POSKUS NOVE DELITVE SAMO STALNIšKIH ZAIMKOV*
0. Slovenske slovnice navadno delijo samostalniške zaimke v pet skupin: v osebno, ka-zalno, vprašalno, oziralno in nedoločno.' Res pa je, da nakazuje zadnja slovnica že nekoliko drugačno, predvsem pa širšo delitev.^ Njen avtor je namreč po osebni našel še enajst skupin,^ in sicer ob kazalni še drugostno in istostno, ob oziralni še oziralno-poljub-nostno in ob nedoločni še poljubnostno, mnogostno, totalno in nikalno. Starejša in novejša delitev se tako občutno razhajata, pri čemer se ženeta vsaka v svojo smer: starejša v svojo ozkost in novejša v svojo širokost Srednja mera pa je v sedmih skupinah, ki si sledijo takole:
1. gostotna (nedoločna)
2. ugibalna (poljubnostna)
3. iskalna (vprašalna)
4. oziralna
5. kazalna
6. spregalna (osebna)
7. medlotna (kazalna nedoločna)
1. Kakor vidimo, se nova delitev loči od starejše in novejše ne le v srednji meri, ampak tudi v zaporedju in poimenovanju. Zaporedje jasno razkriva zlato sredo srednje mere. Zlata sreda so namreč oziralni zaimki, ki so tako poimenovani zavoljo svojega oziranja zlasti na gostotne in kazalne zaimke. Toda preden si to oziranje ogledamo, moramo podati vse tri predhodne skupine. Prva skupina so pač gostotni zaimki, ki beležijo postopno gostitev stvari in oseb od nikalnosti do totalnosti:''
Stvari Osebe
Nikalnost: nič nihče
Trdilnost: nekaj nekdo
Številnost: to in dno tä in oni
Totalnost vse vsak
Podana gostitev je v osnovi nehkratna in edninska,' kajti pri osebah se hkratna številnost izraža z množinsko varianto nekateri, hkratna totalnost pa z množinsko varianto vsi:
Nehkratnost Hkratnost
Številnost Ta in oni je tak.        Nekateri so taki.
Totalnost Vsak je tak. Vsi so taki.
2. Poseben primer gostitve je zlitje številnosti s totalnostjo v obliki oboje (ali eno in dnigo) za stvari ter v oblikah oboj (ali eden in drugi) - oba za osebe. Zlitju nasprotna je spet ce-
• Članek je treba brati v sobesedilu niza razprav, objavljenih predvsem v Slavli (1979-1982) in v JiS (1972/73, 1980/81). V njih predstavlja avtor svoje poglede na ustroj slovenskega knjižnega jezika ter z njimi povezane predloge za spremembe in dopohiitve slovenskega slovničnega izrazja. Uredništvo.
> A. Bajec - R. Kolarič - M. Rupel, Slovenska slovnica, Ljubljana 1973, s. 171. 2 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976, s. 239.
' J. Toporišič, Slovenske zaimenske besede, Jezik in slovstvo XX (1974/75), s. 118.
' V. Nartnik, K oblikoslovju štetja do deset v slovenščini, v: Nemzetközi Szlavisztikai Napok Szombathely 1982, s. 121.
> Z. Hlavsa, Detonace objektu a jeji prostzedky v současnš češtinž, Praha 1975, s. 85.
260
pitev številnosti v dve varianti, v nižjo in višjo: mälo-käj (redko-käj) - märsi-käj (mnögo-käj). Sklopljeni varianti številnosti pomenita izrazno zbližanje s sestavljeno trdilnostjo zaimka neAa/,' to zbližanje pa mimogrede napelje ne le na ugibalna, ampak tudi na iskalna zaimka:
Stvari        Osebe Ugibalnost: kaj kdo
Iskalnost: kaj kdo
3. Na videz drobna glasnostna razlika med ugibalnim zaimkom kaj in iskalnim zaimkom kaj'' z varianto koga^ je zdaj odsev premestitve višane rame pred temo' na primer v povedih:
Zanima me, kaj je kdo. - Zanima me, kdo je kaj.
4. V povedih sta iskalna zaimka kaj oziroma kdo uvodni remi podrednih stavkov. Nadaljnja možnost pa je, da se uvodna rema podrednega stavka ozira na sklepno remo nad-rednega stavka, pri čemer je slednja zunanji gostotni zaimek nehkratnosti:'"
Stvarna oziralnost        Osebna oziralnost Nikalnost:       .. . nič, kär-köli... ... nihče, kdör-köli ...
Totalnost:       ... vse, kär-köli ... ... vsak, kdör-köli...
