4TIM poštnina plačana v gotovini —— ——■< ■ . . revija za tehniko in znanstveno dejavnost mladine • december 1986 • 25. letnik • cena 200 din Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬ ški odbor: Jože Čuden, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka Zu¬ pančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja deset¬ krat letno • Celoletna naročnina 2000 din, posamezna številka 200 din • Re¬ vijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/x, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo so¬ financirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skup¬ nost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije. TIMOVE ČIRE-ČARE Prevezani škatlici vžigalic Čarovnik gledalcem pokaže dve škatlici vžigalic, ki sta prešiti z vrvico. Če potegne vrvico za gornji konec, se premakne spodnji konec vrvice. Če potegne za spodnji konec, se premakne zgornji. Konca se premikata za natančno enako dolžino. Gledalci so se lahko prepričali, da je to le ena vrvica. Nato čarovnik razmakne robova škatlice, vzame škarje in prereže vrvico med škatlicama, Škatlici znova postavi drugo ob drugo in potegne za vrvico — ta se na zgornjem in spodnjem koncu premika enako kot prej. V čem je skrivnost čarovnije? — Čarovnik prereže kratek košček vrvice, ki je napeljana med škatlicama in se ne razlikuje od glavne vrvice. Kako med škatlicama vžigalic teče glavna vrvica, pa lahko vidite na sliki. TIM 4 • 121 • 86/87 Dirke daljinsko vodenih avtomobilov na električni pogon postajajo vedno bolj pri¬ ljubljene, o čemer priča naraščajoče šte¬ vilo tekmovalcev. Kljub ne ravno nizki ceni pa je takle avtomobilček vseeno dostopen tudi za plitvejše žepe mlajših modelarjev. KAZALO NAŠ POGOVOR 121 Računalnik na dom 124 O težavah pri delu s kasetofonom 124 PRVA IGRAČA Medvedek in gosenica 125 Srečanje z gorenjskim modelarjem 126 Novoletni drobiž 127 MOJ PRVI MODEL Mini letalo Caudron 130 DALJINSKO VODENJE TIM LVIII 131 Mali dirkalni avto 135 Obešalnik za pritožna ravnila 138 IZDELEK ZA DOM Solnice 139 Ptičja krmilnica 141 Novoletni darili 143 ELEKTRONIKA Najenostavnejši light-show 143 Prikazalniki s tekočimi kristali 146 Elektronski tremolo 147 OBLETNICE Alfred Bernhard Nobel 149 MALE ŽELEZNICE Kozolci, znamenja, plotovi 151 ZA KANČEK KEMIJE Kako si naredite sladkor 154 NA KRATKO Vulkanska orožarna 155 TIMOVI OGLASI 159 ZANKE IN UGANKE 160 Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jože Čuden, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka Zupančič • Odgovorni in teh¬ nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Polletna naročnina 1000 din, posamezna številka 200 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541 /x, tel. 213-733 • tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost. Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije • NAŠ POGOVOR Po temeljitem preudarku sem si rekel: kje pa piše, da bi moral obiskovati samo šole zunaj Ljubljane, saj premore naša prestolnica kar lepo število šol, učenci, ki jih obiskujejo, pa tudi nimajo le dveh levih rok in butalske pameti. Nasprotno, prava množica jih je, ki jim še tako zahtevna dejavnost ne dela preglavic in dosegajo lepe uspehe tudi na tekmovanjih. Odpravil sem se torej v eno izmed njih, v osnovno šolo poimenovano po Prežihovem Vorancu, ki stoji ob istoimenski ulici v centru Ljubljane. Seveda nisem odšel tja kar na pamet, saj sem se za naš pogovor dogovoril s tovarišem Jožetom Čudnom, ki poučuje tehniški pouk in je obenem tudi mentor Kluba mladih tehnikov na šoli. Sprejel me je v njihovi delavnici (ki je, seveda, kje pa drugod kot v kleti). Vtis imam, da se ta predmet na naših šolah kar nekam prepo¬ gosto zateka v kleti ali na podstrešja. Ni nama kazalo drugega, kot da za začetek spregovoriva nekaj besed o njem in njegovem delu, saj je tovariš Čuden prekaljen modelarski maček, če smem tako reči. Med drugim je tudi inštruktor za raketno modelarstvo v Mladinskem tehničnem centru v Ljubljani. Prav v tej zvrsti je tudi sam dolga leta tekmo¬ val in še tekmuje, in to zelo uspešno. Zato ni naključje, da na tem področju tudi njegovi varovanci dosegajo zavidljive uspehe, kot bomo videli kasneje. Zaupal mi je, da pred sedmimi leti, ko je pričel poučevati na tej šoli, ni bilo ne zunajšol¬ skih dejavnosti pa tudi Kluba mladih tehnikov ni bilo. Tako je moral zaorati ledino in začeti od začetka. Pri tem se zdi, da ni varčeval ne s časom, ne z voljo, ne z energijo. In rezultat? Danes obstaja na šoli Klub mladih tehnikov, ki združuje pod svojo streho nasled¬ nje sekcije: raketno, letalsko in brodarsko TIM 4 • 122 • 86/87 modelarstvo, proizvodno delo z Iskrinimi klip-klap orodjem, fotosekcijo, konstruktorstvo s sestavljanko Fisher, prometni krožek, radioamaterstvo in računalništvo. Dejaven je tudi samostojni astronomski krožek, za učence do četrtega razreda pa deluje sekcija ročnih del. Kar pestra izbira dejavnosti, to je že treba priznati. Ob takem izboru najbrž ni učenca, ki bi ne našel kaj zanimivega tudi zase. Seveda tudi tu ne gre brez sponzorja; to je v njihovem primeru podjetje Tehnounion, ki jim pomaga denarno, kdaj pa kdaj pa jim priskoči na pomoč tudi s kadrovskimi okrepitvami, čeprav, kot je poudaril tovariš Čuden, gre nemalo zaslug za tako buren razvoj zunajšolskih dejavnosti tudi drugim pedagogom za tehnični pouk: Ivanu Ploju, Karin Havliček in Alenki Vodopivec. Torej se ni čuditi, da je bil klub nagrajen s prizna¬ njem ZOTK za enega najboljših KMT v Sloveniji in prejel med drugim tudi nagrado občinske raziskovalne skupnosti. Ob tem ne gre prezreti nemajhnih zaslug posameznih članov KMT, zato mi je tovariš Čuden predla¬ gal, da se pogovorim še z nekaterimi njego¬ vimi varovanci. Za začetek je predlagal trojico, čeprav sem prepričan, da bi zaslužil prostor na straneh naše revije še marsikdo izmed njih. Damjan Novak obiskuje sedmi razred, njegov konjiček, ali bolje specialnost, je raketno modelarstvo, s katerim se ukvarja v okviru KMT že tretje leto. Njegovih uspehov je toliko, da človek kar ne more verjeti, da ima tako kratek staž. Ko mi je razkazoval diplome in kolajne, se je miza pod njimi kar šibila. Lani, na primer, je na regijskem srečanju v tekmovanju z raketoplani dosegel prvo mesto, pri čemer je dodal, da žal tekmovanj v tem razredu na višji stopnji, to je na republiški in zvezni ravni, ni. (Kdo ve, kaj l/se bi »ušpičil« svojim konkurentom šele tam!) Da se z njim ni šaliti, je dokazal tudi letos spomladi, ko je na odprtem prven¬ stvu mesta Ljubljane, na katerem nastopajo tudi člani, dosegel lepi uvrstitvi kar v dveh kategorijah: v kategoriji S-6-A drugo in v kategoriji S-3-A tretje mesto. Po besedah tovariša Čudna ima največ uspehov na šoli naš naslednji sogovornik, Boštjan Novak iz osmega razreda. Tako kot Damjan je član KMT tretje leto (menda Pokal je treba ovekovečiti, seveda pa tudi zma¬ govalce Boštjan in Žiga pri struženju konice rakete je odveč povedati, da sta brata), zato si tudi pomagata med seboj pri gradnji raket in raketoplanov. Kar nekam nenavadno, običajno smo bolj navajeni, da so si bratje TIM 4 • 123 * 86/87 Damjan, Žiga in Boštjan pri izdelavi rakete M-100 Člani raketno modelarske sekcije pogosteje v laseh kot ne. Tovariš Čuden je pripomnil, da je Boštjan zelo spreten strugar, kar je pri gradnji te vrste modelov zelo pomembno, saj le natančno izstruženi modeli zagotavljajo brezhiben let. Seznam njegovih uspehov je tako dolg, da bomo na tem mestu našteli le nekatere. Leta '85 je dosegel na regijskem srečanju KMT 1. mesto v tekmovanju raket s padalom, leta '86 prav tam drugo mesto v isti disciplini, v obeh letih na republiškem srečanju obakrat drugo mesto v isti disciplini. Udeležil se je tudi zveznih srečanj KMT v Budvi leta '85 in v Strugi leta '86. Tu je prejel srebrno značko za področje raketoplanov. V Strugi je bil drugi tudi v izdelovanju raketoplana na kraju samem. Na obeh odprtih mestnih tekmovanjih letos pa je dosegel dve prvi mesti, in sicer 19. aprila v razredu S-6-A in 18. oktobra v razredu S-6-C. Na slednjem je dosegel še dve tretji mesti. Temu bi pravza¬ prav lahko rekli že kar tekmovanje enega, se vam ne zdi. in da bo mera polna, se ukvarja tudi z letalskimi modeli. Ker je pred njim odločitev, kam po osemletki, mi je zaupal, da ga veselijo predvsem tehnični predmeti, zagotovil pa mi je, da se tudi poslej svojemu konjičku ne namerava odreči, potemtakem bomo o njem še slišali. Naš tretji sogovornik, katerega sem zaradi njegove potegnjene postave na začetku najinega kramljanja nehote »postaral'« za dve leti, pa se je izkazalo, da hodi šele v šesti razred, je Žiga Logonder. Dve leti je član KMT, pa je že dosegel prvo mesto v ekipnem in posamičnem tekmovanju na regijskem srečanju ekip SLO. V tej ekipi, ki jo, kot veste, sestavljajo radioamater, kolesar, fotograf in raketar, je bil specialist za raketarstvo in je, kot že rečeno, ekipno in posamezno v zadevanju z raketo v cilj dosegel prvo mesto. Manj sreče je imel na republiškem tekmovanju, kjer, tako se mi je potožil, so bili pogoji za tekmovanje nekam čudni oziroma zelo slabi. Bil je tudi član ekipe, ki so jo poleg njega sestavljali še Boštjan Novak in Sandi Vušič in ki je na tekmovanju za pokal Ljubljane (štelo je za zvezno tekmovanje v raketarstvu) dosegla v kategoriji raket s padalom četrto mesto. Z malo več sreče, je menil, bi bili lahko tudi tretji. No, tudi četrto mesto ni od muh, če pomislimo, kot je ocenil tovariš, da konkurenca v tej zvrsti ni bila nič manjša kot na državnem prvenstvu. Od nenehnega pisanja rezultatov mi je roka otrpnila, zato smo spregovorili še o tem in onem. Moji trije sogovorniki so mi vsi po vrsti zagotovili, da bodo tudi v prihodnje vztrajali pri svojem delu in obljubili, da bo nanje v prihodnje še treba računati. Razvese¬ ljivo je, da jim tudi v šoli ne gre slabo, pa še za druge reči imajo čas. Tako se je naš pogovor počasi iztekel, saj se je našim sogovornikom mudilo po opravkih, posebej tovarišu Čudnu, ki ga je že čakal nov »kontin¬ gent« mladih, ukaželjnih glavic. Ker je tovariš Čuden tudi dober fotograf, o čemer se lahko tudi sami prepričate, sva se dogovorila, da bo on prispeval slikovno gradivo za tale članek. Slednjič mi ni preostalo drugega, kot da se poslovim, sedem za pisalni stroj in skiep- Ijem tale spis, ki je pred vami. TIM 4 • 124 • 86/87 Računalnik na dom Računalnik bodo naslednjič prejeli na dom: FRANCI KOCUVAN Sovjak 52 69244 VIDEM OB ŠČAVNICI BOŠTJAN OŠLAK Mariborska cesta 5 62366 MUTA ALEŠ MAJCENOVIČ Dornava 141 62252 DORNAVA UROŠ PANČUR Cesta treh talcev 14 a Stranje 61240 KAMNIK DENIS LAZAR Podpeč 3 66275 DEKANI DOMINIK ROBLEK Bašelj 52 64205 PREDDVOR K. Kuma rov O težavah pri delu s kasetofonom Program in spremenljivke so shranjene v računalniko¬ vem delovnem polnilniku (RAMU) le toliko časa, dokler računalnika ne ugasnemo. Da nam ne bi bilo treba ob vsaki vključitvi računalnika program ponovno vnašati prek tipkovnice, imajo vsi računalniki možnost priključi¬ tve neke zunanje spominske enote, ki omogoča trajen zapis. Hišni računalniki kot zunanji spomin uporabljajo navadno avdio kaseto, nekateri pa tudi disketo. Avdio kaseta kot spominski medij za računalnikpo kva¬ liteti in zanesljivosti daleč zaostaja za trakovi, disketami in trdimi diski, ki jih uporabljajo profesionalni računalniki; ima pa to prednost, daje poceni. Težave pri delu s kase¬ tofonom so tem pogostejše, čim večja je hitrost komuni¬ kacije med kasetofonom in računalnikom. Oric Nova 64 lahko uporablja dve hitrosti komunikacije: 2400 baudov in 300 baudov. 