ESLOVENIA LIBRE 
Glasilo Slovencev v Argentini 
Le t o LXXVIII  | 13. maja 2019 - Bue nos Air es, Ar g en tina  | Št. 9 
www.svobodnaslovenija.com.ar 

Svobodna Slovenija 

Jeseni zna velikokrat biti prisrcen ta naš Bue­nos Aires, cas veselja, nasmeha in soncnega oboževanja. Res prijetno, kot spomin na spo­mladanski cas. 
Dogaja se pa tudi, da se ta idealizem nepri­cakovano spremeni in ta sprememba vpliva na cloveka, na njegovo vzdušje … 
Tokrat se je nam vse »dobesedno« sesulo iz nebes. Teden dni prej je bil ves soncen, na »naš« dan pa dež. Ampak res, kot nalašc, so se nebesa zjokala ravno na ta dan. 
Kljub slabemu vremenu je prišlo kar precej prijateljev, clanov in gostov na naše prazno­vanje v Karapacaj. Nedelja 5. maja je bila siva in pusta, a vzdušje je bilo enkratno. 
Najprej smo se zbrali v dvorani pri sveti maši, ki jo je daroval naš dušni pastir, dr. Jure 




59. OBLETNICA SLOVENSKEGA 

DOMA V KARAPACAJU 

Rode, za žive in rajne rojake iz okraja. 
Kot je že navada smo nato navzoce pogos­tili z medico in slaniki, medtem so pa mladi pripravili dvorano za okusno kosilo, ki ga je skuhala ga. Ani Klemen Boltežar s pomocniki. Po kosilu sta prisotne pozdravila naš pred­sednik, g. Franci Žnidar, ki je povedal katere dejavnosti se vršijo v domu (folklora, pevski zbor, gledališka skupina, itd). Obenem se je tudi zahvalil vsem in cestital za dosežke; sle­dil je pa še pozdrav predsednika Zedinjene 

Slovenije, g. Jurija Komarja, ki je cestital k našemu slavju, k naši drži ter nas bodril naj vztrajamo, da bo naše društvo še naprej ži­velo. 
Popoldan je bil namenjen klepetu, igri kart, dobri pijaci in tako je minil lep družabni dan. 
Zahvalimo se vsem, ki so pomagali najsi bo za kosilo, za postrežbo, za šopke, za pripravo in pospravo prostorov: vsem prisrcna hvala! Tudi tistim rojakom, ki so se nam korajžno in veselo pridružili. 
Koncno naj vsem velja vabilo za naslednje leto, na prvo majsko nedeljo, ko bomo sku­paj obhajali in »kot se spodobi« praznovali našo 60. letnico! 
Damijan Ahlin 

DELAVNICA “ETICNE COKOLADE” V NAŠEM DOMU SAN JUSTO 

V petek, 26. aprila, je sanhuški dom priredil srecanje z Ivano Florencio Oven. Za organi­zacijo in vodenje vecera je poskrbela Mirjam 
Oblak. 
Ivana se je rodila v Buenos Airesu, odrašcala in doštudirala je v Sloveniji, sedaj pa živi v Bar­celoni. Po poklicu je diplomirana ekonomist­ka. Ivana Oven je tudi ustanoviteljica Cokolja­ne – cokoladnega sejma v Ljubljani, ki poteka že 6 let v slovenski prestolnici, in projekta Go FLOR, ki spodbuja eticno potrošništvo. 
Predavateljica nas je takole uvedla v zanimi­vo predavanje: ,,Mmmm cokolada ... Pravijo, da ima cokolado rado devet od desetih in da deseti laže. 
Cokolada je del našega vsakdana, ampak o njej v vecini zelo malo vemo. Niti od kod pri­haja, kdo ali kako jo proizvajajo, niti kako pre­poznati kvaliteto. Vecini je cena edini kriterij, ki ga poznajo pri izbiri cokolade, zato se zelo pritiska na ceno, da je cim nižja, in zelo malo gleda na ostale kriterije kvalitete in etike. 
To skupaj z drugimi razlogi vodi do današnje situacije, kjer se vec kot 73 % kakava na svetu proizvaja v Gani, Slonokošceni obali in Kame­runu, kjer je vec kot 2.100.000 otrok delavcev starih od 6-7 let naprej na plantažah kakava, veliko je sužnjev ukradenih iz Burkine Faso in Mali. Dalec stran od izvora kakava v Južni Ameriki, kjer razmere niso tako hude, saj ni otrok- sužnjev, vendar je vseeno veliko priti­ska, neprimerno delovno okolje in velika ne­stabilnost med proizvajalci kakava. 
Kot potrošniki cokolade lahko naredimo ve­liko razliko, ce zacnemo povpraševati po kva­liteti in informaciji o poreklu. Ena alternativa so cokolade pravicne trgovine (certifikat: Fa­irtrade- Comercio justo). Poišcemo cokolade z omenjenim certifikatom, ki kontrolirajo vse od porekla kakava in ostalih sestavin, da ni ot­rok na plantažah, da so delovni pogoji varni, da so ženske in moški enako placani ter da se spoštuje narava in zagotovi proizvajalcem stalno prodajo, pravicno placilo, dolgotrajne stabilne pogodbe, med drugimi. 
Druga alternativa je direktna trgovina, kjer proizvajalec cokolade kupi kakav direktno od proizvajalca, brez posrednikov. Išcejo kvalite­tne redke vrste kakava in cenijo delo malih proizvajalcev, ki te posebne varietale skrbno pazijo. Gledajo tudi na okolje, kjer rastejo, saj je kakavovec  rastlina, ki absorbira okuse dru­gih rastlin v ekosistemu, in to se pozna na kva­liteti. To je pomembno, saj se tudi ohranjajo avtohtone vrste, ki so velikokrat v nevarnosti, da izginejo. Te cokolade prepoznamo, ko vidi­mo, da nam proizvajalec/embalaža poda cim bolj tocne informacije o poreklu in vrsti kaka­va. Ne samo država porekla, tudi regija, ko­operativa, vas ali pleme. Lahko to primerjamo z vinom, kjer razumemo, da ni dovolj, da nam recejo, da je vino “rdece iz Argentine” ampak pricakujemo informacije o regiji, vinski kleti in vrsti grozdja. Ti proizvajalci znajo placati tudi do 4 krat vec, kot je splošna cena na borzi, celo nekajkrat vec kot pravicna trgovina. 
Na srecanju smo pokusili cokolade razlic­nih, zelo redkih vrst kakava, ki prihajajo iz najbolj skritih kotickov sveta in, kar je najbolj pomembno, imajo pozitivni vpliv na okolje in družbo. 
Izvedeli smo, da nobena vrsta ne raste v mo­noplantaži, torej se ne unici gozda, zato da posadijo industrijske vrste kakavovca. S tem tudi dajejo vrednost gozdu, ga ohranjajo in zagotovijo, da se ga ne izkorišca, ne posekajo ga za druge namene, kar reši veliko vrst živali in rastlin, ki so v nevarnosti izumiranja. 
Predavateljica nam je povedala, da vse vrste kakava rastejo znotraj gozda, znotraj bogate­ga naravnega ekosistema, od koder kakavovec dobi svoj poseben okus. Udeleženci delavnice smo med degustacijo lahko tudi sami okusili, da ima vsaka cokolada svoj lasten okus glede na poreklo in varietalo. 
Na tem veceru smo lahko spoznali razne 
“

