96
bi vstajalo in žarele bi nebeške daljave . . . Delal bi se dan, in on bi stal na beli cesti...
Žal mu je bilo, da je prišel on sam prepozno. Pred petimi meseci je bil še čas: Prijatelj moj, vstani in pojdi! — in bi bil šel. A zdaj je minilo že poletje, in jesen je bila v deželi — pred petimi meseci pa je bila pomlad in sanje majniškega večera so plavale nad poljanami . . .
Prišel je na poljsko pot. Splašen konj je priletel mimo, zavil med kostanji na poljano in se izgubil v temi. Tudi mlad fant je tekel mimo na poljano. Cule so se tudi stopinje; bile so tišje in tišje in so utihnile.
Pred hišo mu je prišel nasproti zvesto-oki pes; pritisnil se je k njemu in ga pogledal z vernimi očmi. Duri so bile odprte
in v pritličju je gorela luč. Pozno je že bilo, da se je Selec začudil. Odprl je vrata; stara Janja je sedela pri peči.
„Kje so oče?" . . .
Janja je bila žalostna in ni dvignila pogleda.
„Molčali so in hodili nemirno po sobi in potem so odšli . . ."
Selec jo je potolažil in odšel po stopnicah gori. Ostal je popolnoma miren in resen: „Zbudilo se je v prsih in ga je gnalo ... Navade umirajo težko in polagoma ..."
O polnoči je prišel domov oče. Vstal je spodaj hrup in tuintam se je razumela sirova beseda . . .
(Konec.)
ROMAN ROMANOV:
SMEJI SE, SMEJI
Omeji se, smeji, devojčica, devojčica mala ti! — Jutri boš že nevestica, nevestica zala ti!
Pojutranjem že snemala boš si venec iz lepih las — Oh, hitro — kakor strel in blisk hiti in bega čas . . .
Oh, hitro — kakor strel in blisk mladost hiti, beži — Zastonj na ustnih bol in jok, zastonj solzne oči . ..