2400 baudov predstavlja že kar zavid¬ ljivo hitrost za to raven tehnike. Večina podobnih raču¬ nalnikov se zadovolji že s 1500 baudi. Glede na to lahko pričakujemo, da bodo težave pri delu s kasetofonom pri Novi 64 nekoliko pogostejše kot npr. pri Spectrumu. Na splošno lahko rečemo naslednje: — če uporabljate kvalitetne kasetofone, kot so Hi-Fi, »data recorderji« in ostali kvalitetni izdelki, težav ne bi smeli imeti; — če imate dober širokopotrošni kasetofonom, kate¬ rega pogon ima hitrost v okvirih, ki jih predpisujejo stan¬ dardi, boste z malo spretnosti težave lahko odpravili kar sami; — če hitrost vašega kasetofona odstopa od predpisov, še zlasti če je neenakomerna, pa sevam lahko zgodi, da se težavam ne boste mogli izogniti. V nadaljevanju bomo opisali težave, na katere ob delu s kasetofonom lahko naletite, in dali nekaj nasvetov, kako jih boste obvladali. a) Računalnik ne spozna naslova programa (na za¬ slonu sporočilo »Searching« in nič se ne dogaja): — preverite, če so kabli pravilno zvezani, — prepričajte se, da trak ni prazen. — če uporabljate stereo kasetofon in kabel s tripolnim DIN vtičem, se morate zavedati, da s takšno konfigura¬ cijo sprejemate le levi kanal. Če uporabljate programe, ki so posneti samo na desnem kanalu (takšni so neka¬ teri programi, ki jih je za Novo 64 razmnožila ZOTKS), namesto tripolnega uporabite petpolni DIN vtič z ustrezno prevezo, — povečajte glasnost na kasetofonu, — če je potrebno, spremenite barvo tona, — če še niste uspeli, z izvijačem nastavite qlavo kase¬ tofona. b) Naslov programa se nepravilno izpiše: — malenkostno povečajte glasnost kasetofona, — spremenite barve tona. dodajte več visokih tonov, — nastavite glavo, c) Računalnik sporoča »Erors found«: — zmanjšajte glasnost kasetofona, — spremenite barvo tona, — nastavite glavo. d) Program se na videz v redu naloži v računalnik, ven¬ dar pa se pri izvajanju pokažejo napake (najpogosteje »Sintax error«): — ravnamo enako kot v primeru »b«. Zgoraj navedene nasvete smo razvrstili po načelu ra¬ cionalnosti. Če imate težave, najprej poiščite možne re¬ šitve v okvirih prvega nasveta (npr. po malih korakih spreminjajte glasnost). Šele ko ste se dokončno prepri¬ čali, da samo s spreminjanjem glasnosti ne bo šlo, pre¬ idite na naslednji ukrep. Nastavljanja glave se lotite le. če z nobenim drugim ukrepom niste mogli doseči rezultata. Glavo kasetofona nastavite po naslednjem postopku: Skoraj vsi kasetofoni imajo ob pokrovu kasete ali v nje¬ govi bližini majhno luknjico ali zarezo. Skozi to luknjico lahko z zelo majhnim izvijačem dosežete vijak, s kate¬ rim se nastavlja glava kasetofona. Poiščite jo. Ponavadi je lepo vidna, le pozorni nismo nanjo. V nekateri prime¬ rih pa je luknjica skrita pod kakšno napisno ploščico ali nalepko. Če ste našli luknjico in pripravili njej ustrezen majhen izvijač, vključite zvočnik kasetofona in poslu¬ šajte kaseto s programom. Zaslišali boste nekakšno pi¬ skanje in hreščanje. Med predvajanjem kasete posku¬ site vijak za regulacijo glave rahlo vrteti v levo in desno smer. S tem spreminjate kot med glavo in magnetnim trakom. S spreminjanjem kota glave jasno slišite, kako se spreminja tudi kvaliteta predvajanja. Glava je pra¬ vilno nastavljena v tistem položaju, v katerem slišite najbolj jasno in celovito zvočno sliko. Ko ste nastavili glavo kasetofona, še enkrat poizkusite poiskati najpri¬ mernejšo nastavitev glasnosti in barve tona. Prepričan sem. da bo zgoraj opisana metoda v večini primerov uspešna. In kaj storiti, če se vaš kasetofon še naprej upira. Za take trdovratne primere je na vseh ka¬ setah, ki sta jih za Novo 64 izdala ZOTKS in Forum, na A strani posneta počasna verzija. Ta bo skoraj gotovo pri¬ jela, seveda pa bo predvajanje programa v tej verziji tra¬ jalo 8-krat dlje. TIM 4 • 125 • 86/87 PRVA IGRAČA MATERIAL ostanki penaste gume debeline 3 ali 4cm, gumice, ban/ni flomastri in škarje Medvedek 1 — nataknite na pravokoten kos penaste gume dve gumici v enaki razdalji, 2 — zarežite na enem koncu po sredini do treh četrtin, da dobite noge, 3 — na srednjem delu zarežite po 1-krat z vsake strani poševno proti 1. gumici, da dobite roki. 4 — narišite ušesa, oči in gobček. Gosenica 1 — nataknite v enakih razdaljah na daljši trak penaste gume več gumic, 2 — zaokrožite s škarjami oba konca traku, 3 — zarežite na enem koncu za usta, nato pa gosenico še poslikajte. TIM 4 • 126 • 86/87 Tone Pavlovčič Srečanje z gorenjskim modelarjem Z Marjanom Mencingerjem sva se srečala na go¬ ričkem letališču v Italiji. S svojim najnovejšim mo¬ delom se je udeležil modelarskega srečanja v zamejstvu, kjer sva se ob »družbi« vseh vrst mo¬ delov spustila v prijeten modelarski klepet. Naj kar takoj na začetku povem, da vsi njegovi modeli nosijo oznako 2 M, to sta začetnici njego¬ vega imena in priimka: M — Marjan in M — Men¬ cinger. Tako sva stala poleg njegovega »PIPER 2 M — 120«, ki je ponosno stal na ploščadi med modeli tujih modelarjev. Marjan Mencinger je naš starejši modelar, toda med modeli se njegovih 59 let kar nekam izgubi. Rodil se je leta 1927 v Celju in že od svojega še¬ stega leta se ukvarja z modelarstvom. Seveda je njegova modelarska pot šla tudi preko jadralnih začetniških modelov, saj se je še kot osnovnošolec vključil v modelarski klub, kije imel svoje prostore v kleti gimnazije v Celju. Takoj, ko so se pojavili motorčki, je pričel graditi motorne prostoleteče modele; svet pa se mu je odprl z napravami za daljinsko vodenje. Sedaj je lahko svoje sanje pričel realizirati. Lahko je sam krmaril svoja mala letala, ko že velikih ni mogel več. Želel je namreč postati pravi pilot in tako je v letalskem centru na Blokah uspešno opravil »A« izpit s pravim jadralnim letalom. Toda izguba »PIPER BRAVE« — mali model agrarnega letaia za zapraševanje, je na vsakem letalskem mitingu, na vsakem modelarskem srečanju predmet pozornega občudovanja. Posnetek je bil narejen na srečanju modelarjev v Bologni v Italiji 1986. leta enega očesa mu je v pravem letalstvu zaprla vrata — ostali so mu edino še modeli. Pričel je konstruirati in graditi modele lastnih konstrukcij. Tako je že leta 1971 izdelal model za trenažo z oznako 2M-102. Industrijsko izdelane montažne škatle modelov ga niso nikdar privlačile in raje je pomanjševal prave velikane. Kdo od nas ni videl v Celju razstavljenega modela potniškega veli¬ kana DC-9, ki ga je zgradil v merilu 1:8. SkorajlO let je že tega, kar je izdelal letalo — model za vleko jadralnih modelov. Zamislil si je turistično povezavo Bled—Portorož in njegov hidromodel je nosil ponosno ime »LE- PORT« (Lesce — Portorož). Žal je naša letalska industrija šla v drugo smer in ji ni bilo marža take talente, ki so pripravljeni svoje ideje in svoje delo darovati družbi, darovati napredku. Njegova zadnja stvaritev je model agrarnega le¬ tala za zapraševanje polj. »PIPER BRAVE« je model, grajen v merilu 1:4. Ta mali model je v zraku videti kot pravo letalo, še posebej takrat, ko spušča dimno zaveso, s katero ponazarja pravo zapraševanje. Kot strojni teh ni k je služboval v inženirskem biroju za metalurške naprave na Bledu kot projektant. Življenjska pot ga je pripeljala v Lesce, kjer sta¬ nuje sedaj kot upokojenec in se vneto posveča svoji ljubezni — modelom letal. TIM 4 • 127 • 86/87 Novoletni drobiž ČE NE PREJ, SE BOSTE VSAJ ZADNJI DAN PRED NOVIM LETOM SPOMNILI, DA BI MORDA LAHKO SAMI IZDELALI NEKAJ DROBNIH OKRASKOV IN OVITKOV, KI NUJNO SPREMLJAJO TA VSAKOLETNI PRAZNIK. KO NAKUPIMO DARILCA, Sl ODDAH¬ NEMO OD SKRBI. ČAKA PA NAS ŠE TISTA ZADNJA, DROBNA OLEPŠAVA, KI SPREMENI OBIČAJNI PREDMET V SLAVNOSTNI DAR. Kot nalašč za take priložnosti je aluminijasta folija (tanek kovinski list), ki s svojim sijajem opozarja na važ¬ nost dogodkov. Nič manj važna pa ni njena enostavna obdelava in cenenost matariala. Izkoristimo lahko vse možnosti tega materiala: gubanje, rezanje, perforiranje in graviranje. Aluminijasta folija so izredno tanko valjani kovinski listi¬ či. Danes se mnogo uporablja za embaliranje živil, to¬ baka, kemičnih preparatov ipd. Folije so lahko po vi¬ dezu srebrne, zlate in barvaste. Za izdelke iz aluminijastih folij ne potrebujemo poseb¬ nega orodja. Zadoščajo škarje za rezanje, svinčnik za risanje motivov ali graviranje ter koničasti predmeti — kot igle in žeblji za prebadanje (perforiranje). Za perfo¬ riranje je potrebna debela mehka podlaga, npr. debela plast časopisnega papirja. Kovinski lističi se z OHO le¬ pilom pritrjujejo na vsako podlago. 1 — Nekoliko več truda je potrebno za izdelavo rožne krogle. Najprej si pripravimo kroglasto osnovo iz maho- vine, stiropora, volneno klopko ali pa žogico za namizni tenis. V vse te podlage lahko zabadamo bučke. Vsaka od njih povezuje po tri- ali večdelne centrične rozete, ki jih tesno nabadamo drugo ob drugo na kroglično povr¬ šino. 2 — Tudi z najobičajnejšimi pripomočki lahko dose¬ žemo zanimive učinke. Aluminijasti list enakomerno zganemo v harmoniko in ga preluknjamo s ščipalkami (prirejenimi za vlaganje papirja v fascikle kleščne mape). Dobljena krožnična struktura je lep nalepek vsake škatle. Iz pik oz. lukenj lahko pričaramo tudi kate¬ rikoli lik, črko ali številko. 3 —Isto tehniko perforiranih valjev lahko uporabimo za učinkovito praznično razsvetljavo. V vsak valj posta¬ vimo svečo, ki sije skozi preluknjani cilinder in oživlja njegovo dekoracijo. 4 —Aluminijasta folija ima to sijajno lastnost, da se v njo odtisnejo tudi najfinejše strukture, če jo položimo preko reliefne podlage in nanjo prilagodimo s prsti. Na tej osnovi je izdelan tudi knjižni ovitek. Na platnico polo¬ žimo lep jesenski list, ki smo ga prej pod pritiskom zravnali. List položimo z žilastim hrbtnim delom na¬ vzgor, da se pod folijo bolje odtisne. Odrežemo neko¬ liko večji kovinski list, da ga lahko zapognemo preko robov ovitka. 5 — Običajno pločevinasto škatlo spremenimo v da¬ rilno dozo. Odlepimo ji originalni papirni ovitek in ga nadomestimo z aluminijastimi dodatki. To so lahko najrazličnejše rozete in liki. Izrežemo jih s škarjami in dodamo še značilne črte z gravuro na hrbtni strani. 6 — Svetleč aluminijast valj je posrečen nastavek da¬ rilne steklenice. Valj na stiku zlepimo, še prej pa ga vgraviramo ali pa perforiramo s koničastim predme¬ tom. Vzorcev ne zmanjka. TIM 4 • 128 • 86/87 7 —Aluminijasta folija je navita na 30 cm dolgem vot¬ lem tulcu. Za okraske potrebujemo različno dolge tra¬ kove. Lahko jih narežemo ali natrgamo. Če boste rezali s škarjami, potem ne vzemite najboljših, ker jih boste pri rezanju kovine skrhali. S trganjem sicer ne boste dobili ravnih robov, a to pač ni pomembno. Trgamo takole: na odviti del položimo ravnilo in se z levo roko nanj naslo¬ nimo. Z drugo roko trgamo navzgor proti ravnilu (glej sliko a). Že pri trganju boste opazili, da je ta tenka ko¬ vina zelo mečkljiva in po mečkanju obdrži dano obliko. To njeno lastnost izkoristimo in z mečkanjem napra¬ vimo mnogo zanimivih oblik. Poleg krogov, paličic, zvezdic in kroglic bodo z naše veje viseli še avtomo¬ bilčki, letala, helikopter, rakete in še mnogo drugih za¬ nimivih oblik. Okrasek lahko sploščite ali pustite zaob¬ ljenega, kakor vam bolj ugaja. Na okraske pritrdimo zanko iz belega sukanca. Z mečkanjem traku okoli sveče napravimo lične sveč¬ nike. Za pritrditev na vejo pa si pri mami sposodimo ščipalke za lase. Na zgornji del ščipalke nasadimo svečnik, s spodnjim delom pa bo oklenil vejo. Sobo okrasimo z zvezdicami in snežinkami. V mesečini se čudovito lesketajo in zanje lahko prav tako upora¬ bimo folijo. 8 — Snežinke smo omenili. Gotovo so vam vsem pri srcu. Pa jih res dobro poznate? Prečrtajte v stavkih ne¬ pravilne besede: Snežinka je kepica / kroglica / kristal. Snežinka je sladkor / vodni kristal / sol. Snežinka nastane iz vodne kapljice, če je zrak mrzel / topel' Snežinka se raztali na ledu / na topli dlani. Ko se snežinka stopi, ostane košček letu/d rob na kaplji¬ ca. Naše snežinke seveda ne bodo imele teh lastnosti, lahko bodo pravim podobne le po obliki. Kolikor sne¬ žink boste opazovali, toliko različnih bo, le nekaj imajo skupnega: vsaka ima šest krakov. Oglejte si jih nekaj na sliki in preštejte krake. Trakove za okraske tokrat narežite s škarjami. Vsi ro¬ bovi morajo biti gladki in ravni. Navijte 10 cm dolg trak okoli pletilke. Cevko snemite in jo v sredini sploščite. Tri take cevke med seboj prepletite in dobili boste šest krakov. Osnovno obliko snežinke že imate. S stiska¬ njem in gubanjem vtisnite krakom različne vzorce. Vzo¬ rec ponovite na vseh šestih krakih. Napravite več po¬ dobnih snežink in jih drugo za drugo s selotejpom pritr¬ dite na sukanec. Sukanec pritrdite na strop ali steno. 3—5 cm širok trak stopničasto nagubajte. Na eni strani skozi vse gube s šivanko napeljite sukanec. Gube sti¬ snite in sukanec zavežite. Nasprotno stran gub razširite v zvezdo. V zvezdo lahko vrežete poljubne vzorce, vendar morate to storiti, preden gube na eni strani sti¬ snete in zvežete. Tudi iz teh zvezd lahko napravite sne¬ žinke, le tega ne smete pozabiti, da imajo samo šest krakov. Zvezde lahko prav tako nanizate na sukanec v verigo. Posebno lepe zvezdice se da sestaviti iz dveh trakov. Oba trakova sta lahko enako široka (1 cm) ali pa je eden ožji. Položimo ju križno drugega na drugega in nato ju izmenično upogibamo. Bolj nazorno vam bo to poka¬ zala slika. Tako dobljeno zvezdo lahko uporabite tudi kot svečnik. TIM 4 • 129 • 86/87 Ko obesimo vse zvezdice in snežinke, se nočejo in no¬ čejo umiriti. Pod vse okraske podstavimo gorečo svečo. Odgovorite: Okraski se umiriji /se vrtijo še hitre¬ je. Plamen sveče zrak ogreva / ohlaja. Hladen / topel zrak se dviga. Na njegovo mesto spodaj doteka topel / hla¬ den zrak. Zrak v sobi kroži / miruje. Tudi v naravi zrak nenehno kroti. Kroženju zraka pra¬ vimo veter. Sonce ogreva zemljo, zrak se ogreje in se dviga. Kadar piha naravnost navzgor, mu pravimo vzgornik. Ta veter pomaga jadralnim letalom pri dviga¬ nju v višino. Nekatera jadralna letala so narejena iz aluminija. Aluminij je zelo lahka kovina. 9 — Vezana plošča je lepljen les. Usti razžaganega lesa so zelo tenki, saj trije med seboj zlepljeni merijo komaj tri do štiri milimetre. Med seboj so zlepljeni križ¬ no, zato je 3 mm debela vezana plošča dosti bolj trdna kot enako debela lesena deščica. kosti pisarniškega papirja ali našega velikega zvezka. To velikost označujemo z oznako A4. Širino lista 21 cm razdelimo na tri enake dele. Z britvico list ob ravnilu vzdolžno razrežemo. Vse tri trakove po sredini upog¬ nemo in tako pripravimo tri voščilnice hkrati. Iz aluminijaste folije izrežemo različne oblike (krog, pravokotnik, kvadrat) ter nanje s kemičnim svinčnikom vtisnemo risbe snežink. Na isto stran nanesemo tenko plast lepila neostik. Z istim lepilom prekrijemo tudi mesto na papirju, kjer bo okrasek. Čez nekaj minut folijo prilepimo. Pri tem moramo zelo paziti, da ne pokvarimo Vzamemo dve 4 mm debeli, enako veliki vezani plošči (30x40mm). Delali bomo po takšnem razporedu: 1. Ploščo razpolovimo s črto srednjico. 