Na srecanju smo pokusili cokolade razlicnih, zelo redkih vrst kakava, ki prihajajo iz najbolj skritih kotickov sveta in, kar je najbolj pomembno, imajo pozitivni vpliv na okolje in družbo. 
” 

okuse: cvetlicni med pri cokoladi iz divjega ka­kava Bolivije, ki raste na otokih sredi reke Beni v Amazonu; sadnost, ki spominja na gozdne sadeže pri cokoladi iz doline Piure, kjer je ka­kavovec bele barve in je bil tik pred izumrtjem ali zacinjeni in kompleksni okus kakava ple­mena Arhuaco iz Kolumbije. Poskusili smo tudi cokolade iz Tanzanije, Konga, Ekvadorja, 
vsako s svojim karakterjem. Izvedeli smo tudi, 
da so bile vse te cokolade narejene zgolj s kakavom in nepredelanim presnim sladkor­jem, brez sojinega lecitina, vanilije ali drugih dodatkov, ki se ponavadi uporabljajo zato, da se casovno skrajšajo postopki in da se pokri­jejo neprijetni okusi kakavovih zrn slabe kva­litete brez znanega porekla. Takšni dodatki bi pri tako kvalitetni cokoladi prikrivali posebne prijetne okuse porekla. Ko se izgubi vrednost porekla, se zacne te osebe in to zemljo tudi neprimerno izkorišcati in razvrednotiti. 
Na delavnici smo spoznali tudi postopke kvalitetne proizvodnje, zgodovino kakava in cokolade, kako deluje svetovni trg in projekte s pozitivnimi ucinki: od reforestacije na mi­lijone dreves, ohranitve gozdov, organizacij, ki skrbijo za slone v Tanzaniji, za gorske gorile v Kongu in kondorje v Peruju, do inovativne embalaže. ,,Vsak detajl šteje za boljšo priho­dnost in, ce je ta z dobro cokolado, toliko bolj­še!” je zakljucila predavateljica vecera. 
V imenu Našega doma je sledila zahvala pre­davateljici za tako skrbno pripravljeno in zani­mivo predavanje. Nadaljevala so še vprašanja in prijeten razgovor. 
Hvala Ivani za sladko srecanje! 

Mirjam Oblak 


S TRAN 2 13. MA J A 2019 | SVOBODNA SLOVENIJA 



JANCAR IN DRUGI NA BUENOSAIREŠKEM KNJIŽNEM SEJMU 


Uspešnica Draga Jancarja »To noc sem jo vi­del«, nagrajena v Franciji in že prevedena v druge jezike, je sedaj izšla še v prevodu Flo­rencie Ferre v kastiljšcino z naslovom »Aquel­la noche la vi«. Izdala jo je založba Bärenhaus, pri kateri je izšel, tudi v prevodu Ferrejeve, »Martin Krpan«. Cisto sveža, v knjigarnah je namrec še ni, je razstavljena na knjižnem sej­mu, na stojnici mesta Buenos Aires, na kate­
rem se predstavljajo razne majhne in srednje velike založbe. 
A ni edina. Na stojnici od Waldhuterja se je dalo najti tudi »Menuet za kitaro« Vitomila Zupana kot »Minué para guitarra (en veinti­cinco disparos)«. Knjiga je lani izšla pri špan­ski založbi Sajalín, prevedel pa jo je Xavier Farré Vidal. 
Popoldne 4. maja pa je predstavil oz. bil na stojnici in podpisoval svojo »Liderazgo neuroe-spiritual en acción« avtor José Bizai, sin bivše­ga slovenskega castnega konzula v Paranaju. 

