jjekliske 1.
h ljubček moj, kaj se boš jokal,
PESMI,
Kaj si boš lice rosil ? Ko jutri na tuje boš romal, Z vencem klobuk boš ovil:
In doli po vasi prizvižgal, Ukal in vriskal glasnč, Oh ljubček moj, kaj se boš jokal, Kaj ti bo tako hudfi !
Nikdar nisem te vprašala: Oh zakaj se v stran obračaš ? Le na tihem sem jokala, Da tako ljubezen mojo plačaš.
V	solzah sem za te molila, Da naj Bog te srečno vodi;
V	gorkih solzah sem prosila, Da njegov naj angelj s taboj hodi.
Da življenje ti poteče Brez te britke bolečine, Ktera mene v persih peče, In nikdar, o čuj, nikdar ne mine.
Moj ljubček je koso nabrnsil, In šel na ravno polje; Tam rožicam bode rudečim Kosil glavice rosnž !
Sinoči pa sem čula glas, Ki mi serce je stresel; Z gore samotne v tihi dol Ga veter je prinesel.
3.
In druga za drugo bo pala, Moj ljubček bo brusil kosč ; Oh serce, serce moje, Zakaj ti tak6 je tesn6 !
4.
To bil je don pogorskih zv6n, Ki mertvega spremljuje, To bil je don pogorskih zv6n, Ki mir nam oznanjuje !
Baptista.
j^EPA yiDA.
Roman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
SEDMO POGLAVJE.
Ko je stari Basnigoj prišel na Samorodino, bilo je vse v strahu in vse po konci.
Vide ni bilo nikjer.
Pomorski razbojniki so jo davi ugrabili, ko je menda mislila iti gori na Basnigojevino, na rojstveni svoj dom k roditeljem.
Tako je Samorodova družina pravila starcu na perva usta, in ubogi oče je moral berzo sesti, da se ni zgrudil na tla, ko je čul to strahovito novico.
In takoj ko so mu povedali to groznost, ni se nihče več menil za šibkostnega starca. Tekali so sem ter tja, drug druzemu ukazovali, povpraševali se, mešali se in ne vedeli, kaj bi, ter so bili drug druzemu na potu.
„Kje je Anton, za Boga svetega, Anton, Anton?" vprašuje oče Basnigoj in po doberšnem času zve, da je Anton tekel ali jezdil na jug ob obali, njegov brat na sever iskat, povpraševat, da je ribičem ukaze dajal, naj pozvedujejo in Bog ve kaj, vse za Vido, ki je od davi ni, in ki so jo gotovo odnesli razbojniki, o katerih se je že včeraj govorilo.
»Razbojniki? Ni mogoče, ni mogoče", jadikuje stari, a ne ve si pomoči, ne ve odločiti, kaj bi storil.
Nazadnje mu na misel pride, da je morda ona, ki je iščejo, kje v hiši, a drugi je iščejo zunaj; ali pa je morda na izprehodu, kje ne daleč od tod. »Razbojniki, razbojniki,, to ni mogoče! Dostikrat se je že prigodilo, da smo iskali česa daleč proč, a bilo je nam blizo in ni bilo izgubljeno, ni ne, ne bode ne daleč".
A neusmiljeni ljudje so povedali dedu, da je že od zore iščejo, da je vse preiskano, daleč okolo že, povsod se je klicalo ime gospo-dinjino, a ni bilo ni glasu ni sledu. Glasu ne, ker ni klicev slišala, sledil ne, ker ga je dež lehko izpral, ki je šel pred dnem in še potem po malem zopet padal.
In starec se je tresel, kakor merzličen, kakor pribit na svojem sedeži, ter je klical v poluglasnih stokih Boga na pomaganje in svetce njegove. V svojem strahu se še takoj domislil ni, da ima svoji ženi takoj poročiti, kaj se je zgodilo. In ko mu je to na um prišlo, obvzel ga je z nova strah, kaj bode iz matere, ko bode čula, da je njen edini otrok pomorskim razbojnikom, divjim, neusmiljenim ljudem v roke prišel.
Pošiljati sicer na Basnigojevino poročila ni bilo treba, ker tudi gori je družina berzo zvedela, da iščejo Vide, in kaj sumijo, da se
je zgodilo z njo. Došlo je tudi starki na ušesa in jo poderlo na tla v nesvest.
Pervi, ki je jenjal iskati, bil je starši Samorod, župnik. „Tu je vse zastonj, treba je samo v božjo previdnost zaupati, ki bode še vse prav izvela", rekel je in ustregel vsem upehanim.
Ko je prišel tudi Anton domov, ves zamolklo tih, se strašnim obrazom, truden in obupan, spustil se na stol, ter obraz pokril z obema rokama, bližal se mu je brat, ter je rekel z lahko modrostjo in to-lažljivostjo onega, kogar nesreča v pervi versti ne zadeva:
„Anton, v Boga zaupaj, še ni izgubljena".
»Izgubljena!" reče veliki mož, roka mu opade, kakor oterpla ob životu.
„Ce so jo razbojniki ugrabili in seboj vzeli, poslali ti bodo gotovo poročilo, kam pridi z odkupnino po njo. Za odkupnino jim je, denar, to je vse".
„Misliš?K reče Anton in naglo vstane.
TGotovo, in nekaj še imamo".
„Potem niso šli daleč, lopovi. Dohitel bi jih", reče Anton in premišlja.
„Jaz idem na morje", reče potem naglo. Poroči ti mojim prijateljem v Terst, naj skerbe tudi oni od svojev strani. Bodi še nekaj dni tu, če mene ne bode. Skerbi za dete. Če ti treba za kaj denarja, dala ti bosta oče in mati".
„Dala. dala bova", prikima stari tast Basnigoj z ginenim, na pol otročjim glasom.
Anton korači iz sobe ven in ukazuje pripraviti ladijo. Povsod mu je brat na pomoč se svojo večo hladnostjo in stari tast bi rad pomogel, rad svetoval, ali strašna, iznenadna novica ga je bila tak6 poterla, da ni mogel še govoriti, le zdaj pa zdaj je klical tiho Boga.
