IX. zvezek

TISKAL J.\ ZALOŽIL J KllA.IKC NASL

Narodna in univerzitetna knjižnici
v Ljubljani

110247

9




Poslovenjeni

/ALADINI V ZABAVO IN PODUK,

IX. zvezek:

Hmeljevo cvetje. — Marijina podoba.

NOVO MESTO.

Tisk in založba J.  Krajec nasl.

1901 .

HMELJEVO CVETJE


Drugi nespremenjeni natis.

NOVO MESTO.

Tisk in založba J. Krajec nasl.

1901 .

110247




Prvo poglavje.

Zaledni učitelj.

Učitelj Janez Kopitar v Kamnicali je bil
jako blag mož, pa tudi se svojim stanom zadovo¬
ljen, kakor redko najdeš človeka na zemlji. Nje¬
govo največe veselje mu je bila šola; saj je imel okoli
sebe svoje ljubljence, katero je znal tudi prav voditi.
Zato pa poro no moro napisati, kar je dobrega
storil. Pri vsem svojem poslu je bil zadovoljen se
svojimi pičlimi dohodki. V svojem majhnem kralje¬
stvu, — tako jo imenoval svojo se slamo pokrito
hišo, svoj vert in šolo, — bil jo bolj zadovoljen,
nego marsikateri kralj v svojem kraljestvu.

Vas Kamnice je stala v neprijaznej dolini,
katero so na okoli oklepale precej visoko gore.
Bridko je bilo pri serci našemu možu, ko je prišel
pervikrat nekega meglenega'; deževnega dne po poti,
ki je deržala preko pogorja v dolino. Pred seboj
v dolini -zagleda star orjav zvonik cerkve in z
mahom poraščeno streho hiš, ki so mej drevjem
in skalovjem spodaj v dolini molile kvišku. Se
bolj se prestraši, ko mu pokažejo šolsko poslopje,
ki je bilo na pol poderto; mogel si do hiše priti le

6

po kamenih, ki so bili položeni na močvirnata tla,
Se bolj tesno pa mu je pri serci, ko stopi v temno
sobo, ki je imela erjav lesen strop, tla pa so bila
yže na pol červiva; okna so bila majhna in zama¬
zana da je svetloba le pičlo dohajala skozi steklo.
Tudi šolska soba ni bila dosti boljša. Vert za
hišo je bil sicer velik, pa le s travo in plevelom
zaraščen. Le malo dreves je dajalo dobro sadje;
večinoma je bilo drevje staro in slabe vrste; mar¬
sikatero drevo je imelo več suhih, nogo zelenih vej.
Vendar našemu učitelju ne upade pogum.

„Z božjo pomočjo 44 , reče, „bodo postalo vse
drugače in boljše 4 '.

Svojo službo je nastopil s previdnostjo, vese¬
ljem in vnemo; ž njim je pa prišlo tudi v šoli novo
veselje do učenja. Prijazni učitelj, katerega so otroci
ljubili kot svojega očeta, pa se tudi veliko naučili,
pridobil si je v kratkem tudi ljubezen staršev. Na
njegovo prošnjo sklene občinski zastop ednoglasno,
da se staro šolsko poslopje prezida in popravi.
Sam je delal v prostih urah vedno na vertu. Od
ranega jutra do večera si ga videl stara drevesa
izkopavati in nova mlada saditi, druge cepiti in
požlahtnovati, gredice prekopavati, razno zelenjavo
sejati in mlade rastline presajati. Ker je bil vert-
narjov sin, imel je veliko veselje do vertnarstva,
katerega je tudi dobro umel. Tudi'močvirnati pro¬
stor pred hišo in z grmovjem zaraščen hribček pri
vertu si je znal dobro na prid oberniti in obdelati.
Vse, česar se je lotil, šlo mu je dobro izpod rok.
Ves prostor pred in okoli šole jo bil podoben ve¬
likemu, lepemu vertu,

7

Nekako čez tri lota je šel Janez Kopitar na
jesen v bližnje mesto po svojo nevesto. Bilo jej je
ime Terezija Hladnik; bila je prav razumna, poni¬
žna in pobožna dekle. Njen rajni oče je bil urad¬
nik ; bilo mu je nad vse na skrbi, da svojo hčerko
prav dobro vzgoji. Ženitnino.sta obhajala pri ne¬
vestnem stricu, ki je bil kapelnik in organist stolne
cerkve. Pred leti je Terezija videla kraj in hišo,
ki bo zdaj njen novi dom; bilo jej je nekako tesno
pri serci, ko se spomni pustega kraja in slabe hiše.
Janez jej sicer pove, da je vse v boljšem stanu;
vendar je le malo pričakovala in se s težkim ser¬
cem odpelje se svojim možem v Kamnice.

Kako pa se začudi, ko najde vse spremenjeno.
Mesto močvirja pred hišo je bila lepa trata, po
kateri so stale dolge verste sadnega drevja, ki je
bilo polno erdcčih jabolk in rumenih hrušek. Po-
slopje, če tudi še se slamo pokrito, je bilo lepo pobe¬
ljeno. Mož se je izgovarjal, češ, da niso mogli nare-
biti druge strehe, ker je zidovje prešibko. Terezija
pa mu reče: „Tudi pod slamnato streho moremo
srečno in zadovoljno živeti, če Boga ljubimo in v
miru in edinosti živimo“.

Se bolj se začudi, ko stopi v sobo. Okna so
bila čista, kakor kristal, skozi katera si imel lep
razgled po vertu. Steno so” bile bele, kakor sneg,
in tla nova in snažna. Ob eni steni je stala pisalna
omara učiteljeva, na njej pa omara za knjige sč
steklenimi vrati; ob drugej steni je stal glasovir,
tudi od orehovega lesa, kakor omara. Nad omaro
je na steni visela lepa slika, predstavljajoč Jezusa
kot prijatelja otrok, ki male k sebi vabi. Enako

8

lepa podoba — bakrorez — je visela nad glasovi*
rom; kazala je sv. Cecilijo, patrono glasbe. Najlepša
podoba pa je visela vratom nasproti na steni mej
oknoma. Predstavljala jo sv. družino. Lepe podobe
s temnimi okviri tudi od orehovega lesa so bile
prava lepota sobe. Priprosta miza z belim pertom
pregernena in pa šest stolov jo bila šo vsa druga
hišna oprava. Vso to hišno opravo si je omislil,
ko je bil še pomožni učitelj v mestu. V vsakem
kotu je stala še na ličnem stojalu posoda s cve¬
točimi cvetlicami.

Kor je Terezija bila vajena sob, ki so bile
preprežene z dragimi preprogami, menil jo, da jej
stanovanje ne bode všeč. Posebno je obžaloval, da
na steni ni niti navadnega zercala. Žena pa mu
reče ; „Te cvetoče rastline lepšajo bolj sobo, kakor
cvetice na preprogah bogatinov; verh tega stanejo
manj in prijetno diše. Za naju oba pa je najlepše
ogledalo podoba Jezusa, prijatelja otrok, posebno
pa še podoba se sv. družino. Tudi na podobi
sv. Cecilije, ki tako navdušeno zre proti nebu, glo¬
damo kakor v ogledalu, naj rabimo ta nebeški dar
„glasbo“ le v to, da povzdigujemo ž njo serca ljudi
k Bogu“,

Potem pokaže svojej mladej ženi tudi vert.
Od vertnih vrat do žive mejo na konci je držala
pot, ki je bila posuta z belim peskom. Tukaj je
stala košata jablana. Porva polovica verta pri hiši
je bila zasajena z razno zelenjavo, ki je na desno
in levo po gredicah lepo razverstena prav habotno
rasla, pa tudi nje različno zelena barva prav dobro
dela očesu. Druga polovica verta je bila zasajena

9

sč sadnim drevjem. Večja drevesa so bila tako
polna, da so jih morali podpreti; pa tudi mlada so
vže imela sadje; če ne več, si vsaj videl po eno
ali dve hruški ali jabolki na njih. Tla so bila
zaraščena z gosto zeleno travo. Na konci verta v
kotu je stal čebelnjak, v katerem je bilo veliko pa¬
njev šumečih čebel, ki so pridno letalc semtertje,
iskaje voska in sterdi. Holmec poleg verta je bil
zasajen s hmeljem, ki se je lepo ovijal okoli visokih
drogov. Zahajajočo solnce je pošiljalo svojo zadnje
žarke skozi gosto hmeljevo perje po vertu.

Terezija sede na klop, ki jo bila pod košato
jablano konci verta; gleda zadovoljno po okolici in
reče: „Rosnično, tukaj vsak vidi, kaj morejo sto¬
riti pridno roko. Ni položaja v človeškem živenji,
da ne bi ga pridne roke, razum in varčnost nare¬
dile prijetnega. Tvojo pridno roko so spremenilo
to puščobo v lep vort, da, v rajsko dolino, po kate-
rej se cedi med in mleko."

Drugi dan je šla Terezija tudi v šolo. Vsi
učenci in učenke šo bili zbrani v prazničnej obleki.
Vsi prijazno pozdravijo ženo njih ljubega učitelja
in zapojo njej na čast nekaj pesmi. Terezija zbrane
otroke prav ljubeznjivo nagovori in reče mej dru¬
gim : „Lep jo vert okoli šole; še lepši pa jo
ta, v katerem se ljubi otroci, enaki nežnim cvet¬
licam in nadepolnim drevescem vzgojujejo, da bi
kedaj obrodili mnogo sadu za časno in večno
življenje".

„Da, tako je!" priterdijo fajmošter, častitljiv
starček, ki so bili tudi prišli v šolo. „Naj se posreči
meni in mojemu vnetemu sotrudniku z božjo po-

10

močjo, da prav oskerbujeva te nežne cvetko in jih
ohraniva nepokvarjene. Naj bi bila vsaka šola božji
vert, kjer cvete pobožnost, nedolžnost in vsaka
čednost."

Potem so nedolžni otroci izročili Tereziji v
imenu staršev razna darila, da pokažejo koliko lju¬
bezen in spoštovanje imajo do svojega največjega
dobrotnika.

Drugo poglavje.

Terezijna mladost.

Terezija je bila hči oskerbnika gradu Lipo-
glavskega. Svojo mater jo izgubila vžo v otročjih
letih. Gospodinjstvo je potem oskerbovala očetu
prav spretna in pridna dekla, ki mu je vže ves
čas, kar je bil v zakonu, prav zvesto služila. Tere¬
zija je bila enako starosti z najmlajšo hčerko graj¬
skega posestnika, berhko gospodično Leonoro. Obe
ste se od otročjih let skupaj igrali, učili raznih
predmetov in ročnih del za deklice. Ljubili ste se
kot sestrici.

Nekega dne so odpelje grajska gospoda v
mesto, kjer so pričakovali prihoda deželnega kneza.
Leonora še ni popolnoma okrevala nevarne bolezni,
na katerej je bila zbolela; zato jo morala ostati
doma. Le eno postrežnico so jej pustili za varu¬
hinjo doma. Postrežuica prosi mlado gospodičino,
naj jej dovoli, da sme iti do bližnje ceste, ki je

11

bila pičlo uro od gradu, da vsaj vidi cesarja, ko
se bo mimo peljal. Leonora jej rada dovoli. Tudi
drugi grajski posli, da, vsa vas jo hitela proti cesti,
da vidi deželnega kneza. Naša Rezika hi se bila
lahko peljala z očetom v mesto; ostala je parajo
doma, da bi delala kratek čas svojej bolnej prija¬
teljici Leonori. Pa tudi tega ni mogla. Nenadoma
hudo zboli stara dekla; Rezika je ostala pri njej,
da bi jej stregla.

Leonori je jelo biti dolg čas v gradu mej
golim obzidjem; šla je na vert. Bilo je lepo pomla¬
dansko jutro. Hotela si je ogledati svoje cvetlice,
na katere mej boleznijo še mislila ni. Bile so vse
vele, ker jih ni dolgo nihče zalil. Hitro poišče zali-
valnico; hiti ž njo k vodometu, ki je bil sredi verta,
da zajme vode in zalije velim cvetlicam. Hitro
potopi posodo v globoki ribnik, ki je bil okoli vodo¬
meta, da zajme vode. Od bolezni še oslabela, hoče
potegniti polno posodo iz vode, pa bila je prešibka.
Spodleti jej na marmeljnej ograji in se prekucne
na glavo v ribnik, ki je bil precej globok. Strah
in voda jej zapreta na enkrat sapo in vzameta
zavest.

V tem tronotku je stala Rezika ravno pri
oknu in zerla na vert. Videla je pasti Leonoro v
ribnik, slišala plosk vode nad njo. Na vso moč
kliče na pomoč; Pa kedo bo pomagal, ko ni bilo
žive duše v gradu! Berzih nog hiti na vert, da
reši svojo prijateljico. Pa strah in groza! pcrva
vrata na vert so bila zaklenjena! Hitro hiti na
grajsko dvorišče, vedno kričeč na pomoč, da bi
skozi druga vrata prišla do ribnika. Vsa zasopena

12

prihiti do vodometa. Loonora so jo potopila v vodo.
Pa boreč se se smortjo, še enkrat pomoli roko iz
vode. Rezika jo zgrabi za roko in srečno iz rib¬
nika izvleče. Uboga deklica je bila brez zavesti,
imela oči zaperte in bila bleda kot merlič. Rezika
je storila vse, kar je le vedela in znala, da bi
nesrečnico zopet oživela. Nazadnje vendar odpre
oči, in debelo gleda Reziko, stisne jej roko, govo¬
riti pa še ni mogla. Ko je zopet dobila nekaj moči,
pelje jo Rezika za roko v grad in spravi v posteljo.
Gorkota jej je vernila zopet poprejšne moči. Jokala
je iz hvaležnosti in ljubezni do Rezike. „Otela si
me smerti“, rekla je večkrat, — „vso svoje žive
dni ti bom za to hvaležna".

„Zato so zahvalivo Bogu; on te je rešil",
reče Rezika.

Od tega časa je Reziko še bolj ljubila; hotela
jo jo imeti vodno pri sebi. Po več ur sto delali
skupaj v gradu ali pa v kakoj vertnej hišici. Nik¬
dar ni šla Loonora na sprehod, da no bi vzela se
seboj Reziko, vedno jo mislila, s čim jej moro sto¬
riti kako veselje. Tako ste živeli več let skupaj v
pravej ljubezni, kakor bi bili sestrici. K.cr ste bili
obe plemenitega mišljenja, krotki, ponižni, prijazni,
vse to je delalo, da ste imeli, rekel bi, vžo tukaj
rajsko življenje.

Mej tem je nastala vojska s Francozi. Sov¬
ražnikova armada se jo pomikala vedno bliže. Go¬
spod Lipoglavski sklene iti se svojo družino na
Dunaj, dh se umakne sovražniku. Jokaje prosi
gospodičina Leonora svojo prijateljico, naj gre ž
njo na Dunaj. Z vso svojo zgovornostjo jo je sku-

13

šala k temu pregovoriti. „Tukaj te ne čaka nič
dobrega in veselega. Sovražnik bo kmalu deželo
zasedel in Bog zna, kako se ti bo godilo. Gotovo
se ne vernemo tako hitro in ne moremo več tukaj
kaj za-te storiti. Tam pa bomo storili vse, kar je
le v naših močeh, da postaneš srečna. Idi vendar
z nami, draga Rezika!“ — Tako in enako jo je več¬
krat pregovarjala.

Rezika pa je odgovorila: „Sam Bog ve, kako
rada bi šla z vami. Ali svojega dobrega očeta ne
morem in ne smem samega pustiti. Kedo jim bo
stregel? Naša stara dekla je umerla. Zdaj nimajo
nikagor druzega več, kakor le mene.“

Leonora jej je potem v živih barvah opisovala,
kaj lepega bo v glavnem mestu videla, in koliko
razveseljevanja jo tamkaj čaka.

„Oj, kako bi me moglo vse to veseliti, ko bi
bila daleč od svojega starega in bolehnega očeta,
in bi ne vedela, kako se jim godi! Žalosti bi
umerla. “

„Vendar moraš za ped dalje misliti”, — reče
jej Leonora. „Ko se bomo preselili v glavno mesto,
ostane grad prazen. Nimaš več žive duše, s katero
bi se mogla razgovarjati in kratkočasiti. Skoraj
gotovo bo kmalu sovražnik prišel v to okolico. Tudi
ti mora biti vže na skrbi, "da se preskrbiš za pri-
hodnjost. Vse to lahko dosežeš na Dunaji.”

„Dokler niso oče z vsem preskerbljeni, mora
mi biti perva skerb, da ostanem pri očetu. Za vse
drugo se ne zmenim,” odgovori Rezika.

Tudi grajska gospa bi bila rada videla, da
gre Rezika ž njimi na Dunaj.

14

„Idi vendar z nami, ljuba Rezika!" reče jej:
„Se bolj nego doma potrebuje moja Leonora take
zveste in blage prijateljice in tovaršice na ptujem.
Imela te bom, kakor svojo hčer, in ti bom vedno
skrbna, dobra mati."

Jokaje reče Rezika, da je jako hvaležna za
vse dobrote, ki so jih jej storili, tudi bi rada šla
z gospodo na Dunaj; vendar pa ne more svojega
starega in bolehnega očeta pustiti samega, posebno
pa še no, ker se bližajo hudi časi.

„Prav ravnaš, ljuba deklica!" reče jej gospa.
„Bog naj te blagoslovi, ker tako lepo spolnuješ
četrto božjo zapoved. Ostani pri svojem dobrem
očetu, bodi jim na stare dni na tolažbo in veselje.
Strezi jim vedno prav skrbno. Ko bi pa Bogu
dopadlo, da pokliče tvojega očeta k sebi, ne boš
ostala zapuščena sirota. Le precej mi piši; skrbela
bom, da brideš k nam. Bom ti potem skrbna mati
in moja hčerka draga sestrica."

Pride dan ločitve in odhoda. Leonora in Re¬
zika se moj glasnim ihtenjem poslovite. Ta prizor
prijateljic od malih nog jc tudi gospo tako prevzel,
da jej stopijo solze v oči; celo gospod Lipoglavski
se je proč obrnil, da prikrije solzne oči. Rezika
je zerla za kočijo, da jej je izpred oči zginila za
bljižnimi gorami. Jokala in zdihovala je tako zelo.
da so jej zakervele njene lepe oči; tudi jo je jela
glava boleti, da je morala iti v posteljo.

Rezika je živela pri svojem dobrem očetu prav
zadovoljno in mu gospodinila. Imela je vedno do¬
volj posla z gospodinstvom; zato jej ni bilo nikoli
dolg čas, četudi je bil za njo vert in grad, kakor

15

izmeri. Mej tem preteče eno leto. Kar se razširi
žalostni glas, da je gospod Lipoglavski umeri. Ker
ni imel nobenega sina, podedoval je njegov grad
Lipoglav eden njegovih sorodnikov. V teli nevar¬
nih časih sc mu je zdelo to posestvo kaj negotovo,
zato ga je prodal. Kupil ga je nek žitni trgovec,
ki jo jako obogatel, oskrbovaje armado z žitom.
Mnogo je spremenil v gradu. Tudi oskerbnik, Rezi-
kin oče, jo šel v pokoj. Moral se je preseliti iz
grajske hiše; zato si je moral poiskati stanovanje
v vasi. Dobil je majhno hišico z dvema stanicama
in kuhinjo. Njegova pokojnina je bila jako pičla;
pa še te ni redno dobival, ker je vojska razgrajala
po deželi. Moral bi pomankanje terpeti in stradati,
ko bi ne bila dobra hčerka z ročnimi deli zaslužila
potrebnega. Bila je pa v ženskih ročnih delih prava
umetnica. Ves dan in še pozno v noč je šivala,
pletla ali pa vezla. Tudi majhno gospodinjstvo je
znala dobro oskerbovati; tako dobri oče na stare
dni ni pogrešal ničesar potrebnega.

Mej tem jo vedno pešalo njegovo zdravje.
Moral je biti skoraj vedno v sobi; nazadnje se
vleže in ni mogel več iz postelje. Nad vse skerb-
no in ljubeznivo mu streže Rezika. Več noči je
prečula pri njegovej postelji in delala svoja dela
pri berlečej svetilnici in pa "brez prenehanja molila
za svojega bolnega očeta. Otroška ljubezen njegove
dobre hčerke ga je večkrat ganila do solz.

„Draga Režika“, rekel jej je, „mnogo, mnogo
se trudiš za-me. Le spominjaj se mojih besedi, Bog
ti bo tvojo otroško ljubezen gotovo še obilno pla¬
čal na tem svetu. Prepričala bodi, da se ti bo

16

dobro godilo, če ti bo Bog znabiti za poskusu jo
poslal tudi nekaj bridkih ur. Zaupaj pa vedno
nanj, vse se bo obernilo na bolje!“

Tako so jej oče govorili še tisto noč, ko so
potem umerli.

Zdaj je bila Rezika sirota. Spomni se blage
gospe Lipoglavske in svoje dobre prijateljice Lco-
nore. Te jo bodo pač rade sprejelo, kakor so jej
obljubile. Rezika je ravno spisala list gospej ter
ga hotela poslati na pošto; kar jej mej tem pri¬
nese pismonoša list njene prijateljice Leonore. V
listu piše, da jej je nenadoma umerla ljuba mati.
Ker vže dolgo zavoljo vojske niste dobivali zgovor-
jenega deleža od posestva Lipoglava, živeli ste zelo
skromno; zato je morala iti k svoji teti na Češko.
Ta pa je bila zelo prevzetna, nad vse skopa in
jeznarita. Imela jo je kot deklo in morala oprav¬
ljati dela, katerih do zdaj ni bila vajena. Iz vsega
lista je vela neka žalost, katero pero ne more popi¬
sati, in da se jej prav hudo godi.