Tako smo le dospeli do oziralnih zaimkov kär-köli in kdör-köli. Za ta dva zaimka je značilno, da se besednoredno sicer krijeta z iskalnostjo, besednotvorno pa sta bližja ugibal-nosti in nedorečena oziralnost se sploh pokrije z njo." Vendar je nasproti nedorečeni ozi-ralnosti ugibalnost praviloma hipotetična,'^ zato se na začetku stavka rada zamenja z normalno toničnim gostotnim zaimkom:'^
Nekaj človek mora imeti, karkoli. Skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi.
Nadalje je treba pripomniti, da se tudi hipertonični privesek -koli (oziroma si bodi ali že) pri dorečeni oziralnosti rad opušča.''' Zlasti se opušča pri oziranju na kazalne in spregalne zaimke, čeprav so tudi ti pogosto opuščeni aH ničti:'^
Kdorkoli to trdi, (j laže. Kdor že 0 si, () postoj za hip. Kdor laže, ta krade.
Z opustitvijo hipertoničnega priveska postane oziralni zaimek normalno toničen. Tak je ta zaimek tudi za zunanjim gostotnim zaimkom nehkratnosti, kajti sicer ga sredi povedi"" zamenja klitična zveza ki es za staro obliko kir^
» Glej op. 2, s. 147.
' H. Kurzova, Der Relativsatz in den indoeuropäischen Sprachen, Praha 1981, s. 25.
' F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1952, s. 89.
' J. Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982, s. 287 in 292.
'° K. Polahski, Skladnia zdania ztožonego w j?zyku görnoluiyckim, Wrociaw 1967, s. 89.
" M. Stevanovič, Savremeni srpskohrvatski jezik !, Beograd 1975, s. 293.
A. Bajec, Relativa in indefinita v slovenščini, v: Vlll. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1972, s. 25.
" Slovar slovenskega knjižnega jezika II, Ljubljana 1975, s. 289 in 309.
A. Sovre, Nepravi relativniki, v: Jezikovni pogovori, Ljubljana 1965, s. 126. " M. Murko, Enklitike v slovenščini. Letopis Matice Slovenske za leto 1982, s. 81 in 83. " C. Vincenot, Essai de Grammaire Slovene, Ljubljana 1975, s. 288. I' S. Skrabec, Jezikoslovni spisi I, Ljubljana 1918, s. 315.
261
Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas. Oče naš, kir si v nebesih ... Molči e, ki 0 nič ne veš.
5. Nasprotna opustitvi hipertoničnega priveska pa je spet izpeljava kazalnih zaimkov iz razbite nehkratne številnosti s klitičnim priveskom -ie.'* Kazalni zaimki se namreč členijo takole;"
Kataforičnost      Anaforičnost Samobližnjost:     tole ... (Ie-)t6 ...
Sobližnjost: tistole ... (le-)tisto...
Nebližnjost:        onole ... (le-jono...
Kataforičnost, ki pomeni neposredno sledeče kazanje, se tako protistavlja anaforičnosti, ki pomeni predhodno kazanje, povzeto z dandanes navadno opuščenim predveskom le-V pomenu »(gjleja.^" Pike opozarjajo, da se podana členitev stvari pri osebah prepleta še s spolno-števnimi oblikami na primer za samobližnjost:
Srednjost    Ženstvo     Moštvo Ednina:      to tä tä
Dvojina:     (e dve"       te dve        tä dva Množina:    tä te ti
Podane oblike veljajo za osnovna tri števila samobližnjih oseb. Vendar je treba upoštevati še variantnost množine," tako da so spolno-števne obhke samobližnjih oseb naposled takele:
Srednjost    Ženstvo     Moštvo Ednina:      to tä tä
Dvojina: (e dve" te dve tä dva Trojina:      tä tri te tri ti trije
Četverina:  tä štiri te štiri        ti štirje
Množinje:   teh pet        teh pet       teh pet
Kar zadeva trostavo samobližnjosti, sobližnjosti in nebližnjosti, je razlika v atoničnosti končnic^' pri zadnjih dveh členih:
Samobhžnjost      Sobhžnjost     Nebhžnjost Ednina:      -o -d -d -o -a -i -o -a -i
Trojina:      -d -e -/ -a -e -i -a -e -i
Množinje:      -eh -ih -ih
6. Pri spregalnih zaimkih je členitev v marsičem podobna kakor pri kazalnih zaimkih,^" s tem da se tokrat protistavlja toničnost klitičnosti," ki smo jo že srečali pri oziralni zvezi ki 0;
'« A.-M. Beite, Basic Swedisli Grammar, Stockholm 1970, s. 63.
" Glej op. 16, s. 170.
^» F. Bezlaj, Eumološki slovar slovenskega jezika 11, Ljubljana 1982, s. 132.
