GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1938-39
DRAMA
5 ST ANKO CAJNKAR:
POTOPLJENI SVET
bin 2-50
GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v ljubljani
1938/39	DRAMA	Štev.	5
STANKO CAJNKAR:
POTOPLJENI SVET
PREMIERA 8. OKTOBRA 1938
Ob tej novi slovenski drami se bo današnji človek pač moral ustaviti. Nikog ar ni, ki bi ne bil ob nji duhovno prizadet. Zato se . nJi nehote domislimo tistih del, ki so drame bolj zaradi svoje '.'{-Povedne vsebine kakor zaradi dramatičnih prvin, to sc pravi, da jirn je zgoščeni dramatični svet neposrednejša in pripravnejša oblika akor široka epična zgodba. To izrazito izpovedno delo zajema srednja vprašanja današnjega sveta, v nji se življenje odpira v dveh rajnih nasprotjih — v sredi pa je resnična drama, taka, o katerih svet na zunaj sicer malo ve, pa je skoraj splošna usoda količkaj živih Izpovedni značaj te drame se že na zunaj kaže skoraj v samih vogovorih; prvo in drugo dejanje obstoji v celem iz samega dialoga, ^°b koncu obeh naslednjih dejanj pride katastrofa, in še ta ne iz cele, ampak udari od strani. Sicer pa ni prav, da govorimo o stran-stvareh, vse niti drame vodijo po sredi, nobeno dejanje tudi ni ransko, ker vsako zadeva v središče.
Najvažnejša oseba je duhovnik Pavel Velnar, mož velike nadar ■ jetlOsti, dejavnosti in doslednosti, ki izpodkopan omahne; verski re-v0rmator in pedagog je ves ranjen od svoje okolice stopil iz srede ' vlJenja na drugo stran, pa se je pred njim odprl še hujši prepad in
33
končno mora nazaj — tako je zapisano v njegovi duši. Tako je zapisano celo v duši tistih, ki so se še bolj oddaljili kot on, zakaj njihov potopljeni svet živi in se brez prenehanja oglaša in kliče. Čim dlje smo šli, tem dlje je treba nazaj. Kaj je tragični spor v tej drami? Sama drama osebnosti bi bila tu premalo, niti obup nad časom ni zadosten povod za prelom. Zakaj se zamaje življenje Pavla Velnarja, da mora trpeti eno najgroznejših izkušenj, da se mu zrušita dva svetova zapored in šele preko razvalin najde domov? Začetek njegove drame se nam odkriva v II. dejanju; zelo podoben je tragičnemu sporu, kakor ga je upodobil Ibsen v »Brandu« z ozirom na tragiko trde vere: Vse ali nič! Velnar je občutil življenje in krščanstvo v taki razdalji, da ob zgledih resnične ali dozdevne onemoglosti ali počasnosti, s katero cerkveni zastopniki posegajo v današnjo družbo, začne izgubljati tla.. Po udarcih, ki jih prejema za svoje delo, začne njegova notranja sila pešati, njegovo težišče se premakne in življenje začne dobivati sokov iz samih naravnih in umskih osnov. Njegov prvi svet se je potopil — drugi svet pa mu je kmalu tako tuj in nemogoč, da v njem ne more več dihati. Njegovo »nemirno srce« se ne more nikjer odpočiti, zaman se naslanja, ni opore — samo spoznanje prevare. Kar nas kliče, vabi in omamlja, so lepe prispodobe, minljivi čari, pesem krvi. Kakor strastni razumnik Brand nazadnje vprašuje: »Ali ni dovolj za odrešenje, da mož sam spozna quantum satis«, pa mu grmeči plaz, ki se zgrinja nanj, strahotno buči: »To je deus caritatis«, tako omamljeni Velnar spozna svojo onemoglost in zapuščenost ter sredi groze sprejema besede: »Brez Boga smo vsi strašno ubogi.«
