NADA GABOROVIČ, SEŽENJ DO NEBA. Nedvomno veljajo podobne ugotovitve, kakor sem jih navedel na začetku ocene o Debičevem romami, tudi za pričujočo knjižico Nade Gaborovič Seženj do neba.* Poglavitna oznaka za ta prozni sestavek — sestavljata pa noveli Seženj do neba in Tostran oceana je novi svet — je vsekakor cenena tradicionalnost; vsaj kar zadeva prvo pripoved. bi lahko zapisali, da je njena problemska vsebina tako znana, da umetniško v nobenem primeru ne more biti prepričljiva. Gre za ljubezensko zgodbo, postavljeno v čas NOB. v kateri po čudnem naključju zmaga moralno neoporečni junak, medtem ko njegov nasprotnik propade — tako vsaj kaže — bolj zaradi svoje družbene determiniranosti kot pa zaradi svoje človeške nemoči ali nesposobnosti. Prav to pa je tisto, kar to fabulo dela močno banalno, zakaj obenem je ta tekmec tudi slab karakter, ki je tako že vnaprej nesposoben, da bi se vključil v revolucijo. Vsa zgodba sloni tedaj na črno-beli tehniki in se temu primerno tudi konča: Dane po naključju ustreli Ivana, s čimer ohrani svojo etično čistost ter v ljubezni brez ovire doseže srečo. Seveda na malo preveč navaden način in s tem ne docela verjetno.
Druga novela Tostran oceana je novi svet< po kvaliteti prvo precej presega. 2e zgodba sama ni več vsakdanja; pripoveduje o ameriškem vojaku slovenskega rodu. ki je ob prihodu k partizanom hudo ranjen in se mora zato zdraviti v partizanski bolnišnici. Tu spoznava ne le svoje rojake in domovino svojih staršev, marveč tudi duha in smisel upora, o katerem je vedel doslej prav tako malo kot o zemlji, na katero je prišel. Reči je treba, da so njegovi odnosi do ljudi, ki mu strežejo, tokrat podani dokaj naravno, saj se razvijajo na tisti psihološki ravnini, ki ustvarja prave motivacijske vzgibe in je temelj za resničen
* Nada Gaborovič, Seženj do neba. Borec 1963.
t
1310
prikaz njegove osebnosti. Vživljanje tega junaka v novo okolje zategadelj ni toliko volja avtorice kakor nujnost odločitve v določenem psihičnem razpoloženju. Erotične vezi, ki se pletejo med bolničarko in njim, ga čedalje močneje vežejo na življenjsko resničnost, ki mu pomeni neko kompleksno podobo situacije, v kateri je. Pogosto je to povedano precej samosvoje, zato dajejo taki odlomki vtis, kot da niso vsi istega avtorja. Toda če je vse to prikazano sorazmerno uspešno, pa je iz novele vendarle čutiti premočan idejni poudarek; Markov življenjski optimizem je na kraju skoroda že — po naslo\u stostran oceana je novi svet< — deklaracija. Kajpada takšen poudarek nekoliko moti, v knjižici kot celoti pa zaradi predvsem prve, ne dovolj inventivne zgodbe toliko vidneje izstopi. Konvencionalnost torej navzlic nekaj elementarnosti v drugi noveli ni odločilno premagana.
Jože   Horvat
1311