štev. 18. v Mariboru 15. septembra 1876. Tečaj V. Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca. Rokopisi ne vračajo se. ZORA Stoji na leto: redoma po 4 forinte, izjemoma po 3 forinte. ČASOPIS ZABAVI I PODUKU. Pregled. Poezija: Po boju. — Odlomki iz ženskega dnevnika. — Idealist. — O dvoboju. — Razgovori. — Svarabhakti. — Spomini na Beneike — Listnica. — Popravki. — Po boju. A. Koder. Na tleh leže Slovanstva stebri silni In podkev, joj, tepta nesreče dom ; Krog križ se klanja, križ sveta rešilni, Grore slovanske turški stresa grom, Osvet do neba pa done glasovi : „Bog silni čuj, saj tudi mi rodovi Smo tvoji vsi, ustvarjeni v življenje, A v radost ne, oj v večno nam trpljenje."! Menili smo, da zmage sveta zora Na nebu poka, konec je gorja, Verige tisučletne naša gora Otrese, svobode se svit zazna. In v nadi meče dvignili smo taki, Kazati svetu, vredni da junaki Življenja smo, dovolj je dnij temote. Preveč nam sužnosti, krivic, sramote. Divjal je boj, ne boj^ mesarsko klanje, Usmiljenja poznal nij, nij dajal; To boj svobode je, to maščevanje Rodu, ki let jezer je vzdihoval. Na polju kot snopovja bratov vrlih Počiva ondi, kri za dom umrlih Kot reka širna se drvi visoko, Namešana s solzami vdov globoko. 18 - 282 - Junak tam krepki, starec osiveli Sta združena, grob krije nov oba; Le majka tožna, dete tam v zibeli Verig krvavih strup še zdaj pozna. Otrok nedolžni rod, žen plakajočih Odmeva jok zdaj v toge dneh bodočih, Na prsih maternih sovraštva kupo Pije nov rod, kot pil je ded gorjupo. A stoj moj dom, buči naj vražja sila, Junakov rod brezupa ne pozna! Pravice boš si zemlja priborila. Dan zadnji nij, vek dnij jezer ima. Na polju krvnem zvezda tam leskeče, Junaštva zvezde to je žar sloveče, Ime sinov je, ki za dom junaški Borili so in pali za-nj junaški. In mine noč, spet pride dan in zora Iz teme vzhaja zlata kot nekdaj. Verige strese zopet Slave gora. Junak gre v boj, otrok v zibeli zdaj. Kri dedov slavnih ondi zakopanih Vzbudi se, srd junaški pravd teptanih V stotero večej sili tam napoči. Osvete strašni dan rodi se vroči. Vsak rod kovač si lastne je osode. In dni živi, ké si zasluži dni. Pogum, moj rod ! bodočnost tvoja bode, Oj v tužnost temno nisi vstvarjen ti. če danes ne, če jutre nisi srečen. Zavržen, poteptan ne bodeš večen; Kar dobro je, kar sveto, ne izgine. Naj mine dan, jezer naj vekov mine. Oj silni dan, oj dan Slovanstva silni, Oj pridi, pridi, priti moraš ti! Na gorah tvojih križ blešči rešilni Križ, — odrešenja znamenje blešči. Osvet do neba krog done glasovi: „Bog silni čuj, slovanski, vsi rodovi Smo tvoji, glej, in vstvarjeni v življenje, V sramoto ne in večno nam trpljenje ! " Ti narod tožni, narod poteptani. Krvi napoljeni slovanski dom. Povzdigni glavo, dnevi so ti dani, Osvete silne ko odmeva grom! - 283 - Tedaj moj rod, tedaj ti, zemlja sveta, Svobodna boš, ta pesem ti zapeta Pričuje pa krivic jezer število Junakov palih ti za dom obilo! Odlomki iz ženskega dnevnika. p. D. - Pajkova. (Dalje.) Stotnik mi je pisal, revež! To je pismo! polno ljubeznjivosti, polno zaroteb in priseg, da je njegova ljubezen do mene prava in istinita. Pismo pa končuje s takim obupnim javkanjem, đa namesto bi mi ono vzbudilo čustvo ganjenja ali vsaj pomilovanja, vzbudilo je v meni le nekaj, smehu podobnega. Da pa ta utis njegovega pisma ne prihaja iz moje hudobije ali iz moje porogljivosti proti njemu, priča mi je Bog. Sej ga pomilujem, iz globočine srca ga pomilujem ter obžalujem, da on trpi zavoljo moje trme. Nesrečna ladija, ki ga je sim pripeljala, nesrečni trenotek, v kojem je mene srečal! Ali pameten človek, ki ima srce in glavo zdravo, smejati se vendar mora čudnemu slogu njegovega pisma, in pretiranim vodenim frazam, v kojih izrazuje svoja čustva. Jaz sicer nijsem zvedenta v ljubezenskih pismih, sej je to njegovo pismo prvo take vrste, koje sem dobila; gotovo pa je — vsaj po mojem razsodu — naloga takega pisma, da ono samo visoke in nežne občutke v prejemniku vzbuja. A kako čisto nasproti tem navedenim so ona, koja čutim po prečitanju njegovega pisma ! Preje je bila milostljiveja, nego je zdaj, moja sodba o njem ; zdaj pa je takoršna postala, kakoršno si jo je sam svojim pismom zaslužil. Da, da! ljubezen tega človeka je ali nasledek njegove lenobe in dolzega časa, ali pak umetniški proizvod nezdravega branja. Ha! in jaz naj takej ljubezni svojo nagnenje podarjujem ? Jaz naj združujem svojo roko z roko človeka, koji morebiti iz same lehkomiselnosti trdi, da ljubi ? — O ne ne ! raje hočem večno in stokrat samka ostati, nego udati se njegovemu snubljenju in si prezgodnji kes nakopati na glavo. — Je-li pametno, da se tako groznim mislim udajam ? Jaz ga itak nikdar ne bodem