Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (2. del.) 12. Ko bi bili vsi taki Anžeti, ko bi bili — to je pogoj. Ali žalibog, da niso! Kaj je pripomoglo k temu, da je naš Anže tak? Nekaj je že to, da ga veseli, da bi kaj znal, ali glavna stvar ni to. Ko bi šole ne bilo, bi Anžetovetnu očetu in njemu nikdar ne prišlo v misel, da bi se kaj u6il; in še morda tedaj ne, ako bi ne silila postava, da mora vsak otrok obiskovati šolo. Ali Anžetov oče gledajo na to, da sinek obiskuje pridno šolo, da tudi doraa kaj prebira in pisari. In Anže sam je še nepokvarjen deček, kteri se nad vse boji sramote, da bi zaostal za drugimi v šoli. To so pogoji. Oj, da bi bili vsi taki Anžetil Kakšni so pa drugi? Vpisani so v šolo res vsi otroci iz fare, ne hodijo pa ne vsi v njo. Po zimi je pre mraz, poleti morajo pa krave, bike in junce preganjati po paši. Od šole res ne postanejo debeli, ali kravje mleko jim kaj dobro tekne. In če že vse nasprotovanje proti šoli nič ne pomaga, pa pošljejo stariši za par dni otroke v šolo. Ali kako čudno je to! Drugi učenci so se naučili že marsikaj, ta pa, ki ni hodil v šolo, ne ve o vsem tem nič. Ni li čudno potem, da je takerau otroku dolg čas v šoli, da ne ve, kaj bi počel samega dolzpga časa. Kaj neki? Začne šepetati, ter vznemirovati še druge, dolg čas, to je huda stvar. Za tacega nemirneža bi bil najboljši leskov les, da bi mu dejansko pokazal, kako mora sedeti in se obnašati. In drug leskov les bi bil dober za njegove stariže, ki menijo, da se odgoja otrok pri kravah. Domača odgoja se že tako ne more ponašati, da učini vedno kaj pravega, in če ni še učitelja, ki kakor vertnar poreže vse divje izrastke na otroku, kdo jih bo neki? Tak otrok bo rastel in rastel, kakor divja jablana v gozdu, bode surov in neotesan če dalje bolj, pretepal se bo, dokler mu ne bo sodnik pri zeleni lnizi odločil luknjo, kjer se ne bo mogel pretepati z nikomur. Sodnik pri zeleni mizi je seveda najboljši vertnar, kajti on ima neomenjeno oblast, ali žalibog, da on vpliva še le na človeka, ko je že prepozno. nKakor so stari peli, — tako bodo mladi žvergoleli". Ko bi otroci ne slišali odraslih kvantati, bi ne postali nikdar kvantači, ko bi jih ne videli pijančevati, bi ne postali nikdar sami pijanci, ko bi jih ne videli se pretepati, bi se ne pretepali nikdar med seboj. Očetu, ki pohujša otroke, bi obesil oni svetopisemski mlinski kamen na vrat, ter ga potopil v globočino morja. Izgled, kaj ta ne stori vsega! Najlepše je pa to, kar sem videl zadnjič v kerčmi, in na kar me je opozoril neki šolmošter, rekoč: »Seben Sie, das ist die neueste Erziehung!" Kaj je bilo? Pri raizi so sedeli oče in mati in štirji otroci od 6 do 10 let stari, in vsi pijani, kakor kanoni. To je bila zares lepa podoba najnovejše odgoje in lep izgled naših nadepolnih moči, ki bodo tudi enkrat očetji in matere, ako se že prej ne ostrupe z vinom. To bodo izrastki. Saj pravim, sedanji svet je tako pameten, da bolj neumen pač ne more biti. Zato pa ni čuda, da je zdaj toliko otrok, ki tako »pametno" (bolje bi se reklo: ki tako neumno govore), kot stari. Pa saj že tudi vse vedo kar stari. Jaz sem imel že dostikrat priložnost, poslušati take mlade modrijane. No, pa kaj sem slišal? To, kar se pomenkujejo pijanci po žganjarijab, ko jim špirit razgreje možgane. Jaz imam v svoji žepni knjižici en cel tak pogovor zapisan, ali priobčiti ga ne morem, ker je nprelep". Ena garjeva ovca sto drugih okuži; otroci žive v pregrebah, ki se med kristjani imenovati ne stnejo. Nekteri stariši so pa menda tudi slepi, da ne zapazijo nikdar tega. Za take stvari ima pa učitelj vse boljši oči. Jaz sam sem že opozoril nektere stariše na to, ki so se čudili na vso moč: nBog ve, kje se