TROHNOBA
IVO     BRNČIČ
T/^ o obešenec mesec bolšči.
Teme so ko roke zarotnikov. Poslednji korak božjepotnikov v daljavah umira, nemi.
Tu nihče ne moli več skrušeno. Molk kamna je mrtvecu brat. Prerasel zidovje razrušeno je smrtne groze osat.
Zdaj že dolgo oči si tiščimo,
samo še po kotih golčimo, sivfmo . . .
A motne reke teko
brez glasu za goro, za goro.
PESEM  O IZOBČENCIH
IVO    BRNČIČ
1/^ dor bo šel po teh stezah,
v jarem trd se bo zapregel; le v drobtinah kruh bo stregel s tujih miz, ves tih in plah.
Večno bo med pragoma smrti in življenj oral kamen duš; polagoma sam, brez bratov bo ostal.
Nepodprt vse žive dni bil se bo s tegobnostjo groze pred zagrobnostjo, pred poslednjimi rečmi.