„Ali, brate, tako prav gotovo pa tudi ni, da bi jo bili razbojniki vzeli, morda jo je kaka druga nesreča zadela, morda.. ."
„Ne, glej!" In Anton pokaže košček njene oblek«, ki jo je bil našel na malem obsteznem kolci. „Tam doli je hodila. In pozna se, da se je tam nocoj čoln izkercal. Bibič je v jutro čul veslanje.
Tedaj je bilo dokazano.
Anton je odplul rote se, da brez nje ne pride domov, in ko bi jo imel, imel iz globočine morja ali z onega konca sveta.
Vest pa, da je tako čudovito izginila lepa Vida, razširila se je mej ljudmi daleč po deželi, nastale so pripovedke, v katerih se je na tanko povedovalo, kako je prišel „čern zamorec preko sivega morja, ladijo vstavil, ko je lepa Vida plenice prala", pa jo je zvabil in odpeljal v daljno deželo, ter da jo mož išče ali kakor se še dan danes v pesmi, katero je slovenski narod o naši lepi Vidi zložil, poje:
.....t.voj mož je šel od hiše,
Se po morji vozi, tebe iše, Tebe iše in se grozno j6ka, Od bridkosti njemu serce p6ka.
OSMO POGLAVJE.
Župnik, ki je bil tako ob nesrečnem dnevi prišel brata na domu obiskat, moral je zdaj nekaj dni tu ostati, ker ni bilo po odhodu Antonovem nobenega domačega.
Pervo, kar je storil, bilo je to, da je premestil dete na Basni-gojevino, k babici Basnigojki, ki se je strastno oklenila malega vnu-čiča, ko hčere ni več imela.
Drugo delo pa je bilo župniku, da je od kraja začel preiskavati in povpraševati zaradi Vide. Zvedel in videl je mnogo katero znamenje, ki ga v burnosti prej ne Anton, ne on ni bil zapazil. In po vsem tem je mož z glavo majal in sumnjivo molčal.
Na pesku namreč doli, kjer je moral tuj čoln čakati, ni bilo mnogo sledu poznati. Čoln je bil majhen. Imajo li pomorski razbojniki male čolne ? Dalje tudi psa Volka ni bilo nikjer, pač pa se je poznala ena stopinja njegova skoro do tja, kjer je bila Vida v čoln nesena-, — če je bila. Čudno, da bi bil pes miren. A vsi sledovi so bili jako slabi, negotovi, za to se ni dalo terdno sklepati o ničemur.
Bolj čudno pa se mu je zdelo, — da celo ostermel je sam pri sebi, — ko je od dekel čul, da so one na vse rano jutro našle glavna dvorska vrata odperta, in da so slišale malega Tončka samega jokati. Kako je to, da je danes tako zgodaj odšla, kakor nikoli ? Kako da ni prej kake dekle poklicala, ter ji svoje dete izročila, predno se je k roditeljem napotila ?
Strašna misel mu je urezala preko glave, zlasti ker se je domislil sinočnjega pogovora in Antonove pritožbe o svoji ženi.
A dobri mož ni hotel sumničiti, obrisal si je hladen pot z obraza in se izkušal razmisliti, hodeč od tod do tam, mej družino, ki se je zopet dela polotila.
V mraku je sedel župnik zamišljen na južnem oglu hiše in gledal po enakomernem morji.
Ovčar Stoklasek je bil prignal ovee v hlev, pa se je bil postavil ne daleč, kacih deset korakov od duhovnega gospoda in ga gledal nekako posebno. Nekaj je deržal v roci in noga se mu je kakor kerčevito večkrat premeknila, da bi stopila naprej do gospoda, a strah ga je bilo blagoslovljenega moža, da si ga je Stoklasek rad imel, ker je včeraj dobro slišal, kako ga je župnik branil gori mej skalami, ko ga je Anton Samorod z bičem tepel.
»Kaj bi rad?" vpraša ga župnik, ko zagleda blizo stoječega in proti sebi obernenega ovčarja.
„To-le," reče Stoklasek in pred-se moli nekaj okroglega v roci, pa samo z eno, šepavo nogo naprej stopi.
„Kaži sim, kaj je ?"
Pastir pri skaklja in izroči gosgodu mal, rudeče obrobljen portret. Slika je kazala miadega lepega moža. Župnik jo je samo enkrat pogledal, barvo na lici izpremenil, oči v starega pastirčka uperl in naglo vprašal:
„Kje si to dobil, povej!"
„Našel" reče šcpec.
„Kje ? Kedaj ?"
„Davi, tam doli." Rekoč kaže s perstom ob morji.
„Pojdi z menoj, da pokažeš" reče župnik hlastno in da si je bil že mrak, stopal je postarni duhovnik tako hitro, da ga je Stoklasek s težavo dohajal.
„Tu-le" pokaže pastir. — Ni bilo daleč od mesta, kjer se je poznalo prislonjenje čolna na pesku. Duhovnik je iz pastirja izvlekel, da je to našel davi rano, ko je ovce mimo gnal, da je bilo že rosno, da je že od daleč z verha videl in ponj stopil, da ni še nikomur pokazal, nikomur nič pravil, kaj je našel.
„Molči tudi zdaj. Nikomur ne pripoveduj, da si kaj našel. Oe ne pomoleiš, greha bodeš kriv," zabičuje mu duhovnik nekako slovesno in v nekem strahu.
Iz tega je Stoklasek videl, da je gospodu ustregel s to podobico, zatorej si je upal vprašati:
„Bog ve, kakov svetnik je tisto, ali je svetnica ?"
„Ni svetnik, le pojdi, pa molči".
Pastir odide, župnik Samorod starši pa na mestu obstane, prime se za glavo in vzdihne:
„Bog! je li vendar res! Tako daleč! O ubogi moj brat, ubogi Anton!"
(Dalje prih.)
p propadu nravnosti za rimskih cesarjev.
Spisal Pr. Wiestlialer.
(Dalje.)
