DE LJUDEVIT PIVKO: PROTI AVSTRIJI Vlil * s ' * • it ' ' Vifi.’iV' ' 1 V ■' : /; ■■■•''Z1 / RAME OB RAMENU TRETJA KMMQM VAL BELLA MARIBOR 1928 ZALOŽIL KLUB DOBROVOLJCEV V MARIBORU DRUP. To je naslov deveti knjigi Pivkovega dokumen-taričnega spisa »Proti Avstriji«, ki ga je »Jutro« deloma priobčilo že leta 1924. v podlistkih. O tem spisu naznanja »Jutro« dne 16. aprila 1924: »Že- lansko leto smo spis hoteli objaviti, toda rokopis je nenadoma moral v Prago, kjer so med tem slišali o zanimivih podrobnostih v priletnih delih »Car-zana«. Čehi vse drugače cenijo zgodovino svojih legi-jonarjev nego mi in Pivkove. podrobnosti o delovanju jugoslovanskega dobrovoljskega odreda v Italiji in njegovem sodelovanju s Čehi so vzbudile na Češkem občo pozornost. V »Drupa« (»Šifriranih pismih«) opisuje dr. Pivko v svojem poljudnem, živahnem slogu o avstrijski in nemški propagandi pri Antanti, o avstrijskem pobijanju češkoslovaških in jugoslovanskih osvobojevalnih stremljenj med vojno. Tajni avstrijski načrt je bil tako in-fernalno premeten, da so mu V nezaupljivi Italiji res nasedli in začeli jemati Čehoslovake s fronte, potem pa osumili tudi .Jugoslovane. V napetem pripovedovanju našega novega spisa se zrcali velika borba našega dobrovoljskega organizatorja proti tem tajnim mahinacijam Avstrije in proti laški nezaupljivosti. V dneh L—16. avgusta 1918 je dr. Pivko odkril niti avstrijske propagande proti Čehoslovukom in Jugoslovanom in nazadnje razkrinkal pri vojaškem sodišču v San Martinu avstrijske spletke in rešil obstoj češkoslovaške legije. Razvoj teh dogodkov na vročih bojnih tleh in pri italijanskem poveljstvu slika pisatelj tako živahno, da se ti zdi, kakor da čitaš izredno napet in neverjeten detektivski roman. In vendar so vse. to le sami dokumenti... Ko so »Šifrirana pisma« (»Drup«) prišla v Prago, so jih tekom 4 dni prevedli na češčino in jih predložili prezidentu Masaryku. V češkoslovaškem zunanjem ministrstvu se prav intenzivno pečajo s temi razkritii. Uredništvo legijonarske »Češko slovenske Samostatno- D* LJUDEVIT PIVKO: 1 TRETJA KNJIGA. PROTI AVSTRIJI II. 3. (OSMA KNJIGA). IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH^ DE; LJUDEVIT PIVKO: VAL BELLA MARIBOR 1928. ZALOŽIL KLUB DOBROVOLJCEV V MARIBORU. TISKALA „LJUDSKA TISKARNA“ V MARIBORU. Vsa prava si pridržuje pisatelj. PREGLED; TELEGRAM ŠT. 6481. — KATEGORIJE JUGOSLOVANOV. — PO NOVE DOBROVOLJCE. — NABORNA KOMISIJA NA DELU. — JUGOSLOVANI V VERONI. — EKSPEDICIJE V AMERIKO. — OFENZIVA GLADNIH. — NAŠ DELEŽ NA OFENZIVI. — PABERKI. — AKCIJA 24. JUNIJA. — TISTI SO, KI SE NE DAJO UJETI. — »CAPITANO AUSTRIACO«, — BORBA ZA MONTE DI VAL BELLA. — POROČILA O BITKI. 1. Aprila in maja 1918 prihajajo prvi češkoslovaški transporti iz taborišč južne Italije v vojno zono — oddelki dobrovoljcev določenih za izvidniško in propagandno službo armadnih obveščajnih uradov. Novim vojnim tovarišem ne moremo: po prihodu iz Pa-dule dovoliti niti počitka,niti dovolj časa za vsestransko pripravo na: neobičajno težavno službo. Ob-veščajni uradi hočejo s pomočjo izvidnic nadzorovati avstrijsko fronto in sicer nujno. Od živahnega intenzivnega izviidnišfcega poslovanja slovanskih izvidnic, ki stopajo v naglici v akcijo na vsej široki fronti, si obetajo obilo rezultatov. Čehoslovaki, dodeljeni šesti armadi, prihajajo v drugi polovici maja v sektorje XIII. armadnega zhora na Planoti Sedmih Občin. Poedine izvidnice štejejo praviloma samo po 15 do 20 maž z oficir jem-vodnikom. Vsako izvidnico pripravljalno posebej na njene naloge, z oficirji izvidnic pregledujemo določene položaje, obiskujemo obveščajmi urad in poizvedujemo, kaj je že znanega o posadkah in sestavi avstrijskih linij. Istočasno je pa treba seznaniti italijanske brigade Pinerolo, Regina, Lecce, Livorno, Padova itd. z nalogami novih izvidnikov. Delokrog nam raste z vsakim tednom. — Dne 24. maja naznačuje odredba majorja Finzija tri nove točke, kamor je treba nemudoma odpremiti češkoslovaške izvidnice: Monte dii Vial Bella, Col del Rosso in Col d' Echele. Odredba nalaga, naj jutri osebno vodim vse tri komandante izvidnic na odrejene položaje. Na redu so podporočniki Veselko-Sedlecky, Novak in Motti. V soboto 25. maja morajo1 moji trije oficirji ob 5. jutranji uri na, ogledno pot, Kamjon se ustavlja šele na Planoti v Crosari pri komandi XIII. armadnega zbora, kjer se nam pridružuje poročnik Tomaselli, da nas spremi kot vodnik na Case Fratte k 14. diviziji, nato v Val Chiama in Val di Melago. Odtod korakamo na greben Cos ta lunga in na Monte di Val Bella v odsek 13. polka brigade Pinerolo, popoldne pa na Col del Rosso in Monte Melago v odsek 265. polka brigade Lecce. Nazadnje se javljamo pri komandi 28, divizije .v Termine Rotto (C. Girardi) pod vrhom Mtg. Nuova, kjer nas pričakuje zopet naš voz. Prijazni Tomaselli širi zgovorno našo slavo, kakor je pač v Italiji treba, in nas imenitno uvaja v polke, h katerim so namenjene izvidnice. Na povratku nas ustavlja kapitan Crowther v Lusiani, ki bo posredoval v zvezah med izvidnicami na fronti in med armadnim obveščajnim uradom v Breganzah. Dajemo mu razpored izvidnic, V mraku nas vozi kamjon v dolino, mimo Bre-ganz v Tugurio. — Ko zavija stroj južno od Mirabelle z glavne ceste proti Sandrigu, vidimo lučice našega doma, svetlika- joče se med gostimi tugurijskimi jablanami in topolami ob cesti. Vsi štirje smo oživeli, saj smo po utrudljivi turi doma, V našem samotnem poslopju in v novih barakah bo zopet nekoliko počitka in tu najdejo moji mladi spremljevalci radovedne tovariše, s kojimi pokramljajo o današnjih utisih in epizodah, ki jih je bilo dovolj. Strežnik nam poliva pred kuhinjo vode na roke in pravi, da sta zgoraj v menzi podporočnika Pajk in Nikolič iz Mirabelle. »Že dolgo,« prafvi. Zopet nekaj, kar znači najbrž nove dolžnosti. Kadar je toliko nedovršenega posla, kakor ga imamo sedaj, ne poslušam rad novih zahtev. Mato Nikolič se pojavlja redko, a vselej prinaša naročila, kojih nam zaradi posebne važnosti ne pošiljajo potom telefona ali ciklista iz Breganz, Raport dežurnega oficirja Pajgra ne vsebuje nič posebnega, tembolj nas zanima, kaj hočeta Nikolič in Pajk. _v Nikolič se smeje. »Zdravo, prijatelji! Kako je Mato?« »Dobro!« se hvali Nikolič. »Giblje se.« »E pur si muove,« dodaja Pajk, »Hvala Bogu, gibanja imam dovolj,« meni dobrodušno Mottl, ki hoče povedati, da smo ga danes preko mile volje gonili po planinah. Mato Nikolič mi daje rumen ovitek. »Italija se je premaknila,« razlaga Pajk. »Depeša generala Badoglia! Silvio (tenente Boschi) se je pripeljal popoldne v Mirabello' in ko je zvedel, da vas ni doma, je naročil meni, naj depešo osebno izročim.« »Ali pravilno — naročil je meni,« popravlja Mato. »Tebi ali meni — saj sva prišla oba! — Treba je javiti, ali se peljete jutri v Goito.« Nikoliču in Pajku je vsebina depeše znana in gotovo tudi oficirjem v menzi, kar jim čitam na izrazih. Kaj hoče Badoglio? »V Goito? Kje je Goito!« »Poiskal sem na karti,« odgovarja Nikolič! »Zapadno od Verone, ob reki Mincio med Mantovo in Gardskim jezerom. Boschi nam pravi, da: dobimo v vsako armado jugoslovanski izvidniški odred po vzoru naše čete v šesti armadi.« »Giblje se,« trdi Pajk ponovno žarečih oči. Čitam telegram in čitam drugič. Depeša je dolga, a nas se tiče samo sledeči del: . . . »Za propagandno službo pri operativnih trapah se odreja, da si obveščajni uradi pritegnejo iz avstrijskih ujetnikov, zaposlenih (v vojni zoni, potrebne elemente srbskohrvatske narodnosti , . , Komanda I. in VI, armade pošlje v to svrho posebne zaupnike v urad obrambnih del v Goito', da izberejo prikladne ljudi, a samo dobrovoljce po njihovem svobodnem pristanku. Navedene komande naj javijo do 15. junija, koliko dobrovoljce v dotične narodnosti je prispelo v njihove obveščajne oddelke, General Badoglio« , , .*) Mnogo glav se tišči nad rumenim papirjem, ki napoveduje razširjenje dobrovoljske akcije v Italiji. Ta depeša vrhovne komande št. 6481, označena kot »790 R, S, Uff, Mob.-speciale«, je prvi akt, ki službeno dovoljuje nabore za posebne formacije jugo-s lo v anskih d ob r o v o 1 j c e v, *) Telegram pravi: Num. del Telegr. 6481, 25, V. 1918. 790 R, S. Uff, Mob. — speciale stop Circolare per Comando 1., 2., 3., 4., 5., 6. Armata et conoscenza Comando Generale Genio et Commissione Prigionieri di guerra sto,p Per servizio propaganda et centro propaganda presso truppe operanti pregasi disporre che dipendenti uffici informazioni traggano da prigionieri austriaci attualmente impiegati zona guerra elementi necessari nazionalità serbo-croata stop Comandi 2. et 3. et 4. Armata invieranno appositi fiduciari presso Ufficio staccato lavori difesa Badia Polesine et Comandi 1. et 6. Armata presso Ufficio staccato Lavori difesa Goito per trarre elementi idonei che dovranno essere prescelti solamente dietro loro libera accettazione stop . . . Comandi interessati comunicheranno questo Comando non oltre 15 prossimo mese Giugno quanti prigionieri delle nazionalità suddette sono affluiti presso dipendenti reparti informatori stop Generale Badoglio, Večerja se hladi, a nič ne de. Tolika idej se poraja iz depeše! Češki tovariši se radujejo, da dobe novih pomočnikov, nekdo se šali na ime konkurence, podporočnik Pajger pa izraža bojazen, da se bo kapitan odslej moral pečati s svojimi ožjimi rojaki in da mu ne bo preostajalo časa za Čehoslovake. »Zvabil nas je v Italijo in sedaj nas na fronti zapasti?« Kdo ve, ali pi nekoliko resnice v tem! Nikoliču potrjujem sprejem depeše in ga opozarjam, da pridem 27. maja dopoldne v Breganze na dogovor, preden se odpeljem v Goito, jutri me pa vodi program češkoslovaških izvidnic še enkrat na Planoto. Prejšnja naredba ukazuje, da moram tudi Bo-bečka, kakor Mottla po domače zovemo, uvesti pri polku na Col d' Echele, kar ne bo zahtevalo mnogo časa, ker Bobeček položaj pozna, saj se je udeležil akcij zelenega odreda meseca marca in aprila. * * * Bobeček je moral drugič zgodaj vstati. Pri zaj^-trku sva že ma Planqti, v menzi 28. divizije v Termine Rotto. Bobeček čisla marmelado, ono svežo in dobro, kakoršno ponujajo v divizijskih menzah, in ni čudo, ako si z vso prirojeno in naučeno spretnostjo maže tretji in četrti kruh. Našlo bi se časa in volje tudi za peti komad, ako bi se ne mešal v najine posle zli duh, ki ne miruje, kadar se ljudem dobro godi. Telefonski podoficir me zove v celico. »Kdo išče?« vprašuje Bobeček. »Brigada Padova,« Bobeček sluti zlo. »Miru ne dajo niti pri jelu. Nič dobrega ne bo.« — Jedva je razgovor dovršen, že vprašuje, kaj hočejo. »Le mirno jej! Brigada slavi neko slavnost in pošilja motociklista z vabilom in sporedom. Adjutant ni smel v telefonu naznačiti ne kraja, ne časa, a vse je baje v pismu, ki ga dobiva tukaj.« »Naj nam dajo mir in pokoj s slavnostmi!« »Baje se moramo udeležiti z delegacijo oficirjev in kakih 15 do 20 mož.« »Danes?« »Danes,« »In niste odbili udeležbe?« »Čudno! Za fronto si jim dober, a na slavo naj te ne vabijo? — Baš nekaj zate!« »Za parade nisem.« »Niti za parado na korzu v Pragi?« »Tam je nekaj drugega.« »Festa brigade Padova je za nas služba, čim smo vabljeni. Med tisoči navzočih ti napravi naša delegacija propagando za našo stvar. Sedaj je treba počakati, kaj pravi pismo, ti pa zajtrkuj, koliko ti je drago!« »Hvala, minil je glad.« »Ne verjel bi, ako bi ne videl, da — se je maslo raztopilo. Tudi marmelada se je znatno zasušila,« — Za dobre četrt ure je motociklist s pismom pred nama, Listič javlja, da se bo v nedeljo popoldne ob 16. uri vršila »fešta« trup XIII. armadnega zbora. Komandant brigade Padova, general Di Antonio, sporoča željo in vabilo ekscelence generala Sanija, da se na slavi, na kateri bodo: zastopane vse jedinice tukajšnje fronte, prijavijo jugoslovanski dobrovoljci, ki prihajajo v službo na sektorje XIII. armadnega zbora, — ako ni mogoče s kompletnim odredom, vsaj z delegacijo oficirjev in moštva. General Di Antonio jih hoče v svojem nagovoru na slavnosti posebej imenovati in pozdraviti kot predstavnike novih zaveznikov. Zbirališče Osteria Puffele. — »Glejte, sinoči tega niso vedeli,« se huduje Mottl, »Bili smo pri XIII. zboru, hodili smo mimo brigade Padova, a oni včeraj nič! Danes so se spomnili, Sinoči bi nam bili rekli samo besedo in vse bi bilo urejeno. Kaj bomo sedaj? Sicer pa govore o Jugoslovanih!« »Nič ne zavijaj! Dobro veš, kaj značijo njihovi »jugoslavi«.« »Kako torej mislite?« »Sedaj odrineva na Gol d’ Echele, obhodiva v brzini položaje in komande, potem hajdi v Tugurio! Novaka in Veselka odpremimo na položaj, a Bobeček bo danes komandant delegacije za slavnost, svojo izvidnico si pa nastani jutri sam na Gol d' Echele.« »Premnogo je tega! Pomislite tudi, da bo morebiti treba na pozdrave odgovarjati! Tega ne morete zahtevati od mene.« »Aha, Bobeček se boji govorov!« »Bobeček se ne boji, pač pa predlaga svojo idejo, da se do onega slavnostnega mesta — kako se že imenuje . . .?« »Osteria Puff eie.« »Da se do tega mesta peljemo vsi skupaj, izvidniki in delegacija, v skupni koloni. Ona dva, Sedlecky in Novak, naj vodita odondod svoje ljudi na položaje, kakor bom moral jutri jaz, saj že vemo vsi, kam spadamo.