LETO DNI PO MLADINSKEM KONGRESU
Mlada generacija ne potrebuje tribunov
Leto dni mineva od 11. kongresa ZSMS v Novem mestu. Leto dni od kongresa, ki smo ga v mladinski organizaciji pa tudi zunaj nje imenovali zgodovinskega. O njegovi vlogi in pomenu za na-daljnji razvoj revolucionarnega mladinskega gibanja smo govorili v superlativih. Novomeški kongres je, smo dejali, velik probrat in kažipot nove, revolucionarnejše poti ZSMS.
In kaj na vse te svetle obete pravi-mo danes? Kot ponavadi znova priz-navamo, da je kljub velikim besedam o mladinski organizaciji kot fronti vseh mladih ljudi šlo v glavnem le za evforično, samozadovoljno navduše-nje mladinskih forumov.
Znova je bil, pravirno, narejen ra-čun brez krčmarja. V mladinski orga-nizaciji spet govorimo o neštetokrat potrjenem dejstvu, da še.tako močan forum ne more graditi baze, še pose-bej če se oplaja zgolj s samim seboj. Za nami je, kot kaze, še en neuspešen izpit. Ko se »kritično« oziramo nazaj, ne ugotavljamo nič novega, temveč postajamo celo smešni s svojim pe-nehnim kritiziranjem, ki ponavadi prerašča v kritizerstvo. Nikakor se ne
zavedamo, da trganje vsega povprek ni podlaga in cilj nekakšne revolu-cionarnosti, v katere namen počne-mo vse to. Prej je to dokaz nemoči, neznanja ali nesposobnosti in lenobe neke organizacije, oziroma konkret-neje in natančneje, ljudi, ki jo na tem ali onem nivoju vodimo.
Vse te pomanjkljivosti pa v mla-dinskih forumih navadno uspešno skrivamo pod dvema krinkama. Prva je že omenjena »kritičnost«, druga, mnogo bolj nevarna in v odnosu do mlade generacije predvsem nesra-mna, pa je nenehno skrivanje za mla-dimi in nastopanje zanje in v njiho-vem imenu.
Mlada generacija ne potrebuje svo-jih tribunov, agitatorjev ali zagovor-
nikov. Ne mara in prežira ljudi, ki v njenem imenu iščejo in hkrati razre-šujejo nekakšne »specifične« proble-me mladih, in še to običajno največ-krat, na žalost, v svojo korist. Mladi predvsem potrebujemo organizacijo, ki bi s svojo vlogo in pomenom zago-tavljala možnosti, da sami neposre-dno pokažemo na svoje probleme in jih tudi sami rešujemo, potom dele-gatskega sistema.
Čeprav s težkim srcem morarao v mladinskih forumih končno priznati, da smo za tiste, ki jih »zastopamo«, zgolj del zbirokratiziranega upravne-ga aparata. S svojimi lepimi, nadpo-prečno visokimi osebnimi dohodki, s svojo osebno svetlo perspektivo (mladinska organizacija je namreč kljub vsemu še vedno pretežno ka-drovskega značaja) ne moremo po mnenju pretežne večine mladih ljudi realno govoriti o resničnih, življenj-skih problemih mladih, saj le te v vsej njihovi zapletenosti le redko ob-čutimo.
Marsikdo bo ob vsem tem gotovo pomislil, da gre spet za ceneno dema-gogijo nekega foruma ali človeka, ki mu pripa.da. Ali, bolj preprosto, da gre v zadnjem času za tako razširjeno metanje peska v oči. Vendar le ni čisto tako. Kljub vsemu se tudi v mladinskih forumih počasi začenja-mo zavedati svojih napak in svojih izvirnih grehov, kar je gotovo posle-dica v zadnjih letih nenehno ponav-ljajočih se tako akcijskih kot vsebin-skih polomov. Da bi se tega izvirnega greha rešili, ali ga za začetek vsaj omilili, pa bo potrebno mnogo manj samopašnosti in navdušenosti nad samim seboj. Pot naprej je le v bolj človeških, bolj mladinskih, manj uni-formiranih in od uglednejših družbe-nopolitičnih organizacij kopiranih metodah političnega dela. Vse to že dalj časa predstavlja gordijski vozel v mladinski organizaciji. Treba ga je presekati, vendar pa mora biti sekira v rokah baze in ne foruma.
Igor Lavš