Učiteljski pravnik. Priobčuje ,,Pedagogiško društro" v Krškem. (Dalje.) Uvod. Slovensko učiteljstvo nas utegne hvaliti, ker ga hočemo učiti, kako naj brani svoje pravice. Ne vemo pa, če smo to hvalo zaslužili. V prav raajhni meri že znabiti. Toda večjo hvalo zaslužijo tisti, kateri nam nalagajo dolžnosti, in osobito Še tisti, kateri nam kažejo, kako naj svoje dolžnosti izpolnujemo in kako si olajšamo izpolnovanje svojih dolžnosti. Ako išcemo dolžnosti, je slično, kakor ako išče delavec dela. Za delo srae tirjati plačilo. Enako iščemo in tirjamo za prevzete dolžnosti svojih pravic. Torej je treba pred vsem imeti dolžnosti, ako hočem biti deležen pravic. Več ko bo dolžnosti, več bo pravic. Zatorej ne bo napačno, ako se v prvi vrsti dolžnosti ne branimo, marveč po pesnikovem zgledu še dela in dolžnosti iščemo: rDolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to niož je stoiiti dolžan." Res je, da za prostovoljno prevzeto delo ne moremo tirjati plačila, in da po svobodni poti prevzete dolžnosti nam še ne rode pravic. Toda tudi tukaj so izjerne; zakaj v tem obziru je le časih resničen nemški pregovor: ,Wer ungebeten zur Arbeit geht, geht ungedankt davon". Dolžnosti in pravice so neločljive kakor luč in tema, svetloba in senca. Kjer je dolžnost, tam je pravica. Kakor hitro prevzamem delo, prevzaraem tudi dolžnost, da ga izvršira. Za storjeno delo pa imam pravico, da dobira zanj odškodnino, ki je bila pogojena. Pravice so v zakonih; zakoni so takorekoč javne pogodbe, katere država očitno razglasi, rekoč: Ako se izvedejo zakonski pogoji, se sme zanje zahtevati pravic, ki so navedene v zakonih. Dolžnosti so večkrat obenem tudi pravice. Naj to povemo v slučaju iz uoiteljskega življenja. N. pr. učitelj ima dolžnost, da pride četrt ure pred poukom v šolo. Iz tega pa izvira zanj tudi pravica, da je on gospodar v šoli že četrt ure pred poukora; zakaj pravi gospodar šole je krajni šolski svet, ki sme šolo odstopiti, kadar je učitelj ne rabi, tudi v druge svrhe, recimo za kakšno zborovanje. Ali pa drug slučaj. Šolski voditelj ima dolžnost, kolikor mu cas ne brani, da hodi poslušat pouk svojih součiteljev in součiteljic. Iz tega izvira, da ima šolski voditelj tudi pravico, svoje tovariše nadzorovati. Ko torej išče učitelj v šolskih zakonih svoje pravice, se rau utegne pripetiti, da jih najde prav malo. Kmalu utegne godrnjati, da imajo krajni, okrajni, deželni šolski svet i. t. d. veliko pravic, on pa tako silno malo. Radi tega naj ueitelju služi to v tolažbo: Ako najdeš premalo pravic, pa išči svojih dolžnosti. Kraalu boš previdel, da je raarsikatera dolžnost, ako si ji zadostil, obenem velika pravica. Svoje pravice boš pa našel tudi v šolskih zakonih nezapisane. Veliko se namreč bere pravic med vrsticami. Veliko pravic najderao šele, ako študiramo in preraišljujemo šolske zakone, zlasti ako premišljujemo, če se šolski zakoni pravilno izvršujejo. Da so pa naši šolski zakoni dobri, o tem ni treba več govoriti. Mi le poudarjamo, da je vrednost avstrijskih šolskih zakonov tudi v tera, ker ima avstrijsko šolstvo in učiteljstvo toliko inštanc in ker so tc inštance parlamentarne korporacije. Ali ni mar lep broj to? 1.) Solski voditelj, 2.) domača konferenca, 3.) predsednik krajnega šolskega sveta, 4.) krajni šolski nadzornik, 5.) korporacija krajnega šolskega