Poštnina plačana v gotovini Slovensko narodno gledališče LJUBLJANA ij&eda&tiki iist OPERA 1952 — 1953 3 Antonin Dvorak RUSALKA Premiera dne 18. novemibra 1952 Antonin Dvorak: RUSALKA Lirična pravljica v treh dejanjih, napisal Jaroslav Kvapil, poslovenil Niko Štritof Dirigent: Samo Hubad Režiser: Edvard Rebolj Scenograf: akad. slikar Maks Kavčič Princ .................................. M. Brajnik, D. Čuden, J. Lipušček Tuja knežna ....................... V. Gerlovičeva, M. Skenderovičeva Povodni mož ....................... F. Lupša, D. Merlak Rusalka ................................ V. Bukovčeva Čarovnica .............................. E. KarLovčeva, B. Stritarjeva Gozdar ................................. A. Andrejev, S. Štrukelj Kuharček ............................... M. Patikova Prva gozdna vila .................... M. Reboljeva, S. Mihajlovskiai Druga gozdna vila ...................... C. Součkova, V. Ziherlova Tretja gozdna vila .................... S. Drakslerjeva Lovec .................................. A. Dermota Prinčevo spremstvo in gozdne vile. Vodja zbora: Jože Hanc Koreograf: Slavko Eržen Kostume ,so po načrtih Mdje Jarčeve izdelale gledališke delavnice pod vodstvom Cvete Galetove, Angele Humarjeve in Jožeta Novaka Odrski mojster: J. Kastelic — Inspicient: H. Rebolj — Razsvetljava: S. Šinkovec — Lasuljarja in maskerja: J. Mirtič in R. Kodrova N:a prvi strani ovitka objavljamo reprodukcijo fotografije prvega režiserja naše Opere v 1. 1892, evropskega opernega pevca, baritonista Josipa Nollija Cena Gledališkega lista din 35.— Lastnik in izdajatelj: Uprarva Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slovenskega poročevalca. Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1952-53 OPERA Štev. 3 Dr. Valen* Vodušek: DVORAKOVA POT DO »RUSALKE« Leta 1857 škripljejo preproste kmečke lestvane po praških ulicah in se ustavijo pred Konviktom orglarske šole. Sem je pripeljal oče Dvorak 16-letnega Antona, čigar glasbenemu talentu je preprosta kmečka pamet določila visoki življenjski poklic vaškega organista. Druge pomoči mu siromašni dom ne more nuditi. A v dveh letih, ki sta mu na razpolago do končnega izpita, zagrabi mladega Antona muzika z vso silo in mu odpre nova obzorja. Zato se po izpitu ne preseli na kak vaški cerkveni kor, temveč se kot stradajoč študent z ,violo pod pazduho pridruži orkestru, ki igra po vseh mogočih prašikih gostilnah in’kavarnah. Sedaj se pričenja zanj večletna visoka šola revščine in petnajstletna visoka šola kompozicije, ki je preprosta, po zgledu marsikaterega starega mojstra. Sam si je svoj lastni profesor. Dabra volja prijateljev mu omogoči, da pride sem in tja do kLa-virja in kakih not. Sam namreč nima ničesar razen talenta, za katerega pa nihče ne ve, in razen žilave kmečke vztrajnosti, ki mu pomaga čez najhujša leta. ,* * * Leta 1862 prione z delom češka opera v Pragi; ker nimajo še Cehi lastnega orkestra, pometejo v opero godbenike iz kavarn in gostiln; tako zanese tja usoda tudi 21-letnega Dvoraka. To je njegov prvi stik z opero, tam ostane za violskim pultom polnih 11 let. Tu spozna za dirigentskim pultom Smetano, tu sliši njegovo »Pro- dano nevesto«, tu vidi navdušeno češko meščanstvo, ki mu pomeni opera takrat nekako kulturno središče. Ni čudo, da tudi mladega Dvoraka prevzame želja, ki postane njegova življenjska sanja: z opero pridobiti si priznanje in slavo, in se izkopati iz že predolge revščine. Ni čuido, da je tudi zanj Wagner bog in da tudi on časti Liszta, kot ,ga časti sam Smetana. Kdo bi mu torej zameril, če se po dveh simfonijah, ki ostaneta v rokopisu, in ipo kopici komornih del spravi 29-leten na opero »Alfred« z nemškim tekstom, v kateri posname po svoje W,agnerja od uporabe vodilnih motivov do »Sprechgesang-a«. Nič ne de, če se zanjo nihče ne zmeni. V šoli življenja pomeni to pač le skušnjo za prestop v višji letnik. Dvofak nerad premišljuje in filozofira, potreti se tako ne da nikoli. Prihodnje leto (1871) ima že končano novo opero, pravzaprav komično spevoigro »Kralj in oglar«, o kateri se že slišijo glasovi, da bo celo izvedena. Toda solisti se pritožujejo, da so partije pretežke in nehvaležne, tudi zbor odpove sodelovanje. Se Smetana sam, ki prizna, da je delo polno genialnih domislekov, ne vidi možnosti za izvedbo. In tako priroma čez dve leti pantiitura nazaj v rolke avtorju z opombo, da je pretežavna. Kako tudi ne, če so ji bili vzorec »Mojstri pevci Ntiremberški«. Potem se torej ni čuditi vsem modernim nonakordovskim harmonijam, mrgolenju vodilnih motivov, prenasičenosti orkestralnega zvo- - 37 - ka, kar je v čudnem nasprotju s preprosto fabulo. Toda če muzika ni v redu, zato ni še libreto zanič. Takle neznan in reven komponist pač teže pride dlo dobrega novega, libreta. Ce mu vre muzika izpod peresa kot Dvoraku, potem ni noben problem, napisati muziko še enkrat od kraja. i* * * V resnici začenja v tistih letih Dvorak muziko še enkrat od kraja, ne samo v tej operi, temveč v življenju na sploh. Zave se pravega izhodišča svoje umetnosti, češke ljudske glasbe, zato ga pelje pot stran od Liszta in VVagnerja. Ngeigova 'trda petnajstletna šola samouka se bliža kraju. S kantato »Rymntis« za zbor in orkester