Ubogi siroti Reziki je s tem splavalo vse
upanje po vodi. Kam se hoče zdaj zateči.? Sklene
iti k svojemu stricu v bližnje mesto. Očetov brat
je bil namreč organist stolne cerkve. Hitro zbere
svojo zapuščino in gre v mesto. Stric prav Ijubez-
njivo sprejme ubogo siroto; postal jej je pravi oče.
Ker je bila Rezika razumna gospodinja, pobožna,
previdna, ponižna, pa tudi zale in cvetoče postave,
imela je kmalo več snubačev, tudi jako premožnih.
Ni pa se pri tem za vse življenje, rekel bi, odloč-
Ijivem trenotku ozirala na bogastvo, ampak na blago
serce; zato se je odločila, da poda v zakon svojo roko

17

nam yže znanemu blagemu mladenču, katerega je
spoznala kot blagega in marljivega pri svojem strici;
nekoliko pa tudi iz spoštovanja do njegovega stanu.

Za svet je prašala strica, kteremu je bilo všeč.
Rekel jej je: „Janez Kopitar nima bogastva in
denarja, ima pa boljši zaklad. Je veren, razumen
in blagega srca. Tudi njegovo vedenje je po vsem
lepo. Ves gori za svoj lepi poklic, v katerem stori
mnogo dobrega. Njegovi dohodki so sicer pičli,
vendar zadostujejo, ker je varčen in marljiv. Je
enakega mišljenja, kakor ti; mislim, da bota prav
srečna. Svetno bogastvo bo nadomestil božji bla¬
goslov. Otroška ljubezen, ki si jo skazovala svo¬
jemu očetu, je naložen zaklad, ki ti bo ob svojem
času dajal obilnejše obresti, nego svetno bogastvo.

Tretje poglavje.

Učiteljeva družina.

Janez in Terezija sta prav srečno in zado¬
voljno živela v Kamnicah. Ker sta Boga ljubila iz
vsega srca, imela sta vsaki dan novih vzrokov, da
se zahvalita za njegove dobrote in ga prosita novih.
Od mladih nog sta bila vajena krotiti jezo in čmir-
nost, zato ni bilo slišati mej njima žal besede; bila
sta enih mislij in onega srca; dnevi so jima tekli
v najlepši slogi in edinosti. Tudi sta bila varčna
in z malim zadovoljna. Nepotrebnih stroškov sta
Krištof šuiicl IX. 'i

18

se ogibala in si znala marsikaj odtergati; zato sta
bila pa tudi vedno zadovoljna s tem, kar sta imela.
Vedno jima je ostajalo pri pičlem dohodku še toliko,
da sta mogla svojemu bližnjemu storiti kako majhno
dobroto in si prihraniti nekaj za hujše čase.

K njuni sreči je pripomoglo veliko, da sta
bila vedno delavna. Učitelj je bil neutruden v svo¬
jem poklicu; saj mu je delal tudi največje veselje.
Terezija je oskrbovala gospodinjstvo; bila je pravi
zgled rednosti in snažnosti. Ko je učitelj končal
nauk, prišla je navadno v šolo še Terezija in učila
deklice šivati, plesti in vezti. Mej delom jim je
pripovedovala mične in podučne povesti, semtertje
pa tudi z učenkami zapela kako lepo pesem.

V prostih urah je Terezija šivala in druga
ročna ženska dela delala; s tem si je marsikateri
krajcar zaslužila. Pomagala je pa tudi svojemu možu
na vrtu in oskrbovala del vrta, ki je bil odločen
za razno kuhinjsko zelenjavo. Ko je učitelj na vrtu
presajal, obrezaval ali požlahtnoval drevesca, vzel je
s seboj bolj odrasle dečke, da jih je učil, kako se
sade in cepijo drevesca; žena pa je učila deklice,
kako gre oskrbovati zelenjavo po vrtih. Oba sta
bila zadovoljna po končanem delu, ki sta ga imela
čez dan. Razgovarjaje se sta večkrat rekla: „Pač
je človek takrat najbolj srečen, ko stori kaj dobrega
na blagor svojemu bližnjemu. 11

Največje veselje sta imela še nad svojimi last¬
nimi otroci. Katarinka, najstarejša hčerka, z mo¬
drimi očmi in rumenkastimi lasmi,' je bila živa
podoba svoje matere; tako tudi nekaj let mlajša
Rgzika. Majhni Bogomil, prav živ deček, je bil

19

po vsem podoben svojemu očetu. S časoma jima
jo dal Bog- še več otrok. Vsi so bili zdravi in cve¬
toči, kakor cvetlice, ljubeznjivi in nedolžni, kakor
angeljci. Ko so starejši otroci jeli govoriti, in od
dne do dne kazali starišem večo ljubezen in zaupa¬
nje, raslo je tudi veselje starišev do otrok od dne
do dne. Oče in mati sta združevala vse svoje moči,
da bi dobro in lepo vzgojila svoje otroke. Otroci
so bili prav ubogljivi; sad dobre vzgoje se je od
dne do dne bolj očevidno kazal; zato so bili starši
tudi neizrečeno srečni. Zdelo se jima je, da imata
vže tukaj nebesa.

Pogostokrat je sedela mati na klopi pod ko¬
šato jablano in šivala; majhni otroci so se pri njenih
nogah igrali s cvetlicami, bolj odraščeni so skakali
okoli nje po zeleni trati in jo popraševali razne
reči. Vse na okoli je lepo zelenelo in cvetelo; v
bližnjem grmu se je oglašal slavec, na jablani pa
je drobila penica svojo pesem. Tudi srečnej materi
se je jelo srce veselja širiti in je zapela kako
pesem. Ko so otroci nekoliko odrasli, zapela jim
je s svojim lepo donečim glasom marsikatero pesem,
da bi tako vže zgodaj v njih budila čut za vse
pravo, dobro in lepo. Tudi otroci so poskušali enako
žvrgolečim ptičkom, peti s svojo materjo. Najraje
je zapela s svojimi otroci kako pesem na čast ne¬
beški kraljici, n. pr.

Nebo ino zemlja, vse božje stvari!

Z menoj se združite,

Marijo častite!

Nebeški Kraljici,

Prečisti devici

Po celom stvarjenji naj slava doni,

20

Kar etvaril je Bog od začetka sveta
Vsi hribi, doline,

Planine, ravnine,

Vsa zelša, drevesa
In vse njih peresa,

Vsi hvalo ženite kraljici neha!

Vse tiee pod nehom, vse ribe voda
Vse razne laznine
Premnoge zverine,
človeški jeziki,

Vsi božji svetniki!

Naj pesmica naša Mariji velja.

Tud’ zvezd migljajočih nezmerjen pas;

Zveličani zbori.

Vsi angeljski kori,

In vse, kar le more,

In kolikor more,

Naj z menoj se združi in poje na glas!

Dostikrat so očetu igrale v očeh solze veselja,
ko je prišel po šoli na vrt k svojej družini, ki je
bila skupaj pod jablano na klopi.

Tako sta znala v mlada otroška srca v zgodnji
mladosti vcepiti pobožnost in pa češčenje nebeške
kraljice. Več nego z lepimi besedami pa sta sto¬
rila s svojim lepim zgledom. Otroci so bili iz srca
pobožni; zato pa tudi ubogljivi, prijazni, lepovedni
in nagnjeni k vsemu dobremu. Kakor sta bila
oče in mati lep zgled vsem starišem v soseski,
tako so bili njih otroci mladini zgled nedolžnosti,
prijaznosti in lepega vedenja. Zato so večkrat rekli
stari fajmošter: „Najsrečnejša družina v vasi je uči¬
teljeva; je pa tudi najbolj pobožna in krepostna. 1 *

Učitelj s svojo družino je bil prav srečen in
zadovoljen; vendar pa je imel tudi svoje britkosti in

te

E'

dt

to

ir

M

P

n

P

t;

i

1

91

težavo. y se  pa je voljno sprejel iz božjih rok.
Rekel je: „Solnce ne more vedno sijati; zato pri¬
dejo po lepih, jasnih dnevih temni in oblačni. Vse
to pa je potrebno, da morejo rasti poljski pridelki
in lepo zoreti. Tako je tudi v človeškem življenji.
Morajo nas obiskati viharni in žalostni dnevi, da
pokažemo, koliko smo napredovali v krščanskej čed¬
nosti, in da se v njej utrdimo. Le tako smemo
pričakovati na onem svetu bogato žetev za naš
trud,“

Po deželi je radi vojske nastala huda dra-
gina; žito je imelo še enkrat toliko ceno, kakor
navadno. Pičli dohodki jima niso več zadostovali,
ker se je družina leto za letom množila. Tudi so
otroci dajali skrbnej materi nad glavo posla; mo¬
rala je za otroke vedno šivati, krpati staro obleko
in plesti nogovice. S tem je šel po vodi zdaten
zaslužek, ki si ga je popred zaslužila z ročnimi deli.
Pri splošnej draginji so prišli v hudo zadrego; trpeli
so pri vsej pridnosti in varčnosti pomanjkanje.

Necega dne reče mati očetu; „Oj, vže zopet
je zaboj za moko prazen; skoraj mu vidiš dno!
Kje naj jemljem kruha za toliko ust? Vrh tega
je še dokaj drugih stroškov. Ravno danes je pri¬
nesel črevljar tri pare poddelanih in dva para no¬
vih škorenj za otroke. Tudi"tvoja vsakdanja suknja
je vže tako slaba, da jej lahko šteješ niti. Nemo¬
goče nama je spraviti toliko denarja skupaj, da
pošteno preživiva in oblačiva sama sebe in svoje
otroke." — Bila je na to jako žalostna.

Mož jo skuša potolažiti. Pa njegove besede
niso dosti zdale; zato sede k glasovirju in zapoje:

Marija, skoz življenje
Ti srečno vozit’ znaš;

Ti pelji skoz trpljenje
Življenja čolnič naš;

Ti krmi ga v valovih,

Ti hrani ga v vetrovih;

Marija, hiti na pomoč!

Otroci so začeli z očetom peti, — potem pa
tudi mati. Vse je prešinilo novo veselje in upanje
na božjo pomoč.

Niso še pesmi speli, kar stopijo gosdod faj-
mošter v sobo. Častitljivi duhovni pastir je ravno
obiskal nekega bolnika. Nazaj grede sliši petje,
Veliko zaupanje družine na Boga in Marijo v teh
hudih časih ga zelo gane. »Znano mi je,“ reče,
„da ste v hudej sili; hočem vam dati žita po na-
vadnej ceni. Kakor veste, imam sam le pičle do¬
hodke, drugače bi vam žito podaril. Žito mi bote
pa plačali ob priliki, ko se vrnejo zopet boljši
časi,“

Starši in otroci se zelo razvesele; zahvalijo
se blagemu možu, bolj s solzami nego z besedami.
Z žitom so shajali ravno do žetve, ko je jenjala
dragina in bilo žito ceneje. Pomanjkanje, ki so ga
morali trpeti, bilo jim je le na blagor; zdaj so
skusili, da v sili pomaga Bog. „Če tudi je bila sila
velika,“ rečejo oče, »vendar nobenemu ni bilo treba
iti lačnemu spat. Naša skrb je bila večja nego
pomanjkanje. O pravem času nam je pomagal Bog
in dal kruha. Zahvalimo se mu in zaupajmo vanj.“

Otroci so cenili božje darove še bolj; dobro
in jasno so spoznali, da je Bog oni dobri oče, ki

23

ddje vsem potrebnega živeža in kruha. Od tega
časa so še bolj pobožno molili pred jedjo in po jedi.
Zdaj so še le prav jeli spoznavati besede: „Oči
vseh so obernčne na te, o Gospod, in daješ jim
živeža o pravem času.“

Zopet drugo pot so otroci oboleli za rudečico.
Skerbna mati je hodila od postelje do postelje. Več
noči ni zatisnila očesa. Mož jej reče, naj gre vsaj
nekaj ur spat; saj bo sam čul pri otrocih. Pa pre¬
več je skrbela za otroke, da bi bila mogla spati.
„Imava preveč bolnikov 1 ', reče, — „in oba dovolj
posla, da jim streževa". Tudi jo skerbna mati o
tem času še huje čutila revščino; bilo jej je bridko
pri srci; zato reče po hudej noči v jutru svojemu
možu: „Oj, kaj bol Toliko bolnikov je v hiši, pa
skoraj nič denarja! Ne znam si več pomagati;
hudo me boli srce."

Zdaj sede učitelj k glasoviru in zapoje poln
pobožnega zaupanja, kitico prelepe pesmi:

Neb6 ino zemlja vse božje stvari,

Zmenoj se združite,

Pa glasno recite:

Kjer huda je sila,

Marija je mila; —

Marija pomaga, kjer upanja ni.

Skerbna in žalostna mati je bila zopet poto¬
lažena; tudi so otroci kmalo zopet ozdraveli.

Tudi to terplcnje je bilo staršem in otrokom
na prid. Hvaležno so otroci spoznali, kar so starši
za nje storili. Dozdaj še otroci niso tako čutili,
kako ljubi so svojim staršem, in ljubili so svoje
starše še bolj serčno kakor do zdaj. Katarinka je

?4

potem večkrat rekla svojej materi: „Oj, ljuba
mati, vse svojo živo dni no bom pozabila ljubezni, ki
ste mi jo skazovali v mojej bolezni. Prizadevala si
bom, da tako dobre ; n skerbne matere ne bom nik¬
dar žalila; hočem vam delati veselje s tem, da bom
ubogljiva, pridna in se povsod lepo vedla. 11

V ljubezni, ki so jo imeli eden do druzega,
so bili starši in otroci še bolj srečni, kakor popred.
Otroci so pa tudi prav živo spoznali, kako velik
dar božji je ljubo zdravje; zato so vsak dan Boga
prosili zanj. Bolezen je, rekel bi, njih srečo in
zadovoljnost še pomnožila.

Četerto poglavje.

Bolna mati; neznana deklica.

Več let se je blagej učiteljevej družini prav
dobro godilo. V sreči in zadovoljnosti so dnevi hitro
tekli. Zdaj pa obišče Bog hišo teh dobrih ljudi z
novo nadlogo.

Veliko veselje sta imela oče in mati, ker jima
je Bog dal vže devetega otroka. Ali mati nevarno
zboli in dolgo ne more iz postelje. Vendar se je
zdelo, da se jej boljša in zdravje vrača. Mogla
je biti nekaj ur čez dan po konci. Na rojstni dan
svoje najstarejše hčerke je bila vže ves dan po
konci. Ker nikdar ni bila vajena biti brez dela,
jela je prirejati za hčerko star slamnik, katerega
je sama kot dekle nosila še v Lipoglavu. Hotela

S?5

je hčerko razveseliti vsaj z majhnim darilom za
godovni dan. Za gospodinska opravila je bila še
preslaba, V spretnej roki naše bolnice je postal
stari slamnik kakor nov, — kaj lepo pokrivalo za
hčerko, Kedor ni prav pogledal, menil je, da je
nov. Hčerka je bila seveda prav vesela tega darila.
Le nekaj je še manjkalo: kake olepšave, bodisi
lepega traku ali cvetlic okoli klobuka. Oče bi jej
bili to tudi radi omislili; če tudi niso imeli denarja
od več. Ali naša deklica si je mislila: „Naš
dobri, ljubi oče imajo vže tako toliko potrebnih
stroškov za nas; pač bi si imela za greh, ko bi
jih prosila, da mi kupijo nepotrebno olepšavo za
klobuk. “

Ves dan se je mati prav veselo ukvarjala s
tem delom. Ali po noči hudo zboli. Tožila je, da
jo mučijo hude bolečine. Loti se je tolika slabost,
da je mislila, morala bo zdaj, zdaj umreti. Mož
se zelo prestraši, prižge luč in zbudi Katarinko.
Katarinka zbudi druge brate in sestre. Vsi so pri¬
šli k bolnej materi jokaje in zdihovaje. Po hiši
nastane velik jok in zdihovanje. „Oj ljuba mati“,
prosi majhni sinček, stegovaje svoji roki proti po¬
stelji, „prosim vas mati, vendar ne umreti!“ Tudi
najmlajši otrok v zibelki se zbudi in začne jokati.

Jok in vpitje otrok mater še bolj prevzame;
zato pelje mož otroke v drugo sobo in jim reče:
»Ljubi otroci, molite, molite za svojo mater!"
Hitro vsi pokleknejo in sklenejo svoje majhne ro¬
čice. Huda bolečina in žalost razjeda očetovo serce,
ko vidi pri svitu berleče lampice svoje otroke, ki
so v nevarnosti, da zgube svojo mater. Katarinka,

26

ki je držala v naročji najmlajšega otroka, začne
na glas moliti: »Ljubi nebeški oče! Oj, ne vzemi
nam naše ljube matere ! Daj jim zopet ljubo zdravje!*'
„D£i, ljubi Bog, ki si vsem dober oče; ti vidiš te
jokajoče otroke, znana ti je moja žalost, vendar ne
boš tem revnim otrokom vzel matere, katere še
tako zelo potrebujejo!“ je zdihoval učitelj na  tihem.

Potem gre zopet v spalnico in sede k postelji
svoje bolne žene. Strese se strahu in je bil skoraj
bolj bled, kakor bolna mati, katerej je nekoliko
odleglo. Sč slabim glasom mu reče: »Nikar toliko
ne skerbi, ljubi mož! Čutim se vže boljšo. Bog bo
vže pomagal! Pomiri se in spravi otroke spat.“
Stori tako; le Katarinka ostane po konci. Noč je
prešla mej skerbjo, strahom in tiho molitvijo.

Ko se prične daniti in je perva jutranja za-
rija rumenila okna, šla je Katarinka klicat svojo
botro, logarico. Logarica je precej prišla. »Hvala
Bogu, da ste prišli draga botra!" reče učitelj.
»Ostanite pri bolnici in pazite na njo. Jaz grem
hitro v mesto po zdravnika." Po teh besedah
zgrabi za klobuk in palico ter hoče iti. Bolnica
pa mu reče: »Nikar ne hodi, ljubi mož; zdravnik
in lekarna sta za nas predraga. Vže smo poteg¬
nili plačo za četrtino leta naprej, več pa ne do¬
bimo. Tudi se čutim veliko boljšo. Upam, da bo
Bog moj zdravnik in me ozdravil brez zdravil,
kar lahko more. Ali vsaj počakaj še en ali dva
dni."

Tudi botra reče: »Jaz menim ravno tako;
mislim, da bolezen po noči ni bila tako nevarna,
kakor se je zdelo pervi trenutek. Predolgo ste bili

2 ?

včeraj po konci; preveč ste se še zanašali na svoje
moči. Delo, ki ste ga imeli s klobukom, seveda
bi vam bilo drugače le igrača; zdaj pa je bilo tudi to
majhno delo pretežavno za vas. Le verjemite mi, sla¬
bost, ki vas je po noči napala, prišla je le od tod.
Lansko leto, kakor veste, sem imela ravno tako
bolezen, Zdravnik v mestu mi je svetoval, naj ra¬
bim neko zelišče, kmalo sem ozdravela. Tudi za
vas bo to zelišče skoraj gotovo najboljše zdra¬
vilo. Prav lahko ga je dobiti, ker rase po naših
krajih.

Bolnica jej priterdi, mož pa ima proti temu
še vedno svojo pomislike; zato reče: „Meni se
belezen ne zdi enaka; tudi je človeška narava zelo
različna; zdravilo, ki enemu koristi, je lahko dru¬
gemu brez koristi, dh, celo škodljivo. Ravno zato
je potreba zdravnika, ki zna vse to razločiti.“
Hotel je na vsak način iti. Ženi pa ste ostali pri
tem, da hočete poprej poskusiti domače zdravilo.

»Škodovati nikakor ne more“, reče botra;
»ko bi se pa slabost povernila, je še zmiraj čas,
da pokličete zdravnika. 11  Potem je opisala dotično
rastlino, in povedala, kako jo gre rabiti. Katarinka,
ki je tudi za botro nabirala onih rastlin, vstane
precej, da jih gre nabirat. .JSTazadnje mož privoli;
vendar pa reče, da ne bo poslušal nikogar več, če
jej v dveh ali treh dneh ne bo odleglo, ampak bo
poklical zdravnika. „Oj, vže tako smo predolgo
odlašali, ker smo se bali stroškov. Morali bi se
bili deržati zlatega vodila: Precej v začetku kake
nevarne bolezni pokliči razumnega zdravnika, po¬
zneje je pogostokrat pomoč prepozna."

m

Katarinka dene svoj novi slamnik na glavo;
natakne lično pletarico na roko in reče materi:
„Kmalo bom zopet tukaj z rastlinami; saj prav
obilno rastejo na starem gradu poleg razvalin. 1 '

Zdaj se oglasi majhni Bogomilček: Katrica,
glej, da ne greš preblizo gradu ; ondi straši ajdovska
deklica, katero ljudje semtertje vidijo. Ona ni pri¬
jazna otrokom; skerbi, da ti ne stori kaj žalega."

„E, to je le pravljica, s katero straše neu¬
bogljive otroke, da ne plazijo preblizo razvalinam.
Lahko bi padli v kak prepad ali pa bi se na-nje
porušilo kako staro zidovje in jih ubilo", de na to
Katarinka.

Katarinka je šla skozi vert, gredoč vterga
hmeljevo vejico z lepimi temno zelenimi listi in
medlo zelenimi luskinjastimi popki. To svežo vejico
si ovije lepo okoli slamnika mesto primerne umetno
narejene olepšave ali kakega traku. Brzih nog
hiti potem dalje.