je naučil vsega tega!" Vidi se neštevilno mnogo mladih obrazov, ali bledi so kot stena. Mladina, ki bi imela biti vzor lepote in moči je shujšana in slabotna. Kolena se ji tresejo, kot starim 701etnim Ijudem. Njene persi so stisnjene, njene roke brez mesa. In taka mladina naj skerbi enkrat za razplodenje ljudstva, ki sama sebe komaj nosi. Le poglejmo jo našo sedanjo mladino! Pokvarjena je na duhu in telesu. Ali ona je naša nada, — lepa nada to! Da je človeški rod vedno slabejši, to vidimo očitno pri naši mladini. Nikdar še ni šlo to poslabljenje urnejše od rok, kot ravno sedaj. Vir temu je iskati edino le v prezgodnosti. So nektere reči ki jih izve vsak, in jih mora tudi enkrat izvediti. Ali ta enkrat ne sme priti tako zgodaj, če ne, je prezgodaj. Ta prezgodaj se pa ne da potem tako lahko popraviti. Navada je železna srajca. Ali kdor nevarnost ljubi, se v nji pogubi. Komur je ljub bled obraz, roke brez mesa in tresoča kolena, ta naj le dela tako naprej. V natori je to izverstno vravnano, da tak tako ne doživi mnogo let. Kdor pa ijubi življenje, komur so mar njegove dušne in telesne moči, naj se varuje nesramnosti. Bo videl, da je tako prav. Tako daleč je prišlo že pomehkuženje, da je oni, ki ni tako pomehkužen, celo sinešen v očeh teh pomehkužencev. Naj bi šel še kdo, kakor nekdaj neinški pesnik Seume peš v Sirakuz, oj, kako bi se mu smejali. Čemii tudi, saj je železnica za to. Ali je primerno to, da vodijo nekteri stariši svoje 10-, 121etne hčerke na javne plesc? Ne le, da ples škoduje mlademu telesu, tudi nravnost terpi mnogo pri tem. Pridejo na te plese oficirji in škrici, ki bijpjo tam boj za serca mladih gospodičin. Kako se ti prilizujejo dekletom, koliko lepega jim pripovedujejo, vsaki terdijo, da tako lepe ženske še niso videli celo življenje, vsako rote, da zna najboljše plesati i. t. d. Ženske pa verjemo, kaj bi ne, saj se prilizovanje tako dopade vsacemu. Drugi dan pa gredo te lOletne punce v šolo, in naj jih učitelj tam malo gerdo pogleda, takoj povihajo nos, češ, ta pa ne zna manire. Ti prokleti svet. To je pa že odveč, to naj prenaša kclo drugi! Čemti so vse šolske reforme? Šolska odgoja stoji na domači. Dornača je njena podlaga, njen temelj. Kdo pa zamore zidati visoko poslopje na slabi podlagi? Kako se zamore tedaj olikovati otrok v šoli, če ni podlage ali temelja oblike prinesel že od doma? — Domača odgoja naj bi se reformirala pred vsem. Ako želi deržava dobrih in verlih deržavljanov, naj jih odgojajo že v družini, t. j. naj skerbi, da staiiši dobro odgojajo svoje otroke. Kako daleč je že prišlo z našimi otroki, to nas uči najbolje sledeča zgodbica: BV Neusatz-u je dala neka mati svojemu sinu dve klofuti. To ga je tako razžalilo, da je niislil, da ne bo mogel prpnašati, te sramote, ter je skočil v vodo". — čudo, da se večkrat kaj tacega ne zgodi. Naši »gospodje sraerkolini in smerkovke" so jako občutljivi. Malo več lesa bi ne bilo slabo pii odgoji. Ne bojmo se, če tudi pokončamo ves les v naših gozdih za šibe, bo ga pozneje toliko manj treba za vislice. Ako bomo hudobo izbijali in izbili že mladini, ne bomo slišali in brali v časopisih takih-le dogodkov, kterih je zdaj kot listja in trave. N. pr. se dostikrat bere: nVčeraj zvečer je vdaril France Robavs Janeza Potepina s planko tako močno po glavi, da je takoj mertev obležal"; ali: nv nedeljo je dregnil Jože Priraojduševec Naceta Tepežnika z nožem v rebra, ker je plesal v kerčmi z njegovo ljubo", ali pa: pretečeni torek je telebil Janez Terdoglavec Ožbeta Pasjeglavca s kladvoin po buči, da 12* mu je izbil vse možgane iz nje". — Kaj ne? to so prav lepe prigodbice, in delajo čast naši civilizaciji. Znabiti bo kdo sodil iz teb imen, ktere sein navedel, da