Domače šege... 
NARODNA NOŠA. 
Prav je, da si v naših dneh, ko zlasti žen» 
stvo suženjsko drvi za judovsko modo, po» 
kličemo v spomin našo narodno umetnost, 
s katero se naš rod lahko postavi in se je 
že postavil na različnih mednarodnih raz» 
stavah. 
Zlasti v ženski narodni noši je najčistej» 
še izražen človeštvu in posebno ženskemu 
spolu prirojeni umetniški čut. Sicer nima» 
mo stalne, enotne noše, ker se je tudi 
kmetska noša menjala tekom let, tudi ona 
ima svojo modo, včasih se razvija samo» 
stalno, pogosto sledi mestni modi in v ne» 
katerih primerih lahko trdimo, da je kmet» 
ska noša odložena in zastarela gosposka 
noša. 
Posebno značilna in stalna je kmečka 
noša na Kranjskem. Žalibog, da jo sedaj 
uporabljajo večinoma le na »paradah«. Med 
žensko obleko zavzema odlično mesto sv» 
ba. Avba je malo pokrivalo v sredini ve» 
zeno z zlatimi nitkami, precejšen rob je 
ostal črn. Avb ne nosijo samo Kranjice, 
temveč se nahaja tudi pri drugih sorodnih 
deželah. Do 18. stoletja so jo pokrivale že» 
ne in dekleta ob nedeljah in praznikih, 
zlasti pa pri porokah. Posebno lepe avbe 
imajo v škofjeloškem in poljanskem okra» 
ju. Djugo značilno žensko pokrivalo so 
peče. Za časa Valvazorja je bila peča čisto 
bela in plosko na glavi zložena, kakor jo 
vidimo na sliki iz goriške okolice. Danda» 
nes se pa naša peča zavezuje tako, da tvo» 
rijo čipke, s katerimi je peča obšita, vrhu 
temena nekak greben, podoben petelinje» 
mu.Poprej so si ženske zavezovale pečo 
večkrat čez glavo in ušesa tako, da je iz 
nje gledal obraz nekako tako, kot pri re» 
dovnicah. Ima veliko pentljo, s katero je 
povezana. Na pentlji so vtkane rože, lilija, 
nagelj in druge cvetke, raztresene in s fi* 
nim okusom razdeljene po peči. Razen pe» 
če je ženski spol krasil tudi drugo belo ob» 
leko in perilo. Srajčniki so zlasti lepo okra» 
šeni z bogatim vezenjem v črni svili. Krila 
so imele ženske široko nabrana. Na njih 
so viseli sklepanci iz medi in srebra, ki so 
zvečine umetno izdelani, okrašeni s kamni 
in angelskimi glavicami. Poleg kovinskih 
pasov so nosila kranjska dekleta tudi us» 
njene, z barvastimi okraski. 
Moška noša je sestajala iz visokih, zavi» 
hanih škornjev, nad katerimi so se svetile 
bele platnene spodnje hlače in kratkih irha» 
stih hlač. Naprsnik je bil žametast; imel 
je velike svetle gumbe. Kratka kamižola je 
segala kvečjemu do ledij. Pozimi so nosili 
dolge kožuhe, v katere so bili vdelani razni 
okraski (srca). 
Za kranjsko narodno nošo, ki so jo z 
malimi spremembami nosile tudi ženske v 
cerkljanskem, idrijskem in deloma v tol» 
minskem okraju, je najbolj izrazita noša v 

tržaški okolici in na Krasu. Možki, takozv. 
mandrijarji, nosijo črne klobuke z dolgimi 
krajci. Okrog klobuka se je vila za prst de» 
bela »žnura«. Pozimi so se pokrivali s ka» 
pami, ki so jih imenovali »frkindež«. Poleti 
so pa rabili slamnike, okrašene s svilenimi 
trakovi, ki so viseli zadaj čez krajce. Ob» 
lačili so si kratke hlače iz črnega blaga. 
Imele so štiri žepe, v enem so nosili »fouč«. 
Telovnike so imeli svilene. Telovniki so bili 
odprti, da se je videla srajca. Okrog vratu 
so si ovijali svilene šerpe. Suknjo so no» 
sili večinoma v rokah. Bila je črna, kratka, 
rokavi bolj ozki. Pozimi so si ogrinjali dol» 
ge, široke plašče. Čevlje iz črnega usnja so 
imeli izdelane na »kveder«, pozneje pa iz 
belo»rumenega usnja. Nogavice so' bile 
temno»modre. 
Ženske so nosile barvana krila, zelena, 
rjava, vijoličasta, delana na drobne »fav» 
de«. Jopa je bila iz črnega sukna. Na glavo 
so si devale »opletenko«, t. j. v obliki ka» 
pe opleteno cvetje. Rute so bile bele. Me» 
tale so jo okrog vratu, jo prekrižale na pr» 
sih in vtaknile za pas. Ruta za glavo se 
imenuje »peča«. Na sredi je poškrobljena 
in trdo zlikana. Srajčka, zvana »opleče«, je 
bila belo vezena na rami, vratu, zapestju 
in prsih. Predpasnik je bil širok, nabran in 
naguban, črn ali rožnat, z dvema notranji» 
ma žepoma. Ob strani sta visela dolga, čr» 
na svilena trakova. Čevlji so imeli spredaj 
»pentljo«, rekli so ji »roža«. Razume se, da 
ženskam ni manjkalo uhanov, zapestnic, 
prstanov in zaponk. 
Nekaj posebnega je istarska in dalma» 
tinska noša. Podobna je v glavnem hrvat» 
ski noši sploh. Belo obleko krase mnogo» 
brojna vezenja. Pečo, vezena v rdeči barvi, 
nosi žena pri poroki. Po goratih krajih, 
kjer goje drobnico, žena striže ovco, prede, 
tke in barva volnenino z lepimi barvili. 
Zlasti lepo so vezeni rokavci in predpasnik. 
Žalibog, da nimamo posebne izrazite go» 
riške narodne noše. Večinoma so podobne 
te noše drugim. V naših krajih se je naj» 
bolj zajedla moda, ki je izpodrinila stare 
obleke. Le s težavo dobiš še kak kos v sta» 
rih skrinjah pod streho. 
Ženske so nosile močno nabrano krilo 
iz tabina. Tudi predpasnik je iz barve spre» 
minjajoče Žide. Prava noša je obsegala 
jopiče, zvane »ošpeteljni«, ki so bili zelo 
ozki. Obleka je bila zelo raznolična. V pa» 
su so se sklepali s »petelinčki«, okraski iz 
enacega blaga. Pisane rute so pokrivale ra» 
me in bile zapete z lepimi »rožami«, nare» 
jenimi iz pozlačene kovine. Na glavi so 
nosile svilene rute. Peč goriška noša ne po» 
zna. Goriška okoličanska noša je sestajala 
iz tabinastih kril in peč, ki so se prosto 
spuščale na ramena. — Zelo bi nam ustre» 
gla naša dekleta po deželi, ko bi poslala 
slike in opise pristnih domačih noš!