4§jiibljaiLskL;
rd
Leposlovei\ in znanstven; lisK
Štev. 7.           V Ljubljani, dne  1. malega srpana  1896.        Leto XVI.
Dve
noči.
Romanca.

.Lam v  deželi čudolepi,
Kjer nebeško solnce vzhaja, Vladal je nešteta ljudstva V davnih časih moder kralj.
Svetla noč zemljo^objame; In objame  kralja žalost, Da zahrepeni  mu  duša Med  duhove  tja v višave. Jasno je nebo visoko, In nad jasnim nebom vlada Na prestolu  čudokrasnem Zemlje in neM vladar. Klanjajo se mu duhovi, Vsi  v prelepih,  zlatih  haljah; Vsi duhovi  duša ena, Duša ena,  lepa, jasna, Lepa kot nebo večerno, Jasna kot pomladni  dan ! Žalosten ozre se kralj Tja na črno, tiho zemljo: Črna,  kot zavržen  angelj, Plava trudna pod višavo, In  na zemlji  bleda žalost, Strast in greh in hladna smrt.
Napolnilo je sovraštvo Blago kraljevo srce, Do strasti sveta sovraštvo. In z besede modre lučjo Razsvetliti hoče kralj
Grešno  temo  src človeških. A  mogočnejša je strast, Nego svetla luč modrosti: Svetla luč v strasteh ugasne . . In  v sovraštvu mrzlo, trdo Od tedaj je srce  kralju, Trda je njegova roka. In trepeče  grešnik v strahu,
V   strahu roke vije,  moli.
*           *
*
Plava kralj  v  opojni  sreči
V   svojem  tihem, lepem  hramu Sije mu  v obraz goreči Skozi  okno  lune  žar,
Sije v  belo,  krasno lice Kraljeve ljubimke mlade. In telo  se trese njemu In  poljublja v  sladki  strasti In  objemlje dekle krasno . . . A ko plava v sladki  sreči, Zatemni mu  dušo  žalost, Ko se spomni  src trpečih, Ki bijo z usodo jadno Večen  in brezupen boj.
Po  deželi  vsej  prostrani Srečo trosi kralj  mogočni, Domovina vsa je   srečna, In  ves svet mu  poje   slavo.
Trošan.
20