Jakob Maksimilijan,
po Božjem usmiljenji knez in škof Lavantinski, prisednik sedeža Njih Svetosti, rimskega papeža, dohtar bogoslovja
, i. t. d. i. t. d.
vsem vernim svoje škofje pozdrav in blagoslov od Gospoda.
Sy. postni čas, ki se naglo približuje, opomina kristjane vsepovsodi, da se odpovejo sicer dovoljenim veselicam in kratkočasom, in se bolj pogosto, ko druge krati v resne misli zatopijo. V resne misli, kakor se same po sebi snujejo iz mnogoterih resnic naše sv. vere, in iz raznih dogodb svetopisemske zgodovine.
Take resnice na primer -so, da nas bode Bog vse, tega preje, onega pozneje, ali enkrat gotovo vse brez razločka iz tega sveta poklical in pred svoj .sodni stol postavili da Njemu vsevedočemu odgovor damo črez vse svoje misli, besede in djanja, pa tudi črez vsa opuščena dobra dela, ktera opravljati smo lepo priliko ali pa celo sveto dolžnost imeli. — Ali druga resnica: da vsi brez razločka resnične pokore potrebujemo, in za svoje storjene grehe Bogu zadostiti moramo, kteri je kakor neskončno usmiljen, enako tudi neskončno pravičen; da bo pa naša pokora le takrat pred Bogom zadostila, ako jo sklenemo z neskončnim zasluženjem smerti Kristusove, ktero je na sv. križu storil v odreščenje sveta. Se druga resnica, ki naj bi jo zlasti v postnem «asu bolj resno, kakor sicer, premišljevali, je ta, da omenjeno zasluženje Sinu Božjega v sv. zakramentih zadobivamo, ktere je on sam ravno v te namen postavil; pa le, ako jih vredno prejemamo. To velja posebno od zakramentov sv. pokore in sv. Reš-njega telesa.
Tem in še drugim resnicam naše sv. vere služijo za podlago prigodbe, kakor nam jih posebno sveto evangelje poroča, in ki so ravno tako, in še veliko bolj poter-jene, kakor kterekoli prigodbe posvetne zgodovine, nad kterimi nihče, kdor zdravo pamet ima, ne dvomi. Ali katoličani smo namreč prepričani, da se v svetem evangelji ne nahajajo gole pobožne pripovesti, ali celo pravljice in prazne basni, ampak same zgodbe, ki so se v resnici prigodile.
Take imenitne zgodbe so tako rekoč tečaji, okoli kterih se naj imenitnejši prazniki našega cerkvenega leta sučejo. Tu sem spada čreznaturno rojstvo včlovečenega Sinu Božjega; njegovo prostovoljno terpljenje za nas; njegova smertna daritva na križi za vesoljni svet; pa tudi njegovo poveličanje v njegovem vstajenji in vnebohojenji; in slednjič prihod sv. Duha, po kterem Kristus, ki večni poglavar svoje cerkve ostane, ravno to cerkvo vlada in varuje.
V	sv. postnem času se seveda naj rajše mudimo pri premišljevanji terpljenja in smerti Gospoda našega Jezusa Kristusa. Dobro pa vemo, da to premišljevanje ne sme obstati v golih milih občutkih brez sadu. Katoliški kristjan, če postavim pred podobami sv. križevega pota stoji ali kleči, daruje sicer svojemu Odrešeniku svoje polno sočutje za vse poniževanje in zasramovanje, in za vse njegovo telesno in dušno terpljenje, kteremu se je iz ljubezni do nas podvergel; muli pa sme že to zadostovati? Nikakor ne; več tirja in tudi zasluži naš božji Zveličar; našo hvaležnost namreč, ki naj se kaže v dobrih in terdnih sklepih; v djanjih zatajevanja in pokorjenja; v resničnem sklepu, mu zvestobo do smerti ohraniti.
Življenje Kristusovo v svojih posamesnih prigodbah se ponavlja v življenji njegove svete cerkve. Bi pa tudi naša cerkva ne bila prava cerkva Kristusova, ako bi mu v njegovem življenji ne bila enako podobna, kakor njegov nauk cel in nepopačen hrani, in osnovo tiste ustave nad seboj nosi, ktero ji je on sam podelil.