Primera z »Brandom« se je oglasila samo mimogrede, morda zato, ker so te tragedije žive v vseh odločilnih časih; ko se začno vrenja v velikih organizmih in ne samo v majhnih, slučajnih dogodkih. Pisatelj nam je skoraj vse, kar vznemirja današnjo krščansko družbo, zapletel v to osebnostno dramo, duhovno in tvarno življenje, vse v zapletku današnjega življenja. Njegova dialektika ne dela dejanju sile, čeprav se zdi, da ga ona giblje. Toda mnogo bolj so te resnice najprej doživete in s svojimi podobami drže zrcalo vsakemu, kdor hoče razmišljati. Šele iz vseh mnogoterih miselnih podob se oblikuje pravi zmisel drame: Kaj je življenje? Tragedija prevročega, na široko
34
odprtega srca, ki se ob hladnem redu zakrkne, se vnovič zaplete: elnar še grozncje spregleda, v porogljivi ironiji vidi, da je razvoj mimo njega, sam pa je zastonj trpel. Ko mlada njegova sorodnica bere o reformah, ki jih je uvedel škof Ciril, se namreč zmisel drame Prveč odpre. Nekdanji nasprotnik je vzel njegovo orožje, z njim zmaguje in se rešuje. Tedaj je v tej drami prav za prav zakopan yzrok in zmisel trpljenja. Današnji rod tolikokrat imenuje besedo ''■'vljenje. Poudarja ga gotovo zato, ker mu je bližja njegova vsebina k°t sam njegov zunanji red. Red sam na sebi se uje, le ljubezen je tvorna in kdor jo žali in tepta, mori človeka. Življenje je vse. Strah božji prihaja iz resničnega spoznanja človeka, iz njega se zrcali tudi veličina in poslanstvo Cerkve. Življenje tudi uči, da sta za vse trp-Menje, za velike zmote, zablode in krivice vedno dva vzroka, za sodbo pa je odločilno, kdo je zabodel prvi trn. Velnar ima svojo tragicno krivdo, a ne sam. Poudarek življenja v današnjem dojemanju sveta zatorej ni noben naturalistični pojav, temveč zmaga ^ad naturalizmom, ki včasih seže tudi po lepem, idealnem videzu. Poudarek življenja je še več, je poveličanje naravnih resnic, ki so vidni del božje narave. Odtod pot k popolni veri ni težka. Zato nam je pisatelj tragično trpljenje Pavla Velnarja še dopolnil z vzvi-s°no podobo Klare Vigny, ki s čistim krščanskim potrpljenjem mirno Rre skozi življenje in čaka samo božje volje. S to osebo se drama tudi sklene in razreši. — »Potopljeni svet« je najizrazitejše katoliško oelo zadnjega časa pri nas. Oblikovalec je prav dobro čutil, da je Samo domače okolje preozko, zato je dejanje v drugi polovici premaknil v širši svet. S tem je delo dobilo tudi rahlo simbolično vezavo. In kakor je njegov jezik skrbno odbran, tako je okolje štirih dejanj orisano skoraj z zasebno rahločutnostjo; le dramatika je domača in splošna obenem. Delo je bilo namenjeno za »Dom in svet«: /e °b prvem dejanju je vzbudilo mnogo neutemeljenega vznemir-|cnja in samovoljne obsodbe. Kdor je tedaj sodil, naj zdaj bere ce-joto. Zaradi razmer je posebej treba poudariti, da pisatelj ni za ,n)igo spremenil najmanjše besede, kaj šele dejanje kakorkoli preobrnil.	Fr.	Koblar.
3 J
Iz razgovora z režiserjem
V	današnjih dneh, ko se uveljavljata z vsem poudarkom predvsem dva problema, politike in vojske, je prav, da je opozoril pisatelj Stanko Cajnkar s svojim »Potopljenim svetom«, da je problem duhovnega življenja, naše stališče do vere in Cerkve ter marsikaterih, ta dva pojma oklepajočih teoretičnih in praktičnih vprašanj, prav tako važen, in da je bolj kot kdaj prej potreben temeljitega pretresa in obravnavanja.
Današnja doba, ki je spoznala vso moč resnice, da je življenje gibanje v znamenju razmer bodisi v pozitivno, bodisi v negativno smer, ne pa nepremičnost in krčevito vztrajanje pri tradicijah, ki s svojo zastarelostjo in okostenelostjo niso več zmožne življenja ter ne ustrezajo več razvoju časa in življenjskih potreb, ta doba neiz prosno terja preorientacije v nekaterih duhovnih vprašanjih, terja odkritosrčne in pogumne analize nekaterih po tradicionalnem mnenju nedotakljivih vprašanj.