« Mottl govori milo in prepričevalno in pojasnjuje: »Okoli 16, ure bomo pri Osteriji Puffele, efektno, s tremi, štirimi polnimi kamjoni, in vi z nami. Ako že mora biti, da odpremite Noväka in Sedleckega osebno na njuni mesti, pojdite z njima ali za njima po 17. uri, v mraku se lahko že vrnete v Crosaro in potem potujte dalje, kamor vas nosi Bog, v Mantovo ali v Rim!« Program današnjega dne se znatno povečuje in razteguje. * * * Obhod po položajih Col d' Echele sva skrajšala in hitela v ravnino. Z izvidniki smo napolnili v Tuguriju tri kamjone, četrti pa vozi Mottlovo delegacijo, 10 Čehov in 5 Bosancev, samih izbranih plečatih, najmočnejših fantov. Na slavi se javljamo še precej pravočasno, ob pol 17. uri, in vse je v redu. Zadovoljen je Bobeček, še bolj pa moštvo, hvaležni gostje. — Eden izmed kamjonov, ki nas je odpeljal z izvidnico od Osterije Puff eie v Buso del Termine pod Monte di Val Bella, mora čakati name do noči, da me zapelje v Tugurio. Tik ob fronti ni nič prijetnega za nervoznega šoferja, Avstrijaki nočejo mirovati, ti pa čakaj, čakaj dve uri, morebiti še več! Visoki šrapmeli siče in žvižgajo iod časa do časa preko doline Melago, tja do Osterije Puffele, kjer preganjajo goste XIII, zbora, Jasno je, da so Avstrijaki opazili nenavaden promet po cestah in da je slava XIII, zbora kriva, da si mora moj šofer iskati zavetja. Nahajam ga pod strojem. Tam se čuti na varnem? Dečko je pa čudovito brz in spreten. Za sekundo je izpoj stroja na nogah in motor je takoj navit, »Brzo, brzo!« me poziva, naj prisedem. »V temi bomo morali voziti,« pravi tiho, kakor bi se bal avstrijskih ušes. »Do Crosare ne smem prižgati luči.« Iz njegovega glasu se sliši prikrit očitek, zakaj me tako dolgo ni bilo in da sva se po nepotrebnem zakasnila. »Kdo vam je svetoval, da se skrijete pod stroj?« »Začelo je padati — kaj, hočem?« »Kamjon je opasna zaščita.« »Tako? Zakaj?« »Koliko imate benzina?« --------Menda se zaveda, kaj mislim. Malo ga je treba še podražiti. »Možno je, kaj ne? Samo majhna granatina v rezervoar, nato dve eksploziji! Ena bi zadostovala za človeka pod strojem, dve sta preveč.« Šoferju ni za šale, zanj je položaj preveč resen, ker Avstrijaki ne mirujejo. Kako leti! Brez ozira na temo in mnoge vijuge drviva po dolini navzdol. Mojim očem ni lahko razlikovati cestne beline od temnega drevja. Edino vršiči se mestoma odražajo po levi strani od neba. Tudi šofer pogleduje po-gostoma navzgor. »Vam je vse eno, po noči ali po dnevu?« vprašujem v zavesti, da ga človeški glas nekoliko pomiri, »Ni isto, gospod, dasi mi je danes že petnajsta pot s strojem čez Crosaro v Melago.« »Skoz labirint,« »Labirint, dobro pravite, gospod! Zgrešil sem tudi že, baš tukaj v bližini. Oficirje sem vozil po noči z Montagne Nuove v Vicenzo in sem jih pripeljal dvakrat zaporedoma mimo Sv, Jakoba in Sv, Katarine (S, Giacomo, S, Caterina di Lusiana),« »In kaj so rekli?« »Psovali so me, Kaj sem mogel!« Nekoliko ostrih ovinkov še in pred nami je Cro-sara, selo na Planoti Sedmih Občin, Na levi strani ceste se dviga višja zgradba nad kmetskimi zidanicami, vila z verando in urejenim gosposkim vrtom, »Četrt ure imate časa,« pravim šoferju, 2, General Sani ima običaj, da malo govori in naglo odpravlja posle, Ako ga hočeš zadovoljiti, poročaj kratko in koncizno, brez uvoda! Besedilo za raport sem si uredil medpotoma, vendar si pa, stopajoč po vrtu proti poslopju, ponavljam iznova, kaj in kako bi najbolje povedal. Eleganten adjutant, major Tommasini, »capo Sezione Segretaria«, me pošilja brez prijave h generalu, toda meni bi bilo ljubše, ako bi me prijavil. Saj ni sile! Korektnost se mi zdi pri komandantu Sani-jeve vrste velike vrednosti, »Malo vode prosim, gospod adjutant! Žejen sem. Med tem me prijavite!« »Morebiti tudi konjaka?« »Vaša dobra ideja! Prosim! — Dvakrat danes od Sandriga na Alturo in zdaj drugič nazaj — pot — kaj ne? In mnogo hoje po položajih!« Iz generalove sobe slišim razgovor. »Kdo je pri ekscelenci?« »E, brez konca! Odkar so se vrnili s slave!« pravi adjutant z zatajenim izrazom nezadovoljnosti. »Artileristi.« »O čem razpravljajo?« »O čem? Saj veste — razprava z referenti 28. divizije! Pijte, kapitane, in vstopite brez skrbi. Ekscelenca vas pričakuje — slišali smo voz.« »Javite me!« »Izvolite!« Major je že odprl vrata in treba je vstopiti. — Trije so. General Sani stoji onstran prostorne mize pri oknu s svetlozelenimi zavesami, tostran mize pa podpolkovnik Ferrari in neznan poročnik, — »Rekel sem!« pozdravlja general. »Pozno se vračate.« Preko mize sega dolga roka in general me predstavlja oficirjema. »Jugoslovanski kapitan.« General je videti dobre volje. Na mizi se razprostira kvadrirana karta z modrimi znaki in črtami. Pogled zadostuje. Na karti so naznačene italijanske baterije in cilji onstran avstrijske linije, obrambni razpored, kojega sem videl v Breganzah pri komandi I. armade, v uradu artilerijskega referenta kapitana M. Scotonija, ki mi je razkazal razpored in delovanje baterij s položajev Mtg. Nuova in Mt, Bertiaga na Melette, v dolino Campo Mulo in na Longar o. Kakor v šali pravim: »Montagna Nuova dobi posla . . .« Gospoda me gleda. »V Čampo Mulo nastavljate cevi in sicer na komando 42. domobranske divizije . . .,« nadaljujem brez ozira na občutek, da so moje opazke predrzne. Podpolkovnik Ferrari se čudi: »Kapitan navaja imena in, številke!« »Morebiti vam je znano ime avstrijskega komandanta?« vprašuje šaljivo po kratkem odmoru. »Ki tiči v Campo Mulo? Da, gospod!« »Kapitan ima zveze z obveščajnim uradom,« pojasnjuje general resno, Z naslednjim vprašanjem me pa opozarja, da sem mu dolžan poročilo, »Sedaj se vračate? Bili ste na mojih sektorjih?« Ali me hoče opomniti, da nimam pri njem ničesar drugega govoriti razen raporta o izvršeni razstavitvi izvidniških odredov? »Bil sem, ekscelenca!« — Sedaj je čas, da pričnem s stavki, koje sem si zanj skrbno pripravljal. Ko bi se spomnil vsaj uvoda! »Tukaj!« pravim in kažem s prstom na karto, — »Izvidnice so na določenih mestih in so v tem tre-notku na svojem poslu. Poročila boste dobivali preko komand, zvezo z obveščajnim uradom operativnih trup VI. armade oskrbi Centro Raccolta Lusiana, odkoder bo prihajal vsako jutro motociklist kapitana Crowtherja po naše raporte k 28, diviziji,« Moje poročilo je pri kraju. Ponujajo mi, naj sedem. General je zadovoljen, kar je razvidno iz njegovih vprašanj. »Na Monte di Val Bella je prišel vaš mali črni podporočnik ?« Včeraj in danes ga je videl. Živahnega Veselka si pomni vsakdo. »Tako je.« »Dober oficir?« »Poln idej, ekscelenca.« »In drugega ste odpremili na Col del Rosso?« »Tako je.« »Dober oficir?« »Tudi on, ekscelenca.« »Kot kvalifikacijo navajate, da ima ideje?« »Ekscelenca, sama hrabrost ne zadostuje v iz-vidniškem poslu.«; »Razumem.« — Svojima oficirjema pravi nato: »Danes sem videl kapitanove Jugoslovane. Soldati in gamba! (»Krepki dečki!«) Bili so na slavi,« »Niso Jugoslovani, ekscelenca,« ga popravljam, — »temveč Čeboslovaki, teh je večina.« »E, to je eno in isto. Mi vas zovemo »jugoslavi«. Kdo bi si pomnil nijanse in imena! Sicer pa ima vsak človek, ki vas vidi, samo utis, da ste eno in isto pleme.*) Ali je med vami kaka razlika?« »Neznatna razlika samo v uniformi. Čehoslovaški legijonarji nosijo rdeče-bele našitke na vratu, jugoslovanski pa rde če-.m o dr e.« »To sem opazil.« »Šarže naznačujemo Jugoslovani na rokavu na francoski način: kapitan nosi — tukaj vidite — tri zlate trakove, poročnik dva, podporočnik enega. Podoficirji imajo črne trakove,: narednik tri, pod-narednik dva, korporal enega. Inicijale K. P. — ime kralja Petra — imajo Jugoslovani urezane na nožu.« »Zanima me,« omenja general, »Jutri dopoldne, ekscelenca, pride še tretji vod legijonarjev na Col d' Echele z enim oficirjem,« dopolnjujem svoj raport, ki prej ni bil popoln. »Oficir-podporočnik je o- svojem položaju in o nalogah poučen. Jutri ne pridem z njim, ker me dolžnost zove na drugo mesto.« »Kam odhajate?« »V okolico Mantove, ekscelenca,« »Čemu v Mantovo? Kaj hočete?« »V sektorju Goito grade delavske centurije obrambno linijo Mincio med Peschiere» in Mantovo. V teh četah so jugoslovanski nacijonalni elementi, med njimi večinoma taki, ki so bežali iz avstrijske vojske v Italijo z namenom, da se javijo- kot dobrovoljci v srbsko vojsko. V Italiji ni bilo umevanja za te ljudi in vojna uprava je bila povsem gluha za -klice *) Jugoslovane in Čehoslovake so v -Italiji stalno zamenjavali in istovetili (prim, »Zeleni odred« str. 25). Josef Logaj poroča v knjigi »Českosloven-skč legie v Italii« str. 12: »To smo opazovali v tisku, ki je naš (t. j. češkoslovaški) narod neprenehoma istovetil z jugoslovanskim -narodom. Bilo je treba velikega napora, da -bi mogli v Italiji prepričati celo vrsto v-plivnih politikov o neki plemenski in politični in celo o zemljepisni razliki med nami in Slovenci! Tako slabo je bila Italija informirana!« jugoslovanske iredente, kakor je bila do nedavna nasprotna sličnim težnjam Čehoslovakov. Sinoči sem prejel poziv, da jih poiščem v Goitu.« »Kdo vas je pozval?« »Vrhovna komanda, telegram generala Badoglia. Prosim!« Rumeni službeni telegram ga istotako zanima. General čita, podpolkovnik Ferrari si pa pomika svoj stol bliže k meni in vprašuje polglasno: »Ali je Jugoslovanov mnogo v Italiji?« »Točno število pozna komisija vojnih ujetnikov pri vojnem ministrstvu v Rimu, ki vodi evidenco po narodnosti. Nam so na razpolago približne številke. Cenimo jih na 25 do 30 tisoč.« »Toliko? Dve diviziji!« »Ko bi bil ves materijal enako zrel in dober! Toda o dveh divizijah ni govora, ker imate med njimi vse nijanse cd Avstrijaka do revolucionarja.« »Dobro. Po čem pa hočete razlikovati elemente, ki jih nazivate zrele in dobre, od slabih? Recimo, da pozovete centurijo na nabore. Kaj napravi komisija, kadar se ji javi Avstrijak, ki je v srcu Avstrijak, a pravi, da ni Avstrijak? Kako bi vam dopovedal, kar mislim? Saj me razumete! Ali ni možno? Nikomur ni duša zapisana na čelu.« Podpolkovnik se boji, da bi ne prišli v nove dobroveljske odrede ipoedinji nezanesljivi elementi. »V praksi je nemogoče, gospod podpolkovnik, da bi nas varal nekdo, ki je v duši Avstrijak. Pravite, da jim duša ni zapisana na čelu, a vendar čitamo več z obrazov svojih rojakov, nego nam povedo njihove zagotavljajoče besede in podpisi. Mislite si prizor v Goitu, kjer bo zbrana centurija ujetnikov! Med njimi se pojavi jutri njihov rojak, na primer jaz, propagandist, ki jim govori, da je prišla doba, ko lahko tudi oni pomagajo rušiti Avstrijo. »Na borbo proti tlačitelju cesarju! Na borbo za osvoboditev svoje zemlje, svoje družine in občine!« — Sedaj že lahko opazujete, kako se odzivajo. Utis je raznovrsten. Prvemu so se rasvetile oči, zanj je poziv nekaj, kar si je že davno želel slišati. Tega moža si vzamemo v legijo, — Drugi mož premišljuje, dvomi, ne ve, kako naj se odloči. Morebiti je dober nacijonalist, toda za legijo ni zrel, ker ima pomisleke zaradi svoje družine, ki jo bo Avstrija preganjala, zaradi posestva ali ker ga tlači kaka druga bojazen. Naj torej ostane v centuriji! — Tretji mož se mrači. Nezadovoljen je, da se vrši v njegovi bližini taka protiavstrijiska propaganda in smatra mene za izdajnika in zločinca ter protestira javno ali tajno proti temu, da pozivam še druge k izdajstvu. Cesarju je zvest in se kot Avstrijak ne more niti zatajevati. — To so tri kategorije slovanskih ujetnikov. Za nas živi samo prva in tej hočemo dati svobode in možnosti za novo borbo.« Sani je prečital telegram in posluša pozorno našo debato. Zdi se, da odobrava podpolkovnikove pomisleke, ker pravi: »Ni pa izključeno, da bi se ta ali oni ne zatajil. Ako se hočem rešiti ujetništva, porabim vsako priliko. V Goitu ponujate ljudem priložnost, ko jih zovete v legijo. M o naši navzočnosti in vse, kar nameravamo za prihodnje dni. Zgoraj v prvi liniji imajo plamenomete in da bi gnal dobrovoljce po dnevu brez koristi v plamen, me ni bila volja. Polkovnik 10. polka ni moj predstojnik in mi ne more ukazovati. Pripomnil sem mu, da moram dobiti ukaz od svoje pristojne komande, ki je sedaj pri 14. diviziji Case Fratte. Polkovnik mi je odvrnil precej osorno, da je moj odred njemu na razpolago, dokler smo dodeljeni polku. »Ni res,« sem odgovoril, »moj odred taktično vam ni dodeljen niti podrejen in dosedaj nima svrhe udeleževati se kombiniranih agresivnih podjetij vašega polka«. On je pa presekal razpravo z besedami: »Ali ste slišali moj ukaz?« Odgovoril sem: »Slišal sem«, — »Torej?« — »Gremo«, Pozdravil sem in šel. Žrtve je hotel od nas in odločil sem se, da mu ugodim, dasi sem čutil, da sem preveč popustil. Smatral sem, da je potrebno odvrniti od nas vsako sumnjo, da se morebiti bojimo. Šel sem k oddelku, ki je že spal, in sem ga alarmiral. Nevoljno so se pripravljali, ko so slišali, kaj hočejo z nami. Perina in Jedlinsky sta mi naravnost očitala, da nisem prav storil, ko sem pristal.