V	nizkosti pred svetom, v uboštvu je bil Božji Sin rojen. Enako priprost in neznamenit je bil začetek cerkve Kristusove. Njeni pervi udje so bili ljudje, kterih imenitnejši svet še ni poznal; apostoli in pervi poslanci kraljestva Božjega so bili možje, svetu celo nezani, in od bogatinov in modrijanov zaničevani. In vender, prav oni naj bi jih spreobernili k veri na križanega Boga! Kolika naloga! Ali kako sjajno in čudovito so ■ jo doveršili. Od začetka tako mala cerkva — ženofovemu zernu sv. evangelja podobna — se je razrastla v veliko drevo, ki s svojimi vejami ves svet nadkriluje; hude nevihte so sicer marsikteri oveli list odnesle in ga še odnašajo, ali
* drevesa niso zmajale, ampak njegove korenine le še vterdile in okrepile.
Naš Zveličar je bil, kakor pri svojem rojstvi, tako tudi v svojem poznejšem življenji ne le kar ne spozna^n, ampak tudi zaničevan in zasramovan. Nad njim kakor nad njegovim predhodnikom Joanezom Kerstnikom so imeli ljudje vedno to in ono grajati. On ni ne jedel ne pil, je rekel - Jezus od Joaneza, to je, on si je odrekel kakor oster pridigar pokore tudi naj skrajniše potrebe življenja; ali njegovim oprežnikom ni bilo po volji; jaz jem in pijem, je nadaljeval Jezus, in zopet jim ni po volji. (Mat. 11, 18. 19.) Vsaj veste, ljubi moji, da so našega Zveličarja, ko je hude duhove izganjal, celo tega — bedasto zadosti — dolžili, da je z Belcebubom, naj visim hudih duhov v zavezi (Luk. 11, 15.); da so ga, ker se je do prijaznega občenja z grešniki ponižal, naj bi jih zopet za čednost in pobožno življenje pridobil, enake pregrešnosti obdolžili (Luk. 15, 1 itd.). Ali naj bi bil naš božji Zveličar, da bi se bil takim krivičnim in nemilim sodbam izognil, uboge obsedene njih revščini prepustil, akoravno je le on edini jim pomagati zamogel; ali naj bi bil pustil grešnike po poti pogublenja naprej hoditi, akoravno je zato z nebes prišel, da bi jih otel?
Kaj enakega si je tudi cerkva Kristusova že skušala in si še skuša.. Prav mnogi tudi nje niso spoznali in je še ne poznajo. Popačili so celo njeni pomen n napravili iz nje to, kar ni, in biti tudi noče. Kaj druzega je, kakor spaka, a.ko postavim nekteri cerkvo imenujejo cerkvo duhovnikov, v kteri ima le duh o v-ništvo pravice, vsi drugi pa le dolžnosti. Bog ne daj! naša cerkva je katoliška, to je, vesoljna; v njej ni nihče brez pravic. To pa itak vsak ve, da kakor v nijeni drugi družbi, tudi v cerkvi Kristusovi ne morejo vsi enakih pravic imeti. Tako na primer, pmvice pa tudi dolžnosti učiti, sv. zakramente deliti, verne voditi, naš Zveličar ni vsem poprek podelil, ampak apostolom in učencem in njih naslednikom, zastran kterih stoji pisano: „Vas je sv. Duh škofe postavil, da vladate cerkvo Božjo, ktero je perdobil s svojo kervjo." (Dj. ap. 20, 28,) Pa od tega sem
o
že v lanskem postnem listu govoril, v kterem sem nauk od mešništva v kat. cerkvi razlagal.
Ako terpljenje Kristusovo premišljujemo in z njim zgodovino kat. cerkve primerjamo, se naši pozornosti ne more prikriti, v kolikih točkah se obojno dotika. In sicer začenši od tam, ko je Judež Kristusa izdal in Peter zatajil, do tje, ko so Gospoda našega po smerti na križi v grob položili.