Seveda niso to edine »slovenske« knjige na voljo na sejmu. Bila je tudi »De Bela krajina a El Chaco« Daniela Brunskoleta pri založbi Dunken in verjetno še marsikatero drugo delo slovenskih avtorjev. 
V zadnjih letih je bilo tu na voljo kar lepo število slovenske literature v prevodu; ni odvec omeniti filozofov, npr. Žižka, Renate Salecl, Mladena Dolarja in Alenke Zupancic, prevodov poezije, ki jo je izdala Julia Sara­chu-Vodopivec, »Alamuta«, »Škatle brez kože, lebdece« (»Una caja sin piel flotando«) Eve Petric, Šalamuna, »Coco Dias o la puerta dorada« Brine Svit... V pripravi je tudi Šaro­tarjev »Biljard v Dobrayu«, prav tako v pre­vodu Florencie Ferre. 
Torej res ni veliko slovenskih avtorjev v španskem prevodu tu v Argentini, vec jih je v drugih latinskoameriških državah, npr. Mehi­ki, in pa seveda v Evropi, a vsekakor je vredno vedeti o teh, ki so tu na trgu, in tudi tako pro­movirati naše pisatelje. 
Rok Fink 


OkrOgle OBLETNICE | General Rudolf Maister (1874-1934) 


Zgodovinski boj za severno mejo Sloveni­je, ki ga je zacel blaženi škof Anton Martin Slomšek pred 160 leti s prenosom sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, je pred sto leti odlocno nadaljeval general Rudolf Maister. Njegova strateška odlocnost, 
ustanovitev slovenske narodne vojske ter boj za slovensko severno mejo so njegovi naj­
vecji uspehi. Maistru moramo biti hvaležni, da je danes Maribor slovenski, da je sloven­ska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in 
slovenska Koroška (na žalost le majhen del). 
Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku. Že od mladih let je bil navdušen za poklic vojaka in je po zakljucenem 6. ra­zredu gimnazije v Ljubljani odšel v domo­bransko kadetsko šolo na Dunaj. Leta 1895 je prejel cin porocnika. V avstro-ogrski vojski je hitro napredoval in leta 1910 postal po­veljnik podcastniške šole. Zaradi napornih vaj je zbolel za mocno pljucnico in ni bil vec sposoben za vojaško delo na fronti, zato so ga leta 1913 premestili najprej v Celje in po­tem že s cinom majorja v Maribor. Med Prvo svetovno vojno je Maister javno kazal svojo narodno zavest, kar so mu mariborski Nemci zamerili. V obdobju pred razpadom Avstro­-Ogrske je Maister zbiral podatke o slovenski severni meji. Strateško je ocenil kaj bo pot­rebno storiti ob koncu Prve svetovne vojne. Na odlocno oboroženo akcijo se je najprej pripravil sam, nato pa še druge slovenske ca­stnike in orožnike. 
Avstro-Ogrska je po Prvi svetovni vojni raz­padla in na njenem ozemlju je nastalo vec držav. Med njimi tudi Nemška-Avstrija in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (pozne­je Jugoslavija). Svet mestne obcine Maribor, v katerem so imeli vecino Nemci, je 30. ok­tobra 1918 sklenil, da je Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije. 
General, ki je naredil, cesar si ni upal nihce 
1. novembra 1918 je nemški polkovnik Holik sklical sestanek višjih castnikov v maribor­ski vojašnici. Na dnevnem redu sestanka je bila tocka o vzdrževanju reda v Mariboru. Majorju Maistru namenoma niso sporocili spremembe ure sestanka, ki se je pricel prej kot je bilo napovedano. Maister je na sestan­ku Narodnega sveta prejšnji dan izvedel, da bodo naslednji dan Slovenci prevzeli okrajna glavarstva na Štajerskem. Zavedal se je, da je nujno prevzeti tudi vojaško oblast. Sporocili so mu, da se je sestanek castnikov že zacel. Ko je prišel na sestanek je polkovnik Holik že razlagal svoj nacrt. Maistru je bilo jasno, da namerava mestni poveljnik Maribor za­gotoviti Nemški Avstriji, zato ga je prekinil in odlocno izjavil: “Ne priznavam teh tock. Maribor proglašam za posest Države Sloven­cev, Hrvatov in Srbov in prevzamem v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!” Zagrozil je tudi, da bo prišel pred vojaško sodišce vsak, ki bi se upiral Maistrovim poveljem. 