doseže v javnosti prvi uspeh. Iz opernega orkestra presedla na mesto organista, pač ne na vasi, temveč v Pragi. Cas je dozorel, da si lahko ustanovi lasten dom; plameni mladostnih del, ki jih drugega za drugim uničuje v ognju, kažejo, da je dozoret v njem tudi samosvoj umetnik. Tako torej lahko prične leta 1874 čisto znova opero »Kralj in oglar«. Toda uspeha, o katerem vztrajno sanja, mu ne prinese niti ta nova predstava, čeprav doseže ob uprizoritvi precejšnje priznanje. Po štirih izvedbah je že odstavljena z repertoarja; čez 7 let, ko poskusijo še enkrat, doživi celo samo dve izvedbi. Ali je vzrok morda le v libretu? Poskuša čez nekaj let Dvorak sam s predelavo teksta, 30 let kasneje s popolno predelavo dirigent Kovarovic. Toda resnično probojnega uspeha ta opera ni doživela nikdar. Leto za tem (1875) je tu že nova, komična opera »Trmoglavci« (Tvrde palice«); a ta mora čakati polnih 7 let, da doživi oib najsiromašnejši dekoraciji 2 izvedbi in še potem čaka desetletja na boljšo usodo. Te in bolji-šega libreta bi pač bila vredna živo-tekoča, lahkotna in čista muzika. Pa razočaranje ni ne prvo, ne zadnje. JJšpeh in slavo l>vorak vztrajno pričakuje od* opere, pa mu prideta nepričakovano čisto od drugod. »Moravski dvospevi« (1875) mu napravijo ime na Dunaju, mu s pomočjo Brahmsa na> dejo še založnika Simrocka in s tem prvi sloves po širokem svetu. Vendar se Dvorak trmasto zaganja proti usodi. Istega leta napiše še drugo opero »Vanda«, ki jo pokoplje že ena sama uprizoritev. Ta poraz preboli skladatelj z vrsto novih, velikih instrumentalnih del. Sredi njih pa ga zopet za-mami veliki uspeh Smetanove opere »Poljiuib«, in tako je čez dive leti končana zopet nova komična opera »Prebrisani kmet« (Seima sedlak). Zaradi slovesa Dvorakovega imena si pač najde pot preko Prage tudi še na Dunaj, Dresden in Hamburg, pa ne za dolgo. Človek obrača, usoda obrne; kar ni usojeno operi, stori navidez neznatno instrumentalno delo, napravljeno po naročilu; »Slovanski plesi« poneso skladateljevo ime samo leto dni kasneje že po vsem svetu. Zopet se vrstijo komorna in orkestralna dela, serenade, simfonije, kantate, koncerti, a bliža se tudi leto 1881, ko naj bi bilo slovesno odprto novo Narodno gledališče v Pragi. Za to priliko ima Dvofak že pripravljeno novo opero »Dimitrij« s snovjo iz ruske zgodovine, najdramatičnejšo med vsemi prejšnjimi in kasnejšimi, z velikimi zbori in ansambli. Uprizortev v Pragi mu prinese uspeh, a skladatelj s tem ni zadovoljen. Rad bi z njo prodrl v svet in jo zato še naknadno predeluje v nekako glasbeno dramo, v smislu Wagnerjevih načel. Toda narodnopolitične razmere v Avstriji se zaostrujejo in tako opera zaradi libreta ne more prodreti niti do Dunaja. i* rt emega jezera pot mlad princ, ki mu je ta čarni košček sveta tako všeč, da se odtlej češče hodi sem ‘kopat. Rusalka se vanj zaljubi, a ker je za princa le kakor hladni val, ne more čutiti toplote njegovih objemov niti užiti sladkosti njegovih poljubov. Odslej živi v njej ena sama želja, da bi ji bilo dano postati človek in tako doseči izpolnitev s:inj ljubežega srca. V tihem poletnem večeru rajajo druge gozdne vile po tratah, Rusalka pa sedi na vrbi in toži mesecu in povodnemu možu o svoji ljubezni in o svojem hrepenemju. Povodni mož jo svari pred nehvaležnostjo in nestanovitnostjo človeškega srca. Rusalka pa ga ne posluša, temveč prosi v svojem neuteš-nem hrepenenju za pomoč čarovnico Ježibabo. Ježibaba se je usmili in jo s svojim čarnim lekom izpremeni v človeško bitje, v lepo, preprosto deklico, ki pa naj jo v novem življenju spremlja prekletstvo večnega molka. Ce bi se kdaj razočarana vrnila k vilimjemu jezeru, ine ibo smela več v družino rusailk, temveč naj se spremeni v smrtonosno, po močvirju blodečo veščo. — Princ pride na lov, najde v gozdu prelepo -nemo deklico, jo na prvj pogled vzljubi in odvede na svoj grad. Drugo dejanje. Ob nemi Rusalki postane princu kaj kmalu tesno pri duši. Uganka njenega izvora ga vznemirja, ne občuti prav njene ljubezni, zak;j njeni poljubi so mrzli in objemi hladni. Spiloh mu postaja to čudežno bitje iz dneva v dan bolj nerazumljivo. Tudi kuharček in grajski logar šepetata o Rusalki kaj čudne reži, meneč, da je urekla princa. Tuja knež-na, ki je prišla z velikim, sijajnim spremstvom na dvor v obiske, bi Ru-salko rada izpodrinila iz prinčevega srca. Princ res podlež? njenim čarom, pozabi na Rusalko in omamljen pade pred knežno na kolena. Nemi in ne-moini Rusalki presune srce neizmerna bolečina, ko spozna, da z vso ljubeznijo ne more princa prikleniti nase. Jokaje potoži povodnemu možu v grajskem ribniku svojo nesrečo, ker ni dosegla' blaženstva človeške ljubszni in jo zdaj čaka grenka usoda blodne vešče. Povodni mož napove v svoji jezi nezvestemu princu skorajšnjo žalostno smrt, in tuja knežna ga takoj nato brezsrčno zapusti. Tretje dejanje. Carovničina strašna 'kletev se uresniči. Rusalka prinaša smrt vsakomur, kj se ji približa. Obenem ji Ježibaba izroči bodalce, s pomočjo katerega bi ji bilo mogoče oprati s sebe prekletstvo, ie bi z njim zadala smrt ljubljenemu princu. Rusalka pa ga noče pogubiti, temveč rajšj vdano nosi težo svoje krute usode in zažene bodalo v j-e^ero. V gozdu