2. Vrh zvežemo s kotoma A in B. Črte zarišemo ob rav¬ nilu. 3. Levo in desno od srednjice odmerimo 2 mm ter nari¬ šemo k srednjici vzporedni črti na eni plošči od spodaj do sredine ter na drugi plošči od zgoraj do sredine. 4. Oba trikotnika z rezljačo izžagamo. Prav tako izža- gamo oba utora do polovice. 5. Oba trikotnika z brusnim papirjem zgladimo ter ju prevlečemo s prozornim nitroiakom. 6. Trikotnika sestavimo ter ju opletemo s sukancem. Na sukanec obesimo okraske. Če boste tudi vi izdelali podobno smrečico, seveda lahko spremenite velikost, po stranicah trikotnikov lahko zažagate obliko vej, drevesce pobarvate z barv¬ nim lakom in podobno. 10 —Za voščilnice izberemo najboljši risalni papir, ki ga imenujemo šeleshamer. Velikost lista je enaka veli- risbe, saj jo potem ne bi mogli več popraviti. Če nimate lepila neostik, lahko uporabite tudi drugo, vendar bo¬ dite pozorni na opozorilo: lepiti mora tudi kovine. SREČNO NOVO LETO 1987 vsem bralcem Tima želi uredništvo in uprava revije TIM 4 • 130 • 86/87 MOJ PRVI MODEL Bojan Rambaher Mini letalo Caudron Današnje letalo vas bo spomnilo na čase, ko so kon¬ struktorji kar tekmovali, kdo bo naredil hitrejše letalo. V drugi polovici tridesetih let je velike uspehe želo franco¬ sko letalo Caudron, ki ga je poganjal Renaultov motor. Letalo je bilo zelo lahko in je tehtalo borih 500kg, na¬ pravljeno pa je bilo v glavnem iz lesa. Morda je bilo letalo tako hitro prav zaradi majhne teže, saj je veljala hitrost 505,8 kilometra na uro, dosežena ob koncu leta 1934, dolgo časa za hitrostni rekord. Še danes, ko poznamo mnogo specialnih zlitin in drugih nepogrešljivih materia¬ lov za gradnjo hitrih letal, s katerimi dosegajo piloti tudi nadzvočne hitrosti, moramo občudovati spretnost kon¬ struktorjev z začetka stoletja in pogum pilotov teh krhkih letal. Sedaj pa se lotimo sestavljanja modela. Model je preprost in napravljen tako, da je čim lažji in po¬ raba materiala čim manjša. Risba je narisana v naravni velikosti, osnovni material pa je lahka balsa debeline 2 mm, za zadnje repno krilo pa zadostuje tudi balsa de¬ bela 1 mm. Smer letnic je označena z dvojno puščico. Za sestavljanje potrebujete še rezalno orodje (nož, ži- letka), pripravno delovno podlogo (debelejša deska), lepilo, naravni acetonski lak, ravnilo, krivuljnik, svinčnik, brusni papir in tuš ali tanek flomaster za zarisovanje obrisov kabine in premičnih krilnih površin (na sliki so te označene črtkano). Če želite model pobarvati, potem potrebujete temno modro in belo barvo. Načelno morate uporabiti barve, ki preveč ne povečajo teže modela, sicer pa lepo leti tudi nepobarvan model. Vse dele modela lahko prerišete naravnost na gradbeni material. V trupu (del 1) izrežite režo za glavno krilo (del 2) in repno krilo (del 3). Obe krili zbrusite do ustreznega profila in vlepite v reže v trupu. Krilo je na obeh konceh dvignjeno za kakšnih 10 mm. Smerno krilo (del 4) prile¬ pite pravokotno na zgornji rob trupa. Ko se lepilo posuši, preverite somernost modela. Če ste se odločili, da model pobarvate, potem vedite, da so bile vse površine resničnega letala temno modre, vse šte¬ vilke in napisi pa so bili bele barve. Na smernem krmilu je bila od zgoraj navzdol napisana številka letala (No. 6909). tip (C 460) in napis »Avions Caudron«. Glede na velikost napisov na repu in velikost letala — modela pa bo zadostovalo, če boste kar na trup napisali samo šte¬ vilko letala. Na sliki je številka 100 napisana s črno barvo, v resnici pa so bile te številke vselej bele. Premične dele krila zarišite tako na glavnem kot na rep¬ nem krilu, na sam trup pa obris kabine, stožčast nasta¬ vek propelerja, pokrov motorja. Tudi vse druge podrob¬ nosti označite s tanko črto. Nato model enkrat prelaki- rajte z razredčenim lakom. Po kontroli smernosti ga uravnotežite tako, da bo težišče na tistem mestu, ki je označeno na sliki s črko T. Če model med poletom po¬ skakuje, ga obtežite spredaj, če pikira, pa utež nekoliko zmanjšajte. Ker za uravnoteženje potrebujete zelo malo obtežitvenega materiala, ga lahko vlepite naravnost na sprednji del trupa brez dodatne pritrditve. Model Cau¬ dron C 460 spuščajte v mirnem vremenu, in to na odpr¬ tem prostoru brez ovir. TIM 4 • 131 • 86/87 DALJINSKO VODENJE Jan Lokovšek TIM LVIII Uvod TIM LVIII je elektronsko vezje, ki letalskemu modelu v manevru omejuje vpadni kot. Opravlja pravzaprav enako nalogo kot prej vezje TIM LVI z dodatkom LVII.Ie daje to sedaj ena enota. Vključujemo in izključujemo jo z oddajnikom med letom; ko je izključena, se model ob¬ naša, kot daje ni. Ko pa deluje, učinkuje na višinsko kr¬ milo modela, in sicer mu omejuje hod navzgor tem bolj, bolj ko se približujemo kritičnemu vpadnemu kotu. Kot tako jeto vezje le nek varnostni avtomat, ki sicer ne za¬ gotavlja modelu nekega želenega vpadnega kota, pre¬ prečuje pa preseganje dovoljenega. Z drugimi beseda¬ mi: prepreči prevlečenje modela in s tem izgubo hitrosti in vzgona, čigar posledica je navadno lom modela. Opis delovanja Za začetek poglejmo najprej shemo vezja, ki ga prika¬ zuje slika 9. Večji del vezja je znan, saj je osnovni princip delovanja takih vezij slej ko prej enak. Gre za to, da digitalni signal (impulze) pretvorimo v analognega, tj. enosmerno na¬ petost. S to napetostjo nato operiramo: prištevamo ali odštevamo ji kak drug signal (npr. signal posebnega kanala), v našem primeru pa signal senzorja. Analogni seštevalnik je preprosta zadeva, saj potrebuje le opera¬ cijski ojačevalnik; seštevanje in odštevanje digitalnih signalov je neprimerno bolj komplicirano, čeprav mo¬ ramo priznati — tudi natančnejše. Ker je tako obdelani signal lahko večji od dovoljenega, mu moramo še omejiti hod. Zatem ga ponovno pretvo¬ rimo v impulze (digitalno obliko), s katerimi krmilimo servomehanizem. Kako to dela TIM LVIII? Prvo pretvorbo izvršita upor R1 in kondenzator C2, ki dobita signal preko inverterjev I in II. Če je signal na vhodu »grd« ali ne dovolj stabilen po amplitudi, je na izhodu drugega inverterja »lep« in na¬ tančno določene amplitude. Le tako je pretvorba digital- s tu N Z < X UJ S O > cc LU U) < Slika 9. Shema vezja TIM LVIII TIM 4 a 132 a 86/87 nega impulza v enosmerno napetost dovolj točna. Ta napetost je še majhna, vsega 0,2 V, zato jo s pomočjo ojačevalnika »1« ojačimo na vrednost 2,4 V, kar je polo¬ vica napajalne napetosti vezja. Ojačanje te stopnje do¬ loča razmerje upornosti uporov (R3+P1)/R2. Ko se po¬ velje spreminja, se spreminja tudi napetost na izhodu ojačevalnika »1« za ±0,8 V. Tako pomeni napetost 3,2 V povelje navzgor; 2,4 V pomeni nevtralno, napeto¬ sti 1,6 V pa ustreza povelje poln odklon navzdol. Senzorski signal vidimo na ojačevalnik »2«, kjer ga oja- čujemo in »premikamo«. Podobno kot prej določa tu ojačanje predvsem razmerje upornosti P2/R6, točko premika pa lega drsnika potenciometra P3. Signal, ki ga daje senzor, je majhen, vsega (do) 100 mV spremembe okoli nevtralnega položaja 2,4 V. Vpadni kot namreč predstavlja le-ta razlika in ne celotna napetost na sen¬ zorskem izhodu, ki se potemtakem spreminja od 2,3 do 2,5 V! Ker je nemogoče, da bi lahko tako dobro uravnali sam senzor, naredimofino nastavitev s pomočjo trimer- potenciometra P3. Ta nastavitev tako ustreza dovolje¬ nemu vpadnemu kotu, nastavitev P2 (ojačanje) pa, kako močno vezje reagira, ko se dovoljenemu vpad¬ nemu kotu približamo. Oba signala — senzorski in povelje — se srečata na spoju upora R4 in diode D1. Zaradi diode D1 deluje sen¬ zorski signal na povelje le v eni smeri, tj., po potrebi odv¬ zema višino. Sledi omejevalnik hoda — upor R7 in diodi D2 in D3 s trimerpotenciometroma P4 in P5. S P4 ome¬ jujemo hod navzgor, s P5 pa omejimo hod povelja višine navzdol. To omejevanje je zaradi preproste izvedbe »mehko«, tj., ne deluje kot odsekano. Operacijski oja¬ čevalnik »3« je vezan tako, d a ima ojačanje 1. Ta posre¬ duje analogni signal časovniku 555 na krmilni vhod. Izhod iz časovnika so že impulzi, potrebni za krmiljenje servomehanizma višinskega krmila. Časovnik prožimo z impulzi, ki jih dobimo na izhodu pr¬ vega invertorja (I) preko kondenzatorja C4. Nastavitev trimerpotenciometra P6 določa dolžino impulza časov¬ nika v grobem, tj. nevtralni položaj povelja za servome- hanizem, medtem ko določa povelje samo velikost eno¬ smerne napetosti na krmilnih vratih (sponka 5). Pred senzorjem imamo še en del vezja, ki ga morajo poznavalci prepoznati na prvi pogled. To je vezje za vklop in izklop senzorja. Podobno kot zgoraj vodimo im¬ pulza preko dveh invertorjev (III in IV) in upora na kon¬ denzator C7, kjer dobimo enosmerno napetost. Vred¬ nost (velikost) slednje je seveda odvisna od povelja vklop/izklop. Sledi preklopna stopnja s histerezo, ki jo tvori ojačevalnik»4« z uporoma R13 in R15. Poenostav¬ ljeno pomeni histereza to, da je pri vklopu potrebna večja napetost, kot kasneje pri izklopu. Preklop take stopnje je zanesljivejši in manj občutljiv na motnje. Točko preklopa določa razmerje upornosti R14/R16. Tranzistor T dobi signal za vklop ali izklop senzorja preko invertorja V in upora R17. Če je tranzistor T odprt, kratko sklene priključke senzorja in na njegovem izhodu (drsniku) je napetost 2,4 V ne glede na to, v katerem po¬ ložaju je loputa senzorja. Ko pa je tranzistor zaprt, dobi senzor preko uporov R19 in R18 na sponke polno nape¬ tost in normalno deluje. S tem vezjem torej vklapl jamo in izklapljamo senzor. Na shemi so oštevilčene posa¬ mezne sponke, in sicer ustrezajo te številke zaporedju nožič integriranih vezij. Opazili ste, daje v vezju kar šest trimerpotenciometrov. Odločno preveč. Žal sem jih moral uporabiti toliko, če sem želel napraviti vezje univerzalno, tj., primerno za vse mogoče različne RC sisteme. Vse se mora namreč odvijati okoli polovice napajalne napetosti, posamezni RC sistemi pa žal uporabljajo različne norme. Gre predvsem za dolžino impulza, ki ustreza nevtralnemu položaju, kakor tudi za hod. De¬ jansko potrebujemo le dve nastavitvi, ki sta za različne modele različni, in sicer je to velikost vpadnega kota (P3) in ojačanje sistema (P2). Zato sem predvidel mož¬ nost, da ta dva trimerpotenciometra montirate ločeno od ostalega vezja in ju pritrdite na dosegljiv prostor v mode¬ lu. Izbira materiala Operacijski ojačevalniki so v integriranem vezuju LM 324 ali ekvivalentih (124, 224), invertorji so CD 4049, časovnik je znani (NE) 555. Diode so univerzalne silici¬ jeve (1N 914), prav tako tudi tranzistor tipa NPN, npr. BC 237 B. Upori so Iskrini, moči 1/8 ali 1/4 W, kondenza¬ torji razen C4 in C6 elektrolitski. To so miniaturne nizko¬ napetostne izvedenke za pokončno montažo ali pa tan- talovi elektroliti. C4 je keramičen, C6 pa »navaden«. Ne sme biti keramičen, saj je od njegove stabilnosti odvisna tudi časovna konstanta impulza, tj., nevtralni položaj servomehanizma višinskega krmila. Trimerpotenciometri so vsi Iskrine miniaturne izve¬ denke za pokončno montažo z izjemo P6, ki leži. Če nameravate montirati P2 in P3 posebej, potem vzemite tudi ta dva trimerpotenciometra v izvedbi za ležeč polo¬ žaj. Vezje bomo gradili na enostransko kaširanem vitropla- stu. Poleg naštetega potrebujemo še dva priključka in eno vtičnico za servomehanizem tistega RC sistema, kateremu ste vezje namenili. Gradnja Najprej se morate odločiti, ali nameravate imeti P2 in P3 na ploščici vezja ali posebej. Predlagam zadnjo rešitev. Vezje sicer gradimo v tehniki tiskanega vezja. Ploščica ima velikost 83 x 33 mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 10 . Slika 10. Slika ploščice tiskanega vezja TIM LVIII v merilu 1:1 TIM 4 • 133 • 86/87 Slika 11. Povečana slika ploščice tiskanega vezja z oštevilčenimi sponkami Sponke sem oštevilčil in označil na povečani sliki ploš¬ čice (slika 11). Kdor bo montiral trimerpotenciometra P2 in P3 posebej, bo za to potreboval še eno plošlico, kije v merilu 1:1 na¬ risana na sliki 12. Slika 12. Slika ploščice tiskanega vezja za montažo P2 in P3 v merilu 1:1 Naredimo tabelo vrednosti sestavnih delov, montaže in povezav na ploščico tiskanega vezja. TABELA II TIM 4 • 134 • 86/87 Med seboj je potrebno povezati po dve sponki oz¬ načeni z AA, BB, CC in DD. Na ploščici za trimerpotenciometra P 2 in P 3 sta polo¬ žaja obeh trimerpotenciometrov označena enako kot na ploščici vezja TIM LVIII. Pač pa moramo izvršiti blokira¬ nje zaradi daljših kablov. Sponke blokirnih kondenza¬ torjev vrednosti 1 nF so oštevilčene od 1 do 8: Ko imamo ploščico narejeno in dobro pregledano, začnemo najprej s prevezavami. V ta namen uporabimo tanko trdo izolirano žičko. Med seboj povežemo najprej sponki označeni z A, nato B itd. vse do D. Sledi montaža integriranih vezij, pri čemer pazite, kje je sponka 1! Prav tako morate paziti pri elektrolitskih kondenzatorjih na položaj + sponke in pri diodah na položaj katode. Zatem montiramo še vse preostale sestavne dele. Vrstni red montaže v tem primeru ni