Da je taka brezumna potratnost slednjič tudi najbogatejšo zakladnico izpraznila, in da so bili tedaj cesarji in drugi zapravljivi bogatini cesto v prav sitnih denarnih zadregah, je doumno, Kaligula n. pr. je podedoval po varčnem cesarji Tiberiji po najskromnišem poročilu 270 miljonov sestercijev, t. j. do 15 miljonov tolarjev in jih je bil že v drugem letu svoje vlade popolnem potrosil. Vitellius je po-tratil v nekaterih mescih 900 miljonov sestercijev, t. j. do 50 miljonov tolarjev. Ko je bilo tako vse imetje pošlo, trebalo je misliti, kako si novili denarnih pritokov pridobiti. To pa ne prizadeva ne cesarjem ne drugim potratnikom posebne preglavice. Pervi se ne izpotikajo ob nobeno krivičnost ako jim le kaj dobička obeta. Od prostega ljudstva domačega se nimajo pač ničesa nadejati; ker je le siromaško in verhu tega še preleno, da bi si v svojem siromaštvu z delavnostjo pomagalo, marveč so oni prisiljeni, pitati ga o lastnih troških, da jim njegova lakota ne zbudi kakih uporov. Eavno tako slabo kaže cesarjem v provincijah. Te so bile že v republikanskem času po
svojih lakomnih prokonzulih iu propretorjih popolnem izsesane ; tedaj je nastala velika nevarnost za deržavo, da ta izdatni vir rimskega blagostanja slednjič ne usahne. Iz tega je zrasla cesarstvu ena naj-važniših nalog : skerbeti za to, da se slabo stanje inozemskih pod-ložnikov kar najprej mogoče izboljša. To se jim je res tudi posrečilo. Kajti uredivši provincijalno upravo nadzorovali so vestno cesarske namestnike, da niso svoje oblasti krivo rabili. In če imamo že cesarstvu sploh kako zaslugo priznati, gotovo je ta, da so za njihovega vladarstva provincije, ki so toliko vekov pod težkim jarmom neznosne sužnosti ječale, vsaj človeških pravic uživati mogle.
Kar pa mora cesarska lakomnost pri teh dveh življih rimske deržave pogrešati, to jim obilno nadomestuje bogato plemstvo, ki se je bilo doma in na tujem denarja kot pijavka kervi nalezlo. Ono jamejo tedaj cesarji obirati; stiskajo ga, preganjajo in na smert obsojajo, kar vedo skoro vselej s kakim uzrokom opravičiti, če je še tako malo veljaven. Povod krivičnim obsodbam jim daje navadno kak izmišljen prestopek od Tiberija zopet oživljene postave o veleiz-daji (lex de maiestate), ali kakor bi se dalo to z ozirom na ta čas bolje prevesti: o razžaljenji cesarskega veličanstva. Nekoliko iz lakomnosti, nekoliko pa tudi iz strahu za svoj prestol izveršujejo to postavo s tako osornostjo ali prav za prav nečlovečnostjo, da nas je kar groza, ko beremo knjige starih zgodovinarjev, ki so skoro na vsaki strani napolnjene z imeni večidel nedolžnih daritev cesarskega trinoštva. Dan na dan zapletajo premožne ljudi v kriminalne pravde, ter jih more s kervoželjnostjo, kakoršno vidimo komaj pri divjih zverinah. Kača ne stori kači nič žalega, lev ne usmerti leva, zob ljutega risa ni nevaren risu, medved se ne loti medveda, pravi Juvenal (Sat. XV. 180 insl.) — a človek na cesarskem prestolu mori človeka, ne oziraje se na to, je li tujec, domačin ali sorodnik. Z derzno roko razterga vse vezi, katere ga vežejo na prijatelja, na brata, na mater! Evo vam nekoliko dokazov. Tiberi us umori Agrippino, ženo stričnika svojega Germanika; njen sin Nero se sam usmerti, zapazivši poslanega mu rabeljna (Sueton. Tib. Tac. Annal. VI. 25.); drugi sin Drusus pa devet dni v ječi lakote umira, živeč se se zeljiščem, s katerim so bile blazine njegove postelje natlačene (Tac. Annal. VI. 23.). Enako barbarsko postopa proti vsakemu, če se mu zdi nevaren, če je premožen, ali pa če ga je tudi nehoteč s kako malostjo razžalil. Neko Vitijo da ubiti, ker je smert svojega sinil se solzami obžalovala (Tac. Annal. VI. 10.). Sextus Marius, najbogatejši mož na Španskem, mora tudi umreti, ker Tiberius po njegovem imetji hlepi (Tac. Annal. VI. 19.). Kako žalostne so morale biti razmere za njegove vlade, nam je razvidno iz tega, da zaznamuje zgodovinar Tacitus (Annal. VI. 10.) naravno smert pontiflksa Lucija Pisona kot redko prikazen v tako visoki službi in Dio (LVIII. 23.) pravi: „da je bilo pod njim življenje kazen, smert pa dobrota." Se hujše počenja Kaligula. On usmerti svojo babico, iznebi se svojega posinovljenca in razsaja sploh po mestu, kakor mesar v
mesnici (Dio LIX. 3 in 8.) Po smerti njegove med boginje uverstene sestre Drusille se prične strašansko klanje po Rimu. Ta mora umreti, ker jo je premalo obžaloval, drugi zopet, ker je solze prelival po njej, ki je vendar boginja postala; neki mož zapade smerti celo zavoljo tega, ker je v tem času občne žalosti toplo vodo prodajal (Dio LlX. 11.). Pri neki priložnosti sili cesar starega, popolnem nedolžnega očeta,, z lastnimi očmi usmertitev svojega sinu gledati, in ko mož prosi, naj bi se mu pri tem strašnem dejanji mižati dovolilo, da ga nemudoma posekati (Dio LIX. 25.).