Tudi cerkva Kristusova je imela že mnogokrat vzrok, in ga ima tu pa tam se den denešnji, da kakor Kristus, tudi ona s psalmistom potoži rekoč: „Ko bi me bil moj sovražnik preklinjal, bi bil (ležej) prenašal; in ko bi bil on, ki me sovraži, veliko zoper me govoril, bi se bil kje skril pred njim," (Ps. 54, 14.) — ali Bogu se usmili! tako delajo taki, ki smo v hiši Božji složno skupaj hodili, to je, moji domači, ki se udje moje hiše, — sv. cerkve — imenujejo. (Pomen 15. v.) Da; ležej prenaša sv. cerkva, čc jo zasramujejo taki, ki niso njeni, ki je ne poznajo, kakor če mora kaj takega doživeti od strani svojih lastnih otrok in spoznovalcev. Sicer se ve tudi v takih okoliščinah potolažiti; misli si namreč, kakor njeni Gospod: ,,'Ne vejo, kaj delajo."
Pred rimskim deželnim oblastnikom Pilatom so Kristusa njegovi sovražniki po krivem tožili, da ljudstvo šunta, in prepoveduje, rimskemu cesarju dacijo dajati: da celo sam sebe za kralja povzdigniti hoče (Luk. 23, 2.). To je bila hinavska tožba, ktere gotovo oni sami, ki so jo izustili, niso verjeli. Kajti gotovo jim ni bilo neznano, da je Kristus enkrat vprašanju., ali je Judom dopuščeno, pagansldm rimskim cesarjem dacijo dajati, določno priterdil. (Mark. 12, 14—17.) In verh tega, da se je Kristus krivi misli, kakor da bi bilo njegovo mesijansko kraljestvo — posvetno kraljestvo, če jo je tudi le kar pri učencih zapazil, na vso moč ustavljal, so njegovi sovražniki gotovo tudi to vedli, da je takrat samši in skrivši v pogorje pobegnil, ko ga je hvaležno ljudstvo, čudovito nasiteno, v svoji nepremišljenosti za kralja izklicati hotlo. Ali od te tožbe so si obetali zaželjeni vtis na deželnega poglavarja." In namen — tako so si mislili — opravičuje sredstvo.
Tudi kaj takega si je naša cerkva že skušala in si tu pa tam še skuša. Ali ni prisiljena, zdaj tu zdaj tam slišati in brati očitanje ali vsaj natolcevanje, da je „deržavi nevarna?" In to naša cerkva, ktera kakor s Kristusom svoje verne uči: „Dajte Bogu, kar je Božjega," jim tudi z njim vred zaterjuje: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega." (Mat. 22, 21.) Naša cerkva, ki s sv. Pavlom uči: „Ni oblasti, kakor od Boga. — Kdor se tedaj oblasti ustavlja, se Božji naredbi ustavlja. Kteri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopa vajo." (Rim. 13, 1. 2.) Res je sicer, da cerkva svoje vernike ' na njih večno domovino v nebesih zavrača, ali nikakor jim ne pravi, da bi zavolj tega svoje zemeljske domovine pozabili. Prav katoličan, naj se nahaja v ktcremkoli poklicu, tedaj ni „brcz domovine". Njegovo serce bije enako gorko za blagor domovine, kakor serce koga drugega, in če je treba, za domovino se žertvovati, mu to ne stane težje, kakor komu drugemu.
In če se naša cerkva natolcuje, da je resnici neprijazna, se sklicuje v svojo obrambo edino na to, da je Kristus ravno kar, preden so ga k smerti obsodili, še kot svojo nalogo izpovedal, resnici spričevanje dajati, — da je tedaj prav to tudi njena .sv. naloga. In ta resnica ostane vendar le resnica, ko bi je tudi nihče poslusati ne hotel, ko bi jo z nasprotnim imenom zaznamovali, ko bi ji tudi, Pilatu podobni, zaničljivo herbet obračali rekoč: „Kaj je resnica?"