Pot je držala zdaj po sončnatih krajih, kjer
so rasle razne lepo dišeče cvetljice, zdaj med gostim
senčnatim drevjem in germovjem. Prišedši v sredo
gostega germovja, poklekne, sklene svoji roki in
začne moliti za svojo bolno mater. Potem gre
dalje; kmalo pride na nezaraščen prostor, ki ni bil
daleč od razvalin. Na enkrat zagleda mej drugimi
rastlinami veliko onih, katerih je prišla nabirat.
Hitro jih začne tergati. Mej tem pa je vedno tiho
molila in k Bogu zdihovala takoj „Ljubi nebeški oče,
blagoslovi te rastline; daj mojej ljubej materi zopet
ljubo zdravje; pomagaj nam v tej zadregi!" Vse
na okoli je bilo tiho in mirno; le černi murenčki

so so sončili pred svojo luknjo in cverčali, po bliž¬
njem germovji pa so se oglašali krilati pevci.

Katarinka je nabrala skoraj vže polno pleta-
rico zdravilnih rastlin. Na enkrat se jej zdi, da
sliši stopinje po listji in dračji. Ozre se okoli
sebe; — iz gerinovja se jej bliža belo oblečena
deklica; zdi se jej, kakor bi plavala po trati, tako
tiho stopa. Na glavi je imela bel robec, ravno tak,
kakor ga je videla na stari sliki v cerkvi. Taka
pokrivala so nosile deklice na gradu, preden so ga
poderli. Groza jo spreleti, ker se spomni ajdovske
deklice, ki se baje na gradu prikazuje ljudem.
Kmalo se pa ojači in bistro gleda čudno prikazen.
Deklica je bila šibke, vitke rasti, ne kaj večja od
Katarinke ; zdelo se jej je, da jo skoraj enake sta¬
rosti. V desnici je deržala lično torbico se sreberno
ključavnico, z levo je pa pod brado deržala svoj
robec, ki ga je imela okoli glave. Prav prijazno
se je smehljala; tudi nje obličje je bilo prijazno
in prikupljivo, pa prav cvetoče. Katarinko mine
ves strah.

Neznana deklica gre proti njej in jo prav
prijazno ogovori; „Ti li morem storiti veselje z
lepim srebernjakom ?“

Katarinka se zelo začudi, ko jo sliši tako
vprašati. „Seveda!“ reče; „saj ravno zdaj moji
starši prav zelo potrebujejo denarja. Kako pa to
veš? Kako ti je prišlo na misel, da mi ponujaš
denar ?“

„Le poslušaj 11 , odgovori neznana deklica, ka¬
tero je Katarinka pervi trenutek res imela za kako
prikazen; „po neprevidnosti sem ravno kar zgubila

30

t

svoj klobuk, Prišla sem jako daleč, pa imam še .
dolgo pot, preden pridem do doma. Zelo mi vstrežeš, i ^
če mi za dober denar prodaš svoj klobuk! Mi ga
li prodaš?

„Prav rada“, odgovori Katarinka; je še precej ,
čeden in mi je zelo všeč. Za god so mi ga dali
mati. Poprej so ga nosili sami, zdaj so ga pa za¬
me prenaredili; imam ga danes pervič na glavi.
Dela mi veliko veselje. Na korist svojej materi ga
pa prav rada prodam; saj bi rada svoje življenje
dala za mater!"

„No to je prav lepo 1“ de na to neznana dek¬
lica. „Ali jaz bi hitro rada kupila pokrivalo. Ko¬
liko ga ceniš ?“

„Ne vem, koliko bi bil vreden slamnik, ker
je vže nekoliko obrabljen. Menim pa, da en gol¬
dinar ni preveč cenjen; toliko je še vreden", —
reče Katarinka.

„To je pač premalo! Pokrivalo je lično zde¬
lano po noši, ki je sedaj v navadi. Silno rabim
slamnik, zato ti rada dam zanj dva goldinarja.
Zdaj mi še berž povej, koliko hočeš za hmeljev cvet,
ki je za lišp slamniku ? Je res lepa olepšava!“

Katarinka pogleda debelo neznano gospodi-
čino, ker je menila, da se šali. Ni pa se norče¬
vala ; marveč se je zelo motila; — menila je, da
je hmeljeva vejica s cvetjem umetno narejena, da,
da prav umetno, ker je na las podobna pravej.
Premotil jo je slamnik in obleka deklice ; slamnik,
če tudi nekoliko obnošen, je bil najboljše verste;
tudi Katarinkina druga obleka, če tudi priprosta,
je bila narejena tako, kakor so se nosile deklice

31

boljših stanov. Zato reče, ogicdovaje h moljevo ve¬
jico, ki jej je bila zelo všeč: »Res je lepa; težko
se dobi taka! Moja mati so naročili z Laškega
cvetlic, ki so bile pač zelo drage, pa ne tako lepe.
Bile so prav žive barve, pa ti bledo-zeleni cveti
in temno-zeleni listi so mi bolj všeč. Tildi prav
dobro pristoje rumenkastemu slamniku, ki ga tako
priprosto, pa vendar okusno zaljšajo. Le povej,
koliko hočeš za hmeljev lišp!“

„Tega ti dam po verhu“, odgovori Katarinka,
vzemši klobuk z glave in ga poda neznani deklici.

»Zastonj pa hmeljevega cveta nikakor nečem;
bilo bi predrago darilo 11 , odverne. Potem vzame
robec z glave in si dene klobuk na lepo rumenkasto
kodrasto glavo. »Klobuk mi je ravno prav; mislim,
da se mi dobro poda! Kaj meniš ? 11

Katarinka prikima.

»Veš, kaj ? — reče deklica, meni se zelo
mudi; ne bodeve tratili veliko besedi. Za klobuk
ti dam en Srebrnjak, za hmeljev lišp pa tri. Toliko
je hmeljev cvet vreden ; saj je, kakor bi bil svež . 11

»Seveda tak je res ! 11  reče smeje Katarinka;
»zato tudi ne urnem, zakaj bi bila hmeljeva vejica
toliko vredna. Mislim da pod milim soncem ni
človeka, ki bi toliko dal za hmeljev cvet . 11

»Seveda, ker ne znaš ceniti tako robo!“ za¬
grne deklica, vzame cekin iz žepa in ga ponuja
Katarinki, češ, zlat velja ravno štiri srebernjake,
uaj ga le vzame brez skerbi.

»Ne smem vzeti, ker je preveč! — No —-
da ti le ni premalo, meni tudi ni preveč! de zopet
deklica.

32

Katarinki ni prišlo na misel, cla ima neznana
deklica svežo hmeljevo vejico za umetno narejeno;
zato se še dalje brani vzeti denar. Kavno je hotela
povedati deklici, da v njih hmeljišči poleg -  hiše raste
na tisoče tacih vejic; za ta denar jih kupi lehko
polno vročo. Tako bi se bili deklici porazumeli.
Pa na enkrat zaslišite poštni rog. „Oj, reče deklica,
moj voznik je vže na verhu! Mati mi migajo z
voza z belim robcem! Z Bogom!" Pri teh besedah
jej verze zlat v pletarico z rastlinami in hiti urnih
korakov proti kočiji in stopi v njo. Postilijon za¬
vihti bič, in ker je cesta deržala navzdol, zginila
je kočija na enkrat izpred oči, kakor bi se bila
vderla v zemljo.

Katarinka bi bila imela vse to za sanje, ko
ne bi videla zlata na rastlinah v pletarici. Pre¬
mišljevala je, kaj je pač neznano deklico napotilo,
da je draže plačala hmeljevo vejico, nego slamnik
sam.

„Naj bo, kar hoče, vsaj to je gotovo, da je
Bog uslišal mojo molitev za bolno mater. S tem
denarjem si morejo oskrbeti vsaj najpotrebnejšo
pomoč v svojej bolezni, pa še tudi kako tečno jed
po verhu. “

33

a Peto poglavje.

'  Dobri in ljubeznjivi otroci.

e Katarinka dene pletarico dišečih rastlin na glavo

0 in si misli: „Oj, kako bodo moji ljubi starši veseli
ij denarja, ki jim ga v tej sili prinesem domov. Pač
, je pomagal prav očevidno sam Bog! Pra urno
2  moram iti proti domu; saj sem danes dovolj rastlin

1 nabrala. Ker sonce hudo pripeka, bode mi pleta-
i r ica mesto slamnika delala senco." Kakor berkha
. serna jo drobi po porebri proti domu.

i „Oj, ljuba mati, kako srečna sem bila danes!

, Le poglejte cekin, ki sem ga dobila", — zakriči
materi, komaj stopivši črez prag.

„Kje in kako si dobila ta cekin; velja enajst
goldinarjev; s tem nam je pomagano v pervi za¬
dregi; to je precejšni denar za nas!" rečejo oče
veselo, ogledovajc rumeni cekin.

Tudi bolna žena so skloni v postelji in vzame
cekin v roko; tudi njej se zvedri oko.

Tudi majhni Bogomir postane radoveden, zato
reče: »Pokažite še meni zlato, da bom vsaj videl,
kako je; saj ste mi vže toliko pripovedali o zlatu,
kako lepo se sveti." — Mati dajo otroku cekin v
veko. „Oj, kaj je le to!“ reče; „mislil sem, Bog
zna, kako je, ker toliko govore o zlatu. Potem¬
takem imamo v našej majhni dolinici veliko več
lepšega in bolj rumenega zlata. Kaj je v primeri
ž njim ta-lc majhna reč? Ko sonce zahaja, so ob¬
laki in vcrlmnci gora, voda na mlinskih kolesih in
okna hiš od čistega zlata, saj se svetijo, kakor
zlato. Najlepši zlat je pa še zahajajoče sonce."

Krištof Šmid IX.

3

34

Potem pove Katarinka, da je dobila zlat od
neke gospodičine za svoj slamnik. Materi se obraz ' )3
zatemni, veselje jo mine. Mislila je, da jej je dala
zlat v naglici mesto srebernjaka.

Katarinka zapazi materino žalost in misli, ^
češ, žalostni so, ker sem prodala godovno darilo. ^
Zato reče materi: „Nikar ne bodite hudi, da sem '
prodala klobuk, katerega ste mi z velikim trudom ' 3
naredili za god. Zelo mi je bil všeč, in kot go- 31
dovno darilo še toliko bolj. Prav -  težko sem ga 1
prodala. Ali vas imam vendar še stokrat raje. Pro¬
dala sem klobuk, da vam prinesem denar, ker ga ’
v bolezni potrebujete. 11

„Nisem mislila tako, draga hčerka. Tvoja
ljubezen me zelo veseli. Ali denarja ne moremo
obderžati z dobro vestjo. Pri tvojej kupčiji je bila
gotovo kaka zmota. 11

„Seveda, mora biti tako! 11  rečejo tudi oče.

„S cekinom ne plača obnošenega slamnika nihče,
ki je pri zdravej pameti. Neznana deklica se je v
denarji zmotila, ali pa je tako lahkomišljena in
nevedna, da jej ne gre dajati denarja v roko. 11

„Saj mi je dala za slamnik le en srebernjak,
tri druge pa za hmeljevo vejico, s katero sem olep¬
šala svoj slamnik. To mi je rekla sama kar na¬
ravnost 11 , izgovarja se Katarinka.

„0, zdaj mi je pa vse jasno! Neznana gospo-
dičina je mislila, da je umetna roka naredila hme¬
ljevo vejico, katero si utergala v našem plotu;
zato ti jo je plačala tako drago 11 , odgovori mati.

„Seveda!“ priterdijo oče; „dcnar moramo
verniti!“

35

)d »To moramo storiti, ko bi obderžali denar,

IZ  bilo bi, kakor ukradeno", priterdi tudi bolnica,
la »Seveda je tako, ljubi starši", reče Katarinka;

»zdaj pač vem, zakaj se je deklica tako čudila
i, hmeljevej vejici. Nisve se razumeli. Eekla je da
3. je vejica kakor sveža, in jaz sem jej priterdila.
n Pa menila je, da je tako umetno narejena, kakor

u bi bila sveža. Kes čudna pomota. Kako pa jej

morem dati denar nazaj? Saj ne vem njenega
i imena, niti kam popotuje; ali od kod je prišla."

„Vse to boš pa zvedela na pošti", rečejo oče.
i »Ker se vozi s pošto, zapisano je njeno ime ali pa
matere v poštni knjigi. Tudi vselej poštarica po-
i izvedeva prav natanko po imenu, bivališči in druzih
i okoliščinah popotnikov. Precej sedi in piši gospo¬
ščini, napis pa ti bo povedala ali napisala pošta-
rica sama. List in denar moraš na pošti precej
oddati. Tako bo gospodičina kmalo dobila svoj
denar. Bog ne daj, da bi bilo pod mojo streho
krivično blago, ki nima teka in ne prinese blago¬
slova božjega. Če le tudi slamnika samega ni plačala
predrago? Kaj meniš, Terezija?"

Bolnica odgovori: „Deklica je klobuk zelo
potrebovala; tudi je še tako lep in dober, da ga
more še dolgo nositi; zato ni plačan predrago se
srebernjakom. Toliko sme vže dati za-nj; in z dobro
vestjo smemo obderžati ta denar."

Katarinka je znala dobro liste pisati; hitro
napiše list in ga prinese pokazat očetu. Oče pre¬
gledajo list in semtertje popravijo kako besedo;
sploh pa ga pohvalijo. Potem ga Katarinka pre¬
piše prav čedno in lepo na čisto; pisala je tako:

3*

36

Blagorodna gospodičina! ^

Bo naključji svo sc snidili na Starem gradu, ^
ko som nabirala zdravilnih željišč za svojo bolno
mater. Nenadoma si zahtevala, naj ti prodam
svoj slamnik. Ker si ga na popotovanji potre¬
bovala, veselilo me je zelo, da ti morem s tem
vstroči; tudi si slamnik plačala prav dobro.

O hmeljevi vejici, ki zalša slamnik, sve se ?
pri kupčiji zelo goljufali. Gotovo si kmalo za- 'j
pazila zmoto; mene so še le moji dobri starši ^
spomnili na to. Jako mi je žal, da nisem precej
zapazila pomote. Ravno sem ti hotela povedati,
da je na tisoče takih vejic v našem hmeljniku;
pa postiljon je zatrobil, zbežala si in vergla cekin
v pletarico.

V listu ti pošljem nazaj denar za hmeljevo
cvetje, ki je bilo le v tvojej domišljiji umetno
narejeno. Kar pa si za slamnik preveč dala,
sprejmem'hvaležnega serca, in to tem bolj, ker
so moji ljubi starši v hudih denarnih zadregah.

Pozdravljam svojo neznano dobrotnico in ostanem
vedno hvaležna

Katarinka Kopitar.

Zdaj jej dajo mati zlat in rečejo: „Prosi
gospo poštarico, naj ti zlat zmonja. Tri sreber-
njake deni v pismo in jo prosi, naj ti list zape¬
čati. Četerti srebernjak za klobuk je pa tvoj; s
tem stori, kar hočeš."

„Oj, smem to storiti, draga mati? Potem
vže vem, za kaj ga bom rabila. Ker oče dvomijo,
da bi pomagala zeljišča, šla bom po zdravnika, da

vas ozdravi. Za to bo menda ta denar zadostoval,
Seveda bo treba v lekarni plačati tudi zdravila,
linam še nov svilnat robec; dala mi ga je botra
logarica; tega hočem tudi prodati; s tem plačam
lahko vsc“, modruje Katarinka.

Ko sliši nekaj let mlajša sestrica Rezika tako
govoriti Katarinko, oglasi se tudi: „Jaz hočem pa
prodati svoj lopi zavratni, biserni lišp, ki mi ga
jo tudi botra dala. Za bisere dobim tudi precej
denarja 11 . — Njeni biseri so bili seveda stekleni in
brez vsake veljave. V njenih očeh pa je Ril lišp
neprecenljive vrednosti, ker je bil njen edini.

Majhni Janezek pa reče : „Jaz hočem pa pro¬
dati svojega belca!“ — tako je imenoval svojega
lesenega konjička, na katerem je ravno prijezdil,
in katerega je imel zelo rad.

Majhna Lojzilca, ki je držala svojo punčiko
v naročji, pristavi: ,,Jaz hočem prodati svojo pun-
eiko. Seveda se bo ve težko ločili, bodem morala
jokati. Pa materi na ljubo to rada storim! Mati
potrebujejo zdaj denarja ! 11

„To je pa dobro! zdaj imamo denarja, kakor
trave na vertu 11 , vsklikne Janezek.

Oče pohvalijo otroke, ker tako lepo kažejo
ljubezen do matere; materi pa so se solzile oči
veselja nad dobrimi otroci. Zato reče:

„Dobri otroci so največje vesolje staršem v
srečnih časih, v nesreči pa so jim najslajša tolažba . 11

38

Šesto poglavje.

Poštarica.

Katarinka se je precej pripravila na pot v
bližnje mestice, kjer je bila pošta. Bilo je v me¬
stice dobro uro hoda. Rezika jej posodi svoj
slamnik. Mati jo opomnijo, naj na vertu odreže nekaj
posebno lepili glav cvetnega zelja; dene jih v pic
tarico, da bi jih v mestu prodala. Večkrat so mati
rekli: „Ce dobro gospodinjo pelje pot po polji ali
tudi samo skozi hišo, naj vselej pomisli, če bi ne
mogla pri tem opraviti še kako drugo delo. Nikdar
naj rada ne hodi s praznimi rokami."

Katarinka, prišedši v mesto, je šla naravnost
na pošto. Poštarica, še cvetoča in jako zgovorna
gospa, je sedela pri oknu in pletla. Katarinka
gospo prijazno pozdravi in ponižno vpraša, če ve,
od kod ste bili tuja gospa in gospodična, ki ste se
danes zjutraj peljali s pošto.

„Bila je gospa Zolendolska in njena hčerka
Rozika", odgovori poštarica. ,,Prišli ste se svojega
posestva Zelendola in se peljete v glavno mesto,
kjer vže več časa živi gospod Zelendolski. Pa kaj
te briga ta imenitna gospoda, revno dete ? kaj imaš
ž njo opraviti ?“

Katarinka vzame pismo in zlat, pomoli ga
poštarici in reče: ,,Pri neki majhni kupčiji mi je
gospodičina Rozika plačala tri srebernjake preveč.
Rada bi jej denar po pošti nazaj poslala; zato
prosim, da bi mi zmenjali ta zlat."

„Raca na vodi! to je morala biti pa pač ve¬
lika kupčija, da ste se kar za tri srebernjake ušteli!

39

vidi se M, ljubo dete, da bi imela toliko kup-
C1 J°! Kaj pa si jej prodala? Smem li zvedeti?“

Katarinka prične pripovedovati. Mej tem stopi
v sobo v svoji postiljonski opravi hlapec, ki je pe¬
ljal gospodo in se ravno vcrnil s praznim poštnim
vozom. V roki je deržal verč piva in sedel k mizi,
ki je stala v kotu sobe. Molče posluša nekoliko
ca sa, potem pa reče smeje: „Oj, ta je ona preme¬
tena prodajalka cvetlic, ki je prodala hmeljev cvet
12  bližnjega germa gospodičini Zelendolski za tri

srebernjake!“

„Kaj, za tri srebernjake je prodala hmeljevo
vejico ? Kaj tacega pa se ne zgodi vsak dan!“
r eče gospa poštarica.

„Kes deklica ume prodajati hmeljev cvet!“
de zopet postiljon in prime ob enem za verček.
»Vendar si ne želim, da bi vsaka hmeljeva vejica
veljala tri srebernjake. Potem bi taki pošteni ljudje,
kakor sem, ne imeli več dobrega požirka! Vendar
pijem na zdravlje modre prodajalko hmeljevega
cvetja! Na zdravje!“ — in potegne dobro iz verča,
da je bil prazen.

„To je pa jako čuden dogodek!“ reče zopet
gospa; „moram ga natanko zvedeti. Idi sem, ljuba
deklica! Saj si pač trudna, lačna in žejna? Sedi
tukaj le sem k meni na stol! Glej, tu imaš pa
kos belega kruha in kozarec dobrega černega vina.
Povej mi vse prav natanko in obširno! Kako je
prišlo gospodičini na misel, da je kupila od tebe
hmeljev cvet? Kaj je hotela z njim? Vse to mi
povej!“

40

Katarinka začne pripovedovati: „Na poti je
gospodičina zgubila svoj klobuk!"

„Kaj!“ reče gospa na glas, „kaj, klobuk je
zgubila! Jaz menim, da je popred še glavo zgu¬
bila! Ali-kako ga je mogla zgubiti? Ko se je od
tukaj odpeljala, imela jo svoj klobuček na glavi.
Bil je prav ličen in iz drage robe. Tudi ga je
imela z lepim pisanim trakom dobro privezanega
na glavi. Kako je pač mogla zgubiti klobuk?"

Seveda Katarinka ni znala tega povedati.
Zdaj se zopet oglasi postiljon pri praznem verču
zs mizo: „To pa jaz vem; saj sem bil zraven!
Gospodičina je prav živa, rekel bi, precej nepre¬
vidna in lahkomišljena deklica. Niti trenutka ni
mogla mirovati. Zdaj je zapela kako pesmico, zdaj
sem jej moral kako zatrobiti na rog; zdaj se je
obesila na levi, zdaj na desni strani iz kočije in
opazovala okolico. Potem je sedla za nekaj tre¬
nutkov. Kmalo pa je jela tožiti, da jej je vroče;
zato odveže pod brado trak, s katerim je imela
privezan klobuk. Prišli smo na ozek, zidan most,
ki je blizo slapa. Deklica je bila veselja raz sebe,
videti, kako se peni deroča voda po skalovji v
prepad. Obstal sem na mostu, kjer se slap naj¬
lepše vidi. Vstane v kočiji in se čudi z obema
rokama lepemu naravnemu prizoru. „Oj, kako to šumi
in se peni!" reče. „Zdi se mi, da vidim reko belega
mleka pred seboj! Oj, kako poskakujejo vodene
kapljice, da se potem razpraše u sreberno beli
prah! Vse grmovje in skale se lesketajo, kakor
deževnih kapljic." Tako in enako je deklica ob¬
čudovala slap; seveda si nisem zapomnil vseh besed.