posebno važen. Če ste se odločili za montažo P2 in P3 na posebni ploš¬ čici, povežite slednjo z originalno s pomočjo petžilnega ploščatega ali kakega drugega kabla. Ne pozabite na blokiranje, da ne bo kasneje neljubih presenečenj! Dol¬ žina kabla naj ne preseže 15 do 20 cm. Prihodnjič: uravnava, montaža in preizkus Gradivo za kitarske efekte, katerih načrti so bili objavljeni v drugi in tretji številki Tima, lahko kupite v kit kompletu. Cena za posame¬ zen izdelek je 3500 din. Plačate po povzetju. Naročila sprejema Miha Zorec, Bratovževa ploščad 12, 61000 Ljubljana. TIM 4 • 135« 86/87 Mali dirkalni avto Danes, ko vse postaja vsak dan dražje, se tudi našim najmiajšim še tako enostavne igrače vse bolj odmikajo. In morda sem ravno zato prav njim namenil ta mali dirkalni avtomobilček. Toda tudi najmlajšim je včasih težko izdelati še tako enostavno igračko, zato morda marsi¬ komu ne bo odveč pomagati mlajšemu. Morda bo ta mali dirkalni avtomobil napravil oziroma izdelal za mlajšega brata ali pa bo celo očka hotel sinu napraviti veselje. Kakorkoli že, ta mala igrača, izdelana mimogrede, bo lahko lepo darilo za novo leto. Izdelava avtomobilčka je zelo enostavna. Potrebno si je le pozorno ogledati sestavnico i n na vezan les debeline 4 mm točno prerisati ustrezno število kosov. Da bo delo lažje, uporabljajte topolov vezan les, ki je mehkejši in ga je možno laže obdelovati. Ko ste dele prerisali in jih pazljivo izžagali, jih obrusite in pričnite sestavljati kar po vrstnem redu, tako kot so oštevilče¬ ni. Tak način delaje rezultat sodobne tehnologije; ker se pri takem sestavljanju pač ni treba preveč naprezati, pri sestavljanju enostavno sledimo zaporedju oštevilčenja. Lepimo lahko s katerimkoli lepilom za les in ko bo lepilo dobro suho, vse robove zbrusimo in avtomobilček lahko prebarvamo. Ko smo s tem gotovi, vstavimo osi in nanji natisnemo ko¬ lesa, katerim smo prej z notranje strani prilepili distančnike. Kolesa lahko izdelamo iz več plasti tanjše vezane plošče in jih zlepimo med seboj. Ko je le¬ pilo suho, jih zgladimo in prebarvamo s katerokoli črno barvo za les! Avtomobilček bo tako izdelan in seveda bo njegov videz toliko bolj sodoben, s čim več pri¬ mernimi nalepkami ga boste okrasili. T KOSOVNICA TIM 4 • 136 • 86/87 TIM 4 • 137 • 86/87 TIM 4 • 138 • 86/87 Zdenko Puncer Obešalnik za priložna ravnila V učilnicah za tehnični pouk, likovni pouk in kabi¬ netih imamo običajno med različnimi pripomočki tudi priložna ravnila. Da z njimi pravilno in na¬ tančno rišemo, jih moramo tudi primerno zložiti in tako zavarovati pred mehanskimi poškodbami. Ker tako zložena ravnila ne zavzamejo veliko prostora, nam tega ostane več za delo, orodja, stroje itd. Problem lahko rešimo z izdelavo obešalnika, na katerega lahko brez težav zložimo 32 (ali več) ravnil. Konstrukcija je preprosta, zahteva malo materiala, z različnimi dopolnitvami pa lahko rabi tudi za shranjevanje orodij, tehnoloških in drugih shem, ali kot polica za material. ORODJE Risalno in merilno orodje, krožna žaga, brusilnik, vrtalni stroj, sveder 0 15mm. MATERIAL Smrekov les, bukov les, belo mizarsko lepilo, ni- trolak, lesni vijaki z zidnimi vložki. IZDELAVA Iz smrekove deske po danih merah izžagamo no¬ silno letev (I), narišemo točke za izdelavo lukenj in jih z vrtalnikom izvrtamo. Iz enakega materiala odžagamo letev, ki ima enako širino kot varovalo (3), narišemo točke za luknje ter pripravimo vrtal¬ nik v stojalu tako, da zavrtamo luknje samo do predvidene globine. Letev nato razžagamo, da dobimo več enakih varoval (3). Manjkajo nam še nosilne palice (2), ki jih nastružimo na stružnici ali pa uporabimo že izdelane. Sestavne dele zbrusimo z brusnim papirjem in jih prilagajamo ter tako pripravimo na sestavljanje. Najprej zlepimo nosilne palice (2) z nosilno letvijo (I), nato pa na konceh teh palic pritrdimo in zale¬ pimo še varovala (3). Ko se lepilo posuši, obdelamo površine s finim brušenjem in izdelek prelakiramo. Z lesnimi vijaki ter zidnimi vložki pritrdimo obešal¬ nik na primerno mesto. ■hH TIM 4 • 139 * 86/87 IZDELEK ŽADOM Solnice Stari pregovor pravi: brez kruha nezasitno, brez soli neokusno. Kruh in soi sta skupaj omenjena ne samo v pregovorih in rekih, ampak tudi v narodnih pesmih, pripoved¬ kah in pravljicah. Še dandanes goste ponekod po starinsko po¬ zdravijo s kruhom in soljo. Od nek¬ daj so ljudje sol cenili — če si raz¬ trosil sol, je bil to velik greh. Sol so hranili v trdnih solnicah. Velikost, dimenzije, zgradbo, obliko, mate¬ rial in dekorativnost solnic je dolo¬ čal namen uporabe. Če so se ljudje odpravljali na pot, so sol nosili v majhnih popotnih solnicah. Največkrat so bile nare¬ jene iz brestovega lesa in dreve¬ snih korenin. Solnice iz brestovega lesa so izdelovali v obliki kocke ali škorenjčka. Da se sol ne bi razsi¬ pala ali ovlažila, so solnico trdno začepili z zamaškom. Solnice, ki so jih postavljali na mizo, so bile za razliko od popotnih večje in mnogo bolj bogato okra¬ šene. Ponekod so imeli tudi široke, čokate solnice, narejene na struž¬ nicah. Takšne solnice so skrbno zgladili in pobarvali z oljnatimi bar¬ vami. Bolj pogosto pa solnic niso samo pobarvali, ampak so jih okra¬ sili tudi z reliefom ali celo izdelali v obliki skulptur. Ljudski mojstri so jim dali oblike laboda, race ali celo leva. Če so solnico oblikovali v obliko race, so mojstri pustili med kljunom in prsmi lok, ki je služil kot držaj. Hrbet z delom repa so odža¬ gali in s priročnim orodjem izdolbli v trup odprtino za sol. Potem so od¬ žagani del hrbta in repa postavili nazaj na svoje mesto. Okrog repa so nato izvrtali luknje, v katere so vstavili okrogle paličke s pokrovčki. Če so morali solnico odpreti, so pokrovčke obrnili na stran. Pri ne¬ katerih racah — solnicah so se dali ti pokrovčki tudi sneti. Solnice so bile okrašene z izrezlja¬ nimi reliefi ali pa ličnimi slikami. Če so bile napravljene iz kakšnega posebnega lesa. so se mojstri iz¬ delovalci potrudili, da bi poudarili naravno lepoto lesa. Pred sto in več leti so bile razšir¬ jene solnice v obliki naslanjačev. Pravzaprav so bile solnice dejan¬ sko podobne naslanjačem, in tudi sestavni deli so imeli imena, ki spominjajo na dele naslanjača. V teku stoletij so nato začeli solnice opremljati s posebnim pokrovom na osi. Na strani sta iz pokrova mo¬ lela dva podaljška, osi, na katerih se je v luknjah, ki so jih izvrtali v bočne deščice, vrtel pokrov solni¬ ce. Hrbet solnice se je bočil nad solnico in je rabil kot ročaj. Včasih so skozi hrbet solnice izvrtali luknjo in solnico obesili na steno v kuhinji. Sama solnica je bila narejena tako spretno, da pri sestavljanju niso potrebovali nobenega žeblja ali kakršnegakoli drugega kovinskega dela za pritrditev sestavnih delov. Kovinski deli se v soli kmalu navla¬ žijo in zarjavijo. Glede na princip izdelave lahko solnice — naslanjače razdelimo v tri tipe: izdolbene, mizarske in so- darske. Izdolbene solnice so nare¬ dili iz celega kosa lesa. Mizarske so bile sestavljene iz posameznih deščic — za medsebojno pove¬ zavo le-teh so uporabili razne mi¬ zarske načine spajanja. Tudi sol¬ nice sodarskega tipa so izdelovali iz posameznih deščic, toda med seboj so jih spajali z vrbovim pre- vezom. oziroma obročem. Mojstri so za prodajo izdelovali še posebej veliko teh solnic s slikami na po¬ krovu in hrbtu. Vneto so jih kupovali ne samo kmetje, ampak tudi meš¬ čani. Trpežne, prostorne in pri¬ pravne solnice so jim zanesljivo služile mnogo let. Izkazalo seje, da so tako pripravne, da jih na pode¬ želju najdemo še dandanes. Les je od starosti sicer nekoliko pote¬ mnel, a to ni njihovega lepega vi¬ deza prav nic pokvarilo. Danes hranimo sol tudi v steklenih posodah, ki so pokrite s plastičnim pokrovom. Moramo še posebej poudariti, kako je to nepripravno? Takšna solnica ni prav nič lična, če jo hočete postaviti kam na vidno in Starinske kmečke solnice: 1 — stružena solnica 2 — solnica — lev 3 — pletena solnica iz korenin jelke 4 — poslikana solnica iz XIX. stoletja, narejena na stružnici 5 — solnica v obliki laboda 6 — pletena solnica iz bresta 7 — pravokotna solnica s po¬ barvanim reliefom 8 — izdolbena solnica — na¬ slanjač iz XIX. stoletja 9 — solnica — naslanjač, okra¬ šena s slikami iz XIX. stoletja 10 — sodarska solnica — na¬ slanjač 11 — solnica — raca, izdolbena iz brezovine iz XIX. stoletja TIM 4 • 140 • 86/87 pripravno mesto, in zato jo morate neprestano spravljati v omarico. Da ne govorimo o tem, da se ste¬ klena posoda mimogrede razbije. Lesena solnica, pa naj bo to starin¬ ska ali narejena danes, se bo kra¬ sno ujemala z drugimi predmeti v sodobni kuhinji. Prav nič je ni po¬ trebno skrivati — postavimo jo lahko na priročno mesto in o tem, kako je to pripravno, ne bomo niti govorili — mar niso dovolj stoletne izkušnje kuharic? Za izdelovanje solnic je primeren les lipe, trepetlike, jelše in breze. Neprimeren je les dreves, ki vse¬ buje čreslovinske substance, na primer hrastov, ali les dreves, ki vsebuje mnogo smol, na primer les jelke. Les ne sme biti grčav, razpo¬ kan ali gnil, biti mora dobro presu¬ šen in uležan na sobni temperaturi. V mestu lahko koristno uporabite les raznih zabojev za sadje in zele¬ njavo, ki se včasih kar sami ponu¬ jajo okrog trgovin. Deščice morate obrusiti, tako da bo površina po¬ polnoma ravna in čista. Svojo prvo solnico lahko napravite po načrtu, kasneje pa se lahko iz¬ kažete še s kakšnim svojim načr¬ tom. Velikost solnice je odvisna od širine deščic. Ljudski mojstri so najraje uporabljali deščice širine 9 do12cm. Na list tankega trdega kartona si narišite mrežo. Stranica vsake kocke v mreži mora biti enaka eni šestini širine deščice. Na mrežo sprva narišite samo zunanje obrise posameznih delov. Če imata stranski steni solnice enak obris, boste potrebovali samo eno šablo¬ no. Narisati in nato izrezati si mo¬ rate pet šablon: zadnjo steno (hrbet), sprednjo steno, stranico, dno in pokrov. Izrezane kartonske šablone položite na pripravljene deščice in robove obrišite s svinč¬ nikom. Naslednje opravilo je žaga¬ nje posameznih delov iz deščic po začrtanih obrisih. Izseke za tečaje na pokrovu napravite z ozkim dle¬ tom. Štrline za tečaje zaoblite z nožem ali pilo v enakomerno cilin¬ drično obliko. Skozi stranici izvr¬ tajte dve luknji s premerom, ki naj ustreza premeru tečajev pokrova. Luknji v stranicah morata biti izvr¬ tani točno druga nasproti druge, drugače se bo pri sestavljanju po¬ krov povesil na eno stran in se ne bo tesno prilegal na stene solnice. Zato je bolje, če obe luknji izvrtate hkrati in pri tem bočni stranici vpnete v primež. Na vseh štirih stranicah morate nato z nožem ali dletom pod kotom 45° posneti vse robove na mestih, kjer je to nakazano na sliki, da bi lahko pozneje stranice sestavili. Rezati morate pazljivo in počasi in neprestano preverjati natančnost obdelave. Paziti morate, da se bodo stranice kar se da tesno pri¬ legale druga k drugi. Dno solnice morate vstaviti v po¬ sebne žlebove, oziroma utore, ki so zarezani v stranicah solnice. Utore morate izdolbsti v stranice po vrstnem redu. Na enakomerni oddaljenosti od koncev s tanko ža- gico prežagajte vse stranice pri¬ bližno do polovice debeline dešči¬ ce. Nato z dletom ali nožem izdol¬ bite podolžno zarezo pod kotom 45°. Posneti robovi dna se morajo tesno prilegati v utore, ki ste jih na¬ redili v stranicah. Preden dokončno spojite vse se¬ stavne dele solnice, jih najprej po¬ skusno sestavite. Tečaja pokrova vstavite v luknji na bočnih strani¬ cah. Bočni stranici nato spojite s hrbtno stranico. Vložite dno v utore in pristavite še sprednjo stranico. Nato obmotajte solnico z močno vrvico. Če se vsi deli solnice tesno pirlegajo drug k drugemu in se ne premaknejo niti takrat, kadar na solnico močno pritisnete z vseh strani, potem lahko deščice zlepite z lepilom. Pokrov se mora svo¬ bodno odpirati in zapirati, tako da se nekoliko na tesno vrti na tečajih. Zadnji rob pokrova, ki se nahaja ob hrbtišču solnice, morate nekoliko zaokrogliti. To morate napraviti zato, da se pri odpiranju pokrova njegov zadnji rob ne bi zatikal ob hrbtno stranico. Prav tako morate preveriti, če se zaprt pokrov tesno prilega na bočni in sprednjo strani¬ co. Pomaknite vrhni oplet proti po¬ krovu in z nožem zaoblite ostre ro¬ bove solnice. Nato pomaknite pre¬ plet navzgor in zaoblite zgornji del robov. Če nameravate solnico okrasiti z rezbarijo, potem je bolje, če jo raz¬ stavite, posamezne sestavne dele izrezljate, potem pa solnico po¬ novno sestavite. Če jo boste le po¬ slikali, potem je ni potrebno raz¬ stavljati. Morate pa jo namesto z začasno vrvico obmotati s trajnejšo vrbovo vejo. Vrbovino za obroč si pripravite vnaprej, tako da razce¬ pite vejo na tri ali štiri dele. Z nožem nato izdolbite sredico razcepljene veje in dobili boste gibek trak. En konec traku nato s palcem ene Usu Izdelovanje sodarske solnice — naslanjača 1 — sestavni deli solnice 2 — sestavljanje solnice, vrstni red izdelovanja in navijanje obroča a — razcepljanje vrbove veje b — strganje sredice veje c — začetek namota č — namotavanje d — namotavanje e — zategovanje koncev vrbo¬ vega traku roke pritisnite k zadnji steni