LJUBAVNI POGOVOR Z DUŠO
Leopold Stonek
Čigava volja naju je združila, nevesta moja, ti moj ženski cvet?
Si zcme ti voljno se odločila?
Te nisem j a z iskal že tisoč let?
Je li utešeno ti hrepenenje s podobo mojo dokaj nebogljeno? Neredko je med nama boj in trenje, vendar v ljubezni silni vsa sva eno.
Ti večni ogenj si, a jaz netivo, ti použivaš me, ker si prvina — boš pirovala, ko bom zgorelina?
Dotlej mi zvesta bodi dobrotljivo kot cvet le cvetu v uri je opoja: oddaja prah, sam z drugim se oploja.
DUH
Leopold Stonek
Ko duh moj krhko zapusti lupino — je mar trdnejša kaj bila od črva? —, sproščen brez teže pohiti v višino — kdo ve, kam pot povede ga najprva?
Morda na daljno zvezdo pot odkrije, ki tod ji je sledil tak nebogljeno, morda se rimskih cest lepot naužije, potem z vesoljem zlije v bit se eno.
Kje bival bo? Bo li čemel v nirvani, zamaknjen v lik Lepote in Resnice, ki tod preslišita obupne klice?
Morda pa raje na zemlje poljani pridruži cveta se skrivnostni sili, ko z njo se bosta klici dve združili.
KO BOM OB KONCU
Marij Skalan
Ko bom ob koncu usahnil brez pomena in za menoj ne bo sledu spomina, zazevala nikjer ne bo praznina in zrušena ne bo nobena cena.
Tako kot zdaj bo sončna luč rumena in vedra pomladanskih dni sinjina, vesela radost, jedka bolečina, ljubezen rdeča in zavist zelena.
Le meni mar ne bo za žarke sonca, ne za oblačne, ne za vedre dneve, za vriske sreče, ne za svetne reve.
Potekal čas mi v večnost bo brez konca, ko boste vi v tegobi šteli hipe, ujeti v svojih blodnih src utripe.
KRASNA
Ivo Peruzzi
Park se pogreza v tajno molčanje? Misli so moje roj zlatih kresnic.
V tvojem objemu umirajo sanje.
V tvojem poljubu življenja je klic.
Ramo ob rami skozi lesove.
Roka naj v roki čuti trepet.
Najin pogled je obrnjen v vrhove. Enega bitja ljubeč sva drget...
Kaj nama dan, ko najina noč je.
Tam sva pod zvezdami, žena in mož. Vsega vesoljstva opojno sozvočje spaja v dehtenje rdečih se rož...
POMENEK IZ 0.1924
Anton Debeljak: Za 40letnico Srečka Kosovela (18.3.1904—27.5.1926)
Stopil k meni je nešumno:
»Rad bi čital Valeryja, stihov tiha galerija se prilega mi nesumno.«
Zate ni ta melodija, delo to je preveč umno, ni to borov mirodija, ni sred njih uborno gumno.
Kraški svet opevaj blago, naroda krvavo srage, ki ga žulijo trinogi.
Brat, o raji poj ubogi, polna rev so črna mesta, polna stisk je bela cesta.
NARAVA
Anton Debeljak
Tovaren trušč in voz zaglušni plaz utruja ti razum, ubija živce?
Zapusti često mestne omahljivce, odzovi, brat, se klicu gozdnih jas.
Oglej si brez in hojk opojni stas, v grmovju čuj navdahnjene vrvivce, na bregu čuj slapove srebrogrivce, po polju čuj zoreči žitni klas.
Kot mati tod objame te Priroda, nebo blagoslovi te tu lazurno, s poljubi dvigne v viteza te spet.
Zaspi ti rana, če jo da usoda, veselo greš nazaj v vrvenje burno, ves plemenit postane širni svet.
OSAMELA DEVICA
Marij Skalon
Mojega srca rdeči cveti so zaman cveteli in dehteli, mojih mladih hrepenenj obeti neizpolnjeni so izzveneli, moje roke niso občutile moške volje v svoji vroči dlani, moje grudi niso napolnile z mlekom se, ki drobno dete hrani.
Niso mi strasti telesa pile, niso se v požar mi razgorele, neizživljene so moje sile tiho sahnile in ovenele.
Drug za drugim mrli so mi upi v jalove brezciljnosti spoznanje, strahujoče me z obupa strupi in dušeče moje zadnje sanje.