41

čudenja ni bilo ne konca, ne kraja. Na enkrat po¬
tegne veter, — in njen lepi klobuk leži v vodi!
Ko jej ga je veter potegnil z gdave, hotela ga jo
zgrabiti; bila bi skoraj ž njim vred skočila v va¬
love peneče vode. K sreči jo je mati še ob pravem
času prijela in obderžala. Hitro sem skočil na tla,
da bi dobil iz vode klobuk. Bilo je prepozno. Va¬
lovi so se igrali ž njim, zabračaje ga zdaj na to,
zdaj na drugo stran. Kmalo nam je zginil izpred
oči. Seveda sem se na tihem smejal, če tudi mi je
bilo samemu žal po lepem klobuku!"

„Kaj pa je rekla gospa svojej hčerki, ko je
zgubila klobuk in bi se bila tudi sama lahko po¬
nesrečila?" vpraša poštarica.

„Ni se tolika ploha vlila na živo in lahko-
mišljeno hčerko, kakor sem pričakoval", odgovori
hlapec. „Obledela je gospa, ko je videla svojo
hčerko le za las viseti nad prepadom. Tresla se
je po vsem životu in bila bleda, kakor ta-le kip
na omari. Potem pa je jela svojo hčerko prav Iju-
beznjivo svariti in opominjati. Nisem si zapomnil
vseh naukov; svarila jo je blizo tako-le: ,,Glej,
Rozika! tvoja lahkomišljenost bi te bila skoraj sto¬
rila nesrečno. Malo je manjkalo, da se nisi pre¬
kucnila v prepad. Oj, koliko žalost bi bila storila
meni, svojej materi, ki te tako ljubi! Ge ne po¬
staneš previdnejša in lepovednejša, zašla boš na
pota, na katerih boš postala častno in večno ne¬
srečna. Zahvali se z menoj vred Bogu, da te je
rešil; obljubi mu pa tudi, da sc hočeš poboljšati."

Rozika si je materino opominjevanje globoko
v serce vtisnila. Zato reče se solzami v očeh:

42

„0j, ljuba mati, bili ste mi angelj varuh! Zahvalim
se vam zato! Tudi vam obljubim, da se hočem z 1
božjo pomočjo poboljšati!"

Te besede zale hčerke so mi bile zelo všeč.
Mislil sem si, če tudi je živa. kakor živo srebro,
in skočna, kakor mlada serna, vendar je dobra de¬
klica. Materine besede bodo stoteren sad obrodile."

„Bog daj, da bi!" priterdi poštarica. „Kaj
pa se je potem zgodilo?"

Postilijon pripoveduje: „Prišli smo na pod¬
nožje hriba, preko katerega gre cesta. Ko gospo-
dičina zapazi stezo, ki se vije po hribu na verliunec,
prosi mater, naj sme iti peš, češ, da si dobro
ogleda visoke skale, zaraščene hribe in globoke
doline, kar iz kočije ni mogoče. Tudi jej je vožnja
po klanci navzgor prepočasna; rada bi si pa tudi
ogledala blizo razvaline starega gradu, poleg ka¬
terega se vije pot. Mati jej dovoli, sama pa
je ostala na vozu. Videl sem od daleč, kako je i
hitela, kakor bi jo veter nesel, po stezi proti tej
le deklici, ki je poleg pota nabirala zelišč, in od
nje kupila slamnik z dragim hmeljevim cvetjem,
kakor je menila.

Ko je prišel voz na verh hriba bila je go-
spodičina vže pri nas, vsa vesela in zadovoljna. Na
glavi jo imela lep slamnik; bolj je pristojal rumeno
kodrastej glavici, nego poprejšnji svilnati."

„Slamnik je kupila od mene!" reče Katarinka,
in pove zmoto o hmeljevem cvetji.

„Kako pa je bila gospa zadovoljna s to kup¬
čijo? Povej, Janez! saj si vse videl in bil zraven",
vpraša zopet poštarica.

43

„Nič kaj ne“, odgovori postilijon, »kar se vže
tudi samo ob sebi ume“.

»Klobuk nisi se srebernjakom plačala pre¬
drago, hmeljev lišp, za katerega si dala tri srebcr-
ujake, ni vreden niti en krajcar?"

»Kaj, kako? saj ste vi še več dali za cvet¬
lice, ki jili imate na klobuku in niso niti polovico
tako lepe in lično izdelane!" odgovori Rozika.

»Si mar slepa? Ali nimaš oči?" de na to

gospa.

Hčerka je še vedno mislila, da ima prav;
zato reče: »Le pošlatajte nežno cvetje, kako lepo
Šumija; ros so lep še nekoliko perst prijemlje, pa
se bo vže posušil. Gotovo nisem predrago plačala
cvetja, in kako umetno je vse izdelano!" — Na¬
zadnje je gospodičina vcndar-le spoznala svojo zmoto
in zarudela do ušes, kakor rak, če ga veržeš v
krop."

»Kaj pa je potem rekla mati? Tudi to bi
rada slišala. Ali je dobro oštela lahko mišljeno
hčerko?" poprašuje poštarica.

»Gospa je hčer prav lepo učila in opominjala",
odgovori postilijon. »Rad bi si bil zapomnil vse,
pa nisem mogel. Mej drugim je rekla, kazaje na
hmcljevo vejico: »G^ej, moj otrok, tako varajo oči!
Mislila si si kupiti za svoj klobuk krasen lišp, da
bi ga nosila leta in leta; mesto tega imaš pa le
navadni hmeljev cvet, ki bo jutri vže zvenih Tako
se ljudje čestokrat zmotijo. Da, največa napaka
ljudi je, da se dajo le preradi preslepiti od vnaj-
nosti. Marsikatera zala deklica je vže prodala za
prazno prilizovanje, mamljive obljube in kratko

44

veselje, ki zgine kakor dim — svojo nedolžnost, čast,
sladki mir vesti, da srečo vsega življenja. Zelo se
bojim za-te, ker si tako neizrečeno lahkomišljena.

Na mostu je tvoja lahkomišljenost stavila življenje
v nevarnost. Komaj si utekla smerti in mi oblju¬
bila, da se hočeš poboljšati, zdaj si pa storila zopet :
to neumnost. O, glej vendar, da se odvadiš svojo !
lakkomišljenosti. Vsem in povsod se vedi in delaj
previdno, drugače znam nad teboj doživeti mesto
veselja le žalost in bridkost!"

Poštarica, ki se je popred smejala na ves
glas, postane resna. „Resnično“, reče gospa Zo-
lendolska je prav modra in skerbna mati. Kaj pa
je rekla hčerka na te lepe nauke in opominovanja, i
ki bi si jih moral vsak človek dobro zapomniti,
da, globoko vtisniti v serce."

„Gospodičina je postala molčeča", reče Janez; !
„nisi več spravil besede iz ust; tudi ni hotela, da
bi jej še kako zatrobil na rog. Imela je vedno ob¬
jokane oči. Prišcdši k mestu, jo prosila mater še
enkrat odpuščenja; tudi je obljubila, da se hoče
povsod vesti po naukih svoje matere."

„Tako storimo tudi mi!" pristavi jpoštarica.
„Vsem nam bo to na korist, posebno pa še mla¬
dini. Tudi ti, Katarinka, — kaj ne? — mi ob¬
ljubiš, da sc boš tako vedla!" Katarinka prikima.

Poštarica zdaj vzame zlat in da zanj štiri
velike srebernjake. Katarinki pa še reče: „Tudi
pismo bi rada prebrala, če mi to dovoliš!"

Katarinka jej da pismo. Pazljivo ga prebere
in jej reče: ,,Pisma pa ni sestavila ta-le zala gla¬
vica, niti si ga sama pisala!"

45


Katarinka zagotovi gospej, da ga je sama se¬
stavila. Oče so jej semtertje popravili le kako be¬
sedo. Potem pa ga je tudi sama prepisala na lepo.

„Dobro, saj se bom precej prepričala, če znaš,
res tako lepo pisati", odgovori poštarica. Potem
zloži skupaj tri srebcrnjake, priloži jih pismu in
vtakne vse v zavitek. „Tukaj imaš nadpis za pismo;
le napiši ga, da bom videla, kako znaš pisati",
reče poštarica deklici.

Katarinka vzame pero in prav lepo napiše
nadpis. na list. Gospa se jej čudi in roče: ,,De¬
klica, prav lepo in spretno znaš pisati! Jaz sama
ne znam tako. Prav dobro so te naučili oče."

Potem poštarica pismo zapečati in ga dene k
dru gim listom v zavitek, rekši: ,,Danes zvečer bo
šlo s pošto vse naprej, gospodi čina bo jutri vže
dobila tvoj list in denar. Si prav spretna, pa tudi
poštena deklica. Ostani vodno taka, in ni mi še
treba voščiti, da bi bila srečna."

Sedmo poglavje.

Zdravnik. ••

Katarinka vpraša zdaj še priiazno in zgo-
govorno gospo, kje stanuje zdravnik. Radovedna
poštarica je hotela zdaj tudi precej zvedeti, kaj
ima opraviti pri zdravniku. Katarinka jej pove o
bolezni svoje bolne matere, o skerbi očetovej in o
žalosti, katero imajo otroci zavoljo bolne matere.

46

Povedala je tudi, da hoče ostali srebernjak zdrav¬
niku dati iu ga prositi, da bi šel k bolnej materi. !

Te besede so gospo zelo ganile; zato reče:
,,Jako lepo je o tebi, da z veseljem daš za svojo
mater denar, ki si ga dobila za slamnik. Le precej
idi z menoj. Zdravnik stanuje le nekaj korakov
od tukaj. Njegova žena mi je dobra prijateljica.
Sama te hočem k zdravniku spremiti." Potem
ogerne svoj plašč in gre z deklico k zdravniku.

Prišedši k zdravniku, se poštarica ni mogla
zderžati, da ne bi povedala na prvo čuden dogodek
o slamniku z dragim hmcljcvim cvetjem. Umela je
ves dogodek tako živo opisati, da sta se zdravnik
in njegova žena smejala na ves glas. Potem pa je
tudi prav ginljivo pripovedala o Katarinini otročjej
ljubezni, o bolni materi in skerbnemu očetu in o
žalosti in bedi otrok. Tudi je omenila prav gin¬
ljivo, kako pošteni so stariši. Gospej so stopile
solze v oči, zdravnik pa je rekel Katarinki, ki je
ponižno in prose pred n jim stala, deržeč srebernjak,
v roki: ,,Le spravi svoj denar, blaga deklica!
Greh bi bilo, ko bi le en novčič vzel od tebe. Jutri
bom šel tako blizo vasi, kjer stanujete, k nekemu
bolniku. Nazaj grede bom obiskal tudi tvojo mater.

Z božjo pomočjo jo upam zastonj ozdraviti."

„Dobro!“ de na to poštarica; tudi jaz bi rada
kaj storila za dobro, pošteno mater; zato bom pla¬
čala zdravila v lekarni. Jako lepo in verlo je, da
niso hoteli obderžati denarja, katerega so po na¬
ključji dobili, če tudi so v stiski in zadregi."

Ivatarinka se lepo zahvali zdravniku in gre
zopet s poštarico nazaj na pošto, kjer je pustila

47

svojo pletarico. Tudi gospej poštarki se lepe za¬
hvali za izkazano prijaznost in postrežljivost se
solznimi očmi.

,,Kaj pa imaš v pletarici ?“ popraša gospa
Katarinko.

Katarinka vzdigne pokrov korbice in reče :
»Za dobroto, ki ste jo mojej materi storili, prosim
da blagovolite sprejeti te-le karfijole (cvetlično zelje).
Menim, da sem jih tako po želji svoje matere naj-
draže prodala."

„Tvoja hvaležnost, ljuba deklica, mi je zelo
všeč. V tej stiski pa potrebujete denarja, zato ti
hočem plačati zelenjavo. Tudi bi ne bilo lepo, da
prideš domov s prazno pletarico! Le počakaj ne¬
koliko, da ti kaj prinesem."

Gospa gre v stransko sobo in kmalo prinese
steklenico černega vina in v predpasniku raznega
kruha.

„Vino je najboljše zdravilo za tvojo mater,
vsaj tako je rekel zdravnik. Naj ga spijejo vsak
dan en kozarec; kruh pa po svojej previdnosti raz¬
deli bratom in sestram. Glej pa, da tudi same sebe
ne pozabiš!" — Mej temi je poštarica zložila reči
v pletarico, želeč Katarinki, ki se jej je za skazano
dobroto vedno zahvaljevala se solznimi očmi, naj
vse srečno prinese domov.

Židane volje je šla Katarinka iz mesta proti
domu. Prišedši v hišo najprej pomoli materi sre-
bernjak. Potem pove, da bodo dobili zdravnika in
zdravilo zastonj. Niti enega krajcarja jim ne bo
treba plačati. Materi da iz korbice steklenico vina,
katerega je dala prijazna gospa poštarica, bratom

48

in sestram pa belega kruha. Vsi so bili neizrečeno
veseli. Zahvalili so se Bogu za to nepričakovano
pomoč v največjej sili.

„Bog nam je vže na tem svetu poplačal našo
poštenost. Pač je resničen pregovor, katerega so
nam oče vže tolikrat povedali. Pravičnost in po¬
štenost je ljuba Bogu in ljudem," reče Katarinka
svojim bratom in sestram.

Drugi dan je prišel blagi zdravnik. Bolnice
ni našel ravno nevarno bolne. Lahko pa bi bila
postala bolezen nevarna, ko bi ne bili poklicali
zdravnika ob pravem času. Zdaj je treba krepkih
in močnojih zdravil, pozneje bodo pa nabrana ze¬
lišča dobra. Z božjo pomočjo upa, da bo v kakih
osmih dneh bolnica vže na nogah. Zapiše zdravilo
in obljubi, da bo čez nekaj dni zopet prišel po¬
gledat bolnico. Rekši to, se poslovi zasede konja
in odjaha proti mestu.

Čez tri dni je proti večeru zdravnik zopet
prišel. To pot ni prijezdil, ampak prišel peš. Na
tanko je popraševal, kako je bolnici. Potem pa
reče: „Dobro! kmalo no bo treba več zdravil, pač
pa miru in pokoja, posebno pa še tečne hrane."

„Oj, kje hočemo dobiti tečne hrane v tej
stiski?" zdihne mož žalostno.

Zdravnik seže v žep, vzame iz njega zavitek,
z denarjem in ga da Katarinki. Katarinka bere:
N. pr. gospodč. Katarinka Kopitar na Kamnicah. —
Vsa iznenadena odpre zavitek. Poleg denarja je
bil ta-Ie list:

Moja ljuba Katarinka! Poštenost, ki te je
prisilila, da si mi poslala nazaj tri srebernjake, je

49

meni in mojim ljubim staršem prav zelo všeč.
Vsi smo bili zelo ganjeni. Pač smem biti vesela
zmote, v katero me je zapeljal hmeljev cvet na
tvojem lepem slamniku. Saj je mojim staršem
in meni poterdila resnico, da vsakej vasi tudi
pod slamnato streho, bivajo dobri, pošteni ljudje.
Tri srebornjake, katere sem ti bila dala v zmoti,
pošljem ti s premislikom nazaj. Zraven sem ti
priložila še tri, kot majhno priznanje za tvoje
blago in dobro serce. Boljšega plačila so smeš
nadejati v nebesih. Moji ljubi stariši so tudi
zvedeli, da je tvoja dobra mati nevarno bolna.
Moja draga mati jej pošljejo šest srebernjakov,
da si more v bolezni privoščiti tečne hrane, ki
je bolnikom čestokrat najboljše zdravilo. Tudi jej
žele, da bi kmalo popolnoma okrevali. To želim
tudi jaz; Bog daj, da se kmalo zgodi. Preserčno
te pozdravlja tvoja prijateljica

Rozika Zelendolska.

Vse je neizrečeno razveselila ta nepričako¬
vana podpora v najhujšej sili. Le čudili in ugibali
so, kako je Rozika zvedela o materini bolezni.
Katarinka joj o tem ni niti besedice povedala, pa
tudi ne pisala. To pa je bil storil blagi zdravnik,
prišedši domov po pervem obisku. Poznal je gospo
vže več let in znal, da je prav "usmiljena in do¬
brotljiva do ubogih. Dogodek z hmeljevo vejico
in Katarinino pismo sta mu dala priliko, da je
priporočil blagej gospej bolnico, ki je bila v hudej
stiski. Seveda blagi mož ni o tem čcrhnil besedice,
ker je le rad na skrivnem dobro delal in nikoli
iskal svetne časti in zahvale. Le rekel je: „Pismo

Krištof Šmid IX.

i

50

z denarjem je prišlo po pošti še le pred eno uro.
Precej sem vzel palico in klobuk, da ga'sam pri¬
nesem ; deržeč sc pravila: Ge moreš danes bliž¬
njemu pomagati ali mn storiti kako veselje, no od¬
lašaj na jutri. Verh tega mi je bolna mati s toliko
otroci zelo na skerbi. Prav lep večer je; opravka
tudi nisem imel; zato sem si mislil, češ, sprehajat
greš tako in tako, ali ni najlepši sprehod k bolnej
ženi? — Vendar sem nekoliko truden in žejen!"
Sede na stol k odpertemu oknu in prosi kozarec
mleka.

Precej prinese Katarinka kozarec mleka na
snažnem krožniku. Zdravnik pokusi mleko in reče:
„Je prav dobro! Vendar je nekoliko premastno,
prosim vode.“ Katarinka prinese steklenico vode;
voda in steklenica ste bili čisti kot kristal. Zdravnik
se prijazno nasmeja, pogleda po sobi in reče: „Tukaj
ima pa snažnost svoj dom, to mi je všeč!"

Ko je mleko spil, stopi k omari, v kateri je
imel učitelj svoje knjige. Vse so mu bile prav všeč;
zato reče: „Gotovo je šola tukaj dobra; kakor
sem slišal, bode menda kmalo očitna skušnja?"

,,Danes osem dni!" odgovori učitelj. „Dobro!“
odgovori zdravnik. „Saj moram bolnico še enkrat
obiskati. Prišel bom ta dan, in če mi bo dovoljeno,
šel bom tudi k skušnji."

Učitelj reče, da ga bo to prav veselilo, in bo
za-nj velika čast. *

Zdravnik si potem ogleda glasovir in reče,
naj kaj zaigra. Učitelj sede k glasoviru in prične
igrati iz neke nove opere, katero je vse hvalilo,
pa je bila zdravniku še neznana. Najteže reči je

51

Jgral prav spretno. Storme je poslušal zdravnik,
ki je bil velik prijatelj glasbe in petja. ,,Izverstno
znate igrati na glasovir!“ reče. ,,Gotovo tudi dobro
Pojete? Zapojte mi kako pesem!"

Oče migne Katarinki, naj prinese zbirko na¬
pevov. Hitro prinese knjigo in reče: „Vedno
J ni gre po glavi ta-le pesem, od kar je gospod
zdravnik rekel, da je materi bolje in po verhu pri¬
nesel še nepričakovani dar. To hočeva zapeti!“ Po
teh besedah položi knjigo na stojalo pri glasoviru in
prične peti:

„Če revne huda moč zatira,

Nadloge britke nas more,

Že ves rešenja up umira,

Pobita serca koperne;

Takrat povzdignemo svoj glas :

Marija, mati milosti!

Marija, mati milosti!

O, sliši, ne zapusti nas!

Vselej nam mati mila bodi,

Da tvoje hvalimo ime;

Dobrote tvoje vsi narodi
Spoznajo naj in te slave,

Da eden se razlega glas :

Marija, mati milosti!

Marija, mati milosti!

Češena bodi večni čas!

„Prav lepo, prav dobro!" reče zdravnik ves
ganjen. „Sočutje hvaležnosti, s katerim ste peli s
Katarinko, ki je znala zbrati pravo pesem, pa še
prekosi lepo petje in Katarinke glas, ki je podoben
slavčevemu. Saj čutilo daje petji življenje, rekel
bi, dušo. Prav veselo sem vas poslušal, bil pa tudi
po lepi pesmi do živega ganjen. Rad bi še ostal

4 *

52

pri vas, pa opravila me silijo v mesto." — Po teh
besedah vstane, gre  še enkrat k postelji bolnice.
Ljubeznjivo tolaži bolno mater, češ, kmalo bo okre¬
vala in ne potrebuje več njegove pomoči. Gez
teden dni pa bo zopet prišel.

Bolna mati poda zdravniku roko in reče:
„Oj, koliko dobroto ste storili, gospod zdravnik,
nam revnim ljudem. Prišli ste tako dobrovoljno
obiskat bolnico; zdaj ste se pa še potrudili, da
ste nam prinesli denar. Ne morem vam z bese¬
dami izraziti svoje hvaležnosti." Pri teh besedah
se jej vdcro debele solzo po bledem lici. Tudi očetu
in Katarinki so stopile solze v oči.

„Gospej Zelendolski se bom pismeno zahvalil;
tudi Katarinka bo pisala Koziki. Vam pa, blagi
gospod, naj so priča naše hvaležnosti solze, ker
vam z besedami ne morem izraziti svoje hvalež¬
nosti," reče učitelj.

Zdravnika je prav veselila hvaležnost dobrih
ljudi, če tudi še niso vedeli, koliko dobrot jim je
naklonil s tem, da jih je priporočil gospej Zc-
lendolski.

,,Z Bogom! dobri ljudje!" reče in gre hitro
iz sobe, da prikrije solze, ki so mu nehote sto¬
pile v oči.

