Za ocenjevanje mehanizmov, povezanih s pasjo agresijo, so bile z uporabo multidisciplinarnega pristopa v okviru te disertacije izvedene štiri ločene študije. V prvi študiji je bil za določitev kontekstualnih vidikov pasjih ugrizov uporabljen retrospektivni vprašalnik. Razkril je visoko incidenco ugrizov med nenamerno interakcijo z ugrizlim psom. Druga študija je s kombinacijo testiranja obnašanja in vprašalnikov, ki jih je izpolnil lastnik, raziskovala psihosocialne dejavnike. Nizka družabnost pri psih, visok nevroticizem pri lastnikih ter visoka izogibajoča navezanost lastnika in psa ter nizka anksiozna navezanost lastnika in psa so bile lastnosti, povezane z agresijo psov. V tretji študiji je bila s tremi testi obnašanja raziskana povezava med dvema različnima vidikoma inhibicijske kontrole in agresije. Izkazalo se je, da je oslabljen samonadzor, merjen kot uspešnost pri nalogi zapoznelega nagrajevanja, vendar ne tudi kognitivna inhibicija, merjena kot uspešnost pri nalogi obratnega učenja, povezana z agresivnim grizenjem. V zadnji študiji so bili sočasno in v realnem času preučeni obnašanje in več fizioloških sprememb. Ugotovljeno je bilo, da so imeli agresivni psi znižano koncentracijo serotonina v slini in povišano površinsko temperaturo obraza. Med to študijo sta bila tudi med agresijo prvič opažena pogosto mahanje z repom in nagnjenost k mahanju repa v levo stran. Z uporabo novih ali izboljšanih pristopov so te ugotovitve pomembne za nadaljnje razumevanje agresije pri psih. Z novimi ali izboljšanimi pristopi naše ugotovitve izpopolnjujejo razumevanje agresije psov in lahko koristijo ne le znanstveni skupnosti, ampak tudi širši javnosti.