Poštnina plačana v gotovini. Gledališki list SLOVENSKEGA N \KOI> N K«A ULEHALI^IČ/I V LJUBLJANI OPERA 1948 — 1949 Giacomo Puccini TOSCA Vsebina: Umrlu sta nain dva zaslužna člana Značaj Puccinijeve »Tosce« (II. Leskovšek) Okrog Puccinijeve »Tosce« (Ost.) Tri arije iz »Tosce« Giacomo Puccini Vsebina »Tosce« Pregled dela v operni sezoni 1947-48 Vsebina letnika 1947-48 Gled. lista Premiera (lne 21. novembra 1948 Giacomo Puccini Tosca muzikalna drama v treh dejanjih. Po V. Sardon ju besedilo napisala I.. Ulica in G. Giacosa, prevedel S. Samec Dirigent: R. Simoniti, D. Zebre Režiser: O. Sest Floria Tosca, znamenita pevka ................ V. Heybalova k. g., L. Šimic Mario Cavaradossi, slikar .................... D. Čuden. R. Franci Baron Scarpia, šef policije...................... V. Janko, S. Smerkolj Cesare Angelotti.............................. I. Anžlovar, F. Langus Cerkovnik .................................... L. Korošec, F. Lupša Spoletta, policijski agent.................... S. Štrukelj Schiarrone, orožnik ..........................s A. Prus ječar .........-................................ A. Perko Pastir .......................................... D. Ročnikova, V. Ziherlova ' Kardinal, sodnik, krvnik Roberti, pisar, oficir, seržant, vojaki, dame, gospodje, meščani, ljudstvo Godi se: I. dejanje v cerkvi sv. Andreja, 11. dejanje v palači Farnese, III. dejanje na Angelskem gradu v Rimu Inscenator: M. Pliberšek Zborovodja: J. Hanc Kostume po načrtih M. Skrušnyjeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom C. Galetove in J. Novaka Razsvetljava: S. Šinkovec. — Odrski mojster: J. Kastelic. — Inspicient: Pianecki .''v /o V,-;V V Tf 1 * .y * o U w . ... f 'V*5** S*£q/iW Cena 10.— din Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča t Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slovenskega poročevalca. Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 OPERA Štev. 1 UMRLA STA NAM DVA ZASLUŽNA ČLANA Ko se je ob koncu sezone v naši Operi zadnjič spustil zastor, in je velik del našega članstva odšel nabirat novih sil za nadaljnje delo, ni nihče mislil, da bo, še preden se bo spet prvič dvignil, posegla v naše vrste smrt in nam ugrabila kar dva dobra sodelavca. Umrla sta nam dva zaslužna člana: korepetitor Ciril Eržen in basist Anton Orel. * Res je, da je tovariš Eržen že nekaj časa bolehal, tudi je res, da je bil po letih med nami najstarejši, a vendar, če se spomnim, kako mu je klavir pod prsti pel, in s kakšno vztrajnostjo in ljubeznijo je spremljal solista za solistom in vajo za vajo vse dolge mesece priprav za »Figarovo svatbo«, se mi je zdelo, da je po srcu še mlad, še poln umetniškega ognja in ustvarjalne moči. Prav za prav ga kljub njegovim letom v Operi nismo dolgo poznali — komaj leto dni in nekaj čez — in tudi ni bil glasbenik po poklicu — potrebovali smo korepetitorja pa nam je kot amater in upokojenec priskočil na pomoč —- a vendar je bil kmalu med nami in v našem delu, kakor da bi bil od nekdaj. Čutiti je bilo, da se je bil desetletja in desetletja v prostem času posvečal glasbi, preigral ogromno literaturo in bil v resnici po srcu in pri klavirju — umetnik. Če si se po vaji zapletel z njim v pogovor, ti je znal zanimivo pripovedovati o tem ali onem komponistu, ki mu je bil drag, o tem ali onem glasbeniku, s katerim je skupaj igral — zlasti je bil vnet za komorno glasbo! Prav zato naši pevci v Operi niso za Mozarta mogli najti bolj tenkočutnega in bolj neumornega vsakodnevnega učitelja, in če je uprizoritev »Figarove svatbe« lansko leto na našem odru . S to premiero je proslavila v tistih, danes za nas res že močno odmaknjenih časih, primadona Skalova svojo benefico, to je, poslovilno predstavo, kajti s koncem sezone (sredi marca) je odšel ves ansambel širom sveta z geslom: s trebuhom za kruhom! Živo se še spominjam velikega zanimanja za to premiero. Pa to zanimanje je bilo tudi upravičeno. Cavaradossija je pel Poljak Or-želski, v katerega je bila zaljubljena vsa Ljubljana, Searpio — Čeh Ourednik, kot cerkovnik pa je nastopil tedaj še mladi začetnik Julij Betetto. — Pa celo novo notranjščino cerkve za prvo dejanje so riskirali. S sumljivo perspektivo jo je naslikal tedanji odrski mojster, in istočasno »mojster za vse« — Waldstein. Uspeh je bil, vsi so ga bili veseli, najbolj pa seveda Tosca —• Skalova, kateri se je hvaležna