Slovnica v ,,Začetnici" in ,,Drugem berilu". (Dalje.) Toliko, kakor ravno omenjeni pomanjkljej — če ne veči—je oni v pravilu: »Dopovedek veže se ali neposrednje z osebkom, ali ju sklepate besedici je, ni. Kadar veže ena izmed teh besedic osebek s dopovedkom, reče se ji vezilo". Tako? samo bescdici ,Je in wiu kakor ste tu, vežete osebek z dopovedkom?— ste vezilo? (če je bila sploh kaka potreba tega na tem mestl omenjati!) Ali naj se pod nje, ni" umcva vespomožni glagol? Ali mar jw drugih osebah, raznih spolih in številih pomožni glagol ne veže tudi osebka z dopovedkom ? — ni vczilo ? Ali naj sc v vsakcm stavku, kjer se ndhaja pomožnik v pcrvi, drugi ali tretji osebi terdivno ali nikavno, za vse spole (razven tretje osebe v ednini, za katero je tu omenjeno) stavi posebej opomnja, da sem, sva, sve, smo, si itd. tudi veže osebek z dopovedkom ? — da je vezilo ? Umeje se, da je v položaji, kakor sc nam tii predočujc, težko otrokom ves pomožni glagol kot vezilo prcdstavijati, ker jini po tej metodi, na tej stopnji še ničesa ni znanega o glagoln, niti o pomožniku, niti kaj v osebah. Ako se le pri metodi (da se se stavkom pričcnja) ostane, bilo bi se po metodičnih načelih isogibati stavkov v izgledih in nalogah, kateri so otrokom po svojej obliki popolnoma še neznani, ker se še niso nikjer dosedaj obravnavali in so se tii le kot nepoznani med dnige poznane bres ndostojne predstave" umešali. Dalje ko se pride v razpravah v slovniško tvarino, tem jasneje posamezni slučaji svedočijo razliko med metodo, ki začenja pervi slovniški nauk se stavkom in ono, ki začenja pervi nauk z onimi bescdnimi plemeni, kakor je drugo za drugem v sestavo stavkov potrebno. 0 pedagogičnej tehtnosti omenjenih metod naj skušeni čitatelj sodi sam. Pri začetnikih, ako nam je na temeljitem priučevanji, je več paziti na otroško zmožnost in na to, kaj in kako se je že obravnavalo, kakor na spored slovniške tvarine, katero vsak oddelek po pripadnosti in skupnosti iz umetnega ali učenega stališča uverstuje. EnaJca obravnava je veljavna in plodunosna le tam, kjer se je slovniška tvarina v glavnih potezah, če tudi le v skromnej meri, že prebavila. Kar se tiče pridjanih nalog v teh paragrafih, se morejo pripravne imenovati. V nadaljnem paragrafu pride še le spoznava samostalniha in njega verste v obravnavo, kjer se ndhaja kot osebek v stavku. Naloga 35., v kateri je navedenim samostalnikom poiskati nasprotne pomene, se mi zdi posebno pripravna, da se otroci vadijo samostojno misliti, ter da si pomnožujejo izraze za razne pojmove; pri vsem tem jim dela pa še mnogo veselja, ker sami po svojem preudarjenji na nekaj pridejo, na kar pred še nikoli mislili niso. Naslednji paragraf obravnava spol samostalnikov. Tukaj se pogreša primernega uvdda, kakor pri večini drngih obravnav, katere bi čitalce na obravnavo ne le pripravljal, ampak stvar samo tudi pojasnjeval. Navedenih je nekaj golth stavkov, Jcaterim so osebM samostalnihi raznih spolov. Vse dolgo in široko obdelovanje, kakor ga je tii treba, se prepušča učitelju, navedeno je samo pravilo kot uspeh vse obravnave (— Tcatere pa tukaj ni): Spol samostalnilcov je trojen: moški, ženski in srednji. Z golimi pravili, definicijami v ijudsM šoli ne gre. Temu slcdite sicer dvc kratki pojasnili, ki bi bili pa pred pravilom bolj na mcsti. Popohioma pa se vjemam s tem, da se na tej stopnji privaja spol samostalniliov samo po sluhu — brez tdko imenovanega slovniškega spola po končnicah, ker