Nekateri castniki so se Maistru nemudoma podredili, drugi so se obotavljali, vendar se niso uprli. Poveljnik Holik je odstopil, zapus­til sestanek in odpotoval iz Maribora. 
Po sestanku je Maister zbral slovenske ca­stnike, podcastnike in vojake in jim razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu. Nemškemu vojaštvu je Maister postavil dvodnevni rok za odhod. 
Narodni svet za Štajersko je Maistru še isti dan podelil cin generala. 
5. novembra 1818 je Maister odpotoval v Ljubljano, da bi Narodno vlado preprical o nujnosti organizirane vojske, da se zavaruje severna meja na Štajerskem in Koroškem. Žal je Ljubljana tej mobilizaciji nasprotovala. Ma­ister se je razocaran vrnil v Maribor in sklenil to mobilizacijo izvesti sam. Sprva je imel zelo malo odziva, scasoma pa mu je uspelo zbrati okoli 4000 vojakov in 200 castnikov. 
12. novembra je mariborski mestni svet (nemško usmerjen) proslavil ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil Maribor za njen sestavni del. 
21. novembra je Maister ustanovil Ma­riborski pešpolk in dva dni zatem, ob štirih zjutraj, v brezhibni akciji v Mariboru razoro­žil nemško gardo in razpustil nemški mestni svet. Ta Maistrova akcija je bila odlocilna, da so Slovenci spet obvladali situacijo v Maribo­ru, v naslednjih mesecih pa še na celotnem Štajerskem in Koroškem. 
Po razpustitvi nemškega mestnega sveta so priceli Slovenci prevzemati šolstvo, policijo, pošto, železnico in tako je Maribor postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih. 
General Maister pa je še naprej vojaško de­loval in s slovensko vojsko napredoval po Šta­jerski. Avstrijci so poslali polkovnika Passyja, da bi se pogajal z generalom Maistrom. Naš general se je tokrat izkazal ne samo kot vo­jak, temvec tudi kot diplomat in politik. S polkovnikom Passyjem je sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko vkoraka­la na celotno ozemlje Štajerske in Koroške. Mariborska enota je tako zasedla Radgono, Lucane, Radlje in Muto. Celjska enota je za­sedla Mežinsko dolino, Pliberk in Velikovec. Ljubljanska enota pa je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. 
Na žalost (in nerazumljivo) pa slovenska vlada ni priznala Passy-Maistrove pogodbe in mu sporocila: “General Maister ima izvr­ševati izkljucno vojaška povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa nicesar ukrepati na lastno pest.” Nato so odvzeli Maistru velik del ozemlja in ga omejili izkljucno na Štajersko. 
Sredi decembra 1918 so imele enote gene­rala Maistra v svojih rokah najvec obmejnega slovenskega ozemlja. 
Leto 1919 so Avstrijci zaceli z napadi na slovenske posadke južno od Drave. Napadli so tudi posadko v Lucanah, ki je sodila pod Maistrovo poveljstvo. Maister je Avstrijcem takoj pokazal, da se z njim ne šali. Napad je bil takoj odbit, general Maister pa je s hrab­rimi ukrepi preprecil nadaljne akcije Nemcev na Štajerskem. 
Na Koroškem je žal bilo drugace. Maja 1919 
je slovenska vojska zavzela Dravograd, Labot, 
Celovec in vso slovensko Koroško. Slovenske enote so v rokah držale mejno crto Kleinalpl­-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. A pozneje so politiki sklenili plebiscit in umaknili cete. Vsi vemo kako se je plebiscit vršil in kakšen je bil 
njegov izid. 
General Maister se je še naprej boril za in­terese slovenskega naroda in za slovenske meje. Leta 1921 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. 
Leta 1923 je moral v pokoj ceprav je bil star 
komaj 49 let. 
Umrl je 26. julija 1934. Pokopali so ga v Mariboru, njegovega pogreba se je udeležilo nad 10 tisoc ljudi. 
Vsako leto je v Sloveniji 23. novembra v spomin na generala, ki je s svojimi možmi zacrtal in ubranil slovensko severno mejo dr­žavni praznik - Maistrov dan. 




JEZIKOVNI 
OREŠCEK 


Pedir turno 
po slovensko 

Se predstava zacne ob 19 hs,19:00 ali19.00 uri? 
Nobeden od teh zapisov ni v skladu s slovenskimi pravopisnimi pravili. Simbol hs se v slovenšcini ne upo­rablja, ure ne locimo od minut z dvo- picjem kot v številnih drugih jezikih, 
19.00 pa ni vrstilni števnik, da bi lah­ko stal ob besedi ura. Ce se odloci­mo za simbol, uporabimo le h, ki ga obvezno pišemo nadpisano, torej ob 19h. Uporabimo lahko tudi ob 19.00 s sticno piko ali ob 19. uri, saj je šte­vilka vrstilni števnik le, ce ob njej stoji pika. Kadar ne gre za polno uro, lahko izbiramo samo med dvema za­pisoma, in sicer ob 19.15 ali ob 1915 . 
Kako dolgo pa bo trajala predstava? 
Ce bo trajala dve uri, lahko to zapi­šemo s sticnim pomišljajem, tj. dol­go crto brez presledkov med števil­kama, in sicer 19–21 ali 19.00–21.00 ali 19.–21. ure. Lahko pa namesto pomišljaja izpišemo predloga od in do, npr. od 19h do 21h ali od 19.00 do 21.00 ali od 19. do 21. ure. Nika­kor pa ne smemo uporabljati pomiš­ljaja in predloga hkrati kot v zapisu od 19.00–21.00. Pri natancneje na­vedenih minutah pridejo v poštev le zapisi od 1900 do 2130, od 19.00 do 
21.30 in 19.00–21.30, medtem ko je 19–21.30 t. i. nesimetricni zapis, ki ni le nenavaden, ampak tudi neu­strezen. V tem primeru bo predsta­va trajala 2 uri 30 minut, 2 uri 30 min oz. 2 h 30 min, pri cemer ne po­zabimo na presledke med številkami 
in merskimi enotami. 
Polnoc lahko zapišemo kot 24.00 ali 00.00, vendar moramo paziti na da­tum, npr. 15. maja ob 24.00 ali 16. maja ob 00.00. 
Pripravil Jože Jan 
vec na www.svobodnaslovenija.com.ar 
Tjaša Lorbek 