Pisateljeva zasluga je, da je posegel v jedro perečega duhovnega vprašanja ter na človeško najbolj odkrit in do zadnjih konsekvenc pošten način razkril in razgrnil problem, čigar rešitve čaka in za katerega se bori cela vrsta ljudi. Borba sodobnega duha, ki čuti, da potrebujejo večne vrednote, vklenjene v nesvobodno tradicijo preteklosti, spročenja in novega, današnjemu času prilagodenega vrednotenja, je nakazana v Cajnkarjevem delu na osnovi različnih stališč, v katerih gledajo osrednje osebe te drame na perečnost teh vprašanj.
Ni mogoče oporekati, da so se zgodili v teku časa največji in najbolj nepričakovani preobrati, ki pričajo, da je tudi Cerkev navezana s svojim žitjem na menjave, ki jih prinaša s seboj življenje. Vendar pa včasi prihajajo dobe, ko to presnavljanje zastane, in tedaj nastanejo nujno nasprotstva med resničnim življenjem in njegovimi potrebami ter razvojem Cerkve, ki jo oklepata dogmatika in for-inalistika. Tu je zastavil pisatelj zahtevo po rešitvi, sprostitvi in pravilno usmerjenem delovanju Cerkve, ki ima tudi nalogo podpirati človeštvo v življenjskem boju. Njegov junak stoji v borbi med pravim in takozvanim življenjem, med globoko občutenim prirojenim
ln takozvanim trdim dogmatičnim poslanstvom. Pisateljevo delo je zahteva po duševnem ravnovesju in skladnosti, je zahteva dvigniti duhovno lepoto potopljenega sveta, jo izkopati, postaviti v življenje 'ji luč in s tem modro odrešiti človeštvo, ki čuti v trenutkih jasnine, ~a ima tako potopljeno kraljestvo v sebi, in ki hrepeni po njem. pisatelj problema sicer ni rešil, vendar to ni najnujnejša dolžnost dramatika, kajti njegova zasluga, da ga je sploh načel, je že sama po sebi dovolj velika.
Režiser Ciril Debevec je še pristavil:
»Vesel sem, da režiram delo pisatelja s tako človeško usmerjenostjo, da imam opravka s tako dragoceno umetniško osebnostjo. V Pisatelju je "toliko umetniške pristnosti, kakor je jaz za svoj okus v Povojni dramatiki nisem našel, razen pri Ivanu Cankarju. Presenet-Jivo je za začetnika, da ima lep, koncizem in nenatrpan jezik, ki je 1reZ afektacije in golega verbalizma.
Posebno me je prizadelo, da imam opravka s človekom, ki je x'se navedene probleme bistveno v dnu srca in možganov doživel, c'a je bil od njih razrvan in prizadet, a jih je znal tako dvigniti na °b)ektivno višino in jih izoblikovati brez sovraštva in tudi v ostrinah Popolnoma netendenciozno. Cajnkar je, ne v tehničnem, temveč v sebinskem smislu, te pereče vsakdanje probleme obravnaval in pri-sazal na čist in dragocen način. Zato je moja iskrena želja, da bi se ^‘iub nedostatkom, ki so za začetnika minimalni, razvil v tistega , jikovalca, posebno dramskega, za kakršnega ima po mojem glo-,0Kem prepričanju ves zaklad.
$e posebej smatram za potrebno poudariti, da so takele človeške sebnosti, s to vsebino, s tem svetovnim nazorom in razgledom, s to notranjo urejenostjo, s to zrelostjo in predvsem s tem pogumom, današnjemu zmedenemu in grdemu času na vso moč potrebne in še Posebej na Slovenskem, kjer so vsi odsevi in odmevi svetovnih grdob v negativnem smislu postoterjeni.
