ANDREJ PAVLOVEC (1929-1995) 17. novembra smo se na pokopališču na Lipici poslovili od prof. Andreja Pav- lovca, umetnostnega zgodovinarja in li kovnega kritika, ravnatelja Loškega mu zeja v pokoju. V pokoju je bil le štiri mesece. Ko je odhajal iz Loškega muzeja, je sam za- Portret Andreja Pavlovca (narisal ak. slikar Peter Adamič) pisal: Dopolnil sem štirideset let delovne dobe in skoraj vsa ta leta sem posvetil Loškemu muzeju, ki mi je zadal veliko skrbi, a tudi mnogo veselih trenutkov ob uspehih te ustanove, ki sem jo z neka terimi prekinitvami vsa ta leta tudi vodil. Zdaj je čas, da se poslovim... Andrej Pavlovec seje rodil 15. aprila 1929 v Ljubljani, kjer je obiskoval os novno šolo, gimnazijo in Filozofsko fa kulteto ter diplomiral leta 1956 na od delku za umetnostno zgodovino. Leta 1953 je bil nekaj mesecev ravnatelj muzeja v Novi Gorici, leta 1956 pa je postal ravnatelj Loškega muzeja, ko je ta domoval še v Puštalskem gradu. Leta 1959 je organiziral prenos muzejske zbirke iz Puštala na Loški grad. Zbirke so z raznimi dopolnitvami in moderni zacijami postavljene v enaki razporeditvi še danes. Po letu 1959 je muzej po nje govi zaslugi razširil svoje delovanje tudi izven Škofje Loke z ustanavljanjem spe cializiranih zbirk, tako leta 1960 Gro harjevo spominsko zbirko v Sorici in prevzel strokovno skrb za zbirke v Že leznikih in Žireh. Ti dve sta kasneje pre rasli v samostojne muzeje. Leta 1962 je bil na grajskem vrtu postavljen prvi muzej na prostem v Sloveniji. Že leta 1965 pa je na Loškem gradu nastala likovna galerija, v kateri se že trideset let vrstijo likovne in tudi druge razstave in prireditve Andrej Pavlovec se je ob pripravi razstav del sodobnih umetnikov razvil v pomembnega likovnega kritika in poznavalca likovnega življenja na Gorenjskem. Bil je pobudnik Groharjeve slikarske kolonije in Male Groharjeve slikarske kolonije, vodja številnih likov nih kolonij po Sloveniji. Andreju v slovo Ustvari Bog - to Pan - si krhko bilko za svoj vrt in steblo zemeljsko v minljivost prepusti. 230 le cvet - iskrivo misel - v vonju obdrži, v prijazno slutnjo tvorne večnosti zazrt... Dragi prijatelj Andrej, niso še minuli trije dnevi od seje Muzejskega društva, ko smo se pogo varjali o Tvojem nadaljnjem sodelovan ju, potem ko si predal vodstvo muzeja v mlajše roke in se odselil iz našega mesta tja na Sorsko polje. Zato nas je toliko bolj prizadela nesrečna vest in skoraj ni mogoče sprejeti spoznanja, da Te ne bo več med nas, da se je pretrgala vez našega dolgoletnega muzejskega druženja. Prvi medsebojni stiki segajo v čas, ko je Muzejsko društvo po odhodu prve ga iskalo novega ravnatelja za Loški muzej in se pri izbiranju med kandidati ustavilo ob imenu Andrej Pavlovec. In nato je skozi štiri desetletja potekalo uspešno delovno sodelovanje med muze jem in društvom, katerega povezovalec je bil prav on. novi ravnatelj Andrej Pavlovec. Kot društveni odbornik nas je seznanjal s strokovnim delom in z orga nizacijskimi vprašanji v muzeju ter s potrpežljivim uvidevanjem sprejemal nasvete in predloge za določene rešitve, postopke in aktivnosti, pri vseh odlo čitvah pa ustvarjalno prispeval s svojim strokovnim znanjem in z rastočimi muzej skimi in galerijskimi izkušnjami. In če je kdaj prihajalo do razlikujočih se mnenj, vselej se je našla soglasna rešitev, ki je koristila predvsem muzejskemu in spo- meniškovarstvenemu strokovnemu delo vanju