" J. Petr, Zäklady slovinstiny, Praha 1974, s. 32.
" Glej op. 4, s. 122 in 124.
" V. Nartnik, Poskus nove obravnave slovenske sklanje, Slavia XL1X (1980), s. 311.
" V. Nartnik, Poskus postopne obravnave slovenske sprege, Jezik in slovstvo XXVI (1980/81), s. 27.
" V. Nartnik, Khüke in vezanje stavkov, Slavia 50 (1981), s. 141.
262
Toničnost   Klitičnost Samozvalnost:     jaz 0
Sozvalnost: (/ 0
Nezvalnost: ono...        0
Vendar je toničnost zamejena samo na osebe, medtem ko je klitičnost vrhu tega lastna tako postvaritvam kakor poosebitvam." Treba je tudi pripomniti, da se postvaritve razvijejo šele drugotno iz siceršnje praznote. Primer takega razvitja je druga od povedi:"
Kako je zunaj, ali še dežuje?
Kakšno 0 0 imajo po stanovanju, vse () razmetano!
Prva poved obsega dva glagolska stavka s praznotnim podmetom.^* Druga poved pa spet obsega neeliptični in eliptični glagolski stavek, pri čemer ima neehptični osebni podmet 0" ter stvarni predmet a'" Stvarni predmet 0 namreč potrdi na eni strani protistava stvarnih privedkov kakšno in razmefano^' s praznotnim privezkom kako," na drugi pa še soočenje spregalnega predmeta 0 z gostotnim predmetom vse. Spregalne postvaritve so posebno značilne za književnost simbolizma." Oglejmo si v tej zvezi Župančičevo pesem »Klic noči« iz leta 1902;
Prišlo je kakor klic noči, klic polnoči, od vseh strani iz mraka,
oko preplašeno strmi in čaka.
In videl svetlo sem drevo na vzhodu tam; čez vse nebo Je veje raztegnilo in s koreninami zemljo je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok se vzpenjalo je vseokrog v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.     ^
A zdaj, poglej na drugo stran:   ^
tam rasel hrast je velikan ,
v ozračje jasno - ^
mrakove bruhajoč vulkan, ^
tako pošastno. '
In veje črne je zaril 1
med veje svetle in jih vil, i
da je hreščalo, ' in tla borjenje spodnjih sil je vzdigovalo.
Oledenel mi je obraz, i
a že prišlo je kot ukaz '
od vsepovsodi: I
»Imel si luč, minil je čas, ] zdaj hodi. blodi!«
V pesmi se zanimivo ponovi povedek prišlo .../es stvarnim podmetom 0. Stvarni podmet 0, ki je v prvi kitici PRIMERJAN s klicem noči, se najprej razvije v pareč drevo, nova živ hrast velikan pa se nato povrne v nov stvarni podmet 0, ki je v zadnji kitici ISTOVETEN ukazu. Obakrat je tako stvarni spregalni zaimek v podmetu razviden predvsem iz srednjega praspola^" povedka prišlo... je, ki je v očitnem kontrastu" z moškim spolom klica
" D. M. Perlmutter - J. Orešnik, Razlaganje sintaktičnih posebnosti, Ljubljana 1973, s. 17. " Glej op. 13, s. 258 in 261.
" R. X. Vol'pert, Konnotativnyj uroven' opisanija grammatiki. Riga 1979, s. 14. » J. Toporišič, Nekaj o osebnih zaimkih. Jezik in slovstvo XXIV (1978/79), s. 231.
" Z. Topolihska, Miejsce konstrukcji z czasownikiem m/eć w polskim systemie werbalnym, Slavia Orientalis XVII (1968), s. 430.
" B. Pogorelec, Dopolnilnik (povedkov) v slovenski skladnji, Jezik in slovstvo XX (1974/75), s. 120. " R. Zimek, Problematika spony v ruštine v porovnani s češtinou. Praha 1963, s. 122. " D. Pirjevec, Ivan Cankar in evropska hteratura, Ljubljana 1964, s. 189. " Glej op. 4, s. 123.
" R. Jakobson, Slovenski primer osrednje vloge brezosebnih stavkov v pesniškem kontekstu. Sodobnost XXVI (1978), s. 54.