ljubljanska publika oddolžila za lepo kreacijo in za slovo z mnogimi darili. Od tistih časov »Tosca« ni nikoli izginila z repertoarja našega gledališča. Šimenci, Rijavci, Kovači, Francli, Gostiči in drugi tenorji so se vrstili kot Cavaradossiji, pa tudi Tosc, ki so se zvale Zikova ali Oldekopova, ni manjkalo, in blesteči baroni Scarpije, kot Primožič, Popov, Druškovič in Vidakovič, so nam še v živem spominu. Menjali so se dirigenti in režiserji, menjale in potrgale so se dekoracije — »Tosca« pa je ostala naši hiši zvesta ... * S tem sem hotel povedati, da je nam vsem »Tosca« stara znanka. Vsebino in muziko poznano dodobra, a vedno iz novega nas zamika, predvsem poslednja. Glede vsebine se je pa stvar danes malo izpre-menila. O njej, kot dramaturški sestavini opere bomo* še govorili. Razumevanje »Tosce« nam je pa vendar danes bližje, kot kdaj koli! Libretu so upravičeno vselej očitali brutalnost, nasilje in več podobnih lastnosti. Vse to je res in vse to nas je pri vsebini vselej do neke mere odbijalo. —i Danes pa je stvar drugačna, danes razumemo in pojmujemo to značilno italijansko vsebino popolnoma pravilno, jo smatramo kot samo ob sebi razumljivo, logično in celo naravno. Zakaj? Le pomislimo, da smo pred nekaj leti preživljali italijansko okupacijo! Ko snujemo novo Tosco, ne moremo tiho mimo onih dejstev, katera je spoznala vsa zasedena Slovenija, prav posebno pa še Ljubljana — to je: mi vsi. Prosim, kaj danes razumevamo v Tosci popolnoma? Razumemo Searpio, policijskega šefa, špiclja, vohuna, tiholazca — saj vemo, da je bila od nekdaj mentaliteta te baže ona. ki je podobna kači, ki svojo žrtev najprej sladko obliže in jo potem zj vsem divjim nasiljem požre. Kdo ne pozna sladkih besed fašistovskih zasliševanj, ki so se pa kmalu iz-premenile v mučenje zasliševanca. Vse to je prav do srčike podobno - 6 - onemu, česar sta deležna Tosca in Cavaradossi v kačjem objemu. — Iz teh razlogov nam je libreto, ki se nam je kazal prej brutalen in, ciničen, danes sam ob sebi razumljiv, in sodelujoči interpreti bodo laže posegli v tvorbo svojih vlog. — Podajmo se sedaj na tla, kjer se odigrava ostro in silno dramatično dejanje te opere. — Rim, meseca junija 1. 1800, ko cveto |X) vseh vrtovih najlepše vrtnice, prične prvo dejanje. Dejanje vse opere se godi od štirih popoldne pa do pol petih zjutraj. — Kakšen je bil tedaj notranji položaj Italije in prav posebno še Rimai' Mladi Napoleon Bo nap a rte stopa zmagovito v severno Italijo, zmaga sledi zmagi in italijanski narod, ki mu vladajo Bourboni, se na tihem nagiba k temu novemu, sicer ne še posebno slavnemu imenu in gleda v njem skoraj osvoboditelja od težke peze. — Aristokracija se rada priznava k temu novemu pokretu in tako imamo v letu 1800 v Italiji dve struji, ki se na moč sovražita. — Rimske ječe, posebno one na Castellu Sant Angelo, so prepolne gostov, in direktor policije v Rimu Conte Scarpia ima obilo posla, da ureja, čisti in skrbi, da gostov nikoli ne zmanjka. Njegove mreže so obširne, njegova sita tenka in ves njegov obširni aparat deluje brezhibno, vdano in v večnem trepetu za svojo lastno kožo... V takem ozračju se godi in odigrava dejanje »Tosce«, ki ima kot opera tri dejanja, katerih potek je strnjen, kot smo že omenili, na kratek rok nekaj ur. Ta časovna povezanost in enotnost priča o spretnosti in znanju Puccinijevih libretistov' Ulice in Giocose, ki sta pa posnela snov po Sardoujevi istoimenski drami v štirih dejanjih. Pri nas poznamo zadnja desetletja »Tosco« samo kot opero in le malo jih je, ki se je spominjajo tudi kot drame. V drami so kot losce nastopale pri nas Borštnikova in Avgusta Danilova. — Ta učinkovita snov ni zamikala samo Puccinija, vabila je tudi tedaj že postarnega Verdija, in ta je napisal že celo ljubezensko arijo Tosce za tretje dejanje. Vendar mu je bolezen preprečila nadaljnje komponiranje. Tako je usoda premaknila veliko kreacijo, morda labodji spev mojstra Verdija v drugo dušo —< v Puccinija, ki ni odpovedal — nasprotno, njegova opera je dvignila pravo senzacijo, revolucijo, spore, debate za in proti in je tedaj vsa Evropa, lahko rečemo, ob »Tosci« podivjala ... rt Prvo dejanje »Tosce« se odigrava v majhni cerkvi, ki stoji še danes ob eni glavnih ulic Rima. Mimo te cerkvice bo šel sleherni — 7 - posetnik Rima brezbrižno, kajti neznatna je in se imenuje Sant Andrea della