Prirodopisje. (Konec.) Pri nazorovanji naravskih teles, kateiih deli in znaki se opisujejo, ne bodimo preveč obširni. To, kar otroci vsaki dan pred saboj vidijo, ne popisujmo pveveč na drobno. Nepotrebno je sploh vse, kar ni neogibljivo potrebno v to, da se naravsko telo spozna in od drugih loči. Dobro bi bilo, da bi vsaka šola imela zbirko preustrojenih žival, rastlinjak in nekaj rudnin; želeti bi bilo tudi, da bi rastline in rudnine otroci sami nabirali, da bi pa žival lovili in morili, ter prestrojevali, menda ne kaže, bolje je, ako učenik sam to stori. 3. Nekateri pravijo, da ne gre pri prirodopisju posebno povdarjati korist ali škodljivost telesnin v treh kraljestvih narave, ker to nareja človeka sebičnega in samopridnega. Zoper to bi se dalo reči, a) da sebičnost ne izvira iz poduka v ljudski šoli, b) temu se v okom pride s pravim ravnanjem, ako se tudi povsod na to gleda, kaj je škodljivo, kaj koristno v naravi? Pri teni je pa treba previdno ravnati, tedaj ne razdelujmo vse prirodnine po tem, koliko koristijo, koliko škodujejo, in kedar se pove, da so reči škodljive, n. pr. strupene rastline ali rudninski strupi, ne smerao nikdar opuščati, da bi ne povedali, koliko pa vendar te reči na drugi strani koristijo. Sicer se pa le sploh omeni, dasotereči škodljive, akoravno se sicerna tanko popišejo, in se tudi pove, kako se v obertniji rabijo, n. pr. arsenik i. dr. 4. Vpraša se, ali se imajo pripovedovati povesti iz živalskega življenja; eni pravijo, da, drugi, ne! Mislimo pa, da je ravno tako dobro, vpletati v prirodopisje povesti, kakor se vpletajo basni in pravljice v drugi poduk; ker povesti so za to, da označijo reč prav razumljivo; sicer je tudi tukaj treba prave mere, vse čudovito opuščajmo in iz živaline narejajmo ljudi! Take povesti, katere razjasnujejo živalske nagone in priporaorejo, da se živalim prizanaša, so zmirom koristne, oživljajo poduk, podučujejo in razveseljujejo učenca. 5. Pravilo, da se postopa od bližnjega, znanega in lahkega do daljnega, neznanega in težkega, da se tvarina odbere in vrali sploh po tera, koliko učeiiec zna. to se je že omenilo. 6. Naj več težave prizadene rastlinstvo. Deržimo se teh vodil: a) Ne obdelujmo jih mnogo na enkrat, da se učenci ne zbegajo; jedna sama rastlina v razgled, je dosti za jedno uro podučevanja. b) Učenci naj se uče gledati rastlino kot celoto, potem ko so spoznali posamezne njene dele. c) Naj jo primerjajo z drugimi rastlinami, da se oko bolj vadi v opazovanji in razločevanji. Ako so se učenci tega privadili, potem podučevanje hitreje napreduje, potem je tudi mogoče pokazati več rastlin v jedni uri, posebno ako se morejo žive pokazati in otrokom v roke dajati. Vendar ni dosti, da se neznane rastline le enkrat pokažejo, treba je to večkrat ponavljati. d) Učenik mora to vse prosto pripovedovati, in pred more premisliti, kaj in koliko bo pripovedoval. Ako je pri šoli vert za cvetice in drevesa, je to posebno koristno pri poduku, posebno kar se tiče kuhinjskih rastlin, zdravilnih zeli in sadjereje. e) Vsaki se dolgočasi in utrudi pri branji prirodopisja, ako so popisi enolični; koliko bolj mora to biti pri šolskih otrocih! Popisovanje naj bo tedaj, kolikor mogoče, različno v svojih izrazih, to pa je mogoče. ako se ravnamo, kakor je bilo zgoraj omenjeno, in prirodnine, ki se povzdigujejo nad druge, živo in po življenji naslikamo. V slovenskem jeziku imamo v tej reei knjige: Štirje letni časi; Schoedlerjeva knjiga priroda, ki obsega fiziko, astronomijo, kemijo, mineralogijo in geologijo; Pokornijevo živalstvo in rastlinstvo. Te knjige je izdala slov. Matica. Za Ijudske šole nam dobro rabi Tomšičev prirodopis; ni sicer popolen prirodopis, a ima od vsakega kraljestva nekaj telesnin, katere prav živo popisuje. Sicer pa skoraj vsaka številka »Vertca" ima podobo kake živali, pridejan je prav lahko umljiv popis. Taki mični in umljivi spisi močno zbujajo pri otrocih veselje do narave; dokler nimamo večjih del, rabimo to, kar imamo, med tem pa nabirajmo gradiva, da stopimo z večjim delom pred svet, kedar se bode za to popraševalo.