Iz krščanske filologije
2di se, kakor da nastaja nov svet. Bog sam je vrgel žalostne anke starega človeštva v retorto svojih preizkušenj in ga drži nad
37
ognjem svoje očiščujoče ljubezni. Staro se začenja topiti, novo pa še ni našlo svoje oblike. Vse vre in išče novih zvez. Tudi besede izgubljajo svoj pomen in se bore za priznanje nove vsebine, ki pa še ni jasna. Vse od zadnjega drobca stvarstva do pojma Boga samega je v razkroju. Razne blesteče besede postajajo tihe in nerazumljive, druge, nekdaj neznatne, hočejo priznanja od vseh. Govorimo isti jezik in vendar se ne razumemo. Materija ni več materija, duh ni več duh in beseda o Bogu pomeni nekaj novega.
Tudi v materinskem jeziku naše krščanske duhovne domovine je marsikaj v razkroju. V zmedi časa, v boju za ohranitev starih pravic, grabijo tudi naši ljudje po nekih tujih pojmih. Tako prinašajo zmedo v našo krščansko govorico, ki jo je ustvarila ljubezen Kristusova in zvestoba mučencev dveh tisočletij. To je tem bolj nevarno, ker besede same niso nove. Nova postaja samo vsebina. Beseda je vzeta iz najčistejšega in najboljšega besednjaka krščanske skupnosti, vsebina pa je čudno slabotna in nekrščansko zmaličena. Dva govorita o krščanskem zmagoslavju, pa misli eden na zmago križa, drugi pa na prvenstvo v svetnih zadevah. Dva govorita o ljubezni, pa misli eden dobrohotnost nasproti vsem ljudem, drugi pa priznanost do tistih, ki so iz njegove skupine. V taki zmedi je seveda globoka in živa edinost nemogoča. Ljudje, ki iščejo resnico, ne vedo, kdo pravo krščanstvo predstavlja in komu naj se zaupajo. Saj je navadno tako, da ljudje, ki prodajajo slabo blago, zelo kriče in vse drugo ponižujejo ...
Ko pišem te misli, mi je želja po kakem besednem boju povsem tuja. Ne gre mi za debato. Ne mislim na tiste, ki se igrajo s pravovernostjo in iščejo izraze, ki bi jih bilo mogoče napačno razumeti. Predobro vem, da je resnica čudovito polna in globoka. Nikdo je ne more do zadnjih odtenkov izraziti in dojeti razen Boga samega. Tudi Kristus je uporabljal uboge človeške besede, da je vsaj malo izrazil resnico in lepoto božjega neizmernega življenja. — Kdor hoče nabrati mnogo takih besed, ki so drzno povedane in hote enostransko poudarjene, naj se spravi nad evangelij. 2e sama pridiga na gori mu bo zagrenila njegov prazni trud. — Naša krščanska beseda ni nikoli samo zvok, ni zveza samih črk in glasov. Ko govorimo drug z drugim, ne tehtamo samo besed, ampak tudi duha, misel in srce, če hočete. Tujcu govorimo drugače, manj svobodno in bolj eksegetsko
38
pravilno. Ko smo sami med seboj, hočemo do celotne resnice, ki je pa ni brez celotnega človeka. Ko govorim z bratom, ki pravi, da nosi Kristusa v sebi, ne vohunim in ne pripravljam zasede. Pa tudi sam ne želim, da pride kdo v takem bojevitem razpoloženju na razgovor.
V	naši krščanski skupnosti je treba nekoliko več zaupanja. Samo neiskrenost, vidna in dokazana neiskrenost druge strani, daje dispenzo od zaupanja. V tem najtežjem in najbolj odgovornosti polnem očitku pa ne smemo biti brez pogumne dobrohotnosti.
Kristjani imamo velike pravice, ker imamo prav tako velike dolžnosti. Ena teh čudovitih pravic (in dolžnosti) je pojasnjevanje besed iz naše krščanske materinske govorice. Ne gre za verbalizme, ne gre samo za študij krščanskega in splošno človeškega izrazoslovja vobče. Gre v prvi vrsti za življenje samo. Le življenje more besedo pojasniti. Samo življenje jo more poglobiti, kakor jo tudi samo življenje lahko kompromitira in ubije. Življenje posameznika je včasih samo senca pravega življenja. Znanje, dobrota, usmiljenje in potrpljenje pa utegnejo sicer tudi enemu samemu življenju dati vrednost m pomembnost. Toda to vrednost izpričuje samo krščanska skupnost pod vodstvom božjega Duha.