ljubila, on mene nikdar ne bode imel v vlasti! — Maščevalna beseda, ah! in meni tako dobrodejna. Dobrodejna, zakaj? — Zato ker zdi se mi, da se z njo osodi vsaj nekoliko maščujem za vse, kar je ona mene v teku dveh mesecev mučila in me še vedno dalje muči. Pa, moj Bog, tudi za bridko slutnjo, s kojo mi ona sedaj navdaja uže nekaj časa srce, slutnjo, da enkrat, joj ! in to morebiti kmalu, ne bode mene ljubil oni, kojega bodem jaz z vsemi močmi prve ljubezni. — Zato proč mehkoba srca! Z nikomer nočem imeti usmiljenja; nočem, in nočem njega ljubiti, ko bi me tudi on tako čisto, tako sveto ljubil, kakor ljubijo angeljčki Boga. Če trpi, vzdihuje in tarna, naj ; tudi mene davi bridkost, a nihče se za mene ne zmeni. Odkar sem zagledala luč sveta, trpim in srce se mi v hrepenenju topi; a še nihče nij poslušal mojih vzdihov in še nihče si nij prizadeval, da bi mi izpolnil vsaj ene najžlahtnejših mojih Želij. Vsak kot tujec mimo tujega gorja hodi, vsak; ako tedaj vsak, zakaj - 284 - ne tuđi jaz? Ha ha! Kakor potnik, ki v temnej noči po neznanih potih blodi, ter se zastonj ozira po bledej svetlobi ne lune, le samo kake trepetajoče zvezdice, tako se moj stotnik zdaj zastonj ozira s svojimi strastnimi očmi, da bi ujel en sam, ne mili, le samo prijaznejši pogled moj. Stotnik, stotnik, stokrat zastonj je tvoj trud in tvoje iskanje; z vsemi svojimi brezštevilnimi znaki ljubezni ne bodeš izbrisal iz moje duše utisov svojih besed, in svojega nesrečnega pisma. „česlav!" — čudno ime. Je-li to krstno ime ah priimek? — Krstno ime mora biti, kakovo slavljansko ime. — Ali kaj mi je, da ne morem ravno pisati? Trese se mi roka in tukaj v prsih mi je nekako čudno! — In vendar nijsem bleda; rudeč mi je obraz, celo oči se mi vidijo rudečkaste in to še od neke nenavadne rudečice. — Zdaj vem; prestrašila sem se, ker se mi je on tako nenadno prikazal; zato mi še zdaj tako močno bije srce. Vendar, zdi se mi, da predolgo traja ta moj strah; sej jaz sem ga v jutro srečala, in zdaj je uže noč. Pa tudi, če se ne motim, strah zabledi lice, a moje rudi. A bolna tudi nijsem. Sej sem danes s takovim tekom pojedla, kar so mi dah, kakor uže davno ne. Tudi sem danas bila boljše volje nego navadno ; celo naš vehki maček je bil od mene pobožan, kar nij mala reč. Mačke od nekdaj sovražim, sama ne vem zakaj; menda zato, ker so one simbol pre-kanjenosti, meni najostudnejšega greha. Ah je on mene pozdravil ah mojo tovarišieo, koja se je z menoj še-tala? Najbrž njo. Ker ona je meni rekla, brž ko ga je z daleka zapazila: „Gospod Ceslav gre". Ali meni se dozdeva, kot da je bil nä-me obrnen njegov pogled, ko je naju pozdravil. Vendar, mene bi bil pozdravil? Sej še nij nikdar z menoj govoril. A mogoče je vendar, da je meni veljal njegov pozdrav. Sej vem za mnoge gospođe, koji mene vselej srečaje pozdravljajo, a me vendar nič bolje ne poznajo, kot on mene pozna. In jaz, ali sem mu ozdravila, ali ne; prijazno aU pa boječe? — Kje si moj spomin, đa ničesar več ne pomniš? će sem ga, gotovo prijazno; ali žahbog, da le še to pomnim, da, ko se mi je on bil prebližal in sem na-nj povzdignila svoje oči, da bi ga pozdravila, zavrtelo se je tako okoli mene, da ako ne bi se bila naslonila na pazuho svoje spremljevalke, bi še bila znabiti padla. Ne vem, na čem se mi je bila spotaknila noga, da se mi je tako zgodilo. Oh, danas nijsem za pisanje. Ničesa ne morem na papir spraviti, da si se mi vidi, kakor da še nobedenkrat me nij tako gnala nevidna moč k pisanju, kakor baš danes. Napisala bi uže kaj to vem, ali nič pametnega; še to majheno, kar sem do tod napisala, nijma ne glave ne nog. — Ah od svojega ljubljenega dnevnika se vendar ne morem ločiti. Pa sej ^sem sama v sobici, in nihče ne vidi mojega smešnega ravnanja. Tedaj česlav, česlav je ime onega, ki mi njega od drugih možkih razločuje! Kdo pa je ta gospod česlav, od kod in kakov je njegov posel? — O da nijsem o tem izpraševala svoje družice; njej bodo gotovo znane vse njegove razmere, ker celo njegovo krstno ime pozna. Moj Bog, ali sem pa mogla takrat in tudi pozneje spregovoriti pametno, razumno besedo? Zgodilo se mi Je ondaj z besedo, kakor zdaj s peresom. čudne prikazni človeka! On moli, tarna, vzdihuje, trepeta, da nekaj doseže; a ko se mu prilika prikaže, da se mu hrepeneča želja izpolni, od - 285 - prevelikega veselja izgubi zavest, sladka nenadejanost mu duh tako omami, da pozablja prejšnje skrbi in trude, da ne ve srečnega trenotka, koji baš tako brz v bezanju minljivosti, kakor kesen v svojem prikazovanju, je izginil uže, predno se ga je človek dobro zavedel. A kaj se potem človeku zgodi? Z mokrim očesom in potrtim srcem gleda tija v neizmernost za bežečim tre-notkom, jezi se na svojo