sveta, 6 ) predsednik okrajnega šolskega sveta, 7.) okrajni šolski nadzornik, 8.) okrajni šolski svet, 9.) okrajna učiteljska konferenca, 10.) predsednik deželnega šolskega sveta, 11.) deželni šolski nadzornik, 12.) referent (administrativni) deželnega šolskega sveta, 13.) deželni šolski svet, 14.) deželna učiteljska konferenca, 15.) naučno ministrstvo, 16.) upravno sodišče. Vsem tera inštancam je delokrog odločen. Ako se ti godi krivica od ene strani, išči pravico pri drugi. Ako ti dela krivico šolski voditelj, išči pomoči pri višjih inštancah; ako ti jo delajo slednje, potoži zadevo šolskemu voditelju, da te zagovarja pri višjih inštancah. Sicer se pa naj postopa po sledeei pravilni stopnji: Ako se preporna stvar ne more s šolskim voditeljem poravnati, naj posreduje domaca učiteljska konferenca. Ako se učiteljstvo samo ne more sporazumeti, naj posreduje krajni šolski nadzornik, ki se itak mora povabiti k domačim učiteljskim konferencam. Ako se še zdaj ni doseglo sporazumljenje ali se ni poravnala krivica, naj posreduje predsednik krajnega šolskega sveta ali krajni šolski svet. Ako še ni stvar poravnana, naj se naprosi okrajni šolski nadzornik, da posreduje. Ako se še ni stvar polegla, začnejo že inštance razsojevati. Za razsojevanje v važnejših učiteljskih zadevah je poklican v prvi vrsti okrajni Šolski svet. Boljše je vsekakor, da se stranke prej poravnajo, preden pride stvar do sodnikov. Saj se še pri c. kr. sodnijah sodniki sami večkrat trudijo, da se stranke poravnajo, preden je sodnik primoran, izreči sodbo. Res je časih tako po sili skrpan mir le mulo vreden in boljša je pravična razsodba. Vendar vsaka razsodba boli ednega kolikortoliko. Zato se držimo pregovora: Boljša kratka sprava kakor dolga pravda. Ako je okrajni šolski svet rešil stvar neugodno, se raoremo pritožiti na c. kr. deželni šolski svet. Take pritožbe se raorajo vložiti v dolocenem (navadno 14 dnevnem) obroku in vselej z 2 K kolkovati, vsaka priloga pa s 30 h. Zoper odloke c. kr. deželnega šolskega sveta se je mogoče na enak način pritožiti pri c. kr. naučnera rainistrstvu. Zoper odloke te inštance gre pritožba na c. kr. upravno sodišče, ki je najvišja instanca, zoper katero ni več pritožbe. Kadar se vloži pritožba pri upravnera sodišču, je treba, da jo odvetnik sopodpiše, sicer se ne sprejme. Pritožbo na upravno sodišče je treba predložiti v 2 izvodih. Tožena stranka dobi poziv, da predloži svoje ugovore tudi v 2 izvodih. Kadar se razpiše obravnava, se povabita tožitelj in zatoženec, a niednemu ni treba, da se vdeleži obravnave osebno, niti odvetnika ni treba, da bi se vdeležil in zastopal tožitelja. Zatoženec je pravzaprav ministrstvo, katero še pošlje svojega zastopnika k obravnavi. 0 tem inštančnem postopanju utegnemo proti koncu spisa še govoriti. Da pa se ognemo takih dolgih pravd, je treba zakone, ukaze, razpise, odloke in druge naredbe dobro preučiti in pri tera pred očmi imeti sledeča načela: 1.) Najprvo velja to kot sveto, kar je v zakonih, in sicer imajo enako veljavo državni in deželni zakoni. Ako bi se pa le pripetilo, da sta si državni in deželni zakon navskriž, kaže držati se državnega zakona, osobito ako je novejši od deželnega zakona. Sicer pa novejši zakoni spravljajo stare še ob veljavo v vseh točkah, v katerih si nasprotujejo. 