SVOBODNA SLOVENIJA | 13. MA J A 2019 S TRAN 3 

Navdušeni smo bili, ko nas je lansko leto dru­žinski prijatelj Tone Rode, direktor Družine, obvestil, da vkljucuje TRUDOV program tudi 
obisk Slovencev v Tucumanu. 
Tako smo zadnjega 29. novembra pricakali TRUD-ove romarje na tucumanskem letali­šcu. Skoraj sami neznani obrazi, toda že ob prvem stiku rok je skocila iskrica zaupanja in pricakovanja iz enega srca v drugega. 
Zelo zgodaj so zapustili Buenos Aires in oglašala se je lakota. Zato smo vstopili na minibus in se odpeljali k nam v Tafi Viejo na zajtrk. Tam so nas že cakali rev. Franci Ur­banc in zakonca Jože Draksler z ženo Dani­co Košir in nekateri clani naše družine. Bil je delavnik, vecina znance je bila v službah ali šolah. Naša hiša je po sili razmer velika, saj je dajala streho desetim otrokom in zdaj, ka­dar se zberemo nas je kar lepo število, skoraj petdeset. S prostorom nismo bili v stiski. 
Ob prijetnem kramljanju ob kavici in prigrizku smo se spoznavali in vsak obraz je dobil svoje ime! 
V prijetnem pogovoru smo si marsikaj le­pega povedali. Predstavila se je ga. Milka in omenila: “Naša družina je hvaležna vašemu ocetu, dr. Tinetu Debeljaku, ker je izdal knjigo našega sorodnika Ivana Dolenca, MOJA RAST.” Ob tisocletnici Škofje Loke se je namrec tudi moj oce hotel prikljuciti praznovanju in je pri buenosaireški SKA (Slovenski Kulturni Akciji) izdal Dolenceve spomine, pisane v komuni­sticni jeci. Dolenca je komunisticni režim ta­koj odstavil z ravnateljskega položaja in ga na lažnem procesu obsodil na odvzem svobode, izgubo premoženja (v glavnem knjige) in izgu­bo državljanskih pravic. Po odsluženi kazni ni mogel dobiti službe, zato se je preselil v So­potnico k bratu na posestvo in postal njegov hlapec, kakor je sam pravil, pa mislim, da ni bilo tako dobesedno. Kako je prišel Dolencev rokopis v roke mojega oceta? Zelo lepo to opi­suje ga. Helena Janežic v prilogi Družine! Ne­kako takole je napisala: v loškem gradu je bil zaprt nemški zdravnik, ki je zdravil tudi okoliš­ke bolnike. Iz teh casov je imel zdravnik lepe spomine in se je po izpustitvi vsako leto vracal na pocitnice v Poljansko dolino. Bil je vez med obema prijateljema in kot kurir prenašal pis-ma sem in tja! V Nemcijo je tako po delih, v zelo majhni in strnjeni pisavi, prihajal ves ro­kopis in od tam po pošti v Haedo, v Argentino. Po želji Dolenca je knjiga izšla posthumno, ni se smel izpostavljati novi aretaciji. 
Še jaz sem imela nekaj za povedati: Ko je ravnatelj Dolenec po dolgih poteh in prošnjah le prišel do minimalne pokojnine, je na Vicu, kamor so nas kazensko naselili komunisti, poiskal mojo staro mamo, Marijo Debevec Remec. (Dolenec in Remec sta bila kolega in prijatelja). Stari mami je izrocil pokojnino z besedami: “Vi ste bolj potrebni kakor jaz!” Zahvalila sem se ge. Milki, saj smo tistega daru bili deležni vsi clani družine. 