omahljivost, upa, da se mu zopet povrne mila prilika sreče, obetuje si v prihodnje, ako se mu bode spet prikazala, znati jo ceniti in pekel in nebesa vladata mu v prsih, a on je še nesrečneji nego je preje bil. Enak je moj sedanji položaj. Dva cela meseca sem vzdihovala po današnjem trenotku ; in ta trenotek je prišel, ko sem ga najmanj pričakovala; a tudi izbegnil baš tako nena-dejano, ne pustivši za seboj druzega sledu, samo da je pomnožil moj prejšnji nemir. •— Oh dvom je strašna, strašna reč; hujša menda od bolesti. Kadar smo gotovi kake stvari, za kolikor nam je ona vzrok težav in bolesti, ipak na zadnje se jej udarno in kolikrat celo z neko udanostjo. Dvom pak nam vedno ziblje srce mej upi in bojaznimi in v našej duši vzbuja nek boj, koji nam provzročuje bridkih težav. Sej mi nij za njegov pogled, oh ne; ampak le toliko bi se rada prepričala: ali sodi me on s sodbo, kojo sem si sama s svojim obnašanjem zaslužila, ali pak mileje. — A srce, kakošno si pa zopet ti? Nemirno se mi viješ v oprsju, a pri vsem tem si, — sama ne vem kako bi zvala čustvo koje tebe zdaj navdajo — veselo ali pak celo srečno. Ali tema dvema čustvoma je denašnje tvoje stanje gotovo v nečem podobno. Toliko vem, da se neka sprememba z menoj godi; kakošna, tega ne morem in ne znam povedati. (Dalje priđe.) Idealist. ŽivotopisTia samo-izpoved. Spisal Vatroslav. (Dalje.) 1. aprila. Božidar ! slučaj, oni važni, čarodejni faktor vseh dogodeb našega življenja, dal je brezciljnej mojej delaželjnosti določeno smer. Nenadoma naklonila se mi je priložnost k uresničenju mojih teženj. Baš sredi snovanja raznih načrtov začelo je pomanjkovanje na moja vrata trkati, kar me nenadejano obišče moj sorodnik, bogat župnik. Ko mu tekom govorov sedanji svoj položaj objavim, stavi mi vrli možak sledečo ponudbo. „Vatroslav" mi pravi on, „vidim, da v Vaših prsih tli iskra umetniške navdušenosti. Vi bi s svojo navdarjenostjo lahko mnogo koristili domovini. Kaj pak, hočete li Vi v mojo hišo preseliti se? Jaz Vam ponudim vseh potrebnih sredstev in imeh bodete vseh pripomočkov na razpolaganje; samo, ko bi ne bili — oženjeni! Da! kakor sem rekel: ko bi Vi hoteli sami biti za nekaj časa, moj dom Vam je na razpolago!" — - 286 - Prijatelj ! ta ponudba me je iznenadila. V prvem trenotku nijsem vedel, kaj bi možu odgovoril. Baš hočem odvrnoti, da svoje soproge ne morem zapustiti, ko mi Lucijeta, ki je bila meju tem vstopila, tako da je nehote konec najinega razgovora shšala, besedo prestriže ter reče: „Vatroslav ! gospod župnik je danes pravo pogodil. Povem ti, mnogokrat sem uže premišljevala, na kak način bi ti mogla odvzeti skrb za vkupni naju obstanek, da bi se mogel ti brezskrbneje duševnej delavnosti posvetiti. Eada se umaknem jaz zakonskej sreči, dokler se tvoje okolaosti vzboljšajo." Božidar! povem ti; ostrmel sem; lastnim ušesom nijsem veroval. Ko se zopet zavem, perečem: „„Kaj, Lucija? Ti me hočeš zapustiti? Da-h me ne ljubiš več?"" „Da, Vatroslav", odvrne ona brez pomisleka, „zapustila te bom, in to baš ker te ljubim. Ne morem te gledati, kako mi koprniš, ker ne moreš uresničiti svojih teženj. Da, mili soprog! edina ločitev te more rešiti; kajti prostemu materijalnih skrbij bode ti mogoče, izvrševati zadačo, za katero se čutiš pozvanega. Moj sklep je storjen in bode še danes izvršen." Vse moje ugovarjanje, kakor tudi župnikovo obžalovanje, da nikakor nij hotel naju posilno razdvajati in najino zakonsko sporazumljenje kaliti, vse je bilo zastonj. Ona je ostala stanovitna ter z nekakim ponosom dejala: „Za me se ne boj! Ne skrbi me, o čem bom živela; sej so i ženi dane sposobnosti, s katerimi si more pridobiti k življenju potrebnih sredstev. Ta moja žrtva, katero s krvavečim srcem na žrtvenik domovine položim, naj ti bode nagon k neumornej dejavnosti. Ne vrni se pred k meni, dokler kaj izvrstnega ne poizvedeš in si imena ne proslaviš!" Prijatelj! da-li je to govor slabotne, od nas možev, tolikanj zaničevane ženske? Je-h žena tohke nesebičnosti in požrtvovalnosti zmožna? Kaj praviš ti, ki ženstvu vse vzvišeno mišljenje odrekaš? Mar porečeš, da je ničemur-nost dala Lucijeti povod k temu činu? — Jaz čutim, dane; kajti videl sem, koliko je žena trpela in da je ta njena odpoved res dragocena žrtva ljubezni. Navdalo me je sveto spoštovanje do žene, ah nijsem se drznol, jej več ugovarjati; bilo je vse zastonj. Dozdevala se mi je v onem trenotku kot neko vzvišeno, nadzemeljsko bitje, üdal sem se torej njenej volji, premda s težkim srcem in sprejel župnikovo ponudbo. Nem in v zalomila čuvstva utopljen spremil sem včeraj svojo drago soprogo na kolodvor. Pri slovesu mi je žena rekla, da bode zasledovala s pozornim očesom tek mojega delovanja, in da mi je pot k njej vedno odprt; toda nastopiti smem ga še le po izvršenju kakšega izbornoga umotvora ali pak, česar me Bog čuvaj, v slučaju zdvojenja. Božidar ! veruj mi, srce se mi je trgalo od prevelike bolesti, ko se mi je blaga družica z vlakom vedno dalje in dalje odmikala —^tija proti jugu, kamor jo vleče srce k nje prijateljici — Edvigi na otok — Cres. Naposled je zmogel moj duh mehkužna čuvstva srca. Spomnil sem se Lucijetinega opomina k ozbiljnemu delovanju. Naglo sem uredil svoje tukajšnje razmere in jutre se podam na dom k mojemu pokrovitelju, od koder pričakuj prihodnjega mojega pisma. 