solnice. Obmotajte solnico z vrbovim tra- TIM 4 • 141 • 86/87 Solnica, izdelana po sodarskem postopku, poslikana; XIX. sto¬ letje Postopek izdelovanja solnice s okroglim trupom: 1 — slike posameznih sestav¬ nih delov 2 — prikaz sestavljanja in go¬ tova solnica kom kar se da na tesno, tako da sti¬ snete tudi navoj k navoju. Ko kon¬ čate z navijanjem, konec traku za¬ taknite za navitje vzporedno s prvim koncem. Štrleča konca traku močno zategnite v nasprotni smeri. Sedaj lahko brez skrbi snamete vr¬ vico — solnica ne bo razpadla, saj jo tesno povezuje vrbov trak. Za solnico — naslanjač, pri kateri ima shramba za sol okroglo trebu¬ šasto obliko, ne potrebujete ne žebljev ne lepila. Kakor pri solnicah sodarskega tipa se tudi pri okroglih solnicah pokrov pri odpiranju in za¬ piranju vrti na tečajih. Za razliko od opisane solnice pa ima okrogla solnica manj sestavnih delov, ker sprednjo in bočni stranici zame¬ njuje ena sama ukrivljena deščica. Na sliki je deščica narisana v raz¬ tegnjeni obliki. Sedaj že veste, kako morate nare¬ diti šablone in z njihovo pomočjo na deščice prenesti obrise sestavnih delov. Ko boste izrezali ukrivljeno sprednjo steno, zvrtajte v njo štiri luknje, ki naj imajo takšen premer kot tečaja pokrova. Deščico v ena¬ kih razmakih narežite do dobre po¬ lovice. Napravite petnajst vzpo¬ rednih zarez. Če imate debelejšo žagico, potem lahko število zarez zmanjšate, v vsakem primeru pa mora biti razmik med zarezami enak. Pravzaprav boste potrebno število zarez najlaže določili sami na podlagi debeline žagice. ki jo imate na razpolago. V spodnji del deščice izdolbite še utor za dno. Sedaj je na vrsti še zadnja stena. V njej z nožem naredite utor za dno in z ozkim dletom izsekajte dve pra¬ vokotni luknji. Dimenzije lukenj morajo ustrezati dimenzijam obeh ušesc—zaobljenih štrlečih delov z luknjo na koncu sprednje deščice. Sprednjo deščico za nekaj minut položite v vročo vodo, nato pa jo otrite s suho krpo in pazljivo upog¬ nite. Segreto deščico s prečnimi zarezami lahko brez težav upog¬ nete kar z rokami. V luknje upog¬ njene deščice vtaknite tečaja po¬ krova, v utore pa vložite dno. Ušesi upognjene sprednje deščice poti¬ snite skozi pravokotni luknji v zad¬ nji steni solnice. Z zadnje strani hrbtišča se luknji v obeh ušesih po¬ kažeta približno do polovice. V luk¬ nji zabijte že prej pripravljeni klina¬ sti zatič, ki prav trdno poveže vse sestavne dele solnice. Sestavljeno solnico skrbno očistite s finim smirkovim papirjem, nato pa jo okrasite z rezbarijo ali poslikajte. Poslikate jo lahko z oljnatimi ali tempera barvicami. Te morate ob¬ vezno prekriti še s prozornim lakom. V nobenem primeru pa ne smete z barvami ali čemerkoli pre¬ kriti notranje površine solnice. Matej Pavlič Ptičja krmilnica Še pred prvim zimskim mrazom je veliko ptic pevk iz naših odletelo v toplejše kraje. Vsem tistim, ki so ostale po naših gozdovih, sadov¬ njakih in vrtovih, pa bo, ko bo zem¬ lja zmrznila in jo bo pokril sneg, precej trda predla, saj ne bodo mogle do hrane. Lepo je, če pticam v takem primeru pomagamo in jim postavimo krmilnico ter vanjo na- sujemo sončničnega semenja. Še lepši pa je potem pogled na te sicer plahe živalice, ki pozimi priletijo čisto na kuhinjsko okno. kjer si jih lahko dobro ogledamo. Čez leto za to namreč nikoli nimamo takšne priložnosti. Naša krmilnica je za izdelavo zelo preprosta. Najprej iz suhih smre¬ kovih deščic ali vezane plošče de¬ beline 5 in 10 mm izrežemo vse dele in jih dobro zbrusimo. Z lepi¬ lom in drobnimi žebljički spojimo skupaj dele 2, 3 in 4, nato dele 1,5 in 6 ter na koncu še dele strehe 7 in 8. Dela 2 in 3 na zgornji strani ob¬ delamo z rašpo nekoliko pod kotom, prav tako tudi zadnji rob strehe 7, Ko je lepilo suho, lahko vse površine še enkrat zbrusimo s finim brusnim paprijem, nato pa dvakrat ali trikrat prebarvamo z zaščitnim premazom za les (sado- lin, beltop). Z žebljički spojimo med seboj podlago (1,5, 6) ter korito za seme (2, 3, 4), nanj poveznemo streho, ki se mora tesno prilagati v okvir in s tem je krmilnica gotova. Če bomo krmilnico obesili na zid, potem na zadnjo stranico pribijemo še prevrtano nosilno letev (9), v primeru, da bo krmilnica stala na okenski polici, pa letev ni potrebna. Ker je korito krmilnice veliko, gre vanj precej semena in ga bo treba čez zimo le nekajkrat natresti. Če imate takšno ptičjo hrano, da vse¬ buje tudi bučne pečke, potem bo morda treba nekoliko povečati režo (s spodnje strani skrajšati del 3), da se bo seme laže posipalo skoznjo. Naj vam ne bo žal truda okoli izde¬ lave krmilnice! Ptice vam ga bodo pomladi in poleti s petjem in z uni¬ čevanjem mrčesa ter škodljivcev na zelenjavi in drevju nekajkrat po¬ vrnile. TIM 4 • 142 • 86/87 CMt-CMt- X X X X o o o o CO O) r— ^ o o o o IflOOO T- CM 7- CO ro c 'ST*; > c 2 P o U > <0 Esič r T- T- CM T- O O O O LO X X X X X o o in co o o in co T- (N o m o co co co t“ y~ XXX in o o cn co to i- CM r- 0 ) . o r J) l ■= O I 1 (D .* £ CC i£ E m b ra S. g n ra «T ra ra ro -n /0,5W). Če tlivkooz. LED diodo z zaporedno ve¬ zanim uporom vežemo vzporedno eni od žarnic, se bosta obe prižigali istočasno. Signalizacija delovanja, ki nikakor ni obvezna, je pa dobrodošla, bo prišla zelo prav, ko bomo vezje vgradili v ohišje. Izdelava in montaža v ohišje Že na začetku smo rekli, da ta light-show lahko zgradi popoln začetnik. Vezje bomo namreč sestavili s po¬ močjo vrstnih lestenčnih spojk ali »čokolad«. Od orodja bomo potrebovali le manjši izvijač, ščipalke in OLFA nož ali posebne klešče za odstranjevanje PVC izolacije z električnega kabla. Žica za povezovanje mora biti mehka bakrena pletenica (2x0,75mm 2 ) s PVC izolaci¬ jo. Takšna se uporablja npr. pri gospodinjskih aparatih in namiznih svetilkah. Z nožkom na koncu žice odre¬ žemo centimeter izolacije in žico posukamo. Če imamo spajkalnik, je dobro žico utrditi še s kapljico cina, kar pa ni nujno. Slika 10 kaže vezavo elementov s sheme na sliki 6, ki smo ji dodali še signalno tlivko. Tl. St In to je tudi vse. Ko so elementi in žice trdno povezani med seboj in so žarnice privite v bakelitna ali kako dru¬ gače izolirana grla, vključimo vtič (ki mora biti obvezno montiran) v omrežje in vklopimo stikalo. Vezja, ki je pod napetostjo, se sedaj v nobenem primeru ne smemo več dotikati. Ohišje, ki je lahko čisto majhno, izdelamo iz vezane plošče ali juvidurja oz. pleksi stekla. Na dno pritrdimo spojke, na čelno ploščo stikala (in signalne lučke, če smo se odločili zanje), skozi zadnjo steno pa speljemo žico za napajanje vezja in kable za žarnice. Kot smo že rekli, je mogoče v eno ohišje montirati več enakih ali različnih vezij. Posebno uporabno je na slikah 6 in 10 opisano vezje v kombinaciji z light-shovvom, ki dela po taktu glasbe. V premorih med eno in drugo skladbo namreč ni dovolj signala in se zato žarnice ne prižigajo, naš utripalnik, ki ga v takem primeru vklopimo, pa s svo¬ jim »mežikanjem« to praznino ustrezno zapolni. Na koncu še opozorilo: Če se z elektriko prej še ni¬ koli niste »igrali«, naj vam prvič pri delu pomaga kdo od starejših. Poškodbe, ki jih lahko povzroči elektrika, so namreč prehude, v skrajnem primeru tudi smrtne. Silvestrovanje v bolnišnici pa kljub še tako dobro delujočemu iight-shovvu, verjemite, ni prijetno. Srečno! BREZ BESED TIM 4 • 146 • 86/87 PRIKAZALNIKI S TEKOČIMI KRISTALI Iskra Elementi, tovarna potenciometrov in hibridnih vezij v Šentjerneju, se ukvarja z zani¬ mivo proizvodnjo prikazalnikov s tekočimi kristali — LCD. Izdelava temelji na fotolitograf- skem postopku oblikovanja elektrod na spodnji in zgornji stekleni plošči — substratu. Temu sledi nanašanje orientacijskega sloja, ki pripomore k izboljšanju molekul tekočega kristala, in lepljenje stekel. Med zlepljenima stekloma ostane majhen presledek — približno 10 mi¬ krometrov. To praznino zapolni tekoči kristal. Z lepljenjem polarizatorjev na zunanji strani stekel je proizvodni postopek praktično zaključen. Vsi proizvodni postopki potekajo od začetka do konca v čistem ozračju, kar je pogoj za dobro kakovost v proizvodnji. Uporaba prikazalnikov s tekočimi kristali je izredno široka: predvsem za vdelavo v najrazlič¬ nejše instrumente, telekomunikacijske naprave, bencinske črpalke (ne pri nas), gospodinj¬ ske aparate, medicinsko opremo, elektronske igrače itd. Za krmiljenje prikazalnika s teko¬ čimi kristali uporabljamo izmenično napetost s frekvenco 30 do 100 Hz. Frekvence pod 30 Hz povzročajo vidno utripanje številk na prikazalniku, frekvence nad 100 Hz pa povečajo porabo električnega toka. Kaj odlikuje prikazalnik s tekočimi kristali? Predvsem majhna poraba energije in razširjeno temperaturno območje delovanja, ki sega od —35°C do + 85°C. Ob uporabi prikazalnikov je potrebno manjše število kontaktov s po¬ močjo multipleksiranja. Ker so prikazalniki ploščate oblike, imajo majhno maso; so pa dobro vidni tudi pri bleščeči sončni svetlobi. In končno, možna je tudi izdelava na podlagi posebnih zahtev s specialnimi oblikami znakov in velikostjo prikazalnika. Marjan Kralj TIM 4 • 147 • 86/87 Miha Zorec Elektronski tremolo Efekt, ki spreminja amplitudo oz. glasnost glasbila, imenujemo TREMOLO. To je v bistvu ampli- tudni modulator, ki v ritmu nekaj hertzov spreminja glasnost instru¬ mentov. Zvok glasbila postane za¬ radi spreminjanja glasnosti niha¬ joč, da se zdi, kot bi instrument pla¬ val po zraku. S spreminjanjem stopnje modulacije spreminjamo tudi jakost efekta in tako lahko do¬ bimo le neznatno trepetanje ali ostro prekinjanje zvoka (kot pri tamburici). Tako moduliran zvok lahko mešamo z normalnim signa¬ lom ali pa ga kar direktno vodimo na NF ojačevalnik. Za izvedbo tega efekta potrebuje¬ mo: amplitudni modulator in sinu¬ sni nizkofrekvenčni modulator (od 5 do 20 Hz). NF oscilator je polju¬ ben. Važno je le, da se mu lahko spreminja frekvenca. Na sliki 1 je prikazan NF oscilator z operacij¬ skim ojačevalnikom LM 741, ki de¬ luje po principu fazne premaknitve signala. Frekvenco spreminjamo s potenciometrom P1. Amplitudni modulator je vezje, ki vhodnemu signalu spreminja am¬ plitudo. Izvedb amplitudnih modu¬ latorjev je veliko, princip pa je pri vseh enak. Delovati morajo kot pa¬ sivni (lahko tudi aktivni) elementi, katerim z zunanjim električnim sig¬ nalom spreminjamo slabljenje oz. ojačenje od 1 pa do neke vrednosti. Na shemi 2 je prikazan zelo eno¬ staven modulator, ki ima veliko pomanjkljivosti, vendar je zaradi svoje enostavnosti in cenenosti kljub temu zelo zanimiv. Celo vezje sestavljata le dve diodi in par upo¬ rov ter kondenzatorjev. Diodi D1 in D2 sta germanijevi diodi (1 N914), ki delujeta kot napetostno kontroli¬ nilUofrclc**nčru osclluJvr ; ran potenciometer. Slaba stran tega modulatorja je, da je stopnja modulacije omejena in nivo vhod¬ nega signala mora biti dovolj nizek. Nivo vhodnega signala mora biti pod 0,6Vpp, drugače pride do po¬ pačenja signala. Na shemi 3 je blok shema integri¬ ranega vezja CD4007, ki je vezano kot elektronski potenciometer. Vezje CD 4007 vsebuje 6 MOSFET tranzistorjev. Prva dva (T1, T2) uporabljamo kot negator, ostale štiri pa po parih vežemo skupaj, tako da dobimo napetostno kontro¬ liran potenciometer. Z napetostjo na vhodu odpiramo oz. zapiramo tranzistorje, in to izmenoma. Ko se zgornja vezava tranzistorjev (T3, T4) zapira, se spodnja (T5, T6) odpira ali obratno. Upornost med točkama A in B je stalna, točka C pa potuje proti masi oz. proti vhod¬ nemu signalu in deluje kot drsnik na potenciometru. izhod 15 Hz) LM 741 (0,6 V max Slika 2 '8 >9 '10 'n h2 l 13 , 14 JTpi regulacija rV, frekvence^fj masa R6 R3 g J) G^~h * 15V Ploščica tiskanega vezja za NF modulator TIM 4 • 148 • 86/87 Seznam materiala: 1. izvedba AM: Nizkofrekvenčni oscilator: Kondenzatorji: Kondenzatorji: C1 = C2 = C3 = 330 nF C4 =100nF Upori: R1 = 4k7 R2 = 47 k R3 = 1 M R4 = 47 k R5 = 47 k R6 = 50 k Potenciometri: P1 = 100k C1 = 10/iF C2 = 470 nF R1 = 1 k R2 = 10k R3 = 220 k R4 = R5 = R6 = 1 k 2. izvedba AM: Kondenzatorji: C1 = C2 = C3 = 10/jF P1 = 100 k integrirano vezje: CD 4007 izhod Kondenzatorji C1, C2, C3 ločujejo zunanja vezja od modulatorja. Globino modulacije oz. intenziv¬ nost efekta reguliramo s potencio¬ metrom P1. Elektronski tremolo vežemo med glasbeni instrument in predojače- valnik. Ploščica tiskanega vezja za drugo izvedbo Integrirano vezje: LM 741 (ali kako drugo) na oscilator i masa izhod vhod | R 6 N /R5 R4 R3_ l C2 C3 D1 D2 |CD4007j| ^ Ploščica tiskanega vezja amplitudnega modulatorja 6 jtri.ra _ jlOOkA (globina modulacije) Slika 3 C3 na P1 v hod C 1 IM r~ i t <0 4i (, 3 % CD 4007 _L « m % i * r im mm f -j p— »oscilator C2 izhod Slika 4 TIM 4 • 149 • 86/87 Matej Pavlič Alfred Bernhard Nobel — in Nobelove nagrade (ob 90-letnici smrti) OB LETNICE... ».. .Vse svoje ostalo vnovčljivo premoženje, ki ga bom zapustil ob smrti, se bo uporabilo takole: kapital, naložen v varne premičnine, bo rabil kot sklad, katerega dohodki se bodo delili vsako leto lju¬ dem, ki bodo imeli tisto leto največje zasluge za človeštvo. Ti do¬ hodki se bodo delili na pet enakih delov. Prvi bo dodeljen avtorju najbolj pomembnega odkritja ali iznajdbe v fiziki, drugi avtorju najbolj pomembnega odkritja ali iznajdbe v kemiji, tretji avtorju najbolj pomembnega odkritja v fiziologiji ali medicini, četrti del bo dodeljen avtorju najbolj pomembnega, idealistično navdihnje¬ nega literarnega dela, peti del pa bo dobila osebnost, ki bo naj¬ več ali najbolje prispevala k zbliževanju med narodi, za odpravo ali zmanjševanje stalnih armad, za sklicevanje in propagiranje pacifičnih zborovanj. Nagrade bodo podeljevali: za fiziko in ke¬ mijo Švedska akademija znanosti, za fiziologijo in medicino Insti¬ tut Karolinška v Stockholmu, za literaturo akademija v Stockhol¬ mu, za obrambo miru pa komisija petih članov, ki jih vsakih šest let izvoli norveški Storting. Izrecno želim, da se nagrade podelju¬ jejo povsem neupoštevaje narodnost, tako da jih bodo dobili naj¬ bolj zaslužni, pa naj bodo Skandinavci ali ne...