Oče in Katarinka sta spremila zdravnika pred
hišna vrata. Ko prideta nazaj in se tudi drugi
otroci zbero pri postelji, vzdigne tnati solzne oči
proti nebu in reče': „0, ljubi Bog! tvoja ljubezen
je neskončna. V najhujšej sili si sc nas usmilil in
nam poslal pomoč. Pomagaš vsem, ki na-te za¬
upajo. Vedno ti bomo hvaležni in terdno zaupali

53

ua-te. Le zaupanje na-te nam daje v križih in
težavah sladko tolažbo. Vlij v naša serca pravo
upanje na tvojo pomoč! S tem zaupanjem v serci
smo srečni vže v tej dolini solz. Vedno hočemo
biti hvaležni nebeški kraljici, ki nam je se svojo
mogočno prošnjo sprosila vse to od Boga!“ Tako
je molila bolna mati se svojimi otroci, in vsi so
odgovorili: „Amon! Naj se zgodi!“

Osmo poglavje.

Nepričakovani gostje.

Skerbna mati je po zdravnikovej skerbnoj
pomoči kmalo popolnoma okrevala. Mogla je zopet
oskerbovati gospodinstvo v hiši. Se bolj pa se je
veselila ljubega zdravja, da je mogla oskerbovati
svoje najimenitnejše in najljubše opravilo: vzgojo
svojih otrok. Mož je živel ves za svoj poklic, in
temu žertoval tudi vse svoje moči. Bilo mu je le
na skerbi, da dobro izuči in vzgoji svoje otroke.
Tako je zval vse svojo učence. Zima je prišla in
minula. Srečna naša družina jo je preživela prav
zadovoljno in srečno.

Nastopila je zopet ljuba spomlad v vsej svojej
lepoti. Na veliko veselje staršev je drevje prav
obilo cveta obetalo. Po mejah so vže cvetelo ru¬
mene trobentice in modre vijolice. Otroci so jih
veselo tergali in nosili svojim staršem. Veselo so
prepevale drobne ptice po drevji in germovji, kjer

54

so znašale svoja gnezda, kakor bi vedle, da so
tukaj varne. Učitelj jo ostro prepovedal otrokom
in učencem razdirati ptičja gnezda. Kor so ga vsi
ljubili in spoštovali, radi so ga tudi ubogali. V vsej
vasi ni bilo tako neubogljivega in hudobnega otroka,
da bi bil stikal za ptičjimi gnezdi, in plašil nežne
živalice. Znali so, da so drobni ptiči za naša sadna
drevja najboljši dobrotniki, ker pokončujejo škod¬
ljive merčese, proti katerim čestokrat vsa človeška
pridnost ne more kaj prida. Najbolj veseli pa so
bili otroci, ko so slišali pervikrat v bližnjem logu
kukovico vpiti svoj: „kuku!“

Nekega lepega pomladanskega dne je sedela
družina ravno okoli mize pri južini. Najmlajše dete
je imela mati v naročji. Velika skleda mlečnega
močnika je bila kmalo prazna. Katarinka gre v
kuhinjo in prinese drugo skledo polno dišeče pod-
zcmljice (krompirja). Otroci pridno mahajo po tej
priljubljeni jedi. Na enkrat poterka nekdo na vrata.
Vsi, kakor z enega gerla zavpijejo: „noter“ Otroci
radovedno zro proti vratom, češ, kodo pride. V
sobo stopi mlada, zala in lepo oblečena gospodičina.
Vsi osterme.

„Oj, to je pa moja stara znanka, gospodičina
Rozika Zelendolska!“ reče Katarinka, vstane in
jej hiti. naproti. Vsi vstanejo, da pozdravijo svojo
dobrotnico in se jej zahvalijo za skazano dobroto.

»Prosim vas, molčite o tem in sedite zopet
k mizi! — če ne, grem precej zopet ven. — Če
mi dovolite, sedla bom tudi sama k vam in poku¬
sila vašo podzemljico (krompir); saj mi je ta jed
najljubša.“

55

Katarinka jej poda najlepši stol, potem kiti
po krožnik in drugo mizno opravo in ponudi skledo,
da si zbere najboljšo podzemljico. Rozika slastno
je priprosto jed. Bila je prav zadovoljna in zidane
volje. Vedno se je ozirala po rudečelicih in rumeno
ali černo kodrastih otrocih, ki so sedeli okoli mize.
Jako jo je veselilo gledati jih, kako slastno jedo.

„Šaj še presoditi ne morem/* reče, kateri je
najzalši in najbolj cvetoč, tako zdravi in rudoče-
lici so vsi! Kakor je videti, jim priprosta hrana
prav dobro tekne. Verh tega so pa vsi tudi snažni
in lepo oblečeni.**

„Je tako, hvala Bogu!** reče mati. „ Vendar
je težko, preskerbeti vsem tudi te priproste hrane in
jih pošteno in snažno oblačiti. Vsak dan postajajo
večji, s tem se pa tudi dan na dan rnnože skerbi.**

„Oj kaj pa še,*‘ reče smeje vesela Rozika,
„če bi vaši otroci od dne do dne manjši postajali,
to bi vam še le delalo skerbi. Le scrčnost! in
zaupajte v Boga, ki vse prav obrača; preveliko
skerbi pa človeka le begajo in mu pičlo malo po-
magajo.**

Ko je Rozika snedla, vstane in reče: „Zdaj
vam pa hočem kaj igrati na glasovir, da bodete
imeli godbo med jedjo.** Potem sede k glasoviru
in prične prav spretno igrati. Ko zapazi, da je
učitelj svoje vilice in drugo mizno opravo vže lepo
skupaj zložil, prosi ga, naj zdaj sam zaigra kako
okroglo za ples. Sama pa vzame materi iz naročja
dete in se prične ž njim veselo verteti po sobi, da
se je dete na ves glas smejalo. Tudi drugi otroci
se prično smejati, videti veselo in živo gospodičino

56

verteti se po sobi z otrokom. Vsi so bili prav Ži¬
dane volje.

Če tudi je bilo splošno veselje in tuja gospo-
dičina v biši, vendar to matere ni zaderževalo
opomniti, da jo po jedi treba moliti. Skupno opra¬
vijo molitev po jedi; tudi Rozika je pobožno ž njimi
molila. Potem pa reče: „Zdaj hočemo pa kaj za¬
peti; saj je to tudi molitev!" — in prične peti
se svojim lepo donečim glasom:

Za božje milosti nezmerne
Zalivale vedne smo dolžni,

Udani vsi ljubezni verne
Darujmo na altar dari.

Gospodov dan
Naj praznovan
V zahvalo bo vseh milosti.

Učitelj je na glasoviru spremljal petje, drugi
so pa ž njo vred peli.

Prav lepo petje je bilo. Ko so pesem speli,
nesejo mati najmlajše dete, ki je postalo zaspano
v stransko sobo, da ga denejo spat. Komaj je žena
zginila skozi stranska vrata z otrokom, zopet nekdo
poterka na vrata. Vrata se odpro in na pragu se
prikaže zala, plemenita gospa v dragej lepej obleki,
kakor se oblačijo bogate gospe. Nekoliko trenotkov
postoji pri vratih in gleda po sobi. Svetla, snažna
in prijazna soba jej je všeč; še bolj všeč pa so
jej bili cvetoči, če tudi priprosto, pa snažno oble¬
čeni otroci.

Rozika reče Katarinki, ki je poleg nje stala:
„To so pa moja mati!"

Spoštljivo gre Katarinka k gospej, da bi jej
poljubila roko. Ali gospa Zelendolslca čudeč sklene

57

roki in reče: „Za božjo voljo, _kaj vidim! Imela
som v svojih mladih lotili prijateljico, katera ti je
bila za las podobna, kakor cvetoča vertnica drugej.
Res, pervi trenutek sem menila, da vidim njo samo.
Ravno tako cvetoča in tako oblečena je pred loti
stala pred menoj, ko mi je rešila življenje. Tako
sem jo videla, ko sem odperla oči, zdramivši se iz
omotice in brezzavesti. Nepozabljivo se mi je vtis¬
nila njena podoba v spomin, zdi se mi, da jo vedno
tako vidim.“

Potem se gospa ozre po sobi in vpraša Ka-
tarinko: „Kje so pa mati? Kaj ne, da še žive in
so ozdraveli?"

Preden je Katarinka mogla odgovoriti, pri¬
dejo mati zopet iz stranske sobe. Gospa gleda nekaj
trenotkov ženo, potem pa veselo reče: Terezija!
Da, ti si v resnici! Oj, koliko veselje za me, da
te čez toliko let zopet vidim!"

Žena debelo gleda tujo gospo in reče: ,,Ne
spomnim se, da bi vas bila kedaj videla v svojem
življenji!"

„Kaj?“ odgovori gospa, „ali več no poznaš
svoje nekdanje prijateljico Leonore ? Ali se več no
spominjaš, kako srečno in veselo sve živeli v zlatej
dobi najinih otroških let v Lipoglavu? Kako si
vsak dan prišla k nam v grad, kako sve na vertu
skupaj pletle, šivali, peli, igrali se in cvetlice za¬
livali? Kako si me vže na pol mertvo potegnila
tam pri vodometu iz vode ?

,,0, moj Bog! Kaj ti si Leonora, saj te menda
smem še tako imenovati!" reče žena zdaj vsa ve¬
sela. Kolika sreča ža-mo, da te zopet vidim! Oj,

58

koliko tisočkrat sem mislila na-to! Pa nigdar
nisem mogla zvedeti kaj gotovega o tebi!“

„Tako se je godilo tudi meni," reče blaga
gospa. „0j, kolikokrat sem želela, da bi imela pri
sebi svojo prijateljico iz otroških let, ali da bi jo
vsaj še enkrat videla! Žalostno okoliščine so bile
vzrok, da sc toliko časa nisve našli. Pa hvala Bogu,
da sve sc zopet scšli! Oj, bodi mi tisočkrat po¬
zdravljena, draga prijateljica!“

Pri teh besedah objame in poljubi gospa svojo
staro znanko in solze veselja jej stopijo v oči. „Ali
se še spomniš, kako sve bili žalostni, ko sve se v
Lipoglavu poslovili; jaz sem morala iti se svojimi
starši na Dunaj. Hvala bodi Bogu, ki naji je tako
nepričakovano in nenadoma zopet združil! Ko sem
že bila pod tvojo streho, že v tvoji sobi stala, mi
še na misel ni prišlo, da bi te tukaj našla!"

Tudi Terezija je jokala veselja, „Pa povej mi
vendar, kako si sem prišla, draga prijateljica! Tudi
ne vem, kako naj te imenujem ali gospodičino ali
milostiva gospa Lconora?"

„Tako!“ reče smeje gospa. ,,Kaj še tega ne veš!
Glej! Rozika, stara znanka Rezikina, je moja hčerka!"

,,Kaj ? gospa Zelendolska, naša največa do¬
brotnica!" vzklikne žena; potem bodite mi dvakrat
bolj pozdravljeni!"

„Kaj bodite ? ostaneve, kar sve si bili nekdaj.
Da, prečudna so božja pota! Bog je vse tako na¬
redil. Hotel je, da ne ostane brez plačila pošte¬
nost, katero ste pokazali tvoja hči Rezika in vsi
pri čudnej kupčiji hmeljevega cveta. Ce tudi nisem
vedela, da si ti, ti, ljuba Terezija, Katarinina mati,

59

imela sem veliko sočutje s tvojim žalostnim stanom.
Na skrivnem sem poizvedela o tebi, možu in va¬
jinih otrocih. Vse vas je hvalilo. Ravno sem na
potu iz glavnega mesta na svoj grad Zelendol, kor
mislim na spomlad in poletje ostati. Z hriba sem
zagledala vas v prijaznej dolinici. Imela sem namen
obiskati pošteno družino, o katerej sem slišala pri¬
povedovati toliko dobrega, češ, da se seznanim
osebno ž njo. Se na misel mi ni bilo, da te tukaj
najdem. Rozika, ki je živa, kakor živo srebro, in
ni nigdar sita hoje in skakanja, hitela je po krajši
poti peš navzdol v vas. Jaz pa sem se peljala po
časi po cesti. Precej časa sem stala pred vrati in
poslušala lepo petje. Nisem vas hotela motiti. Ko
je umolknilo potjo, stopila sem še le v sobo, da
bi vas ne motila mej petjem. Tako me je pripeljal
k tebi, ljuba prijateljica od otroških nog, nepriča¬
kovano ljubi Bog. Toda idi zdaj z menoj, hočeve
iti na vert. Imave si dokaj povedati in pogovoriti.'*
Potem se oberne proti možu in reče: Opro¬
stite gospod, da za eno uro vzamem Terezijo se
seboj, ko sem vas komaj mimogrede pozdravila.
Verjemite mi, da vas zelo čislam, če tudi moram
ž njo najpred govoriti. Vem, da ste blag mož,
ljubeznjiv, skerben oče in vzgleden učitelj. Ko se
se svojo staro prijateljico razgovorive o tem, kar
si imave povedati, odkar se nisve videle, hočem
tudi z vami govoriti o nekej zadevi. Ti, Rozika, pa
mej tem razdeli otrokom, kar boš našla za nje na
našem vozu sladkarij in drugih reči in se kratkočasi
ž njimi.

60

Deveto poglavje.

Dobra gospodinja.

Deržeč so za roko greste stari prijateljici na
vert. Sedete na klop pod jablano, ki je bila v naj¬
lepšem cvet ji. Skozi belo in erdeče cvetje je na nju
prijazno lesketalo modro nebo.

Najpred pripoveduje gospa Zelendolska, kako
se jej je godilo po smerti svoje matere. Pri svojej
skopej teti je imela žalostne dneve. V svojej sko¬
posti jej ni dala niti denarja za papir in poštnino,
zato ni mogla pisati svojej prijateljici. Pozneje se
je zaročila z gospodom Zolcndolskim, ki je blag
in plemenit mož. Ker je vojska še vedno razsajala,
morala sta dolgo časa živeti v Pragi. Se le ko je
bil mir sklenjen in se sovražnik umaknil iz de¬
žele, vernila sta se na svoje posestvo v domovino.
Vkljub skerbnemu popraševanji po svojej starej pri¬
jateljici ni mogla nič gotovega zvedeti.

Tudi Terezija je povedala vse, kar je doži¬
vela po odhodu iz Lipoglava. Prišla je k svojemu
blagemu stricu; tukaj se seznila z mladim uči¬
teljem, kateremu je dala v zakon roko. Prav srečno
in zadovoljno sta živela. Perva leta nju zakona
sta s pičlimi dohodki lahko shajala. Ravno pod
tem drevesom sta se večkrat zahvaljevala Bogu za
srečo, katero jim je dal. Ko so je pa družina od
leta do leta množila, jela se jima je semtertjo terda
goditi. V zadnji bolezni pa so prišli celo v hudo
pomanjkanje.

61

„Povej mi vendar za božjo voljo,“ reče gospa,
»kako moreš pri teli pičlih dohodkih shajati in
svoje otroke pošteno oblačiti?"

„Temu se čestokrat sama čudim," odgovori
Terezija. „Vendar si mislim, da je očividno božji
blagoslov z nami! Seveda smo vedno storili mi
svoje, Bog pa je storil tudi svoje. Zgodilo se je,
kar mi je mož večkrat rekel: Kdor zaupa na Boga
in stori svoje, temu ne bo odšla božja pomoč."

„Prepričana sem, da si modro in previdno
gospodinila. Tudi si sc po vsej moči trudila pri
tem; vendar bi rada, da mi prav natanko raz¬
ložiš vse."

Terezija pripoveduje tako: „Bila sem, kakor
tudi moj mož vže od otročjih let varčna. V mestu
si je s podukom po hišah mnogo zaslužil. Ta denar
je deval na stran za hujšo čase; saj ni bil nikdar
prijatelj krčme in igre. Vse to požre mnogo de¬
narja in drazega časa. Za prihranjen denar si je
omislil potrebne oprave. Kar ima lepega in dobrega
si je takrat nakupil. Zdaj niti misliti ni, da bi si
pri teh pičlih dohodkih kupil kaj tacega, recimo
samo glasovir. — Sama tudi sem si kupovala
mesto nepotrebnega lišpa le potrebnih reči, ki imajo
vedno svojo vrednost. Vso to mi je pozneje prav
prišlo. Pri najinej varčnosti nama je perva leta
nekaj ostajalo. To sva dcvala na stran za hujše
čase. Vse to nama je pozneje prav prišlo. S tem
sva si pomagala v marsikaterej zadregi."

„To je bilo jako previdno in modro! Vendar
ne urnem, kako si mogla pri gospodinjstvu shajati.
Nekdaj sem slišala, da je vsa umetnost gospodinjstva

62

ta le: Glej, da si množiš dohodke, manjšaš stroške.—
Kako si delala, ko so se stroški vedno množili.
Glej, to hi rada zvedela!" roče gospa.

„Skerbeli in trudili smo so, da zboljšamo do¬
hodke po poštenej poti, kar se da,“ odgovori žena.
„Kar dobivamo denarja, žita itd. seveda je ostalo
pri starem. Ali majhna kmetija, ki jo imamo, je
bila jako, jako zanemarjena. Pa mojemu možu je
načelo: Zboljšaj, kar moreš, da ti daje dobiček!
Ob času suše je bil ta-le lopi travnik, kakor po¬
sušen. Prostor pred hišo jo bil podoben močvirju.
Mož je jel slediti, od kod močvirje pred hišo? Za¬
pazil je, da mu je vzrok studenec, ki izvira na
hribu. Ravno pred hišo pa ni imel pravega odtoka,
zato je zastajal in delal mlako. Napeljal ga je na
vert, da namaka travo; zato tudi tako lepo raste,
kakor vidiš.

Naš sprednik je redil komaj eno kravo; mi
jih zdaj redimo več. Imam za domačo potrebo
dovolj mleka in sirovega masla. Močvirje pred hišo
je kužilo le zrak; zdaj nam daje najboljšega sadja.

Tudi oni del verta, ki je odločen za zelenjavo,
daje mnogo koristi. Pridelamo več zelenjave, nego
je rabim za dom. Seveda je v vasi ne morem ve¬
liko prodati. Mož je jel poskušati z raznimi zele-
njavami, ki so po naših krajih redke in drage.
Prepričal so je, da cvetno zelje (karfijole) prav
lepo raste, ker so mu tla in podnebje vgodna. Zato
sadimo mnogo te zelenjave. V bližnjem mestu se
za njo kar tergajo in jo prav drago plačujejo.

Največ dobička pa nam daje še sadno drevje,
ki ga je zasadil pred petnajstimi leti. Neizmerna

63

dobrota za hišo jo sadno drevje, posebno pa še, če
je veliko otrok pri hiši. Sama ta jablana, pod ka¬
tero sedive, nam daje na leto več nego deset
goldinarjev. Marsikak krajcar dobimo tudi za po-
žlahtnena drevesca, katera prav pridno goji v sad-
nici. — Tudi čebele, ki imajo po tem kraji obilo
paše, nam precej neso. Med in vosek se prav lahko
in drago prodata.

Po mejah in plotih je rastel prav lepo divji
hmelj. Mož si misli, češ, če divji raste, bode tudi
vertni; zato je zasadil s hmeljem poleg verta
holmec, ki je bil zaraščen z germovjem, ternjem in
divjim hmeljem. Trud se nam stoterno povračujo.
Tako smo tekom časa spremenila zapuščeni vert v
zakladnico, ki nam daje obilnih obresti na leto. —
Poleg tega gleda, da si še kaj zasluži s poduče-
vanjem glasovira in petja in pa s pisanjem. Vsak
teden hodi po večkrat v grad Kamenice podučevat
otroke petje in glasovir. Kedor je spreten in marljiv,
ima večino priložnost, da si kaj zasluži.

Tudi sama no deržim rok križem. Marsikak
novčič sem dobila za razno zelenjavo in cvetlice,
katere pošiljam v mesto. Tudi perutnina, posebno
race in gosi, mi neso mnogo dobička. Otroci pa
morajo paziti na nežne živalice in zraven plesti.
Oe se vendar naveličajo, dam jinl' zopet novo ve¬
selje z obljubo, da bodo imeli o sv. Martinu lepo
gosjo pečenko, kakor je navada po naših krajih.
Sama pa tudi vezem, pletem in šivani, če mi le
gospodinjska opravila dopuščajo. Tudi če gremo
Semtertje na sprehod, nigdar ne grem s praznimi
rokami.

64

Kakor hitro so otroci nekoliko odrasli, osker-
bela sem jim primernega dela. Morajo presti, plesti,
pleti na vertu, lušiti sočivje ali pa čistiti razna
semena plevela. Vsak otrok si mora po svojih močeh
služiti vsakdanjega kruha. — Vsa ta gora je na
solnčni strani obraščena z malinjem. Ljudje po tej
okolici se za ta sad ne brigajo dosti. Otroci pa
so mi morali pridno nabirati malino. Po cele ple-
tarice so jih nabrali na dan. Iz lepo dišečih jagod
sem kuhala maljinov sok, ki sem ga prav lahko in
drago prodala v mestu. Marsikak goldinar je po
tej poti prišel v hišo. — Tako smo si dohodke, rekla
bi, podvojili."

„Modro sta umela dohodke pomnožiti; vendar
bi zdaj še rada vedela, kako sta si znala tudi stroške
zmanjšati; saj tudi s tem obstoji dobro gospo¬
darstvo in gospodinjstvo pri hiši," reče gospa Zolen-
dolska.

Terezija odgovori tako: „Nobcnega krajcarja
ne izdamo po nepotrebnem. Zadovoljimo se z domačo
priprosto hrano. Na našej mizi ne vidiš potratnih
jedi, ki mnogo stanejo, pa niso tečne. Sladkarije
so mojim otrokom neznane reči. V kuhinji tudi ne
rabim dragih dišav, ampak le take, katere rasto
na našem vertu. Tudi skerbim, da pridejo otroci
lačni k mizi; potem jim vse dobro diši in tekne. —
Mož ne hodi po kerčmah, otrok tudi ne vadim na
kavo; zadovoljni morajo biti z mlekom, ki je bolj
zdravo. S tem sc vže mnogo prihrani.