4. aprila. S tem lističem Ti naznanjam svoj prihod k župniku. Poštni kolek Ti ovaja, od kod Ti pismo dohaja. - 287 - Prijatelj! tukaj je prav romatičen kraj! G. župnik ima jako veliko posestvo. Njegova hiša dviga se na prijaznem griču, od koder je krasen razgled po mičnej okolici odprt. Glede poslopja, v katerem župnik stanuje, moram Ti izpovedati, da nikakor nij slično drugim farovžem; zidano je prav umetno v slogu modernega stavbarstva. Ko bi ne bilo cerkve blizu, ne spominal bi se, da bivam v farovžu. Župnik, mož prijazen, ne posebno velikega „embon-pointa", je pravi mecen, ter pod svojo gostoljubno streho pogostoma zbira pesnike, glasbenike, slikarje in vsakovrstne umetnike. On ima jako bogato knjižnico klasičnih proizvodov vseh narodov. Tudi ima lepo zbirko slovečih slik. Sploh rekoč, župnikov obširni hram je majhena akademija znanostij in umetnostij. Župnik uredil mi je prav ugodno bivališče tik biblioteke in galerije. Danes sva z župnikom to-le pogodbo sklenola: jaz sem se zavezal, v preteku treh mesecev kak umetnijski proizvod, bodi si pesniški, slikarski ali znanstveni, izvršiti. Za pesniški proizvod določila sva — slovensko tragedijo. Slikarskemu delu bodi predmet — seljanka, naravni posnetek iz tukajšne okolice. Za znanstveni spis dana mi je zadača, objektivno preiskati, koliko je istinitosti v Dai-winovej teoriji o človeškej descendenci. — Župnik mi je popolnoma na prosto voljo dal. iz katerega teh treh predmetov naj kako dovršeno delo pokažem. Do zdaj se še nisem za nobenega izključ-Ijivo odločil; še me mičejo vsi trije v enakej meri. Kadar do tega pridem, z vsemi močmi se lotim dela. Do tega časa pak mi zdravstvuj! (Dalje pride.) O dvoboju. M. V-r. ToUite barbarum morem — —*) ________ _I Hor. Svet se dan danes po modi suče. Politika pleše po njenej piščalki, umetnost obrača po njenem vetru plašč, sploh je vsemu soeijalnemu življenju ona od dne do dne merodajnejši regulator. Danes je Ijudovlada v modi, ljudstvo dela prekucije ter nosi visoko po konci zastavo svobode; jutre že pihlja povsod brijoči veter reakcije in možiček in ženica oblečeta z novic obleko robstva. Danes vpije svet o „večnem miru", a jutre padajo tisoče in tisoče ljudij od iglenjače in Kruppovega jekla v prah. Danes velja v težnjah umetnostij čista oblika in skladnost barv, jutre je oblika navaden zavitek, boja premočna, prejasna. Kar je bilo danes v družtvu poštenje, čudorednost, jutre je neprosvetljenost, neizobraženost. Vsa človeška zgodovina je več zvezkov đobi'o vredovanega modnega časnika, in če vi tega nad vse ne povzdigujete, vsplezli niste na zenit človeške omike. — Tako je govoril vabljivo mož nekej gospi, da si naroči najboljši modni žurnal, in nij legal, samo je žalostno resnico nekoliko pretiral. Nijsem neprijatelj modi, — sej je tudi tukaj polje za napredkom hrepenečemu umu — ali žalibog, da se vedno bolj in bolj odmika ta stroka od temelja naravnosti. In gorje jej, ako izgubi popolnoma to *) „Odpravite divjaški običaj!" ; : - 288 - stojališče, ker godilo si njej bo, kakor orjaku, ki ga je Herkul na prsili zdruznil! Da moda res na daleko in široko vlada, potrjuje ne samo kakor kameleon menjajoči se kroj telesne obleke, nego tudi dvojni kroj dušnega oblačila, ki mu je „čast" ime. V kako prostej, skladnoj in vzvišenej obliki so pustili pojem časti slavni Grki in Eimljani svojemu zarodu, in kako neusmiljeno ga je izkrivil že srednji vek! Srce zavednemu gledalcu krvavi pri takem pogledu napredka! Napreduj človeštvo! pokoravaj si z umom svojim nebrojne moči prirode, plavaj črez široko burno morje, hodi črez gorostasne, večnim snegom krite planine, udiraj v skrivnosti polarskega leda in v raz-žarjene afrikanske puščave, kroti divje zverine, uprezaj veter, ogenj, vodo in sopar v jarem svojega samosilja, ter je sili, da ti kot robovi služe — ali zapodi tudi satansko druhal iz hrama „časti" ter postavi pred vrata kerubima s plamtečim mečem, da svetišča ne oskruni več predrzna roka! čast je v 19. stoletju dvojna: prva je, katero si vsak posameznik svojim, po zdravih in plemenitih nazorih ravnanem življenju zadobi, in