95
Poučni in zabavni del.
O narodnem gibanju Judov.
Židovski narod se neprenehoma giblje in seli. Na-veli smo nekaj splošnih uzrokov; tu hočemo kazati na koreniti in glavni uzrok, izvirajoč iz judovskega verstva, nravstveno-družbenega mišljenja. Poprej so bili Judje politično mnogotero omejeni zavolje svojih nravstveno-dru-žbenih napak; ko so zadobili ravnopravnost s svojimi krščanski sograjani, se njih poprejšnje življenje ni izpre-menilo. Prvi zavoljo svojega nravstvenega dejstvovanja Judje niso bili nikjer priljubljeni, kakor še dandanes ne. Vse družbene dolžnosti so obostranske. Vsaki dolžnosti odgovarja pravica, in vsaki pravici odgovarja dolžnost. Kdor taji to načelo, izpodkopava in truje družbo človeško.  To  pa   dela  judovstvo — (da so tudi med Judi
96
vrli značaji, ne bo nihče tajil) — s svojim mišljenjem in dejanjem. Marsikteremu se be čudno zdelo, kako da more judovstvo biti v tako škodljivi opreki s krščanstvom, saj imajo Judje toisto sveto pismo (staro) s kristjani, kakor imajo kristjani svojo predajo (izročilo) poleg svetih knjig, tako imajo Judje svojo pradajo, talmud (učna knjiga) imenovano. Kristjanstvu je izročilo z biblijo v enakem spoštovanju, toda judovstvo stavi svoje izročilo (talmud) nad biblijo; talmud mu je toraj duša in srce. čas, ki vse izpreminja in prenareja in drobi, bi bil moral tudi talmud predrugačiti, a ga ni in ga ne bo. (Maj morides, največi judovski dogmatik in najuplivniši, pravi: „Vse, kar je v b. talmudu, velja za vse »izraelske rodove in za večne čase."
Talmud ima dva dela; prvi je mišna, drugi ge-mara. Mišna obsega postave, naredbe, določila, razlage, izreke najstarejših judovskih učiteljev o in po Kristovem rojstvu. V nji se razpravljajo narodne šege, pravne in nravne razmere. Ta zbirka je bila dovršena okoli leta 190—220 po K. Glede mišne so nastajale zopet nova pojasnila, popravki, pristavki; ta zbirka se imenuje ge-mara. Prvi njen kos (jeruzalemska gemara) je nastal v letih 230—270, drugi njen kos (babilonska gemara)obsegajoč največ določbe Judom, izunaj Palestine živečim, je bil v celoti zbran v začetku 6. stoletja. Besede in mnenja rabinov so tedaj, ktere mora vsaki Jud več čislati, ko nauke največjih prerokov. Judje, ki se nečejo oprijeti druge vere, se morajo držati ali judovstva, t. j. talmuda, ali pa stopiti v neverstvo. Ako so v prvem stanju, so človeško družbi škodljivi in nevarni — kakor se bo pokazalo v teku razprave — v drugem stanju pa ji tudi niso na korist.
To je bilo treba predposlati, da moremo laglje prestopiti k naslednjemu. Judovskega bogoslovja v ožem pomenu se tu nečemo dotikati; ogledali si bomo le tiste nauke, ki se tičejo narodov med kterimi Judje žive, ki neposredno uplivajo na nravstveno-družbeno življenje, t. j. kako da Judje mislijo, po svoji veri, o nravnosti, o pravici, o družbenem redu, in to pač nobenemu trezno-mislečemu ne more biti vse eno. Domovinska dolžnost je vsakemu izobražencu, da se poduči premogočnem življu, ki dandanes povsod glas daje,
Judovska vera, ustrojena po talmudu, je skozi in skozi nestrpljiva (intolerantna), ker se silno pregrešuje zoper človeško ljubezen (humaniteto), zamenjujočo osebo s zmoto, naravnost oznanjajoča sovražtvo zoper osebe vseh Nejudov, kar je netrpljivost v pravem in najhujšem pomenu besede. To je huda obtožba, ki je moramo opravičiti.
Puščajmo se v podrobno, toda le na kratko.