Mag. Sandi Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, (rojstno mesto mojega oceta na katerega je bil izredno ponosen) je prevzel besedo in opisal delo društva. Pou­daril je, da je bil moj oce eden od ustanovite­ljev loškega muzeja in obnovitelj loškega Pa­sijona. Toda komunisticni režim ga ni poznal. Bil je zamolcan! Tako dalec je prišlo to spre­nevedanje, da je pod njegovo sliko v loškem muzeju, dvesto metrov od njegovega doma, pisalo “ Portret neznanega moža.” 
Muzejsko društvo je podprlo predlog obci­ne in v Aleji znamenitih locanov je bil postav­ljen spomenik, delo kiparja Metoda Frleca, s financno podporo g. Andraža Steguja. 
Najbolj na globoko pa je zajel, ko je prikazal vse tri izdaje Crne maše za pobite Slovence. Prva je bila izdana l. 1949, z lesorezi Bare Remec kot prva knjiga naše emigracije v Ar­gentini in pod psevdonimom Jeremija Kalin. Zakaj psevdonim? Naša družina je bila še vedno v Sloveniji! Ni nas smel izpostavljati. 
Druga izdaja je izšla leta 1990 že v Sloveniji, pri založbi Karantanija. 
Tretja in že zelo zajetna knjiga je izšla leta 2015 pri založbi Družina. Družina je še dodala avtorjev življenjepis, ki ga je napisala ga. Hele­na Janežic, umetnostni zgodovinar Milcek Ko­melj je napisal študijo o graficnem delu knji­ge, delo umetnice Bare Remec, ddr. Marija Stanonik pa je napisala literarno študijo. 
Za mnoge goste je bilo vse to nekaj novega! 
Cas nas je priganjal, da gremo naprej! 
Vreme nam ni bilo naklonjeno, zato smo opustili ogled nasada limon. Odpeljali smo se proti krasni visokogorski dolini Valle de Tafí. Najprej smo se še po ravnini vozili skozi nasa­de sladkornega trsa, limon, soje, borovnic in jagod. Ko smo zavili v hribe nas je spremljala reka Los Sosa ter zeleni in bujni pragozdovi, imenovani Yungas. Pod krošnjami teh dreves in med praprotjem se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v težkih dneh ofenzive in protiofenzive, skrivala gverila. 
V Valle del Tafí smo spet odkrili vzporedni­co s Škofjo Loko: vsako leto za Veliko noc izdvajajo Kristusov pasijon na prostem. V okviru visokih hribov, v nekakšnem narav­nem anfiteatru nastopa okoli dvesto ljudi, med njimi tudi domacini indijanskega pore­kla. Dobrodelne dame so si zamislile Pasijon, da bi dobile pomoc za zelo potrebno lokalno bolnišnico. Zaceli so v zelo majhnem obsegu, skozi leta je pa zanimanje raslo in koncno so organizacijo prevzele obcinske in provincij­ske oblasti. Že dvajset let zelo prepricljivo nastopajo ob velikonocnem casu. Predstavi­tev zacne z Jezusovim rojstvom in gre skozi vse dogodke Nove zaveze do Križa in Vstaje­nja. Vsakoletno predstavo si ogleda približno 15 tisoc ljudi. (»Vida y Pasión de Dios Hom­bre en Tafí del Valle«) 
Nadaljevali smo pot cez Infiernillo (3000 m 
n. m. v.), kjer se zacne pustinja. Mimogrede 
smo si ogledali indijansko mesto Quilmes in 
prišli do Cafayate. To je lep turisticen kraj, že v provinci Salta, z zelo prijetnim podnebjem in obdan z neštetimi vinogradi. 
Nadaljevali smo pot med zanimivimi geolo­škimi pojavi vseh barv in koncno prišli v mes­to Salta. Oglede po mestu in naprej je sprem­ljal poklicni vodic indijanskega porekla, ki je govoril angleško in je bil dobro podkovan v zgodovini in zemljepisu. Usmerili smo se na obmocje Pune v rudarsko mesto San Anto­nio de los Cobres. Sedaj je cesta tlakovana in speljana nekoliko nad recno strugo. Ko smo se pred nekako 40 leti prvic peljali po Queb­rada de Toro (prevod iz indijanšcine: Blat­na soteska) se je pot, niti ne cesta, vila po strugi, enkrat sem, enkrat tja. Tudi vlak se je moral seliti z enega brega hriba na drugega. Še sedaj smo lahko obcudovali impozantne železne mostove cez široko recno strugo. Ce je medtem deževalo, si moral pocakati, da so divje vode odtekle in je bila pot spet prosta. 
Presenecenje nad Alfarcito. Pred nekaj leti je tu stala samo cerkvica z dvema zvonikoma, pobarvana z mocno rdeco barvo, na višini 2800 m n.m. v. Danes je tukaj celo naselje: mlad duhovnik, Sigfrido Moroder, po domace padre Chifri, ki je bil športnik in v šolskih le­tih tudi igralec rugbija, je bil poslan kot dušni pastir v provinco Salto na župnijo Santa Rita v okraju Rosario de Lerma. Dobil je v roke ski­co, kjer so bile zaznamovane lokacije devet­najstih šol in petindvajsetih naselkov in tja so ga poslali misijonariti, v ta visokogorski predel približno od 1500 do 4500 m n. m. v. On, kot športnik je vse te kraje prehodil, saj do ljudi drugace ni bilo mogoce priti. Peš in z nahrbti­kom. Videl je, kako so ostajali na teh postojan­kah le stari ljudje in majhni otroci v njihovi os­krbi. Drugi so odhajali v mesta za zaslužkom. Otroci so hodili ure dalec do šole, dokler v šo­lah niso dozidali pritiklin za spalnice. Tako je ucitelj postal tudi varuh in kuhar. Samo konec tedna so otroci hodili domov. Ucitelji so bili zelo osamljeni in prepušceni sami sebi. 
Padre Chifri je obcutil njihovo stisko in jim preskrbel vsakemu posebej radio, da so se lahko pogovarjali med seboj in z duhovni­kom. Redno jih je tudi obiskoval! 
Prav zaradi teh obiskov in maševanja po ka­pelicah, izgubljenih med hribi, si je zamislil da bi z jadralnim padalom (parapente) pridobil na casu. Peljal bi se z avtom do dolocenega kraja, tam maševal. Nato naj bi z jadralnim padalom poletel do druge naselbine, spet maševal in ucil in nato odplaval domov. Re­ceno, storjeno. Naucil se je leteti in kmalu je izvajal svoj nacrt. A ga je pri dvestotem letu doletela nesreca: veter je ponehal in pater Chifri je padel na zemljo in ostal hrom. Eno leto se je zdravil v bolnišnici in se nato vrnil v svoj ljubljeni Alfarcito. Zdravniki so ga obsodili na vozicek, toda on se ni vdal! Nekaj ur na dan je treniral na vse mogoce nacine, da se je z berglami spet postavil na noge: vera in volja sta ga rešila. Zelo realno je opisal to obdobje v knjigi “Después del abismo”… Ni opustil ne maševanja, ne kateheze. Kamor je mogel priti s svojim kvadriciklom, katerega so mu priredi­li in podarili prijatelji iz srednje šole, tja je šel! 
Po nesreci se ni predal malodušju. Usta­novil je srednjo šolo za visokogorsko mladi­no, da ne bi zapušcala svojih rojstnih krajev. Gimnazija ima razlicne smeri: turizem, bio­-visokogorsko zidarstvo, domaca obrt (ar­tesanías) in visokogorska živinoreja (lama, ovca, alpaka) in agronomija (papa andina). 
Pri 46 letih, leta 2011, mu je odpovedalo srce. Po samo 12 letih delovanja je zapustil ne­izmerno bogastvo svojim ljubljenim faranom: blagovest evangelija in možnost relativnega blagostanja v težkih okolišcinah. Pokopan je v cerkvici v Alfarcito. Preprosta kapela z grobom in Chifrijeva slika z ovcami! Misijonar z vonjem po ovcah! Duhovnik, ki je bil med nami je de­jal: “Tukaj, na tem kraju, se da moliti!”. 
Nadaljevali smo pot. Na najvišji tocki prela­za, skoraj 4000 m n. m. v., je Indijanka ponu­jala lokalne izdelke. Prodajala je sicer indu­strijska toda lepa volnena oblacila: Slovenci so ji polepšali dan s svojimi nakupi… 
Visokogorsko rudarsko mesto San Antonio de los Cobres leži na višini in na pustinji. Hi­ške kot škatlice, brez ograje in brez drevja. V središcu je šola, cerkev in elektrarna. Ne­koliko nad mestom pa železniška postaja za vlak, ki pelje do 20 km oddaljenega mostu La Polvorilla. 
Tuj smo se locili. Slovenci so nadaljevali pot proti severu, k indijanski družini na tipicno domaco kosilo: lamino meso, krompir, koru­zo, kinoa in še kaj. In nato naprej, na ogled solin, Salinas grandes de Jujuy. 
Nas je zanimal Viaducto la Polvorilla. Em­blem province Salte! 
Saj ne bi pisala o tem mostu, ce ne bi bilo za nas Slovence posebno zanimivo. 
Gradnjo te železnice iz mesta Salte preko Polvorille in Paso de Sico v Cilu je vodil inž. Richard Mauri. Najbolj znani most na tej progi, po kateri je vozil znameniti Tren de las nubes, Ramal C- 14, je bil že leta 1932 pos­tavljen cez sotesko, po kateri zdaj tece slav­na Ruta 40 na 4200 m n. m. v. Sedaj pride zanimivost: bil je izdelan v ladjedelnici CAN­TIERE NAVALE TRIESTINO DE MONFALCONE, po slovensko TRŽIC! Torej, bil je narejen na naših tleh in zato ima nekaj našega. Postavili so most v neki podobni soteski blizu Trsta. In ko so videli, da odgovarja potrebam, so ga razstavili, zapakirali in po morju poslali do Buenos Airesa. Od tam pa na vlak Gral. Bel­grano okoli 1800 km po železnici do Polvo­rille, kjer so ga znova sestavili. Zanimivo je, da je zgrajen tako, da se dvigne štiri metre med enim hribom, izvede tudi ovinek in ima “peralte”. Visok je 62 m, dolg 223 m in zaceli so ga uporabljati leta 1939. 
Vse kaže, da je izdelava tega mostu v Trstu povzrocila veliko zanimanja, saj je veliko Pri­morcev prišlo delat na železnico v Salto in Jujuy. Nekaj se je tudi govorilo, da je tukaj delal Josip Broz. 
Vlak sicer ne vozi vsak dan, a imeli smo sre­co! Prav takrat, ko smo bili pod mostom je po­casi pripeljal in videli smo, kako je peljal cez most visoko nad našimi glavami. Enkratno! 
Pohiteli smo na sever za Trudovo skupino, toda nekje smo se zgrešili. Pricakali smo jih ob kavici v hotelu ob Južnem Povratniku -Trópico de Capricornio. 
Peljali smo se skozi mesto Tilcara, kamor je 
leta in leta hodila iskat motive za svoje slike 
ak. slikarka Bara Remec, sestra moje mame. V krajih, kjer je stvarstvo tako barvito je naš­la svoj navdih in ga povezala z filozofijo sta­roselcev. Dobro jo je v filmu “Slikarka sinjih oci” upodobila TV Slovenija iz Maribora. 
Slovo je bilo prisrcno, saj smo preživeli en­kratno potovanje in druženje z ljudmi s širo­kim obzorjem in ljubeznivim srcem. 
Kdaj bomo spet ponovili to lepo potovanje v tako prijetni družbi?
 Hvala, TRUD! 
Jožejka Debeljak Žakelj 