katere mu nikdor, tudi smit vzeti ne more. Virtus, repulsae nescia sordidae Intaminatis fulget honoribus, pravi Horacij o njej. Ta čast pa ne tiči ne v imenu, ne v grbu, ne v dostojanstvu, ne v bogatstvu, ne v moči, ta čast je dobra vest, a dobra vest je prava čast. In to je tista čast, katero v zgodovini starih narodov tako občudujemo, v katero upiramo kakor v jasen meteor strmeče oko, katera nas krepi, blaži in povzdiguje in katero žalibog dan danes vedno bolj in bolj izpodriva čast druge vrste, čast „vitežka" — point d'honneur, to je nje terminus technicus. Ta ne raste na teh tleh in za njo se sam zastonj trudiš, ker to čast meri ljudstvo, podeljuje javni, občni glas. Ta se ti tudi lahko vzame, ali jo zopet lahko zadobiš, ako samo umeješ dobro sukati oster meč in ako imaš „sokolsko oko" in mirno roko pri tankej risanci. Dragi čitatelj, ne bom ti dalje razkladal te teorije, sej njo kot k „bon tonu" spadajoče stvar dobro poznaš; tudi bi mi krv pri tem zavrela, jaz bi pa rad s popolnim duševnim ravnotežjem govoril o temeljitosti reševanja te vitežke časti, posredno dvoboja. Mnogo zvezkov se je že o dvoboju, a večidel proti njemu pisalo. Nekteri so ta iz srednjega veka na nas prešedši običaj branili, drugi — in teh število je mnogobrojno — so dvoboj soglasno kot rano našega družtvenega življenja označili, ter rekli, da je to poslužek, kateri izobraženosti in zdravemu umu nasprotuje: izobraženosti zato, ker imamo postave, po katerih se razžaljenje odvrača, kaznuje in maščuje; a umu, ker ima dvoboj neposredno v skušnji, katero so v časih surovosti „božje sodišče" imenovali, svoj izvir. Dvoboj je porod nevednosti, praznoverstva in fevdalizma. Mi se hvalimo, da živimo v dobi napredka; mi smo nevednost, praznoverstvo in fevdalstvo izkorenih — a pridržali dvoboj, — dvoboj, kateri je, pravo rekoč, s premislekom storjeni umor ali pa merilni napad! Dvoboj, pri katerem ne odločuje pravičnost, nego veča moč in spretnost. Grki in Eimljani veđeh so gotovo v sijajnih časih svoje izobraženosti, kaj je čast, kar priča njih strastno poganjanje za njo, — ah dvoboj, — ka-koršnega ima 19. stoletje — bil jim je neznan. Pri njih so ga imeH samo prosti gladiatori, zapuščeni sužnji in obsojeni zločinci, ne pa cvet aristokracije, kakor dan danes. Junaški dvoboji pred trojskim ozidjem ne ido v ta predel. - 289 - V potrditev rečenega podajem nekoliko dokazov. Marij, katerega je neki teutonski glavar na dvoboj poklical, odgovoril je: „oe ti življenje preseda, pa se obesi; ali če bočeš, dam ti izsluženega gladiatora, da se z njim lahko po volji boriš". V Plutarhu se cita, da je zapovednik brodovja Eurybiad, prepirajoč se s Temistoklom, palico vzdignil nad njim, a ta nij potegnil meča — kakor bi se to dan danes zgodilo — nego je odgovoril: „Trärajov \).sy ouv, «äoooov Sé" — „udari me, a poslušaj! Sokrat, kateri je zbog svojih prepirov marsikatero gorko dobil, prenašal je vse voljno. Ko je enkrat dobil brco, bil je, kakor navadno, miren, ter rekel nekomu, kateri se je temu čudil: „Kaj misliš, da bom šel osla, ki me je brcnil, tožit?" V Platonovem Gorgiji vidimo, da stari za dobljeno zaušnico nijso zahtevali druzega zadostjenja nego sodnijsko. Krat es, glasoviti cynik, dobil je od godca Nikodroma tako hudo zaušnico, da mu je lice oteklo in krv podsedla; on si je za tem privezal na čelo deščico z napisom: „NtxoSpo^oc sjcoist" — „to je storil Nikodrom". Vsa Grčka je potem črtela tega piskača, ker je surovo ravnal z možem, katerega je vsa Atena kot poluboga spoštovala. Seneka je v svojej knjigi „de constantia sapientis", razžaljenje, „contumelia„ temeljito razpravljal, ter dokazal, da se modrec na-njo ne ozira. Se ve, to so bili modrijani! — Proti dvoboju so vse dežele svoje dni imele postave, katere so ostro kazen zoper dvobojce odločevale. Ali vse nij nič pomagalo. Dvoboj se je ohranil v izobraženem družtvu človeškem — posebno v viših krogih — in javno mnenje bi tistega, kateri se pozivu na dvoboj ne bi odvzal, babeža imenovalo. So okolnosti in razmere, v katerih se mož, ki čuti v sebi čast in ponos, ne more oglušiti pozivu na dvoboj. In če tudi sam pri sebi dvoboj za neumnost smatra, vendar ga neka skrivna moč vleče k orožju, da ga zavihti proti prsom svojega soborivca. Ne da bi se dvoboja strehopetno ogibal, gleda vendar umen mož, da se va-nj nepremišljeno ne zaplete. On ne daje z naglim, in surovim razžaljenjem temu krvavemu delu povoda. In če je tudi koga razžalil, rajši svoj pregrešek spozna, nego da bi ga z drugim še večim popraviti hotel. In to gotovo ne škoduje njegovoj časti in nobeden človek nema temeljitega vzroka, dvomiti o njegovoj srčnosti. Vprašajmo : je li dvoboj dokaz srčnosti in poguma? Filozof