Če si kdo jemlje pravico, da sme pojasnjevati besede iz naše krščanske govorice, ima lahko za to več vzrokov. Meni je bila pred očmi samcS zavest splošnega krščanskega plemstva otrok božjih in tiha misel, da mogoče vendarle kdo na to pojasnilo čaka.
O disciplini
Disciplina je urejenost. Pokorščina je samo drobec discipline. Kjer pokorščina izraz prepričanja, kjer je uboganje izraz vesti in rezultat močnih vrednot človekove osebnosti, tam se disciplina ustvarja brez ukazovanja. Beseda pokorščina spremeni svoj primitivni pomen. Disciplina ni slepo podrejanje razuma in volje. Je le zavestna pot k cilju, ki je vsem pri srcu.
Vprašanje discipline je v bistvu rešeno v poglavju o edinosti. Disciplina ni neka povsem samostojna vrednota, kakor tudi edinost ne. Osnovnejšc vrednote so: ljubezen, resnica, vera, upanje, modrost,
39
pravičnost, srčnost, zmernost in še mnogo drugega. Disciplina je neka rezultanta življenjskih sil, ki so neposrednejše. Res je, da utegne postati dolžnost discipline prav nujna, kronološko celo najnujnejša. Toda vse to samo »per accidens«. Tako postane lačnemu najnujnejša vrednota kruh, bolnemu zdravilo, brezposelnemu delo itd. Toda zaradi tega ne sme nastati zmeda v hierarhiji vrednot.
Klic po disciplini ni samo poziv k mehaničnemu zbiranju sil, ni samo zapoved uvrstitve in podrejenosti. Vse to ima svoj pomen, a prvo ni in ne more biti. Disciplini so postavljene meje, ki so tako svete, da jih nikdo ne sme prestopiti. Te meje so: resnica, liubezen, usmiljenje, svoboda in vest. To zadnje je v nekem oziru najmočnejši mejnik. Tudi svoboda ima kot mejnik discipline važno vlo^o. Svoboda je kakor oddih, ki je vojaku po prestanem trudu bolj potreben kakor orožje. Svoboda je kakor pesem, ki jo poje vojska, ko gre zmagi nasproti. Brez nje je tudi Kristusova armada samo molčeča skupnost neveselih hlapcev.
Stanko Cajnkar
PRIHODNJI DRAMSKI SPORED.
Dramsko osebje študira za konec tega meseca dve komediji, in sicer A. Bcnedettija veseloigro »jo sekund ljubezni« in pa angleškega komediografa Priestleya učinkovito komedijo: »Labournom Grove«. Benedetti je našemu občinstvu znan po svoji komediji »Rdeče rože«, ki jo je drama uprizorila lani. Piestley pa je znan angleški dramatik, ki s svojo novo igro žanje po evropskih odrih velike usnehe. Italijansko komedijo režira prof. Šest, angleško B. Kreft.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
40
Potopisni svet
Drama v štirih dej* '** Stanko Cajnkar.
Drama v štirih dej1
Dr. Pavel Velnar, duhovnik, profe*1 ničar v velikem mestu .
Lilijana Garnier, filmska igralka . Vivina Garnier, njena sestra . Monsignor Ciril, škof .... Klara Vigny, knjižničarjeva tajnica Tuji mož, delavec brez dela .	.
Škofov sluga
r*i,
Režiser: CIRIL DEBEVEC
P°znejc knjiž-
C. Debevec M. Danilova V Juvanova Gregorin Šaričeva Sever
XXX
Toalete ge. Mire Danilove je izdelal modni salon »Vera«, Neb1’; ^ago jc dobavila tvrdka I. Avšič, Prešernova ulica štev. 3. Krzno posodila tvrdka Rot, Mestni trg 5. Klobuk izdelal at£: :ev’ briška ulica štev. 3. Obleko V. Juvanove izdelal atelje
, . .Ul <1 Cpcf.
Blagajna se odpre ob pol 20.
M. AdC *Cesta.
Konec po 22.