155
Lipskulijanova postelj   A. Debeljak
Lužičko=srbska pra^rel^
|ivel je siromak, ki se skoro ni mogel več hraniti, v.endar so (naložili velike davke na njegovo hišo. In moral je hoditi po
_____] palice.  Ko je neki  dan  ves poparjen stopal  proti stepi, je
naletel na možička, ki ga je vprašal:
»Zakaj si tako žalosten,«
Ubožec mu je odgovoril:
»Saj mi ne moreš pomoči.«
»Kdo ve.« se odreže možicelj, »le povej mi, pa ti bom pomagal.«
Ubožec mu je povedal, da je v veliki stiski in da mu je nemogoče poravnati   davke.   Nato  je rekel  možek:
»Ako mi obljubiš to, o Cemer ne veš na svojem ilomu, pa ti pomorem.«
Ubožec si je raislil:
»To že lahko storim, saj  vera. kaj imam doma.«
Tedaj potegne možicelj košček papirja iz žepa in tu se je moral ubožeč pod= pisati s svojo krvjo. Ko je bilo to opravljeno. je mo= žicelj dejal:
»Čez šestnajst let mi prinesi, kar si mi obljubil, na to mesto.«
In dal mu je veliko de« narja. A glej! čez nekaj ča*
sa mu je žena povila sina. Mož se je domislil, kaj je bil vragu obljubil, m obšla ga je huda žalost.
Deček pa je rastel in se pridno učil. tako da ga je poslal oče v mestne šole. Ko mu je bilo petnajst let, je že doštudiral. ker se je bližal čas, ko bi ga bilo treba možiclju izročiti, je očeta čedalje bolj peklo. Sin je zato vprašal:
»Kaj ste tako potrti, oče?«
»Ah.« mu ie odvrnil ta, »še preden si se rodil, sem te obljubil hodiču in mu dal takšno pismo.«
In razložil je svojemu otroku vso stvar. Sin pa je rekel: »Bodite hrez skrbi! Sam pojdem po to pismo.«
In vzel je raeč in blagoslovljene vode ter odrinil z doma. Prišel pa ie v tolikšen gozd, da ga je v njem zajela noč in je nazadnje zablodil.
156
Ko je že dolgo taval sem ter tja, je zapazil luč in potlej hišico. Stopil je vanjo. Tu pa ni bilo drugega, ko stara žena. Prosil jo je prenočišča. Ona pa mu je odvmila, naj gre svojo pot, ako mu je do življenja, kajti tu stanuje velik razbojnik. On pa ji je rekel, da se ne boji, in je ostal.
Cez nekaj časa je prižel tudi razbojnik in ga vprašal, kam je name= J njen. In vse mu je povedal in da gre v pekel po pismo. Tedaj mu razbojnik ni nič naredil, ampak mu je dal jesti in piti. Drugo jutro ga je prosil, naj bo tako dober in poizve pri hudiču, kaj čaka Lipsku» lijana.
In ko je prispel v pekel, tam ni bilo nikogar drugega ko poglavar hudobcev. Ta pa ni nič vedel o pismu in je veleL naj ga na miru pusti, češ, da mu to ni nič mar. Nato ga je dečko poškropil z blagoslovljeno vodo in glavar vseh vragov je pričel tako tuliti, da so drugi kupoma pridrli. Poprašal jih je zastran pisma, toda nobeden ga ni imel. Tedaj je vnovič pokropil vrhovnega hudiča z blagoslovljeno vodo, in ta je začel še huje rjuti, da je prilomastilo še več peklenščakov. Zopet jih je vprašal zastran tistega pisma, a nobeden ga ni imel. Potlej je še enkrat poškropil načelnika zlodejev, ki je tako strašno tulil, da so se črnjaki pripodili od vseh strani. Nazadnje pa je prišepal hrom malič in ta je imel pisanje. Pa ga ni hotel dati. Takrat je velel vrhovni hudič: »Vrzite ga na Lipskulijanovo posteljo!« Pri tej priči je pohabljeni malič izročil-pisanje. Ko ga je dečko imel v roki, je vprašal, kakšno posteljo bo do= bil Lipskulijan. Pokazali so mu jo. Bila je takšna, da se je meč raztopil, kolikor ga je zasadil v posteljo; bila je namreč iz samega žarečega železa.
Zatem je dečko krenil zopet proti domu in se spotoma oglasil pri Lipskulijanu. Ta ga je vprašal, ali ve, kaj ga čaka. In vse mu je pove« dal. Lipskulijan se je preplašil in pozvedal, ali morda vendarle še ne bi mogel biti pomiloščen. Dečko mu je odgovoril:
»Bog je vsakemu grešniku milostiv, ako se poboljša. Odreci se vsemu zlu, moli venomer k Bogu, pa se te bo usmilil.«
In odvedcl ga je nekoliko od ceste, nasul tamkaj gomilo in vsadil vanjo šibico, rekoč:
»Na tem gričku moli. In če šiba obrodi jabolka, spoznaj iz tega, da ti bodo grehi odpuščeni.«
Nato je odšel domov.
Po dolgem času, ko je bil že velik duhovnik, se je peljal skozi isti gozd. Njegov sluga je tam ugledal lepa jabolka na drevesu. Eno je hotel utrgati. Ali ko se ga je že skoro dotaknil, je začul glas, ki je dejal:
»Ti me nisi vsadil, zato me tudi obiral ne boš!«
In hitro je to povedal svojemu gospodu. Ta je šel tja in ko je prišel do jablane, je našel pod njo klečečega človeka in se &ponvnil|
757
Lipskulijana. Ta se mu je hotel izpovedati. Ko mu je grehe odpustil, se je Lipskulijan zdrobil v prah. Jabolka, ki so bila duše umorjenih Ijudi, so vsa izginila. In bel golob je zletel proti nebu in zapel:
Jabolka rodil je vrt do zdaj: moja duša mora v sveti raj!
In svečenik je bil prepričan. da se je Lipskulijan zveličal.