Kader pri gledaliških predstavah borilcev že dovolj m, ukaže nekatere izmed zbranih ali odhajajočih ljudi zgrabiti, ter jih divjim zverinam vreči, še prej pa jim jezike izdreti, da bi ne mogli kričati in ga preklinjati (Dio LIX. 10.). Pri neki igri se ga loti taka kervo-željnost, da vsklikne, videč pred seboj nebrojno množico: M0 da bi vsi en vrat imeli!" (Dio LIX. 13.) Ko mu nekedaj pri igranji s koe-kami denar poide, da si galskf davčni razkazek prinesti, obsodi naj premožniše Galce na smert in zakliče, v družino se vernivši: „Med tem, ko vi za par denarov igrate, pridobil sem si jaz 150 miljonov". In res! bili so vsi brez opravičenega uzroka ob glavo dejani, eden izmed njih, Julius Sacerdos, ki ni imel posebno velikega premoženja, celo le zavoljo svojega priimka (Dio L1X. 22.). Pretor Junius Priscus je moral umreti, ker je Kaligulo njegovo bogastvo mikalo. Ko pa cesar zasliši, da mož ni takega premoženja zapustil, kakoršno bi njegovo smert opravičevalo, izusti, pripoznavši svojo prenagljenost, besede: „Mož me je prekanil: on je po nedolžnem umeri in bi bil lahko še delj živel- (Dio LIX. 18.). Tako je obiral ta cesar vse Rimljanstvo, brez izjeme, da človek ne ve, bi li se bolj čudil cesarski prederznosti, ali rimski toposti, ki jo je terpela. A to ni edina pot, po kateri je temu vladarju denar prihajal; zvita cesarska glavica je iznašla še druge pomočke. pomagati si iz denarnih zadreg. Njegovo cesarsko veličanstvo, potomec Avgustovega božanstva se ne sramuje na javnih dražbah prodajati zmagovite konje, gladijatorje, vozove in druge dragotine iz svoje palače in ceno posameznih reči kvišku poganjati s tem, da se tudi sam dražbe udeležuje, ter pri pervih pridobljene zmage našteva, druge pa za nekedanjo lastnino slavnih mož izdaja. Za drag denar kupujejo mnogi te. reči iz strahu pred njim, drugi, da bi potem za ubožne veljali in tako pred njim varni bili. Zlobnost cesarjeva je često tolika, da ukaže že prodane konje in gladijatorje skrivaj ostrupiti (Dio LIX. 14.). Se bolj ničemur na so druga iz njegove lakomnosti izvirajoča dejanja. Prisvoji si namreč vse premoženje, katero je bil kak centurio (stotnik) po triumfu njegovega očeta komu drugemu, kakor cesarju zapustil. Ravno tako mora senat na njegovo povelje skleniti, da ima vsakedo, ki je nameraval Tiberiju kaj voliti, zdaj Kaligulo med svoje dediče vpisati. A ko mu to še ne zadostuje, naloži vsem cestnim nadzornikom in sploh vsakemu, kedor je imel kaj z ohranjevanjem cest opraviti, velike globe, češr
da 111'so od deržave izprejetega denarja za pravi namen, ampak le v svojo korist uporabljevali (Dio L1X. 15.).
Ce smo pa že Kaligulove krutosti zavzeti, tem bolj se bodemo zgrozili Neronove nikedar nasitene kervoželjnosti. Boječ se za prestol, ostrupi svojega polubrata Britanika, svojo pervo soprogo, blago Oktavijo, da grozovito usmertiti, drugi pa, Poppaeji Sabini, pro-uzroči v jezi smert sunivši jo v trebuh; on ugonobi zvesto mu vdanega prijatelja, mestnega prefekta Burra in sivega učitelja svojega Seneko; on divja celo zoper lastno mater Agrippino, ter jo da slednjič ubiti, ker se mu zdi nevarna. Kako se je bil ta trinog vsake človeške čuti iznebil, priča nam dovolj njegovo vedenje po materini smerti.
(Dalje prih.)
OZABLJENI OČAKI.
Očaki z mečem svojim Jemali so glavč: Potomec z rosno koso Pobira pa trave.
Z gore je v dol donela Pač pesem svoje dni; Zdaj iz doline v goro Otožno se glasi.
Večerni zvoni gori K razvalu zapojo, Pozabljenim očakom Pozdrave prines6.
Baptista.
j^astlinskfe svatbe.
Spisal Fr. Erjavec.
V, pismo.
Največa lepota, ki jo ima rastlina, namreč venec, postane ji lahko nevarna. Človek želi v svojem vertu imeti kolikor mogoče velike, krasne, bliščeče cvete, a to doseže s tem, da umetno pomnoži število venčevih listov. Vertna roža, katero si Vi, ljubeznjiva gospa, tako radi zatikate v svoje lepe lase, je tak cvet. Vertnarjeva vešča roka ga je izvela iz proste divje rože ali sipka, kateri rase pri nas po vseh mejah in sečih; njegovi lepo rudeči plodovi zaljšajo še skozi vso zimo gole mladike. Toda venec divje rože ima samo pet listov, a pitovna vertna jih ima mnogo več. Odkod toliko listov? Te
Visoko verh skalovja Razrušen grad stoji, Po gabrih krog razsipa Večerni piš verši.
Slovel je na tem gradu Nekdaj ponosen rod; Neznan je zdaj po svetu, Pozabljen je povsod.
In vnuk neznan, neslaven Več vranca ne dervi: V dolini brazdo reže, Za kruh se svoj poti.
liste je izvel človek z umetno, namenu primerno kulturo in sicer prašnikom na kvar. Zaradi obilne in premenjene hrane izrodili so se prašniki, niti in prašnične vrečice so se jele širiti, cvetni prah je izginil in prašnik se vedno bolj in bolj približava venčevemu listu — in tako postane tako imenovani polni cvet. Ako primerjate te lističe med seboj, opazite takoj, da so vnanji največi in najbolj ru-deči, a čem dalje proti sredi, tem ožji so in spominjajo na prašnike, tu in tam opazite še kakega z rumeno glavico na konci.
Tako polno cvetje se da lehko izvesti iz vsake rastline, ki ima mnogo prašnikov. Ali vsak poln cvet je obsojen na neplodnost, in v resnici vidimo, da se v njem plodnice niti ne razvijajo več. In tako je ta gizdavost, ki nam je na roži, na klinčecu, na kameliji i. t. d. tako mila, v nesrečo sami rastlini, ki ne more zadovoljiti zahtevam narave, ter se mora izneveriti svoji pervi in najimenit-niši nalogi.
Morebiti ne bi bilo odveč, ako povemo še katero o rastlinskih bastardih.
