---- 295 ----- Narodno-politične stvari. Vlada, uresniči ravnopravnost! Kakor po drugi Evropi, tako je tudi v Avstrii vladajoča ideja današnjega časa n dr o d no s t. Ali posebne okolnosti našega cesarstva so storile, da ona pri nas drugače deluje ko drugod. Ko se namreč na Laškem, na Nemškem itd. poganjajo za to, da bi združili vse ndrodne dele v eno telo, v eno celoto, večina avstrijskih narodov ne zahteva druzega, kakor ravnopravnost. In to je bistvena, značaj na črta narodne ideje avstrijske. Ravnopravnostje geslo, ki se razlega vkljub vsem strašilom, vsemu zatoru vladnemu več neg svojih trideset let, zdaj tiheje zdaj glasneje od enega konca cesarstva do druzega. Ravnopravnost tedaj djan-sko uresničiti, to je neobhodno potreba, pa tudi glavni del tiste naloge, ktero ima današnji dan avstrijska vlada dopolniti. Naši dosedanji državniki (Staatsmanner) so dobro slišali glas, ki je tako mogočno odmeval po cesarstvu, in ni ga bilo važnejšega hipa v naši novejši zgodovini, da se ta glas ne bi javno pripoznaval. Vsak novo nastopajoči minister nam je s slovesno besedo v svoji okrožnici zagotovljal ndrodno ravnopravnost. Pa žali Bog! Bilo je vse le prazna beseda! Se nam po ušesih don6 zagotovila Schmerling-ovega „Rundschreiben-a." Nesrečna nemška politika je vzrokovala, da možje, ki so držali državno krmilo, gledajoč niso videli, in slišeč ne slišali; da tega, kar so po djanskih okolnostih prisiljeni, morali pred svetom očitno spoznavati, sami pri sebi niso hotli verjeti. Pa ne samo, da so se naši državniki gluhe storili večini avstrijskih narodov, oni so obudiH Avstrii še druge ne manj škodljive nasledke, za kterimi bo naj-brže še dolgo, dolgo bolehala. Z iznajdeno idejo od ,nemške misije" so vcepili avstrijskim Nemcem neči-murno misel, da oni so izvoljeni narod, da njim gre supremacija nad vsemi druzimi. Pa to še ni vse. Eno zlo rodi drugo. Nemške domišljije se nalezejo kmalu tudi Magjarji. Ti so se od konca samo nemčevanja branili. Ali komaj sila, pritiskajoča jih, malo odleže, jamejo se po sebičnem izgledu svojih zatiralcev ponašati, in zahtevajo gospodstvo nad nemagjarskimi narodi na Ogerskem. Njihove želje so se jim tudi tem lažeje izpolnovale, ker vlada, ki je sama zatirala Slovane, Magjarom istega početja ni mogla braniti. Po tej razvadi je zavladala nesloga med avstrijskimi narodi. Go-spodovalnost in ravnopravnost narodna ste začeli med seboj neprenehan boj. Nemcem postane ,,Frankfurt", Magjarom „magj ar-orsag" geslo. Tistim, ki so si zapisali javnopravno Avstrijo" na svojo zastavo, podtikale so se Avstrii nevarne nakane! Nasledke državne modrosti, ki avstrijske narodne ideje, ki narodne ravnopravnosti ni hotela spoznati, vidimo dan današnji pred seboj. Daj Bog, da bi saj ta britka skušnja ne bila brez koristi, da bi vladi, pa tudi narodom oči odprla! Kakor že toliko in toliko let povzdiguje zopet zdaj večina avstrijskih narodov k vladi glas: Daj nam narodno ravnopravnost! Daj hitro, da te zopet dogodbe ne prehite, da ne bode zopet — prepozno! Da nas toliko let ni hotela slišati, zato je nam, pa tudi sebi hudo hudo nagodila. Pomislimo samo, ko bi danes narodna ravnopravnost že djansko vresničena bila, koliko lažeje bi bilo, narode pomiriti, in državo za stanovitno uravnati. Glavni predmet razprtij bi bil izginil. Nemci in Magjarji, neimajoc nad kom supremacije držati, bili bi se polagoma ravnopravnosti, bili bi se enakosti vseh narodov, ki je prva in najpotrebnejša pogoja svobodi in bratinstvu, privadili. Nemške in magjarske pretenzije ne bi bile zdaj glavni zadržek državni uredbi in narodni spravi. Ali niso pred 1848. letom privilegije žlahtnikov ravno takih razprtij delale v socijalnem življenji? Jaz trdim, da so fevdalne predpravice v osebnem oziru bile ravno to, kar nemška ali magjarska supremacija v ndrodnem. Pa ko bi se vlada ne bila čvrsto lotila osvoboditve podložnih kmetov, ko bi ne bila precej in na vso moč djansko zvrševala, kar se je bilo v teorii sklenilo, ko bi bila mnogo