se taki čini zgode edino le na Kranjskem, kajti ta dežela je razvpita po celi Avstriji, da so njeni prebivalci surovi in neotesani. Ni res. gospoda raoja. Se hujše surovosti se zgode po druzih dpželah in še več jih je. Še celo oni Dunaj, iz katerega izliaja vsa omika avstrijska, oni Dunaj je živ izgled surovosti. Tu ni dneva, da bi ne razglasili časniki te ali one škandalne zgodbice, tu ali tam najdejo enega pobitega, zadavljenega, z odrezanira vratom ali razbito glavo. To vse kaže, da ni le treba kulture na Kranjskera, ampak tudi kje drugje, kjpr je je, kakor mislijo nekteri, že dovolj. In kako se vedejo kulturonosci nasproti takim dogodkom? Priobčujejo jih neznansko obširno po listih, ter jih vcdno zabelijo z napadi na celo prebivalstvo. Če se pri kakem žeguanji zbijeta dva kmečka fantalina, takoj stoji to po časopisih, in spodaj je terneljita (?) »Betrachtung iiber die Rohcheit der Bevolkerung". Menda ti časnikarji ne bero nobenega vunanjega lista, v kterem so popisane enake surovosti po druzih krajih. Z zabavljanjem na kranjske prebivalce jih gotovo ne bomo zboljšali, pač pa še bolj razjarili in še suroveje naredili. Zabavljanje ni na pravem mestu, ampak le poduk. Poduka pa ne dado nikacega te zabavljice, pa saj bi bil tudi odveč, ker ljudje niso zmožni nemškpga jezika. Kakor se vidi tedaj, ti časnikarji ne bodo zboljšali ljudstva, in tudi kulturonosei ne, ki privandrajo iz neslovenskih pokrajin. če ne bo iz naroda kaj mož, ki bodo smatrali v svojo nalogo, poblažiti ljudstvo, ter ga izomikati v njegovem jeziku, ter ga na podlagi tega storiti sposobnega za više cilje, — drugi ga ne bodo. Kdor hoče kultivirati slovenski narod, ta naj ga podučuje ali z besedo ali po spisih, naj se poniža k njemu, naj govori z njim po domače, po slovensko, tako da ga bode razumel vsak otrok, naj mu pokaže nasledke, ki izhajajo iz priljudnega obnašanja in lepega ravnanja. Slovenski narod je verl, sposoben za dobre vtise, ktere rad sprejeraa, ako mu jili podeli kdo iz dobrega namena in v lepi obliki. Ali ne le v lepi obliki naj se mu daje poduk, tudi v taki obliki se mu aiora dajati, da ga zamore prebaviti in svojemu duhu v večno last podeliti. Olikanega Slovcnca bi imeli radi, ali nikdo ne stori nič za njegovo oliko. Ako so tudi moje besede bob v steno, nič ne de. Povedal sem jih z dobrim nainenom; kdor jih sprejme ta ne bode slabo vozil. Ako se jirn kdo posmehuje, tudi nič ne de. Jaz pišeni te pogovore za one, od kterih sem prepričan, da potrebujejo poduka. In ako bodem pripomogel kaj ž njimi k duševnem napredku slovenskega naroda, ako mu le tudi od daleč pokažem pravo pot, po kteri naj hodi, da bode iinel korist in srečo, potem je dosežen moj namen. Kar je jako važno, se ne sme prezreti, namreč, da se ne zanemarja telesni razvoj človeka, kteremu se pomaga k duševnemu razvitku. Vedno je treba imeti pred očmi pravilo, da le v zdravem telesu biva zdrava, duša. In ako je tudi dokazano, da se z mnogim študiranjem poveča teža niožganov, ako pa oslabi truplo, kaj pomaga to. Ako je tudi civilizacija vzela človeku mnogo moči, treba je vsaj skušati, mu ohraniti te, kar jih še ima. Pač je vpeljana telovadba po šolah in pri vojacih; ali ta ni skoro čisto nič. Ko bi bilo po šolah vsaj toliko ur odločenih telovadbi, kolikor jih je drugiin predmetora, bi imela ta naprava že kaj pomena; ali ena ali dve uri na teden so prava ironija za razvitek telesnih moči. Cimbolj poinehkužen je kdo, tem bolj ceujen je. To je že tako v času, v kterem gospodarijo pokvečeni judje, ki bi najraje pokvarili in pokončali ves svet, kteri bi bil potem njihov, in da bi ua njem vstanovili nov nvajh" Judejo z inieuom, kterega že niso imeli, od kar so jim ga pokončali Rimljani.