Mož tudi ne kadi, češ, ko bi na dan porabil
samo štiri krajcarje, zneslo bi vže na leto in dan
14 gld. 60 kr., v desetih letih pa 140 gld. To pa je

65

vže precejšna svota, ki se lahko oberne za kaj bolj¬
šega. Oblačimo se snažno pa priprosto. Nepotreb¬
nega lišpa ne terpim pri sebi, niti pri otrocih. Vso
obleko zase in hčerke izdelujem sama, tako tudi
marsikatero obleko za moža in dečke. Tudi pazim,
da otroci obleke ne tergajo po nepotrebnem. Boljšo
in lepšo obleko morejo precej sleči, ko jo več ne
rabijo, in lepo shraniti. Tako ostane dolgo časa
obleka lepa in snažna. Najmanjšo kvaro, ki jo za¬
pazim na obleki, precej popravim. S tem zabranim
večo škodo. Z enim šivom ob pravem času se
ohrani obleka za dolgo. Svojo obnošeno in moževo
obleko predelujem za otroke. Tako sem storila tudi
z osodepolnim slamnikom za Katarinko. Sploh gle¬
dam, da porabim vsak košček.

Tudi pri hišnem orodji se da mnogo prihra¬
niti. Ne omislimo si, česar ne potrebujemo, ko hi
tudi še tako po ceni dobili. Kar imamo iz poprej-
šnili časov, skerbela sem tudi nepokvarjeno ohra¬
niti. Kjer ni reda v hiši, pokvari se marsikaj.
Posoda se razbije, razno orodje, če ga pustiš zunaj,
se pokvari, ali pa ti ga zna kdo vzeti. Tudi otroci
mnogo pokvarijo, če ni vsaka reč na svojem mestu.
Kar jim pač v roke pride vzemo si za igrače. S
tem pa lahko store marsikako škodo. Koliko časa
se tudi izgubi, če je treba kako orodje še le iskati,
ko ga imaš vzeti v roko. V našej hiši ima vsaka
reč svoj prostor, kjer je dobro shranjena; tudi jo
moreš vzeti v roke, kedar koli jo rabiš. Jaz in
mož paziva na vsako še tako majhno reč, da se
po nepotrebnem ne zaverže ali pokvari. Vak ko¬
šček papirja, vsaka nit enkrat prav pride.

Krištof Šmid IX.

5

66

Nazadnje moram še nekaj omeniti. Snažnost
no stane prav nič denarja, ampak le nekaj truda
in vedno paznosti. Prihranila pa mi je mnogo de¬
narja in stroškov. Marsikaj sem dobro ohranila,
ker sem gledala, da je vse snažno. Nesnage ne
terpim nikjer v moji hiši, pa ttidi na obleki ne.
Posebno se imam snažnosti zahvaliti, da so otroci
zdravi. Izvzemši nekatere otročje bolezni, so bili
otroci vedno zdravi in čversti. Mogla bi še mar¬
sikaj povedati, pa sem vže tako predolgo govorila".

„Nikakor ne!“ reče gospa. „Rada bi te še
dolgo poslušala. Modrega gospodinjstva in previdne
varčnosti ne moreš nikoli dovolj priporočiti, bodi
si bogatim, bodi si revnim. Če tudi si umela modro
gospodiniti, vendar ti je.semtertje šla ter da. “

„Seveda smo čutili pri vsej varčnosti sem-
tertje revščino in terpeli pomanjkanje. Pa tudi to
je bilo za nas dobro in koristno. Bili smo prisi¬
ljeni vedno pridno delati in se truditi. To pa krepi
moči. In to je bilo za nas prav dobro in vzrok
marsikaj dobrega. Pomanjkanje nas je obvarovalo
tudi marsikatere nepremišljenosti in neumnosti.
Obilnost vsega posvetnega bi nas bila lahko zako¬
pala v marsikako pregreho. — Tudi obilne skerbi,
ki so nas mučile semtertje, bile so v naš blagor.
Bolj pogosto smo mislili na Boga, bolj goreče ga
klicali na pomoč in terdno vanj zaupali. Potem
smo pa v sili tudi prav očividno skusili njegovo
pomoč. Tako smo postajali pobožnejši in krepost-
nejši. Se na misel mi ne pride, da bi godernjala
nad božjo previdnostjo; marveč hvalim Boga, da
je nam vse na dobro obernil. Da, hvalim in pove-

67

licu jem ga za to, da nam je poslal od časa do časa
težavno stanje in bridke ure.

Vendar se mi nekaj časa zdi“, govori dalje
žena, — „da se tukaj dolgo ne bomo mogli
vzderžati. Nisem več tako mlada in čvrsta, kakor
sem bila poprejšnja leta. Tudi se mi je družina
preveč narasla, da bi mogla stanu primerno za njo
skerbeti. Dečki bodo domači šoli kmalo odrasli;
treba bo skerbeti, da obiskujejo druge šole ali pa
se gredo učit kakega rokodelstva. To pa stane
mnogo denarja. Tudi za hčerke je treba skerbeti.
Kje naj jemljemo denar za vse to ? Večkrat sem
o tem vže govorila se svojim možem. Mnogo skerbi
mi dela to, če tudi me skuša potolažiti, češ, ljubi
Bog, ki je skerbel tako Ijubeznjivo za nas do zdaj,
bode skerbel tudi naprej. Živeli smo sicer tukaj
vedno zadovoljno in srečno. Tudi nas vse ljubi in
spoštuje. Vendar bi bilo želeti vsaj zavoljo otrok,
da bi dobil moj mož službo z boljšimi dohodki."

Gospa reče na to: „Le poterpi, draga prija¬
teljica, tudi to se bo zgodilo. Le potolažena bodi
in zaupaj v Boga! Gotovo je ljubi Bog tudi vže
zato skerbel! Če nam ni več na zemlji primeren
delokrog, v katerega nas je postavil, preskerbi nam
druzega. To smemo vže pričakovati od njegove
dobrote. Gotovo sem prepričana, "da Bog ne za¬
pusti moža, ki vestno spolnuje svoje dolžnosti. O
pravem času mu preskerbi mesto, kjer more še več
dobrega storiti. Tako ljubeznivo bo ljubi Bog
skerbel tudi zate. Mož gotovo o svojem času
dobi boljšo službo. Le mirna bodi in poterpi nekaj
časa!“

5 *

68

Po teli besedah vstane gospa, da bi šli z
verta v hišo k drugim.

Deseto poglavje.

Osrečena družina.

Stari naši prijateljici ste se po svoje razgo-

v

varjali pod cvetočo jablano. Cas jima je hitro ginil,
toliko ste se imeli pogovoriti iz preteklih časov.
Mej tem se je Rozika prav prijetno kratkočasila z
otroci v hiši; saj je bila tudi vedno Židane volje.

Prinesla je z voza polno pletarico raznih slad-
čic, kakoršnih še niso nigdar videli otroci. Raz¬
delila jih je otrokom; neizrečeno so se čudili raz¬
nim iz sladkorja umetno narejenim podobam, ži¬
valim, rastlinam itd. Kar verjeti niso hoteli, da
se te lepe reči smejo jesti.

„Ne, ne, tega pa ne bomo jedli; bilo bi škoda!"
kriče iz enega gerla.

„Moj lepi cvetlični venec bom dala materi,
da mi ga shranijo", reče majhna Lojzika.

Marica pa jo radovedno ogledovala svojo ple¬
tarico, ki je bila polna sladkega sadja, kot grah
debelega. „Oj škoda, da je slana pobelila to nožno
sadje", reče. Bilo je potrošeno se sladkorjem.

Tonček skoči se svojim jagnjetom k očetu
in vpraša, če ga bo moral dati peči, preden ga bo
jedel. Na veliko čudenje svojih bratov in sestric
je Dragotin precej odgriznil svojemu konjičku glavo
in rekel, da je prav sladka in dobra.

69

Majhna Rezika je stala pri stoln in prav
skerbno izbirala svoje cukrene jagode. Erdeče in
erdečkaste je devala v usta, bele pa na stran.

„Kaj pa delaš ?“ vpraša jo vesela gospodičina
Rozika, ki se ni mogla dovolj nasmejati zgovornim
otrokom. „Izbiram svoje jagode. Belih bi ne bili
še smeli potergati, ker še niso zrele in jih ne smem
jesti“. reče deklica.

Vsi se prično na glas smejati; na ta smeh
deklica zaradi in jo sili jok.

Gospodičina Rozika pa jo lepo potolaži in
jej reče: „Nikar se ne jokaj! Vsak se lahko zmoti,
gerdo zmoti! To sem sama skusila. Tvoja sestra
Katarinka ve to dobro. Ti si hotela le slušati
svoje starše, ki so ti prepovedali jesti nezrelo
sadje. To je prav lepo! Za to pokorščino za¬
služiš pohvalo, ne pa graje. Glej, da vedno taka

v

ostaneš. Ce si se pa pri sladkariji zmotila, nič ne
de; tudi jaz sem drago plačala hineljevo vejico v
svojej zmoti 11 .

Mej tem je bilo Katerinki na skerbi, da po¬
gosti nepričakovane goste z vsem, kar so pač
imeli pri hiši. Borzo pogerne mizo z belim, znažnim
pertom. Na mizo postavi skledice sladkega in ki¬
slega mleka in pa krožnik z lopo rumenim sirovim
maslom. Tudi sterdi (medu) ni pozabila postaviti
na mizo. Poleg tega jo postavila na mizo tečnega
navadnega domačega kruha, na drugem pa belega,
ki ga je gospoda se seboj pripeljala. Vsa mizna
oprava je bila čista in snažna. Sredi mize pa je
postavila šopek cvetlic, ki jih je v naglici nabrala
in v lep šopek zvezala. Vcrli tega je postavila

70

na mizo še v okrogel j častej pletarici kakor vosek ru¬
menih jabolk od lanskega leta; umeli so jih ohraniti
sveže do pomladi, ko so jablana vže zopet cvetela.

Zdaj pride gospa v sobo se svojo prijateljico,
katero je zopet našla. Pohvali Katarinko, ki je
vse tako lepo priredila. Potem pa reče: „Ljudje
po deželi so pač srečni! Najboljše darove božje,
kakor mleko, sirovo maslo, med, sadje itd. pride¬
lujejo nepokvarjene doma. Meščanje morajo vse
te reči drago kupovati; pa še za dragi denar do¬
bijo le slabe reči. Najdražje sladčice, katere izde-
Ijujejo človeške roke, niso nič v primeri z božjimi
darovi. Kaj so najboljše sladčice v primeri s temi
jabolki v pletarici ?“

Gospa sede k mizi s Terezijo, katero je ho¬
tela vedno pri sebi imeti. Rozika sede k Tereziji,
prijateljici svoje matere. Mož je stal mej otroci,
ki so še vedno ogledovali svoje sladkarije.

Gospa mu prijazno reče: „Idite sem, gospod,
in sedita k meni. Skoraj nič še nisva govorila;
in vendar se imava tudi midva marsikaj pogovoriti.
Hočem vam staviti nek predlog; menim, da vam
bo všeč; kakor sem zapazila, bode tudi žena s
tem zadovoljna. Dokler sc nismo o tem do dobrega
dogovorili, ne poskusim niti najmanjše reči, s ka¬
terim nas je Katarinka tako naizobilo preskerbela".

Učitelj sede k gospej, ki začne govoriti tako:
„Moj mož vže dolgo misli, kako bi zboljšal šolo v
Zelendolu. Ni pa hotel žaliti starega, dobrega moža,
niti mu škodovati. Zdaj pa vže sam čuti svojo nc-
zmošnost zavoljo starosti in želi iti v pokoj. Prosil
je vže za pokojnino. Moj mož hoče pustiti dobremu,

71

častitljivemu starčku vse, kar je dosihdob dobival
od našega posestva denarja, žita in derev. Njego¬
vemu nasledniku bo odločil tudi toliko, da bo mogel
zadovoljno in brez skerbi živeti. Na skerbi mu je
bilo, da bi našel za šolo moka, ki ima zmožnosti
pa tudi dobro voljo; zakaj prepričan je, da svojim
podložnim s tem stori največjo dobroto. Znani, rekla
bi, smešni dogodek s bmeljevim cvetom ga je opo¬
zoril na vas. List, ki ga je Katarinka pisala mojej
hčerki, bil je vsem všeč. Ob enem nam je pisal
tudi zdravnik, katerega je Katarinka prosila, naj
pride k bolnej materi. Mož si je mislil, češ, oče,
ki tako skerbno vzgojuje in uči svoje otroke, in
je v najhujšej zadregi še tako pošten, mora biti
verel mož in zgleden učitelj. — Na to je pisal zdrav¬
niku, naj natanko in vse zve in mu o tem sporoči.
Zato je bil prišel zdravnik tudi k skušnji. Bil je
iznenadcn in vas ni mogel dovolj prehvaliti v listu.

Tudi je omenil, da ste si za šolo, pa tudi za
vso vas v marsikaterem oziru pridobili mnogo za¬
slug. Videla sem pred kakimi dvajsetimi leti vas;
zdaj bi je kmalo ne poznala. Stala je skoraj prazna
in gola mej svojim skalovjem in gorami. Zdaj pa
vidiš le zvonik in vcrhunce streh izmej sadnega
drevja. Mnogi kraji so zasajeni tudi s hmeljem.
Vertovi okoli hiš so pa zasajeni z''razno zelenjavo.
Na vsakem vertu skoraj vidiš čebelnjak. Vaščanje
so bili popred nekako leni in zanikcrni; po vašem
zgledu pa so postali pridni in marljivi kakor čebele.

Tudi ti, draga prijateljica si mnogo pripo¬
mogla, da se je zboljšalo stanje vaščanov. Polje¬
delstvo ne more vseh živeti, učila si jih čipke

72

(špice) plesti, vezti in šivati. S tem si ljudje zdaj ve¬
liko zaslužijo. S tem sta, če tudi sama ne bogata,
veliko pripomogla k blagostanju prebivalcev. Nisi
sicer slišal v vasi o „obertniški šolivendar  jo je
imela po vajinem prizadevanji in trudu. Sama sem
se zdaj prepričala o tem, kar nam je zdravnik spo¬
ročil. Moj mož je bil precej sklenil, da vam hoče
dati eno službo, če tudi jih je več družili prosilo
za njo.

Hotela sem vam sama to sporočiti, ker grem
ravno v Zelendol in me je pot peljala mimo vasi.
Ne dvomim, da bo ta služba za vas. prav primerna
in vam všeč. Zelendol je prav prijeten in prijazen
kraj. Poslopje je novo, prav zložno in prostorno;
tudi vert je lep in velik. Dohodkov bodete imeli
pač- trikrat toliko kakor tukaj. Menim, da bodete
službo sprejeli. S tem bo nekoliko preskerbljcno
za vaše otroke; vsi otroci v Zelendolu pa bodo
veseli in srečni, da dobodo tako dobrega učitelja.
Za me samo pa bo tudi veliko, nepričakovano ve¬
selje, da bom imela zopet blizo sebe svojo staro
prijateljico. Tudi mojej hčeri Eoziki bo Katarinka
zvesta tovaršica, kakor mi je bila mati v mojej
mladosti. — Zdaj mi pa povejte, gospod, kako mi¬
slite sami?“

Ta ponudba je učitelja zelo iznenadila, pa
tudi razveselila. Solze veselja mu stopijo v oči;
precej ni mogel besedice spregovoriti, da bi raz¬
odel svoje veselje. »Kolika sreča, koliko ve¬
selje!“ reče. „Bog nam je poslal pomoč, ko jo
najbolj potrebujemo! Milostiva gospa! vesel in hva¬
ležno sprejmem službo. Skerbel bom, da bom vestno

73

in natanko spolnoval svoje dolžnosti. Svojo hva¬
ležnost hočem kazati bolj v dejanji, kakor z be¬
sedami. “

Še bolj ganjena je bila žena; jela je veselja
na ves glas ihteti. Ko majhna Rezika sliši mater
jokati, reče: „Ljuba mati, zakaj jokate? Saj jo
gospa prav prijazna in ljubezniva! Saj vas ne
žali! Nikar ne bodite žalostni, če ne, moram tudi
z vami jokati!“

„Oj, kako sem srečna, da sve se zopet našli!
Kako me veseli, da bove zopet blizo skupaj živeli
in da si še vedno stara prijateljica! Kako ljubez-
njivo jo dobri Bog skerbel za nas! Vse zna obei--
niti na naš prid!“ odgovori gospej Terezija, ko se
je nekoliko pomirila.

„Pač je očividna naredba božja, da sve so
tako nenadoma sešli. Služba v Zelendolu je bila
odločena tvojemu možu, preden sem znala za to.
Vedno sem hrepenela, da bi te v življenji še en¬
krat videla. Bog me je obilno obdaril se svetnim
imetjem. Serčno sem želela, da bi ti mogla poma¬
gati in kaj za te storiti. S tem bi ti vsaj neko¬
liko pokazala svojo hvaležnost. Neizrečeno som se
začudila, ko zagledam, stopivši v hišo, Katarinko,
ki ti je za las enaka, in potem tebe samo! Res¬
nično ! moje veselje ni manjše, nego tvoje. No le
ti, ljuba Terezija, in tvoja družina je Bogu hvalo
dolžna; tudi jaz in moja družina, da ves Zelendol
mora ta dogodek za posebno dobroto in milost
božjo spoznati. Še čez leta in leta bodo hvalili
Boga. Res, srečna pomota je bila ona s hmeljevo
vejico! Nam vsem jo je Bog obrnil na prid!“

74

Zdaj se zopet oglasi vedno vesela in živa
Rozika: „To me pa veseli nad vse, da sem vzro-
čila toliko dobrega, ker sem hmeljovo vejico pla¬
čala tako drago! Zelo so me grajali zavoljo tega!
Ker me tudi zdaj noče nihče pohvaliti, moram se
sama! To tudi zaslužim! Ko bi ne bila kupila
hmeljevega cveta, ne bilo bi vseh teh veselih na¬
sledkov. Mati bi ne bili našli svoje prijateljice,
in težko bi bila dobila šola v Zelendolu takega
moža za učitelja!“

. „Ljuba Rozika, teh srečnih nasledkov pač ne
smeš pripisovati svojej lahkomišljenosti in nepre¬
vidnosti. Tvoja zmota ostane zmota in tvoje lahko-
mišljeno vedenje nepremišljeno. Nič pa bolj ne pove¬
ličuje božje previdnosti, kakor ravno to, da obrača
tudi našo nepremišljenost na naš prid. Da, pogo¬
stokrat se zgodi, da Bog oberne v našo srečo, kar
smo storili nepremišljeno. Uniči pa naša dela, ka¬
tera smo po svojej misli menili dobro in premiš¬
ljeno storiti. S tem ravno kaže Bog, da človek
obrača, on pa oberne. Tako naj bi spoznali, da
moramo zaupati na Boga pri vseh naših delih in
opravilih, in njemu dati vso čast in hvalo. S tem
pa, lahkomišljena Rozika, ne menim odobravati
tvoje neprevidnosti. Nasledki lahkomišljenosti in
neprevidnosti so navadno žalostni. Ge Bog sem-
tertje to drugače oberne, je to dar njegove milosti
in usmiljenja. Vse, kar koli delamo, storimo in
delajmo s premislekom; nasledke pa prepustimo
božjej previdnosti. Storimo, kakor dela kmet. Mar¬
ljivo in pridno obdela polje, blagoslova za svoj
trud pa pričakuje od Boga!“

75

Gospa naroči še učitelju naj se preseli, kakor
mogoče hitro v Zelenelo!. Tudi naj joj piše, kedaj
se bo selil, da pošlje vozove po njega in njegove
reči. Se enkrat ga zagotovi, da bo gotovo zado¬
voljen z novo službo in mogel svoje otroke pošteno
preskerbeti. Ker bo tudi v Zelendolu veliko do¬
brega storil, gotovo ga bodo vsi spoštovali in
ljubili.

Kar mu je gospa obetala, se je tudi zgodilo.
Zdaj se gospa Zelendolska prav prijazno poslovi od
svoje prijateljice, želeč, da se kmalo vidite. Tudi
nčitelju in otrokom prijazna gospa želi, naj so zdravi
in srečni, da se zopet vidijo. Vsi spremijo gospo
in hčerko do krasne kočije, ki je stala blizo hiše.
Vaščanje so vže dolgo ogledovali redki voz, češ,
čigav je, — kaj pomeni. — Ko bi bili vedeli, ne
bili bi ravno veseli, ker so ljubili družino nad vse.

Preden stopi Rozika v kočijo, reče svojej
znanki Katarinki: „Nekaj bi bila pa vendar skoraj
pozabila, draga Katarinka: Glej, bila sem tako
nevljudna, da sem ti, rekla bi, slamnik vzela z
glave, ko je solnce liudo pripekalo. Ker so ti pa
bili mati za god podarili slamnik, bil ti je še en¬
krat tako ljub in drag. Prinesla sem ti ga nazaj,
pa bi ti ga bila skoraj pozabila dati!“

Po teh besedah odpre pokrov' 'škatlje, vzame
iz nje slamnik in ga da Katarinki.

„,Te li mogoče!“ vsklikne Katarinka. „Ali ni
zvenelo lepo bmeljevo cvetje in nežni, zeleni listi
po tolikem času? Res, so ravno tisti, tako sveži
in lepo zeleni, kakor so bili, ko sem jih ovila okoli
slamnika!"