vpraševala, posebno žlahtnikov, kakor vprašuje nemškutarjevinmagjaronov zastran ravnopravnosti; ko bi bila pustila vse pri golih besedah in na papirji, ali ne bi še dan današnji mora podložništva tlačila večine avstrijskega ljudstva, ali ne bi bila socijalna razprtija naprej trpela kakor brez ravnopravnosti trpi n&-rodna? Tako je pa, hvala vladni energiji! zemljiščina odveza gotovo djanje — fait accompli — in kteremu žlahtniku hodi dan današnji na misel, da bi stari čas nazaj zahteval? Kamo sreče za Avstrijo, da smo danes na isti stopnji zastran ravnopravnosti! Naj si ne domišljuje nihče, da je Avstrijo mogoče pred pomiriti in narode med seboj spraviti, dokler ravnopravnost resnica ne bode. Slovani in Rumuni so se, hvala Bogu, toliko dovedeli svojih prirojenih pravic, da si jih po nikomur ne bodo dali več kratiti. Po kaki pravici nek zahtevajo Nemci in Magjari gospodovanje nad drugimi? Ali mar veče davke plačujejo, po več vojščakov dajo? Statistika pravi, da ne. — Ali so zvesteji podložniki, bolji Avstrijani? Odprimo ------- 296 ------- zgodovinske liste semkaj od 1848. leta; videli bomo, kdo je vera, kdo-li nevera. — Ali mar zato, ker so bolj izobraženi? Ako so, česar jim ne zavidamo, naj hvalijo Boga, da so pred nami na vrsto prišli in naj ga ne žalijo z nekrščansko pohlepo, da bi drugim kratili to, kar je njim toliko drago; da bi druge zadržavali od tega, za čemur so sami tako goreče hrepeneli. Če smo Slovani in Rumuni zaostali, veleva pamet in krščanska ljubezen podpirati nas, a ne zatirati na nobeni poti, ki pelje do omike. — Ali morebiti so oni bolji branitelji in podporniki svobodi? Prašam: kje so priče, kje dokazi od tega? Je-li je leto 1848. svobodo rodilo? Je-li so Bach, Schmerling in drugi navdušeni represen-tanti nemške ideje svobodo prinesli? Koliko so koristile svobodi številne seje in dolgo posvetovanje ožjega dunajskega ali peštanskega zbora? Kako hočete narodom svobodo dati, dokler hlepite nad njimi gospodovati, narodnost jim zatirati? Iz tacih naklepov ne klije svoboda, ampak zdražba, prepir, — državni razpad. Poštenje nam Slovanom in Rumunom ne dopušča, da bi trpeli gospodovanje kterega koli naroda nad seboj, ker je ni za nas, narod tako obilni, veče sramote ko to, da bi v 19. stoletji v Avstrii sužnji bili; ne dopušča nam tega lastna korist, ker dobro vemo, da brez narodnosti ni razvitka, ni napredka, ni blagostanja. Naj sedanja vlada popravi, kar so krivičnega storili predniki njeni; čem prej, tem bolje. Kakor je pred podpirala Nemce in Magjare, tako naj podpira in uživotvarja zdaj narodno ravnopravnost. Ona ima šole in urade v svojih rokah. Kaj ji brani, ravnopravnosti vanje odpirati vrata? Obstoječe postave ne. Septemberski patent ne. Kaj tedaj čaka? Ali morebiti manjka potrebnih organov? Res, težko je, in skor da nemogoče, uresničiti ravnopravnost, dokler se vlada drži starih vodil, starih oseb. Naj na novi poti si izvoli novih oseb. Z ogerskimi magnati se ona rada dogovarja, zakaj ne poprasa tudi slovanskih in rumunskih domorodcev za svet? Saj menda dogodbe prejšnjih in najnovejših časov ne pričajo, da bi bili ti menj zvesti, menj previdni, in menj zaupanja vredni, ko uni? Vlada najde mož do-velj , pripravnih in voljnih za djansko ravnopravnost; samo naj jih iskati hoče. Saj ni vselej in povsod treba, da bi bil tisti vsaj že podvojvoda, ki hoče vojvoda postati. Zmožnost ne tiči ne v imenu, ne v naslovu, ampak v glavi. To sama dobro ve. Zatoraj na stran s starimi šegami, in na mesto organov starega duha, ki za novi čas nimajo volje ali moči, naj stopijo možje, ka-koršnih moremo pričakovati po duhu septemberskega manifesta. Ministri se preminjajo, zakaj se drugi uradniki ne bi? Zato narodi, ki v Avstrii še ne vživajo narodne ravnopravnosti, zaupljivo kličejo sedanji vladi: Daj nam to, kar drugi že imajo , — kar ni nikakoršni oktroa ter je samo natorno pravo, o čemur ne grd glasovanje nobenemu deželnemu in nobenemu državnemu zboru, — daj nam brez odlašanja n&rodno ravnopravnost! S.