Valle. Zgradila sta jo Oliviero in Maderna, fasado pa je izgotovil 1665 arhitekt Rainaldi. Notranjščina cerkvice, ki ima samo eno ladjo, je bila 1907 obnovljena. Freske ob apsidi in loku, ki predstavljajo štiri evangeliste, nad katerimi je Lanfranoo naslikal Glorijo paradiža, pa so delo Domenichina. Na robu glavne ladje so nagrobniki papežev Pija II. in III. Piccolomini, katerih prri je tudi nam poznan iz zgodovine celjskih grofov, na katerih dvoru ga srečamo kot spovednika Jelisave Frankopanke — Eneja Silvija. — V desni kapeli stoje kopije v bronu: »Pieta* Rafaela in Michelangelova »Lea«. — Kakor smo že omenili, se prične dejanje po treh ouverturnih taktih, okrog štirih popoldne z dramatičnim nastopom Angelottija, rimskega aristokrata, konzula prve rimske republike, in trenutno Scarpijevega kaznjenca, ki je pobegnil iz ječe v Angelskem gradu. Na to zanimivost opozarjamo zato, ker nam pokaže, da se prične in jenja dejanje »Tosce« na tem zloglasnem gradu. * Drugo dejanje se odigrava v samo nekaj minut od cerkve San Andrea della Valle oddaljeni palači Farnese, ki stoji na trgu Far-nese, obdana z dvema vodometoma in ki slovi kot mi j lepša palača Rima. Zgraditi jo je dal Pavel III. kot kardinal leta 1530 po arhitektih Antoniu da Sangalla, Michelangelu in Giac. della Porti. Oboje spodnjih traktov je delo Sangalla, zgornjega pa je gradil slavni Michelangelo in v teh prostorih se giblje v operi Scarpia, tam je njegova sprejemnica, kabinet in poleg njega prostor, »kjer pogosto jočejo«. Med kriki Cavaradossija se odvija spodaj pri kraljici dvorni ples in koncert v čast dozdevne zmage nad Napoleonom ... „ Poslednje dejanje pa se odigrava na mestu, ki nam je znano z razglednic — na Angelskem gradu. Ta Castell Sant Angelo je bil prvotno namenjen za grobnico cesarja Hadrijana* — Leta 135 je pričel Hadrijan graditi to grobnico na desnem bregu Tibere zase in za svojo ženo Sabino. Po njegovi smrti je dokončal njegov sin Antonino Pius spomenik leta 139. Na kvadratnem podzidku, ob vogalih katerega so stale sohe jezdecev, se je dvigala mogočna okrogla stavba s kipi. V notranjščino pa so vodile polžaste stopnice, tja do prave grobnice, kjer so stale posode s pepelom, cesarjev do Septima Severa. — Kasneje je zgradba izgubljala značaj grobnice in se izpreininjala postopoma v trdnjavo, za časa obleganja Rima z Goti pa je že služila kot učinkovit obrambni element. — L. 590, - 8 — Valerija Heybnlova gostuje v naslovni vlogi »Tosce« pravi legenda, se je prikazal papežu Gregoriju o priliki procesije proti kugi angel, ki je vtikal meč v nožnico — to naj bi jasno pomenilo, da se je razkačeno nebo pomirilo — in od tedaj izvira tudi naziv »Angelski grad«. — Kasnejše dobe so izpremenile to zares veličastno stavbo v vojašnico in še kasneje v zloglasne ječe. Te izpremembe so se, žal, zgodile na škodo dragocenih umetnin, ki jih je hranil Angelski grad. Najnovejša doba (1901) pa je naredila iz gradu muzej, ki je zelo bogat in zanimiv, in ohranjena je ostala tudi fasada z bronastim angelom Mihaelom, katerega je vlil 1753 nepoznani Verschafe^t. — * Na teh treh zgodovinskih prostorih se torej odigrava dejanje »Tosce«. Puccini je opredelil dejanje s svojo muziko tako ostro, da prav za prav libreto ne potrebuje nikakih opozoril in tiskanih opazk za režiserja. — Kakor rastejo pri Shakespeareju situacije iz besede, karakterjev itd., tako rastejo pri Pucciniju iz muzike, ki zgovorno prikazuje potek dejanja, razpoloženja scene in posameznih akterjev. —■ Pridobljene izkušnje smo skušali ujeti v čim dognanejšo obliko, ki naj v zvezi s Puccinijevo glasbo učinkuje na poslušalca in gle- — 9 — ARIJA C A V ARADOSSIJ A (I. dejanje.) Kako se čudno sklada njuna dvojna lepota! Tu črna Morija kot roža je mogota, a tam skrivnost uganke plavolase neznanke ... Tam prebela ptička — tu dva črna hudička! Kdor se s paleto bavi, ob različnih lepotah se ustavi: ko slikam te kodre zlate, vedno mislim le nate, ah, saj v srcu mi goriš, Tosca, le til ARIJA TOSCE (TT. dejanje.) Ljubim pesem, ljubim ljubezen in v srcu ne vem za žalo besedo! Drugim v življenju vselej v trpljenju sem lajšala bedo... Vselej iskreno vdana, molitev zbrana vso mojo bit je dvigala v nebo. Vselej iskreno vdana v cerkev sem nosila rož. Zakaj tako kaznuješ, zakaj tako plačuješ, zakaj, o moj Gospod, me zdaj za to'' Saj sem Devici dala dragulje svoje, in