« . . . Ob pol 7. uri pričenja pohod arditov pod poveljstvom njihovega kapitana s Costaiunge v gozdič pred Val Bello. V gozdiču se urejajo za juriš. Podporočnik Pajger z 8 dobrovoljci je vodja leve kolone arditov 1. bataljona, devet mož s korporalom Perino je na čelu arditskega oddelka 3, bataljona na desnem krilu. Ob 8. uri tečeta obe skupini sočasno v širokem strelskem stroju preko nižine, kjer bi jih Avstrijci na golem terenu morali opaziti. A nasprotnik je nepazljiv. Najopasnejši del nižine je srečno prekoračen in na- padalci so že precej visoko na pobočjtu pred sovražnimi rovi, ko začenjajo Avstrijci streljati iz strojnic in sicer samo na desno krilo. Levega krila še ne vidijo. Na desni se pričenja dvoboj strojnic. Pajger izrablja sovražnikovo nepozornost in utis lastnih strojnic in dosega 20 minut po 8. uri na levem krilu avstrijske žične ovire. Za korporalom Havlätom in Janom Koubekom, ki sta prva v avstrijskem rovu, skače Pajgrova skupina med presenečene Avstrijce, ki jo opažajo šele iz neposredne bližine, ko se ne morejo več uspešno upirati. Poedine branitelje, ki se ne udajajo in kažejo voljo za odpor, krote napadalci s petardami. Največji odpor premaguje skupina, v koji se nahajajo dobrovoljci Riha, Masopust, Jepl in Kumpan in 8 arditov s svojim podporočnikom, a po energični borbi s petardami in noži se Avstrijci tudi v tem odseku udajajo. Da se olajša položaj desnega krila, ki frontalno preti strojnicam ne more naglo napredovati, odreja podporočnik Pajger pomikanje po rovu navzgor. Nekateri arditi hite zadaj nad rovom proti mestu, kjer ropotajo strojnice. Avstrijci čutijo, da jim grozi napad z boka in od zadaj, kličejo si nekaj in njihove strojnice se nenadoma pomirjajo. Glas korporala Perine odmeva v trenutni tišini odnekod iz bližine strojnic, ki zove češki: »Sedaj naprej!« Njegov tovariš Jedlinsky se je v naslednjem trenotku oprl ob kol v žičnih ovirah in se prevrgel na drugo stran, a takoj je na nogah in z dvema skokoma je pri avstrijskem rovu. Perina in več tovarišev dobrovoljcev in arditov se žene tik za njim. Prva strojnica je v njihovi posesti. V bližini se pojavlja gruča Avstrijcev, streljajoč iz pušk, in zopet treskajo petarde v rov, z boka in od zadaj, ker so arditi z levega krila že tukaj. Branitelji imajo težke izgube in izgubljajo voljo za odpor. Prvi uspeh je lep. Okrog 9. ure je ves rov in dve strojnici v posesti napadalcev, prodirajočih že preko prve linije v avstrijske spojne rove, kar prvotno ni bilo v načrtu. Korporal Havlat, ki je lahko ranjen in za silo obvezan, ođ- kriva kaverno, v kojo sta smuknila pred njim dva stražarja. Morebiti jih je v luknji še več. Pred vhodom razbija petardo in jim kliče hrvatski: »Ven! ven!« Avstrijci so poslušni in prihajajo drug za drugim, deset, petnajst, trideset . . . »Koliko vas je?« vprašuje Havlät, stoječ pri vhodu v skupini arditov, ki je prihitela za njim. »Rezervni vod«, odgovarja brzo avstrijski narednik, »približno petdeset mož.« Havlät šteje in jih našteva 52. Ujetnike pošiljajo po rovu nazaj. Toda jedva je kaverna prazna, se pojavlja v spojnem rovu nova skupina Avstrijcev. Borba, ki se pričenja z njo, pokazuje, da je ta rezerva močna in trdovratna. Avstrijci se razvijajo na obeh straneh spojnega rova in prodirajo energično kljub izgubam, ki niso majhne. Tudi na naši strani padajo ljudje. Od časa do časa je treba popuščati pred premočjo in se umikati za naslednji ovinek, od koder se otvarja nova borba. Tekom dveh ur pritiskajo Avstrijci neprenehoma in odrivajo polagoma naše v prvo linijo. Municija je večinoma porabljena, bomb ni več. Obrambo prve linije, kojo smo zasedli zaran, je treba hitro organizirati. Tu leži obilo avstrijskih pušk in municije, ki je zlasti dobrovoljcem dobrodošla. Redov Halva obrača avstrijsko strojnico in se muči z njo pet minut, toda noče mu ropotati. Nekdo jo je pokvaril. V tem so pa nastavljene ardit-ske strojnice in čuti se, da Avstrijci ne bodo mogli izlahka naprej. Korporal Havlät je ob 11. uri drugič ranjen in ves krvav, a svojega mesta ne zapušča. Avstrijska puška, ki jo je pobral, mu krepko govori. Težko ranjenega Mafika si nalaga redov Koläf in ga nese navzdol na obvezišče, a prijatelj mu umira medpotoma v naročju. JedHnskega so poslali po rezervo, a dolgo se ne vrača. Nekdo poroča, da je redov Klement izgubljen. Baje je pri umikanju dobil tako težko rano na roki in v' ramenu, da je omedlel in obležal. Ni ga bilo mogoče rešiti pred jurišajočimi Avstrijci. Kaj bo z njim? Pustiti ga ne smemo! A pomoč se zdi skoro nemogoča, ker so Avstrijci dobili novih moči in bas poizkušajo zopet jurišati. Na enem mestu so dosegli s poskoki prvo linijo baš tam, kjer ni zasedena. Redov Masopust, ki se nahaja blizu mesta, kjer Avstrijci skačejo v rov, kriči na ves glas: »Raztrgali so nas!« Takoj nato kriči hrvatski na Avstrijce: »Izgubljeni ste, udajte se!« Trenotek zmede zadostuje in Avstrijci v rovu se udajajo arditomi, hitečim od obeh strani. Ostalim Avstrijcem, ki še niso dospeli do rova, zapira strojnica napredovanje in jih preganja nazaj. Podporočnik Pajger uvideva, da je sedaj že možno udariti in rešiti Klementa, ako ga niso odvlekli. Petnajst do dvajset mož, večinoma arditov, se žene za Pajgrom, »Evo, tu je Čehoslovak!« zove neki ardit, Klement leži negibno v spojnem rovu z licem k zemlji. Krepke roke ga grabijo in hite z njim nazaj. Klement prihaja k zavesti šele po dolgem času na rešilni stanici in pravi, da so ga Avstrijci spoznali kot češkega dobrovoljca in da so ga neusmiljeno tolkli in suvali z nogami in puškami. Kako, da ga niso ubili? Klement se ne spominja ničesar več. Arditi so se izborno vedli in le škoda je, da jih je toliko padlo. Ranjeni odhajajo kar v skupinah na obvezišče in opoldne je samo še polovica zdravih braniteljev v zasedenem rovu, med njimi peščica dobro-voljcev. Korporal Havlät je dobil tretji strel in je za borbo nesposoben. Opoldne prihaja v rov Beloševičeva rezerva s tremi zaboji municije in strelba se živahno nadaljuje po vsej črti, Avstrijci ne popuščajo in poizkušajo iznova popoldne z nenadnim naskokom odriniti neprijetne goste iz svoje bivše prve linije. Tokrat je podporočnik Pajger v opasnosti. Zdi se, da je že popolnoma obkoljen z jedinim tovarišem, ki je pri njem. Zadnja petarda je eksplodirala in bilo bi po njem, da ni priskočil arditski narednik s skupino 9 arditov in ga osvobodil. Ko so pregnali napadalce, pravi sergente Pajgru, trepajoč ga z roko po rami: »Sebe dam, da rešim Čehoslovaka!« Podporočnik Pajger nima besede, da se primerno zahvali za junaško pomoč. — Pred rovom je sedaj mir. Podporočnik Pajger smatra, dà lahko odskoči k 10, polku s poročilom o slabem brojnem stanju v rovu. Proti 15, uri se vrača z vodom arditov in jih namešča po levem krilu. V zasedenih položajih vztrajajo utrujeni borci do polnoči, do prihoda sveže čete 10. polka. Naš odred ima razmeroma majhne izgube: enega mrtvega (Jaroslav Mafik, roj. 22. VIL 1897, Velin) in 6 ranjencev, med njimi tri Jugoslovane. Arditski oddelek je huje prizadet, ker ima 32 ranjencev in 7 mrtvih. Avstrijske izgube so občutno težje, ker so nam samo na ujetnikih prepustili 73 mož,*) *} Akcije 24. junija so se udeležili sledeči Čehoslovaki: Podporočnik Pajger, korp, Havldt in Perina, red. Halva, Hejna, Jedlinsky Bohtiš, Jedlinsky František, Jepl, Klemeni, Kltrnek, Kolar, Kosmač, Koubek, Kumpan, Mafik (t ), Masopust, Pe-triček, Riha. Komandi šeste armade smo poslali po dovršeni akciji sledeče poročilo: Reparto speciale czeco-slovacco della 6' Armata Oggetto: Ricognizione e azione M. Val Bella (23-24 giugno 1918.). Alle ore 23 del 23 giugno una pattuglia composta di 2 Ufficiali e 24 uomini ed aiutata da 5 arditi del 3' battaglione del 10' Fanteria usciva dalle nostre linee. Compito della pattuglia: »Informarsi sulla forza e dislocazione del nemico per poter eventualmente avanzare sul Monte Val Bella.« Giunta a circa 20 passi dalle trincee avversarie la pattuglia n'otava che il nemico stava lavorando; e approfittando quindi della breve distanza lanciava alcuni manifestini appositamente portati, informanti i disordini scoppiati a Vienna e Praga e i nostri successi sul Piave. La pattuglia faceva ritorno nelle nostre linee alle ore 4 del mattino successivo e ne riferiva 1' esito direttamente al sig. Comandante il 10’ fanteria. Attacco M. Valbella. — L' ordine d' attacco del quale se ne allega copia, giunse alle ore 5 del 24 giugno. Alle 6.30 la pattuglia nostra composta di 1 ufficiale e 17 uomini era pronta nel boschetto dirimpetto a M. Val Bella. Il Dne 25. junija zaran me zove podporočnik Pajgar, češ, da mi mora sporočiti važnih vesti. Kapitan Bramo, ki je govoril z njim na telefonu iz Breganlz, trdi, da so se Pajgru dogodile grde reči (»cose brutte«) in da je silno nevoljen (»disgustissimo«). Kdo ve, kaj se mu je zgodilo? Toda Pajger je odlično razpoložen in vesel, le umazan je še in nekoliko utrujen. Priznava, da ga je ozlovoljila oblika, v koji mu je dajal! polkovnik ukaz, in hvali ardite, ki so se izborno tolkli. Sottotenente Pajger sig. Carlo comandante la pattuglia con 8 soldati avanzò col reparto arditi del 1’battaglione 10'fanteria mentre^ gli altri 9 uomini seguivano gli arditi del 3' battaglione. L’ attacco iniziò alle ore 8 e 7 minuti. Passata di corsa la valle, il nemico accortosi solo allora del nostro movimento iniziò il fuoco. Protetti però dal tiro efficace e ininterrotto delle nostre mitragliatrici in circa 20 minuti ci fu possibile varcare i reticolati, sorpassare la prima linea nemica e in certi punti iniziare il combattimento corpo a corpo. Piccoli gruppi di 6 o 7 uomini si arresero senza resistenza. Abbiamo inflitto gravi perdite all' ala destra nemica avendola presa di fianco mediante svelto aggiramento. Cominciato un forte contrattacco indietreggiammo di qualche passo, ma abbiamo poscia resistito, prima ostacolando al nemico la rioccupazione della linea e poscia obbligandolo a retrocedere definitivamente. Il collegamento perso provvisoriamente colla nostra destra nel movimento oscillante venne subito rinnovato. Scarseggiando le munizioni molti dei nostri fecero uso di armi e munizionamento austriaco abbondantemente abbandonato dal nemico. Le ali nostre hanno catturato ciascuna una mitragliatrice che vennero rivolte contro 1' avversario. Il giungere del rifornimento munizioni la lotta ricominciò accanitamente. Rimasto solo un capitano e due uomini del 10' fanteria ed un ufficiale e 7 uomini czechi, cominciò un contrattacco d'ambo le parti, durante il quale il sottotenente Pajger ed un soldato czeco venivano circondati. Un valoroso sergente degli arditi del 1' battaglione riuscì a liberarli. Alle ore 13 il sottotenente Pajger si reccò al Comando del 10’ fanteria a prendere rinforzi e ricevuto il comando di un plotone d’arditi occupo la nuova linea di Monte Val Bella. Quasi sprovvisto nuovamente di munizioni, ha resistito nella nuova posizione, finché giunsero rifornimenti e il cambio della truppa alle ore 24 in circa. Il capitano Comandante il Reparto: Pivko Dr. Luigi. »Ne smete pozabiti, da so se vrgli dvakrat v metež zaradi nas, prvič zaradi Klementa, drugič zaradi mene. Rad bi imel v vodu ljudi, kakoršen je arditski sergente, ki niti trenutek ni pomišljali, kaj mu je storiti, in ves dan ni kazal najmanjših znakov plašnosti — niti tedaj, ko se je zdelo, da smo vsi izgubljeni.« »In kaj pravi polkovnik? Kaj general Biancardi?« »Pri brigadi nisem bil in niti polkovniku 10. polka nisem utegnil obširno poročati. Arditski kapitan je bil pri njem in ta je poln hvale glede nas. — Sedaj sem se spomnil — pismo imam od 14. divizije.« »Od generala Pantana?« »Poročnik Angelini mi ga je izročil.« »Pantano«, pravim Pajgru, odpirajoč pismo. Kratek dopis v značilnem slogu generala Pantana pravi: »Kapitane, čestitam vam, vašemu oficirju in izvidnici, čije udeležba je odločila zmago pri sunku 24. t. mi. Pridite nemudoma z odredom k moji diviziji. Samo ure so, kar je Monte di Val Bella še v sovražni posesti. Pantano, Vojna zona, 25. junija 1918.« »Vidiš, Pajger! S tvojim vodom so zadovoljni in že hočejo več.« »E, če bi nas bilo včeraj 200, bi bila gora že naša,« trdi Pajger samozavestno. — Generalu Pantanu odgovarjam na lističu, da druga četa nima čelad. Opremo hočemo izpopolniti in jutri 26. junija popoldne bo odred pri 14. diviziji. Pajger se vrača z odgovorom v Case Fratte in nato k svoji izvidnici na Costalungo. 11. Drugo četo urejuje v Turugiju podporočnik Kli-mek za odhod k 14. diviziji. Dne 26. junija ob 17. uri nalagamo na devet kamjonov 124 mož s 6 oficirji (Pivko, Klimek, Zeleny, Poldauf, Sedlecky, Mottl). Medpotoma predstavljam oficirje komandantu XIII. armadnega zbora v Crosari, generalu Saniju, ki želi videti tudi moštvo v kamjonih na cesti. Rjavi dečki v novih čeladah in večinoma v novih uniformah vstajajo v kamjonih, čim so se odprla vrata generalove vile. Ko korakamo po stezi med gredami in po stopnicah z vrta na cesto k naši koloni, se odzivajo raznovrstni klici: »Nazdar!« — »Živio Sani!« »Evviva il generale!« — »Monte di Val Bella è nostro!« itd. General je presenečen nad neobičajnim načinom, kako ga dobrovoljci pozdravljajo, ker ne sluti, da smo poučili ljudi, kako naj nastopajo, ako bi jih prišel ogledovat, Korporal Zavadil je na prvem vozu določil vsakemu posebej, kaj naij zakliče, češ, morebiti se bo generalu omehčalo srce in bo naročil za kolono nekaj »ekstra«, južino ali vsaj boljše cigarete, nego jih imajo sami. Zgoraj v Case Fratte so bogate zaloge, kar je Zavadilu znano, in ne bilo bi napačno, ako bi general naročil, naj se iz »sussistenze« skotali sod vina v dobrovoljsko barako. Zavadil ima še več idej, toda zdi se, da ne bo nič. Oficirji sedajo vsak na svoj voz, motorji so zaropotali, kolona se premika. General salutira, dobrovoljci kličejo iznova vsak svoj pozdrav in še glasneje nego prej, na prvem vozu, kjer sedim pri šoferju, pa jih nadglašuje Zavadil s šaljivim tuljenjem: »Co rvete, voslové? Dyk näm nie nedä!