76

Rozika začne ploskati z rokami, smejati se
na gias in reče: „Zdaj si nimave več ena drugej
očitati! Jaz sem menila, da je sveža hmeljeva vejica
umetna, ti pa meniš, da je ta sveža. - - Prišedši v
mesto, sem dala ono drago hmeljevo vejico natanko
umetno ponarediti. Ta umetno ponarejeni hmeljev
cvet ti dam v spomin. Hrani ga skerbno, kakor
bi bil še oni, s katerim si ozaljšala svoj slamnik.
Ge tudi je vže davnaj zvenil, vendar se ga je božja
roka poslužila v to, da je zopet združila stare
znance in nam vsem naredila veliko veselje. 1 '

„Res je tako!" priterdijo oče. „Dobro in
skerbno hrani ta umetno narejeni limeljev cvet!
Vedno naj te opominja, ljuba Katarinka, dobrote
in usmiljenja božjega. Saj je po njem storil nam
velike reči! Nebrojna so sredstva, katerih se po¬
služuje, da bi ljudi podučil, poboljšal in osrečil.
Pri Ninivljanih se je poslužil buče, ob potu v Je¬
ruzalem nerodovitne smokve, pri nas pa cvetoče
hmeljeve vejice ob plotu! Vedno naj bo češčeno
njegovo sveto ime!"


Marijina podoba.

I.

Pred leti je živela Božidara, uboga vdova
poštenega' ribiča, v samotnej koči blizo obrežja
Donave. Pred kratkim jej je umrl mož, še zelo
mlad. Edina tolažba jej je bil petletni, zali sinček.
Revni materi je bilo le to na skrbi, da sinčka
pobožno in pošteno vzgoji in mu obrani očetovo hi¬
šico z ribiško pravico. Z ribštvom se sedaj seveda ni
mogla pečati. Vselej se jej je srce vžalilo, kedar
je pogledala ribiško orodje, ki je viselo ob steni.
Spominjalo jo je rajnega moža. Vendar si je mnogo
zaslužila s pletenjem mrež; bila je v tem delu prav
spretna. Včasih je še o polnoči delala za svojega
sinka, ko je ta vže dolgo sladko spal.

Dragotin pa tudi ni druzega mislil, kakor to,
kako bi delal dobri materi veselje, Kedar se jo
spomnila svojega rajnega moža, jela je britko jo¬
kati; sinček pa jo je tolažil, kakor je le vedel in
znal v svojej otročjej priprostosti.

Nekaj dni po smrti ljubega moža jo obišče
v revnej koči njen brat in jej prinese veliko ribo.
Bil je tudi ribič in stanoval v bližnji vasici. Boži-

80

dara ogleduje ribo in reče jokaje: „Ne bila bi mi¬
slila, da še kedaj vidim v svojej koči tako lepega
karpa!“

„Nikar ne jokajte, mati ! 11  reče Dragotin. „Ko
odrastem, nalovil vam bom dovolj rib.“

Mati se tem besedam nasmeje in reče: „Da,
upam, Dragotin, da mi boš v starosti na tolažbo
in skrbel za me. Bodi tako dober in pošten, kakor
so bili rajni oče, potem bom najsrečnejša mati na
svetu. 1 !

Necega lepega jesenskega dne je plela Boži-
dara prav pridno veliko mrežo; hotela jo je še do
večera zgotoviti. Dragotin je v bližnjem gozdu na¬
biral žir, iz katerega , je hotela dati iztisniti olje,
da bi imela dolga zimska večera ceno svečavo.
Dragotin je bil vesel, če je mogel materi prinesti
zverhano pletarico žira. Mati so ga pa tudi vselej
pohvalili, da je pridno nabiral. S tem je hotela
žena privaditi otroka v mladih letih pridnosti in
delavnosti. — Nabral je zverhano pletarico žira;
ž njo hiti veselo k materi. Bilo je vže poldneva.
Otrok je bil lačen in truden. Zdaj prične zvoniti
v bližnji vasi poldne. Mati zakliče otroka, da mo¬
lita angeljevo češčenje. Potem prinese kosilo, skledo
mleka, v katero je nadrobila kruha. Skledo po¬
stavi pod košato bukev, ki je stala blizo koče.

Ko sta povžila pičlo kosilce, reče mati Dra¬
gotinu: ,,Sedaj pa lezi tukaj le v senco in si od-
poči. Mej tem grem sama zopet na delo. Ko bo
čas, bodem te zbudila. Le sladko spi!" reče, ozrši
se še enkrat nazaj. Potem gre s prazno skledo v
roči proti koči. Gez nekaj časa gre zopet gledat,

81

kaj dela otrok. Otrok je sladko spal na zelenej trati.
Levo roko je deržal pod kodrasto glavico, v dcsnej
pa je deržal svojo podolgovato pletarico. Ustnici
je deržal na smeh, kakor bi slišal v spanji angelj-
sko godbo; stara, košata bukev niu je delala hladno
senco.

Zopet hiti k svojej mreži in plete, da je bila
mreža gotova. Kakor trenotek je preteklo mej
delom več ur. Sedaj je hotela zbuditi Dragotina,
ali ni ga našla več pod bukvijo. „Pridni otrok 11 ,
reče sama sebi, „je šel zopet po svojem
delu ! 11  Oj, ni slutila, kolika žalost jo čaka! Gre
po mrežo in jo razgerne po zelenej trati; imela je
tu in tam še kaj popraviti. Mej tem je minulo
zopet nekaj časa. Ko tako dolgo ni otroka nazaj
s pletarico, jame mater skerbeti. Išče ga po gozdu;
bil je pičlo uro dolg in pol ure širok: pa nikjer
ga ne najde. „Dragotin! Dragotin!“ kliče po gozdu.
Le jek jej odgovarja.

Jame jej tesno prihajati pri sercu. „Kaj, ko
bi bil pozabil moje svarjenje in šel k vodi!“ Strahu
se trese po vsem životu in hiti k reki; pa tudi
tukaj ni bilo o Dragotinu ne duha ne sluha. Jame
jokati in hiti v vas. Ljudje so se jeli zbirati okrog
jokajoče matere. Vsi so jo milovali, posebno pa
njen brat. O otroku pa jej ni znhl nihče kaj po¬
vedati. Vsi pa se odločijo, da gredo iskat otroka.
Nekateri so šli v gozd drugi v okolico in zopet
tretji k reki. Vže se je mračilo, pa nikjer niso
našli kakega sledu o otroku.

Eden vaških ribčev reče: „Če je vtonil otrok
v Donavi, bodemo gotovo našli truplo; saj poznamo
Krištof Šmid IX. 6

82

tek vode. Doli na produ, kjer stoji ona velika vrba,
vrže ga voda gotovo na suho.

Božidara bi bila kinalo omedlela, ko je cula
ribiča tako govoriti. Vsa žalostna gre v kočo, kjer
čujc in joka celo noč. Ko se jame daniti, hiti k
reki, da bi znabiti ondi našla truplo svojega sinčka.
Da, skozi več dni, več tednov je hodila vsako
jutro in vsaki večer k reki; jokaje je hodila ob reki
gor in dol. Bibiči ki so zarano šli po svojem delu,
ali pa se zvečer vračali domov, videli so jo, kako
je povzdigovala svoje roke proti nebu in milo zdi¬
hovala. Vsem se je smilila uboga reva.

Preteklo je več tednov, Božidara ni zvedela
prav nič o svojem otroku. Vedno je bila neizre¬
čeno žalostna. „V tako kratkem času sem zgubila
svojega dobrega moža in edinega otroka; oj, to
je prehudo! Ko bi ne mislila, da jo Bog tako pri¬
pustil, morala bi obupati."

Pogostokrat je očitala tudi sama sebi: „Bila
bi morala bolj paziti na otroka! — Materam pa,
ki so jo hodile tolažit, jo rekla: „0, matere naj
vas zmodri moja nesreča, da bolj pazite na svoje
otroke!"

Uboga mati je bila žalosti vsa poterta; oble¬
dela je in tavala okoli, kakor senca. Ko so jo vi¬
deli sosedje ob nedeljah pri božji službi vso vpadlo
in bledo, šepetali so si: „Uboga žena! kmalo bo
šla za svojim možem in otrokom v hladen grob!"

Župnik one vasi, častitljiv starček, je bil pravi
oče svojim faranom. Obiskal je vže večkrat ža¬
lostno vdovo, da jo potolaži. Ko jo je pa videl to
nedeljo v cerkvi, vstrašil se je skoraj, tako je bila

83

bleda in vpala. Zato naroči, naj pride Božidara
po službi božji k njemu.

Ko žena stopi v župnikovo sobo, pisal je ča¬
stitljiv starček ravno nekaj v farno knjigo. Pri¬
jazno jo pozdravi in reče: „Poterpite nekaj tre-
notkov, kmalo zgotovim svoje delo.“ Božidara se
mej tem ozira po sobi in vpre svoje oči v majhno
podobo, ki je visela v pozlačenem okviru na steni.
Podoba jo tako gane, da jo solze oblijo.

Zdaj položi starček pero z roke, vstane in
reče: „Kaj ne, podoba vam je všeč?"

„ Seveda, kar solze so mi stopile v oči, ko
sem jo ogledovala!“

„Veste pa tudi, kaj pomeni?"

„Seveda", odgovori Božidara. „Je podoba ma¬
tere božje. Nikdar še nisem videla žalostne matere
božje lepše naslikane."

„Glejte,“ reče na to župnik, „ta podoba je
najlepša in najboljša tolažba za vas. Le natanko
poglejte vso podobo! Glejte, meč v persib je po¬
doba britke žalosti. Po prerokovanji starčka Si¬
meona je žalost, kakor oster meč, presunila njeno
serce, ko je stala pod križem na gori Kalvariji.
Oči,  proti nebu vperte in polne solz, kažejo njeno
vdanost in zaupanje v božjo voljo. Zlati žarki
okoli njene glave pomenijo nebeško slavo, katero
je dosegla, ker je bila v terpljenji poterpežljiva in
vdana v božjo voljo."

„ Dobra žena, tudi vi ste zgubili — moža in
otroka! Na dve strani nabrušen meč je prebodel
tudi vaše materino serce! Kakor Marija, — tako
se ozrite tudi proti nebu. Zaupajte v Boga in

6 *

84

vdajte so njegovej najsvetejši volji. V gorečcj mo¬
litvi prosite pomoči in tolažbe od zgoraj! Z za¬
upanjem na Boga in okrepčana po božji milosti je
prenašala pod križem najhujše bolečino. Z vero, s
katero je sprejela angeljevo pozdravljenje in rekla:
„Grlej, dekla sem gospodova; naj se zgodi po nje¬
govi volji!“ — preterpela je tudi britkc ure pod
križem. — Saj vas vera uči, da Bog vse prav stori.
To naj vam je na tolažbo. Ne pozabite toraj, da
nam Bog pošilja žalost in tcrplonjo, da nas očisti,
kakor se očisti zlato v ognji. Tudi ni primerjati
terplenje tega sveta s plačilom, ki nas čaka onstran
groba. Po kratkem terplenji pride večno veselje.
Tudi Jezus je šel le po terplenji v svoje veličastvo.
Po tem potu mu je sledila njegova mati. Tudi nam
je odperta le ena pot proti svetim nebesom — križev
in težav. “

Župnikove besede so globoko segle ženi v serce.
Zdaj jej je bila podoba še bolj všeč; ni so je mogla
dovolj nagledati. „Posnemati hočem žalostno mater
božjo“, reče; proti nebu se hočem ozreti, in mo¬
liti z živo vero: Gospod, tvoja volja naj se zgodi!“
„Tako je prav! to me veseli!“ reče starček. Saj
mu je bilo največje veselje, če je mogel žalostnega
potolažiti. Vzame lopo podobo se stene, da jo ža¬
lostni ženi in reče: „Da ne bi pozabili svojega
dobrega sklepa, vzemite podobo se seboj domov.
Ako bi vam zopet jelo kervaveti serce žalosti, ozrite
se na to podobo; ponovite terdni sklep in z božjo
pomočjo se bo zacelila vaša serčna rana.“

Božidara je slušala dobrega župnika: v njeno
serce se je vernil zopet mir. Kedar je pa šla mimo

85

drevesa, pod katerim je zadnjikrat videla svojega
Dragotina, obšla jo je vselej britka žalost. Zdaj
jej pride na misel, podobo obesiti na drevo. Zato
zdolbe v drevo votlino in postavi vanjo podobo
žalostne matere božje. „Drevo“, — reče, — „mi
vzbuja vodno žalostne spomine; naj me tolaži po¬
doba. — Oj!“, — zdihne, — „druge matere postav¬
ljajo svojim otrokom spomenike na pokopališči; naj
je to drevo s podobo spomenik mojega Dragotina!"
Povedala jo svoj namen gospodu župniku; bilo jim
je všeč. „Le storite, — rečejo, — ker vam je na
tolažbo."

Z velikim trudom je zdolbla v drevo okroglo
luknjo, veliko kakor podoba. V njo je postavila
podobo. Kedar je tedaj šla vdova mimo drevesa
in jo obšla žalost, ozerla se je na lepo podobo in
rekla: „Tudi jaz sem dekla Gospodova; zgodi naj
se mi po njegovej svetej volji!" — Vsakikrat jej je
bilo lože pri serci.

II.

Moj tem, ko je Božidara žalovala po svojem
ljubem Dragotinu in ga imela za mertvega, prešel
je ta več nego sto ur hoda daleč. Bil je nekaj
mesecev nad pet let star. Veselo in srečno je živel
v velikem cesarskem mestu na-Dunaji. Stanoval
jo v velikej lepej hiši, — rekel bi palači. Bil je
lepo oblečen, kakor bi bil plemenitega rodu. Kar
pa je največ vredno: učili so ga najboljši učitelji,
kar je potrebno in koristno vedeti.

Vse to pa se je zgodilo tako-le: Ko se Dra¬
gotin zbudi pod bukvijo, zmanc si oči in gre v gozd

86

pobirat žir. Kmalo ga je nabral pol pletarice. Zdaj
ne najde dolgo nobene bukve; gre dalje po bosti
in pride iz gozda na obrežje zelene in peneče Do¬
nave. Ob bregu je stala velika barka.; ustavila se
je, da sprejme popotnike ki so tukaj čakali.

Na barki so bili različni popotniki, bogati in
revni. Sli so na subo, da se nekoliko sprehodijo
ob zelenem bregu; otroci pa so po prodovji iskali
lepo okroglih in pisanih kamenčkov. Naenkrat za¬
gledajo našega Dragotina, gredo k njemu in zve¬
davo gledajo, kaj li ima v pletarici. Erjavi, drobni
žir jim je bil prav všeč; do zdaj še niso videli
tacega zorna.

„To je pa čudno sadje!" reče Tončika, majhna
lepo oblečena deklica, ki je bila nekako Dragotinovc
starosti. „Takega trivoglatega kostanja pa res še
nisem videla."

„To ni tako čudno sadje, kakor meniš," —
odgovori Dragotin, ki ni kostanja še nikdar videl,
— „Je žir; smeš ga tudi jesti."

Eekši to, prične otrokom deliti žir; veliko
veselje je nastalo mej otroci. Toliko veselih otrok
še ni Dragotin nikoli videl skupaj. Le redko kedaj
je videl kakega otroka iz vasi. Veselo se jim pri¬
druži ; dajali so mu, kar so imeli, hruške, češplje,
jabolka i. t. d.

Najbolj pa ga je še mikala barka; rad bi si
jo ogledal. Bila je to perva barka, katero je videl
blizo. Čudna se mu je zdela plavajoča hiša, ki je
bila veča, nego domača koča. Otroci ga peljejo na
barko. Tončika mu pokaže lepo sobano, namenjeno
le bolj bogatim in odličnim popotnikom.

87

„Glej no, v tej hiši je pa še lepša soba, nego
pri nas doma!“ reče Dragotin. Zdaj mu Tončika
in drugi otroci prieno razkazovati svoje igrače.
Dragotin je bil lepih igrač ves omamljen; ne misli
več, da je čas iti domov. Ko so se otroci tako
kratkočasili v barkini sobani, odrinila je barka od
brega in plavala veličastno po Donavi. Dragotin
o tem še slutil ni.

Na barki se tudi nihče ni zmenil za otroka.
Stari popotniki so menili, da je prišel z novimi,
ki so tukaj stopili na barko, ti pa, da je otrok
kakega popotnika na barki.

Ko se je jelo mračiti, prične otrok jokati in
prositi, naj ga puste nazaj k materi. Zdaj še le
so popotniki zapazili, da imajo na barki nepovab¬
ljenega gosta. Veliko jo bilo čudenje popotnikov;
zato je nastal velik šunder na barki. Eni so zdi¬
hovali in kazali sočutje do matere in otroka; drugi
so se smejali prisiljenemu, majhnemu popotnemu
tovarišu. Služabniki na barki so se rotili in žugali
dečku, da ga bodo vergli v vodo.

Na to vpitje pride poveljnik barke in začne
spraševati otroka.

„Povej mi, dečko, iz katerega mesta ali vasi
si doma!“ — reče resni in debeli mož Dragotinu.

„Nisem doma ne iz mesta, '*ne iz vasi! 11  od¬
govori plaho otrok.

„Cudno! nekje si vendar doma!“ reče poveljnik.

„Naša hiša je v gozdu, ne daleč od vasi,"
odgovori v otroški priprostosti Dragotin.

„Dobro!“ de poveljnik. — „kako pa pravijo
vasi?“

88

„1 no, — kako jej pravijo, — vas jej pra¬
vijo. Mati so jo vodno tako imenovali. Zdaj zvoni
poldne v vasi, rekli so; ali pa, jutri greva v vas,
da si kupiva kruha", — zaverne naš popotnik se
strahom.

„Kako je pa ime tvojim staršem ?“ — po-
zveduje poveljnik.

„Oče so mi umrli, — mater pa zovejo ribi¬
čevo Božidaro," — de zopet otrok.

„Toraj Božidara je materi ime; kakšen pri¬
imek imajo?" poizveduje dalje brodnik.

„Nimajo druzega imena, kakor Božidara. Več¬
krat so mi rekli, da je gerdo in greh, če daješ
ljudem priimke. Kaj tacega ne smeš nikdar storiti!
so mi rekli", odgovori zopet otrok.

Iz teh odgovorov je sprevidel poveljnik, da
je otrok tako priprost, da še ne ve, kaj je priimek;
zato tudi ne more kaj prida od njega zvedeti.

„Cemu te je kukovica prinesla na mojo barko!“
reče ves nejevoljen poveljnik.

„Kukovica me ni sem prinesla; saj je še nikdar
nisem videl; pač pa sem jo slišal kukati spomladi
v gozdu". - odgovori zopet Dragotin po svojej
otroški razumnosti.

Vsi na barki so se smejali temu odgovoru;
poveljnik sam pa je bil v velikej zadregi. Ravno
tukaj je tekla Donava mej zaraščenimi gozdi; na
desno in levo nisi videl kake vasi ali posamezne
hiše. Ko se je soLnce vže nagnilo proti zatonu, za¬
gledajo v daljavi zvonik, ki je molil kvišku iz vasi.

„V oni vasi hočem pustiti otroka, da ga izroee
materi nazaj. Saj tudi danes več ne moremo dalje

89

broditi; zato bomo tukaj prenočili*', reče poveljnik,
zapazivši vas.

Tega pa ni dovolil gospod Zlatnik, Tončikin
oče. Bil je bogat kupec, ki je imel sč seboj več
zabojev zlata in drugih dragocenosti. Bežal je pred
sovražnikom, kakor drugi popotniki na barki. Ta¬
krat je namreč razsajala po Nemškem tridesetletna
vojska.

„Sicer iz serca želim,“ — reče Zlatnik, da
bi mati kmalo dobila otroka nazaj; saj je zavoljo
njega gotovo v velikih skorbeh. Pa v tem položaji
je to nemogoče! Sovražnik, se bliža Donavi. Ge
se ustavimo le nekaj ur, pridemo v nevarnost, da
nas zasači sovražnik in nam pobere vse. V božjem
imenu vozite naprej!“

Zlatnik je bil zavoljo svojega imetja v velikih
skorbeh; zato je celo silil, naj vozijo vso noč, češ,
saj luna sije. Brodniki so se temu uperli, rekši,
da je proti njih navadi. Ko je poveljniku in brod¬
nikom obljubil dobro plačilo, privolijo v to. Pri
mesečnem svitu je derčala barka vso noč po gla¬
dini vclečastne reke.

Ko je solnce vzhajalo, prišli so do majhne
vasice, ki se je razprostirala ob bregu. Poveljnik
prosi zdaj ljudi, naj vzemo otroka, poizvedo po bi¬
vališči matere in jej izročc otroka nazaj. S tem
bodo materi in otroku storili dobro delo usmiljenja.
Ljudje pa se branijo, češ, Bog zna, čegav je otrok.
Lahko sc prigodi, da bi se ga ne mogli več znebiti
in zanj skerboti. V teh hudih časih je dovolj do¬
mačih revežev. Ni treba si nakopavati še novih
bremen.

90

Čez nekaj časa zagledajo zopet vas na drugej
strani reko. Bila je blizo obrežja in precej velika
in lopa videti. Poveljnik je hotel iti k županu ali
pa župniku, da izroči otroka. Zapovedal je, naj
krene barka proti obrežji.

Naenkrat pa zavpije gospod Zlatnik: „Tiho!
slušajte; sliši se grom topov! Sovražnik nam je
za petami. Ni časa, da bi se mudili. Le hitro,
hitro jadrajte naprej!"

To ni bilo poveljniku nič kaj všeč. Bal se
je, da ne bi njemu ostal otrok; zato ugovarja Zlat¬
niku. Vže sta se jela prepirati. Prepir sliši Zlat-
nikovažena; bila je blaga, ljubeznjiva gospa, stopi
k možu in mu tiho reče: „Cemu ta prepir! Vze¬
miva tega berhkega otroka! S tem storiva dobro
delo usmiljenja; tudi prepir je poravnan." Svet
žene je bil možu všeč.

„Le jadrajte naprej!" — reče na glas; jaz
hočem vzeti otroka in zanj skerbeti." To je bilo
tudi poveljniku po godu. Vsi na barki so hvalili
blagega in usmiljenega gospoda in njegovo gospo.