pesmi moje, mar niso vsem oznanjale resnice? Ob uri vseh nezgod, zakaj, zakaj, Gospod, ah, zakaj vse to plačuješ mi tako? — 10 — ARIJA CAVARADOSSIJA (III. dejanje.) Ko so zvezde sijale in dehtela je trata, odpro se vrtna vrata... Na pesek stopila je ona, vsa vroča in cvetoča, in mi pala v naročje... O, kje ste sladki, žametni poljubi, ko ves omamljen sem ji z dlanjo razgrebel bela nedra! Zašle na vek so mi ljubezni sanje, zašla je sreča ... In jaz naj dam življenje, in jaz naj dam življenje, čeprav ga nikdar nisem bolj še ljubil! GIACOMO PUCCINI Giaeomo Puccini je bil potomec stare italijanske družine glasbenikov in se je rodil v mestu Luccal dne 22. decembra 1858. Že njegov praded Giaeomo je bil svojčas v Lucchi organist in kapelnik. Komponistov oče Michele je študiral glasbo v Bologni pri patru Matteiju ter v Neaplju pod vodstvom dveh slovečih komponistov Mercadanteja in Donizettija. Michele Puccini je bil znan cerkveni skladatelj in je zložil tudi dve operi. Nazaduje je bil ravnatelj glasbene šole v Lucchi, kjer so se izšolali mnogi pomembni italijanski glasbeniki. Umrl je, ko je bilo njegovemu sinu Giacomu komaj šest let. Kakor je v njegovi družini že nad sto let sin podedoval od očeta glasbeno nadarjenost, tako se je že mladi Giaeomo posvetil glasbi. Kot njegov oče, ki mu je bil prvi učitelj v glasbi, in ded in praded, tako je delal tudi Giaeomo: pisal je motete in cerkveno glasbo. S petim letom je začel s študijem orgel in kasneje je sam igral v domači cerkvi. Vendar pa v tem delu ni našel zadovoljstva. Pred očmi sta mu lebdela slava in genij mojstra Verdija, ki je s svojimi operami osvojil Italijo in svet. Hrepenel je, da bi si utrl Pot na milansko Scalo. In res mu je uspelo dobiti skromno štipendijo, ki mu je omogočila nadaljnji študij na milanskem konservatoriju. Tu sta mu bila učitelja Bazzini in PonehiellL Čez dan je štu- i — 11 — Drago Čuden poje Cavaradossijn diral, zvečer pa se je vtapljal v bogatih vtisih, ki mu jih je nudila milanska Opera. Konservatorij je absolviral v juliju leta 1883, ko je predložil kot diplomsko delo skladbo »Capriccio sinfonico«. Leto dni kasneje je že stopil pred javnost z opernim prvencem »Le Villk (1884), ki ga je napisal za razpis založnika Sonzogna. Čeprav delo ni bilo nagrajeno,, je uprizoritev za Puccinija vendarle pomenila velik uspeh. Založnik Riceordi je delo odkupil in sklenil s skladateljem pogodbo za novo opero. Tudi njegova druga opera »Edgar«, ki jo je Puccini napisal po Mussetovi igri, je doživela pri krstni izvedbi v milanski Scali (1889) kar lep uspeh. V tem času je živel Puccini še vedno bohemsko življenje, ob večnem pomanjkanju denarja, večkrat lačen kot sit in prezebajoč pozimi, vendar pa nikoli obupan, vedno dobre volje, vedno pripravljen za šalo in smeh. Izredno velik uspeh je doživela njegova tretja opera »Manon Lescaut«, ki je imela svojo premiero v Turinu dne 1. februarja 1893. Puccini je v polni meri zmagal. Uspeha mu ni priznalo samo občinstvo, temveč tudi vse kritike. Odslej so se skladatelju korenito izboljšali tudi materialni življenjski pogoji, tako da je ob koncu svojega življenja živel od svojega umetniškega dela celo bogato in razkošno. Vendar ni nikoli pozabil svojih nekdanjih skromnih razmer, ki jim je dal prisrčno — 12 — podobo v svoji četrti operi »La Boheme«. Njeni liki štirih bohemskih umetnjakarjev, pesnika Rudolfa, slikarja Marcela, filozofa Collina in glasbenika Schaunarda so kakor Puccinijevi bratje, in iz vse opere se zrcali njegovo nekdanje lastno življenje. Tudi »La Boheme« (libreto po H. Murgerjevi povesti) je imela krstno predstavo v Turinu dne 1. februarja 1896. Kljub temu, da delo ob premieri ni vzbudilo ugodnih kritik, je doživelo pri občinstvu največji uspeh in je do danes ostalo najpriljubljenejša Puccinijeva opera. Po »La Boheme«, je Puccini napisal še vrsto oper, ki so vse ostale V repertoarjih svetovnih gledališč. Tako je v Rimu doživela krstno predstavo »Tosca« (1. 1900), v Milanu »Madame Butterfly« (1. 1904), v Ne\v Yorku »Dekle z zlatega zapada« (1. 1910), v Monte-carlu »Lastavica« (1. 1917), v Rimu triptihon »Plašč«, »Setra Angelika« in »Gianni Schicchi« (1. 1919). Puccinijevo zadnjo opero, ki je zaradi bolezni ni mogel več dokončati, je po skladateljevih zapiskih dovršil komponist Franco Alfano. V tej obliki je »Turandot« doživela krstno predstavo v Milanu 1. 