in nefilozof bota odgovorila: dane. In ako želiš, da ti oba svoj odločen odgovor motivirata, storil bo filozof s kratka tako-le: več srčnosti in velikodušja je tam, kjer se razžaljenje odpušča, nego ondi, kjer se za to stvar udari v krv. Nefilozof pa te bode bolj vsakdanjim načinom prepričal veleč: prašaj stare vojnike, in vsi bodo trdili, da njihovi tovariši, ki so v miru sloveli kot borivci, niso bili takrat, ko se je na krvnem plesišču vagalo življenje, najhrabriji, da, nekaterim je celo srco upadlo, in po pravici se jim je malodušnost očitala. Tisto tedaj, kar se navadno pri borivcu srčnost imenuje, nij drugo, nego učin treslice ničemurnosti in baharije, in to mu ravno daje moč navidezne hrabrosti ; ko bi nam bilo mogoče pogledati v srce borivčevo, kadar on s prisiljeno odločnostjo nevarnosti kljubuje, videli bi, koliko napinanja in truda išče to farizejstvo. Taščina (praznost) in širokoustje pa v bojnih rodovih nij na mestu, pač pa v dvoboju i ravno zato tukaj nij govora o pravej srčnosti, hrabrosti in pogumu. Lepo razlaga umni L e s s i n g v svojem Laokoonu pravo srčnost in hrabrost pri izobraženih Grkih in pri barbarih. Pri Grkih, pravi - 290 - on, „bü je heroizem, kakor skrita iskra v kremenu, katera mirno spi, dok njo kakoršna vnanja sila ne vzbudi, ter kamenu niti njegove jasnosti niti mrzline ne jemlje. Pri barbarib bil je heroizem jasen uničujoč plamen, kateri vedno šviga, ter vsako drugo dobro lastnost v njem sne ali barem črni. če Homer Trojance z divjim krikom, a Grke povsema tihe na bojišče vodi, jasno je, da je pesnik hotel prve kot barbare, a druge kot izobražen narod opisati." (Dalje pride.) Razgovori. J. p. VI. Preidimo sedaj k največej Preširnovej poeziji, k „Krstu pri Savici" ter si ogledimo najpreje historiške snovi, na ktere je ta epopeja postavljena, in potem stroj, v kojem je ona zložena. Predmet, čas in misli „Krsta" so vzete iz davne preteklosti slovenskega naroda, iz one krvave dobe, ko so naši pradedje vojevali „za dom častni in slobodo zlatno", za svojo staro vero, za svojo narodnost, za samostalnost. Proširen nas postavlja v sredo onih bojevitih časov, ko je germanstvo jelo na zapadne Slovene vahti se in to pod obrazom krščanske obrazovanosti in milosrčnosti. Zgodbe v „Krstu" omenjene spadajo v osmo stoletje, v dobo Valhunovega vladanja in divjanja. Strahovite one boje Valhuna s slovenskimi plemenitniki popisuje nam pisatelj „Zgodovine slove, naroda" v četrtem poglavju, a pred njim uže Valvazor v svojem neprecenljivem delu: „Herzogthum Krain", v sedmej knjigi, drugem poglavju. Ker se Preširen sam na Valvazorja sklicuje, postavimo sim glavne točke njegove tudi Preširnu kot izvir služeče povesti, a v slovenskem prevodu. Valvazor piše: „Mir, kteri je biskop Virgilij cerkvi krščanskej na Slovenskem vedel nekoliko časa ohraniti, bilje brž skaljen, ko vojvoda K e ti m ar (Preširen ga zove „Kajtimar") svojo glavo k večnemu pokoju, a njegov sin, vojvodič Valdung ah Valhun, kterega Adelzreiter inače tudi Batinija nazivlje, na vladino kormilo roko položi. Kajti je hotelo (slovensko) plemstvo bavarsko igo, ondaj po kranjsko-korotanskih vojvodah tema deželama od bavarskega naroda nakladano, po vsej sili s šinjaka otresti, brane se pokor-javanja krščanskim knezom." „Takemu prevratu podajala je mladost Valdungova (Valhunova) najshod-nejšo priliko. Najimenitejša gospoda in vlastela nij hotela pod mih jarem Kristov gizdavih svojih tilnikov pripognoti, temveč se je starega, podedjenega neverstva trdovratno držala, zdaj' pak se tako ohrabrila, da je puntarski meč potegnovši z njim kristjane napadla. Odpodivši kristjane in njih svečenike udrla je ona, pridruživši si gospodo štirsko in slovenske strani, z veliko silo na Laško ter na mnogih straneh krščanstvo stiskala. Ker nij nikjer dovoljnega upora našla in je nezvestoba njena brže hodila nego njena kazen, prekipela je krvava nje silovitost nalik reki bregove prestopivšej." - 291 - „Deziderij, kralj longobardski, kanée temu zlu v okom priti in pa-gansko besnost kaznovati, napoti se proti slovenskej gospodi s svojimi narodi, a zabadava! Potratil je krv velike množice svojih in izgubil svoje najjakše vojskovodje." „Pa kar je Slovencem ta dolžen ostal, to jim je bavarski vojvoda Tesel ali T as il o obilo povrnol. Ta se napoti, premda o najneugodnejšem času, o Božiču, s tremi armadami na Korotansko, Kranjsko in slovensko stran, zgrabi svoje neprijatelje s treh krajev in posede vso zemljo, zapleni vehko število slovenske gospode in veliko množtvo žensk in otrok, osvobodi mnogo vjetih kristjanov in posadi pregnanega vojvodiča Valdunga, gore omenjenega Kitomar-ovega sina, kterega so bili Korotanci in Kranjci iz svoje dežele