« (Čemu blejete, osli? Saj nam ničesar ne da!) In baš na njem, na dolgem korporalu, počiva zadovoljno generalovo oko v prepričanju, da mu navdušeni borec kliče za slovo nekaj ljubeznivega v svojem nerazumljivem barbarskem jeziku . . . Zaprašeni smo, ko prihajamo v Case Fratte. General Pantano odklanja vse formalnosti in nam kaže prostore za oficirje in moštvo. »Večerja je pripravljena in razen večerje dobi vsak mož zavoj čokolade, pol litra vina in paket ma-cedonskih cigaret. Tako je naročil ekscelenca Sani.« Pod stopnicami na cesti stoji desno krilo čete, med prvimi dolgi korporal v generalovi bližini. »Korporal Zavadili« »Tukaj sem!« »Aid si slišal?« »Slišal sem nekaj, gospod kapitan.« »Četa dobi darilo ekscelence Sanija, čokolade, vina in macedonske.« »Razumem, gospod kapitan.« »Ali se spominjaš, da si napravil krivico?« »E, saj sem si že mislil, da mora general nekaj razumeti, — kakšen bi bil general!« Poročnik Jirsa se javlja pred barako z zavezano roko. Včeraj so mu Avstrijaki na Goli d' Echele razbili palec. In podporočnik Kohoutek je tudi ranjen. Juriš na Monte di Val Bella so nam pri XIII. armadnem zboru določili na soboto 29. junija, * * * Dne 27. junija odhajamo ob zgodnii uri oficirji in iz vsakega voda po 1 podoficir na oglede k 9. polku (brigada Regina) na Costalungo. Na Cimi Echar se javljamo pri brigadirju generalu Biancardiju, ki nam kaže prvotni operacijski načrt za juriš, po kojem bi naj sodelovali štirje bataljoni brigade Regina in dva bataljona bersaglierov. Biancardi nas spremlja v dežju do komande 9. polka. General Sani je prevrgel prvi načrt, češ, čemu bi se toliko ljudi sukalo po goli planini — dobrodošel cilj za avstrijsko artilerijo. Določil je najnižje število trup, ki se mu zdi dovoljno za uspešni juriš, po dovršeni akciji pa namerava izmenjati trupe in poslati rezerve kot posadko. Premočeni si ogledujemo teren od komande 9. polka, ki bo naše izhodišče, do ceste pod Mt. Val Bella. Proti poldnevu se vračamo po dolini Melago in Chiama v Fratte. Na drugo jutro (28, VI.) ob 8. uri je določen sestanek vseh poveljnikov edinic pri brigadirju Biancardiju. Midva s podporočnikom Klimkom sva prva na mestu. Biancardi nama razlaga pri kavi, s kakšnim optimizmom pričakuje vodstvo izid našega podjetja, ki se v koncepciji približuje nemški taktiki. Novost bo v tem sektorju sodelovanje legijonarjev, Vest, da sta dve četi Čehoslovakov že tukaj, je vplivala na brigado Regina kakor elektrika. Včeraj so nas baje gledali, ko si je skupina oficirjev in mož ogledovala teren pred 9. polkom. »To so tisti, ki se ne dajo ujeti!« si pravijo »beli« (brigada Regina nosi bele našitke na ovratniku). Čulo se je, da Avstrija legijonarje najbolj mrzi in da je na vsako njihovo glavo razpisana visoka nagrada — kar je nazadnje resnica. In podjetje z dne 24. junija, ki se je izvršilo s pomočjo in pod vodstvom Čehoslovakov, je razneslo po brigadi glas o bajni hrabrosti legijonarjev, ki jih arditi ne morejo prehvaliti. Brigada ve, kako se znamo nevidno približevati sovražnim rovom z noži v zobeh, kako ovladujemo sovražnika s krikom v njegovem jeziku, in kako paramo trebuhe, ako se sovražnik ne uda . . . Po brigadi si pripovedujejo bajke. In general Biancardi je hvaležen že zaradi naše navzočnosti, ker naivno priznava, da se je dvignil duh vseh sodelujočih oddelkov ob zavesti, da so Čehoslovaki med njimi. Na neuspeh ali na poraz pri tem projektu nihče ne misli , . . Komandanti kolon so ob 8. uri zbrani. General Biancardi razprostira specijalno karto na mizo in pojasnjuje načrt do podrobnosti. »Prva faza bo koncentričen1 artilerijski ogenj kot priprava. Artilerija bo tolkla iz vseh cevi dve uri na rove, dohode in deloma tudi v ozadje. Ob 4. uri zaran bodo stale vse kolone pripravljene za juriš na svojih izhodiščih pod Mt. di Val Bella. Tehniška četa bo stala pri komandi 9. polka (»genio«) in pride potem na zavzete položaje, kjer prične z utrjevalnimi deli. Kolone: Prva kolona (levo krilo) je četa 3. bersaglier-skega polka, komandant kapitan Costanza. Kolona bo operirala v smeri od Bertiga proti severovzhodu. Na čelu kolone bo vod arditov. Druga, tretja in četrta kolona so tri čete (5., 6., 7.) drugega bataljona 9. peš. polka, komandant major cav. Sisto. Vsaka teh čet ima arditski oddelek pred seboj. Tretja kolona (komandant kapitan Frassetti), se bo pomikala v smeri na avstrijsko stražo na koti 1261; četrta kolona, poročnik Aloe s sedmo četo, bo operirala v smeri na koto 1312, na najvišjo točko Mi. di Val Bella. Peta kolona sta združeni četi Čehoslovakov, ki stojé na izhodišču 300 metrov vzhodno od četrte kolone in ki napadejo rove vzhodno od najvišje kote. Šesto kolono (desno krilo) bo tvorila četa 265. polka (brigada Lecce) na vzhodnem vznožju in pobočju Mt. di Val Bella. Čehoslovaki so se na tem terenu orijentirali tekom akcije 24. junija, zato pošljejo kot vodnike pred tretjo kolono enega oficirja in 12 mož. Med peto in šesto kolono, ki sta precej oddaljeni, postavijo Čehoslovaki kot zvezo dva oficirja in 40 mož, enega podoficirja s šestimi legijonarji pa pošljejo k šesti koloni.« — Biancardi govori precej naglo, tako da mu z zapisovanjem ni možno slediti. Razen mene in Klimka ne piše nihče — saj je razpored ostalih kolon enostaven — moji zapiski so pa po večini stenogram, sedaj nemški, sedaj slovenski, kakor mi pač teče prevajanje v duhu. Polkovnik Torchetti, komandant 9. polka, sedi zraven mene in mi neprenehoma gleda pod svinčnik, opazujoč čudne hijeroglife. Ob pavzi, ko je vstopil divizijonar Pantano, vprašuje: »Kaj pišete?« »Razpored akcije, gospod, kakor govori gospod general.« »Teh znamenj ne morete čitati.« »Čitam, gospod, od besede do besede.« »A kakšen jezik je to?« Smatram, da bi bilo neumestno priznati, da zapisujem razpored deloma nemški, zato mu naglo odgovarjam: »Stenogram, kakor govori gospod general.« »A đa, stenografirate? Mislil sem si.« Nič si ni mislil in nikomur izmed navzočih ne prisojam spretnosti, da hi se spoznal v italijanski, kaj šele v moji stenografiji. — Razpored mi ni simpatičen. Kaj so nam napravili? Legijonarski dve četi so nam razsekali. Ne umevam, zakaj bi tretja kolona morala dobiti Čehoslovake kot vodnike. Pajgrova izvidnica, ki je sodelovala pri napadu 24. junija, je na potu v Tugurio na odmor in niti enega Čehoslovaka nimam, ki bi ga smatral za izredno orientiranega vodnika. Kot zvezo s šesto kolono naj dam dva voda? Čemu ne postavi te zveze 265. polk? Šesta kolona pa še dobi skupino Čehoslo-vakov, ki bo kazala pot po vzhodnem pobočju k avstrijskim rovom? »Klimek, kaj praviš?« Moj podporočnik ne more vedeti, kaj mislim, toda dober čut ima. Mignil je z ramenom, češ, razpored so napravili brez nas. »Povsod hočejo imeti legijonarje,« mu pojasnjujem. »Jaz vem, zakaj,« mi pravi. »Jaz tudi.« Oba misliva na jutranji uvod brigadirja Biancar-dija, ko nama je razkladal, kako je navzočnost Čeho-slovakov povzdignila duha italijanskih trup. Pet minut za generalom Pantanom prihaja ekscelenca Sani, komandant XIII. zbora. Oba novodošla generala nas pozdravljata vsakega posebej, nakar Biancardi s kratko rekapitulacijo nadaljuje: »Bersaglierska četa, to je prva kolona, pošlje zvečer poslušalno izvidnico od cestnega ovinka pod Mt. di Val Bella, ki ostane na terenu od 22. ure 30 minut do 1. ure po polnoči. Signalne izvidnice odpremi major Crescentini tako, da pojdejo s kolonami naznačujoč linijo z zastavicami, da se bo videlo, kako daleč je prodrl napad. Vsak vojak nosi s seboj dvodnevno rezervno hrano. Arditski oddelki imajo svoje instrukcije za sodelovanje s kolonami št. 1, 2, 3 in 4. Kolone 3, 4 in 5 dobe po eno sekcijo strojnih pistol. Juriš se izvede v valovih, vod za vodom v širokem strelskem stroju. Ako napad mestoma obtiči, porinejo novi valovi ležečo linijo zopet dalje. Preko sedanje avstrijske prve linije je treba zasesti takozvano linijo »uno«, stare italijanske položaje. Tudi tam so sovražne strojnice, pri kojih se pa napad ne sme zadržati, temveč se poglablja na severno pobočje Mt. di Val Bella. Središče napada in edini cilj jutranjega dne je Mt. di Val Bella. V sosednem desnem odseku Col del Rosso bo krepka artilerijska demonstracija, istotako na Sisemolu na levi, kjer se združi francoska artilerija XII. armadnega zbora z našo. Gospoda, povedal sem vse. Prosim, uravnajte si ure!« General Pantano vstaja in se zahvaljuje. Za vse navzoče ima toplih besed, zlasti za naju s Klimkom. General Sani zaključuje konferenco z nagovorom, povdarjajoč, da je od komandanta odvisen duh jurišajoče kolone. Od Čehoslovakov, »ki jih doleti čast, da se bodo borili rame ob ramenu s ponosnimi sinovi Italije,« pričakuje čuda hrabrosti, kojih je to pleme sposobno in kar so že dokazali. Z jutršnjim dnem bodo napravili velik korak bliže k osvobojenju svoje potlačene domovine« . . . Razhajamo se. S Klimkom hitiva navzdol čez Val Chiama, kjer naju čaka kamjon. »Velikih ciljev si gospoda ne stavijo,« modruje Klimek pred menoj, »Val Bella — in basta! 0 rezervah nisem slišal besede, niti o tem, kaj nameravajo, kadar vzamemo Val Bello. Val Bella, to vendar znači prodor sovražne linije! Ali ni naravno, da bi morali dirjati na Stenfle in v Frenzelsko sotesko, po oni strani gor in na vse strani? Kaj imajo Avstrijci tam? Saj se zadaj za prvo linijo ne bodo niti branili, kolikor poznamo njihovo demoralizirano vojno razpoloženje!« Klimek se zadovoljuje s samogovorom, ker mu ob prenagli hoji ne maram odgovarjati. Njegove suhe lahke noge se jedva dotikajo kamenja in trave. Iz razgaljenega vratu mu neprestano prihajajo opazke in kritike, na koje mu pritrjujem zaprtih ust skozi nos. »Jutri boste videli, kaj bo. Tiste njihove kolone z našimi vodniki! — Pri najvišji koti, 1300 metrov in koliko je že, ne bo nobenega ne iz prve ne iz šeste kolone in iz nobene druge, dokler se bomo gnjavili. — Čehoslovakom so dali smer na desno od kote. — Kako bomo napredovali na desni, dokler nimamo vrha? — Toliko že razumem, kaj je naša naloga v celotni akciji. — Biancardi je povedal, drugo pa slišim med besedami. — Čehoslovaki naj izvedejo juriš, a časniki in buletini bodo govorili o slavi brigade Regina, o neodoljivem napadu hrabrih arditov in o krvavem krstu golobradih Pugliezov in Kalabrezov, tistih iz brigade Lecce, ki jih glede vojne sposobnosti niti toliko ne čislam« , . . Ob besedi »toliko« je Klimek zamahnil z levico in napravil neki zaničljiv znak s palcem in sredincem, pri čemer se je slišal kratek zvok. »Saj so skoro vsi iz letnika novantanove, rojeni 1899,« dostavlja v prepričanju, da so novinci manjvreden materijal. »Regina je drugačna, saj glas ima, ki so ga napravili časopisi. No, saj bomo videli. Jaz sem pripravljen na vse. Ampak Val Bello vzamemo kljub temu.« In spet vzdiguje grozečo levico, tokrat stisnjeno v pest, v smeri na Mt. di Val Bella, ki se dviga po levi strani za nama nad nižino Busa del Termine. — »Agresivnih kvalitet nimajo, mi jih imamo. Val Bella dobi opravila z drugimi ljudmi, ne samo s tistimi, ki so dokazali v Libiji in drugod, kako so nesposobni. —■ Ali se spominjaš, kako se je tisti turški major leto dni brez artilerije in s par stotinami slabo oboroženih Afrikancev uspešno upiral dvanajstim najboljšim in izbranim italijanskim generalom, ki so imeli vsa moderna tehniška in vojna sredstva na raz- polago, artilerijo, avtomobile, letalce. Še danes bi stali ob obali in bi se ne upali dva kilometra v Libijo, toda balkanska vojna je Turčijo nenadoma prisilila, da je sklenila mir,« . . . Klimek sega še dalje nazaj in kritikuje italijanske neuspehe v Abesiniji. »Jaz bom vodil prvi val, kaj ne, brat kapitan?« »Da.« »Pokažem jim« . , . 12, Vroč dan je in zdi se, da bo tudi noč topla. Pelerine puščamo v barakah Case Fratte in odhajamo po večerji ob 18. uri v skupinah po 30 mož vod za vodom peš k 9. polku na Cimo Melaigon. Italijanski oficir »di collegamento« (poročnik Alfieri Ciasca), ki nam je dodeljen, je odšel pred nami. Cima Melagcn je danes obljudena. Oddelki sede, leže, večerjajo, kade in se zabavajo polglasno, nazmes kličejo oficirji in podoficirji potrebna in nepotrebna glasna povelja. Ob zarasli poti s Cime Melagon na Costalungo pošiljam odred v gozdič počivat in odhajam na komando 9. polka s prijavo. Na komandi je toliko ljudi in polkovnik Torchetti precej nervozen, da nočem pri njem niti poizvedovati, kje in kdaj si dopolnim municijo, bombe in rezervno hrano, dasi mi je odvrnil adjutant, ki sam ničesar ne ve, naj govorim s samim polkovnikom. Pridem pozneje, ko se glave pomirijo, si mislim in se vračam k odredu. Brezskrbni moji ljudje, kako že spe! Blagor jim! V redu, kakor so prišli in sedli nad potjo, tako leže brez straž. Niti dežurnih straž ni nihče odredil. Od voda do voda korakam — nihče se ne javlja. Nekatere ljudi poznam po hropenju. Brez pelerin so in ne zebe jih. Kje so oficirji? Morebiti so v brlogu pod potjo, kjer je bila nastanjena Pajgrova izvidnica? — V oficirski luknji nahajam tri, Burkoha, Klimka in Mottla, ki se razgaljeni pogovarjajo pri ostanku svečice in se baš spravljajo počivat na ležišče. Mladi so in radi spe, kdo bi jim štel brezskrbnost v zlo? Želim jim 3 do 4 ure sladkega in urnega spanja, voščim lahko noč in odhajam zopet k odredu na pot, da prevzamem sam stražarsko službo. Petkrat, šestkrat korakam rahlo ob spečih od gornjega do spodnjega konca, toda saj opravljam! službo lahko tudi sedè! S puško na kolenih sedim na kraju ležeče kolone, ko slišim pod seboj klic italijanskega ordonanca: »Czecoslovacchi!