1926. Puccini je umrl na posledicah raka v grlu v sanatoriju v Bruslju dne 24. novembra 1. 1924. * Puccini, ljubljenec opernega občinstva na prelomu dveh stoletij, je dobro poznal vse skrivnosti in čare gledališkega odra. O tem ne Rudolf Franci poje Cavaradossija — 13 - pričajo zgolj njegove opere, temveč že operna besedila, pri katerih je v veliki in odločilni meri sam sodeloval. Pri vseh besedilih Puccinijevih oper je videti, da jih je izbrala in oblikovala vešča roka gledališkega človeka, ki ga je vzgojila velika zapuščina bogate zgodovine italijanske opere. In čeprav se zdi, da je Puccini od časa do časa odstopil od njene velike tradicije — pravijo, da se je pri Verdiju učil le zunanjih gledaliških efektov, iz šole verizma da je povzel nagnjenje k brutalnim življenjskim prizorom, od Bizeta da si je osvojil dramatsko ekonomijo in njegove zaključene, elastične operne oblike, od Masseneta sentimentalno liriko in od Debussyja pestrost instrumentacije in tehniko slikanja značajev — kljub temu postavljamo Puccinija zaradi njegove bogate melodične in venci je, dramatsko - glasbene koncentracije, harmonskih in instrumentacij-skih novosti in končno ne v najmanjši meri zavoljo njegovega genialnega občutja za odkrivanje novih odrsko-glasbenih efektov v vrsto nesmrtnih mojstrov operne tvorbe. »TOSCA« (Vsebina opere) Prva predstava 14. januarja 1900 v Rimu Prvo dejanje: V cerkvi Sant Andreai della Valle. Italijanski revolucionar Cesare Angelotti je s pomočjo svoje sestre pobegnil iz zaporov na Angelskem gradu in se zatekel v cerkev, da bi se tako umaknil pred zasledovalci in biriči krvoločnega in krutega policijskega šefa, barona Scarpie. V tej cerkvi mul je namreč sestra po dogovoru skrila v kapeli Attavanti obleko, v kateri se bo lahko izmuznil iz mesta. V isti cerkvi pa že dalje časa slika slikar Mario Cavaradossi podobo svete Magdalene, v pomoči pa mu je do-i deljen stari cerkovnik. Prav v tem trenutku je slišati cerkovnikove korake, ki prinaša slikarju krepčila. Angelotti se umakne v kapelo. Cerkovnik ne najde slikarja, pa se ustavi pred nedokončano podobo svetnice in z ogorčenjem ugotovi, da je Cavaradossi ujel na platno poteze lepe neznanke, ki je zadnji čas večkrat molila pred Madoni-nim kipom in okrog kapele Attavanti. V tem se vrne slikar Cavaradossi in potolaži ogorčenega cerkovnika, češ, da je lice in oči neznane plavolaske zgolj uporabil kot primeren model za podobo, medtem ko njegovo srce slej ko prej pripada samo njegovi ljubljeni, črnooki pevki Tosci, ki ji vsekakor hoče ostati zvest. Cerkovnik odloži košarico z jestvinami, ki jih je slikar odklonil, in — 14 — 1 Vekoslav Janko (na sliki v vlogi grofa v Mozartovi »Figarovi svatbi«) poje prvič Scarpio odide, Cavaradossi pa se spet loti slikanja. V nastali tišini pride iz skrivališča Angclotti in spozna v slikarju svojega dobrega prijatelj a. Cavaradossi, čigar srce je tudi na strani revolucionarjev, je sevedči takoj pripravljen pomagati beguncu, toda še preden se do kraja dogovorita, se oglasi glas Tosco in Angelotti se mora spet umakniti v skrivališče. Cavaradossijeva zadrega ol) njenem prihodu, zlasti pa še nenavadno lepi lik svetnice na sliki vzbudita v ognjeviti Tosei takšen plaz ljubosumja, da jo slikar šele s prisego lahko potolaži. Ko se domenita za sestanek po večernem Toscinem koncertu in za sprehod v noči do Cavaradossijevei vile v predmestju, se zaljubljenca ločita. Po Toscinem odhodu se slikar in Angelotti naglo odločita za beg, kajti topovski strel z Angelskega gradu je medtem že oznanil, da so opazili Angelottijev beg in da je Scarpia že spustil svoje biriče v sled za beguncem. Cavaradossi ponudi prijatelju zatočišče v svoji vili zunaj mesta, kjer bo v primeru nevarnosti prišlo prav skrivališče, ki ga ima pripravljenega v vodnjaku sredi v'rta. Komaj sta prijatelja odšla, prihiti cerkovnik s skupino razposajenih ministrantov, ki jim sporoči radostno novico, da je bil Napoleon na svojem pohodu po Italiji baje premagan in je zato v Kirnu veliko slavje s tedeumom po vseh cerkvah. Sredi naj večjega hrupa pa se pojavi v cerkvi sam Scarpia s svojimi biriči, kajti sled &a beguncem ga je privedla že do tod. Ministranti se poparjeni — 15 - porazgube, Scarpia da zastražiti vrata in jame izpraševati cerkov-nika. Ko najdejo odklenjeno kapelo Atlavanti in v nji prazno košarico jestvin, zlasti