Brez težave, ker same po sebi, se dajo še tudi nadalje primere snovati med posamesnimi štacijoni sv. križevega pota našega Zveličarja in med osodo njegove sv.
cerkve, dokler tje gori na goro Kalvarijo ne pridemo, kjer Božjega Sina na križi kri prelivati in umirati vidimo za zveličanje sveta. On je res umeri; pa prav zato, per je smert, britki nasledek pervega greha, premagal, ni mertev ostal, ampak je vstaj k novemu življenju, kakor sv. apostol Pavl piše, rekoč: „Kristus, ko je od mertvih vstal, ne umerje več; nikdar več ne bode smert črez njega gospodovala." (Rim. 6, 9.) Tudi njegova cerkva ne umerje; to neumerjočnost ji je njeni božji Začetnik pridobil. in tako sega enakost obeh črez grob tje v večnost.
V teku zgodovine kat. cerkve so bili sicer res že časi, ko so njeni sovražniki glasen krič zagnali, da je kat. cerkva popolnoma vničena in za vselej pokopana. Kakor na njenem grobnem kamnu so stale vsekane ošabne besede iz časov Dioklecijanovega preganjanja, ki na še ohranjenih spomenikih od zatertega kerščanstva govorijo. *) Ali prenaglo je hilo vse to veselje. Vsegamočna roka Onega, ki cerkvo varuje, je odvalila kamen, kakor raz groba Kristusovega. Kakor bi trenil, se je zopet povzdignila zaterta cerkva, noseča sicer kervava znamenja prestanega terpljenja, kakor Kristus po vstajenji; ali bili so prav za prav le žarni dokazi sjajne zmage.**) Ne dolgo potem je moral Julijan, odpadnik imenovan, v smertni uri priznati, da ni Jezus Nazarenski, kterega je preganjal, in tudi ne njegova cerkva premagana, ampak da je premagan le on sam. .Listi zgodovine pričajo, da so se enake prigodbe več kot enkrat ponavljale, pa — v sramoto sovražnikov — tudi enake nasledke imele.
Pogosto premišljevanje te tukaj le v kratkih obrisih podane podobnosti med življenjem, terplenjem in končnim poveličanjem Gospoda našega Jezusa Kristusa in njegove cerkve, nas bode dalje bolj v prepričanji poterdilo, da je le kat. cerkva prava eerkva Kristusova, in nam pomagalo, vse dvome nad to resnico premagati. ,, Ali ni bilo potrebno, da je Jezus to terpel, in tako v svojo čast šel?" je vprašal Jezus učenca, v Emavs gredoča. (Luk. 24, 26.) Naš Zveličar sam nam tedaj v teh besedah kaže neobhodno potrebno zvezo med terplenjem in poveličanjem. Le skoz terpljenje, tako nas uči, se pride v večno zveličanje. Tako je bilo pri njem, tako je pri njegovi cerkvi, pa tudi pri vsakem kristjanu posebej. Vsaj je rekel ¿apostolom: „Učenec ni črez učitelja, in hlapec ne črez gospoda" (Mat. 10, 24.), in enako uči sv. apostol Pavl: Ce z njim (to je, s Kristusom) terpimo, bomo tudi z njim poveličani."
Kakor nekolika in gotovo nikakor ne težka vaija sočutnega terplenja z Jezusom ki vaas bo vsaj na to opominala, da brez zatajevanja samega sebe njemu nikakor podobni postati ne moremo, naj vam služi tudi v tem letu cerkvena postna zapoved, ki vam jo v naslednjih verstah naznanim.
Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi in ostani z vami vsemi. Amen.
*) (Nomine christianorum deleto.)
**) Cerkveni zgodovinar Teodoret iz 5. stoletja piše, da jih je bilo pri občnem Nioejskem zboru 1. 325 med zbiralnimi škofi veliko, ki so na svojem telesu nosili znamenja Gospoda Jezusa, to je, znamenja kervavib muk, ki so jih zaa čas Dioklecijanovega preganjanja za sv. vero torpeli.