« »Koga iščeš? Tu so Čehoslovaki.« »Komandant Čehoslovakov naj pride h gospodu generalu.« »Evo me!« Srečo ima ta dečko iz brigadne komande ali je pa tako spreten, da zna ponoči iz kaosa ležečih trup igraje najti neznanega človeka, kojega išče. 22. ura je minila. Brigada se je nocoj preselila v bližino 9. polka. General Biancardi še ni bil obveščen o prihodu in o brojnem stanju naše kolone. Pojasnjujem mu, da sem javil v mraku pri komandi 9. polka 10 oficirjev in 213 mož, naznačujem, mu mesto, kjer se kolona nahaja in da je vse urejeno, samo rezervna hrana, bombe in municija še ni razdeljena, a to pride sedaj na vrsto, »Kako so legijonarji razpoloženi?« »Tako, da spe trdno spanje.« »Vsi?« »Vsi.« »Sedaj jih alarmirate, da jim razdelite municijo?« »Ne, gospod general, kasete pripravim in pustim ljudi na miru do skrajnega trenotka. Akcija utrujene trupe ni mnogo vredna.« »Pravilno, kapitan. Bataljon moje brigade pa še bedi in ne bo imel miru. In to ni dobro. Polkovnik Torchetti in major Sisto ne poznata miru in od njiju prehaja nervoza v trupe. A vi ste mirni.« — Municijo je treba dopolniti na 130 patron in vsak mož dobi po dve bombi. Pri ordonancih 9. polka čujem, da je skladišče municije v kaverni precej globoko pod komando 9, polka, odkoder je s kasetami 10 minut do mojega odreda. Ne maram buditi svojih ljudi ::a ta posel, temveč vstopam v razsvetljeno barako rezervnega voda 9. polka, ki je v bližini v zaščito komande. Precej jih je budnih. »Fantje! Kdo mi pojde pomagat, da odnesemo municijo Čehoslovakom?« Nekateri me poznajo in voljni so. Podnarednik, ki je menda dežurni, mi pomaga in zove: »Halo, kapitan Paolini rabi ljudi za municijo! Koliko, gospod kapitan?« Odkod neki pozna podnarednik nekdanje moje skrivno ime, ki sem ga sam že skoro pozabil? »Približno osem.« Brzo so na nogah in na potu po mladem gozdiču navzdol h kaverni. Stražnik pri kaverni nam šteje kasete, dečki jih nosijo pred vhod in ko so tudi bombe zunaj, pričenjamo nositi navzgor. Mladič, ki je zgrabil z menoj prvo kaseto bomb, mi pravi: »Pustite, gospod kapitan! Mi vam sami znosimo!« »E, v nekih položajih je vse eno, kapitan ali redov.« »Naš kapitan bi ne prijel za uho kasete.« »Kadar je sila, bi tudi prijel.« »Ne verjamem. Vam ni sila. — A kje so legijonarji?« »Spe. Trudni so. Nočem jih buditi, ker rabijo spanja. Jutri se bodo zato boljše tolkli.« »O, legijonarji so vojaki! Vemo. Naši pravijo, da bodo legijonarji Avstrijcem zopet parali trebuhe. Kakor zadnjič. Slišali smo vse.« In marsikaj je nabrbljal zgovorni mladič, preden sva odložila breme. Za nama prihajajo počasi njegovi tovariši s kasetami. Moj mladič mi nekako prijateljski naročuje, naj ostanem pri kasetah, ker je njih dp-volj, da nam prinesejo ostanek od kaverne. »Nosite previdno!« »Vemo. Ne nosimo prvič.« Dolgo jih ni s kasetami, morebiti je minilo pol ure . . . »Hvala vam, fantje, za prijazno uslugo!« Dečki bi najraje malo ostali in se sede pogovarjali, toda pošiljam jih domov v barako z opozorilom, da morajo biti stalno pripravljeni — na dispozicijo komandi, — V tem mi prihaja na misel, da bi mi uslužni mladiči morebiti še priskrbeli drugo porcijo rezervne hrane. Seveda! Potrdila ni treba, ker so tudi ostali oddelki sprejemali rezervno brano kar tako na ustno zahtevo, samo vreče moramo baje vrniti. Kmalu so mi privlekli 223 konzerv in naslonili vreče ob kasete. Sedaj smo preskrbljeni in smatram, da je umestno javiti komandantu 9. polka, kaj smo si vzeli iz njegovih zalog, in mu podpisati potrdila. Komandant je v menzi. Iz temne predsobe, kamor semi vstopil, vodijo odprta vrata v slabo razsvetljeno menzo, Na sredini stoje štirje oficirji, polkovnik Torchetti, major Sisto, adjutant in še neki podpolkovnik. Zdi se mi, da se zaupno razgovarjajo, zato jiih nočem motiti, temveč počakam rajši v temi. Pri odprtem oknu diham ohlajeni zrak in opazujem konture planin preko doline Melagon. Čuj! Polkovnik razlaga o nas, govori o Avstrijskih {»austriaci«). — »A kdo jih komandira?« vprašuje podpolkovnik. »Avstrijski kapitan,« pravi Torchetti. »A kako je mogoče zaupati Nemcem, da jih jemljejo med svoje?« »Ne razumem sam, kaj si misli Pantano, a Pantano jih je hotel imeti,« . . . Dovolj mi je. Obe roki sta mi stisnjeni v pesti, čuden mraz me je spreletel, naravnost zaizeblo me je in zobje mi klopočejo. Ničesar jim ne bom rapontiral. Kave, ki jo imajo na mizi v beli ročki, bi ne mogel pri teh gospodih piti. Odhajam iz predsobe kakor tat. S polkom, ki ima ignorante, nezaupne in nam sovražne oficirje na čelu, bomo imeli jutri čast skupne borbe! Kaka razlika med preprostim »fantom« in med njegovim bedastim polkovnikom, ki ne razume svojega divizijonarja, čemu nas vlači na Monte di Val Bella! Legel sem pri kasetah v travo, ki je pa tako rosna in hladna, da vstajam in se selim više pod drevje. Spati ne morem, a tudi ne smem, saj bo kmalu polnoč. Zal mi je, da smo pustili pelerine pri diviziji. Ljudje se obračajo, kašljajo, mnogim je hladno. Pri kasetah je nekdo. »Kdo je?« »Jaz, Mlejnek.« »Zakaj ne spiš?« Mesto odgovora prihaja k meni in se spušča ob mojih nogah na kolena. Skozi veje vidim silhueto, kako se naslanja ob puško. »Vi ne spite? Slišim vas, kako hodite včasih sami, včasih z nekimi ljudmi.« »Nekdo mora bedeti in čuvati. Danes sem jaz dežurni.« »A jaz mislim na vas in ne morem zaspati. Tudi mi je prehladno. Tu v zabojih je naša municija!« »Da.« »Ali imamo vse, česar treba?« »Vse.« »Bom pa sedaj pazil jaz. Saj je že polnoč.« Mlejnek že vstaja in odhaja na cesto. Nekaj časa kolovrati pri najbližjem vodu, pozneje ga vidim sedečega na kaseti.------- Čelada, ki sem si jo položil ob glavi, je zdrknila in se skotalila navzdol. Torej sem zadremal? Glej, glej, pol ure sem spal! Mlejnek je pri kasetah in moja čelada pri njem. Čas je, da zbudimo odred. Stvar gre počasi, ker smo prepovedali klicanje, glasen govor in nemir. Vodi se zbirajo v razvoju na cesti. Nekateri vodi javljajo, da imajo bolnike, ki so baje nesposobni za borbo. Tekom razdeljevanja si ogledujem vsakega posebej in nazadnje izločujem 15 »maroderjev«, pošiljajoč jih k rezervnemu vodu 9. polka. »Marš! Nosite prazne vreče in kasete!« Podporočnik Sedlecky je odšel s svojo dva-najstorico k tretji koloni, Novak in Sekera ipa z dvema vodoma v Buso del Termine k šesti koloni. Počasi in previdno se pomikamo od 2. ure 40 minut navzdol najprej mimo komande 9. polka, potem skozi straže na sedanji italijanski liniji in po položnem, slabo zaraslem pobočju Costalunge do potoka in ceste pod Mt. di Val Bella. Zadnji vod nam nosi 10 zabojev rezervne municije in 3 zaboje ročnih bomb, koje smo si vzeli iz zaloge 9. polka. Svoje po načrtu določeno izhodišče dosezamo ob 3, uri 40 minut neopaženi in brez izgub, ko grme že topovi in pošiljajo ekrazit na avstrijske linije in v ozadje, v Frenzelsko sotesko, v rove na Portecche in Melaghetto, v Valle Stenfle in Valle Scura. Od polčetrte do polšeste ure je Mt. di Val Bella v dimu in ognju vseh kalibrov in bombard. Avstrijska artilerija se odziva, a tako neznatno, da žvižga med dvajsetimi streli jedva po jeden v nasprotni smeri visoko preko naše kolone, sedeče in ležeče v varnem cestnem jarku in po vznožju. Časa imamo, da si poiščemo stikov s sosednimi četami. Kolona brigade Lecce na desni stoji bliže nego bi po prvotnem načrtu smela biti. Zvezni oficir Alfieri in redov Rok se vračata od leve strani od komande 3. bataljona 9. polka in poročata, da je četrta kolona skoro pol kilometra daleč od nas, kar znači, da se moramo pomakniti na levo in prevzeti smer na vrh 1312. Izpremembo javljamo na obe krili in podporočnik Burkon hiti z lističem h komandi 9. polka, da vidi, ali je došla v zadnjem trenotku taka odredba ali si je pa major Sisto na lastno pest odmaknil svoj bataljon na levo, prepuščajoč borbo za najvišjo koto Čehoslovakom. Odrejamo vode za poedine jurišne valove. Prvi val šteje 20 mož (podporočnik Klimek), drugi val 52 (podporočnik Zeleny in Motti), tretji 60 (podporočnik Burkon in Poldauf), četrti Jugoslovani in ostanek Če-hoslovakov (podporočnik Beloševič). Na višini prvega vala se bo nahajala na levem krilu skupina pod- poročnika Sedleckega pri 3. koloni, na desnem krilu 40 mož s podporočnikoma Novakom in Sekero. Zdanilo se je, redka jutranja megla nas pokriva. »Sedaj, Edmund!« pozivam Klinika, ki je že delj časa pripravljen na izskok kakor na tekmi. Ura kaže točno p piše st. Avstrijska artilerija tolče počasi in enakomerno daleč preko nas v ozadje, večinoma na hrbet Cima Echar in zdi se, da nasprotnik ne sluti, kako blizu tičimo. 13. Ob globokem žlebu, ki si ga je izkopal hudournik od vrha Mt. di Val Bella na južno stran, se žene Klimkova skupina po strmini navzgor, deloma v teku, deloma v tako brzi hoji, da ljudje jedva dohajajo. Kli-mek pa ne čaka, temveč priganja in kliče. Nad glavami jim divja artilerija — Klimkov glas se ne razlega tako daleč, da bi ga slišal sovražnik na vrhu. Prvi val je v 10 minutah pred vrhom, a više ne more napredovati, dasi so žične ovire pred njim slabe in na več mestih razdejane. Artilerija še ni preložila svojih ciljev in treba je malo ležč počakati. Ljudje so oddiha potrebni, saj bi bili za juriš nesposobni, ker jih je tek preveč utrudil. Granate padajo v bližini, železni črepi pojo in tulijo. V žlebu je oddelek najbolj zaščiten. Opazovalci v granatnih jamah in jarkih pravijo, da smo sami. O prvem valu sosednih kolon, ki je menda istočasno odrinil navzgor, ni duha ne sluha. »Od zadaj prihajajo!« opozarja opazovalec. »Toda to ni Regina, naši so.« Klimek odreja korporalu Vaclavu Otti, naj raztegne svojo skupino petih mož tako daleč na levo, da pride v stik s sosedno kolono, a Otta javlja, da Italijanov ni. Ali smo morebiti prezgodnji? V uri se vendar nismo zmotili! Drugi val se bliža po goli, razorani gori, podporočnik Zeleny ob desni strani žleba, Mottl po levi. In tudi tretji val podporočnika Poldaufa, ki je zapusti! vznožje četrt ure za prvim, se vzpenja navzgor in prednji se mešajo s prvima dvema skupinama. Poročnik Sekera naznanja, da leži pri Novaku 150 korakov na desno od nas pred žicami, iz leve kolone pa ni videti nikogar, — Artilerija že strelja v daljavo, Klimek zove na juriš vse, kolikor jih je v žlebu. Ko jih urejuje v strelski stroj, ga Mottl opozarja, naj še počaka, da si oddahnejo, toda Klimek daje znak in skupina se dviga in teče frontalno proti koti 1312, ki je oddaljena 50 do 60 korakov. Avstrijci so jih pa zapazili, preden so pretekli tretjino razdalje k žicam. Puške in strojnice ropotajo s vrha in z desnega boka. Strojnica z desne strani je posebno neprijetna. Prvi ranjenec je redov Kadlec, takoj za njim se prijema podporočnik Klimek za ranjeno rame. »Nisem več sposoben,« kliče Klimek Mottlu. V dežju krogel hiti nazaj proti žlebu, med njegovimi ljudmi pa, ki ne vedo, da je ranjen, nastaja zmešnjava, ker smatrajo nekateri, da se je treba umakniti za oficirjem v žleb. Mottl jih s trudom pomirjuje. Nekdo je zaklical: »Jsme obkličovani z prava!« (Z desne nas hočejo obkoliti!) ter je s tem zopet vznemiril skupino okrog sebe, toda ljudje, ki se pojavljajo na desni strani nad žlebom, so naši iz voda podporočnika Zelenega. Prvi poizkus nam je propadel. Klimek se je namreč nadejal, da presenetimo po artilerijski pripravi posadko na koti 1312, sedaj je pa okrog 50 mož na zemlji med žicami in žlebom, ki tiče po granatnih jamah in ne morejo nikamor. Narednik Mlejnek je z dvema tovarišema menda najbližje avstrijski posadki in izkuša iz svojega zavetišča v hrvatskem jeziku dopovedati Avstrijcem, kdo smo in da nismo Italijani, toda strojnice so glasnejše. Prihod četrtega vala, ki ga vodi podporočnik Be-loševič, vzpodbuja k novem naskoku. Po prvih sekundah je jasno, da frontalno kote ne moremo vzeti. Podporočnik Poldauf, ki hiti s svojim desnim krilom proti koti, se je nenadoma prevrnil. Korporal Pandu- rović ga hoče odnesti, misleč, da je ranjen, toda Poldauf se ne giblje več. Zraven Poldaufa leži drugi tovariš mrtvec — redov Rok, malo dalje tretji — Klomfar, in v bližnji okolici je še več mrtvih. Ranjenci se odtegujejo v žleb, med njimi podporočnik Belo-ševič s prestreljeno nogo, ki poskakuje enonožno, naslanjajoč se ob vrat korporala Beneša. Naših žrtev bi bilo manj, uspeh pa vsekakor drugačen, ako bi se uveljavila sočasno leva kolona, Regina, ki nekje zaostaja. Narednik Mlejnek se vrača plazeč po trebuhu in po štirih preko opasnega pasu, ki ga obvladujejo strojnice desnega boka. Raztepene tovariše po golini poziva, naj se umaknejo v žleb, češ, da tod ne moremo jurišati, dokler ne osnažimo desnega gnezda. »Ni jih več ko dvanajst ali petnajst na vrhu,« pravi Mlejnek, ali samo z desne strani jim pridemo do živega.« Odrejamo juriš na desno gnezdo, ki je nekoliko nižje in 200 korakov oddaljeno od vrha. O tem je treba obvestiti podporočnike Zelenega, Sekero in Novaka, ki tiče desno od žleba pred točko, ki je naš prvi cilj. Narednik Mlejnek že teče, da ustvari zvezo in pozove na energično koncentrično akcijo. Koto 1312 naj medtem obstreljuje Mottlova skupina. »Kje so strojne pištole?