ob zelenem jezeru spet rajajo vodne vile. Semkaj prideta tudi kuharček in grajski logar, da bi pri Ježibabi našla zdravilo za bolnega princa, 'ki gine od hrepenenja po izgubljeni Rusalki. Čarovnica ju zapodi. Končno pride, od čudne sile gnan, tudi sam princ v gozd. Svojo krivdo opere in hrepenenje uteši s smrtjo v Rusalkinem objemu. Janko Traven: OB ROJSTVU SLOVENSKE OPERE (K šestdesetletnici Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani.) Dne 17. februarja 1887 je pogorelo staro deželno, dmenovano tudi stanovsko gledališče v Ljubljani na Kongresnem trgu. V svojih igralskih spominih je Anton Cerar-Danilo zabeležil ta dan kot črni dan za slovensko gledališče dn hkrati otoup, ki je zajel slovenske igralce ob nesreči tega dne. Ne glede na osebne počutke slovenskega igralca tistega časa v tej katastrofi je nesreča v resnici ogrozila obstoj slovenskega gledališča, ko se je v skromni obliki tedaj vnovič začelo porajati z velikimi napori najboljših in najodličnejših slovenskih gledaliških ljudi. Prvotni!, po Nolliju zbrani ansambel slovenskih gledaliških diletantov in amaterjev se je bil razšel po letu 1875, ko je Nolli odšel v Zagreb in ko so se začele pojavljati gospodarske in denarne težave ob velikii gospodarski stiski, ki je zajela vso Avstrijo in v živahnem trgovskem mestu, kakor je bila Ljubljana, ni mogla ostati brez odmeva in posledic. Zanimanje občinstva za gledališče je sprva opešalo, nato pa je po vidnih slovenskih' političnih neuspehih, ki so jih vladajoči Nemci in z njimii zbrani prilastek nemškutarjev znali brezobzirno izrabiti proti Slovencem, in v najbolj očitni postojanki slovenskega javnega delovanja, kakor je bilo slovensko gledališče (četudi še v svoji omejeni dn začetniški obliki), skoraj docela izginilo. V tem obdobju se je moglo zgoditi, da Dramatično društvo v svojem dvanajstem društvenem letu, to je v sezoni 1878/79 ni moglo prirediti niti ene predstave in se je ob otopelosti občinstva pregennlo šele nato, ko je tik pred svojo smrtjo postal predsednik društva Josip Jurčič in ko je naslednje leto ob ponovnem predsedovanju Ivana Murnika postal društven: tajnik mladi iin živahni dr. Ivan Tavčar. Toda vse to prizadevanje ni niti zdaleč moglo doseči živahnega igralskega navdušenja Nollijevega obdobja, je zaostajalo za njim po repertoarju, po številu uprizorjenih del in ne nazadnje po kvaliteti na hitro roko in z dokajšnjo težavo zbranega, povečini novega diletantskega osebja. Ne glede na to so te sezone pomenile ohranitev kontinuitete gledališkega dogajanja in so po krepkem delu drušvenih odbornikov, ki so se marljivo prizadevali, da zberejo prepotrebni nov ansambel igralskih navdušencev, dosegle svoj najrvečji uspeh, da so se mogli izbrati dz preizkušajočega se zbora dilentan-tov prvi talenti; ki so pozneje v resnici pomenili novo osnovo slovenskega gledališkega ansambla in prve slovenske poklicne igralce na domačem odru. Nedvomno je bilo delo društvenega predsednika dr. Josipa Stareta v sezonah 1884/85 in 1885/86, ko je bilo usmerjeno k iskanju igralskih talentov, koristno, četudi se je sad tega dela pokazal šele v poznejših sezonah. V tistih letih pa je klavrno životarjenje društva in slovenskega gledališča vzbujalo upravičeno nevoljo slovenskih razumnikov. Fran Levec, ki je kot urednik »Ljubljanskega Zvona« rajši molčal o delu »Dramatičnega druiitva«, kaikor pa se spotikal nad njim, je v letu 1886 le spregovoril, pohvalil društvo za izdajanje zbirke »Slovenska Taliija«, nato pa ugotovil da »s tem pa še ni pomagano jedine-mu slovenskemu gledališču v Ljubljani, s katerim nikako ne napredujemo. Uzrok ti žalostni prikazni so deloma naše poliitične razmere, potem pomanjkanje primernega, raznovrstnega repertoarja in priznani faktum, da nimamo vsestransko izobraženega, spretnega dramaturga, ki bi vodil predstave ter skrbel za dobro urejeno dram. šolo, za boljši gledal, naraščaj. S tem nečemo grajati sedanjega vod- — 45 — stva, in tudi ne dozdanjih igralcev, ki v teh kritičnih razmerah oboji store, kar morejo in z veliko požrtvovalnostjo in pravim domoljubjem skrb* vsaj za to, da slovensko gledališče popolnoma ne zaspi. ..« Nadalje nam razkriva ta zabeležka bolno razmerje med gledališčem in občinstvom, ki je bilo eno izmed vzrokov zastoja slovenskega gledališča in stiske, ki jo je doživljalo gledališko dogajanje teh let med Slovenci: »Ako se nam posreči na oder isipraviitil primernih novih iger z dobrimi močmi, potem se obudi znova tudi med občinstvom zanimanje do našega gledališča. Da je pa občinstvo doslej precej malomarno, tega mu ne moremo štetii v zlo; kajti ako se igrajo leta in leta vedno iste igre in še ne vselej posebno srečno in gladko, potem ne moremo in ne smemo vse krivde zvračati na — občinstvo, ki se hoče v gledališči zabavati, a ne dolgočasiti. Dolgčas tudi najve-;'jega prijatelja domače Talije požene iz njenega hrama. Ako se v napominjanem oziru pre-u^troji gledališče naše, potem šele st' mu je nadejati boljše podpore od občinstva in tudi od deželnega zastopa ...