2.) Ravnati se je točno tudi po ministrskih ukazih, kateri so izdani na podlagi državnih in deželnih zakonov. Ako bi ukazi nasprotovali zakonom, tedaj morarao dajati prednost zadnjim. 3.) Enako veljavo imajo ukazi c. kr. deželnega šolskega sveta. 4.) Isto velja glede razpisov te inštance in okrajnih šolskih svetov. Toda vsi razpisi in odloki se morajo ujemati z izvirnirai zakoni, katerim ne smejo nikakor nasprotovati. Saj se tako glasi celo § 26. šolskega in učnega reda z dne 20. vel. srpana 1870., ki poudarja, da ima učitelj slušati naredbe in naročila svojih gosposk, katera so se ukrenila na podlagi zakonov in ukazov. N. pr. po oraenjenem ukazu (§ 8.) so zajamčene učitelju 6 tedenske velike počitnice, četudi so razdeljene od okrajnega šolskega sveta med šolsko leto. V pooitnicah učitelju ni treba služiti, dasi uživa plačo. Zoper ministrski ukaz pa ni, ako nalože gosposke učiteljera to dolžnost, da naznanijo, kje utegnejo v počitnicah bivati. Nasprotno se pa nara dozdeva, da bi bilo zoper ta ukaz, ako bi se od učiteljev tirjalo, da prosijo dopusta tudi za pooitnice, kadar hočejo ostaviti med počitnicami službeni kraj. Vobče je boljši nauk, ako rečemo, da naj vsak državljan, torej tudi učitelj, rajši sluša danemu povelju, kakor da se upira in pravda; zakaj znan je raodri izrek: Kdor ne zna slušati, ta ne bo znal zapovedovati. Kadar pa vendar pravni čut cloveku le veleva, da se mu je godila krivica, takrat pa naj le nastopi pot pravdanja. Človek ne sme v sebi zatirati pravnega čuta, sicer postane suženj in izgubi vso svobodo, vso samostalnost, vso veljavo. Vendar, preden se pritožiš, i z p o 1 n i , k a r se ti je naložilo — četudi po krivici in zoper zakon, kakor meniš v prvi opravičeni ali neopravičeni razburjenosti. Obenem pa vloži pritožbo. Delaj torej tako, kakor ravnajo finančne gosposke pri davkih. Davek mora plačan biti, četudi vložiš pritožbo. Kakor hitro boš zmagal s pritožbo, se ti bode davek povrnil. Pri šolskih gosposkah boš dobil pa moralno zadostilo, ako bo obveljala tvoja. Sicer se pa nič prevec ne boj, da se ti bo kar tako hitro krivica zgodila; saj imaš 4 inštance, katere smejo o tvoji usodi govoriti in razsojevati. Ako imaš krajni šolski svet na svoji strani, je to že nekaj. Ako te pa vzame celo okrajni šolski svet v svojo varstvo, že nisi izgubljen. Nasprotno pa nisi še vselej pokopan, ako sta tudi ti dve inštanci zoper tebe. Kaj je pa pravica? To kar je v zakonih, ki narn raorajo veljati za nekaj svetega, nedotakljivega, kakor nas to že vera uči, ki pravi, da so tudi posvetne oblasti, katere dajajo zakone, postavljene od Boga. Vsi zakoni dobe 45 dni po razglašenju v državnera zakoniku pravno moč. Državni zakonik obsega samo zakone, sklenjene po državnem zboru. Deželne zakone prinašajo deželni zakoniki in ti dobe že 15 dni po razglašenju pravno moč. Za učitelja so v prvi vrsti merodajni šolski zakoni. Poleg teh so pa kakor za vsakega državljana imenitni: osnovni državni zakon z dne 21. grudna 1867, občni državljanski zakonik iz 1. 1811. (obsega 1512 elenov). Na podlagi § 19. tega slednjega zakona Bje vsakerau državljanu, ki meni, da je žaljen v svoji pravici, na voljo dano, pritožiti se pred oblastnijo, po postavi določeno. Kdor se pa, oblastnijo v nemar pustivši, samolastne moči posluži, ali kdor raeje silobrana prestopi, je za to odgovoren." (Dalje.)