pa še Searpiji znane poteze na Cavaradossijcri uliki, vse to vzbudi v njem sum o ubežnikovih pomagačih. Vtem se ravno prav še vrne v cerkev Tosca, katere znana ljubosumnost mu utegne nuditi znatno pomoč. S pripovedovanjem o najdeni pahljači mil uspe, da v Toseinem srcu razplamti sumnjo v Cavaradossijevo zvestobo, sumnjo, ki naj bi 11111 bila v pomoč pri iskanju ubeglega Angelottija, obenem pa naj bi mu odprla pot do Tosce, ki jo Scarpia že dolgo strastno ljubi. Razburjena Tosca odhiti v Cavaradossijevo vilo. kamor ji sledijo Scarpijevi biriči. V cerkvi se je medtem že začel tedeum, med katerim se Scarpia križa, obenem pa kuje naklepe, kako se bo polastil Tosce. Drugo dejanje: Senrpijeva soba v palači Farnese. Scarpia čaka na poročilo svojih biričev in vohunov. Veseli se svojega nocojšnjega srečanja s Tosco, ki mora nastopiti z novo kantato pred kraljico, po koncertu pa jo je povabil k sebi. in Scarpia trdno ve. da se bo odzvala vabilu, kajti preveč se boji za usodo svojega ljubega. Vtem pride policijski agent Spoletta, ki javi Searpiji, da v Cavara-dossijevi vili sicer Angelottija niso mogli najti, pač pa so zaprli slikarja, ki se je vedel nadvse zasmehijivo in sumljivo. Tako je Scarpija prepričan, da ima vse svoje žrtve varno v rokah. Takoj ukaže, naj privedejo predenj aretiranega Cavaradossija, ki vztraja v svojem zaničevalnem tonu in noče priznati nobene krivde. Med zasliševanjem je skozi odprto okno slišati Toscino pesem iz kraljičine dvorane, dokler takoj po končani kantati pevka sama ne prihiti v Scarpijevo sobo. Vse gre torej po Scarpijevem načrtu, zato veli, naj odpeljejo Cavaradossija v sosednjo mučilnico. Pred odhodom zabiči Cavaradossi Tosci, da mora molčati o vsem, kar ve. Ko je bila prišla v Cavaradossijevo vilo, ji je namreč slikar vse povedal in jo tudi poučil o Angelottijevem skrivališču. V sosednji sobi prično z mučenjem. Med Cavaradossijevimi kriki uživa Scarpia nad Toscino dušno muko in strahom. Tosca preizkušnje ne vzdrzi in končno izda Searpiji Angelottijevo skrivališče, upajoč, da bo tako rešila Cavaradossi ju življenje. V svojem zmagoslavju veli Scarpija prekiniti z mučenjem. Slikarja prinesejo vsega krvavega v sobo. Tu spozna iz Scarpijevih besed, da je Toscti iz strahu pred njegovo smrtjo izdala Angelottija. S prezirom se odvrne od nje, v tem trenutku pa že pride sporočilo, da je bila prvotna norica o Napoleonovem porazu napačna, in da je v resnici pri Marengu zmagal 011. Ponosni republikanec Cavarodossi da duška velikemu sovraštvu do svojih podlih mučiteljev in glasno izpove svoje pre- - 16 - Samo Smerkolj (na sliki v vlogi Evgenija Onjegina) poje prvič Scarpio pričanje. Scarpia dobi s tem novo orožje vi roke, izreče nad tekmecem smrtno obsodbo in ga veli odpeljati. Obupana Tosca prosi prefekta za milost. Scarpia je pripravljen slikarja pomilostiti, a le pod pogojem, če se mu Tosca vda. Razdvojena nesrečnica ga zaman skuša preprositi: podla zver v človeški podobi je neusmiljena. Videč, da ni drugega izhoda, če hoče rešiti dragemu življenje, končno Tosca pristane, zahteva pa še prej jamstvo za Cavaradossijevo svobodo in potiio propustnico za oba za odhod iz Rima. Scarpia da povelje za navidezno slikarjevo ustrelitev in izstavi Tosci potno dovoljenje za prost prehod preko Civitavecchie. Med Scarpijevim pisanjem zagleda Tosca na mizi nož, ki je ostal od Scarpijeve večerje, in v trenutku dozori v nji nova misel. Ko se ji Scarpia približa s papirjem v roki, terjajoč obljubljeno plačilo, ga Tosca iznenada zabode do smrti. Mrtvemu krvoloku odvzame potni list, zaklene za seboj vrata in odhiti v Angelski grad, da bi tam še pravočasno otela Cavaradossija. Tretje dejanje: Na terasi Angelskega gradu. Noč se počasi Umika jutru, iz daljine zveni pastirjeva pesem in donijo rimski ZTonovi. Cavaradossija že privedejo na ploščad Angelskega gradu, da bi ga tam ustrelili. Ječar mu izpolni poslednjo željo in mu omogoči, da napiše svoji ljubi poslovilno pismo. A tedaj že prihiti Tosca, ti mu izpove, kako se je pogodila s Scarpio za njegovo navidezno ustrelitev, dobila od njega potni list in ga nato umorila. Pouči ga, tako mora ob strelu pasti in se pritajiti, nakar bosta po odhodu - 17 - vojakov lahko srečno ušla na ladjo in z njo v lepše in srečnejše življenje. Medtem pridejo vojaki in Cavaradossi poln upanja v srečno rešitev stopi k zidu. Streli