in osveščanju škofjeloškega prebi valstva. Še posebej je bila njegova oseb na predanost društvu in zraščenost med društvom in muzejem očitna med več kot dvajsetletnim opravljanjem funkcije društvenega tajnika. Organiziral in aktivno je sodeloval v najrazličnejših društvenih dejavnostih in pri prizade vanjih ljubiteljskih muzejskih delavcev na celem področju nekdanjega loškega gospostva, tja do Sorice in Žirov in Sorskega polja. Pomemben je bil tudi njegov delež pri izdajanju Loških razgledov in drugih društvenih publika cij ter pri uveljavljanju skupnih društ venih in muzejskih interesov v raznih kulturnih in upravnih družbenih orga nizmih. Za svoje uspešno delo pri razvoju Loškega muzeja in za utrjevanje muzej skega ljubiteljstva na vsem škofjeloškem območju je ob raznih jubilejnih prilož nostih prejemal priznanja Muzejskega društva in druga družbena priznanja. Zadnjega priznanja za svoje dolgoletno sodelovanje v društvenem odboru kot njegov član in tajnik, ki je bilo soglasno sklenjeno ob njegovi navzočnosti na zadnji društveni seji pred tremi dnevi in naj bi mu bilo podeljeno na bližnjem društvenem občnem zboru - pa, žal, ne bo mogel sprejeti osebno on sam. Predani ohranjevalec loškega kul turnozgodovinskega spomina Andrej Pavlovec je sam postal del tega spomina kot vsem Ločanom znana, svojska in spo štovana osebnost iz kulturnega življenja zadnjih desetletij. Med svojimi muzej skimi prijatelji in drugimi znanci pa bo ostal - kot resen in šaljiv, kritičen in dobrohoten, iskriv in hudomušen sogo vornik, a vselej kot prijeten in pošten prijatelj - v živem spominu do konca njihovih dni. Dragi Andrej, hvala Ti za Tvoje sodelovanje, Tvoje prijateljstvo! (//: Branko Berčič (nagovor na pogrebu 17. 11. 1995) Andrej Pavlovec kot galerist Razvoj galerijske dejavnosti na Go renjskem je tesno povezan z imenom 231 Andreja Pavlovca. Kot umetnostni zgo dovinar se ni posvečal samo delu v muzeju, ki se je v času njegovega ravnateljevanja razvil v enega najbolj popularnih in najbolj obiskanih v Slo veniji, temveč tudi galerijski dejavnosti. Z ureditvijo umetnostne galerije na Loš kem gradu 1959 in vzorno pripravljenimi razstavami je muzej v Škofji Loki po Pavlovčevi zaslugi postal eno najpo membnejših likovnih središč pri nas. V galerijskih prostorih na Loškem gradu so se nenehno vrstile otvoritve razstav naših in tujih likovnih umetnikov. V času praške pomladi so v Loko prihajali šte vilni češki umetniki in našli v Andreju še danes nepozabnega sogovornika. V času, ko so se mnoge galerije pritoževale nad slabim obiskom, so otvoritve na Loškem gradu privabljale preštevilne ljubitelje likovne umetnosti iz vse Slovenije. Galerijskih prostorov Andrej Pav- lovec ni namenjal samo poklicnim umetnikom, v njih so razstavljali in se likovno oblikovali tudi nadarjeni samo- rastniki, ki jim je Andrej rad posredoval svoje znanje in izkušnje. Nič koliko danes znanih likovnih ustvarjalcev je zraslo ob njegovem mentorstvu, ki se je udejanjalo po vsej Sloveniji. Tako po klicne kot samorastniške likovnike je povezal v Veliki Groharjevi koloniji in s tem ustvaril eno najbolj odmevnih likov nih kolonij pri nas. Pozabil ni niti na najmlajše, ki so v Mali Groharjevi koloniji našli idealna tla za svoje privlačne stvaritve. Ob stalnem stiku z ustvarjalci, ob razstavah in drugih likovnih srečanjih se je Andrej Pavlovec razvil v enega naj vidnejših likovnih kritikov