tii pervi del pravila zadostuje. Gledepisave nnj'iu naj tii ponavljaje opomnim, da se vnovem ,,Drugem berilu" obče v prav mnogih slučajih, kjer se je do sedaj pisal, opušča in se samitn »*T nadomestuje. N. pr. Žena gospodini (mesto: gospodnji), gnesdo (mesto: gnjesdo). Takšno izgovarjanje z izpuščenim j, posebno kranjskemu Gorencu neprijetno pretresne ušesno bobnico. Tudi y,jeu v množnem rodilniku in tožilniku mesto »jih" se mcd prosto govorečim narodom še noče udomačiti. Stevilo samostalnikov se navaja v §. 5. Da pomanjkljivost primernega uvoda zopetno ne omenjam, prchajam k svojej više uverstenej terditvi glede navedenega pravila o rabi Jc, ni" kot vezila. V tem paragrafu se nič menj, kot trikrat v posameznih slučajih, kjer pomožni glagol tudi (razven v tretjej osebi v ednini) v drugih osebah in številih kot vezilo nastopa, v opombi to pojasnjevati mora. Spored obravnavi se začenja: Travnik je selen. Riba plava. Mesto je veliko. — Temu sledi kar golo pravilo: Če govorimo o enej osebi ali reči, je samostalnik v ednini .... Ali bi po tej obravnavi ne nastala lahko zmešnjava med lehkomislečimi učenci ? Govori se o travnikn, o ribi in o mestu — pravilo pa pravi; če govorimo o enej osebi ali reči. Ker ni nobenega pojasnila, se stvar vzame tako, kakor je, in tedaj pa se govori tukaj o večih rečeh, a ne o enej. Drugič pa zgoraj ne nahajamo nobene osebe, na katere se pravilo sklicuje. Vendar pa omenjeni nedostatki v tem paragrafu obravnajočemu učitelju niso tako nevarna zadrega, kakor je siten njegov polozaj v pedagogični zmešnjavi, v kate.ro vodite iz prejšnjih pravil izhajajoči nalogi. Vestni učitelj, ki je shvniško tvarino natančno po ,,Začetniciii in ,,Drngem berilu" do sem z otroci praktično obravnaval, bo gotovo spoznal, da mu k zveršetku teh nalog mnogo primanjkuje, da bi mnogočesa potreboval, o čemur v dosedanjih obravnavah niti govora ni bilo. Naloga: Zapišite te-le stavke v dvojini in množini (slede razni stavki, katerim jc dopovcdek glagol ali pridevnik) zahteva mnogo prcvee. Tu pride staviti pridevnik v dvojino in množino, ter ga z dotičnim spolom strinjati; glagol v dvojini in množini za razne spole in osebe. Do sedaj se pa o pridevnikih, o njih sklanji itd. še ni prav nič govorilo; isto tako je otrokom šc popolnoma neznan glagol, neznane so jini glagolove končnicc po raznih osebah — sploh ncznana jim je vsa sprega. KaJco je mogoče od otrok zahtcvati ¦— ali vsaj pričakovati tega, kar se jim nikoli povedalo ni? Ali si bo kdo derznil terditi, da slovenski otroci že iz vsakdanjega govora, is vsakdanje rabe umejo rabiti priloge, glagole v ednini, dvojini, množini, za vse spole in osebe? Smelo terdim: kdor ta dva besedna razpola brez prejšnega poduka — is vsakdanjega življenja pravilno rabiti zna, temu je tiidi ravno obranovalni paragraf nepotreben. Nečem terditi, da bi otroci kacega stavka prav ne napravili, a dvojina in množina bo vendar večinoma napčna. Ali naj se tu pri popravljanji razlaga pridevnik, glagol? zakaj je tako napčno? kako je prav ? — kam bi prišel! Ali naj se pomote niti popravljajo ne ? Čemu so pa potcm vaje? Ali naj se kar molče popravijo, rekoč: tako je prav! — punktum! Ali bi imelo tako delo kak uspeh? Tii nam je zidati vselej le na terdno in zanesljivo podstavo; računiti nam je le s tem, kar je v resnici tukaj. Drugače je tem obravnavam v srednih šolah, kjer se za vsako enako stavbo nahaja vsaj nekaj temelja — iz Ijudskih šol. (Dalje sledi.)