« Levčeve ugotovitve in opozoritve so izšle že post festum, dasi so nam dovolj jasno ohranile podobo stiske slovenskega gledališča v teh prehodnih sezonah. Medtem je odbor Dramatičnega društva že izbral primerni talent med naraščajem, preizkušenim v problematičmlih sezonah po letu 1880, in poslal šodat Ignacija Borštnika, ki je s koncem julija 1886 že prevzel režijo predstav in v jeseni istega letu pričel s poukom v obnovljeni: dramatični šoli. Z Borštnikom si je pridobilo društvo učitelja naraščaja ter ravnatelja, dramaturga in režiserja slovenskega gledališča v eni osebi. 2e v sezoni 1886/87 iso poživili repertoar s Schillerjevo žaloigro »Kovarstvo in ljubezen« in Gogoljevo komedijo »Revizor« ter hkrati poizkušali pomnožiti število uprizarjanih iger. Vzporedno s stremljenjem, da da svojemu gledališkemu prizadevanju no- vo osnovo po dramski plati, se je »Dramatičnemu društvu« ponudila tudi podobna rešitev za poživitev glasbenih predstav, ki jih je bilo treba v času krize skoraj docela opustiti. Skupno z »Glasbeno Matico« in »Čitalnico« je društvo povabilo Frana Gerbiča, da prevzame pri »Glasibeni Matici« mesto učitelja in vodje društvene šole, pri »Čitalnici« mesto pevovodje in pri »Dramatičnem društvu« mesto kapelnika. Ta odločitev »Dramatičnega društva« in priistanek Frana Gerbiča, da se vrne v domovino, ista dala Slovencem ustanovitelja slovenske opere in sta omogočila »Dramatičnemu društvu-«, da poživi svoj repertoar z glasbenimi predstavami. Gerbič je študiral na konservatoriju v Pragi 1865 do 1867. medtem že izdal svoje prve skladbe, ko pa je z odliko končal konservatorij, je začel peti kot tenorist pri; češkem gledališču v Pragi. Nato je pel devet let pri hrvaški operi v Zagrebu, eno sezono v Ulmu v Nemčiji in eno sezono v Lvovu, kjer pa je po lastni odločitvi opustil operno kariero in se posvetil glasbenovzgoj-nemu delu kot učitelj solopetja na lvovskem konservatoriju. Gerbič je bil prvi slovenski operni pevec evropskega formata, z dokajšnjo gledališko prakso in neprecenljive vzgojiteljske vneme. Temu se je pridruževalo nepremagljivo domoljubje in v denarnem pogledu prav nezahtevna skrom-nosit. Iz.domoljubja j= prišel iz Dvova domov, da ustanovi Slovencem opero, njegova nezahtevna skromnost pa mu je omogočila, da je z lahkim srcem zapustil dokaj donosno mesto na lvovskem konservatoriju, ki ga je zamenjal z nezavidljivim položajem pionirja slovenske opere in vse mere presegajočem skupkom ljubljanske zavistne ožine. Gerbič je takoj mislil na ustanovitev slovenske opere, vendar je odbor »Dramatičnega društva« na njegove visokoleteče načrte gledal z dokajšnjim dvomom in je želel le obnovtitve slovenskih operetnih predstav, ki so ljubljanskemu občinstvu ostale v do- — 4« — brem spominu še iz Nollijevih časo-v. Odboru je lebdela pred očmi rešitev gledališke krize s premagan jem dolgočasnosti gledaliških predstav v smislu Levčevega koncepta ob razboru položaja med gledališkim občinstvom. Nesoglasje med svojimi prizadevanji in prizadevanjem igralcev po eni plati in nezanimanjem občinstva za slovenske predstave po drugi plati je želel premostiti s ponovno uvedbo operetnih predstav, medtem ko si je Gerbič zastavil že določnejši ciilj z zaupanjem v svoje lastne organizacijske, vzgojne in umetniške moči. Gerbič je začel z organizacijo in poizkusi glasbenih predstav, ko se je prepričal o kakovosti zbranega ansambla in drugih pevcev, ki bi prišli v poštev za slovenski operetni oziroma otperni pevskizibor (*). Zato mu je bilo treba zvrhane energije, ki mu je ni nedostajalo'. Ze prva predstava Zajčeve komične operete »Mesečnica«, ki je bila 25. januarja 1887, mu je prir nesla priznanje občinstva in spoznanje o novih naporih, k;i jih bo moral vložiti v svoje delo, če bo hotel primerno izučiti glasbeno nešolane in dokaj neuke člane pevskega zbora. V resnici je to bilo od vsega početka težaško delo, ki mu je mogla biti kos izredna domoljubna navdušenost Gerbičeva in njegova nepopustljivost ob načrtu, da vsem oviram nakljub ustanovi Slovencem opero. Zamislimo si sedaj položaj, ko je ob Borštnikovih pripravah za vzgojo dramskega naraščaja in izpopolnitev dramskega repertoarja ter ob prvih Gerbičevih glasbenovzgojnih posegih pri prvem kritičnem pregledu izbranega pevskega zbora posegla v to živahno delo katastrofa požara starega * O Gerbičevem prizadevanju za oblikovanje slovenskega gledališkega ansambla za operetne predstave in za oblikovanje operetnega oziroma opernega pevskega zbora primerjaj podrobnosti v študiji »Slovenska opereta in Josip Povhe« v 4. in 7. štev. lanskega »Gledališkega lista« (Opera). gledališča in s tem onemogočila — kakor se je zdelo — vsako nadaljnje delo slovenskega gledališkega udejstvovanja za nedoločen čas! Toda zagon je bil tako močan, da je premagal tudi to oviro, za katero se je zdelo, da je vse prej kakor poživljajoče vplivala na slovensko gledališče. Sklep »Dramatičnega društva«, ki mu je zdaj predsedoval dr. Ivan Tavčar in mu je bil blagajnik agilni dr. Josip Stare, da nadaljuje društvo s predstavami pod okriljem Čitalnice, kjer si je zagotovilo majhen oder, je vnovič omogočil slovenske predstave in prav tu se je rodila slovenska opera, da najde šele s sezono 1892/93, ko je bilo dograjeno novo deželno gledališče, primernejše prostore za svoj nadaljnji razvoj. Prva operna predstava, s katero je Gerbič presenetil ljubljansko