Kristusu je dal talmud 28 priimkov, kterih vsaki je grši od prvega. Le to omenimo, da zavoljo njegovega »pohujšljivega življenja" so mu rabini odkazali najgloboče dno pekla, kjer naj se pokori do sodnega dne. (V poznejših  izdavah   talmuda,   so  ti   priimki  izpuščeni,   iz
uvidnih razlogov, na onih krajih je ali prazno, ali pa stoji krog, toda one prazne se imajo ustno tolmačiti, da mnmamim (»odpadniki") in notserim (kristjani) ne bodo imeli razloga napadati „sveto" vero judovsko.
1.   Talmudsko judovstvo uči svoje verce grozni napuh do drugih narodov, napuh, slikaječ se skoro z norostjo in blaznostjo, kar razlaga ono sovra žnost, ktero so Judje zmeraj kazali kristjanom. („Judovsko ljudstvo je edino ljudstvo na svetu, ktero Bog rad ima, in ktero je Bogu prijetniše od samih angelov". (V navajajih so besede samih pisateljev talmuda). Judje edini so „ljudje", ker njih duše izhajajo od prvih dveh človekov, Akum (Nejudje, kristjani) so iz nečistega duha, „imenovati se morajo toraj živine, a prav za prav so le svinje." (»Vse duše so od Kaina in Abela; dobre od Abela, hudobne od Kaina"; Judje toraj izhajajo od Adama, Abela, Abrahama, Mojseja itd., drugi narodi, izlasti kristjani, imajo svojo rozgo v satanu, Kainu itd. V taisti knjigi (Jalkut, odlom iz talmuda) se bere: „Duše Akumov so od nečistega duha, duše Judov od svetega duha". Judje v primeri zNejudi so zgolj „kraljeviči" božji, ako ne deli božji, Nejud, ki grdo ravna z Judom, ravna grdo z Bogom samim (Sarh. 51. 2.), in ker je storil crimen laesae majestatis, je kriv — smrti. (Mn. ma.).
Kdor bi se hotel o navodih in o predmetu natan-čniše podučiti, naj pogleda v „K. Vierteljahresschrift f. Kunst. Wissenschaft. 1848. Dr. Martinove ustavke in dokaze, ki jih mnogokod navaja v hebrejščini; I. 47—64, U. 36—52, III. 125—138, IV.  106—130.
2.   Talmudsko judovstvo pridiga sovražtvo do Nejudov, Judu je »bližnji", »tovariš", »sodrug", „bratu, le rojak, Jud. Iz tega sledi, da Judu ni treba ljubiti, nikogar, razun Juda. A to še ni vse. Po talmudu dovoljuje sveto pismo Judu vsakega Nejuda naravnost sovražiti. (Sarh. 57. 1.) Ako so vsi Nejudje izvrženi sovražtvu Judov, to so posebno še muhamedovci in kristjani, izlasti pa kristjani, ki so jim pristojenejši od samih ne vernikov. („Če kdo preganja Juda, hoteč ga umoriti, ali kača, ho-teča ga ugrizniti, naj beži rajši v tempel nevernikov (malikovalcev), le ne v tempel Soduceja (judovskih epi-korejcev — kristjanov), zakaj oni taje Boga, ki ga ne poznajo, ti pa (kristjani) taje Boga, ki ga poznajo". Šab. 116.  1, 2.).
Zanimiva so imena, s kterimi talmud imenuje kristjane. Pravi jim notserim (privrženici Nazarejca; Edo-mljani, v dokaz, da sovražtvo med Judi in kristjani je toliko, kakor je bilo ono med Esavom in Jakobom; Gojim, Akum (malikovalci, neverniki), ki so smrti vredni (po judovski postavi je moralo v soboto vse nehati z delom, tudi živina; v tem pripadu so gojim manj od živine. (Sarh. 58. 2.). — Rabi Abina celo pravi, da akum (notserim) pod smrtno kaznijo v delavnik počivati ne smejo, (Maim. Jad. Chas. p. IV. 6. 10), ako (v praznik) počivajo, (kakor Judje v soboto). Kutejci, Saducejci, t. j. prvi pregrdi malikovalci azijski, drugi od farizeja smrtno Črtani grdoživci.
97
To sovražtvo je toraj v judovski postavi posvečeno. Naravski je, da se mora delotvorno očitati, tako do Nejudov sploh, do kristjanov še posebej.