Žužkom, kateri — kakor vemo — prenašajo cvetni prah, dogodi se prav lehko, da tega prahu ne oddajo na pravo adreso, da ga ne odneso na ono rastlino, kateri je bil namenjen. Ako cvetni prah dospe na popolnoma tujo rastlino, ne more delovati, ter gre v nič. Ako pa pride na brazdo kake sorodne rastline, ako na pr. cvetni prah kake rože pride na plodnico druge rožine verste, zverši se večkrat oplodba, in s tujim prahom oplojena rastlina proizvaja zdravo in zrelo seme. Ako pa vsadimo to seme, zrase iz njega rastlina, katera ne enemu, ne drugemu roditelju ni popolnem enaka, od vsakega ima nekaj, po svojih lastnostih tedaj stoji med njima v sredi. Take rastline zovemo bas t ar de. In v naravi se v resnici rodevajo taki nezakonski otroci, posebno rado se to godi pri raznih verbah, pri različnih verstah osata. ki rase povsod kot nadležen plevel, in pri lučniku. Kakor nezakonski otroci v človeškem društvu, tako prizadevajo tudi ta nezakonska rastlinska deca botanikom, zlasti sistematikom mnogo sitnosti in nadlog.
Bastardi se ponašajo navadno z lepimi in velikimi cveti. To vedo vertnarji in ljubitelji cvetja obračati na svojo korist, ker morejo z bastardovanjem združiti odlične lastnosti dveh sorodnih, toda različnih rastlin, ter iz njiju proizvesti tretjo rastlino, katera te odlične lastnosti zedinja. Vertnar namreč poreže cvetom ene rastline prašnike, njihove brazde pa napraši s prahom, vzetim drugi rastlini. Iz tega semena dobi potem bastarda, lepšega od njegovih roditeljev.
Toda ti bastardi se ne morejo razmnožavati semenom, ker njihova semena so nerodna. Ako hočemo od bastarda dobiti rodno seme. moramo ga zaprašiti prahom, vzetim od onega njegovih pervih roditeljev. Ali mlada rastlina unučica, izrasla iz tega semena, ne bode popolnoma podobna svojemu neposrednemu roditelju bastardu. temveč približavala se bode svojemu dedu ali babici, onemu namreč, od katerega se je bastard zaprašil. Ponavlja-li se to skozi več gene-
racij, vernejo se potomci malo po malo popolnoma v stari pervotni tip. Tako skerbi narava z neplodnostjo bastardov, da se vzderže verste navkljub mogočemu križanju.
Vertnarjem pa neplodnost bastardov ni nikakoršna zapreka, ker jih lahko pomnožavajo sadikami, grebenicami, gomoljci, cepi i. dr., kakor že to uči vertnarsko znanje.
Po vsem tem, kar ste tu brali o rastlinskem razplodu, boste morebiti, ljubeznjiva gospa, prašali: Ali se razplodba na opisani način verši pri vseh rastlinah?
Na to vprašanje odgovarjam: Ne razplodujejo se vse tako. Mnoge rastline nimajo cveta, vsaj ne v onem zmislu, v katerem smo mi dosle o njem govorili. Kaj ne, milostiva gospa, da še niste videli cvesti gobe, lišaja. žabjega okraka, maha ali praproti, ali vendar se tudi te brezcvetne rastline plode.
Ne zdi se mi primerno tukaj na dolgo in široko razlagati, kako se razplodujejo te brezcvetnice, ali toliko morem vendar reči, da tudi te rastline proizvajajo iz sebe nekaj, kar bi se moglo primerjati semenu cvetočega rastlinstva. Te brezcvetnice stvarjajo namreč v sebi neke predrobne krogljice, tako zvane troske, iz katerih zopet izrasto necvetoče rastline iste verste. Med trosko in semenom je samo ta razloček, da ima vsako seme klico, to je že izraženo mlado rastlinico, katera dospevši na ugodno mesto, začne se dalje razvijati; troska pa nima klice, temveč je enostaven mehurčič, izpolnjen z nečim sokom. *)
Pristaviti moram pa takoj, da sta tudi za proizvod trosa takisto potrebna dva elementa ali dva organa, eden namreč oploduje in se more primerjati prašniku, drugi oplojeni pa plodnici.
Nekedaj so mislili ljudje, da se nekatere ribe, na pr. ogorji ali jegulje in piškorji izležejo sami od sebe v blatu, in še dandanes so nekateri te vere, da bolha in drugi merčes postane sam po sebi. brez roditeljev iz smrada in nesnage, ljudje to še verujejo, akoravno je fiziolog Harvey že pred 250 leti izrekel imenitno resnico: „Omne vivum ex o v o", to je: vse, kar živi, postane iz jajčec.
Mi pa ne samo, da smo preverjeni o resničnosti Harvey-evega izreka, temveč ga še razširimo na rastlinstvo, ker vsaka rastlina je v svojem pervem začetku majhen zapert mehurčič, majhna v tekočino izpolnjena krogljica — jajčece. Pomislite, gospa, samo na trosko pri necvetočih in na k lic ni k pri cvetočih rastlinah, in gotovo boste priterdili staremu Harvey-u in z njim vred uzkliknoli: Yse, kar živi, bodi si žival, bodi si rastlina, v jajčecu se je začelo.
V Gorici na Soči jeseni leta 1873.
*) Ako bi hoteli iskati analogije med živalstvom in rastlinstvom mogli bi reči, tla so cvetoče ali semenske rastline podobne onim živalim, katere ro-devajo žive mlade, brezcvetnice ali trosnice pa onim, ki jajce neso.
JA I S L I.
Pisma iz Zagreba, piše dr. Pr. Celestin.
(Konec.)
Ce tudi se ne da tajiti, da znanosti sploh dobivajo večo ten-dencijo stopiti v ožo zvezo z življenjem, mora se vendar priznati, da spoznanje neogibne potrebe prav ozke zveze napreduje zelo počasi. Velika večina ogromnega Jepoznanskega" blaga, ki sedaj preplavlja knjigoterštvo in pa čas izgubljen na prečitavanje, to je velikanski kapital z nepopisnim lahkoumjem zapravljen. Ker računati se ima ne samo to, kar je izgubljenega ravno sedaj, a še veliko bolj to, kar se zameta s tem, da se tako odgojujejo cele generacije ali naravnost k brezmisliju ali pa k onemu škodljivemu dualizmu, ki sedaj tako rado loči poštenje in življenje.
