151 p o r o č i l a i n o c e n e – r e p o r t s a n d r e v i e w s MARJAN ŽNIDARIČ: MOJEGA TRI ČETRT STOLETJA Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Iz preteklosti 11 – Uredil Marjan Pungartnik, spremno besedo napisal Mirko Munda – Maribor 2023, 315 str. Dolgoletnega direktorja Muzeja na- rodne osvoboditve Maribor, založbe Obzorja in Mariborske knjižnice ter uglednega zgodovinarja, raziskovalca, publicista in nekdanjega družbenopo- litičnega delavca dr. Marjana Žnidari- ča bralci naše revije dobro poznajo. Ne samo kot avtorja številnih znanstvenih in strokovnih člankov, razprav in za- pisov, pač pa tudi kot zglednega člana uredniškega odbora in urednika. Izpod njegovega peresa so prišle na svetlo mnoge knjige, ki sodijo v zakladnico slovenskega zgodovinopisja o novejši slovenski zgodovini, še posebej o nem- ški okupaciji Maribora in slovenske Štajerske ter odporu zoper okupatorja na tem območju. Bogati beri tovrstnih knjižnih del je zdaj dodal še neke vrste spomine in jih naslovil Mojega tri četrt stoletja. V kratki uvodni besedi je zapisal, da se mu je nabralo spominov za polno malho, in to kljub temu, da si v dolgem ustvarjalnem in razgibanem življenju in delu ni ničesar zapisoval. Zgodovi- nar z dobrim spominom pač. Priznava pa, da mu je za to žal, saj načenja mnoge zgodbe, katerim njegovi vnuki ne ver- jamejo, da so bile del ne tako davnega vsakdanjika mnogih generacij. Tudi Žnidaričeve, ki sega v prvo povojno leto 1946, ko so se zlasti na od nekdaj socialno šibkem podeželju Haloz, Ptuj- skega in Dravskega polja ter Slovenskih goric dogajale nove krivice in so se lju- dje otepali z veliko revščino. Trdo so morali delati za vsakdanji kruh in ver- jeli v ideale novega časa, ki bo lepši od njihovega. Ptujsko polje je delilo usode že omenjenih predelov SV Slovenije in na svoji koži jih je občutil tudi av- tor knjige, Najprej kot otrok, nato kot 152 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 osnovnošolec, dijak in nazadnje še kot študent. Kljub težkim časom pa so bili ljudje srečni, priznava Žnidarič in zapi- še, da so se za ideale veliko učili, vanje verjeli, se znali veseliti in biti srečni. Celo bolj srečni, kot so danes, brez dla- ke na jeziku dopiše, ko izpostavi dana- šnji visoki standard in izobilje, ki pa ljudem ne prinašata perspektive. »Vse je preveč podvrženo kapitalu in potrošni- štvu; premalo je iskrenosti in tovarištva; preveč je egoizma, hlastanja za dobri- nami, tekmovalnosti in nevoščljivosti. Brezkompromisna turbokapitalistična ter skoraj že povsem avtomatizirana ter digitalizirana globalizacija nam ponuja svet skoraj na pladnju, hkrati pa nas vse bolj razoseblja ter potiska v osamo in negotovost,« iskreno in brez nostalgije po »starih dobrih časih« zapiše Žnida- rič v uvodu knjige. Pronicljivo opozarja bralce na skupno odgovornost za edini skupni dom, ki nam je usojen, to je za planet Zemlja. V nekaj stavkih je na- mesto običajnega posvetila pripisal, da je vsa leta zgodovinarskega raziskoval- nega dela sledil definiciji svojega vzor- nika prof. dr. Toneta Ferenca o delu zgodovinarja. Ta je rad poudarjal, da »zgodovinar ni dušebrižnik, ni tožilec, ne odvetnik, temveč iskalec resnice, ki so mu podlaga zgodovinski viri. Zgo- dovinar tudi ni moralist, zato njego- va vloga ni obtoževati ali zagovarjati, ampak ugotavljati dejstva z vzroki in posledicami.