gledališko občinstvo, je bila po nekaterih operetnih predstavah — ki so bile predvsem preizkusni kamen za soliste in zbor, tolikokrat preizkušen in vežban po Gerbiču — uprizoritev Blo-dikove češke opere »V vodnjaku« dne 25. marca 1889, dan, ki pomeni rojstvo slovenske opere. Izbira opere je pomenila priznanje češkemu glasbeniku V. Blodku (1834 do 1874) in njegovemu delu. Prvič je bila uprizorjena v češkem gledališču v Pragi 1867 in navdušeno sprejeta. Doživela je nekaj pred ljubljansko uprizoritvijo tudi rusko uprizoritev v Peterburgu. Napovedi opere v naših listih so slavile njene značilne krasote, izborno instrumentaoijo, krasne samospeve, dvospeve in zbore. Poleg teh napovedi so objave v listih še posebej poudarjale, da gre za prvo slovensko operno predstavo: »Domača umetnost slavila bode v ponedeljek, dne 25. t. m., velik korak v svojem napredku. Prvikrat pela se bode ta večer na slovenskem odru opera. Ta dan bode torej v zgodovini in razvoju domače umetnosti jako pomenljiv, kajti po-menja nam porod oper, vrhunec glas-beno-dramatičnih predstav« (Slovenski Narod). — 47 — D< B (B ra IB Stev. 27. Dramatično društvo v Ljubljani. Predzadnja predstava v letošnji sezoni. V ponedeljek dne 25. marci ja 1889. V dvorani ljubljansko čitalnico, Dr. or. 383. 1’ r v i k ra t: n R 0|M-ra \ 1. dcjunji id 2. oddelkih Spisal K S. l*uslo»enil Kr.ni Grrb:r l glasbil \ ilj.m Blodi-k. DlrlfCDt opori gospod kopelnlK CCnSIČ. Odgovorni vodji IGNACU BOEŽTOIE. VSTOPNINA) Sedeži prve vrste KO kr — druge vn4e 70 kr. — irrljr vrste 60 kr — Vstopnina 40 kr - DijaAki in garni-zMiski tiiljc( 30 kr. — Sedeži »e dobivajo v torek dojmludne pri eilalnienrni kustosu | trafika i in zvečer pri kaši. Kasa so odpre ob polu 7. uri. Začetek ob 7. uri zvečer. Gledališki lepaik z naznanilom prve slovenske operne predstave v Ljubljani dine 25. marca 1. 1889. v čitalnici. Zdi se, da je bil čas za prvi naistop tev je pritegnila v splošnem vse ljub- slovenske opere ugodilo izbran, kakor ljansko gledališko občinstvo, posebno, je o tem sodil glasbeni poročevalec ker so nekaj pred tem nemški igral« ljubljanskega uradnega lista. Uprizori- v zasilnih prostorih na verandi Kazine - 48 - prenehali s svojimi predstavami. Prvi nastop naših začetnih opernih sodistov (Polono je pela Gerbičeva, Jerico Da-neševa, Janka Bučar in Jurija t-iane-cki-Meglač) je zato dosegel ob polni dvorani nedeljeno priznanje občinstva. Občinstva ni motila očitna pomanjkljivost prve uprizoritve te opere na slovenskem odru, ker ni spremljal opere orkester, temveč le ad hoc sestavljeni godalni orkester petih gospoaov. 'vi tenor Dostal je bil neizkušen novinec in ni opravičil niti najskromnejših nad. Občinstvo ga je soglasno odklonilo in naši gledališki anali ne vedlo nikdar več o njem kaj povedati. Ta nerodnii pripetljaj ob ponovnem rojstvu slovenske opere je skušalo vodstvo popraviti s tem, da je ob ponoviti Blodkove opere dne 27. novembra 1892 zaupalo tenorsko partijo namesto Dostala slovenskemu tenoristu Pavšku. Zato je napovedalo ponovno uprizoritev, da »bodemo tako rekoč prvič čuli lepo skladbo Blode-kovo v popolni oMAki v novem gledališču,.ker prva letošnja predstava vsled nedostatka tenorja ni popolnoma ugajala.« Toda ponesrečeni poizkus ob začetku opernih predstav v novem gledališču ni šefi brez odmeva mimo občinstva iin je ponovitev opere bila v skoraj praznem gledališču, četudi je pomenila za Pavška novo stopnjo v vrsti njegovih opernih vlog. Ponovna uprizoritev Blodkove opere 12. oktobra 1893 v drugi sezoni Slovenskega deželnega gledališča je kljub »novi izdaji« ostala osamljena ponovitev v vrsti izvedb te opere v prvem razvojnem obdobju slovenske opere. Zaključujoč zgodbo prvih uspehov in neuspehov slovenske opere ob njeni, ustanovitvi je pripomniti, da je osebje slovenske opere v obdobju ponesrečenih poizkusov obnovitev Blodkove opere že bilo v polnem delu za svoje nadaljnje udejstvovanje in uveljavitev skromnega prvega slovenskega opernega ansambla. Ze oktobra 1892 so se začele skušnje za uprizoritev nove izvirne slovenske glasbene odrske ustvaritve — Ipavčevih »Teharskih plemičev« na Funtkov libreto, ki jih je kot novo slovensko opereto napovedal že leta 1890 Anton Trstenjak in ki jih je skladatelj posvetil slovenskemu gledališču. Ze v decembru 1892 pa so se za- — 52 — čele skušnje za prvo slovensko uprizoritev operne enodejanke Pietra Mas-cagnija »Cavallerija rusticana«, katere krstna predstava je bila 8. februarja 1893. Kakor je bila uprizoritev Mascag-nijeve opere odločilni glasbeni dogodek na poti razvoja slovenske opere in je povezal in utrdil stremljenja Gerbičevega opernega vodstva s celotnim opernim ansamblom Slovenskega deželnega gledališča in po njem z vsem glasbenim dogajanjem med Slovenci, pa je pomenila krstna predstava Ipavčevih »Teharskih plemičev« velik narodni in kulturni dogodek za Slovence in se po tem uvršča v dogodke ob rojstvu slovenske opere. Ipavčevo spevoigro, ki so jo krstili kot »lirično opero«, je pripravil Fran Gerbič, režiral pa Josip Nolli, ki se je s to režijo in vlogo Urha, grofa celjskega, po svoji evropski poti vnovič uvrstil v ansambel slovenskega gledališča, čigar operno osebje (glasnika grofa celjskega je »pel« celo mladi Anton Verovšeik) ise je učvrščalo in pripravljalo za svoje nove naloge. Hoffmeister, operni poročevalec »Slov. Naroda« je zaključil svoje poročilo o tej operni krstni predstavi z zanosnimi besedami: »Mi vstajamo! Kamorkoli obrnemo pogled, povsod vidimo veselo ustajanje in krepko, na narodni podlagi osnovano napredovanje. Vs naše javno življenje in delovanje prešinja narodna zavest. Znanost in leposlovje sta že zdavna prekoračila ■ozko mejo diletantizma An postala karakteristični izraz mišljenja in značaja naroda slovenskega, zajedno pa se popela do visokosti, katera jim zagotavlja stalno vrednost in stalno mesto v zgodovini duševnega našega življenja. Tudi v glasbi napredujemo in v soboto slavili smo spomina vredni dam, ko se je na slovenskem odru predstavljala izvorna, v narodnem duhu zložena slovenska opera, ki je prav zaradi svojega čistega slovenskega značaja uznesla in navdušila mnogo-brojno občinstvo. Mi vstajamo!« Poleg svečanega začetka Slovenskega deželnega gledališča z otvoritveno predstavo 29. setpfembra 1892, s čimer je bilo odprto novo deželno gledališče in je otvoritev dobila svoj posebni poudarek za Slovence že s tem, da je bila v novem gledališču prva predstava slovenska predstava, ni morda nobena prvih predstav v novem gledališču sprožila takega navdušenja, kakor uprizoritev Ipavčevih »Teharskih plemičev«. Prvič je to bila slovenska glasbena ustvaritev, željno pričakovana od vseh Slovencev, da dokumentira našo kakovost tudi na glasbenem po-prišču v opernem izrazu kot najvišjem glasbenem in gledališkem izrazu. Drugič sta skladatelj in libretist uporabila domačo eno v, snov iz domače slovenske zgodovine, ki je bila splošno znana. In tretjič je prav pri nadaljnjih uprizoritvah te slovenske opere v isti sezoni prišlo do velike, splošno slo-venslke kulturne manifestacije, ki naj bi s priklenitvijo vseh Slovencev na slovensko kulturno in narodno (četudi še ne politično in gospodarsko) središče Ljubljano učvrstila duševno povezavo vseh Slovencev. Dasi so se že prvih predstav v novem gledališču precej številno udeleževali Slovenci iz province, vendar pa so navdušeni Slovenci našega severovzhoda pod vodstvom Celjanov (glavni aranžer je bil Dragotin Hribar) šele ob uprizoritvi Ipavčevih »Teharskih plemičev« sklenili najožjo povezavo s kulturnim dogajanjem v Ljubljani, ko so za nedeljo 22. januarja 1893 napovedali skupnostni obisk tretje uprizoritve te opere. S posebnim vlakom je ta dan prispelo v Ljubljano na obisk slovenske oipere okoli 400 gostov iz Celja, Vranskega, Braslovč, Mozirja, Šoštanja, Vojnika, Šmarja, Maribora, Laškega, Zidanega mosta, Trbovelj in Hrastnika, ki so se jim pridružile še deputacije iz Trsta, Gorice in Slov. Korotana. Gostje so bili že na kolodvoru v Ljubljani slovesno sprejeti (v pozdrav jim je spregovoril predsednik ljubljanske čitalnice dr. Karel Bleivveis-Trsteniški, pozdravu je odgovoril v imenu gostov dr. Medvedi Prva slovenska Rusalka Jarmila Gerbičeva, hčerka ustanovitelja slovenske opere Frana Gerbiča, ki je v naslovni vlogi gostovala v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani 8. in 14. marca 1908. Sodobna kritika je pozdravila njen nastop in ugotovila: »Rusalka ni samo pela temveč tudi živela z vso svojo dušo . . . Do izrednega uspeha pa ji je pripomogla tudi njena lepa vnanjost in rast, kakor tudi izborna šola glasu in muzikalna nadarjenost. Njen glas je, kolikor se more po tej skozinskoz lirični partiji soditi, za vsako srednje veliko gledališče prav dovolj močan, v srednji legi gorak in mehak, sposoben v vsaki legi vsake modulacije.« iz Maribora), do večjih manifestacij pa je prišlo zvečer v gledališč«. Clankar »Slov. Naroda« je v slavnostni pozdravni števiilki napisal naslednje načelne besede: »Tisti dan, ko se je slovesno otvoril dom, kateri je zgradila dramatični umetnosti dežela kranjska, izražali smo rtadejo, da bode postalo to ponosno poslopje kulturno torišče vseslovensko, da bode iz njega prodirala umetnost slovenska širom domovine slovenske. Naglašali smo tačas, da sega pomen slovenskega gledališča v beli Ljubljani v kulturnem pogledu daleč preko deželnih meja, da bode kulturnega napredka slovenskega v novem krasnem domu deležna vesolna Slovenija ... In v nedeljo se bode v prvič na slovesen način obistinila ta naša nadeja, jutrišnji dan bode vesel naroden praznik za belo Ljubljano. Prihiteli bodo v središče Slovenije naši [bratje od mogočne Drave in bistre Savinje, od zelenega Pohorja in iz vinorodnih slovenskih goric, da se na-vduše ob zvonkih glasih slovenske glasbe in besede, da se združijo z nami v slovesno manifestacijo združene in nerazdružene Slovenije v znamenji kulture in umetnosti . . .