IVAN MATELIČ
Rogoban in švedra.
(Basen.)                                                          |
Stari kozel rogoban grm zamišljeno obira in na to, na ono stran za družino se ozira.   Izza vogla svinja švedra prišanta in prikljusa,         | rep v zavojko si sesvedra in nad kozlom godrnja.                                      ¦,
»Rogoban!«   naduha kreha,   »sama  škoda  te  je  in kvar!   Zrtje         •
tvoje se ne upeha. Kaj ti sence nič ni mar? Pride leto, z njim srpan,         i
solnce tlelo bo, ščemelo, žgalo, peklo dan na dan. Vse si sence bo I želelo. Pa še evetja slastni duh z grma žreš, bradati zlod! Nahoden | in slep in gluh je za kras rogati rod.«
»Ne krnjavkaj, godrnjulja!« de žvekaje rogoban, »ne zabavljaj nič, grdulja, sodi raje svoj čekan. Le glej svoje delo. krnja! Kam je šla zelena drn? Mesto trate — gola brnja in porumenela strn. In iz brnje v zrak štrlijo korenine v beli dan, ki grmovja trš redijo: to je storil tvoj čekan. Kaj ti je za senco torej? Kaj ti žal za duh in cvet? Vem od lani že osorej: Ko vročina pali svet, tebi je največja slad gnojnice dišeči hlad.«                                                                                     I