« »Tukaj je Janoušek!« odgovarja glas iz žleba. »Nimam municije. Loukota, ki je nosil municijo za mojo pištolo, je mrtev,« se izgovarja korporal Janoušek, njegov tovariš, ki je nosil municijo za Jächyma, je pa nekje obtičal. »Oba sva brez municije.« »Kje je padel Loukota?« »Ne vem.« »Kdo ti je povedal, da je Loukota mrtev?« »Ne vem več. Zdi se mi, da je bil Mlejnek.« Mlejneka pa ni tukaj, ker je zdirjal navzdol k desnemu krilu. »Vzemi si drugo orožje! Tam leži Rok, vzemi si njegovo puško in municijo!« — Leva kolona, četa 9. polka, ki je dosedaj zaostajala, se sedaj že javlja s strojnimi pištolami in puškami tik našega levega krila, Mottl ji pošilja korporala Otta z obvestilom, da so 'frontalni napadi Čehoslova-kov zahtevali mnogo žrtev, a vendar so bili brez uspeha, in da se sedaj razvija naš juriš z desne strani. Oddelek podporočnika Sekere dosega prvi avstrijsko linijo. Redovi Komärek, Pilaf in Bčlohlavek odkrivajo mesto, kjer so ovire od granate raztrgane, in hite pogumno drug za drugim sključeni skozi prelaz ter skačejo preko traverze, ki je slučajno nezasedena, ter prihajajo Avstrijcem za hrbet. Redovi Klein, Linhart in Bubeniček ob njihovi desni strani niso mogli tako naglo preko ovir in so obtičali ranjeni pred rovom in pri ovirah. Ona trojica pa dirja ob avstrijskem rovu navzdol, demoralizujoč posadko z ofenzivnimi bombami in hrvatskimi klici: »Baci pušku!« —- »Ne pucaj!« Z istim orožjem ovladujejo tudi avstrijsko strojno puško, ker se zmedeni strojničarji na hrvatski klic ne branijo več. Oddelka podporočnika Sekere in Novaka, ki je nekoliko niže na desnem pobočju, prevzemata nato naglo precejšen pas avstrijske linije. Strojna puška je pa neporabna — Avstrijci so jo v zadnjem trenotku pokvarili. Šesta kolona (Lecce), s ko jo je Novak začetkom akcije izgubil zvezo, leži sedaj v strelskem stroju na pobočju 100 metrov pod žicami in obstreljuje avstrijske ujetnike, koje sta poslala Sekera in Novak navzdol v Buso del Termine. Korporal Dvofäk, ki obvezuje smrtno ranjenega Linharta, kriči Italijanom na ves glas: »Ne streljajte! Ujetniki!« Sekera hiti s 16 možmi po rovih navzgor proti mestu, kjer se javljajo gornje strojnice, na pomoč Zelenemu. Poedine glave se pokazujejo iz rova, včasih tudi popolna telesa, kadar preskakujejo zasuta mesta v rovu. Na pobočju ni več odpora, niti pri kavernah, ki jih odkriva Sekera tik ob rovu. V eno kavernico pošilja Sekera redova Metoda Kunca. Glej! Med štirimi Avstrijci, ki prihajajo iz luknje, je tudi Italijan, Infanterist 265. polka. »Ujet?« Kako? Kdaj? Ker Kunc ne zna dovolj italijanski, vprašuje avstrijske ujetnike pol češki, pol hrvatski, odkod jim je ta Italijan. »Dezerter — prišel je oh jutranji zori sam,« pravi eden izmed njih slovaški. »A tako? Dezerter? Tu imaš! — Dezertiral ne hoš več!« Kunc prebada preplašenega Italijana z bajonetom, — dezerter je strahovito zavipil — Avstrijci pa teko navzdol, kamor kaže krvavi bajonet — srečni, da neusmiljeni Italijan, ki govori slovansko mešanico, ni zabadal kar dalje v trebuhe sovražnikov, kakor je začel pri svojem »rojaku«. Sekera je že blizu utrjenega gnezda strajničarjev, ki se pa ne udajajo, dasi čutijo opasnost od dveh strani. Pri njihovih žicah pada Hajek, njegov tovariš Patik iz oddelka podporočnika Zelenega pa doseza rov in pada ranjen vanj, Korporal Zavadil, Prokeš, Moudry in Princ, ki je po nogah krvav, se pojavljajo nenadoma v levem rovu 10 korakov od strojnice. Narednik Mlejnek preskakuje žice, nato rov in teče Avstrijcem za hrbet, odkoder strelja s strojno pištolo v odporno skupino pri strojnicah, Janouškovo strojno pištolo je pobral pri žlebu, vračajoč se od podporočnika Zelenega, toda nepojasnjeno čudo je, odkod je dobil municijo. Ali si je poiskal Loukoto, kojega je avstrijska strojnica podrla med prvimi žrtvami? Ne vemo niti, kdaj se je Mlejnek naučil uporabljati strojno pištolo, ker ni bil določen za specijalno orožje — in vendar ni nobenega dvoma, da je baš on, ki izpušča tam od zadaj bliskovite serije v avstrijski rov. Dvignil se je dvakrat zaporedoma in priskočil še bliže k Avstrijakom, nenadoma se je pa zvrnil in sedaj se ne javlja več, Avstrijski odpor pojema. Zmešnjavo uporablja Zeleny jurišajoč z bombami na obe strojnici. — Avstrijci dajejo neka znamenja — ali se udajajo? Druga strojnica še strelja in redov Moudry, ki je skočil pred rov v mnenju, da se stroj- ili niče udajajo, se prevrača mrtev. — Tudi Zeleny, ki je ubil avstrijskega nadporočnika, je lahko ranjen, Se-kera je pa v zadnjem momentu, preden so Avstrijci utihnili v svoji trdnjavici, padel nad rovom piri strojnicah zadet v vrat. Sekera — rekonvalescent s štirimi odprtimi ranami na roki ni imel v bolnici v Vicenzi miru in se je javil pri odredu, ko je zvedel, da odrinemo v borbo, da se maščuje nad Avstrijci za zavratni napad dne 21. maja na Cornonu. Sedaj leži pomirjen na najvišjem mestu rovovega nasipa kakor na naravnem odru. Debele črmljene grude pod njegovo glavo so se napile krvi do sitosti. Korporal Zavadil divja. Ganila ga je smrt prijatelja Mlejneka, Moudrega in ostalih tovarišev in v neukrotljivem srdu je potegnil nož izza pasu, da pobije vse zaporedoma, kar jih je v rovu in v luknjah. Zeleny premešča in obrača avstrijske strojnice s pomočjo dveh redovov, Valterja in Richterja, in pomirjuje Zavadila, a zastonj — v dolgem korporalu kipi srd. Niti proseči glas avstrijskega podoficirja, ki pravi»Jä sü Slovak«, ga ne omehča. »Ne poznam Slovaka, ne poznam Čeha,« siči iz Zavadila in pobijal bi do kraja, ako bi ga ne ustavila krepka roka prijatelja Valterja, »Človek, daj mir!« Divji pogled je ošvrknil ostanek živih Avstrijcev, ko je izginil Zavadilov nož v usnjeni nožnici za pasom. Beseda »osel!« naslovljena Valterju naznačuje, kaj si misli o tistem, ki brani Avstrijake, v naslednjem tre-, notku pa je že zopet med Madžari deleč glasne zaušnice in suvajoč s puškinim kopitom na vse strani. »Saj so Slovaki!« ga pomirjuje zopet Valter. »Kaj Slovaki? Madžari so. In če so Slovaki, so hujši nego Madžari! Poglej!« Zavadil kaže na teren okrog strojnic, posejan z našimi žrtvami. »Na vrh!« Debato zaključuje Zeleny z navodilom, kako je treba po rovu, deloma pa v širokem strelskem stroju za rovom objeti koto 1312 in jo stisniti. Razvijajoč se v strelski stroj odkriva Valter s tovariši v bližini zasedeno kaverno, ki so jo v prejšnjih mesecih zgradili Italijani, in zove Zelenega, Richterja in Zavadila, Ni se jim treba muditi. Avstrijci rade volje lezejo iz skrivališča in hite v rov, potem pa navzdol v spremstvu ranjenega Buibemčka, kojega je Buriànek za silo že obvezal. Medpotoma se jim pridružuje cela vrsta spremljevalcev Italijanov. Oddelek podporočnika Novaka je oddal zasedene položaje na desnem pobočju šesti skupini (četi 265. polka) in prinaša novih moči, pomikajoč se na pomoč proti vrhu. Pri mrtvem tovarišu Sekeri, ki je dobil kroglo v vrat, in pri ranjenem korporalu Kvč-tenskem se Novak malo ustavlja, nato pri mrtvem Mlejneku, toda ni časa za ogledovanje naših žrtev, kajti okrog kote 1312 se vnema pred sedmo uro glasna borba. »Slovani ven!« Ta klic se ponavlja in razločno ga sliši Novakova skupina 150 korakov daleč. Bombe dokazujejo, da se pričenja borba na nož. Preden so Novakovi zgoraj, je kota že zasedena in kolona kakih 200 ujetih Avstrijcev se pomika na južno stran, na severno pobočje pa beže drugi, ki hočejo uiti napadalcem. Podporočnik Sedlecky se pojavlja z arditi in Čehoslovaki iz tretje kolone zadaj za koto, preganjajoč bežeče Avstrijce, V spojnih rovih in v starem italijanskem rovu so še marsikje ostanki avstrijske posadke in zlasti luknje in kaverne so polne ljudi, udajajočih se brez odpora. O poldeveti uri je ves hrbet in višji del severnega pobočja v posesti Čehoslovakov. Zavadil in Špička sta zopet pri strojnih puškah. Prva je blatna, nič ni z njo — druga bo dobra, kar na rov z njo! Močna sta oba----dvigniti kompletno stroj- nico je njima igrača. Municije imata dovolj, saj so jima ujetniki pokazali, kje je shranjena, in jo celo prinesli k puškam. Povedali so tudi, da je v bližini obilo avstrijskih rezerv, ker sta se baš dva polka menjavala, ko smo jih presenetili z naskokom. In Špička, izurjen strojničar, pušča prvo serijo za bežečimi Avstrijci proti Frenzelski soteski, nato drugo, tretjo. »O, sedaj se sliši, da je Varbela naša,« se hvali Špička, nastavljajoč drugi pas patron v stroj. »Dober stroj! Da jim podkurim z njihovim ognjem! — Še enkrat! — Tetetetete! — Tako mora stroj govoriti, tako, tako! Taktaktak!« Oddelkov ni možno držati v zvezi. Ne vidiš več skupin, niti desetin, temveč p o edinci, dvojice, trojice dirjajo v smereh, kamor jih zove po njihovem čutu potreba trenotnega položaja, izginjajo v rovih, skačejo iznova na golo zemljo in v druge hodnike in rove. Pomešali so se dečki iz 3, kolone z onimi s krajnega desnega krila, nazmes so italijanski arditi, stikajoči v diru po rovih in kavernah. Podporočnik Mottl, ki je prevzel poveljstvo kote, si zbira na vrhu iz raztepenih borcev novo rezervo, dopovedujoč vsakemu posebej, kako je previdno in potrebno ostati skupaj za slučaji avstrijskega protinapada. No, saj sile ne bo, ker prihajajo tudi Italijani iz Regine in se mešajo med Čehoslovake in pet zaplenjenih avstrijskih strojnic je nameščenih na koti. V ospredju pri drevju kakih 300 metrov od vrha na severnem pobočju se zopet nekaj plete — puške pokajo, Čehoslovaki se zovejo med seboj, istočasno se pa oglaša avstrijska artilerija s šrapneli in granatami, obdelujoč izgubljene rove. Redova Prokeša je zasula granata pod koto 1312. V ospredju je težka borba — naši se deloma umikajo pred avstrijskimi rezervami . . , Podporočnik Sedlecky, ki je vodil svoj oddelek in ardite 3. kolone do kote 1312 in sodeloval pri zavzemanju vrha, se je zagnal z mešano skupino 30 ljudi za bežečimi Avstrijci. Med prvimi preganjalci mu slede Valter, narednik Malčanek, Vacha, Ptaček, Martinek, Pandurovič, Vitovec, Trdla, Hlavač, Valeš, podnarednik Päty, Jirouš in 10 arditov. Piri drevju odkrivajo avstrijsko baterijo, 2 gorska topova. Tukaj je že podporočnik Zeleny z desetorice iz svojega vo- da. Sedlecky dirja dalje in prihaja 400 korakov za baterijo do urejenega oddelka Avstrijcev, do kompletne čete varaždinskega polka, ki se na njegov poziv udaja. Sedlecky jih pošilja kar same navzgor, pokazujoč jim smer na desno od vrha. Kolona ujetih Avstrijcev je na koti v prvem trenutku vznemirila Mottlovo posadko, ker je nekdo prinesel vest, da so Avstrijci nekje spodaj prodrli. Neki nerodnež je zavpil: »Švenkujou nàs z leva,« kar znači, da grozi nevarnost, da nas obkolijo z leve strani, na srečo je pa takoj opazil svojo zmoto in dodal: »A sakra, jsou to prigiončfi!« Redovu Čemernu naročuje podporočnik Sedlecky, naj nadzoruje ujetnike, ki bodo vlekli zaplenjeno baterijo preko vrha na južno stran, Pred Sedleckym se javlja nova ovira — »Sturm-truppe« — oddelek Avstrijcev v jurišnih čeladah. Sedlecky se ozira po svojih, ki jih ni bas mnogo, toda prepozno je premišljati, ali naj udari ali se umakne, ker so nasprotniki že v borbi. Redova Vacho, ki se je zaletel med čeladmke, je prebodel avstrijski nadporočnik, redov Valter pa, videč ta prizor, je zmetal svoje ofenzivne bombe med nasprotnike, priskočil k ležečemu Vachi, ubil pri njem avstrijskega oficirja z bajonetom in se nato umaknil. Oddelek Sedleckega se izvija z bombami in strelbo močnemu nasprotniku iz objema, umikajoč se proti skupini dreves, kjer stoji baterija. Podporočnik Sedlecky, izurjen strelec, je podrl zaporedoma več čeladnikov, toda zaostal je in ko se je dvignil, da odskoči za svojo skupino, ga je pogodil strel, Valter ga je videl, ležeč z Malčhnkovo sedmorico tovarišev 50 korakov više. »Veselko!« Sedlecky se ne odziva na klic, Malčankova sedmorica se brani v svojem plitvem rovu pol ure in ne dovoljuje, da bi se Avstrijci približali. Zdi se pa, da so Avstrijci na širokem pobočju napredovali na obeh krilih in da se razvija njihova ofenziva proti vrhu . . . Municije nedostaja in treba se je umakniti do baterije in še više nazaj do stare italijanske linije, Branitelji na vrhu so se toliko uredili, da so sigurni, da jih avstrijski juriš ne odrine več. Med avstrijskimi strojnicami, ki jim strežejo Mottlovi Čeho-slovaki, leže strojnice in strojne pištole brigade Regina. Čehoslovake je okrepil podporočnik Novak, ki je pripeljal ostanek svojega voda na vrh in odtod k bateriji. Podporočnika Zelenega je zadela krogla v levi bok in levo roko in redov Kotek ga je moral s tovarišem odnesti z bojišča v najbližjo kaverno, kjer so ga za silo obvezali in ga pustili na nosilih. Municijo smo dobro izpopolnili. Italijanska sanitetna izvidnica, ki odnaša težje ranjence, ne prihaja praznih rok na vrh, temveč pomaga vlačiti kasete. Redov Zupan, ki ga pošiljamo s situacijskimi poročili k majorju Sistu, se vrača z municijo, istotako redov Kotek, ki je nesel ob 11. uri poročilo brigadirju Bian-cardiju. Avstrijski juriš je obtičal sredi pobočja. Strojnice brišejo neprestano po goli planini, kjerkoli se javljajo cilji. Redov Samec ovladuje z novo avstrijsko strojnico levo stran pobočja in podporočnik Mottl hvali njegovo spretnost. Z redovom Zupanom korakava po rovih od šeste kolone do vrha in pregledujeva, kako je četa brigade Lecce zasedla položaje na pobočju, koje ji je prepustil podporočnik Novak. Blizu vrha se mi predstavlja zgovoren mladič Italijan, češ, da se je on, Gaetano Lamberti, »capo sezione mitragliatrici« (vodja oddelka strojnih pušk) ločil od 3. kolone in hitel za Čehoslo-vaki k bateriji in streljal v Avstrijake z boka; kakor mu je svetoval in odredil mali oficir Čehoslovak (Sedlecky). In kaj je doživel danes? Tega še ni bilo, odkar se bijejo narodi v bitkah! Majhnemu češkemu oficirju se je udala četa Avstrijakov in pomislite, iz vrste ujetnikov je izskočil Avstrijak k vašemu legionarju in ga objel, Srečala sta se na Monte di Val Bella 29. junija dopoldne dva brata. In kaj je rekel legijonar bratu? Pokazal mu je, naj! hiti za Avstrijaki: »Beži brzo, danes nimam časa!