« Tako je slovenska opera ob svojem rojstvu s svojim kulturnim poslanstvom pospešujoče posegla v r.azvoj narodnopolitičnega problema Slovencev in ob izločitvi vsakršnih 'kvarnih regionalnih tendenc živo navdihovala — Zedinjeno Slovenijo. Ob spominu na njene porodne bolečine ob ustanovitvi je naša dolžnost, da ji priznamo to pospešujočo vlogo kot splošno narodno zaslugo. Predi šestdesetimi leti se je slovenska opera ob rojstvu začela uveljavljati s skromnimi sredstvi, zato pa z navdušenimi domoljubnimi močmi. Pozneje je imela preboleti nešteto težav, ki niso samo enkrat grozile, da ohrome nje delo, temveč tudi, da jo popolnoma onemogočijo. V eni teh peripetij, v času težke preizkušnje mladega slovenskega gledališča se je moral od siLo-venske opere posloviti tudi njen ustanovitelj Fran Gerbič. To pa je posebno poglavje, ki začenja hkrati v življenju slovenske opere docela novo obdobje. — 54 — SEZNAM NA ODRU LJUBLJANSKE OPERE UPRIZORJENIH OPERNIH DEL od sezone 1892/93 do konca 1951/52 Skupno Leto število &t. Skladatelj Nasilov opere prve upr iz. predstav 1. Smetana Prodana nevesta 1894 307 2. Verdi Traviata 1897 257 3. Bizet Carmen 1896 211 4. Puccini Madame Butterl'ly 1908 205 5. Puccini La Boheme 1903 195 6. Verdi Trubadur 1895 175 7. Puccini Tosca 1906 173 8. Massenet Man on 1907 145 9. Verdii Rigoletto 1896 145 10. Rossini Seviljski brivec 1905 135 11. Čajkovski Jevgenij Onjegin 1903 130 12. Gounod Faust 1896 127 13. Leoncavallo Glumači 1899 122 14. Offenbach Hoffmanove pripovedke 1903 120 15. Mascagni Cavalleria rusticana 1893 113 16. Verdi Aida 1898 96 17. Foerster Gorenjski slavček 1896 92 18. Thomas Mignon 1905 86 19. Dvofak Rusalka 1908 86 20. Janaček Jenufa 1922 76 21. Musorgski Boris Godunov 1921 72 22. D’Albert Nižava 1909 65 23. Gotovac Ero z onega sveta 1937 64 24. Čajkovski' Pikova dama 1905 63 25. Donizetti Don Pasquale 1925 63 26. Mozart Figarova svatba 1926 62 27. Borodin Knez Igor 1930 54 28. Massenet Thais 1921 54 29. Blodek V vodnjaku 1889* 46 30. Mozart Don Juan 1925 45 31. Charpentier Luiza 1922 45 32. Wagner Večni mornar 1900 44 33. Verdi Ples v maskah 1897 41 34. Rimski Korsakov Sneguročka 1931 40 35. Massenet Don Kihot 1938 39 36. Beethoven Fidelio 1927 38 37. Smetana Dalibor 1899 38 38. Smetana Poljub 1894 37 39. Puccini Gianni Schicchi 1922 35 40. Weber Carostrelec 1893 34 41. Massenet Werter 1909 34 42. Nicolai Vesele žene Windsorske 1898 33 43. Wagner Tannhattser 1900 33 44. Wagner Lohengrin 1899 32 45. Mrassenet Glumač naše preljube Gospe 1914 33 46. Polič" Deseti brat 1951 31 47. Zajc Nikola Šubic Zrinski 1900 31 - 55 — 48. D’Albert Mrtve oči 1925 49. Musorgski Soročinski sejem 1949 50. Donizetti Lucia Lammermoorska 1907 '51. Flotovv Marta 1894 ■ 52. Humperdinck Janko in Metka 1895 53. Kienzl Evangeljnik 1907 54. Parma Ksenija 1897 55. Prokofjev Zaljubljen v tri oranže 1927 56. Auber Fra Diavolo 1897 57. Savin Le.pa Vida 1909 58. Kozina Ekvinokcij 1946 59. Giordano Andre Chenier 1933 60. Wolf Ferrari Zvedave ženske 1926 61. Švara Veronika Deseniška 1946 -62. Glinka Ivan Susanin 1947 63. Puccini Sestra Angelika 1922 64. Planquette Corneivillski zvonovi 1905 65. Verdi Othelio 1903 66. Mozart Čarobna piščal 1927 67. Wolf Ferrari Štirje grobijani 1934 68. Halevy Židinja 1901 69. Goldmark Sabska kraljica 1910 70. Saint Saeiis Samson in Dalila 1908 71. Weinberger Svanda dudak 1929 72. Rimski Korsakov Carska nevesta 1924 73. Lortzing Car in tesar . 1905 74. Gluck Orfej in Evridika 1942 75. Parma Zlatorog 1921 76. Konjovič Koštana 1931 77. Safranek Kavic Hasanagimca 1930 78. Moniuszko Halka 1897 79. Miusorgski Hovanščina 1934 80. Parma Stara pesem 1898 81. Ponchielli Gioconda 1938 82. Bellini Norma 1896 83. Delibes Lakme 1922 84. Weingartner Vaška šola 1921 85. Puccini Tur.-indot 1932 86. Boito Mefistofeles 1922 87. Verdi Ernani 1897 88. Kovafovic Psoglavci 1502 89. Puccini Manon Lescaut 1952 SO.Sfcrauss Saloma 1928 91. Kfenelk Jonny svira 1928 92. Rossini Viljem Tell 1902 93. Polis Mati Jugovičev 1947 94. Polič-Foerster Gorenjski slavček 1937 95. Savin Gosposvetski sen 1923 96. Puccini Plašč 1922 97. Wagner Parsifal 1933 98. Cajkovstkj Jolanta 1938 39. Pratella Nina nana, punčka moja 1931 — 56 — 30 29 29 29 28 26 26 24 24 23 23 23 22 21 19 19 19 18 18 18 18 17 17 16 16 15 15 15 15 15 15 14 14 14 14 13 13 13 13 13 13 13 12 12 12 11 11 10 10 10 10 9 Prizor iz naše uprizoritve Mozartovega »Beta iz serajaa 100. Mozart Beg iz seraja 1929 101. Wagner Walkira 1929 102. Sattner Tajda 1627 103. Dvofak Vrag in Katra 1923 104. MayerbeeT Afr:čanka 1895 105. Kogoj Crne maske 1929 106. Catalani Wally 1926 107. Adam Postiljon Lonjumeaunski 1919 108. Verdi Moč usode 1930 109. Cilea Adrianna Lecouvreur 1940 110. Ricci Krišpin in njegova botra 1942 111. Bravničar Pohujšanje v dolini šentfl. 1930 112. Bravničar Hlapec Jernej 1941 113. Sirola Novela od Stanca 1923 114. Mozart Cosi fan tutte 1926 115. Šostakovič Katarina Izmajlova 1936 116. Blech Zapečatenci 1923 117. Hatze Adel in Mara 1932 118. Od alk Dorica pleše 1935 119. Respighi Plamen 1939 120. Woif Ferrari Suzanina tajnost 1911 121. J. B. Foerster Eva 1925 122. Rimski Korsakov Majska noč 1924 123. Rimski Korisakov Mozart in Salieri 1924 124. Schmidt Notredamski zvonar 1923 125. Cornelius Bagdadski brivec 1925 126. Offenbach Robinzonada 1932 127. Smetana Tajnost 1922 128. Btraoiee Kavalir z rožo 1936 — B7 — 129. Mascagni Prijatelj Fric 1942 130. Malahovslky Hlapec Jernej 1932 131. Rossini Pepelka Angelina 1935 132. Sutenmeister Romeo in Julija 1952 133. Osterc Iz komične opere 1928 134. Savin Matija Gubec 1936 135. Albini Maričon 1902 136. Gotovac Morana 1933 137. Ijpavec Teharski plemiči 1892 138. Donizetti