo  hrvaško književno zgodovino. Bilo bi preobširno našteti vse, kar je Srepel storil na tem polju. Vsakih   počitnic gre  v Dalmacijo   in   preiskuje in proučuje rokopise slavnih  dalmatinskih pesnikov. Omenjam njegove razprave: „Skup Marina Držica prema Plautovoj Aulu-lariji", „0 Gundulicevim Suzama   sina  raz-metnoga",   „Ivan Gundulič i Hrvati  u Banovini", °„Pjesmi Jurija  Rastiča" i. t. d. — Ocenil je tudi prvo slovnico hrvaškega  jezika,   katero   je  izdal   jezuit Jernej   Kašic 1. 1604.,   katera lahko tekmuje z najboljimi slovnicami tedanjega časa. Ravno tako važne so tudi Sreplove razprave o novejši hrvaški književnosti.   Leta   1891. je izdal razpravo: „Pjesniški prvaci u prvoj polovini XIX. vie-ka", priobčil je u „Viencu" 1. 1885: „Milton i Preradovič", 1. 1889. „Nekoliko  pobiraka po   Preradovicevim   pjesmama",  leta   1890. „Utjecaj   Kačiceve   pjesmarice   na  Vuka   i Preradoviča, 1. 1898. „0 Vrazovoj kritici" itd. Ocenjal je v „Viencu" razna najnovejša dela: kneza Nikole, Hraniloviča.   Gjalskega,   Kozarca,  pisal glediške kritike   in   poročal  o raznih slovstvenih pojavih. „Matica Hrvatska" mu je izročila izdajo izbranih Preradovičevih pesmij (L 1890.),   katerim je dodal lep opis življenja   in  delovanja   pesnikovega,   potem pesniških del Mirka Bogovica I—III. (1.1893., 1894., 1895.)   in izbranih del Antona Niem-čiča. Njegovi opisi teh pisateljev so kritični, jasni   in   prikupljivi.   Ko  je   jugoslavenska akademija odločila zbirati   gradivo za književno zgodovino od konca XV. stoletja   do 1. 1860. v posebnem zborniku:   „Gradja   za povjest   književnosti   hrvatske", izročila   je urejevanje tega zbornika Sreplu. Prva knjiga tega zbornika,   katero je   uredil 1. 1897., je prav  zanimiva  in nam   podaje   prav   obilo
književnega gradiva, katerega je zbral največ Srepel sam, kakor ga je tudi že obilo pripravil za drugo knjigo.
Dasi bi se Srepel najrajši  posvetil  proučevanju hrvaške književne zgodovine, vendar kot profesor latinske filologije tudi   ni   zanemaril svojega predmeta. Dokazujeta nam to knjigi:   „Rimska satira" (1894.) in „Rimska književnost i latinski jezik" (1898.), kateri je izdala „Mat. H." v svoji knjižnici „za klasičnu starinu",   potem   prevod   Tacitovih   manjih del  (1.  1889.)  in   razprave:   „Iz   latinskoga jezikoslovja" (1. 1888.), „Analogija u sintaksi gramatičnih padeža latinskoga i hrvatskoga jezika   (1890.),   „Apulejeva   priča   Amor  i Psihe" (1890.), „0 najstarijoj lirskoj i epskoj poeziji latinskoj s komparativnoga gledišta" (1891.)   „0   životu  i radu satirika Juvenala (1892.),   „Ciceronov:   ,Somnium   Scipionis'" (1893.), „Rimske starine" (1893.) i. t. d. Posebno zanimivo polje si je pa izbral Srepel, ko je začel proučavati domače latinske pesnike. Hrvaška, posebno pa Dalmacija, je bila v minulih stoletjih v prav   živahni  zvezi   z Italijo. Ker ni bilo doma višjih šol, odhajali so Hrvati v Italijo, kjer se je ondaj posebno gojil latinski jezik. Sprijateljili so se s  hu-maniškimi   nauki in sami   zlagali   pesmi   v latinskem jeziku. Tako imajo Hrvati v XV. in XVI. stoletju prav odličnih latinskih pesnikov, v XVII. stoletju   manje,   a   v  XVIII. stoletju pa zopet v  ožji Hrvaški   in v Dalmaciji, dasi je latinizem   ponehal   v   drugih zemljah. Elija Crijevič — Elias Lampridius cervinus (1464—1520) iz Dubrovnika,  ljubljenec   kardinala   Aleksandra   Farnesa,   kasnejšega   papeža   Pavla  III., je   bil   prvi za Petrarkom, katerega je kvirinalska akademija v 18. letu njegove starosti  ovenčala z vencem za njegove latinske   pesmi.   Slavni   so nadalje Jurij Sižgorič, Ivan Gučetic,   Selim-brij,  prvi   hrvaški   pesnik   Marko   Marulič, dva Negrija, dva Martinjaka, Nikola Alberti in Franjo Natali. Iz Boke kotorske so znameniti latinski pesniki: Bernard Pima,   Lju-devit Pasquali in Ivan Bolica. V XVIII. stoletju se je zbral posebno v Dubrovniku krog latinistov, o katerih pravi Mussafia,   da   so
17*
260
Janko Barte: Dr. Milivoj Šrepel.