pri nas. Poznamo ga kot pisca komaj preštevnih člankov, likovnih ocen, razmišljanj, uvo dov v kataloge itd. Dela je objavljal v različnih revijah in časopisih in v samo stojnih publikacijah. To obsežno gradivo bo treba šele zbrati in v izboru predstaviti v samostojni publikaciji. Pavlovec umetnikovega dela nikoli ni ocenjeval s suhim razumom. Po duši je bil slikar, tako kot njegov oče France Pavlovec. Znal se je vživeti v psiho ustvarjalca. Imel je redek dar neposred nega podoživljanja in razumevanja umet niškega dela. Za oblikami je iskal vsebino, čustveno in razpoloženjsko oz račje, v katerem je neko likovno delo nastalo. Prav v tem je bila moč njegove besede, ki jo je zaradi njene neza- pletenosti lahko razumel vsakdo. Tako je tudi njegovo zadnje besedilo o slikarju in prijatelju Henriku Marchlu, ki ga je napisal dva dni pred svojo smrtjo ob sli- karjevi razstavi v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, a njene otvoritve ni dočakal. Ko ocenjuje umetnikovo delo, Pavlovec govori tudi o odgovornosti likovnega kritika: Odnosa kritika do skritih in veli kih stvari slikarskega poklica ni mogoče razumeti, če ne poznaš slikarjevega dela, njegovega razmišljanja, premišljevanja in njegove izpovedne moči. In če umetnik dolga leta vztraja na pozicijah iskrenega izpovedovanja svojega umetniškega čreda, potem mora tudi kritik verovati v sleher no slikarjevo izpoved, ki jo moramo vrednotiti zaradi njene osebne iskrenosti in zvestobe ustvarjanju. Oris Marchlo- vega dela ob omenjeni razstavi je eden najbolj doživetih v Pavlovčevem likov- no-kritičnem opusu in obenem nazoren primer njegovega načina pisanja. Umet nikov abstraktni impresionizem je na svoj poseben, razumljiv način skušal približati gledalcu. Slikarjevo kompozicijsko zgradbo, ki jo sestavljajo po platnu raz pršene barvne lise in gmote. Andrej slikovito primerja z raznobarvno drob nico, ki jo pastir žene po bregovih in doleh sem ter tja. In nadaljuje: »To, da nas slikar s svojo impresivno abstrakcijo vrača v naših mislih, v našem dojemanju nazaj v realni svet, je njegova umetniška čarovnija, ki gledalcu nudi vedno nova sporočila in spodbuja nove poglede in iskanja prispodob. Tako je. ko se vračam 232 iz Crngroba in mi pogled uhaja v ob lačno nebo in nehote iščem tam na ne besnem svodu, prekritem z oblaki, skoznje pa jih preseva oddaljena sončna svetloba - umetnikove slike. In jih najdem. Te slikarjeve lirične abstrakcije, kot jih naj dem v drevesnih krošnjah in vejah, oblo ženih z listjem. Kajti če odmisliš predmetno realnost, ti v očeh ostanejo le barvne lise, barvni madeži, ki jih ustvarjajo dre vesni listi in modrine, ki razgrinjajo svoja oblačila, jih širijo nad globinami pro sojnosti in poudarjajo moč barve. Zelenja gostijo razpoloženja hladne vrtoglavosti od svoje gostote. Tam žari sonce. Ni še dragulj, prej sadež, ki dozoreva sredi tolike speče snovi, barv, sredi tolikih barvnih lis, ki iščejo svojo težo, svojo drugo obliko. Sonce je sožitje rumenih, oranžnih in rdečih barv, da, celo beline. In to sonce je zatemnjeno z večplastnim nanašanjem modrih barv, ki so racio nalno premišljene geste in vnašajo v sliko ritem in napetost.« Zares prava pesniška ponazoritev videnja z liričnostjo napol njenih Marchlovih slik. Kot v temni slutnji končuje Andrej Pavlovec svoje razmišljanje - Moji ko raki odmevajo po ulici, na kateri je samo megla resnična... Cene Avguštin 233