147
Jože Felc
IRENA ŽERJAL - PUČNIK, GOREČE  OLJKE Izšlo v samozaložbi. Trst 1969
Zbirko lohko uvrstimj v skupino avantgardnih pojavov lirske odmevnosti našega časa.
Vezi te poezije z bralstvom obstojajo predvsem v asociacijskih pobudah, ki jih vsebuje, se pravi v skrajno osebnem kontaktu. Tudi kritičen pogled na tovrstno pesniško snovanje je tedaj lahko le načelen. Drugačna pot Je analitično - na Slovenskem se je poslužuje Taras Kermauner. Menim, da ni primerna in do ne pelje h kolikor toliko objektivni resnici sodobne pesniške u-stvarjalnosti.
Kljub omenjenim splošnim ugotovitvam pa je najti v liriki Zerjalove nekaj posebnih karakteristik, ki jo povezujejo s tradicijo; preko njih lahko naslonimo to pesništvo na slovensko lirsko izročilo. Taka "slovenska nota" tudi ni presenetljiva, saj je ta poezija nastajala v zamotanem okolju, polnem zelo konkretne eksistenčne vpraši jivosti, hoje po robu, neštetih alienocijskih možnosti, nevrotičnih stimulacij itd.
Zavedajoč se toke konkretnosti zadobe v liriki Zerjalove spredaj ome -njene asociocijske možnosti v bralcu presenetljivo realno, da ne rečem   kar objektivno odmevnost. Zato je zbirka Goreče oljke vsekakor nadaljevanje specifičnega slovenskega zamejskega kolorita, ki so ga že doslej, ne glede na estetske kriterije, vnašali v splošno slovensko literarno zakladnico ustvarjalci iz zamejstva in je bila slovenska literarna kritika do njega večkrat nekoliko prepovršna.
V knjižnem prvencu se je Zerjalova torej snovno in oblikovno še odmaknila od danes že klasične Zajčeve Požgone trave, čeprav ji je očitno izhodišče isto oziroma podobno - tudi naslov zbirke to potrjuje. S tem se avtorica jasno antihumonistično deklarira ter tako odpira tudi številne možnosti svoje izpovedne nuje. Vprašanje je, v koliki meri si po drugi strani ne zožuje svoj komunikativni medij, ki je za vsakega ustvarjalca,  razumljivo , še kako pomemben. Zarodi skrajnega nekonformizma in omenjenih interpre-tativnih pobud, ki jih Zerjalova nudi, je izid knjige vredno umetniško dejanje - upoštevajoč seveda zapletenost položaja, v katerem živi sodobna slovenska umetniško tvornost. V tolikokrat poudarjenem prevrednotenju besede, stavka, oblike, ki naj bi napovedovalo rojstvo posthumanistične kulture,ima avtorico vsekakor svoje mesto. Človek je lahko skeptičen ali ravnodušen ob tem bistvenem vprašanju. Upravičeno mu je taka pojavnost lahko usodni absurd neke avtonomne kulture, shizoidni krik v neizprosnosti logike računskega stroja, ali pa tudi primarna vizija novih komunikacijskih in občih kulturnih možnosti.