prava šola novih latinskih pesnikov. Glavni pesniki izmed teh so preživeli večji del svojega življenja v Rimu kot jezuiti, a ti so: Rugjer Boškovic, Benedikt Stav, Rajmund Kunic in Bernard Zamanja, razven teh še Jurij Ferič, Faustin Gagliuffi in Junij Resti. Šrepel se je zgodaj zanimal za te pisatelje, in njegovo delo je tem bolj vredno hvale, čim manj so bili doslej znani. „V Radu" jugoslavenske akademije je napisal o njih še več prav zanimivih in tehtnih razprav. Razprava o Jurju Sižgoricu iz Sibenika (1440—1490) se bode skoraj tiskala, a izšle so že razprave: „Tvan Bolica Kotoranin, latinski pjesnik" (1894.), „0 Patricijevoj poe-tici" (1892.), „0 latinskoj poeziji Junija Restija" (1893.) in „Stay prema Lukreciju" (1895.) O Stayu pravi Appendini, da se o njem lahko reče, ako se sploh sme reči o kom, da je dosegel, — če ne presegel — katerega izmed latinskih klasikov.
Posebej še omenjam Sreplovo delo za njegov doktorat: „Akcenat i metar junačkih narodnih pjesama" (1886.), v katerem je ta predmet prav zanimivo obdelal in priobčil nekoliko novih mislij, katere so v znanosti tudi obveljale.
Ker je „Matica Hrvatska" pred kratkim v dežel poslala med knjigami za lansko leto
tudi jedno Sreplovo, ozrimo se tukaj nanjo natančneje. Ta knjiga, kakor smo že omenili, je: „Rimska književnost i latinski jezik. Po T. Birtu i O. Weiseu prire-dio Milivoj Šrepel." (8°. Str. 147.) — Ako pomislimo, kako važna je latinska književnost za vso poznejšo kulturo, moramo priznati, da je gosp. Šrepel ta predmet pogodil prav dobro. Ker je pa v tej stroki spisov že veliko, olajšal si je delo s tem, da ni pisal samostojno, ampak se je naslonil na dva pisatelja, katera je „priredil", kakor pravi, „za hrvatske prilike". In jako dobro delce je podal Hrvatom, ker ni hodil slepo za svojima vodnikoma, ampak je izražal tudi svoje misli. Vseskozi nam kaže zgodovinski razvoj, in sicer posebej v latinski knjigi, posebej v jeziku. Vse delo je sestavljeno jako pregledno, pisano je preprosto in umevno in zato se bere prav lahko in skoro prijetno. — To je mal vzgled, kako deluje naš pisatelj.
S tem smo podali površen pregled dosedanjega delovanja Milivoja Šrepla. Vsakdo mora priznati, da je v kratkem času storil jako mnogo in zaslužil, da sem nanj opozoril tudi Slovence. Načrtov ima še mnogo, in upajmo, da jih tudi dovrši, ker nam za to jamčita njegovo znanje in njegova marljivost. V vsem njegovem delovanju ga vodi in navdušuje ljubezen do domovine, katero iz vsega srca ljubi, in bodri ga zavest, da mora vsakdo .svoje zmožnosti, s katerimi ga je Bog obdaril, posvetiti v prospeh dobri stvari, v korist svojim rojakom.
Žumrova galerija v Vintgarju.