Humahuaca 


Polvorilla 


S TRAN 4 13. MA J A 2019 | S V OB ODNA SL O VENIJ A 

KOLEDAR 

18. maja ob 15.00 
Redni pouk SSTRMB  Slovenska hiša 
19. maja Obletnica doma v Slovenskem domu San Martin 
24.
 maja  Praznik Marije Pomagaj – Mladinska maša v Slovenski hiši 

25.
 maja  Športni dan SDO-SFZ na Pristavi Slovenska Pristava, Castelar

26. 
MA JA ob 10.00 


Žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj 
Slovenska hiša 
OSEBNE NOVICE 


         SMRTI 
v Ramos Mejíi, g. Janko ŽAKELJ (74); v San Justu ga. Filipina MARINCIC                     roj. BORŠTNAR; v Bernalu c.g. Jure LANGUS (80). 
Naj pocivajo v miru! 


E SL O VEN IA UNID A ASOCIA CION CIVIL 
Personería Jurídica: Decreto N° 1933/62 
CONVOCATORIA 
En cumplimiento de las disposiciones legales y estatutarias se convoca a los seńores asociados a la Asamblea General Ordinaria y Extraordina­ria, que se realizará el día 8 de junio de 2019, a las 19 hs. en la sede de la calle Ramón L. Falcón 4158, Capital Federal, para tratar el siguiente: 
ORDEN DEL DIA 
1- Designación de dos asociados para refrendar, conjuntamente con el presidente y el secretario, el Acta de la Asamblea. 
2 - Lectura del Acta de la Asamblea anterior. 
3- Consideración de la Memoria, el Balance General, la Cuenta de Gastos y Recursos y el Informe de la Comisión Revisora de Cuentas, correspondientes al Ejercicio comenzado el 1ş de Enero de 2018 y finalizado el 31 de Diciembre de 2018. 4- Aprobación de la cuota social, a partir del 1ro. de Enero de 2019. 5-. Cesación de autoridades por vencimiento de mandatos y designación de nuevos integrantes del Consejo Directivo y Comisión Revisora de Cuentas. 6- Designación del Tribunal de Honor y Disciplinario. 7- Ratificación de la convocatoria a asamblea general ordinaria y extraordinaria de fecha 11/5/2018 y de lo resuelto en la misma. 8- Autorizaciones. Transcurrida una hora después de la fijada en la Convocatoria, la Asamblea se realizará conforme al artículo 16° de los Estatutos Sociales, con el número de los socios presentes. Al respecto se pone a disposición de los sres. asociados con suficiente antelación en la secretaría de la entidad y en el horario habitual la memoria, el inventario, el balance general, el estado de evolución del patrimonio neto, la cuenta de gastos y recursos, estado de origen y aplicación de fondos, anexos e informe de la Comisión Revisora de Cuentas y del Auditor correspondiente al ejercicio económico cerrado con fecha 31 de diciembre de 2018. 
Mariana Poznic Jorge Komar 
SECRETARIA PRESIDENTE 
Svobodno Slovenijo podpirajo