« Dovolim si dodati, da kot dobrih deset let mlajši zgodovinar Ferenčev raziskovalni opus občudujem in ga kot zgodovinarja tudi sam visoko cenim. Podobno kot prof. dr. Milana Ževarta in ne nazadnje tudi Žnidari- ča, s katerim sva prenekatero debatno uro v njegovi pisarni posvetila prav tem vprašanjem in v mojem primeru raziskovanju in preučevanju takrat še slabo raziskanega in poznanega holo- kavsta na Slovenskem. Za vse nasvete sem mu še danes izredno hvaležen. Branje njegove knjige mi je bilo ne sa- mo prijetno, pač pa tudi v veselje, saj sem nekatera poglavja, ki jih Žnidarič opisuje iz obdobja »družbenopolitič- nega delovanja«, spremljal v nekoliko drugačni vlogi, namreč kot novinar in komentator mariborskega Radia in ob- časno tudi dnevnika Večer ter še neka- terih časopisov. Moram priznati, da jih je pošteno in v lepem jeziku osvetlil ta- ko, kot jih je sam in z njim vred mnogi takratni sopotniki tudi doživljal. Z vse- mi vzponi in padci, z vsemi uspehi in tudi napakami, ki jih ne zanika. Skozi ta poglavja nas vodi avtorjeva želja, da bi prikazal čas in razmere v Mariboru in v osrednjih mestnih ustanovah tako, kot jih je videl on in kot so ga doživljali meščani. Brez sprenevedanja in praz- nega besedičenja. Navaja množico imen pomembnih, manj pomembnih in historično gleda- no tudi nepomembnih ljudi. A nobe- nega osebno ne diskreditira ali žali, kot smo temu lahko priče v mnogih novo- dobnih delih, s katerimi avtorji relati- vizirajo in tudi potvarjajo zgodovino. Žnidariču tega res ni mogoče očitati. Do tega časa, ki mu namenja zadnji del knjige in katerega tudi lepo dopolni z izbranim fotografskim dokumentar- nim gradivom, pa nas seveda vodi sko- zi mnoge zgode in nezgode otroštva in mladosti, študija, služenja domovini v JLA v Zadru, oblikovanja družine in profesionalnega dela v različnih usta- novah. Mislim, da se ne motim, če pri- dodam, da iz poklicnega delovanja veje kanček nostalgije o plodovitem ustvar- jalnem obdobju v mariborskem Muze- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 153 ju narodne osvoboditve, v katerem je začel svojo pot kot kustos – pedagog in jo sklenil kot uspešni ravnatelj oz. di- rektor muzeja. Konec bogate kariere v muzeju bi lahko bil tudi nekoliko manj boleč, brez nepotrebnega pelina, ki mu je nekoliko zagrenil slovo, a ne v toli- kšni meri, da bi za razliko od mnogih novodobnih karieristov in politikant- skih povzpetnikov na ves glas medijsko kričal o krivicah, ki so se mu zgodile. Doživel jih je po svoje in se častno po- slovil iz muzejske hiše, v kateri je pustil globoke sledi. Sicer pa začenja spominjanje na otro- štvo v poglavju z naslovom Iz kurentove dežele in nam predstavi Sobetince kot kraj njegovega otroštva in vse, kar je s tem otroštvom povezano. Zelo slikovita pripoved, tudi rahlo literarno začinje- na. Ta del se konča z njegovimi ptuj- skimi gimnazijskimi prigodami. Sledi ljubljansko študentsko obdobje in po- tem mariborski pripetljaji med leti 1970 in 2008, od prve zaposlitve do upoko- jitve. To je osrednji del Žnidaričevih spominov in pripovedi, ki ga je razdelil na več podpoglavij. Prvemu je dal na- slov Muzealec in zgodovinar, drugemu Politik in funkcionar, tretjemu Pedago- ške izkušnje, četrtemu Direktor, petemu Moja družina in šestemu Rekreativni športnik. Naslednje poglavje nosi na- slov Miklavž na Dravskem polju, peto govori o upokojitvi leta 2008 in sklepni ustvarjalno-poklicni bilanci. Izjemno dragoceno šesto oglavje nam ponuja Žnidaričevo odslikavanje in zrcaljenje Znanih osebnosti. Imenoval jih je kar Moji sodelavci in prijatelji. Prijazno pa- berkuje o Ladu Ambrožiču Novljanu, Jožetu Bercetu, dr. Vladimirju Bračiču, Ivanu Dolničarju – Janošiku, dr. Tonetu Ferencu, Francetu Filipiču, dr. Vekosla- vu Grmiču, Janezu Karlinu, Konradu Kolšku, Dušanu Mevlji, dr. Metodu Mi- kužu, Milici Ostrovški, dr. Vladimirju Sruku, dr. Janezu Stanovniku, dr. Va- neku Šiftarju, dr. Sergeju Vrišerju, arhi- tektu dipl. ing. Rudiju Zupanu in seveda dr. Milanu