« Alfred Bernhard Nobel Pariš, 27. nov. 1895 Nobela pozna svet zaradi dveh stvari: izumil je dinamit in ustanovil sklad za podelitev vsakoletnih No¬ belovih nagrad. Vznemirljiva živ¬ ljenjska zgodba tega samosvojega Šveda, ki je prijavil kar 129 paten¬ tov, pa je malo znana. Rodil se je v Stockholmu, 21. okto¬ bra leta 1833. Ker je imel njegov oče, ki je bil znan izumitelj — sa¬ mouk, tovarno za izdelavo pod¬ vodnih min (ki jih je sam izumil) in je ruska vlada kupila patent ter najela Nobela starejšega za nadzorova¬ nje izdelave, se je leta 1842 vsa družina preselila v Petrograd (Pe- tersburg). Malega Alfreda so pri¬ vatno vzgajali domači učitelji, leta 1850 pa je odšel študirat v ZDA. Po vrnitvi v Rusijo je novopečeni kemik začel pomagati očetu pri novem načrtu — izdelavi eksplo¬ ziva iz nitroglicerina, ki ga je leta 1847 odkril italijanski kemik Asca- nio Sobrero. Ko se je krimska vojna končala, se je Nobelova družina leta 1859 vrnila na Švedsko in po¬ stavila tovarno za izdelavo nitrogli¬ cerina, ki pa jo je spričo velike eks¬ plozivnosti in občutljivosti te snovi na tresljaje že pet let kasneje raz¬ neslo. V nesreči je izgubil življenje tudi Alfredov mlajši brat Emil. Za¬ radi vsega tega je Švedska vlada prepovedala obnovo tovarne, mladi Nobel pa je s poskusi z nitro¬ glicerinom trmasto vztrajal. Ker de¬ lavcev kljub pogostim nesrečam nikakor ni bilo mogoče pripraviti, da bi z eksplozivom previdno ravnali, je zaradi zmanjšanja nevarnosti — vsaj za okolico — vse poskuse Alfred Bernhard Nobel (21. 10. 1833 — 10. 12. 1896) prenesel na splav sredi jezera. Tam je leta 1865 Alfred Nobel do¬ segel svoj izredno pomemben izum — vžigalno kapico z živosre- brnim fulminatom, s katerim je bilo mogoče zanesljivo in po želji po¬ vzročiti eksplozijo nitroglicerina. Ta vžigalna kapica je podlaga za vso poznejšo tehnologijo eksplozivov in čeprav je omogočila široko upo¬ rabo nitroglicerina, ni prav nič olaj¬ šala prevažanja tega »hudičevega olja« in ravnanja z njim. Nobelove raziskave je poleg tveganega na¬ čina življenja njega in njegovih po¬ močnikov, ki so bili stalno v smrtni nevarnosti, zaviralo tudi nasproto¬ vanje močnih podjetij (npr. Du Pont), ki so izdelovala smodnik. Kljub vsemu pa je Nobel še naprej iskal pot, po kateri bi ukrotil nevarni nitroglicerin. In leta 1866 mu je to tudi uspelo. Pri iskanju porozne neeksplozivne inertne snovi, ki bi jo lahko prepojil z nitroglicerinom in ga tako iz tekoče spremenil v trdno snov, je preko papirja, žagovine, stisnjenega prahu in suhe gline pri¬ šel na nenavaden, a v naravi po¬ gost mineral, na kremenčevo peno. Testu podoben eksploziv, ki ga je tako dobil, je bil še vedno pre¬ cej močnejši od smodnika, z njim pa je bilo tudi enostavno ravnati. Pri nadaljevanju poskusov z me¬ šanico nitroglicerina in kremen¬ čeve pene (zemlje, ki je vsebovala kremenaste oklepe mikroskopsko majhnih, v kolonijah živečih alg) je namreč ugotovil, da nitroglicerina v njej brez detonatorja ni mogoče vžgati, brez njega pa je zmes po- TIM 4 • 150 • 86/87 polnoma nenevarna. Novo zmes je Nobel imenoval »dinamit« in palice iz dinamita so hitro zamenjale ne¬ varni nitroglicerin kot eksploziv. Leta 1875 je v svojem laboratoriju v Sevran—Livryju Nobel iznašel še eksplozivno želatino in »gelignit« (ali dinamitno gumo — mešanico nitroglicerina in strelnega bom¬ baža ali nitroceluloze), ki je bil močnejši in še lažji za uporabo kot dinamit. Na račun teh odkritij in naftnih vrtin pri Bakuju v Rusiji, katerih lastnik je bil, je Nobel silno obogatel. Kot najslavnejši in največji industrialec svojega časa se je naselil v Parizu, v ulici Malakoff 59. Nobel je bil v očeh sveta izumitelj strašnega orodja vojne in ljudje ni¬ koli niso hoteli verjeti, da je izumi¬ telj in izdelovalec dinamita v resnici upal, da bo njegov eksploziv prav zaradi svoje strašnosti pripomogel k preprečitvi vojn. Sam je namreč nekoč rekel: »Tistega dne, ko se bosta dve armadi lahko uničili v se¬ kundi. se bodo vsi civilizirani narodi ustrašili vojne!« Daje bil Nobel zelo samosvoja osebnost in je bil zato vseskozi čemeren, osamljen in ne¬ priljubljen samotar, priča tudi na¬ slednji opis samega sebe: »Glavna vrlina: nikoli ni nikogar nadlegoval. Glavne napake: brez družine, slab značaj, slaba prebava. Edina želja: da ne bi bil živ pokopan. Pomembni dogodki: nič posebnega.« Alfred Nobel, »najbogatejši evropski po¬ tepuh«, kot so ga nekateri imeno¬ vali, je napisal dramo z naslovom »Beatrice Cenci«, poleg tega, da je bil kemik, pa je bil še poliglot in po¬ tujoči pevec. Ob njegovi mogočni osebnosti pa je še ena. nekoliko zabrisana osebnost Berthe Kinsky, kasnejše baronice von Suttner, ki je bila nekaj zadnjih let njegova taj¬ nica in upraviteljica. Tej odlični, in¬ teligentni. občutljivi in kultivirani ženski, ki je bila nekakšen dobri duh svojega spoštovanja vrednega delodajalca, se moramo zahvaliti, da imamo poleg ostalih petih tudi Nobelovo nagrado za mir. Ko je namreč Nobel leto pred smrtjo sklenil, da večino svojega ogro¬ mnega imetja — 9,200.000 dolar¬ jev (ali 31 milijonov švedskih kron) zapusti skladu za vsakoletno po¬ deljevanje nagrad na različnih pod¬ ročjih in je prvotno oporoko zaradi nekaterih pravnih »lukenj« kar tri¬ krat spremenil, je v tretjo verzijo, ki je na začetku tega sestavka, iz ob¬ čudovanja, verjetno pa tudi iz lju¬ bezni do Berthe vključil še klavzulo v korist miru na svetu. Ko je Alfred Nobel 10. decembra 1896 umrl v italijanskem San Remu in so prebrali njegovo opo¬ roko, so jo nekateri hoteli spodbiti. Kar pet let pravniških bitk je bilo treba, da so po pravni poti potrdili veljavnost oporoke. Prve nagrade so podelili prav ob izbruhu druge znanstvene revolucije. Prvo na¬ grado za fiziKo je prejel Nemec VVilhelm Konrad »Rontgen (1845—1923), čigar odkritje rent¬ genskih žarkov je to revolucijo tudi pričelo. Leta 1905 je dobila Nobe¬ lova nagradoza mirtudi Bertha von Suttner. Od leta 1901 Nobelove nagrade podeljujejo vsako leto, izvzemši vojnih let 1940—1942, na dan No¬ belove smrti (10. decembra) iz obresti glavnice, namenjene tistim posameznikom ali organizacijam, ne glede na narodnost, ki imajo največ zaslug za človeštvo pri od¬ kritjih na področju fizike, kemije, medicine in fiziologije, književnosti in pri prizadevanjih za mir v svetu, od leta 1968 pa podeljujejo še na¬ grado za najpomembnejša odkritja na področju ekonomskih ved. Vi¬ šina nagrad je za vse kategorije enaka in znaša 40 000 do 50 000 dolarjev. Gre namreč za priznanje dobitniku, ne pa za bogastvo. Po¬ samezna nagrada se sme razdeliti med največ tri dobitnike, lahko pa se sploh ne podeli, če komisija smatra, da je nihče ni zaslužil. Vendar pa se vsaka posamezna nagrada mora podeliti vsaj enkrat v petih letih. Doslej sta edino Marie Sklodovvska-Curie (leta 1903 in 1911) ter Linus Carl Pauling (leta 1954 in 1962) dobila po dve nagra¬ di, vendar na dveh različnih pod¬ ročjih. Dve nagradi na istem pod¬ ročju sta bili doslej podeljeni le ženevskemu Mednarodnemu od¬ boru Rdečega križa. V letih 1937—1945 je nacistični režim prepovedal sprejemanje nagrad, zato med dobitniki ni nobenega nemškega državljana. Med nobelovci imamo Jugoslovani književnika Iva Andrica, ki je na¬ grado dobil leta 1961, in sicer za zgodovinski roman »Most na Drini«. Prav lahko bi bil med nobe¬ lovci tudi Nikola Tesla, ki pa je leta 1912 ponujeno nagrado, ki naj bi jo delil s T. A. Edisonom, odklonil. Po Nobelu se imenuje Nobelov in¬ stitut na Švedskem, na katerem so leta 1958 prvič izločili element 102 in ga imenovali »nobelij«. To je transuranski umetni radioaktivni kemični element. Izotop No 254 z razpolovno dobo treh sekund so dobili z osvetljevanjem transuran- skega elementa z ioni velikih ener¬ gij- Kljub temu, da so ga imeli za čuda¬ ka, je bil Nobel izredno pošten člo¬ vek. Zavedal se je svojih zaslug, ravno tako pa je cenil tudi zasluge drugih. Tako je izumitelju nitrogli¬ cerina, osnovne sestavine njego¬ vega dinamita, Sobreru, preskrbel zanesljivo zaposlitev in gotov za¬ služek. Tudi svojega ogromnega premoženja ni zaslužil le s trgova¬ njem z dinamitom v vojaške name¬ ne. pač pa ga je kar 90 odstotkov pridobil iz uporabe eksploziva za civilno rabo: v rudnikih, pri graditvi cest, vrtanju predorov... V ta namen ga je tudi iznašel in v ta namen bi ga moralo človeštvo upo¬ rabljati, pa ne bi bilo tako težko vsako leto poiskati novega nobe¬ lovca za mir. TIM 4 • 151 • 86/87 Lovimo muhe Posedemo v krog. Vsi držimo obe roki na kolenih. Eden izmed nas se postavi v sredino kroga in lovi muhe, to se pravi, vrti se in tleska z dlanmi, njegova glavna naloga pa je, da nenadoma udari koga izmed nas, ki sedimo v krogu okoli njega, po roki. Tisti, katerega vzame lovec na muho, sme roke brž umakniti, a jih mora takoj nato spet položiti na kolena. Ko tisti, ki muhe lovi, koga zadene, zamenjata vlogi. Na pet korakov zgrešimo vrata Prepričajmo se sami. Vzemimo manjšo žogo ali kepo papirja ter se postavimo pet korakov od odprtih vrat tako, da jim kažemo hrbet. Glavo smemo zasukati na levo, mečemo pa le z desno roko. Če se še tako trudimo, nam ne bo uspelo zadeti vrat! Če jih hočemo zadeti, moramo meriti tako, kot bi hoteli zadeti dva do tri korake na desno od vrat. Potem bo žoga zletela skoznje. Vžigalice ne moremo preskočiti Na prvi pogled smešna naloga po¬ stane trši oreh v primeru, če polo¬ žimo vžigalico tik ob steni — pa naj jo kdo preskoči, če more! Prav tako je to neizvedljivo, če vži¬ galico položimo na tla in jo posku¬ šamo preskočiti, ne da bi pri tem upognili glavo, život ali kolena. MALE ŽELEZNICE Vlado Zupan Kozolci, znamenja, plotovi Komaj smo dobro začeli s to našo »nadaljevanko« o po¬ stavljanju makete, že je pred nami četrta številka Tima. Pustimo tokrat hiše in tovarne ob strani in se lotimo drobnih izdelkov, ki jih tako pogosto srečujemo v naši lepi deželi — kozolcev, znamenj ob poteh, ograj in po¬ dobnega. Tu bo še bolj prišla do veljave naša domisel¬ nost in iznajdljivost. Za lažjo odločitev, kaj še postaviti na našo maketo, da bo videti čimbolj resnična, pojdimo nekajkrat »z odprtimi očmi« po naši okolici, po mestu in Slika 1. Skica kozolca, ki ga bomo napravili za našo maketo TIM 4 • 152 • 86/87 na deželo Oglejmo si tudi fotografije, saj imamo celo vrsto res lepih knjig, kot so ZAKLADI SLOVENIJE, ATLAS SLOVENIJE, LJUDSKA UMETNOST NA SLO¬ VENSKEM in podobne. Povsod bomo našli lepe slike in koristne ideje za naše današnje delo. Izrazito slovenska značilnost so kozolci, ki jih je opisal že Valvasor v svoji SLAVI VOJVODINE KRANJSKE. Veliko lepega je o kozolcih napisal tudi Lesar v svoji knjigi LESENE HARFE, večni spomenik pa jim je posta¬ vil arhitekt Mušič s knjigo ARHITEKTURA SLOVEN¬ SKEGA KOZOLCA. Na Gorenjskem bomo našli pre¬ težno enojne razpotegnjene kozolce od enega do dese¬ tih polj, za Dolenjsko in Štajersko pa so značilni dvojni, vezani kozolci ali toplarji. Pravi stari kozolci so leseni in kriti z lesenimi deščicami, dandanes pa postavljajo ko¬ zolce z betonskimi stebri in salonitno kritino. Tako se iz¬ gublja čar pristnosti in skladnosti z naravo. Danes bomo opisali izdelavo enojnega kozolca s tremi polji. Če smo si ogledali resnične kozolce, smo lahko ugotovili, da so kaj različno dolgi in visoki. Širina enega polja znaša od treh do petih metrov, višina pa od treh do štirih. Če pre¬ nesemo to v merilo naše makete, bi lahko polja merila od 30 do 42 milimetrov. Odločili smo se, da bo naš kozo¬ lec imel polja velikosti 35x35 milimetrov. Kozolec si najprej narišemo v naravni velikosti, kot nam to prika¬ zuje slika 1. Za izdelavo bomo seveda uporabili les (vži¬ galice, zelo tenke letvice in furnir). Nekaj tega je prika¬ zano na sliki 2. Navadne vžigalice so dolge kakih 40 mm in debele 2 mm, torej kot nalašč za prečne late v kozol¬ cu. Za pokončne stebre si moramo pripraviti letvice pre¬ reza 2x4 mm. Pred leti so se dobile tako debele in kakih 100 mm dolge vžigalice, iz katerih so se dali izdelati prav lepi stebri. Najprej odrežimo iz letvice 4 stebre dolge 35 mm. Ker bomo v kozolec vstavili 7 lat. moramo v vsak steber na¬ praviti po 7 luknjic, skozi katere bomo vtaknili vžigalice. Na vsak steber z ostro ošiljenim trdim svinčnikom zari¬ šimo točno po sredini črto. Na njej zaznamujmo prvo luknjico 3 mm od roba stebrička, naslednje pa na vsakih 5 mm. Zdaj pa je treba na teh