LISTCK. Oton Župančič. (Ob 50=letnici rojstva.) »Kadar se bo izvedla ocenitev celokupnc jugoslovenske književnosti, bo ugled Otona Žiupančiča še bolj zrastel... tedaj mu bodo Srbi i Hrvati morali dati prednost pred mno> gimi svojimi največjimi posniki.« — Te be= sede je napisal pred par leti Petar Grgec v »Hrv. Prosveti« o našem velikem kulturnem delavcu, pesniku O. Zupančiču ki praznuje 23. t. m. petdcsetletnico svojega rojstva. V času, ko nismo imeli Slovenci poka« zati svetu ničesar pomembnega, je vstal brez predhodnikov, .nepričkovan in osamljen velikan Prcšeren. ki je prvi v nedosežnih glasovih domače govorice dajal izraza naj« različnejšim čustvom. — Drugi, ki je v letih propadanja literature vzrasel iz naroda in nam ustvaril klasično prozo na podlagi žive narodne govorice, je bil Levstik. In ko so proti koncu preteklega stoletja segli tudi do nas valovi zapadnih evropskih literatur, so vstali novi glasniki in nas častno uvrstili v krog večjih evropskih narodov. To je bil na« stop naše moderne, s Cankarjem v p>rozi in Župančičem v poeziji. Umetniška pot O. Župančiča je tako utemeljena kot more biti le pri pravem umet= niku: resnična slika njcgove notranjosti. To« like slikovitosti razpoložcnj brez bolne sen* timentalnosti, ne najderoo zlepa pri kakem pesniku. Vse preveva zdravje naroda, iz ka= terega je izšel in pri katerem se je učil živ* ljenske modrosti. In zato kcr ga pozna, ga tudi čisla: »Naš narod moder jc kot kralj Matjaž.« Že pri prvih njegovih pesmih vidimo, da se je učil pri neizčrpnem viru narodne pesmi: slovenske, srbohrvatske, maloruske, če« ške. Podal je naši mladini s svojimi »Pisani« cami«, »Cicibanom« i. dr. najlepše bisere mladinske literatur.e. Mnogo življenske mo« drosti je v njih, a vsc so povite v tako ne« prisiljeno obliko, da prevzamejo s svojo na« videzno preprostostjo tako otroka kot od* raslega, ki najde v njih polno globokih resnic. Preko mladostne življenja polne »Čaše opojnosti«, ki pomenja prevrat tedanje lites rarne dobe se njegov duševni poglcd obrne po svctu. Pesnik postane filozof in prerok, ki kaže narodu bodočnost in mu stavlja pred oči ogledalo, želeč mu, da bi prišel »do svoje podobe«, kot želi sam sebi. Skrbi ga usoda naroda. kaj bo z najmanjšim bratom izmed treh. V občutka polnih pesmih iz doibe vop nih grozot čutimo protest in bolečino, ki navdaja posnika v teh časih teme. a nc obu= puje, saj vidi že v diuhu »Zarje Vidove«. — Tam obračuna z vsemi piščalkarji, izdajicami in sejalci razdora med brati ter zapoje \U soko pesem naši besedi. Vsaka Župančičeva knjiga ima nekaj samosvojega. Že simbolični naslovi so zna= čilni. Od »Caše opojnosti«, kjer se še čuti viharna doba mladosti, gre v svet »Orez plan« v novo življenje iskat resnice in lepote in v »Samogovorih« postane modrec, razglab« ljajoč tajne človeškega in narodnega živs ljenja. Poglavjc zase je Zupančičev čut za le« poto našega jezika. Pri pouku čutimo, da so njegovi verzi nedosežne melodije, ki same zvene v otroških dušah. Poleg čudovito plastičnega izražanja nam je odkril polno neznanih in na novo istvorjenih 'besed. Kako suvereno obvlada naš jezik, vidimo zlasti v pirevodih klasičn.ih dram najboljše svetovne literature. (Sha^ kcspearc i. dr.). Zato je Zupančičev jubilej kulturni do^ godek prve vrs-te za Slovence in druge južne Slovane. Bil je vsem tankoslušečim svoje vrste znanilec zarje Vidove. Malim naro« dom so v dnevih tesnob taki glasniki prav tako potrebni kot vsakdanji kmh. Hvaležno mora biti velikemu petdesets letniku zlasti še slovensko uičtcljstvo in nje« mu izročena mladina. Saj je ravno mladini pokkmil najlepših pesmi in s tem tudi uči« teljstvu odprl na stežaj vrata k lepotam naše pesmi in našega jezika. Ko so nekoč poitožili učitelji pri neki konferenci tujerodnemu ravnatelju tamkajš^ njega učiteljišča, da je težko obravnavati z otroci kako pesem, jim je rekel: »Kaj pra* vite? Vi imate vendar Župančiča in Levst^ ka! Ta dva pojeta mladini sama! Tudi pri mnogo večjih narodih ne najdem boljših.« — Mož je bil namreč odličen poet in zelo dober poznavalec naše literature. Ob petdesetem rojstnem dnevu se uč;« teljstvo z mladino hvaležno spominja veli= kega pesnika in pokonci«moža, ki nam je do skrajnih možnosti odkril lepoto naše be» sede in ustvaril pravih biserov za sedanji m bodoči rod ter dal tujini o svojem narodu »potrdilo za ta svet«. Želi mu iz hvaležnih src: »Naj še doigo, dolgo sveti svojemu narodu!« ¦* ! : Fr. L.