Ževartu, prvemu ravnatelju Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Človeško toplo, doživljajsko prepričljivo in historično zelo korektno poglavje, ki je njegovi »spominski knjigi« dalo do- dano vrednost. V tem poročilu se ne morem izogniti niti avtorju spremne besede in Žnida- ričevemu iskrenemu prijatelju od mla- dih dni, novinarju in uredniku Večera Mirku Mundi. Žnidarič in Munda sta stkala pristne prijateljske in trdne oseb- ne vezi, ki ju še danes povezujejo in so odraz vere obeh v nenehni optimizem, ki naj vsakega od nas spremlja celo ži- vljenje. Verjela sta svojim idealom in imela jasne življenjske cilje. Oba sta jih tudi dosegla, eden v zgodovinski stroki in v javnem kulturnopolitič- nem delovanju in drugi v novinarstvu in publicistiki. Mirko Munda je z iz- branimi besedami orisal Žnidaričevo živ ljenjsko pot in pripisal, da je bila ta pestra, zanimiva, večinoma lepa in le redko dolgočasna, včasih tudi zelo na- porna, posuta s trnjem, a tudi z zlatim prahom. Dozoreval je in dozorel je in kakor piše: »v posebnem času, v dese- tletjih tik po svetovni katastrofi, ko si je svet pospešeno celil rane, hkrati pa na- predoval skoraj s svetovno hitrostjo. To je bil čas, ko smo mladi resnično verjeli v lepšo prihodnost in bili zanjo pripra- vljeni marsikaj storiti in tudi žrtvovati. Žnidaričevi spomini niso samo biogra- fija, so tudi zrcalo 70-letnega obdobja, v katerem je živel in deloval,« je še zapisal Mirko Munda. 154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 Knjiga, vredna branja, čeprav avtor ob njenem izidu ni želel veliko govoriti in še manj javno izpostavljati. Vse nam je z njo povedal iskreno in brez zavor. Marjan Toš TONE PARTLJIČ: PESNIŠKI DVOR Založba Beletrina, Ljubljana 2024, 404 str. Bogati beri literarnih del je plodoviti štajerski pisec Tone Partljič dodal še najnovejši roman z naslovom Pesniški Dvor. Izšel je v visoki nakladi 2000 iz- vodov pri založbi Beletrina; uredila ga je Tina Vrščaj; lektorica je bila Andreja Jezernik, korektorica pa Jerneja Katona Zajc. Za oblikovanje je poskrbela Ta- nja Semion, tehnično pa je knjigo ure- dil Marko Hercog. Novi roman Toneta Partljiča se pridružuje njegovim šte- vilnim živahnim delom o Slovenskih goricah okoli Maribora, krajih, kjer je pisatelj preživljal otroštvo in mladost. Tokratna zgodba se zgodi konec tride- setih let prejšnjega stoletja, v času dru- ge svetovne vojne, taborišč in povojne stiske na podeželju. Avtor nam to oriše skozi slikovito, a na trenutke pretre- sljivo in celo tragično zgodbo kmeta, uglednega vinogradnika, in ob njem tudi usode preprostih podeželskih lju- di. Usode se prepletajo in zdi se, da je z njimi vnovič iskal resnico sveta, ti- stega okoli Pesniškega dvora in onega, širokega, iz katerega so pljuskali valovi sreče in nesreče ljudi, nič krivih, a zato nič manj tepenih in ponižanih. Ne želim biti sodnik, ker mi tega zna- nje ne dopušča, a si kljub temu dovolim zapisati, da je Partljič s tem romanom še enkrat slikovito in literarno prepričlji- vo dal na svetlo usode ljudi in krajev, ki ponazarjajo zlasti čas med obema sve- tovnima vojnama, med nemško okupa- cijo slovenske Štajerske 1941–1945 in z grenkim priokusom (ne prvič v Partlji- čevih delih) vseh »ponižanih in razža- ljenih, razžaloščenih in razočaranih«, ki vpijejo o krivicah v prvih letih po vojni. Torej v času, ko so se dogajale na slovensko goriškem podeželju v povoj- ni graditvi socializma z nerazumljivo in krivično nacionalizacijo premoženja in kolektivizacijo kmetijstva še danes v nebo vpijoče krivice. Partljič v mno- gočem ponovi že zapisano v nekaterih prejšnjih delih, kar pa ne bo odveč, saj izpostavi hude osebne travme tistih,