.".........................•........"................•......I
j      Prevrat v Nemčiji.     j i...........................................................¦
Pruski militarizem dviga v Nemčiji zopet svojo glavo. Pristaši pobeglega cesarja Viljema poskušajo še enkrat zlomiti republikansko vlado in zopet uvesti monarhijo. Na vežba-lišču Doberitz pri Berlinu je zbrala nemška generaliteta močne vojaške čete, ki so v noči od 12. do 17. t. m korakale v Berlin. Vladne Čete niso hotele proti revolucij onarcem nastopiti z orožjem. Vlada z državnim predsednikom Ebertom in kanclerjem Bauerjem je v avtomobilih zapustila mesto, ki je prešlo v oblast čet generala von Luttwitz-a. Za začasnega predsednika je bil sklical general Kari Adolf Paul, za državnega kanclerja pa poljedeljski ravnatelj Katt.
Zajedno je prihajala vest, da je nemški kronprinc že dospel v Berlin.
Proti revoluciji je odgovorila dosedanja socijalistična vlada s proglasitvijo splošnega štrajka.
Manifest, katerega so izdali socijalisti proti revolucionarcera, kliče delavstvu : „Pu-stite delo ! Zaprite sapo tej vojaški diktaturi! Samo eno sredstvo je proti temu, da bi se vrnil Viljem: Ovreti vse gospodarsko življenje. Nobena roka se ne sme več ganiti. Noben proletarec ne sme pomagati vojaški diktaturi. Splošna stavka na vsej črti! Proletarci, združite se!
Generalna stavka se povsod izvaja. Železniški promet je ustavljen, delo v tovarni počiva, trgovine in gostilne so zaprte.
Iz raznih mest, kakor Leipciga, Kiela, Frankfurta prihajajo vesti, da je prišlo do krvavih izgredov.
Kako bo končala v Nemčiji ta meščanska vojska!
Ali bo zmagala dosedanja socijalistična vlada, ali se vzpostavi zopet cesarstvo ? Boj, ki se v Nemčiji bije, je v resnici boj napredka z reakcijonarstvom.
Posebno pozornost je vzbudila ta revolucija v Nemčiji med Francozi. Francoski general Fock je že ukazal trem okupacijskim armadam ob Renu ojačiti čete, da zavarujejo mostišča Kelmorajn, Koblenc in Mainz. Če tudi je ministerski predsednik Millerand izjavil, da se izprememba vlade v Nemčiji zaveznikov nikakor ne tiče, ker je to popolnoma nemška notranja zadeva, vendar ni dvoma, da bodo dogodki v Nemčiji vplivali na vso zunanjo politiko. Za Jugoslavijo ne more biti ta vpliv neugoden. Francija vidi sedaj, da je Nemčija za njo velike nevarnosti, posebno če zmaga tam stari pruski duh. Francija bo v tem spoznanju velike nevarnosti začela bolj ceniti Jugoslovane, ki ji lahko postanejo dragoceni zavezniki. Naše prijateljstvo si bodo pa le tedaj zagotovili, ako nas podpirajo v našem boju za Reko in sploh v našem boju za  pravično rešitev   jadranskega  vprašanja.