počijo in Cavaradossi pade. Tosca je navdušena nad njegovo igralsko spretnostjo. Ko četa odide, ga Tosca brž pokliče, skoči nato še k njemu in z grozo spozna, da je njen dragi resnično mrtev. Zločinski Scarpia jo je bil prevaril in v resnici Spoletti izdal drugačno povelje. Vtem so na prefekturi našli Scarpio mrtvega in Spoletta prihiti z biriči, da bi prestregel morilko. Toda prepozno. Tosca si rajši sama konča življenjel in skoči z obzidja Angelskega gradu v globino. PREGLED DELA V1 OPERNI SEZONI 1947-48 V sezoni 1947-48 je operno gledališče v Ljubljani začelo z rednim delom dne 21. avgusta 1947. Prva predstava v sezoni je bila dne 3. septembra 1947 (baletni večer: Stravinski »Igra Kart« ni Beethoven »Prometejeva bitja«), sezona pa se je zaključila dne 30. junija 1948 z Dvorak - Mlakarjevim baletom »Cekin ali gosli« ter Kozina - Mlakarjevim »Diptihonom«. Med sezono je imela Opera na sporedu 24 različnih uprizoritev (prejšnjo sezono 15), od tega 20 oper in 4 baletne večere (prejšnjo sezono 13 oper in 2 baletna večera). Izmed oper je bilo 8 novih uprizoritev in 12 ponovitev iz prejšnjih sezon, balet pa je imel 1 krstno predstavo, 1 premiero in 2 ponovitvi. V sezoni 1947-48 je torej Opera na novo naštudirala in uprizorila 10 odrskih del (prejšnjo sezono 6 del). V seznamu umetniškega iu upravnega osebja in vodstva je bilo v sezoni 1947-48 izvršenih nekaj izpreinemb. Tako je bil prejšnji upravnik SNG Janko Liška poklican na drugo službeno dolžnost, za novega upravnika gledališča v Ljubljani pa je bil z začetkom I. 1948 imenovan književnik Juš Kozak. Tehnični šef Opere Edvard Rebolj je prevzel posle tehničnega ravnatelja gledaliških delavnic. Režiser ing. Peter Gresserov - Golovin je bil premeščen k mariborskemu gledališču, v ljubljansko Opero pa se je povrnil režiser Ciril Debevec. Izmed opernih solistov so bili z začetkom sezone na novo angažirani: Zlata Gjungjenac, Drago Čuden in Janja Hanže-kova, sredi sezone pa še Dana Ročnikova. Valerija! Heybalova je sredi sezone postala redna članica beograjske Opere, z ljubljansko Opero pa je ostala še naprej pogodbeno vezana za večje število gostovanj. Ob koncu sezone se je spet povrnil k naši Operi dirigent Demetrij Žebre. — 18 — Vodstvo Opere so v sezoni (947-48 sestavljali: ravnatelj in dirigent Mirko Polič, dramaturg Smiljan Samec dirigenti: Rado Simoniti dr. Danilo Švara Demetrij Žebre režiserji: Ciril Debevec Hinko Leskovšek prof. Osip Šest Koreografa: Pino in Pia Mlakar baletni mojster: Slavko Eržen Kot režiser je v Operi sodeloval tudi dr. Branko Gavella. ki je sicer prvenstveno deloval v Drami. Solistični ansambel so tvorili: Anžlovar Ivo, Banovec Svetozar, Brajnik Miroslav, Bukovec Vilma, Čuden Drago, Franci Budolf, Gjungjenac Zlata, Hanžek Janja, Heybal Valerija (do 1. jan. 1948), Janko Vekoslav, Karlovac Elza, Klemenčič -Stritar Bogdana, Kogej Mila, Korošec Ladko, Langus Franc, Lipušček Janez, Lupša Friderik, Neuberger - Bitenc Eva, Orel Anton, Otta Ondina, Patik Maruša, Polajnar Milica, Polič Štefanija, Rebolj-Trost Milena, Ročnik Dana, Smerkolj Samo, Štrukelj Slavko, Vidmar - Stritar Nada, Ziherl Vanda. Poleg rednih članov ansambla so v sezoni nastopili še kot gostje solisti: Jože Gostič —j 15 predstav, Ksenija Vidali — 8 predstav, Julij Betetto — 3 predstave, Žarko Cvejič — 2 predstavi, Mirko Dolničar — 2 predstavi, Stanoje Jankovič — 2 predstavi, po 1 predstavo pa so peli: Dragica Martinis, Leslaw Fince (Poljak), Mario Šimenc, Anita Mezetova, J. Josifov ter Rajna-Mihajlova (Bolgara) ui Marjana Radev. Pri baletnih predstavah so gostovali: Nenad Lhotka, D. Jel inčič in M. Vaič. Kot dirigenti so gostovali: Samo Hubad — 16 predstav, Jakov Cipci — 10 predstav, Bogomir Leskovic — 7 predstav in Marjan Kozina — 2 predstavi. vodja zbora: Jože Hanc tajnik Opere: Pino Muser arhivar: Vinko Sirnik korepetitorji: Mara Breskvarjeva Boris Borštnik Ciril Eržen Mi lena Reboljeva — 19 — PREGLED OPER- V SEZONI Štev. Komponist Avtor prevoda Naslov dela Datum uprizoritve premi- era nova upri/orl-1 v pono- vitev 1. J. Gotovac B. Petelinova Ero z onega sveta 4. IX 2. G. Rossini N. Štritof Seviljski brivec 5. IX. 3. M. I. Glinka S. Samec Ivan Susanin 6. IX. 4. G. Puccini N. Štritof Madame Butterfly 7. IX. 5. P. J. Čajkovski N. Štritof Pikova dama 19. IX. 6. G. Puccini N. Štritof La Boheme 23. IX. 7. J. Massenet N. Štritof Manon 4. X. 8. D. Švara Veronika Deseniška 12. X. 9. W. A. Mozart S. Samec Figarova svatba 18. X. 10. B. Smetana N. Štritof Prodana nevesta 28. X. 11. A. P. Borodin N. Štritof Knez Igor 9. XI. 12. A. Dvorak N. Štritof Rnsalka 30. XI. 13. L. Janaček N. Štritof Jenufa 6. XII. U. M. Kozina S. Samec Ekvinokcij 7.1. 