Zastran štirdesetdenskega posta velja sledeče:
I. Vsi verni Lavantinske škofije naj se zderžijo mesenih jedi:
1.	Vsak petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo, (petek) in soboto.
3.	Na pepelnico in tri poslednje dni velikega tjedna.
4.	Na sv. biljo (soboto) pred Duhovim ali binkoštmi; — 28. Junija, to je, v soboto pred Petrovim (praznikom ss. apostolov Petra in Pavla); — 14. Avgusta, to je, v četertek pred praznikom vnebovzetja Marije Device; — 31. Oktobra, to je, v petek pred vsemi Svetniki; — 6. Decembra, to je, v soboto pred praznikom čistega spočetja Marije Device, in 24. Decembra, to je, v sredo pred Božičem ali rojstvom Jezusovim.
II.	Vsi verni katoličani si naj jedi pritergajo, ter se na den le enkrat do sitega najejo.
1.	Vsak den štirdesetdenskega posta (korizme) razun nedelj.
2.	V adventu vsako sredo in petek (namesti postov, ktere so imeli svoje dni pred prazniki sv. apostolov).
3.	Vsako kvaterno sredo, petek in soboto.
4.	O spredej zaznamovanih biljah ali dnevih; pred Duhovim, Petrovim, vnebovzetjem Marije, vsemi Svetniki, praznikom čistega spočetja Device Marije in Božičem.
III.	Glede polajšanja posta se vernim naročuje to—le:
1.	Kdor tudi o navadnih sobotah mesa ne vživa in se dovoljenja zastran me-sojeje ne posluži, se ve, da opravi dobro zaslužno delo.
2.	Kdor o oprostenih dneh (kadar je dovoljeno, meso vživati) meso je, je tim bolj dolžen, si živeža pritergati, ako ga ne izgovarja starost, bolezen, posebno težko delo, ali kak drug važen vzrok.
3.	O vseh oprostenih dneh štirdesetdenskega posta (razun nedelj), o oprostenih sredah adventnega časa, in sploh ob vseh zapovedanih postih med letom, ob kterih jo meso vživati dovoljeno, vendar nikakor ni dopuščeno, pri enem in istem obedu meso in ribe vživati. Kajti kdor bi obojno ob enem vžival, bi ravno s tem kazal, da nijenega polajšanja ne potrebuje.
4.	Oni, ki take oprostene dih meso jejo, naj pobožno v duhu pokore molijo vsak taki den po tri Oče naše, Cešene Marije in eno apostoljsko vero v čast brhkega terpljenja in smerti Gospoda našega Jezusa Kristusa. Ta molitva se naj opravlja, ako mogoče, z domačo družino na glas.
Kdor o takih oprostenih dneh meso je, naj po svojem premoženji vbogajme daje ali druga dobra dela opravlja, posebno pa naj kerčmarji ali oštirji ubožcem ostanke delijo.
Domači dušni pastirji in spovedniki imajo oblast, post še bolj polajšati: 1. bole-nikom za nekoliko časa; 2. onim, ki služijo, ali so na hrani pri ljudeh, ki niso naše vere; 3. tndi onim, kterih okoliščine večo polajšanje svetujejo ali terjajo; 4. zlasti pa takim, ki živež vbogajme prejemajo, pa postnih jedi dobiti ne morejo.
Vsi tisti pa, kterim je potrebno in od zdravnika svetovano, da naj za daljši čas ali za zmirom o postnih dneh meseno jejo, naj si po svojih dušnih pastirjih od škofa dovoljenja izprosijo. Nihče pa ne sme sam sebe od posta odvezati, vsaj veste, da nam bo vsaka nepokorščina proti cerkvi za greh zarajtana.
5. 0 oprostenih dneh štirdesetdanskega posta ino o adventnih sredah jedi meseno (s Špehom) zabeliti (začiniti) je vsem privoljeno; — to velja tudi od navadnih petkov med letom, -— izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek, — pa le za tiste, kteri govejega masla ali težko dobijo ali ga celo dobiti ne morejo, ali pa ga zavolj zdravja vživati ne smejo.
V Mariboru v nedeljo Septuagesima, 9. Februarija 1873.
Jakob Maksimilijan,
knez in škof.
Opomba. Te pastirski list se naj 3. predpostno nedeljo v. vsaki fari in podfari v cerkvi z prižnice bere.
Društvena tiskarna v Gradcu.