Kapljice za ljubezen 1938 139. Donizetti Linda di Chamounix 1937 140. Stravinski Oedipus rex 1928 141. Dvofak Jakobinec 1938 142. Novak Laterna 1931 143. Wagner-Regen.v Kraljičin ljubljcnec 1935 144. Švara Kleopatra 1940 145. Janaček Katja Kabanova 1934 146. Karel Botra Smrt 1936 147. Cere*pnin 01-01 1933 148. Bizet Biseri 1906 149. Osterc Dandin v vicah 1932 150. Osterc Medea 1932 151. De Fali a Kratko življenje 1935 152. Konjovič Miloševa ženitev 1927 153. Puccini Dekle z zlatega zapada 1928 154. Zandonai Francesca da Rimini 1935 155. Montemezzi Ljubezen treh kraljev 1929 156. Koszalsky Zemruda 1935 157. Weil Car se da fotografirati 1931 158. Weiss Naskok na mlin 1903 159. Kreutzer Prenočišče v Granadi 1893 160. Rožicky Eros in Psiha 1927 161. Mayerbeer Hugenoti 1904 162. Delanoy Damski lovec 1931 163. Mailart Puščavnikov zvonček 1895 164. Vladigerov Car Kalojan 1937 165. Vilhar Lopudska sirotica ' 1925 166. Parma Urh, grof Celjski 1895 167. Gerbič Nabor 1925 168. Bendi Stari ženin 1893 169. Suppe Lepa Galatea 1900 170. Lecocq Girofle Girofla 1909 171. Minheimer Mazepa 1908 172» Weiss Poljski Žid 1906 173. Neumann Ljubimkanje 1912 174. Flotow Alessandro Stradella 1901 175. Smetana Libuša 1934 176. Donizetti Favoritinja 1902 177. Fontana Azrael 1903 178. Auber Nema dz Portici 1904 179. Glinka Ruslan in Ljudmila 1906 180. Hummel Mara 1905 181. Vilhar Smiljana — 58 — 1901 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 6 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 4 4 4 4 4 4 4 3 3 3 3 3 3 3 3 2 2 2 Prizor iz naše uprizoritve Mozartove opere »Beg iz šetraja« (Konstanca — N. Vidmarjeva, Selim paša — M. Gruden In Belmonte — J. Lipušček) OPERNE VESTI IZ TUJINE Newyorška Metropolitan Opera začenja novo sezono dne 10. novembra t. 1. z novo uprizoritvijo Verdijeve opere »Moč usode«. Dirigira Fritz Stiedry, režira Herbert Graf, glavne partije pa pojo Zinka Kunc-Milanov, Mildred Miller, Richard Tucker, Le-onard Wairren in Cesare Siepi. Razen tega bo Opera v tej sezoni na novo uprizorila še Puccinijevo »Boheme« (v italijanščini in v angleščini) in Stravinskega opero »The Rake^ progress«, in ponovila iz prejšnjih sezon: Aidot Cavailerio rusticano, Don Carlosa (Verdi), Don Juana, Don Pasquala, Giocondo (Ponchielli), But-terfly, Glumače, Rigoletta, Tosco, Car-men, Samsona in Dalilo (Saint-Saens), Lohengrina, Mojstre pevce norimber-ške, ParsifaJa, Tristana in Izoldo, Kavalirja z rožo, Borisa Godunova, Cosi fan tutte in Netopirja (J. Strauss). Univerzitetno gledališče v Indiani bo kot prvo v Ameriki uprizorilo opero Benjamina Brittena »Billy Bud«. Dirigent Ernst Hoffimann, režiser Hans Busch. Univerzitetno gledališče Južnokali-fornijske glasbene šole bo v začetku januarja uprizorilo kot svetovno premiero novo opero Georgea Antheila »Volpone«. Miinchenska Opera bo to sezono prvič uprizorila Menotijevaga »Konzula« in »sintetično« Mozartovo opero »Don Pedro« (verjetno kompilacija Mozartove glasbe na novo besedilo?). Ameriška družba Northwest Grand Opera Association je v oktobru v WaiShingtonu uprizorila Mozartovo »Figarovo svatbo« v novem angleškem prevodu, ki ga je oskrbel dirigent uprizoritve Eugen Linden. Linden je / — 59 — ia svoj prevodi 9 mesecev študiral izvirni material na Dunaju in v Salzburgu. Londonska Covent Garden Opera bo v tej sezoni uprizorila novo opero Benjamina Brittena »Elizabeta I.«. Z LETOŠNJIH EVROPSKIH OPERNIH IN GLASBENIH FESTIVALOV: Letošnji »II maggio liorentino« v Florenci je (bil v glavnem posvečen Rossiniju. Uprizorili so Rossinijeve opere »Armida«, »II conte Ory«, »Tan-credi«, »La Pietna! del Paragone« in »Viljemi Telil«. Razen tega so uprizorili že pozabljeno opero skladatelja Cavallija iz 17. stoletja »Didona« in novo opero Vita Frazzija »Don Kihot«, ki je dobila drugo nagrado v natečaju milanske Scale oib petdeseti obletnici Verdijeve smrti. Milanska Scala je z velikim uspehom uprizorila Boitovo opero »Mefi-stofeleis« (pod glasbenim vodstvom Victorjia de Sabate in z Nicolo Rossi -Lemenijem v naslovni vlogi ter z Dragico Martinis kot Eleno) in Ildebran-da Pizzettija »Deborah in Jaila« (dirigent Antonio Voto). V Rimu so se osnovali dve manjši Operi: Piccolo Teatro deH’Oper,a Co-mica in Piccolo Teatro in Musiča, ki uprizarjata krajše, neznane in redko izvajane komične opere in intermezze. Prva je uprizorila Rossinijevo mla^-dostnio enodejanko »Poročna menica« in Donizettijev »Lekarnarjev zvonček«, druga pa Romejev prvenec »Medij«, Monteverdijev »Boj« in Aubero-vega »Fxa Diavola«, Niiremberška Opera je z velikim uspehom uprizorila dve operi enega najboljših novejših nemških skladateljev, Carla Orffa: »Der Mond« (prvič uprizorjena v MUnchenu 1. 1939) in »Die Kluge« (Frankfurt, 1943), nadalje komično opero Franza Lehnerja »Schlaue Susanna« in Hindemithovo »■Mathis d«r Mahler«. Iz našega »Bega iz seraja« (Osmin — L. Korošec, Blonda — M. Pati kova) Zurriška Državna Opera je gostovala na festivalu v Wiesbadenu s Stravinskega opero »Rake's progress«. Hamburška Opera je gostovala na mednarodnem festivalu v Edinburgu z We;brovim »Carostinelcem«, Mozartovo »Čarobno piščaljo«, Straussovim »Kavalirjem z rožo«, Beethovnovim »Fideliom« in Paula Hindemitha »Mathis