Janez Povše
TIHE MISLI
Tih sem, tih ... kot mesto brez luči.
Molčim
in v meni rastejo prepadi
neizrekljive teže.
Visijo mi na ustnicah in ko kriknem,
se oglasi hiter curek krvi in zapiše novo besedo.
Pogreznil bi se vase kot želva
in še enkrat preživel odteklo življenje.
A bojim se smrti, zato stopam kvišku.
Nič več ne bom gledal sveta,' zaprl oči bom za vedno.
Nič več ne bom poslušali
v uho bom vsadil rastlino rc5)arico,
ki bo z zobatimi koreninami prerešetala možgane
23
in jih razpela v bodeč grm. Nič več ne bom ljubil z rokami:
zakopal jih bom v svežo prst in se zaobljubil v nepremičnost.
Še vedno pa bom s prebodenimi možgani prevajal nečloveško govorico sveta
in srce se bo dvigalo
v morski vihar zanosne bolečine.
Kako ljubim utrip žile v senceh;
kako ljubim enakomerno govorico časa.
Nekega dne bo čas zavrgel del sebe: umolknil bo v meni ali mi prišepnil prastaro misel večnosti.
Na prsi mi denite kamen
in potem vam bom razkril lepote življenja.
Niti ene solze ne bo iz mojih oči, niti ene kaplje krvi iz mojih rok.
Solze bodo tekle v srce in kri bo tekla v oči,
jaz pa vam bom razkril lepote življenja.
24