Stroga znanost je sicer po svoji naravi menj podveržena taki zlorabi, vendar pa teorija absolutne znanosti, znanosti, ki si je samonamen, v ustih raznih akademičnih, vseučiliščnih in drugih „možkih modrih nogovic," kakor jih zove Diihring — eden naj solidnejih in naj originalnejih sedanjih nemških učenjakov „ne modrih nogovic" — ta teorija je tudi naredila in dela še zmiraj veliko škodo. Ona je kriva, da se že tisočletja mnoge, večkrati bogate sile tratijo za čisto neplodno znanje, ono silo pa, od katere je vendar najbolj odvisen napredek — kapital — še vedno imajo v rokah ljudje, ki so v očeh „možkih modrih nogovic" primerno pravi ničevedci. Prav žalostno zabavno je le, da taki „ničevedci" napolnivši si mošnje večkrati blagovolijo vabiti k sebi učenjake za spodoben „relief" svoje drage osebe in dariti kako trohico „za znanost in umetnost" — in slava njihova je velika!
Ni treba preroškega duha, ako se terdi, da se bo zmerom bolj pogostoma pri vsem, kar se hoče ceniti za znanost, pazilo najpervo na dotiko z življenjem, in da bo oni človek gotovo redek postal, ki
„Z željno roko zaklade koplje In je vesel, če najde glist."
Mi Slovenci dobro vemo, da ne moremo veliko, vendar pa z resnim delom smemo nadejati se, da si sčasoma zdatno poboljšamo in ukrepimo narodno življenje. Bodimo praktični v blagem pomenu : naj bo vse naše dejanje napravljeno na pošten materijalni in duhovni napredek, ki drug drugega pogajata. Vsestransko umno gospodarstvo s tem kapitalom, ki ga imamo v svoji zemlji, obertniji in v vsakem drugem produktivnem delu in znanji, nam edino more dati gotovejo, lažo sedajnost m bodočnost: „pomagaj si sam in bog ti bo pomagal."
Na srečo se je združevanje pričelo, ono nas more braniti proti sovražni nam materijalni in duhovni moči.
Misel medsobne pomoči v združevanji naj bi postala sčasoma narodna v naj s i rje m pomenu, kakor postaja tudi drugodi n. pr. v Eusiji. V ta namen si tam inteligencija skerbno išče potrebnega so-cijalnega znanja in izkušnje, da more potem voditi sebe in narod. Omikanemu, naj si bo možki ali ženska — da, tudi ženska — so glavni pogoji socijalnega napredka večidel vsaj nekoliko znani, ker to znanje razširja vsa literatura v vedno širjem obsegu. Za to ima ona — to se sme reči s polnim prepričanjem — tak upliv na bralce, kakor nobena druga v Europi, hoteč bili ne kako olepšanje življenja, nego življenje samo.
Ako hočemo biti odkritoserčni, moramo pač priznati, da naše narodno delo ni bilo vedno tako zistematično omejeno na to, kar nam je najbolj potrebno in po naših silah. Kedor prelistuje n. pr. naše kmečke Novice, opazi lahko v njih med blagom, namenjenim gotovo kmetu — in tu je zares velika zasluga Novic — različne jezikoznanske, mitologične in druge učene razprave, ki nikakor niso izvirale iz naših glavnih narodnih potreb. Pri nas je še nedavno Miklošičev bilo ravno toliko kolikor vseučiliščnikov in (drugih naših učenjakov niže verste. Kako modro smo sedevali pri pivu, ter junaško grizli naj terje jezikoslovne koščake, mi, ki bi se bili večidel že na sklanji Jelena" kaj lepo prekucnili!
Vse to je bilo odpustno : mladost — tudi narodova — ima svojo norost. Ali bojim se, da nam dolgo ne bode. Imamo že nekaj izkušnje, in torej je naša dolžnost, da jo rabimo vedno bolj v splošni prid. Morda bi si sčasoma omejili nek obseg splošnega znanja, potrebnega vsakemu zares omikanemu človeku, znanja, ki ga do sedaj žalibože ne šole, ne življenje ne dajo vsega vsem. Obseg ta bi ne smel biti velik, torej iz današnjega zaklada znanosti z največo ostrostjo izbran glede na najnujnije materijalne in duhovne potrebe. To splošno znanje bi imelo dajati vsaj elementarne pojme o društvenem življenji in njegovih potrebah.
Bojim se, da se kedo smehlja temu izreku, misleč, da te pojme ima vsak omikanec. A največa težava je ravno ta, da je naša omika tako silno komplicirana, iz toliko podrobnosti sestavljena, da bi tudi oni »srečnež/ ki po dolgem, mučnem učenji premaga vse, kar naše srednje ali celo visoke šole zahtevajo, ko bi mu življenje dalo potem še čas in veselje premišljevati vrednost pridobljenega znanja, da bi tudi on le prevečkrati moral reči: „Fehlt leider das geistige Band."
Elementarni pojmi društvenega življenja bi imeli vsaditi nam krepko to absolutno resnico, da je stalna sreča posameznega in celote mogoča le v delu, ki ga vodi zavest o potrebi omejenja absolutne svobode poedinca t. j. o potrebi uredovanja »boja za bitje." Saj v tem uredovanji je pomen hoda vsega človeškega napredka.
Kedor se nekoliko ozira po svetu, lahko vidi, da so one resnice, ki človeštvo, naravo sploh dvigajo, prav proste. Ako torej hočemo biti sposobni, opazovati jih, moramo izkušati ohraniti si prosti um.
To je pa dandanes prav težko, ko se v omiko jemlje mnogo, kar jo le teži. Ne pozabimo tu zlate besede :
Bs tragt Verstand und recliter Sinn
Mit wenig Kunst sich selber vor,
ter se ne trudimo preveč s proizvodi, o katerih ta izrek ne velja. Ker pa je učena polovica človeštva t. j. možki rod v marsičem bolj za omikan nego omikan, kažejo ižkušnje, da je druga polovica že večkrati pomogla pervi iz zadrege, nego mi priznavamo. l)o sedaj se je ženstvo zistematično izključevalo od resnejšega umskega truda. Mi — kolikor nam je to mogoče — bi proti svobodi grešiti ne smeli, ker to se maščuje hudo, kakor uči zgodovina. Umskega kapitala ni nikjeri preveč in tudi ne pri nas; torej bi mi imeli ženski um z veseljem in zistematično na pomoč jemati v svojem težavnem narodnem stanji veliko bolj, nego smo ga jemali do sedaj — če smo ga.