15. M. PoliC Mati Jugovičev 8.1. 16. G. Bizet N. Štritof Carmen 17. II. 17. L. v. Beethoven S. Samec Fidelio 3. IV. 18. G. Verdi N. Štritof Traviata 24. IV. 19. G: Donizetti N. Štritof Don Pasquale 11 V. 20. P. I. Čajkovski N. Štritof Onjegin 19. VI. B A- 1. F. Lhotka — Vrag na vasi 30. IX. P. P. Mlakar 2. Stravinski-Be- Igra kart — 3. IX ethoven Prometejeva bitja 3. P. P. Mlakar Mala balerina 27. IX 4. A. Dvorak — Cekin ali gosli — 5. VI. M. Kozina Diptihon * V tein številu ni upoštevana 1 predstava na Jesenicah (prireditev sindikat*)' — 20 - nega repertoarja 1947-48. Dirigent Režiser Inscenator število predstav Obisk M. Polič K' Simoniti M. Polič Švara ^ Švara 0. Švara Simoniti švara D- Švara M- Polič švara švara Polič ^ Hubad M- Polič Švara Polič JL Simoniti jj- Simoniti “■ Leskovic P. Golovin P. Golovin P. Golovin C. Debevec 11. Leskovšek 11. Leskovšek C. Debevec O. Šest H. Leskovšek M. Polič P. Golovin C. Debevec dr. B. Gavella dr. B. Gavellu dr. B. Gavella O. šest C. Debevec C. Debevec H. Leskovšek C. Debevec E. Franz E. Franz V. Zedrinski M. Pliberšek E. Franz E. Deržaj E. Franz M. Kavčič V.Sskrušnv E. Franz V. Sskrušnv Z. Rossman B.Jakac V. Zedrinski M. Pliberšek E. Franz E. Franz V. Molka M. Pliberšek 2 6* 3 8 9 7 17 3 IR 14 14 1 14 14 4 18 9 1 14 4 1.070 3.550* 1.560 5.182 4.981 4.230 10.813 I.752 11.279 9.106 6.914 7iti 7.442 6.291 2.031 II.876 5.588 821 7.460 2.640 | 180 | 105.302 let Polič P. P. Mlakar E. Franz 1 607 J' Cipci P. P. Mlakar V. Zedrinski 10 4.447 P. P. Mlakar V. Zedrinski 14 7.218 Zebre — Hubad P. P. Mlakar M. Pliberšek 4 • 1.962 29 14.234 Vseh predstav v Operi, je bilo: 209 119.536 k - 21 — Od stalnih dirigentov naše Opere so dirigirali: dr. Danilo Švara — 71 predstav, Mirko Polič — 47 predstav, Rado Simoniti — 40 predstav in D. Žebre — 8 predstav. Izmed režiserjev so naštudirali /, ansamblom: Ciril Debevec 3. dr. Branko Gavella 2, Hinko Leskovšek 2 in prof. Osip Šest I novo uprizoritev. Razen tega je H. Leskovšek gostoval kot režiser v Skoplju, kjer je zrežiral LeoneavaIlove »Glumače«, prof. O. Šest pa v Sarajevu, k jer je pripravil Rimskega - Korsakova opero »Carska nevesta«. Vseli opernih in baletnih predstav je bilo v sezoni 1947-48 v ljubljanski Operi 209 (prejšnjo sezono 197) in so imele skupno 119.536 obiskovalcev (prejšnjo sezono 110.469). Povprečni obisk na eno predstavo je 572 obiskovalcev. PROSLAVE IN POSEBNE PRIREDITVE V OPERNEM GLEDALIŠČU Dne 6. IX. 1947 je bila v opernem gledališču proslava HOOletnice Moskve (predstava: Glinka »Ivan Susanin«), Dne 14., 15. in 18. IX. je gostovalo SNG iz Trsta (predstava: J. Knittl »Via mala« s proslavo 251etnice delovanja režiserja in igralca M. Košiča). Dne 25. IX. je v Operi nastopila Drama SNG (K. Simonov »Rusko vprašanje«). Dne 2. X. in 14. XII. nastop Drame SNG z Žižkovo »Miklovo Zalo«. Dne 8. X. je sind. podr. SNG izvedla na Jesenicah predstavo »Seviljskega brivca«. Dne 28. X. proslava češkega narodnega praznika (predstava: Smetana »Prodana nevesta«). Dne 31. X. nastop Drame SNG: Nušič »Gospa ministrica« (25letnica umetn. delovanja M. Nablocke). Dne 27. XI. Revija kult urno - prosvetnega dela Sindikatov Slovenije. Dne 23. 1. 1948 Akademija SNG v proslavo 70 letnice pesnika Otona Župančiča. Dne 25. I. Mladinska akademija 'v proslavo 70letnice pesnika O. Župančiča. Dne 10. II. Teatrski pustni večer (prireditev sindikalne podružnice SNG). Dne 17. II-Premiera Bizetove »Carmen« (proslava 25letnice umetnJ delovanja M. Kogojeve). Dne 21. II. Proslava 30letnice ustanovitve Rdeče '. Armade (predstava: Borodin »Knez Igor«). Dne 12. IV. in 13. IV. gostovanje NG iz Skopija (Nušič »Sumljiva oseba« in Ostrovski »Donosna služba«). Dne 24. IV. Verdi »Traviata« (proslava 25 letnice umet. delovanja J. Ribičeve). Dne 27. IV. Akademija v proslavo obletnice ustanovitve OF. Dne 8. V. Obletnica praške vstaje (Smetana »Prodana nevesta«). Dne 22. V. Proslava 45letnice umet. delovanja J. Betetta (Beethoven »Fidelio«). Dne 1. VI. Koncertni nastop in nastop folklorne skupine Bolgarov. - 22 -