ZA RAZMISLEK IN NASMEH

“ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” 
” 
S MEH 

Smeh: izražanje zlasti veselja, srece z izra­zom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami in glasovi. Tako smeh razloži slo­var. Starinski pregovor uci, da je smeh pol zdravja. Psihologi pa trdijo, da je smeh edi­no zdravilo brez stranskih ucinkov. 
Francoski filozof Henri Bergson, ki je napi­sal znano knjigo o smehu, je pripovedoval, kako šala deluje na razne narode: 
“Anglež se ji smeji trikrat: prvic iz vlju­dnosti, drugic, ko mu jo razložijo in tretjic, ko jo razume. Nemec se smeje dvakrat: prvic iz vljudnosti, drugic, ko mu jo razložijo. Da bi jo kdaj razumel, o tem ni govora. Francoz se smeje enkrat, ker takoj vse razume.” 
Vsako prvo nedeljo v maju praznujemo svetovni dan smeha. Dobro pa bi bilo, ce bi se pošteno nasmejali veckrat na dan. 
Preberite te pregovore in citate in se na­smejte! 
• Težave so potrkale na vrata… vendar so zaslišale smeh in pobegnile! 
(Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, izumitelj, znanstvenik in politik) 
•
 Kdor se smehlja namesto da bi besnel, 
je vedno mocnejši. (Japonski pregovor) 


• 
Smejte se in svet se bo smejal z vami. Jokajte in jokali boste sami. (Ella Wheeler Wilcox, ameriška pesnica in pisateljica) 

•
 Nasmeh je brezplacno sredstvo za 
izboljšanje videza. (Ljudski pregovor) 


• 
Ah! Kako dobra komedija bi bil ta svet, ce ne bi clovek imel v njem svojo vlogo. 


(Denis Diderot, francoski pisatelj in filozof) 
• Ne zaupajte cloveku, ki se nikoli de smeje. (Henry  de Montherlant, francoski pisatelj in dramatik) 

je brezno med nami in Bogom pokril: s trpljenjem polagal nosilne je stene za most za v oporo nebeške poti.« 
Na Veliki petek, 19. aprila, je v Bogu zaspala 
naša draga mama, stara mama, prababica, sestra, teta 

VLADIMIRA 



Zahvaljujemo se vsem , ki ste molili zanjo in jo spremljali ob 
bolezni, ki ste jo kropili in nas spremljali v tem težkem trenutku. 
Posebno se zahvaljujemo g. Robertu Brestu in 
g. Franciju Cukjatiju za podelitev zakramentov med boleznijo 
ter molitve ob krsti in pri pogrebu. G. Pablu Carusso za molitve 
in podelitev zakramenta tik pred smrtjo ter misli in molitve 
ob krsti. Priporocamo jo v molitev in blag spomin. 

ŽALUJOCI: 
sinovi: Vladi in Tone, Andreja in Jože, 
Pavel in Andrea, Marcelo in Marta 
brat: Miro in Betka z družino 
svakinja: Ancka z družino 
vnuki: Nancy in Franci, Claudio in Marcela, 
Aleks in Marjana, Edi, Dani in Cila, Jure, Fredi, Mati, 
Vero, Tati, Tomi, Martin, Katja in Magdalena 
pravnuki: Vesna, Žan, Rudi, Matic, Ludmila, Viki , Peter, 
Tanja, Martina, Maks, Joaquín in Felicitas 

ter ostalo sorodstvo. 

Buenos Aires, Adergas, Lož, Talcji Vrh 
• Nauciti se morate smejati. 
Da boste dosegli višji humor, 
najprej nehajte sebe jemati tako resno. 

(Hermann Hesse, nemški filozof in pisatelj) 
• Ce imate nasmeh na ustih, ga lahko še komu podarite. 
(Blaise Pascal, francoski matematik, fizik in filozof) 
•
 Dan, ko se ne smejemo vsaj enkrat, je izgubljen dan. (Grški pregovor) 

•
 Nasmeh nas nic ne stane, vendar cudežno deluje. Ne osiromaši tistega, ki ga poklanja in obogati tistega komur 


je namenjen. (Ljudski pregovor) 
• 
Humor je rešilni pas za plavanje po reki 
življenja. (Wilhelm Raabe, nemški pisatelj) 


• 
Vedno sem se cutil nepovratno pobraten s smehom: njegov zvok se mi je vedno zdel najbolj civilizirana glasba na svetu. 


(Peter Ustinov, britanski filmski igralec, pisatelj in dramatik) 
Izbral Jože Jan 
“Zato, ker nas ljubi, 

S V OBODNO S L O VENIJO S OFINANCIRA URAD VLADE R S Z A SL O VENCE V Z AMEJS TVU IN PO S VETU . 

| Glasilo Slovencev v Argentini  Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE  
Ustanovitelj Miloš Stare   Mariana Poznic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar,  Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina  
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija  Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarcic, Miloš Mavric,  email svobodna.ba@gmail.com  
Predsednik Jure Komar  Marko Vombergar in Tomaž Žužek.  www.svobodnaslovenija.com.ar