Tu pa je treba ogibati se posebno akademičnega aparata in tona, kakor se je najbolj pri Nemcih razvil, katerih učena literatura je bila tako dolgo in je deloma še sedaj navadnim smertnim veliko menj dostopna, nego n. pr. francozka ali ruska, četudi Nemce živa potreba sili, da nekoliko popuščajo učeno pedanstvo.
Prost, jasen in vendar lep jezik mora imeti vsako širjemu krogu namenjeno delo, ter naj bode zanimljivo, in to je, ako izvira iz življenja za življenje. Ni se treba tu bati, da bi realizem zaterl vse više, idejalno. Idejalizem je čisto neproduktiven, mertev, ako nima svojih korenin v življenji. Tak je bil posebno nemški, goreč v teoriji za različne gerške, rimske in druge idejale, v življenji pa se sušeč v znanem, zabavnem fllisterstvu. Iz njega se je čisto naravno moralo razviti sedanje nasprotje, sedanja prejšnjim načelom tako nezvesta praktičnost: „les extremes se touchent". Obžalovati tega ni treba, če tudi je velika večina nemške hiperidejali-stične literature izgubila za vselej svoj prejšnji pomen. Zakaj še le sedaj je slovstvo iz življenja za življenje mogoče, ako premaga neke ekstreme realizma.
Ali nam ni ta prikazen prav resen opomin, da se tudi mi po-primemo v slovstvu življenja, da nam nemštvo v svoji praktičnosti sedaj še nevarneje ne postane, nego je bilo do sedaj ? Nemec je bil sicer tudi prej proti nam le prepraktičen, pa sedaj v veku Darvvinove teorije, ki napravlja povsodi — tega si nikar ne tajimo — velik prevrat, postaje sebičnost, kamor se ozremo, še silneja.
Naj si mislimo o tem nauku, kar si bodi, računati moramo z njim, ako nočemo terpeti škode od brezobzirnih njegovih praktičnih priver-žencev. In znanje naravoslovja v širokem pomenu, ki dobiva vedno večo praktično važnost, da je v kratkem vse življenje skoraj popolnoma-izpremenilo, ono moramo širiti kolikor mogoče na široko. Noben stan bi ne smel ustavljati se mu, ker če tudi poveršno tako znanje časi res ne blaži, to se o zistematičnem gotovo terditi ne more.
V njem je marveč velik del bodočega napredka človeštva do i-esnič-nega ljudoljubja, v njem se bodo tudi glavne kristijanske resnice z nova oživile.
To poznanje nas bode usposabljalo za brambo lastnih interesov materijalnih in duhovnih — zdravi egojizem je pervi zakon samo-hranjenja — ono učilo prave ekonomije narodnih sil, odvračujoč nas od sedanjega mnogega neplodnegav početja. V mnogočem — če tudi ne v vsem — so nam v Avstriji Cehi tu lahko v primer.
Eastoče - produktivnega dela nam je torej najbolj potreba. To gotovo čutimo bolj ali menj vsi. Žalibože nas tudi nesrečno politično stanje odvrača od uspešnejšega dela. Ali pomisliti je treba, da nam najveei politični uspehi ne morejo koristiti veliko in na dolgo, ako obrezani inneobrezanižidje, ki so tu v Hervaški tako mogočni, trojednico se Slovenijo vred vtaknejo v žep.
Pazimo torej, da se ne bo kedaj dejalo: deliberantes periere, učenj e jih je ubilo!
pITER ARNI POGOVORI.
J. JURČIČ.
(Konec.)
Jurčič pozna človeško življenje, človeško serce. Njegovi značaji so vedno resnični; najbolj pa se mu, po moji sodbi, posrečijo tako zanimljivi, temnogledi moški značaji, katerim tako rekoč pod terdo, razkavo skorjo bije rahlo, globokočutno serce, ki so se, ranjeni, užaljeni svetu in njegovim krivicam umeknili in zagrebli v svojo notranjost, kakor se skrije rahločutni polž pred ostro sapo v svojo hišo. Tak je »Deseti brat", »Doktor Zober", in tak je »profesor" v nedoveršenem romanu „Cvet in sad", če se ne motim. Tej prikazni se ne bode čudil, kedor osebno pozna Jurčiča!
Kakove so pa Jurčičeve ženske? Brez ženske ni življenja, ne — romana. Človek naj sodi o »lepem spolu" kakor hoče, to pa je gotovo, da je potreben, da brez njega ne moremo biti. „Med ženskami je zlodej", pravi naš pesnik. Se ženstvom imajo naši pisatelji malo sreče; v svojih spisih, pravim, kako v življenji, to vsak sam zase najbolje ve, tudi treba ni, da bi nam pravil. Njih ženske, zlasti v gosposkem krilu, s klobukom na glavi, so strašno puste, dasi neznansko lepe, pravi idejali ženske lepote, kakor jih vidijo naše gospe in gospice v „Bazarji". Vse imajo enak obraz, enake oči in lase in vse enako govore, »toda ne vprašajte me kako!" Vsi naši pisatelji, dejal sem, imajo malo sreče se ženstvom; ne, preveč sem rekel; Janko Kersnik, ki je s pervim svojim romanom »Na Zerinjah" s tako lepim uspehom stopil v kolo romanopiscev, da se smemo nadejati najlepših
del iz njegova peresa — Janko Kersnik se zna kaj ljubeznjivo in gracijozno sukati z ženskim spolom, tudi po parketu! Toda vernimo se k Jurčiču!