izpodili, zopet na vojvodski prestol." Biskop Virgilij z nova pošlje svoje svečenike v deželo, a z malim uspehom. „Jedva je minolo leto, odkler je vojvodič Valdung bil na kneževski prestol posajen, uže na-nj in na brzo pokristjanjene Slovene" (tudi Bogomila in Črtomir sta nepričakovano brzo križ prejela) „gospođa in vlastela grozni punt in upor povzdigne. Kajti, premda je vojvoda Valdung deželo z vsakošno milostivostjo vladal, ipak njegova gorečnost za krščansko vero verskej te gospođe mrzloti nij hotela ugajati." „Mogoče, da se je pri tej gorečnosti nekoliko sile" (vendarle sile?) „upotrebljevaio, kar pa navadno duhove razjarja. Kajti v „Col-leetaneis Ammonii" je citati, da so oni Sloveni po Korotanskem in Kranjskem, koji so krščanstvo uže bili prejeh, povelje dobih, budnim in dobro pripravljenim biti k silovitemu pokorjenju nepokor-nežev" (tedaj notranje huškanje!!). „Vsled tega so tuđi plemenitniki po dežeh priprave delali zaključivši, z živežem in orožjem dobro previđeni v treh dneh na vojvodo Valdunga v dobrem redu planoti." Eden izmed najimenitnejših „kolovodij" slovenskih bil je Jerman Av-relij, ki pa je pred Siskom mestom Valdungu podlegel in živ v roke mu prišel. Drugi imenitni „Avrelijev sopuntar in bunski sorodnik" (kakor ga Valvazor, Slovencem malo prijazni, imenuje) bil je Droh, ki je pri Metliki istemu Valdungu v pest prišel. Oba-dva je Valdung dal „po staronemškem zakonu" (besede Valvazorjeve) do mrtva ohromiti in potem trupli v mlako vrči.....! S tem pak Valdung nij druga dosegel, nego da je dva glavarja pleme-nitnikov slovenskih „iztrebil", a paganstva šče davno ne izkrčil, kterega dela se je stoprv „z dvoreznim mečem božje besede" (besede Valvazorjeve) lotil. „Ah" — pravi Valvazor — „večina gospode je ipak šče svojim bolvanom (malikom) ostala zvesta in nasproti krščanstvu jako trdovratno se ponašala". S temi besedami končuje Valvazor drugo poglavje sedme za našo staro povestnico preimenitne knjige. Valvazorjeva povest je po Preširna lastnih besedah podlaga „Krstu pri Savici" ; iz Valvazorja je Preširen šče mnogoteri drugi predmet svojim poezijam posnel. Pogledimo zdaj, kako naš pesnik zgodbe one dobe v „Vvodu" in „Krstu" pripoveda ! Valhunova moč v Korotanu in Kranju vedno bolj narašča. Avrelij in Droh, glavarja slovenska, sta svoj život pustila ; edini Črtomir (oseba nehisto- - 292 - rieaa) se šče brani in bojuje za domovino in staro vero. Uže mu pomanj-tuje Ijudij ; v tej stiski se z malo trumo svojcev v „ Ajdovski gradeč" v bo-hinjskej dolini, ^ svojo „lastnino"^ zaklene. Devetkrat vekša množica sovražnikovih obspe Črtomirov grad. Šest mesecev ga uže oblega in izpodruva, zastonj! Hrabrost Slovencev odbije vse naskoke. Nazadnje ga pritisne nepremagljiva lakota; Črtomir skliče zbor svojih vojščakov in jih ohrabruje k nočnemu izletu v neprijateljski tabor; če bi kdo izmed njih hotel svoj život ohraniti, on mu to dopušča, samo ne pred jutrom. „Ne zapusti nobeden ga v tej sili", pravi pesnik, „strahljivca v^celem ni imel števili". Kakor je bilo zgovorjeno, plane Črtomir sredi noči v najhujšem divjanju nevihte na sovražnika; a ta je imel isto nakano: svojega nasprotnika tudi nenadoma napasti. Vname se strahoviti nočni boj okoli Črtomirovega tabora in ne prestane, predno nij vsa Črtomirova vojska pokončana. Ko se zdani, obsije solnee cele kope umorjenih — med njimi je več nego polovica kristjanov —, a Črtomira, na kterega je Valhun najbolj hlepel kot na vodjo, nij med padlimi; on seje čudovitno rešil. — To je sodržanje „Vvoda" ; nekoliko tega se potem tudi v „Krstu" ponavlja. Nasledke te bitve pri „ajdovskem gradcu" in povod, s kterega je čudovito rešeni Črtomir k črtjenej preje kristovej veri preobrnoti in krstiti se dal, pripoveda pesnik v krasnih stancah „Krsta pri Savici". (Dalje pride.) Svarabhakti. Jos. šuman. (Dalje.) 2. re le. Staroslovenskemu re le stoji v ruščini nasproti a) tudi re le, b) ere eie olo; v zadnjem slučaju imajo neslovanski jeziki samoglasnik pred r 1°"'; iz tega je sklepati, da je ruska oblika prvotnejša od tako zvane staroslovenske, in da je staroslovenska postala po preložbi glasov ((j-eTädsan;), oziroma iz izvirne oblike er vlsed svarabhaktinega razvitka ere, tako da je re postal iz ere, to je re-}-e. Euski prepisalec ostromirskega rokopisa, ki sicer po svojem (panonskem) izvirniku piše sploh re le, ima vender v svoji opazki enkrat tudi pere-giin^avu (ne pre-giin.avu) in s tim kaže, da je že takrat v njegovem (ruskem) jeziku se govorilo pere- ne pre-, in on je oblike re lé po svojem (panonskem) izvirniku sicer le prepisaval. Ker gredo oblike v sorodnih ne-slovanskih besedah z ruskimi a ne s staroslovenskimi, je sklepati, da so ruske oblike