PRAZNINA...
Gledam skoz pisarniško okno. Dvorišče je založeno s paletami, viličar vsake toliko časa zabrenči, delavci hite sem in tja. Sli-šim klice, včasih si kdo zazvižga, kletvice se prepletajo s smehom. Ropotanje po stavbi, brnenje pisalnega stroja, vse to se danes zliva v začetek delovnega dne. Si-vina prebujajočega jutra me žalostno spominja na nekaj, kar je umrlo in utonilo v brezbrižnosti. Prsti avtomatično drsijo po tipkah, prepisujem črke, besede — misli pa so daleč. Drdranje pisalnega stroja zmoti kurir, prinesel je pošto. Avtomati, vsi smo avtomati, ki se zjutraj, ko zaropota budilka, navijemo, umijemo, popijemo kavo ali čaj, drvimo na avtobuse, poslu-šamo zaspane jokajoče otroke, ki jih pre-važamo v vrtce... Avtomatsko smehljanje, površno govorjenje, bežni stiki, beli listi, po katerih plešejo črke.
Prisluhnem sebi in ne slišim ničesar. Hočem se spomniti kaj lepega, veselega, da ne bo dan tako pust. Pa je vse prazno in mlačno. V ustih grenak okus, po dgaret-nem dimu. Pozabljen je smeh, v glavi je bolečina praznine.
Kdo bi si mislil, da praznina boli, da nič ne boli. Ostaja nesmisel vsega neizrečenega. Zakaj
nismo odkriti? Zakaj se površno poznamo? Poznamo človeško fasado, zobje se režijo, duša pa ostaja zaprta. žalostna. Mogoče preveč hitimo. Poslušaš o smrti, bereš nesreče: V pla-ninah zopet omahnili v smrt dve planinki. Bili sta mladi, veseli. Želeli sta doseči vrhove, bele in daljne sanje, želeli sta sonca. Bereš o vojnah, vojaki pobijajo otroke, matere, starčke. Po svetu divjajo neurja, lakota jemlje življenja. Ne-srečna naključja trgajo niti življenja, hotenja in želja. Vse se spreminja v nič.
Pa vendar, kaj se prebuja v tebi, človek, kaj te ohranja? Je mar to zavest, da delaš vse samo za danes? Je to hotenje užiti vse danes, ker bo jutri prepozno? Srečo imaš, ker nisi spoznal spleta naključij, ki bi ti iztrgal vse, kar imaš. Hodiš sam s seboj, prenašaš sebe in druge, ni-koli pa nikomur ne prisluhneš, ker ne utegneš.
V gorah, na sončnem bregu je izpod snega plaho pogledal beli teloh. Sonce prebuja nara-vo, zeleni dih pomladi bo skoraj zanetil življenje. Mogoče pa je tisto hrepenenje, ki me navdaja, mogoče potrebujem zelenja, sonca, pomladi. Sreča, ki napolni praznino. Vgnj zemlje, ki napne pljuča in zapolni nič, ki je v meni.
Hitim domov, hrup mesta ostaja daleč zadaj. Gledam otroške ročice, ki se stegujejo k meni, smejoče očke, ki me čakajo. Srce mi zalijejo ču-stva, melanholije je konec. Razigran smeh se strne v noč...
MARIJA PODJED TEOL