mestih zvrtati 2 mm široke luknjice, kar ni prav lahko, saj nam bo kak steber tudi razklalo in bo treba napraviti novega. Za vrtanje bo naj¬ bolj primerna mala ročna vrtalna priprava, kamor vsta¬ vimo ostro nabrušen konični sveder, ki les reže in ne kolje. Zdaj pripravimo vžigalice za late Seveda bi bilo najbolje, če bi imeli 118 mm dolge »late«, ker bi bilo se¬ stavljanje lažje. Sicer vzamemo 14 vžigalic dolžine 41 ali 42 mm za obe zunanji polji in 7 vžigalic točno 37 mm dolgih za notranje polje (35 mm je široko polje, po 1 mm pa sežejo na vsaki strani v steber). Najprej sestavimo srednje polje, tako da vstavljamo vži¬ galice v en in drug stebrič, vendar smejo le za 1 mm v steber, saj mora ostati v stebru 1 mm še za late zunanjih polj. Ko je to sestavljeno, oba stebra ob notranji strani pri latah namažemo z vinilacetatnim lepilom (MITOL), po¬ ložimo polje na gladko podlago, pokrijemo z deščico in obtežimo s steklenico polno vode. Ko je lepilo vezalo, nadaljujemo z obema zunanjima poljema. V zunanji steber vtaknemo vžigalice tako. da gledajo 4 mm iz ste¬ bra. nato pa vžigalice vtikamo še v steber že zlepljenega polja. Potem stike dobro namažemo z lepilom in obte¬ žimo. Sedaj je treba narediti še streho. Najprej prilepimo na vse štiri stebre 5 mm pod vrhom 12 mm dolgo letvico iz vžigalice. Za streho bomo odrezali iz furnirja dve ploskvi dolgi 123 in široki 11 mm. S tenkim rjavim floma¬ strom bomo narisali podolžno in prečne črte, tako pona- Slika 2. Material, ki ga bomo uporabili za izdelavo kozolca, pa tudi raznih drugih lesenih predmetov. Poleg navadnih vžigalic se dobijo včasih tudi dru¬ gačne, ki so večje in velikokrat prav uporabne pri našem delu. Tudi preprosta palička od sladoleda nam bo prišla prav Slika 3. Kozolcem se vidi, da niso narejeni iz plasti¬ ke, zato pa bodo maketi dajali še bolj resnični videz Slika 4. Preprosta skica dveh znamenj. Na levi je slopno znamenje, na desni pa v obliki kapelice z nišo TIM 4 • 153 • 86/87 zorimo leseno kritino. Nato odrežemo 123 mm dolgo in 2 mm debelo letvico in jo prilepimo na eno ploskev. Ko je lepilo dodobra suho, prilepimo na to letvico še drugo ploskev, tako da je med njima kot približno 90 stopinj. Nato prilepimo steno na štiri prečne letvice — lepilo OHO bo v ta namen boljše. Končno streho pobarvamo s svetlorjavo vodeno barvo. Na stebre lahko spodaj na obe strani nalepimo še 10 mm dolge opornike iz vžiga¬ lic, kot je narisano na sliki 2. Kako je tak kozolec videti, pa kaže slika 3. En sam kozolec bo verjetno za maketo premalo. Na podoben način lahko naredimo še kakšne¬ ga, morda enega s štirimi polji, drugega pa le z dvema. Ko bomo malo bolj izurjeni v tem delu, se lotimo izdelave toplarja, dvojnega kozolca. Najprej bomo naredili dva popolnoma enaka kozolca s po dvema poljema, nato pa ju bomo povezali in napravili streho, podobno kot pri hiši. Slovenija pozna še eno zanimivost, ki krasi našo pokra¬ jino — znamenja ob poteh. Takole pravi Marjan Zadni- Slika 5. Tu vidimo posamezne faze izdelave zname¬ nja. Najprej narišemo na letvico obrise znamenja, nato ga izrežemo, končno pa pobarvamo in odža¬ gamo pa_ ja, _ P -—' ‘TIT ll pC 'U u A B Ul F c Slika 6. Nekaj preprostih ograj ali plotov, ki bodo popestrili našo maketo kar v svoji knjigi o znamenjih: »Po vsej slovenski zemlji so posejana znamenja, ob cestah in kažipotih, sredi polj in gozdov, na robu vasi in na trgih, na planem in v bregu stoje.« Verjetno ste že sami opazili, da so zelo različna. Spominjajo nas na razne dogodke v preteklosti. So raz¬ nih oblik, lesena, zidana ali kamnita. Na sliki 4 sta nari¬ sani dve najbolj pogosti. Na levi je slopno znamenje: na podstavku stoji ne prevelik štirioglat slop. ki je največ¬ krat pokrit s piramidasto strešico. Na desni je zidano znamenje v obliki kapelice z nišo. Naredimo nekaj takih znamenj za našo maketo, treba jih bo le izrezljati iz lesa. Takole znamenje je navadno visoko do tri metre, široko pa kak meter v kvadratu. Mi bomo napravili 25mm vi¬ soka znamenja, slopni bo meril spodaj 6 mm, zgoraj 9 mm, strešica pa 11 mm. Kapelica bo od 8 do 10 mm ši¬ roka. Nekje moramo dobiti 11x11 mm debele letvice iz mehkega lesa z gostimi letnicami. Na letvico, ki naj bo nekoliko daljša, da jo bomo lažje držali pri izrezovanju, bomo narisali obrise znamenja, kot je prikazano na sliki 5. imeti moramo zelo oster nožiček, seveda pa moramo paziti, da se ne urežemo. Ko bo znamenje izrezano, ga temeljito zbrusimo na vseh straneh, da dobimo lepe, ostre robove. V kapelico bomo izdolbli kake tri milimetre globoko nišo. Z ostrim nožem, lahko z japonskim rezi¬ lom, najprej zarežemo po robovih in posebno v kotih. Nato s pilo »nabrusimo« manjši izvijač, ki ga porabimo kot dleto, da z njim izsekamo les iz niše. Znamenja na koncu obarvamo z belo tempero, kateri smo dodali kan¬ ček okra. Na slopno znamenje »narišemo« sliko — par zavitih črt in pikic, v nišo pa nekaj kipcu podobnega. Streho navadno pobarvamo opečnatordeče. Gotovo znamenje z ločno žagico odžagamo od letvice. Ob kolovozih med pašniki, posebno v hribovitih prede¬ lih, naletimo na razne preproste in slikovite ograje, plo¬ tove, ki preprečujejo živini uhajanje s pašnika. Tudi na naši maketi imamo kje kakšen položen grič, čez kate¬ rega teče zvit kolovoz. Ob njem postavimo leseno ogra¬ jo. Na sliki 6 so tri različne lesene ograje. S prvo bo malo dela, z drugima dvema nekaj več. Najbolj preprosto ograjo naredijo kmetje tako, da na vsake 4 metre zabi¬ jejo v zemljo kak meter visok kol in nanj pribijejo po dve lati. Za tako ograjo bomo narezali 10 mm dolge koščke iz vžigalic za pokončne kole in celo vžigalico brez gla¬ vice za podolžne late, lahko pa vzamemo tudi zobotreb¬ ce, vendar ročno izdelane, ki so različno debeli — ograja bo videti bolj resnična. Na pokončne količke bomo nalepili late, kot kaže že omenjena slika. Lahko lepimo po nekaj polj skupaj, odvisno od tega, kako dolge ravne ograje bomo rabili. Lahko jo tudi pobarvamo s svetlorjavo vodeno barvico. Na maketo jo prilepimo ali pa zvrtamo v pobočje iz stiropora luknjice, kamor vtak¬ nemo količke. Nekaj več dela bomo imeli z ograjo »B«. Na podobno ogrodje kot pri prvi ograji (dovolj pa bo le ena lata) nalepimo deščice. Te narežemo iz furnirja: nanj narišemo z ostrim svinčnikom vzporedne črte v razdalji 2 in 3 mm. Z ostrim japonskim rezilom narežemo trakove in nato s škarjami odrežemo 10 in 11 mm dolge koščke — to so naše deščice. Mere so različne, saj tudi v naravi taka ograja ni sestavljena iz enakih desk. Še lepša bo ograja »C« (glej sliko). Verjetno pa boste sami našli še druge oblike in tako popestrili svojo maketo. Podobno naredite tudi kažipote, ob cesti, ki pelje proti mestu, pa kakšne reklamne napise. Skratka, pustite domišljiji prosto pot, veselje ob lepi maketi bo odtehtalo vložen trud, da ne omenim pohval, ki jih boste deležni od občudovalcev vaše makete. TIM 4 • 154 * 86/87 Stoletne novotarije — električni dostavni voziček Pri družbi Pennsylvania Railroad so leta 1908 na vseh kolodvorih uvedli električne dostavne vo¬ zičke za prtljago. Kar se tiče zu¬ nanjosti, je bil voziček po videzu podoben ročnim dostavnim vozič¬ kom, ki jih lahko vidimo na vseh drugih kolodvorih. Potrebno po¬ gonsko silo mu je dajal elektromo¬ tor, ki je bil skrit v posebej za to pri¬ rejeni skrinji, pod nakladalno ploščo vozička. Vozički so bili opremljeni z motorjem podjetja VVestinghouse. Motorje potreboval za svoje delovanje napetost 20 V. Konstruktorji so uporabili dvojni zobati prenos, vsak motor pa je bil opremljen s stikalom, ki so ga pri¬ klapljali s premikanjem ojnice. To je bilo pravzaprav varnostno stika¬ lo, kajti voziček se ni mogel prema¬ kniti, dokler os ni bila dvignjena. Kadar je bila os spuščena, se je voziček v trenutku ustavil. Naložen voziček je dosegel hitrost okoli 10 km na uro, izmenjalno stikalo pa je omogočalo tudi vzvratno vožnjo. ZA KANČEK KEMUE Bojan Rambaher Kako si naredite sladkor Ali je sploh možno, da si lahko pri krožku na dokaj preprost način na¬ pravite sladkor? Je mogoče, če¬ prav ga ne boste mogli »pridelati« ne vem kakšno količino. Pri vsem gre le za poskus, pa še pri njem so pripomočki in oprema omejeni. Kljub temu lahko pridobite okoli 30 g kristalnega sladkorja na na¬ slednji način: Priskrbite si gomolj sladkorne pese in ga najprej temeljito očistite in umijte. Nato peso nastrgajte na strgalu in si od nastrgane gmote natehtajte okoli 100 g. To količino nato zmečkajte v posodi v kašo. V primerno posodo nalijte pol litra 15-odstotnega apnenega mleka (apneno mleko napravite tako, dav posodo date nekaj kosov žganega apna in nanje počasi pazljivo nali¬ vate vodo in neprestano mešate. Pri tem bo najprej nastala gosta kaša, ko pa boste dodali še več vode, bo iz kaše nastalo apneno mleko) in to mleko zmešajte s pri¬ pravljeno pesno kašo. Pustite, da se zmes v posodi nekaj ur luži, pri tem pa jo od časa do časa zmešaj¬ te. Sladkor iz pesne kaše se zaradi apnenega mleka počasi izluži, vendar v dokaj majhni količini. Zmes nato prefiltrirajte in pretlačite skozi čisto krpo v drugo posodo. Pretlačen ostanek izperite v pri¬ bližno tretjini litra čiste vode in ga zopet pretlačite skozi filter v drugo posodo. Pozneje lahko vsebino obeh posod zlijete skupaj. Da bi v posodi nastal sladkorni sok, morate dodati ogljikov dioksid, da se apno popolnoma izgubi. Potem tekočino sfiltrirajte in nekoliko ru¬ menkast sok, ki nastane, s parje¬ njem (izhlapevanjem v vodni kope¬ li) čimbolj zgostite in nato ohladite. V sirupasto maso dajte nekoliko sladkorja, da bi pospešili kristaliza¬ cijo. Nastale kristale sladkorja na¬ zadnje vložite med filtrni papir in posušite. Vedeti pa morate, da ves sladkor ne kristalizira, ampak ga nekaj še ostane v sirupasti masi. Je v sadju sladkor? Razumljivo, da je v sadju sladkor, pa naj bo to ribez, jabolko, sliva ali pa grozdna jagoda. Z naslednjim poskusom se lahko prepričate, da to drži. V epruveto nalijte okoli 2ccm vode in vanjo iztisnite nekaj kapljic grozdnega soka iz jagod grozdja. V TIM 4 • 155 • 86/87 epruveto nato dodajte okoli 11 ccm natrijevega hidroksida Na(OH )2 (pazite, ker je jedek) in nekaj kapljic raztopine bakrovega sulfata CuS04. To raztopino si pripravite tako, da v 4 ccm vode raztopite nekaj kristalov bakrovega sulfata — modre galice. Nastaio zmes do¬ dobra pretresite in potem zagrejte nad plamenom. Pozor, epruveto morate držati tako, da je ustje obrnjeno stran od vasi Tudi tukaj bi bilo prav, da spregovorimo o varnosti. Zmes, ki jo grejete, se na koncu pobarva rdeče, kar je dokaz, da je v grozd¬ nih jagodah resnično sladkor, in to grozdni sladkor. Za nadaljnji poskus boste potrebo¬ vali suhe krušne drobtine, ki jih vsujte v epruveto, ki naj bo do ene tretjine napolnjena z vodo. S teme¬ ljitim stresanjem si pripravite krušni lug, vendar se nam v njem ne po¬ sreči dokazati prisotnosti sladkorja (glej prejšnji poskus), če pa name¬ sto suhih drobtin uporabite košček dobro prežvečenega kruha, se rdeča barva pojavi. Zakaj? Zato ker slina vsebuje snov, zaradi katere se škrob (v našem primeru dek- strin) spremeni v grozdni sladkor. NA KRATKO Bojan Rambaher Vulkanska orožarna Verjetno ni nikogar med vami, ki bi se mu izmuz¬ nilo obvestilo po radiu, slika v časopisu ali pa oddaja po televiziji, ki bi obveščala svetovno jav¬ nost o vulkanski katastrofi. Te so tudi v bližnji pre¬ teklosti zadele nekatera področja v Severni, Srednji in Južni Ameriki, v Vzhodni Aziji in na Sici¬ liji. Pretresljive fotografije in filmski posnetki ter grozljivi statistični podatki, ki pretvarjajo izgub¬ ljena življenja in materialno škodo v gole številke, za nas ostajajo nekaj nepredstavljivega. Prebiva¬ lec naših krajev, kjer je zadnji vulkan ugasnil pred 300.000 leti, zares težko razume obseg vulkan¬ ske katastrofe in si predstavlja vse oblike, v kate¬ rih se pokažejo elementarne prvine narave. Danes vam bomo predstavili vsebino vulkanska orožarne, ki je že samo v tem obdobju, do koder sega človeška pamet, ugonobila na stotine živ¬ ljenj. Sicer pa so že človekovi predniki umirali kot žrtve vulkanskega pepela — najstarejša znana najdba je stara dva in pol milijona let, žrtev pa je bil v tem primeru pokončen afriški hominid australo- pitekus afarensis. Vsekakor pa se v našem članku ne nameravamo ukvarjati z žrtvami, ampak z ognjeniki, povzroči¬ telji katastrof. Na naši Zemlji je približno 600 do 700 delujočih ognjenikov, ugaslih (morda je bolje, če rečemo mirujočih) vulkanov pa je nekajkrat več. Vsak izmed teh ognjenikov je nekoliko dru¬ gačen. Nekateri se že stoletja neškodljivo dimijo, drugi se vedejo, kot da so prenehali delovati, potem pa iznenada izbruhnejo s strašansko silo, v kraterju nekaterih vre jezero lave, zopet v drugih pa se modro lesketa jezero deževnice. Kljub po¬ vedanemu jih lahko razdelimo v določene skupi¬ ne. Najpomembnejše znamenje vrste vulkana ni niti oblika, niti višina, niti vzrok izbruha in njegove žrtve, ampak lastnosti magme (po izlitju iz kraterja magmo imenujemo lava), ki je odvisna od njene kemične sestave. Izmed vseh lastnosti, ki opre¬ deljujejo lavo, je najznačilnejša viskoznost (leplji¬ vost, gostota). Ta ima največji vpliv na