3 Judovski črt se kaže do Nejudov, izlasti do kristjanov 1.) v lih varstvu. Judovska vera Judu lihvarstva ne le dovoljuje, ampak tudi priporoča (Bava 70. 2.) ker jim ono tekne v preživek, in ker jim je odškodnina za davke, ker jim jih nalagajo kristjani. Veliki judovski učenjak Maimonides gre še dalje; on nalaga lih varstvo, izvrševano na Nejudih, naravnost ko zapoved (Sepher mitzvvoth 73. col. 4.) Da tudi današnjim Judom ta nauk ni prešel iz spomina in vaje, se vidi iz tega, da ga bero še dnes vsako leto o binkoštih v „izvodu zapovedi". Li-hvarstvo je posebna vrsta goljufije. Talmud tudi 2) goljufijo brani, izgovarja, hvali. (BJeli poštenemu človeku dovoljeno goljufati? — Gotovo; z nedolžnimi bodi nedolžen, z napačnimi pa napačen". Bava bathra 1. 21. 1.) Talmud povzdiguje 3.) nezvestobo, hinavstvo, (Avoda Z. 28. L), 4) umovna pridrževanja, ako se more davka odtegniti. (Neparim 62.  1)
(Konec sledi).
106
Poučni in zabavni del.
O narodnem gibanju Judov.
(Konee.)
Posebno všeč je talmudu 5) zvijača, kteri posvečuje natančniše izučevanje, in ktero navaja Juda celo — Boga prelastiti! (Šab. 30. 21. 117. 8. itd. ima več takih primerov, ali bolje podukov). Judovskemu verniku ni le dovoljeno Nejuda ukaniti, on si more tudi z dobro vestjo one 6.) prilastiti, kar je Nejud izgubil (Bava kamna 113. 2.). Talmud pravi: »Stoji zapisano (5 Mojs. 22. 3.) de omni amissione fratris tui, t. j. izgubljeno vrni svojemu bratu, ne pa goju, ki ni tvoj brat". A kar je še lepše, je to, da Judu niti 7.) dovoljeno ni, izgubljeno vrniti (sloveči rabi Rasi: „Naj ne pričakuje odpuščanja pri Bogu, kdor goju vrne izgubljeno". (Joma 88. 1). Judovski vernik sme Nejudu 8) zaslužek zadrževati, utr-gavati, odreči. (Bava melsia 111. 2 ). Po talmudu je v svetem pismu Judu dovoljeno Nejuda okrasti (ib.), češ, sveto pismo pravi: ne okrajaj svojega tovariša (bližnjega), ne goja, zakaj goja ti ni tovariš. Z judovsko nravo še nismo pri kraju. 9.) Jud po svojem svetem pismu (talmudu) Nejuda ne sme rešiti iz smrtne nevarnosti. „Prepovedano je, akuma ali Nejuda od smrti rešiti, (Avoda Z. 26. 1.), zakaj malikovalca ali Nejuda smrti rešiti, je toliko kakor njih število pomnožiti (Avoda Z. 20. 1.), in sveto pismo je prepovedalo, z usodo Nejuda sočutje imeti, bodi kakoršnokoli (Jad chazaka p. 1. c. 10.). — Koder bodo pa Judje zopet v posesti svoje moči, kakor nekdaj v Palestini, in koder pride Mesija, se imajo vsi Nejudje prisilili v judovsko vero, in vsi oni 10.) pomoriti, ki bi se je branili (ib. p. 4. c. 8. n. 10.). To sovražtvo Judov gre še dalje, ter nagibamo k mnenju onih, ki trdijo, da Judom je dovoljeno 11.) Nejude moriti že pred prihodom Mesijinim (ib. p. 4. c. 4. § 11.)- Ni se čuditi, če že rimski zgodovinar judovstvo imenuje odium generis humani. V bibliji stojo besede: „Ne uzdiguj se zoper kri svojega bližnjega", vemo pa, da Nejudi niso bližnji Judov, toraj ta prepoved ne velja za Nejude, in Judom je dovoljeno Nejudom to storiti, kar jim je prepovedano glede rojakov.
R. Martin prinaša dva navoda, s kterima dokazuje, da kristjane moriti ni le smeti, ampak 12.) tudi morati. Uzel jih je iz slovečega tolmača knjige ekodu3 (Jol. 6. C. 1. Parača.), in R. Simeon iz tega zaključuje: „Naj-boljšega izmed narodov umori, in najizvrstniši izmed kom prekolji glavo (Vierteljschr. 3. 125—138.). Ta zapoved še posebno velja o duhovnikih kristjanskih (ibid.).