263
noči oziroma ukaza. Stvarni spregalni zaimek o je pri tem najprej kataforičen imenu srednjega spola drevo in nato anaforičen imenu moškega spola hrast velikan. Prehod iz srednjega praspola v srednji spol je hkrati tudi prehod v spolno-števno oblikovanje, ki je v pesmi nakazano le s klitičnimi osebami in poosebitvami. Sicer pa so lahko tonične praviloma samo osebe in med njimi se spolno-števno najbolj dosledno oblikuje nezvalna:
Srednjost        Ženstvo Moštvo
Ednina: ono ona on
Dvojina: öni-dve" öni-dve" öna-dvä
Trojina: ona tri one tri oni trije
Četverina:       dna štiri one štiri oni štirje
Množinje:       njih pet njih pet njih pet
Kar zadeva trostavo nezvalnosti, samozvalnosti in sozvalnosti, je tokrat razlika v dosledni toničnosti končnic pri zadnjih dveh členih. Prav tako tudi vidimo, kako se osrednje ženske končnice pri križanju s trojino postopoma obrnejo.'' Nezvalne se ožijo, samo-zvalne prehodno okvirijo, sozvalne pa širijo:
Nezvalnost      Samozvalnost Sozvalnost Ednina:      -o -a -0 j-dz t-i
Trojina:      -a -e -i m-i m-e m-i     v-1 v-e v-i
Množinje:    "n^ih n-as v-ds
7. Za klitične oblike spregalnih zaimkov smo že rekli, da ne predstavljajo le oseb, ampak tudi poosebitve. Poosebitve pa so lahko prikrite kot tako imenovane oosebitve pridevnikov." In zaimkovni zastopnik teh oosebitev je tako imenovani medlotni zaimek, ki se spolnoštevno oblikuje takole:'*
Srednjost    Ženstvo     Moštvo Ednina:      ono ona one
Dvojina:     one" one ona
Množina:   ona one oni
Treba pa je pripomniti, da vse druge obhke lahko zamenja najbolj pogosta oblika one, ki se stopnjuje še v varianto (one) onega:'''
Kaj se repenči tole ono?
Takale onega, pa se nosi kot grafična!
Aro mi je dal one, tisti mešetar.
Medlotni zaimek spominja oblikovno na nebližnjega, vlogovno pa je spet bližji nezval-nemu, saj njegovo klitičnost dejansko nadomešča kar nezvalna klitičnost.*" Vendar se še ta kot imenovalnik pojavlja le drugotno v stavkovnem sklopu nebodi... treba'*' in v oosebitvah pridevniških imen:''^
Sam nebodigatreba ga je dobil v oblast.
Sam ta spodnji ga je dal. .
>« Glej op. 4, s. 123 in 124.
" F. Jakopin, K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v slovenskih jezikih. Slavistična revija XXI (1973), s. 267.
» Glej op. 23, s. 309.
" Slovar slovenskega knjižnega jezika III, Ljubljana 1979, s. 390 in 392. '° Slovar slovenskega knjižnega jezika 1, Ljubljana 1970, s. 663. " Glej op. 39, s. 13.
« Slovenski pravopis, Ljubljana 1962, s. 880.
264
8. Z medlotnim zaimkom smo naposled dospeli do samostalniških imen. S tem zaimkom namreč ne merimo več na stvar ali osebo, ampak na bitje,*" ki ga sicer še ne moremo ali ne maramo imenovati s pravim imenom"" (po tem medlem kazanju ga tudi poimenujemo). S tem zaimkom se je tudi zlata sreda komaj opazno prenesla z OZIRANJA na SKLA-NJO,"' ki predstavlja novo sedmerno delitev po prevladujoči besedni vrsti ter spolu:
Kakor vidimo, se je zlata sreda prenesla tako, da gostotna sklanjatev zastopa tudi ugibal-no, iskalno in oziralno, medlotna sklanjatev pa uvaja še peto, šesto in sedmo. Pri tem je značilna tudi protistava težišča na srednjem (pra)spolu samostalniških zaimkov s težiščem na nesrednjih spohh samostalniških imen.
9. Po tej mimogredni predstavitvi sklanje se spet povrnimo k oziranju. Zanimivo je namreč, kako se pred njim ugibalno-iskalna zaimka vezeta v osnovno gredje grafa,"* ki ga riše povedkovo.ODSEVANJE levih členov glagolskega stavka:"'
Za oziranjem pa je spet zanimivo, kako kazalno-spregalni zaimki smotrno uvajajo še sedmerno SPREGO glagola biti s tvorjenkami pozabiti, prebiti in pozabljati takole:"*
Vlado Nartnik Univerza v Budimpešti
« J. Janžekovič, Filozofski leksikon, Celje 1981, s, 28. " Glej op. 1, s. 178. « Glej op. 23, s. 306.
« 1. P. Sevbo, Grafičeskoe predstavlenie sintaksiteskix struktur i stilističeskaja diagnostika, Kiev 1981, s. 25. ¦" Z. Saloni, Cechy skladniowe polskiego czasownika, Wrociaw 1976, s. 85. « Glej op. 24, s. 28.
265