izvirnejše. Da bi na opak postale ruske oblike bereza iz breza po poznejšem razvitku, bi ne bilo razumeti, kako se skladajo vendar s ruskim berse litv. beržas staronem. piricha: na dalje če bi bereza bila mlajša tvorba kakor breza, onda bi v ruskem tudi besede o-grebati, po-grebati gréti, dremati, strela itd. ne ostale, ampak bi se potvorile na ere, kar pa se ni zgodilo. Eavno tako se tudi nebniki v besedah žrebij žreb^e žrebici žrelo črevij črevo čreda čredii = čirstvii čremu črenu črepu čresii črešinja žledica žled^a žleza šlemvi le tako razumejo, če se jim podstavijo ruske prvotne obhke žerebej - 298 - pr. girbin Zal, žerebecii skr. garbhas itđ., kajti le pred i se goltnik omehča, a ne pred re kakor kažejo besede o-grebati gréti krepu klej itd. Tudi tej razpravi so podlaga zbirke; prvi dve zbirki kažeta besede, v kterih staroslovenskemu re le tudi v ruščini in neslovanskih jezikih odgovarja re le oziroma samoglasnik zadi za r 1""; tretja zbirka ima besede, kder staroslovenskemu re naspi-oti stoji ruski ere in severnoevropski er; v strti zbirki isto tako staroslovenskemu le nasproti stoji ruski eie ole = severnoevropski el; ruski olo je iz eie postal po vplivu, ki ga ima debelo glaseč se 1 na okolne samoglasnike. V dendenašnjih jezikih gre jugoslovansko in češko tu s staroslovenskim, polsko sorbsko polabsko pa se v posameznih slučajih ruskemu bliža, ker ima samoglasnik pred r 1»™, ali pa za njima isti samoglasnik ; tudi tukaj posameznosti vokalizacije v stran pustim. Po tem načinu so razjasnjene tudi glagolske obhke : vrig^a vresti vržem vreči, tltik^a tlešti tolčem tlešti r. tolku toloči itd. ; izvirna oblika je *verg^a *vérgti, *tilk^ä *télk-ti primeri htv. telk-ni telk-ti, iz te so postale tolčem stsl. tliik^a r. tolkn (iz tilk-^a: *tulk-ja: 1-timber r. tolk-u, *tilik-^a tluk-^a: 1-timber), nedoločnik tlesti iz *telešti r. toloči (: 1-timber). Tem oblikam nalik so postale mreti mieti r. meréti moloti (1-timber) iz iz izvirnega *mér-ti mélti, sedajnik pa mir-^a melj^a r. mru melju; v glagolih mreti, mieti, za-preti r. -pereti, pro-streti r. stereti, treti r. teréti, za-vreti r. -veréti, dreti (drati), r. poloti (1-timber) polju malorus. polu poloty slov. pleti (Mikl. parad. I. 7) je tedaj onaj e, ki je pred nedoločnikovo končnico -ti, razvit po svarabhaktinem načinu; inači je v glagolih grej^a greti, tilej^a tileti, (III. 1. Miki.), pri-zirj,a -zireti (III. 2), tu tudi v ruskem ostaja greju greti, tleju tleti, pri-zrju -zreti itd., (e = skr. aja). Na koncu tega poglavja je kot dostavek pridjana razpisava o sorodnosti skr. pari, gr. Tcspi, lat. per, got. fair- (ver-), r. pere, stsl. pre, si. pre- (pre-laz), polabski per pir (Schleich por); koren je par-: pi-par-ti fahren. 3. ra la. Tudi tukaj je razmei-a kakor gore, so namreč besede, ki imajo v ruskem in staroslovenskem enako ra la, sopet druge v kterih staroslovenskemu ra la odgovarja ruski oro olo. Podlaga razpravi sta tudi tu dve dotični zbirki, v prvi zbirki so besede, v kterih stoji v staroslovenskem in v ruskem kakor tudi v sorodnih neslovanskih besedah samoglasnik zadi za r°'" oziroma l""», n. p. stsl. bratrti si. brat r. bratii lat. frater, gladuku r. gladkyj lit. glodat n. glatt; v drugi zbirki se rusko razlikuje, in ima oro olo, polsko sorbsko ro to, staroslovensko češko iu jugoslovansko ra la, v izvirni obliki je stal samoglasnik pred r 1<"", kakor kažejo sorodne neslovanske besede, n. p. stsl. blato č. blato serb. blato pol. bloto gornosrb. bloto, toda r. bolóto lit. bala Torfmor Bruch; stsl. vladna vlasti vladati, jugosl. vladati vladika (škof) vlast (oblast), č. wladnonti wladar (posestnik) wlast dežela), pol. wtodarz (župan) wiosé (gospodstvo), toda starorusko volodeti Volodimeru (Vladimer) Volodislavu, litv. valdyti, nem. vralten verwalten ; tako je nastalo tudi ime Kranj, kranjsko iz Gamia. Euske obhke so iz enakih vzrokov, kakor gore pri re le prvotnejše in je drugi samoglasnik postal po svarabhakti. Da je tukaj v združenem glasu - 294 - ra iz oro oziroma ro + o lo iz olo, jasni Schmidt iz tega, da je izvirni glas bil na sredi med a in o, glas ki zaznamuje ara ala, tako se razjasnijo polsko-sorbski ro Jo in staroslovenski-česM-jugoslovanski ra la. Po tem glasniškem pravilu se ravnajo tudi koreninski glagoli (Miki. par. V. 2) borj^a brati r. borju boróti lit. bar-iii bar-ti ; kolj^a klati pol. kol^e ktoé sorb. kolu kiod n. kolju kolóti; porj^a prati r. poroti; (tedaj tudi glagoli po Miki. par. Y. 3 ber^a brati per^a prati prim. litv. perivi porti der^a drati (: dreti), toaa tako da se nedolocnik opira na okrepčano deblo ali recimo krepšo deblo *biir- *pur- oziroma *boróti *poróti prim. sii-borii in litv. barti (: 5rpo-