Srečno je prijadrala barka na Dunaj. Gospod
Zlatnik si je kupil v mestu lepo, veliko hišo in
pričel zopet svojo kupčijo. Za svojo hčerko Ton-
čiko je preskerbel dobrih učiteljev, ki so jo hodili
učit na dom. Tudi Dragotin sc jc z njo učil. Go
tudi je bil dozdaj neveden, kazal je velike zmož¬
nosti in bister razum. V kratkem času je tako
dobro napredoval, da so se mu vsi čudili. Zraven
pa je bil prav priden otrok, poslušen, postrežljiv,
prijazen in iz serca pobožen. Zato sta pa tudi
gospod in gospa ljubila svojega rejenca, kakor svo-

91

jega lastnega otroka. Kali strahu božjega, katere
mu je v mlado serce vsadila pobožna mati, razvi¬
jale so se od dne do dne bolj.

Na svoje veliko veselje je Zlatnik zapazil,
da ima Dragotin veselje do kupcijskega stanu. Dal
ga je izučiti v vseh vednostih, katere rabi kupec.
Potem ga je vzel k sebi za pomočnika. Povsod

v

se je kazal Dragotin prav spretnega. Ce tudi je
bil še mladenič, ne še dvajset let star, vendar je
opravljal vsa kupčijska naročila, katera mu jo iz¬
ročil njegov rednik. Zlatnik je vedno bolj razširjal
svojo kupčijsko zvezo. Oskerboval je z blagom
tudi cesarsko vojsko. Ker je bil pošten, ni iskal
nepoštenega dobička. Vendar si je s tem pridobil
veliko imetje. Sprevidel je pa tudi, da mu je k
temu mnogo pripomogel sč svojo pridnostjo, spret¬
nostjo in poštenostjo njegov rejenec Dragotin. Zato
je mislil, kako bi mu to povernil. — Tončika je
mej tem vzrastla in bila zala gospodičina. Bila
je blagega serca in nedolžnost jej jo odsevala z
zaloga obličja. Gospod Zlatnik jo je dal svojemu
blagemu rejencu Dragotinu za ženo.

Za časa vojske sta si gospod Zlatnik in njegov
zet Dragotin Zagorski — ta priimek si je pri del,
pridobila veliko zaslug; zato je cesar Zlatniku in
njegovemu zetu podelil plemstvo ko je bil mir
sklenjen.

Gospod Zlatnik in njegova žena sta sc vžo
močno postarala. Nista se dolgo veselila sreče svoje
hčerke in rejenca. Dragotin je neizrečeno ljubil
in spoštoval svoje rednike in storil vse, da jim
podaljša življenje. Pa v kratkem času sta umerla

92

jeden za drugim. Zatisnila sta svoje uči v sladki
zavesti, da jo njuna liči Toučika srečna in zado¬
voljna, in pa z veselim upanjem, da so zopet vidijo
v nebesih, kjer kraljuje večni mir.

Dragotin pl. Zagorski sklene dati slovo kup¬
čiji in si kupiti kako grajščino v okolici. Bilo je
takih posestev mnogo na prodaj po prav nizki coni.
Seveda so bila po vojski razdjana in zanemarjena.

v

Dobil je več ponudeb. Sel je sam, da si ogleda
razna posestva. Naj bolj mu je bil všeč grad Cer¬
klje. Imel je prekrasno lego; seveda je bil hudo
zanemarjen in poškodovan. Kupi to posestvo. Naj-
pervo mu je bilo na skerbi, da so grad lopo pre¬
novili in popravili. Ko je bilo v gradu vse lepo
v redu, gre nazaj na Dunaj po svojo ženo in dva
ljubeznjiva otroka.

Antonij i je bila z novim domom prav zado¬
voljna. Kraj in grad sta jej bila prav všeč. Le
jedna reč jo je žalila. Vojska je zapustila svoje
žalostne nasledke. V vasi je bilo več hiš razsutih;
druge so bile zelo poškodovane. Bati se je bilo,
da se podere. Polje na okoli je bilo, kakor ledina,
neobdelano.

Blagej gospej stopijo solze v oči, ko vidi vse
to. Sč sočutjem reče svojemu možu: „Oj, ubogi
ljudje! Treba je hitre pomoči! Morava jim po¬
magati.

Dragotin je bil vesel, da je žena njegovih
misli. Svoje obilno imetje je rabil v to, da pomaga
revežem v bedi. Dal jim je lesa za stavbo in po¬
sodil denarja. Nakupil semena in živine. Vse
to je razdelil brezplačno kmetom, da so si mogli

93

obdelati polje. Kmalo so se jele vasi vzdigovati iz
svojih razvalin in po polji se je zibalo rumeno žitno
klasje, delajoč valove, kakor morje.

Kmetje niso .'mogli prehvaliti svojega novega
gospodarja. Prišli so, da se mn zahvalijo za vse
dobrote, katere jim je storil. Blagi gospod pl. Za¬
gorski, pa jim je rekel: „Bogu sc zahvalite za vse!
Bil sem reven otrok; pa Bog je po svojej previd¬
nosti obernil vse tako, da sem postal bogat in
srečen človek. Obilno me je blagoslovil. Gerda
nehvaležnost bi bila, ko bi ne obračal božjega bla¬
goslova na prid svojemu bližnjemu, ki je v stiski.
Na veliko veselje mi je, če sem mogel kaj pripo¬
moči k vašej sreči. Saj je najslajše veselje zavest,
da si storil dobro bližnjemu."

III.

Videli smo, kako se je godilo našemu Dra¬
gotinu. Postal je bogat in imeniten gospod. Idimo
zdaj nazaj k njegovej materi!

Revno ženo je mej tem zadela marsikatera
nezgoda. Ker pa se je v vsem udala božjim na-
redbam, bila je vedno zadovoljna in srečna.

Kmalo potem, ko jej je zginil otrok, pridervi
se sovražnik tudi v te kraje in postavi svoje šotore.
Zapuščena vdova je bežala k svdjemu bratu na
očetov dom. Tudi tukaj ni ostala dolgo. Sovražni
armadi se zgrabite na tem kraji; vas je sovražnik
požgal. Videti je bilo na pogorišči le kup pepela.
Prebivalci so se razkropili križem sveta. Tupi Bo-
židara in njen brat sta bila brez strehe in domovja.
Brat je šel služit za brodnika na barko, da s pičlim

94

zaslužkom preživi svoje. Zapuščena vdova pa je
šla k svojej sestri, ki je bila več nego dvajset ur
koda od tega kraja. Sestra jo sprejme prav ]ju-
beznjivo. Imela je več otrok; zato jej je sestra
prav došla. Pazila je na otroke in jej jih pomagala
vzgojevati. Živeli ste prav srečno in zadovoljno
in tolažili jedna drugo v nesreči in terpljenji, katero
jima je napravila vojska. Preteklo je več let, da
niste zvedeli prav nič o svojem bratu. Naenkrat
pa dobite pismo od brata. Pisal jima je, da mu
je umerla žena; odrasli hčeri ste se omožili; zdaj
je doma brez gospodinje; zato želi, da bi prišla
Božidara k njemu in mu oskrbovala gospodinjstvo.
Vernila se je Božidara zopet v svojo domovino.

Prišedši domov, je našla vse spremenjeno.
Njena perva pot je bila v gozd; hotela je poiskati
košato bukev, v katerej je pustila prelepo podobo
„Marijo sedem žalost 11 . Ker je bilo treba hitro be¬
žati pred sovražnikom, ni mogla vzeti se seboj
drage jej podobe. Zelo se začudi, ko najde vse
spremenjeno! Pota, ki je nekdaj deržal iz vasi
proti njeni koči, nisi več videl. Vse je bilo zara¬
ščeno z gosto, zeleno travo in germovjem. Kjer
je pred leti rastlo germovje, videl si košato drevje,
ki je delalo hladno senco. Velika, stara drevesa,
za katera je Božidara dobro vedela, so zginila.
O njeni koči ni bilo ni duha ni sluha. Se kraja
kjer je stala ni mogla najti. Vse je bilo zaraščeno
z gostim drevjem, da si komaj skozi preril. Dolgo,
dolgo išče Božidara drevo, pod katerim jo prelila
toliko bridkih solza. Plazi se skozi ternje in ger¬
movje; skerbno ogleduje vsako bukev, pa prave

95

v ,

ne more najti. „Ce tudi ne najdem v drevesu več
lepe podobe, vendar se mora poznati votlina, v
katero sem jo dela“, misli pri sebi.

„Cernu sc trudite zastonj, dobra ženica!“ reče
jej starček, ki je nabiral dračja po kosti. — „Mi-
slim, da drevo vže zdavnaj več ne raste. Kakor
je bilo z nami, ko smo prišli zopet nazaj v vas,
— tako je tudi z drevjem v gozdu. Otroci so se
vernik kot odraščeni, odraščeni so zdaj starčki,
stare ljudi pa vže zdavnaj krije hladna zemlja.
Tako tudi v gozdu spodriva mlado drevje staro.
Saj na svetu vse zgine, kakor senca. Nimamo tukaj
stanovitnega bivališča; skerbimo, da srečno pri¬
demo v našo pravo domovino — sveta nebesa, kjer
bomo vso večnost. 1 * — Rekši to, jo šel sivi starček
svojo pot.

Tudi Božidara je po teh besedah šla domov,
misleč, da so vže zdavnaj drevo posekali.

Gospod pl. Zagorski je bival le nekaj ur hoda
od te vasi. Gozd in vas v katerej je živela Bo¬
židara, sta bila last njegove graščine.

Necega dne pride graščak sam v gozd, da
odkaže vaščanom les, ki naj si ga za zimo po¬
sekajo. Gozd je bil zelo zapuščen in zaraščen;
bilo je v njem marsikatero staro drevo; zato je
hotel biti sam navzoč, da iz gozda odpravi naj-
popred tako drevje in naredi prostor mlademu.
Tudi je hotel sam videti, če vsaki dobi potrebna
derva. Vsi gospodarji so se zbrali v gozdu. Od-
kazal je zdaj temu, zdaj drugemu drevo. Božidara
je prišla mesto svojega brata, ki je ležal doma
bolan. Zdaj pride versta na njo. Ponižno stopi h

96

graščaku in se izgovarja, češ, blagorodni gospod
naj oprosti, da ni prišel brat sam; je bolan in ne
more iz postelje.

Gospodu pl. Zagorskemu se niti sanjalo ni,
da je revna, stara ženica njegova mati; tudi' že¬
nici ni prišlo na um, da je blagi gospod Zagorski
njen sin Dragotin, katerega je objokovala kot mer-
tvega, meneč, da je našel smert v valovih Donave,
ali pa ga je v gozdu raztergala kaka divja zver.
V onih časih je bilo to kaj navadnega. Vendar se
mu je smilila uboga ženica: zato jej odkaže lepo,
košato bukev.

Logarju to ni bilo nič kaj všeč; zato reče
gospodu; „Saj je dovolj druzega lesa za revno ljudi;
tudi je škoda velike, košate bukve. Bukov les naj
se hrani za grad in grajske služabnike."

Graščak ostro pogleda služabnika in reče:
„Ni prav, da bi revežem dali le to, kar sami ne
rabimo. V pomanjkanji in sili moramo tudi naj¬
boljše ž njimi deliti. Drevo je sestre bolnega moža;
naj tudi moji dervarji posekajo, na drobno razko¬
ljejo in zvozijo domov revežema. Uujte možje!
precej se lotite te-le bukve!"

To rekši jo šel graščak, da si odkloni vsako
zahvalo. Božidara je sč solznimi očmi zerla za od¬
hajajočim. „Bog poverni stotero vse dobremu go¬
spodu!" zdihne in gre vesela tudi svojo pot.

Mati in sin sta se sešla čez več nego dvajset
lot pod ravno onim drevesom, kjer sta se zadnji¬
krat videla. Joden druzega nista poznala. Znabiti
bi se bila ločila zopet za vselej, — ko bi nerazumljiva
božja previdnost ne bila obernila lepše in boljše.

97

Dva dervarja se precej lotita bukve. Kmalo
pade drevo z velikim treskom. Moža zavpijeta
strme: „čudež, čudež! pravi čudež!“

Ko je drevo padlo, zdrobi se lubje vže ne¬
koliko trohlenega drevesa. Najedenkrat zagledata
moža v deblu prelepo podabo matere božje sedem
žalosti. Bila je podoba, katero je pred leti uboga
ribičeva vdova postavila v drevo. Dolgo jo je zdaj
zastonj iskala. Podoba je bila še popolnoma ohra¬
njena; vse barve so bile še prav žive. Tudi po¬
zlačeni okvir se je lesketal v solnčnih žarkih.

Dervarja sta bila mlada moža. Nič nista ve¬
dela o Božidari in njenem otroku, ki jej je zginil.

Sama modrujeta tako: „Pač je nerazumljivo,
kako je prišla podoba v drevo. Saj je bilo drevo
obdano z lubjem in obraščeno z mahom, kakor
drugo staro drevje. Niti najmanjše razpoke nisi za¬
pazil na drevesu. Kes je to čudno; pravi čudež je!

Kakih dvesto korakov od tod je pl. Zagorski
odkazoval svojim ljudem drevje, katero naj pose¬
kajo. Ko pa sliši vriš sekačev, gre gledat, kaj je.
Podobo vzame v roko in jo pazljivo ogleduje. Kmalo
se je zbralo veliko ljudi okoli njega; tudi ti so
prišli zavoljo radovednosti. »Slika je res lepa!“
reče; »skoraj bi rekel, da je pravi umotvor! Ne¬
beško lep je bledi obraz s povzdignjenimi očmi
proti nebu; vse izraža popolno vdanost v božjo
voljo. Tudi rudečkasta obleka z modrim zagrinjalom
in gubami je prav mojsterske naslikana. Lahko pa
je raztolmačiti, kako je prišla ta podoba v drevo.
Živel je pred leti na tem kraji pobožen človek.

Krištof Šmid IX. 7

98

V deblo je izrezal votlino in v njo postavil Ma¬
rijino podobo. Tekom časa je lubje zarastlo podobo.

Najedenkrat pa obledi graščak. Roka, v ka-
terej je imel podobo, prične se mu tresti.

„Da“, — reče sam sebi, — „to je prav
čudno!" Tudi noge ga niso hotele več deržati.
Sede na deblo posekanega drevesa. Zabernil je bil
podobo in bral zadej to-le:

„Leta 1(132., dne 10. oktobra, sem videla
zadnjikrat pod tem drevesom svojega sinčka Dra¬
gotina. Imel je takrat pet let in tri mesece. Bog
naj ga spremlja po vseh njegovih potih; potolaži
naj pa tudi, kakor je Marijo pod križem, — mene
žalostno mater Božidaro".

Kakor strela z jasnega neba, tako presune
graščaka misel: „Ta otrok sem jaz sam!“ Saj se
vse popolnoma vjema: ime, leto in dan! Le moja
mati je mogla postaviti to podobo v drevo! Bog
zna, če še živi in kje je?“ Take in jednake misli
so rojile graščaku po glavi.

Božidara je v gozdu čakala sosedinjo, da bi
šli skupaj domov. Hitro se raznese glas, da so v
starej bukvi našli lepo podobo. Hitro krevlja sč
svojo tovaršico proti posekanemu drevesu. Zapa-
zivši v roči graščaka svojo podobo, katero je tako
dolgo iskala, reče: „Milostivi gospod! slika je moja;
dajte mi jo nazaj. Saj je na njej zapisano moje
ime. Rajni gospod župnik, — Bog jim daj večni
mir in pokoj, — so sami nanjo zapisali moje ime
in še nekaj druzega, kar sem jih prosila. Podarili
so mi tudi to lepo sliko, da naj bi mi bila na to¬
lažbo v žalosti".

99

Potom prične bridko jokati. Ko so nekoliko
potolaži, reče ihte, ogledovaje košato bukev: „Oj,
to je tedaj ono drevo, pod katerim je moj Dra¬
gotin tako sladko in mirno spal; potem pa zginil, —
Bog sam zna, — kam! Prišcdši nazaj, sem šla često¬
krat mimo drevesa, pa ga nisem spoznala. Je več
nego polovico debelejše. Oj, kako sem srečna, da
vsaj še vidim kraj, kjer sem te videla zadnjikrat,
ljubi Dragotin! Oj, tebe — tebe — pač ne bom
videla več na svetu! Zdi se mi, da stojim na
tvojem grobu!“ •— To rekši, žalijo solze ubogo že¬
nico; ni mogla več besedice govoriti.

Graščaka, katerega je vže ime na podobi tako
pretreslo, je ta prizor še bolj iznenadil. Saj je
spoznal, da je stara ženica njegova mati. Serce
ga je sililo, naj skoči, objame in poljubi svojo
mater z vsklikom: „Ljuba draga mati!“

Vendar se o pravem času še domisli, češ,
žena je preveč razburjena; znalo bi jej škodovati
na zdravji, in bi jej bilo to nepričakovano veselje
v srn er t.

Zato se gospod pl. Zagorski počasi približa
ženici, prime jo ljubeznjivo za roko, briše jej se
svojim robcem solze in tolaži tako: „Nikar ne jo¬
kajte, dobra žena! Dobro vem, da vaš sin še živi.
Prav srečen in zadovoljen je; saj ga poznam.
Kmalu ga bodete videli!"

Te besede so pomirile našo ženico. Jela se
je veselo razgovarjati s prijaznim in blagim go¬
spodom , radovedno popraševaje, kje živi ljubi
Dragotin.

100

Ko je pl. Zagorski videl, da je stara ženica
vsa pomirjena in vesela, jej reče: „Jaz sem vaš
zgubljeni sin Dragotin!"

„Ti si!“ zavpije veselo žena in se ga oklene;
od veselja ni mogla besedice več spregovoriti. Molče
se deržita dolgo objeta. Vsi pričujoči so veselja
jokali in ihteli.

Potem reče Dragotin: „Ljuba mati, Bog je
spolnil vašo željo, katero ste dali na podobo za¬
pisati! Bil je z menoj na vseh mojih potih in me
obilno blagoslovil. Spolnil je pa tudi vaše hrepe¬
nenje. Potolažil vas je, kakor je potolažil Marijo.
Dal vam je zopet vašega sina nazaj, in ga za vas
tako rekoč od mertvih obudil. Se ga vidite na
tem svetu zdravega in srečnega. Pod tem drevesom
naji je ločil in ravno na onem kraji naji je zopet
združil. Varno je čuval podobo v drevesu: o pra¬
vem času jo je pa odkril, da sva se mogla spo¬
znati. Tudi nad nama je pokazal, da vse modro
vlada in v naš prid obrača."

„Da, da", — rečejo mati, — ,,to je storil
dobri Bog! Vzel mi te je, ker bi te znabiti za¬
voljo prevelike ljubezni ne bila dobro vzgojila!
Zopet pa te je pripeljal k meni, da si mi pomočnik
v stiski in potrebi; da angelj okolice. Vse, vse,
kar Bog stori, modro naredi." — Vsi so prikimali
tem besedam in na glas hvalili Boga.

Potem veli Zagorski logarju, naj pove bol¬
nemu bratu, da bo sestra še-le jutri prišla domov;
pripeljala bo tudi svojega zgubljenega sina se seboj.
Bolniku naj pa mej tem časom dobro streže. Zdaj
reče, naj pride njegova kočija; pomaga svojej starej

101

materi stopiti v njo, sede sam poleg matere in se
odpelje proti gradu. Tukaj je čakalo mater novo
vesolje. Bilo jej je nekako tesno pri serci, ker bo
prišla v tako revnej obleki k ženi svojega sina.
Pa Antonija je bila blaga gospa; ni gledala na take
reči. Z odpertima rokama mater ljubeznjivo sprejme,
objame in poljubi. Imenovala se je srečno, da je
Bog dal priložnost, poznati mater svojega ljubega
moža. Žena je jokala veselja. Zdaj jej predstavi
še njena vnuka Dragotina in Marico; bila sta zala,
ljubeznjiva otroka, kakor angeljčka; zdaj ni bilo
vesolja ne konca ne kraja. „Neizrekljiva je bila
nekdaj moja žalost", reče; „vendar je zdaj moje
veselje še veče. Moram hvaliti Boga in moliti nje¬
gove nerazumljive sklepe. Ljubi Bog, ker vžc tukaj
na svetu spreminjaš žalost v veselje, — koliko ve¬
selje nas čaka še le v nebesih pri tebi! Da, čaka
nas blaženost in veselje, kakoršnega nobeno člo¬
veško serce še okusilo ni!“

Drugi dan je Zagorski z materjo obiskal bol¬
nega brata. Božidara je ostala pri bratu, da je
popolnoma okreval. Potem se je 'preselila v grad;
zakaj Dragotin in Antonija sta jo hotela imeti na vsak
način pri sebi. Tudi je ljubeznjivo skerbel za brata
in njegovo sestro. Gospod Zagorski in njegova žena
sta bila preblaga, da bi se sramovala svojih revnih
sorodnikov. Enkrat sta v grad na gostijo povabila
celo vse sorodnike, starše, otroke in vnuke. Pri
tej gostiji je sedela Bošidara na pervem mestu.
Vse je iznenadila dobrotljivost, ljubeznjivost in pri¬
jaznost grajske gospode. Debele solze veselja so
igrale vsem v očeh.

102

O tej priliki sta gospod in gospa pozvedovala
po gmotnem stanji slehernega prav natanko. Veliko¬
dušno, pa previdno sta potem vsakemu skazovala
ono podporo, katero je potreboval, da se je mogel
pošteno preživeti.

Majhno sliko je Dragotin obesil v svojej sobi.
Rekel je: „Naj nas vedno spominja, da zaupamo
na Boga in smo mu hvaležni. Neizrekljivo lepi po¬
gled Marije na podobi proti nebu, naj nas spod¬
buja, da tudi mi radi in pogostokrat obračamo svoje
oči proti nebu. Kaj nas pa tudi more v nevar¬
nostih in terplenji tega življenja pred grehom bolj
varovati, k dobremu napeljevati in v terplenji to¬
lažiti, — kakor pobožen pogled proti nebu?“