Jurčič je moder mož; kedor se dersati ne zna, naj ne hodi na led, in Jurčič ne hodi na led. Njegove ženske, kolikor jih potrebuje v svojih romanih, se svojim vedenjem in govorjenjem bralca nikakor ne motijo; in to je že mnogo v našem siromaštvu! Lepe so za silo, pametne so in zdrave tudi, kar je mnogo vredno, tako da sme človek z njimi zadovoljen biti.
Torej v Jurčičevih spisih se ti zdi vse samo čisto zlato, zgoli zernje brez plev? — Nikakor ne! Pod mesecem, pravijo, ni nič doveršenega, tako ima po moji sodbi tudi Jurčič svojo napako. In ta je —? Genijalni možje, zlasti v svoji „viharni dobi", radi, pre-radi prezirajo obliko. Nas, ki jim priporočamo lepo, čisto obliko, zovejo sitneže, pedante, formaliste; zaničljivo nas gledajo in milujejo; oni so Fausti, mi smo Wagnerji. Vse res, ali vse to jim vendar nič ne pomaga! Lepa, doveršena oblika sama zase ni nič, gotovo; ali ravno tako gotovo je pa tudi, da brez lepe, doveršene oblike ni in ga ne bode na vse večne čase zares lepega, doveršenega umotvora, bodi si v poeziji, bodi si v kateri koli umetnosti. In te do zadnje stopinje doveršene vnanje oblike pogrešam v Jurčičevih spisih jaz, in poleg mene morebiti še kak drug sitnež. V vseh Jurčičevih spisih, zlasti v novejših, posebno pa v tako zanimljivem, tako globoko mišljenem romanu „Doktor Zober", ki bi bil sicer tako lahko njegov „chef d'oeuvre", pogrešam, kakor pravijo, „zadnje pile". Jurčič se mi zdi premalo izbirčen v besedi, mnogokrat zapiše besedo. katera mu pride ravno v pero, dasi bi bilo mogoče najti boljšo, primernejšo: premalo se mi ogiblje nepotrebnega tuj če vanja, ki žali rahloslušno uho; njegova beseda se mi vidi časi brez potrebe, pre-robata, zarobljena, če tudi izhaja iz širokih kmečkih ust; svojim junakom daje rad čudna, malo srečna imena: zdi se mi, kakor da bi vsi posamezni deli njegovih romanov ne bili pisani z enako skerbnostjo, z enakim veseljem. Njegovi pisavi bi želel menj terdosti, več lepo-glasja; želel bi ji one mehke, blagodejne harmonije, onega polnega ,,1-itma" v stavkih in perijodah, kateri tako dobro de ušesu, ki ga je ugladilo branje starih klasikov, zlasti Cicerona, Demostena, Platona in Isokrata.
Toda dovolj; toliko samo zato, da se mi ne poreče: Kar si pisal o Jurčiču, to ni kritika, to je „panegyricus". Še tega bi mu ne bil očital, ako bi ne bil prepričan, kakor sem, da vse to Jurčič sam dobro ve, in da bi se grajanih napak lahko ogibal, ako bi le hotel in morebiti bode tudi hotel; potem mu z veseljem zakličem tudi jaz: „Omne tulit punctum!"	s.
Slovenski glasnik.

»Stoletnica," katero je 8. feb. napravila „Serbska Zora" na Dunaji svojemu slavnemu pesniku Lukijanu Mušickemu na spomin, bila je sijajna. Udeležila so se te »besede" vsa slovan. vseučiliščna društva, razen — Her-vatov. Prišla sta tudi dva sorodnika Mušickega in mnogo starih odličnih Serbov. G. T. Stefanovič vitez Vilovski je pozdravil zbrane z lepim govorom, polnim mladostnega ognja. G. K. K. je bral svojo „odo na slavo Mušickemu," a drugi gospod nam je obširno pripovedoval o življenji Mušickega. češki „aka-demicky spolek" nas je razveseljeval se svojo godbo. Vmes pa so se pele lepe pesmi in opere; Serbje radi poj6 slovenske pesmi, katerih so mnogo peli. Govorilo se je in brali so se telegrami, ki so slavnost jako poveličali. A sveta ljubezen nam je napolnila serce in dušo, ko smo slišali pesem, katero je zložil černogorski knez Nikola :
„Onamo, 6namo za brda 6na	Onamo, 6namo, da vidju Prizren,
G6vore, dči je razoren dvor;	Ta to je moje, d6ma ču doč;
M6jega cara, 6namo vele (pravijo), Starina mila t&mo me zove, Bio je negda junački sbor .	Tu moram jednoč oružan poč ....
Konec: Onamo, čnamo za brda ona Milošev (Obilic) kažu prebiva grob, Onamo pokoj dobicu duši, Kad Srbin više ne bude rob!" V Prizrenu je bil prestol Dušanov. Ta pesem je program černogorskega kneza. — „Lukijan Mušicki, arhimandrit v Šišatovcu, a pozneje škof v Kar-lovcu, jako je darovit pesnik. Njegove „Ode" („Na Vidov dan," je ena najlepših,) segale so Serbom do serca in jih izpodbujale na literarno delovanje. Znana je njegova pesem „glas narodoljubca," in: „glas arfe šišatovačke," v kateri kliče Serbe na delo. Njegčve pesmi so tendencijozne in so navduševale posebno više kroge, a ne toliko naroda na sploh, ker je tudi oblika taka, katere še narod ni razumel; toda on ni mogel koristiti, kolikor je želel. Med 1834—1848 zagledala so zopet vsa njegova dela beli dan. — Mušicki, Vuk Stefanovič Karadžič in naš Kopitar so živeli v velikem prijateljstvu, in si zvesto dopisovali o literarnih zadevah. In upliv Kopitarjev na ta dva slavna Serba bil je velik. Iz hvaležnosti je Mušicki podobo Kopitarjevo in Vukovo na pervo mesto v svoji hiši postavil. —
„Srpska Zora." To je ilustrovan serbski lepoznanski list; izhaja na Dunaji v zvezkih en krat na mesec. Čuli smo, da bodo že v prihodnjem zvezku „S. Z." tiskane nakatere pesmi Boris Mirana v serbskem prevodu.
„Javor;" serb. lepozn. list, izhaja v Novem Sadu. — „Srbadija," ki je že lani na Dunaji izhajala, izide zopet te dni.	T.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaetion des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Lob.