« — O, Avstrijaki so desorijentirani in ne vedo, kdo jih je danes tepel! Pri Madoni, tudi Gaetano Lamberti, capo sezione mitragliatrici, je sekal po njih. »Strojnica, to je orožje, to je nekaj modernega. Kaj kanon! Zadovoljen sem, da nisem artilerist. Kanon je star in zmeraj isti. Malo so ga razširili, malo raztegnili, poka od daleč in povzro-čuje hrušč, toda kadar je treba preganjati Avstrijake po grebenu in jih gnati v dolino, je strojna puška boljša. Ni orožja, ki bi se moglo primerjati s strojnico — razen zrakoplova v zraku in podmornice v morju.« Ko poslušam, kako poveljnik strojniškega oddelka zaničuje artilerijo, je počil šrapnel nad nami in Gaetano se je sključil v rovu. Cink! mi je udarila šrapnelska kroglica v čelado, a ni je prebila. In v sledečem trenotku se umikam instinktivno k skrčenemu Gaetanu — po zraku v smeri k nam brni kos železa — šrapnelska patrona ali nekaj takega je bilo, kar mi je prebilo pas in odneslo municijsko torbico — naravnost čudo, da so ostala čreva nepoškodovana , . . »Gospod capo sezione, vsa čast mitraljezam, toda glejte, kanonov ne smemo podcenjevati. Z bogom!« Udarila sva jo z Zupanom dalje. — Ob poldrugi uri popoldne se Avstrijci iznova po-kazujejo na severnem vznožju v strelskem stroju. Morebiti hočejo ponoviti poizkus, ki se jim' je že dvakrat ponesrečil! Po njihovem neodločnem kretanju sodimo, da sami ne verjamejo v možnost, da bi se mogli polastiti izgubljenih pozicij na vrhu — kljub izdatni podpori njihove artilerije. Nizko tempirani šrapneli so izpametovali naše branitelje in med nami pomešane Italijane, da so se zarili v rove in v bolj osigurane kote in da ne streljajo kar stoje kakor koriporal Dvorak pri prejšnjem jurišu. Redov Princ se seveda noče zakloniti. Od jutranje borbe na vrhu ima prestreljen litek in je z zasilno obvezo ostal dopoldne na vrhu, sedaj je pa dobil v glavo kos železa, ki mu je razbil čelino, izbil kos kosti in mu odnesel lase nad čelom. Janez ima tako trdo glavo, da ga niti ta udarec ni prevrgel. Noge ga nosijo in ne mara, da bi ga nesli na obvezišče ter se celo huduje nad Tešinskym, kojega je odredil podporočnik Novak, naj ga odpremi v dolino. Ob 15, uri 30 minut ni videti avstrijskih oddelkov niti izvidnic po severnem pobočju. Naše delo je dovršeno. Rezerve brigade Regina prihajajo na Monte di Val Bella in tehniška četa pričenja kopati. Zveznega oficirja Alfierija pošiljam na komando brigade s poročilom, da je naloga pete kolone dovršena in da oddajamo zasedene položaje na vrhu trupam brigade Regina. Po izgiubi 80 mož mrtvih in ranjenih se zbira ostanek v žlebu pod vrhom Monte di Val Bella, v prvi liniji smo pustili samo častno posadko, na vrhu 15 mož in na desni 10 mož. — V žlebu se štejemo in poizvedujemo glede manjkajočih. Mrtvi so: 1. podporočnik Jaroslav Poldauf, 2. podporočnik Alois Veselko-Sedlecky, 3. podporočnik Jaromir Sekera, 4. František Häjek, 5. Karel Klomfar, 6. Josef Kroužil, 7. Antonin Kučera, 8. Josef Linhart, 9. Josef Loukota, 10. narednik František Malčanek, 11. Jaroslav Mafik (padel pri začetku podjetja 24. VI.), 12. narednik Karel Mlejnek, 13. Jan Moudry, 14. Josef Prochäzka, 15. Josef Pferost, 16. Karel Ptiček, 17, František Rok, 18. Bohumil Vacha, 19. Eduard Prokeš, 20. František Kunc.*) Ranjenih naštevamo okrog 60, med njimi 21 lahko ranjenih, ki niso zapustili odreda.**) *) Prokeša je zasula avstrijska granata, 'kar je javil kot jedini svedok redov Špička. — Glede Kunca poroča redov Ho-nal, da je dobil v prsa rano iz puške in da ga je ital. sanit. izvidnica odnesla umirajočega, — Vacha je padel v borbi z avstrijskim jurišnim oddelkom (priča redov Valter). Njegovega trupla nismo našli. Naknadno je poročal avstrijski propagandni urad, da so ga Avstrijci dobili še živega in ga obesili kot veleizdajalca. **) Izmed legijonarjev, ki so se udeležili zavzemanja Monte di Val Bella, je treba zabeležiti razen 20 mrtvih še sledeča imena ranjenih (r.) in zdravih: Bèrta Josef (r.), Belfin Josef (r.), Bčlohlavek Alois (r.), podporočnik Beloševič Mirko (r.), Beneš Josef (r.), korp. Beneš Roman, Borovička Rudolf (r.), Božitovac Živa (r.), Bubeniček Vaclav (r.), Buriänek Jaroslav (r.), podpor. Burkon Čenčk, Ci- Ljudje so utrujeni, a živega pripovedovanja je dovolj. Vsak je toliko doživel, živci so napeti in po-edini prizori so se jim zarili v spomin, da jih ne bodo pozabili. Podnarednik Päty slika, s kakimi težavami je obvezoval Ptačka, ki mu je curkoma brizgala kri iz vratu. — Jirouš pripoveduje, kako je umrl Prerost, ki je ob jurišu na strojne puške dobil istotako strel v vrat, se v teku prevrgel, skočil zopet na noge in si zatisnil z levo dlanjo odprto žilo, iz katere mu je vrela ran, Černy Vaclav (r,), Douša Josef (r.j, podnar. Drvota, korp. Dvorak Hanuš, Halva Ant., korp. Havlät Josef (r.j, Hejna Sebastian, Fllavač, Vaclav Holeček (r.j, Holubek, Honal Jaroslav, Hrdlicka (r.j, Hulicius Jaroslav (r.), Husäk (r.), Chaloupika Če-nčk, korp, Jächym Josef, Jan Joca (r,), korp. Janoušek Karel, nar. Javorskf, Jedlička Jan (r.), Jedlinsky Bohuš, Jedlinsky Frant., Jepl Bohumil, Jiräk Eduard, korp. Jirouš Jan, por. Jirsa František (r,), Juračka .(r,), Kadlec Kaspar (r.j, Kališki Dragoljub (r.), Kaluža Jiri, Kleiman (r.), Klein Leopold (r.), Klement Frant. (r.j, Klempera (r,), podpor. Klimek Edmund (r.), Klimek Ladislav, podpor. Kohoutek Josef (r.), Kolar Stanislav, Komärek Ant., Konstant Jan [r.j, Kosmač Jan, Kostlan, Kotek, Koubek Jan, Kovarik, Kreuzer Karel (r.j, Kumpan Josef, Kunc Metodéj (r.), Kusy Frant. (r.), korp, Kvètensky Frant. (r.), La-burda Jan (r.), nar. Levec Ignacij, korp. Macak Ant., Malina Frant. (r.), korp, Mareš Karel, Martinec, Masopust Robert, Mi-keta, podpor. Mottl Karel, Musil Bohumil, Nädrazsky (r.), podporočnik Novak Vaclav, Olujič Todor, Orsak Jan, Ostojin Lazar (r.), Otta Vaclav, podpor. Pajger Karel, korp. Pandurovič Ilija, Paprič Stanko, podnar. Päty Josef, Patik Frant. (r.), Pe-kärek Ant. (r.), korp. Perina Vaclav, Petriček Jakub, Pilar Frant., Plšek Ant. (r.j, Poläsek, korp. Poustka Fr., Prajka Petr, Princ Janez (r,), Raboch Stanislav, Rautenkranz Ant. (r.), Richter Jan, Ruta, Riha Ant., Samec, Sirko Jovan, Skruzny Jos. (r.), Slama, Suchy Ant. (r.), Škoda Otokar, Šohaj, Šolta Frant., Špička Josef, Šulc Vaclav (r,), Talajič Stevan, Tésinsky, Tot Josef (r.j, Trdla, Tuzar Vaclav (r,), Tychtl, nar. Uhlif, Vacuška Rudolf (r.), Valeš, Valter Josef, Vandas Ludvik (r.j, korp. Va-nék Karel (r.), Vidič Dušan (r.), Vitovec, Vrätil Vaclav (r,), korp. Zavadil Josef, Zbofil Josef, podpor. Zeleny Miloš jr.), Zupan Anton, Zwettler Ludvik, podnar. Žak Artur (r.), Železny Fr. (r.), Žila. Poleg imen hrabrih legijonarjev mi podoficirji naštevajo nekatere, ki ne morejo dokazati, da so bili vobče v borbi. Taki so: Hladik Josef, Štčdry Jan, Hovorka František, Doležal, Piskač Frant., Paul Ludvik, Malat Josef. Redov Prajka je čakal baje na vznožju v kaverni in se je pojavil šele popoldne na planini. kri skozi prste v dveh curkih, ter tekel dalje. -— Korporal Pandurović se hvali, kako je po smrti oficirja Sekere komandiral češki vod — kar tako, brez čeških besed, »Ko sem iz kaverne vlačil Avstrijce, je bil prvi, ki je hotel tako v avstrijski uniformi postati dobro-voljec in se udeležiti naše borbe proti Avstrijcem — in to Ilija Miloševič iz sela Jelašinovci pri Sanskem mostu. Za njim so prilezli iz luknje trije drugi, neki velik Zagrebčan, potem Todor Radukič iz Aginega sela pri Banjaluki in Mirko Bilanovič iz Svinjara pri Prnjavoru, Boga mi, novo jugoslovansko kompanijo bi si bil ustvaril danes iz Avstrijcev, pa ni bilo časa!« »Kako si si zapomnil toliko imen?« vprašujejo češki tovariši, »Govoril sem z njimi, ko so lezli iz kaverne,« odgovarja Pandurović priprosto, češ, da ni v tem nič posebnega, ako si pomni, kar je slišal in videl, •—- Korporal Janoušek sedi utrujen v žlebu in ne odgovarja na zbadljiva vprašanja tovarišev, čemu je tovoril na planino strojno pištolo. »Nas so razsekali,« trdi podnarednik Päty, »bežati so začeli šele, ko sta Jächyrn in Janoušek pokazala brzometne kanone.« »Kje bi bili mi brez pištol?« dostavlja nekdo. »Ffujt! Huji! je reklo — za sekundo 50 strelov — Avstrijaki pa 50 mrtvih! Ali ni bilo tako, Janoušek?« Janoušku leze lice počasi in posili v nasmeh, ko se sosedje smejejo, a odgovora nima. Kdo je trpel več nego on, ki se je izuril v posebnem; tečaju za uporabo strojnih pistol, a mu je orožje ob prvi resni priliki popolnoma odreklo? Nihče si ni v tako opasnem nolo-žaju iskal nadomestila, kakor Janoušek, ko je po štirih — kaj po štirih? — po trebuhu lezel k mrtvecem in jim jemal municijo in puško. In bogme, tudi on je storil, kar je bil dolžan! — Kako so znali danes vsi hrvatski! Ni čudo, če je kričal Pandurović, ki je Banačan iz Bavaništa, ali Zupan, ki je tudi na jugu doma, Slovenec iz Vošč pri Radovljici, a tega bi se človek ne nadejal, kako so proti nastavljenim cevém Varaždincev blejali Franc, Macäk, Zavadil, Prokeš, Komarek, Moudry, Richter, Špička in drugi. Ves Mt, di Val Bella je bil hrvatski! A Varaždinci! Hoteli so ponoči oditi na zasluženi odmor in položaje 16. polka bi bil moral zasesti 131, madžarski polk, Madžarov pa ni bilo do jutra, ker jih je artilerija prehitela. Ko so se privlekli, je bilo prepozno, Položajev niso poznali in juriš jih je presenetil v takem razpoloženju, ko nihče ne ve, kaj bi bilo najboljše storiti. Zato je bilo toliko avstrijskega vojaštva na planini — morebiti 3000. Ujeli smo jih samo z našo kolono nad 500, ušlo nam jih je 1000 in koliko smo jih v borbi poklali? . . . Zavadil trdi, da jih je pobil sam nič manj ko štirideset!! Sedaj mu je neprijetno nositi okrvavljen nož in hoče ga zamenjati za snažnega, ki še ni bil zapičen v človeškem telesu. V človeku je zver, toda rad bi bil zopet človek! — »Kaj pa sodite vi, gospod kapitan,« vprašuje nenadoma Zavadil, »ali bi bila ta planina danes naša brez nas?« Vem, kaj hoče slišati. Mislil sem že preje na kritiko podporočnika Klimka. Ljudje hočejo slišati, kako se ceni njihovo delo. »Brez nas — jedva — najbrž bi bila akcija propadla.« »Jaz pravim, da bi se ta-le brigada arditov sama zastonj tolkla,« pojasnjuje korporal, kimajoč z glavo v smeri na Costalungo, kjer leži 9 polk. Mi smo pa plačali in krvaveli ... vse skupaj ni toliko vredno! Še Mlejneka smo dali — za prokleto Valbello!« — Zavadil, ki je klal dopoldne po nepotrebnem, ljudi, si briše oči ob spominu na pokojnega prijatelja . . . Pripovedujejo mi o kapitanu Frassettiju, komandantu tretje kolone, da začetkom juriša ni imel energije in da je izključno zasluga pokojnega Sed-leckega, da se je kolona uveljavila. Kakšno taktiko imajo? V gručah hodijo, po dvajset ljudi vkup v tesni skupini, in kadar bi morali dirjati v strelskem stroju, korakajo v procesiji drug za drugim. Široke vrste ne poznajo in o strelskih valovih nimajo pojma. Ko so jim Avstrijci iz gruče enega ranili, sta spremljala vselej po dva zdrava tovariša ranjenca na obvezišče, takega ranjenca, ki je sam prav dobro hodil. In Ikako so pritisnili k ujetnikom! Avstrijci so sami poznali smer in hiteli navzdol, medpotoma so se jim pa pridruževali z desne in leve italijanski spremljevalci, ki jih je bilo vedno več. »Postreljal bi jih, kadar se na ta način umikajo iz borbe!« Šrapnelne meglice plavajo nad nami, neke temnejše, neke svetlejše. Svetlejše se hitro razgubljajo. Pet svojih mrtvecev spravljamo sami v žleb, odkoder jih odnesemo zvečer v dolino, ostale nam odnašajo italijanske sanitetne izvidnice.-----Pokoplje- mo jih v zemlji, ki jih s svojim narodom ni in ne bo razumela. Obilo trpkosti so zavžili, stremeli so po nečem, kar se jim je zdelo, da je njihova sreča ... Po štirih letih vojne, ko smo menda že blizu zaključitve, padajo naše dragocene žrtve. Nekdo je položil šopke trave mrtvemu Malčanku preko glave in telesa in pokril serijo ran od strojnice. Po bluzi ga poznam. Ne maram ga več odkrivati in gledati v razmesarjeno lice, ki je sijalo v življenju dobrohotno in blago, Gamaše so mu na nogah lepše in skrbneje omotane nego običajno. Ali bodo oni, ki sede živi na rebru požrešne gore, dočakali kaj drugega nego darovani tovariši? Pokanje topov in strojnic v Portecche in Stenfle in eksplozije v zraku ne motijo prirode, V daljini počivajo zelene planine, za njimi sivkasti in svetlomodri vrhovi, okrog nas brskajo mravljice in vlačijo drobtinice, ki se jih je danes nadrobilo! O, kakšen dobrotnik jim je človek na pusti gori! Nova travica bo rasla po rebru in v »Lepem dolu«, ovenela bo morda nepokošena in rasla zopet sveža. Pod njo bo skrito neznano grobišče prebitih kosti, onih celin, ki so čuvale in varovale možgane po svobodi hrepenečih slovanskih mladičev, Mladiči, popadali ste ob neizpolnjenih sanjah, toda dosegli ste svoj mir. Mi nismo. 