GLASBA
DR.   DRAGOTIN   CVETKO,   ZGODOVINA   GLASBENE
UMETNOSTT  NA  SLOVENSKEM  -  II. KNJIGA
Kulturne podobe naroda ne klešejo le umetniki-ustvarjalci; njihovemu delu in prizadevanjem za oblikovanje fiziognomije posameznega naroda v besedi, glasbi in likovni umetnosti se vedno pridružujejo tudi tisti kulturni delavci, ki skušajo ta prizadevanja osvetliti s kritičnega stališča, jih znanstveno utemeljiti, objektivno oceniti ter jih tako približati širšemu krogu ja-vnovsti. Znanstvenik, ki se spusti na takšno področje, bodi da je to umetnostni ali literarni zgodovinar ali pa muzikolog, se ne more izogniti številnim problemom; toda najteže se je dokopati do objektivnega prikazovanja umetniške stvaritve ali celotnega umetnostnega obdobja. Kadar gre za prizadevanja polpreteklih ali sodobnih umetnostnih razbodij, se avtor lahko razgleduje po živem svetu in živih pričah, četudi morda zaradi premajhne časovne odmaknjenosti težko postavi dokončno sodbo. Mnogo teže je rekonstruirati iz nemih virov umetnostna prizadevanja preteklosti. Le tankočutno in dolgotrajno delo, združeno z znanstveno doslednostjo, omogoči, da oživi pred nami kulturna dejavnost preteklih stoletij. Ce gledamo s tega stališča na Cvetkovo »Zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem«, bomo opazili, da je bil avtor vseskozi zvest zahtevam sodobne muzikologije in tako ustvaril v dveh knjigah popolno podobo naše glasbene preteklosti od prvih spomenikov do štiridesetih let 19. stoletja, ko so se na obzorju pojavili obrisi novega stilnega naziranja  —  romantike.
669
Za pravilno vrednotenje druge knjige Cvetkove »Zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem«* se mi zdi potrebno, da vsaj z nekaj besedami osvetlimo stanje v naši muzikologiji pred nastankom omenjene knjige, zakaj le tako bomo lahko pravilno vrednotili to obsežno delo. V preteklosti je naša muzikologija — če jo lahko tako sploh imenujemo — štela le drobne prispevke, od teh so eni bolj. drugi manj kritični, skoraj vsi pa so nedokumentirani. Tudi število monografij, ki bi skozi osebnosti ustvarjalcev osvetlile značilnosti posameznih razvojnih obdobij, je dokaj pičlo. Tako je moral dr. Cvetko, če je hotel zadostiti zahtevam sodobne muzikološke znanosti, prehoditi vso pot še enkrat. Za izhodišče mu torej niso mogli rabiti skromni, znanstveno neutemeljeni prispevki, pač pa je moral pogosto na novo iskati vire in izvirno gradivo ter ga sestavljati v celotno zgradbo naše glasbene dejavnosti. 2e ta ugotovitev je porok, da je »Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem« izčrpno tovrstno delo o glasbeni kulturi na naših tleh.
Jedro druge knjige »Zgodovine« obravnava obdobje klasike; v uvodnem poglavju avtor osvetljuje specifične pojave, ki so povzročili usihanje baroka in rokokoja, in analizira razmere, ki so krčile pot klasicizmu. Širina, s katero se je pisec lotil dela, je očitna že v tem poglavju. Dr. Cvetko se ni zadovoljil le z zbiranjem in dokumentiranjem razpoložljivih virov in izvirnega gradiva; povezuje jih s specifičnimi družbenimi razmerami in možnostmi, ki so v določenem obdobju obstajale na slovenskem ozemlju, obenem pa primerja našo glasbeno dejavnost z dosežki zahodnoevropske glasbene kulture. Ob vsem tem sicer opazimo, da so prizadevanja glasbenih delavcev na Slovenskem v primerjavi z zahodnoevropsko glasbeno kulturo rodila skromnejše sadove, vendar pa se stilno niso razlikovala. Tn kar je najvažnejše: Cvetkova »Zgodovina« neizpodbitno dokazuje, da se naša glasbena kultura kljub trenutnim zastojem (vzroki so bili v družbenih razmerah) ni razvijala le vzporedno s splošnimi stilnimi naziranji, ampak se je aktivno vključevala  v  razvoj  evropske  glasbe.
Drugo, najobsežnejše poglavje »Zgodovine« je odmerjeno obdobju glasbene klasike na Slovenskem: delovanju Filharmonično družbe. Stanovskega gledališča, glasbenemu šolstvu, cerkveni glasbi in skladateljskemu delu domačih in tujih glasbenikov. Kljub obilici gradiva to poglavje ne daje vtisa razdrobljenosti. Avtor posreduje bralcu jasno podobo tega obdobja; pri tem imata glavno zaslugo klen slog in metodološko razporejena snov. Posebno pozornost vzbuja prikaz skladateljskega dela domačih ustvarjalcev, saj so ti šele v tem delu našli pravo mesto v naši glasbeni kulturi.
Sklepno poglavje odkriva tisti del slovenske glasbene dejavnosti v prvi polovici 19. stoletja, ko so se v novem političnem ozračju začele sproščati nove sile tudi v glasbenih prizadevanjih.
S Cvetkovo »Zgodovino« se je končno razvila tudi glasbena veja naše zgodovine, obenem pa smo z njo dobili tudi osnove, na katerih bodo mogoča nadaljnja raziskovanja in osvetlitev podrobnosti iz obsežne in bogate glasbene preteklosti na Slovenskem. Naj dodamo še to: »Zgodovina glasbene umetnosti
* Dr. Dragotin Cvetko: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, II. knjiga, Državna založba Slovenije. Ljubljana  1959.
670
na Slovenskem« je tudi kažipot za širšo popularizacijo našeh glasbenih stvaritev. Z javno izvedbo' in s tem. da smo vključili nekatera dela naših klasičnih mojstrov v sporede RTV, smo že storili prvi korak.
Besedilo dopolnjuje nad sto podob — faksimilov, portretov in slik — obsežna dokumentacija in povzetek v francoskem jeziku. Knjigo je natisnila Državna založba Slovenije; z lepim tiskom in opremo je brez dvoma pripomogla k uspehu tega pomembnega dela.
J a n k o   Grilc
671