Zdaj sem vsa ko jablan odcvetela, ki je vesne sla ni oprašila, in v jesenskih dneh orumenela sadja zlatega ne bo rodila, in sem kakor struga izsušena, ki nikoli polja ne namaka, da pognalo bilja bi zelena, in zaman plodeče vode čaka.
NEVESTA
Marij Skalan
O ženin moj, ti druga polovica vsega, kar v meni kliče po spolnitvi, kako težko verujem, da resnica je sladki sen o najini združitvi,
saj sem se dolgo vsa nemirna bala, da ti bom le v trenutkih želj igrača, in bo od mene k drugi te speljala begotna sla, nevtešena lovaca.
Vendar ti nisem nikdar razodela strahov, ki mučili so moje dneve,-vsa tiha in molčeča sem trpela vse svoje stiske in vse svoje reve.
Le k Bogu sem dobrotnemu molila, naj se nikoli in nikdar ne neha ljubezen, ki sem v tebi jo vzbudila, in ves moj up je, moja vsa uteha.
In glej! Molitve moje so goreče sprosile milost in po njej spolnitev najvišje in najslajše moje sreče ter vseh tegob in zdvajanj odrešitev: le nekaj dni še, in izpred oltarja ob svoji strani me odpelješ ženo v življenje novo, ki iz dveh ustvarja srce in dušo in telo le eno.
Mogoče, da kedaj še omahuješ in se bojiš, kako takrat bo z nama, ter v svojih moških dvomih ne veruješ, da vse bo vedno sreča ena sama? Popolna nisem, kakor ni nobena, a če bom kdaj pogreško zagrešila, ne bo pregreha hotoma storjena, in rada se bom zanjo pokorila.
Srce je moje čisto ko svetišče, vse razsvetljeno od bleščeče luči želja po sreči, ki le eno išče: da ti prežene, kar ti dušo muči, in naju zveže v združeno iskanje sozvočja dvoje duš v neskladju dobe, ki zrušiti grozi nam verovanje v rešitev iz gorja človeške zlobe.
KRILATICE
Anion Debeljak - Omar Hojam
89
Nagrad ti niso dali? bodi tih.
Možuj brez večjih nad in jadov zlih. Kar bo, stoji že v tajni knjigi tej, ki lista sproti večnosti jo dih.
90
Brezplodno nisi pač prišel na svet, če v srcu klije ti ljubezni cvet, če božjih se ne braniš mi besed in dvigaš kupo, za veselje vnet.
91
Poprej v mošejah nisem bil kesen. Molitve nič — a z upi šel sem ven. No v džamijo še danes hodim rad, da v senci tam zasanjam sladek sen.
92
Vesolja prah — je naš prostrani svet. Človeška veda — ploha je besed. Ljudje, živali, bilje — zgolj privid. Vsa tvoja večna misel — sama smet.
93
Življenjske igre — čuden okoliš: gorje pa smrt edino v njej dobiš.
O blagor, če ob rojstvu koj umreš; še bolj pa, če se vobče ne rodiš.
94
Na zemlji sanje, sanje tudi spod. Telesa slično zleknjena povsod.
Vsak pot, zaveza vsaka je zaman.
Ti grejo sem, a drugi spet odtod.
95
Onstran Zemlje, še dalje ko brezkraj, sledil nebo sem in pekel nekdaj, dokler mi ni svečan povedal klic:
Le v tebi sta pekel in sveti raj.
96
Slabič, boje peklenih se nadlog, gre v mir cerkva, mošej in sinagog. Strahu, kesanja ljuljke ne pozna, kdor ve, kako je veličasten Bog.
97
Okušaj vse slasti v pozemskih dneh, razkošno trkaj s čašo na gosteh, ne brani sreče nikdar se nikjer.
Kaj mar Bogu je čednost ali greh!
98
O, Bog je velik. Petkrat pod nebo to muezin kriči mi ko tožbo.
Vsak dan mar Zemlja vzdiha k Stvarniku, ki ni je čul in nikdar je ne bo?
99
Seseda z vedo nič ne nadleguj.
Če hočeš mir, počutke ovladuj.
Usodi, ki te bije, se smehljaj, a sam nikoli mi ne suj, ne psuj.
100
Ugasle luči, nade svit prižgan, ko zarja nam pripelje beli dan.
Ugasne nada, luči zagore,
ko noč pusti na zemljo mrak hladan.
101
Jahači kam se ti skoz noč love, na polje, v hosto? Kdo mi to pove? Kako bo z mano jutri, bom še živ, morda že v hladni grudi — kdo to ve?