14. Ob 18, uri prinaša podporočnik Burkon odredbo brigadirja Biancardija: »Br, 264. Dovoljujem povratek slovanskega odreda.« (»Autorizzo ritiro reparto slavo, Biancardi.«) K temu dodaja Burkon ustno naročilo, da so Če-hoslovaki svobodni (»in liberta«) in da lahko odidejo v Case Fratte k 14. diviziji. Odred ima vidne vrzeli, ko se vračamo z Mt. di Val Bella na Costalungo. Kolona je nad polovico krajša nego je bila sinoči. Burkon in narednik Leve štejeta na prehodu čez cesto in javljata 85 mož. Nekoliko jih je seveda raztepenih, kar jih je odšlo z ranjenci ali ki so nosili poročila k poveljstvom in se doslej niso vrnili, in oni, ki so odnesli pred nami mrtve tovariše. Pri barakah v bližini poveljstva 9. polka na Costa-lungi se urejujemo v prvotne vode in počivamo pod drevjem in v travi. Pri polkovniku se ne javljam — ne morem mu pozabiti sinočnega naslova »capitano austriaco« — niti nisem sposoben sestaviti nujno pismeno poročilo o udeležbi pete kolone, ki ga zahteva depeša 14. divizije, temveč naročam poročniku Alfieriju, naj telefonira, da je češkoslovaška kolona vzela svoje in sosedne cilje in jih obdržala, zaplenila gorsko baterijo, 6 strojnih pušk, 500 zdravih ujetnikov, — podrobnosti, kakor tudi statistiko lastnih izgub pa prejmejo jutri pismeno. — Alfieri se vrača od telefona z odgovorom, da je tako dobro in da nam divizija pošilja kamjone v Val Chiama za prevoz ob 21. uri. — Noč je mirna. Narednika Uhlifa določujemo z 10 možmi kot oddelek, ki bo pokopal naše mrtvece ob asistenci vojnega kaplana Paola Argenteria, — Odred ima poldrugi dan počitka v divizijskih barakah Fratte, toda gorje oficirjem, zlasti komandantu, ki se pogrezamo v rapoirtib in poročilih! General Biancardi želi predložiti nekoliko mož v odlikovanje in v to svrho mu je potreben natančen popis, komandant XIII. zbora istotako, major Finzi, ki nas je 30, junija popoldne obiskal, želi podrobno poročilo, divizija hoče imeti pismen referat o akciji, komandi VI, armade in češkoslovaške divizije je treba poislati obširen in natančen raport-------. Italijanski vojaški slog je težaven in nam inorodcem je treba premišljati ob vsakem stavku, preden ga zapišemo. Pri diviziji nam poročajo, da je general Sani s svojega opazovališča spremljal akcijo na Mt. di Val Bella od začetka do konca. Okrog sedme ure, v dobi borbe za vrh, ga je brezobzirnost češkoslovaškega juriša tako navdušila, da je vzkliknil: »Prvega Čehoslovaka poljubim, ki ga bom srečal.« * * * Dodatek, Uradno poročilo italijanske vrhovne komande 30. junija navaja pomoč zavezniških oddelkov, ki so z odločnim vodstvom pripomogli k zmagi, Poročilo navaja, da smo ujeli 21 oficirjev in 788 mož. * * * Avstrijsko uradno poročilo 30. VI. 1918 pravi: »Sovražnik je obstreljeval včeraj od 3. ure zjutraj naše postojanke na Visoki Planoti Sedmih Občin z najtežjim tonovskim ognjem, kateremu so sledili nekaj ur pozneje močni napadi na Col del Rosso in Monte di Val Bella. Medtem ko navali na Col del Rosso niso izpočetka uspeli, se je posrečilo Italijanom, da je na Mt. di Val Bella vpadel z ljutimi boji moža z možem v našo prvo črto, a so ga bataljoni ogrskega polka št. 131 in varaždinskega polka št. 16 s protisunkom vrgli iz, nje. Načelnik gen. štaba.« Dne 1. VII. pa avstrijsko uradno poročilo priznava več: »Ker bi Col del Rosso in Monte di Val Bella mogli držati le z velikimi žrtvami, smo posadke teh točk umaknili v prejšnjo glavno postojanko v gozdu Stenfle . . .« * * * V časopisih je bilo o naši udeležbi v bitki dne 29. junija več zanimivih poročil. »Corriere della Sera« objavlja dne 2. julija 1918 v članku »Nulla più resta« sledeči odstavek: »Pri zavzemanju Monte di Val Bella so se odlikovali na poseben način 3. bataljon 9. peš, polka (brigada Regina) in ena četa Čehoslovakov.*) Podrobnejše poročilo o akciji prinaša »Corriere della Sera« dne 2. julija v članku: »Čehoslovaki na jurišu«; . . . »Na izmučenem hribu je nočni mir po bitki zaključilo pobratimstvo belih strelcev**) s ponosnimi vojaki svobodne Češke. Bili so krasni ti-le novi bojni tovariši. Njihova četa je naskočila sovražne položaje kot desna jurišna kolona . . . Vedeli so, da najdejo proti sebi najhujše svoje nasprotnike, Madžare. Vrgli so se na nje z levjimi skoki kličoč: Živela češka svoboda! Nekdo je celo prepeval. Avstrijske strojnice so podrle prvo vrsto. Z zemlje so ranjenci klicali tovarišem: Naprej! Naprej! In juriš se ni ustavil. Dosegel je rove na grebenu in se vrgel vanje. Četa je bila že skrčena za tretjino, toda vsak mož se je zdel kakor pobesnel od strasti. Bratje! Bratje! so klicali skakajoč v rove. Iskali so sredi avstrijskih vrst ljudi svoje krvi. Odgovarjali so jim mrzki glasovi, madžarski glasovi. Kmalu so zahropeli. Noži in bombe so *) »Nella conquista del Monte di Val Bella si sono distinti in modo particolare il 3° battaglione del 9° fanteria (brigata Regina) e una compagnia di czeco-slovacchi.« **) Brigada Regina nosi bele našitke. pričele z osveto. Toda nekdo je še iskal, hitel po hodnikih in pozival:- Bratje! Bratje! V nekem odseku se odziva klic v bojnem metežu, pretresljiv klic nadčloveškega veselja. Iz jame se je dvignil avstrijski vojak in se vrgel proti češkemu vojaku. Temu klicu je sledil kot odgovor drugi in nato nem objem. Dva brata, ne samo po domovini, temveč po krvi, dva sinova iste matere sta se srečala in našla sredi bitke. Zgoraj so bedeli naši vojaki in junaška peščica Čehov, odločeni za vsako borbo, razvrščeni po razbitih rovih brez ovir pred seboj, toda nasprotnik se ni drznil ganiti iz skrivališč na robu Frenzelske doline .. . Guelfo Civinini.« * * * Naše poročilo komandi šeste armade in komandi češkoslovaške divizije se glasi: Azione su Monte Val Bella. 29 Giugno 1918. Dovendo agire di collegamento, con una compagnia czeca, tra le Brigate Regina e Lecce è notato che per esaurire il compito affidatomi bisognava prendere parte attiva al combattimento, ho ritirato 3 pattuglie già sparse sulla prima linea portando 1’ effettivo della compagnia da 5 ufficiali e 120 uomini a 10 ufficiali e 198 uomini. La sera del 28 giugno la truppa era pronta presso il Comando del 9° Fanteria ove ricevo ordine di trovarmi mezz'ora prima dell' attacco al posto di schieramento. Fatte distribuire abbondante munizioni, bombe a mano e di viveri di riserva, ho disposto per il trasporto al nostro seguito di 10 casse cartucce e 3 casse di bombe, per i primi rifornimenti. Alle ore 2.50 del 29 giugno cominciò il nostro schieramento. 11 posto fissato fu raggiunto alle 3.50, Alle 4.15 avevo assicurato il collegamento colla colonna N. 4 della Brigata Regina sulla sinistra e colla colonna della Brigata Lecce solla destra. Essendosi però la colonna della Brigata Lecce spostata a sinistra fino ad oltrepassare il canalone di M. Val Bella fui obbligato a spostare la mia compagnia a sinistra dell' obiettivo prima assegnatomi e segnato sul lucido qui unito. A mezzo di un ufficiale ho fatto informare il Comando del 9° Fanteria dello spostamento, impostarli da quello della colonna di destra. Lo schieramento e collegamento avvenne senza perdite sebbene sotto intenso fuoco nemico. Ho disposto per la divisione della compagnia su quattro ondate spiegando a ognuno il compito affidato. Parte della prima ondata ha iniziato la marcia d'avvicinamento pochi minuti prima delle 5.30 colla colonna destra. Alle 5.30 precise si mosso il resto diviso in quattro gruppi. S. Ten. Noväk con 20 czechi e 20 arditi della Brigata Regina, S. Ten. Sekera con 20 czechi e 20 arditi, S. Ten. Klimek con 20 czechi, S. Ten, Sedlecky con 12 uomini czechi si porto fra la terza e la quarta colonna come guida. La seconda colonna composta dai sottotenenti Zeleny e Motti con 52 uomini si è mossa cinque minuti dopo la prima. La terza col S. Ten. Poldauf e 60 uomini si muove 15 minuti dopo la seconda. La quarta col S, Ten. Belošević e tenuta di riserva coll' ordine di raggiungere le tre prime ondate portando al seguito le munizioni precedentemente preparate. La prima ondata partita di corsa si arrestò a 50 passi dai reticolati nemici in attesa che la nostra artiglieria allungasse i tiri. Giunta la seconda ondata, e allungati i tiri le due ondate proseguono insieme. Notato il nostro movimento il nemico iniziò un fuoco di mitragliatrici da quota 1312 colpendo frontalmente il gruppo Klimek e di fianco i gruppi Sekera e Noväk fu quindi indispensabile volgere la nostra colonna verso quota 1312 che venne attaccata frontalmente e presa al terzo attacco coll’ aiuto della colonna della Brigata Regina. La resistenza nemica era data quasi esclusivamente da mitragliatrici che ci hanno inflitto perdite significanti. La fanteria sebbene ammassata sulla quota ha fatto in genere poca resistenza specialmente sulla destra, tanto che appena i nostri sono saltati nelle trincee gridando in czeco e jugoslavo »slavi fuori« gran parte si sono arresi buttando via le armi. Alle ore 6 avevamo già assicurato oltre 200 prigionieri in gran parte slavi. La rimanenza del presidio di quota 1312 si dava alla fuga nelle linee retrostanti. Caduti o ferriti gran parte dei comandanti e graduati la truppa ha continuato ad agire di propria iniziativa, comandata da soldati anziani. Mentre un nucleo prendeva le mitragliatrici abbandonate e le rivolgeva verso il nemico in fuga, altro nucleo sgombrava le caverne, altri due nuclei si spostavano uno verso quota »2058« e 1' altro verso quota »2458« (carta francese) facilitando il compito alle colonne operanti in dette divisioni. fi S. Ten. Sedlecky con pochi uomini si- spingeva fino alla seconda linea nemica, sulla sinistra mentre alcuni gruppi con graduati ed uno col S. Ten. Noväk avanzavano sulla destra raggiungendosi poscia nella trincea nemica devastata. La resistenza nemica s'infrangeva con facilità mediante lancio di bombe a mano e venivano catturati diversi gruppi di prigioneri che venivano accompagnati indietro dai nostri feriti. Subito dietro la seconda linea nemica incontrammo grande resistenza specialmente vicino alla batteria da montagna, che abbiamo circondato ed obbligata ad arrendersi, Nel frattempo il S. Ten. Sedlecky col suo nucleo rinforzato da arditi della Brigata Regina si gettava nella terza linea nemica giungendo ad una caverna ove si trovava un comando austriaco, una cinquantina di uomini e diversi ufficiali. Mentre continuava lo sgombero della caverna il nemico iniziò un forte contrattacco e caduto T ufficiale con gran parte degli uomini, i rimasti dovettero ripiegare sulla seconda linea. I nostri soldati czechi rimasti ormai .senza comandanti combatterono frammischiati ai soldati della Brigata Regina facendo funzionare 5 mitragliatrici, portando un aiuto efficacissimo per arrestare il nemico, infliggendogli perdite gravissime. Fucili e munizioni austriache servirono ai nostri soldati per colmare, in certi momenti, la deficienza del munizionamento nostro. La quarta ondata giungeva sulla linea colle munizioni e prese subito parte al combattimento. Il nemico notata la tenace resistenza nostra non ha più tentato di contrattaccare, aprendo però invece intenso fuoco di artiglieria e mitragliatrici. Giunte truppe fresche della Brigata Regina per presidiare i le nuove posizioni, ho disposto che gli uomini che più furono . provati si ritirassero fino al canalone di Val Bella lasciando sul posto due squadre di collegamento, una per la sinistra e una per la destra, piu un posto avanzato di 12 uomini ad Nord-Est di quota 1312 ed un altro ad Est die quota 2458 insieme alle truppe della Brigata Regina e Lecfce. Essendo necessario dar riposo agli uomini della compagnia alle ore 18 ho ottenuto di poterli ritirare da tutto il settore. Abbiamo avuto tre ufficiali e 14 (+2) soldati morti; tre ufficiali e 61 uomini feriti (20 dei quali lievi non hanno abbandonato il reparto) e un soldato disperso, che si ritiene morto. Il Capitano Comandante il Reparto: Pivko Dr. Luigi. sii« si je nato pridobilo pravico objaviti tu spis, ki je izšel v februarju in marcu (1924) v lem listu in vzbudil v češki . javnosti iiujvecfp pozornost. Prav poseben interes pa vzbuja to delo pri legionarjih in pri odgovornih vojaških in diplomatskih krogih. V tej zvezi je bi!naš sokolski delavec Stane Vidmar, ki je v spisu opetovano imenovan, odlikovan s češkoslovaškim vojnim križem, avtor dr. Pivko pa z revolucijsko medaljo, ki je že iretje njegovo češko odlikovanje in jako visoko. Ta »vojni roman je resničen opis velevužnih dogodkov. v katerih nastopajo aktivni in tudi nam znani častniki, diplomati itd. (na pr. ital. vojni ataše v Pragi V e c chiarelli, pokojni general Štefanih, general Sani itd.). * * * Knjiga »Drup« zaključuje drugo serijo Pivkovih vojnih spominov »Rame ob ramenu«, ki razpravlja v 4 delih o skupnem delovanju čehoslovaških in jugoslovanskih dobrovoijcev v Italiji in je vsekakor najzani- mivejša izmed vseh. Domoznanski oddelek PIVKO L. Val Bella 614/2/3 940.3/.4"1914/1918" 0303144