Nehote se človek tukaj spomni tolikratne obdolžitve, da Judje grabijo krščanske otroke, in njih kri prelivajo o velikinoči, naj se go^i to, da se spominjajo svojega bogomorstva, ali iz praznoverskih namenov, ali pa iz obojih razlogov. Tajiti pa, da Judje v raznih časih in v raznih krajih niso počenjali takih hudodelstvi, bi bilo, iz letopisov zgodovine 30—-50 natanko popisanih in dokazanih umorov izbrisati (Ersenmenger: Entdecktes Judenth. p. 2. C. 3. p. 220.), bi se reklo, uničiti vse spominike takih groznih dejanj, ki jih hranijo razna mesta. Videli smo, kakršen da je duh talmuda, toraj pač ne bomo lahko dvojili o resnici navedenih dejanj.
H koncu omenimo še njih obrednih molitvi. Naravnost moramo reči, da so polne nečlovekoljubnega duha, nestrpnosti, sovražtva do kristjanov. V molitvi „Aleru le-šabbeah" se kristjani imenujejo stvari, „ki se z obrazom mečejo na zemlfo, pred onim, kar je zaničevanja vredno, in ki svoje molitve pošiljajo k Bogu, ki pomagati ne more (Kjsch. 3. 223.) Kdo je pod tem Bogom umevati, ni težko ugeniti.
Kako je s prisego pri Judih? Tožijo, da celo ono, kar je v vsak veri najsvetejšega, česar se nihče ne sme dotekniti, da naj sramotniše ne izda izobražene družbe, celo prisege se je lotil talmud s svojim strupenim dabom, celo iz ust prisegajočega je pregnal zvestobo in resnico, dovoljujoč Judu nasproti Nejudu vsakoršno umovno pri-drženje, in dajoč mu lahki pomoček. očistiti se krivih priseg. V raznih časih so imeli razne judovske prisežne obrazce, da bi se zavarovali proti tem pridržanjem, in da bi prisegajočemu Judu resnico iz ust takorekoč izvili. Dr. Martin ima na 29 straneh iz 10. stoletja veliko takih priseg (Vierteljsch 4 ). Iz vsega se čitatelj prepriča, kako malo so verjeli zmeraj in povsod resničnosti judovskih priseg. So li imeli pravniki in sodniki pametnega uzroka jim ne verjeti? Glejmo. Na večer spravnega dne (jom kipur, 10. sept.) se moli vpričo dveh rabinov ta le mo litev (kol-nidre): »Vse obljube in obveze in primere (obljub) in kazni in prisege, ktere bomo od tega spravnega dne do drugega obljubili, prisegli, se zavezali, so naoi žal, in naj bodo odvezane, odpuščene, odpravljene, razveljavljene, območene. Naše obljube naj ne bodo nobene obljube, in naše prisege nobene prisege^.
Mislimo o tem očitcevalu, kakor hočemo, to stoji: 1.) občno sprejeto talmudsko načelo je, da prisege, ki so prisiljene, ne veljajo. „Kdor je siljen prisegati, njegova prisega ni nobena prisega". (Jud. zak. Šulhan aruh v Jore-dea 232. § 12.). Kaj sledi iz tega? Kdo more soditi, ktera prisega je prostovoljna, ktera prisiljena, kje je meja med obema? Pravemu Judu je krščanska gosposka načelno rojena sovražnica, toraj je misliti, da je vsaka prisega, ki jo kršč. gosposka od zahteva njega, neprostovoljna. 2.) Načelo judovskih pravnikov je, da v prisegah so dovoljene reservacije in restrikcije (pridržanja in skrčenja), t. j. dovoljeno je, kaj drugega govoriti z ustmi, in kaj drugega misliti v srcu in tako ustne besede uničevati v srcu —Kako je mogoče pri takih načelih resnico izvedeti!
107
Ako Tse to prenoislimo, se ne bonco ?:udili, da je judovstvo tujec med narodi, nikjer udomačen, nikjer ljubljen. jBsni nam bodo tudi marsikteri prikazi v političnem življenju in narodnem gospodarstvu.
Zlatorodov.