102
Ko težka bol še solz te oduči, se z rosnih trat napij iz vseh moči.
Ko truden večne si želiš noči, se spomni, kak otrok odpre oči.
103
Zcpri koran. Ozri se po ljudeh, svobodno misli, rad odpuščaj greh.
Z ubožci deli, kar imaš.
Ne cveli nas, prikrivaj svoj posmeh. Taman.
KAKO NAJ IZPLAKAM?
Josip Premk
i.
Povejte valovi morja, povejte vetrovi neba, li v divjem naj morja tuljenju al’ votlem naj gozda šumenju nesrečno obupno zaplakaml?
II.
Najraje na prsih bi nje zajokal, izplako! gorje, a ona je drugemu udana in moja zdaj srčna se rana nikdar oj nikdar ne zaceli.
Ob priliki bomo priobčili še izbor neobjavljenih pesmi iz zapuščine pokojnega pesnika. Op. uredn.
Josip Premk (13. II. 1889 do 3. VII. 1913). — Nedavno je poteklo 30 poletij, odkar je ugasnil ljubljanski bohem Murgerovega kova in izredno plodovit književnik. Ivan Grafenauer omenja v NEnc., da je dovršil dva gimnazijska razreda, medtem ko govori Ilešič v Slovanu o treh. Poleg dobre stoterke črtic ali novel je nadarjeni samouk objavil »čitav niz pisarna«. Brez dvoma je to trditev zaplodil tiskarski škrat; treba je brati: pesama. Pesmi je namreč priobčeval v DP, LZ, Slovanu in še kje. Nekoliko se jim pozna Kettejev vpliv. Vendar oblikovno ni tako dovršen kot avtor cikla Moj Bog. Prvi med nami pa je dal na svetlo »repati« sonet, kakršnega najdeš v italijanski poetiki pod naslovom: sonetto con coda, ali s. caudato. To je Popotnik (Slovan 1912). No, dr. Šlebinger sluti, da je še pred njim enak umotvorček obelodanil v DS M. Opeka ali kak njegov vrstnik. Po njegovem je Premk rodil slovstvenika Ivana Albrechta.
G. urednik M. Maleš mi je izročil rokopisni notes,* ki nosi naslov: Poezije, Premk-Vaziljev. Psevdonim je torej kaj podoben Ločniškarjevemu: Vasiljev. Kje je sodeloval v 1. 1905—1907, se razvidi na strani, vsebujoči njegove nagrade. SN izkazuje šest postojank:
* Rokopisni notes je last gospe Zofke Kaiserjeve iz Ljubljane, mladostne prijateljice pokojnega pesnika. — Op. uredn.
12. 12.	05 (10 K), 3. 1. 06	(8	K), 6.	5. 06 (30 K),
12. 7. 06 (25 K), 5. 8. 06 (40	K), 3.	1. 07 (7 K);
tiskarna	Lampret v Kranju 4.	7.	06 (20	K), 15. 1. 07
(60 K).	Brez datuma DP 50	K.	Te postavke je vnesel
delj časa po prejemku, kakor se da sklepati iz nekro-nološkega reda. Zato pač menda niti popolne niso.
Notes obsega 18 pesmi, včasi s svinčnikom prekrižane. Pri nekaterih stoji z rdečilom ovekovečena ocena: dobro. Redoval jo je gotovo kak znanec, ki je pod sonet Magistrale (akrostih: Lotici Kosinovi) zabeležil nasvet: Popravite! Pod nadpisom »Aiša« se niza 20 četvercev iz albanskega življenja, ponovni dokaz, da je mladi Ahasver zares zablodil tudi v Skenderbegovo deželo, kakor neka beležka priča o njegovem posetu v Celovcu (z opazko: prokleto življenje in beraštvo). S svinčnikom pisani nedovršeni odlomek proze pokriva 13 strani. Dalje najdemo še nekaj iveri, naslovov, svojeročno zapisanih imen, od katerih je moj rojak Slavko Truger, c. kr. poštar, že pred prvo svetovno vojno potegnil v USA, posvetivši se novinarstvu.
Beležnico bi kazalo shraniti med rokopisi Vseučiliške knjižnice. Prej ali slej utegne prav priti založniku, voljnemu dati med ljudi zbrano delo »dobrosrčnega fanta«, nekrološka oznaka, ki se mi zdi primerna, kolikor sem pač osebno poznal pokojnega pisca Letoviščarjev in Krone v višavi.	A. Debeljak
204
.Umetnost' letnik \ III., št. 10 —12