delovanje ognjenika. Razumljivo, da se redka lava razliva po velikih površinah in teče razmeroma zelo hitro, medtem ko lahko lepljiva, gosta lava zamaši dimni kanal (žilo ali dimnik) in tako ustvari pogoje za nenadno eksplozijo. Viskoznost magme je odvisna od njene sestave. Bazične lave so najredkejše in vsebujejo najmanj raztopljenih plinov in par. — Osnova teh lav je raztopljeni bazalt in podobne kamnine, ki izvirajo iz globljih plasti zemeljske skorje. Nasprotno temu so kisle in nevtralne lave — liparitna, trahitna, andezitna, dacitna — goste in vsebujejo mnogo plinov in par, ki iz lepljive lave ne morejo kar tako izhlapeti, ter tako povzročajo izbruhe, pri katerih se lava razprši v ozračje. V nekaj trenutkih se v zraku strdi in pade na zemljo v obliki peščenih izvržkov. V bistvu je orožarna ognjenikov preprosta: osnova so raztaljene kamnine, magma ali pa lava, in plini, ki izpuhtevajo iz notranjosti Zemlje. Včasih so ti elementi pomešani, včasih uhajajo iz ločenih ognjenikov. Na primer pri izbruhu vulkana Katmai na Aljaski leta 1912 je kisla lava iztekala iz razpoke na pobočju vulkana. Izbruh, zaradi kate- TIM 4 • 156 • 86/87 rega je odletel vrh vulkana, so povzročili plini, ki so izvirali iz magme. Ves gornji del stožca vulkana seje pri tem ugreznil, tako da je nastal krater pre¬ mera štiri kilometre in globok do 1100 metrov. V praksi imajo »napadalno oboroženi« ognje¬ niki najrazličnejšo obliko. Magma lahko odteka naravnost iz kraterja ali pa iz razpok v pobočju vulkana. Potoki lave so lahko zelo hitri in dolgi ter se lahko razlivajo na široko kakor voda (bazaltni potoki lave so lahko dolgi tudi do 72 km in lahko tečejo s hitrostjo do 60 km/uro — na primer pri izbruhu vulkana Mauna Lao na Havajskem otoč¬ ju) ali pa se zgrinjajo skupaj, bolj podobni grmadi tlečega koksa kot pa potoku lave, in nezadržno prodirajo naprej nekaj centimetrov, metrov ali pa kilometrov na uro. Hitrost gibanja se namreč spreminja glede na nagnjenost in obliko terena, vendar samo izjemoma presega hitrost pešca ali pa tekača. Potokom lave lahko ljudje uidejo, tako da le-ti povzročajo največjo škodo na imetju. Nasprotno temu so peščeni izvržki nevarnejši in zavratnejši ter imajo na vesti nemalo žrtev. Prihu¬ ljeno in nezadržno namreč zasipajo široko okolico vulkana in preden žrtve pomislijo na beg, je že prepozno — kot na primer v Pompejih. S svojimi mehanskimi in kemičnimi lastnostmi ogrožajo vse, na kar padejo, tako vodo kot hrano, polja, pridelke in pašnike, tako da kot posledica izbru¬ hov nastane tudi lakota. Na Islandiji je na primer leta 1783 po izbruhu vulkana Laki poginilo skoraj četrt milijona glav domače živine — ovce, gove¬ da, konji. Najnevarnejši niso veliki, nekajmetrski vulkanski bloki in skale ali pa vulkanske bombe, ki često padejo na zemljo še žareče, ampak na¬ sprotno droban vulkanski pepel z mikroskopsko majhnimi delci vulkanskega stekla. Veliki kosi pa¬ dejo le na pobočje vulkana ali v njegovo bližnjo okolico, vulkanski pepel pa se dvigne do 40 km vi¬ soko v atmosfero in lahko zasiplje velikanske po¬ vršine. Ker vulkanske izbruhe praviloma spremlja dež, ga voda ponavadi »splakne« z neba in tako preplavi velike površine ozemlja s plastmi jed¬ kega blata. Plinske vulkanske tvorbe so nevarne samo v iz¬ jemnih okoliščinah, večinoma pašo izven kraterja plini tako redki, da le redkokdaj povzročijo zastru¬ pitev. V določenih okoliščinah pa lahko prav vul¬ kanski plini povzročijo enega izmed najuničevai- nejših pojavov pri vulkanskih izbruhih — zaradi njih nastanejo vroči oblaki. Ta izjemni pojav se dogodi pri vulkanih tako imenovanega pelejskega tipa, to je vulkanih, ki so podobni ognjeniku Mt. Pelee na Martiniku, ki je leta 1902 uničil mesto St. Pierre in pogubil 20.000 njegovih prebivalcev. Za te ognjenike je značilna neobičajno lepljiva magma, ki kot zatič zamaši krater in stopnjuje pri¬ tisk v notranjosti vulkana. Iztisnjena, hitro strju¬ joča se magma čestokrat ustvari pravo stolpiča¬ sto tvorbo, iglo, vulkanski obelisk, ki lahko doseže višino do 400 m. Ko notranji pritisk nazadnje premaga upor hitro strjujočega se magmastega zatiča, vulkan eks¬ plodira in iz kraterja se izvali zmes vročih plinov in razpršene lave. Toplota zmesi v prvih trenutkih presega 1000°C, hitrost gibanja pa se približa 100 km na uro. Vroč oblak se vali po pobočju vul¬ kana in požiga gorljivi material, ubija ljudi in živali, uničuje rastlinje, zračni pritisk pa ruši zgradbe. Pred žarečim oblakom ni mogoče zbežati, škoda pa je velikanska. Nič manj uničevalni niso pojavi, ki pravzaprav ni¬ majo nič skupnega z originalno dejavnostjo vul¬ kanov — namreč potoki vulkanskega blata, laha- ri. in vulkanske poplave. K nastanku teh pojavov pripomore vulkan samo v toliko, da ustvari sred¬ stvo za njihovo uničujoče delovanje — to pa je v večini primerov voda. Potoki vulkanskega blata so pogost pojav v Indoneziji, od koder imajo tudi svoje drugo, v vulkanologiji redkeje uporabljeno ime —lahari. Na tem področju, ki je bogato z dež¬ jem, se namreč v kraterjih mirujočih vulkanov po¬ gosto napravijo jezera, ki so napolnjena samo z deževnico, ali pa, v slabšem primeru, z raztopino vsakovrstnih vulkanskih tvarin. Če se vulkan pre¬ budi, se voda iz kraterskega jezera po pravilu razlije po bregu, ki je v večini primerov iz peščenih vulkanskih izvrženin. Razumljivo, da se napravi grozljiva na pol tekoča zmes, ki se dokaj naglo zliva po pobočju in uničuje vse, od živih bitij do polj, zgradb, prog in komunikacij, prav tako pa tudi reke in sploh pitno vodo. Za seboj pušča grozljivo opustošenje. Vrhove visokih vulkanov pogosto pokrivata led in sneg. Pri povečani vulkanski dejavnosti se sneg in led topita, voda pa teče po pobočju vulkana v obliki uničujočih poplav. Take katastrofe so na primer dokaj pogoste na Islandiji, kajti tam redka magma oblikuje široke pokrove iz lave. Tam, kjer so pobočja vulkanov iz peščenih izvrženin, se le¬ deniška voda spreminja v blatne vulkanske po¬ toke — takšne, ki so nedavno uničili vse okoli ko¬ lumbijskega vulkana Nevada del Ruiz. V šregledu različnih oblik vulkanskih katastrof bi lahko našteli še marsikaj, toda to je za nas že gola teorija, tako da povedano zadostuje za prvi obšir¬ nejši stik z orožarno vulkanov. TIM 4 • 157 • 86/87 VULKANSKA OROŽARNA UNIČEVALNI POJAVI VULKANOV Vulkanski materiali: Posledica: peščeni izvržki (piroklastika) zasipavajo okolico pulkanske' ! bombe 'j (1 dm in vei 'bloki lave ( 1 m ijfeggij pili vulkanski vulkanski pepel mm—9 cm) pesek (mikroskopski (1-aibam) delci) tEKOČI IZLIVI BAZIČNI | potoki lavi (dolžina okoli 70 km, hitrost okoli 90 km/h) magma Krov iz lave (okoli 500 km 2 ) Sr KISLI P potoki lave ;aj km, hitrost okoli 20 km/h) lolžina MEŠANE TVORBE obelisk ekspl PLINSKE TVORBE (izbruhi plina) 'oč oblak STRANSKI UČINKI zmes vode (potoki blata — lahari) in tufa VULKANSKE POPLAVE ledenik TIM 4 • 158 * 86/87 Kako razbiti zid? Kako ujeti angleške glagole? Kako napisati pismo? Kako.? 2000 din 11 NOVIH PROGRAMOV: 1. Avtor — urejevalnik besedila 2. Baza — podatkovna baza 3. Kalk — delo s tabelami 4. CAD — 3 D — risanje načrtov 5. Oric Mon — pisanje programov v strojni kodi 6. in 7. Zid in Poker — igri 8. Evolucija — šolski primer za biologijo 9. Živalski sistem — šolski primer za biologijo 10. Periodni sistem elementov — šolski primer za kemijo 11. Catch the verb — šolski primer za angleščino Cena posamezne kasete: Odgovori so na kasetah s programi za mikroračunalnik ORIC Nova 64! avtotehna tozd nova Kasete lahko kupite v trgovinah, 61000 LJUBLJANA, Titova 36 pošiljamo pa jih tudi po povzetju. Telefon (061) 319-877 TIM 4 • 159 * 86/87 TIMOVI OGLASI PRODAM načrte za KVAZIHORN antene. Načrt stane 1000 din z vračunano poštnino. Aleš Magajna Dobriša vas 36 a 63301 Petrovče KUPIM načrt za walkie-talkie z dometom do 30 km in načrt za napravo za DV (sprejemnik- oddajnik). Robert Polajžer Prušnikova 20 62000 Maribor PRODAM tlivke 250 V/0,5 W (300 din kos) in najnovejše programe za ATARI 800 XL, 130 XE na ka¬ seti. Katalog brezplačen! Matej Majnik Luznarjeva 20 64000 Kranj tel. (064) 21—200 KUPIM integrirano vezje ULN 2204 in kvarc kristale za frek¬ venco 27,125 MHz Danilo Milišič Vareja 2 a 62284 Videm pri Ptuju VEČJO količino radiomateriala zamenjam za 80- do 96-basno harmoniko (dobro ohranjeno); motor APN, nekaramboliran in nepoškodovan, za žepni kalku¬ lator ali napravo za daljinsko vodenje modelov, najraje FU- TABA ali ROBBE. Material tudi prodam. Efik Fedran Dolenja vas 12 61410 Zagorje ob Savi PRODAJAM programe za ZX SPECTRUM 48 K. Zahtevajte brezplačen katalog. Igor Jakljevič C. Padlih borcev 2 a 68340 Črnomelj tel (068) 51-250 MOTOR HB — 15 (2,5 m 3 z DV uplinjačem), DV vodilo, gorivo GRAUPNER G — 5 (11), kolesi 80mm, aviotank GRAUPNER — 1 dl, nekaj balse in letvic raznih dimenzij, letnike Tima 68—69 do 85-86 ugodno prodam. Boštjan Mlakar Prešernova 19 61000 Ljubljana Tel. (061) 225-213 PRODAM 16-kanalno napravo za DV GRAUPNER, T-3014/JR. Otokar Hluchy Metoda Mikuža 18 61000 Ljubljana tel. (061) 342-469 PRODAM nekaj nesestavljenih maket letal, helikopterjev in ladij v merilu 1:48, 1:72, 1:100... in nekaj barv ter maketarskih kata¬ logov. Martin Hostnik Šmartno 93 61275 Šmartno pri Litiji tel. (061) 882-252 popoldan CU-SOFT vam zopet ponuja programe vseh vrst za vaš ZX Spectrum. Pišite za brezplačen katalog. Iztok Demšar Vojskarska 23 65280 Idrija ali Rado Miklavčič B. Dedejiča 8 68250 Idrija PRODAM sušilec za slike LIBE- LA, foto povečevalnik UPAŠ, 4- kanalno DV napravo ROSSIS (4 servomehanizmi, akumulator, sprejemnik, oddajnik, polnilec), starejši radiokasetofon GELKA SK 6002, bencinski motor 49ccm (od starejšega pony ekspresa), transformator 220 V/12 V. Sandi Šink Stara Loka 145 64220 Škofja Loka PRODAM nekaj odličnih disco kaset z najnovejšo disco glasbo. Kasete so miksane na vrhunski opremi in dvakrat ekvilizirane. Cena C-60 1800 din, TDK 2500 din. Pohitite, število kaset je omejeno, za tri naročene dam eno zastonj! Damijan Hojnit Kopivnik II 62313 Fram KUPIM motor APN 4, cena po dogovoru. Prodam tudi progra- mator pralnega stroja in skoraj nov žepni računalnik. Jure Lozar Izgarje 3 64226 Žiri UPORABNI programi zate in za tvoj ZX SPECTRUM. Brezplačen katalog! Matjaž Portč Slomčeva 2 68000 Novo mesto tel. (068) 22-455 PRODAM vvalkman SONY DD 2 z usmernikom, motor SUPER TIGRE 4 kub. cm z dvema elisa- ma, resonančnim izpušnikom, dva vodna motorja KB 3,5 kub. cm MARINE, 2I goriva. Prodam tudi ZX SPECTRUM 48kb, kasetofon in barvni TV ekran 37 cm. Kupim načrt za čim močnejšo CB postajo. Luka Lukšič Kristanova 32 68000 Novo mesto tel. (068) 20-466 UGODNO prodam elektronsko uro na 4 gumbe ter video igro z baterijami. Branko Štefanec Orehovski vrh 45 69250 Gornja Radgona NAPRAVO za DV MULTIPLEX FM ROYAL 7, 14-kanalno, kom¬ pletno s 5 novimi servo motorji, RC avto s 3,5 ccm motorjem super tigre, nesestavljen model jadralnega letala ORION (3,5 m), jadralno letalo ASW 17, nov le¬ talski motor supet tigre 6,5 ccm, nov motor OPS 5 ccm, motor CIPPOLA 1,5ccm, letalske ter ladijske elise, balso, metanol ter veliko drobnega modelarskega materiala ugodno prodam. Marjan Jerele Ul. B.MIvšek 24 61353 Borovnica tel. (061) 746-209 TIM 4 • 160 • 86/87 ZANKE IN UGANKE Pavle Gregorc Križanka Vodoravno: I tretja potenca, 3 egipčanski fa¬ raon iz četrte dinastije, ki je zgradil največjo piramido (visoko 147 m), 7 najmanjši obrok energije, ki ga lahko izmenja polje, 9 prva in pred¬ zadnja črka slovenske abecede, II živalski vrt, 12 sto kvadratnih metrov, 13 ena plus ena, 15 oblika moškega imena Stevan, 17 neod¬ ločen izid športne tekme ali šahov¬ ske partije, 19 duhovnik iz Alek¬ sandrije, začetnik po njem imeno¬ vanega nauka arijanstva, 20 kroni¬ ka, letopis, 22 nagon, 23 tisoč kilo¬ gramov, 25 znak za kemično pr¬ vino nikelj, 26 enaka samoglasni¬ ka, 27 slovenski romantični sklada¬ telj (Oskar), 30 kratica italijanskega radia in televizije, 32 vrsta žita, 33 kratica za»planinsko društvo«, 35 žitu podobna kulturna rastlina. 38 ime slovenske popevkarice Srše¬ nove, 40 ime največjega sloven¬ skega pripovednega pesnika Aškerca, 42 ploščato pecivo iz krh¬ kega testa, 44 zelenica v puščavi, 45 krilo poslopja. 47 japonski dro¬ biž, 48 avtomobilska oznaka Reke, 49 svetilo, 51 grška črka, 52 glas¬ bilo s strunami, na katere se brenka s prsti obeh rok, 54 znamka japonskega avtomobila, 55 geo¬ metrijski pojem. Navpično: 1 pravokotnik s štirimi enakimi stranicami, 2 soglasnika v besedi bik, 3 zmeda, nered, 4 osnovna mera, 5 srednji črki besede nota. 6 človek, ki dela s pogonskimi ali de¬ lovnimi stroji, 8 soglasnika besede voz, 10 nečist zvok, 12 letalo, 14 človek, ki se ljubiteljsko ukvarja s kako dejavnostjo; neprofesionalec, 16 nekdanja fizikalna enota za delo, 18 ilovica, 21 velik azijski polo¬ tok in država na njem. 24 začetnici Alberta Einsteina, 28 golman. 29 pramen mavričnih barv, ki nastane pri prehodu bele svetlobe skozi stekleno prizmo, 31 enaka samo¬ glasnika, 34 vrata. 36 spodnji del posode, 37 veda, 39 pristanišče v Izraelu severno od Haife, 41 upoš¬ tevanje, oziranje (na kaj), 43 debe¬ lejša plast kamnine, 46 izlet v gore, 50 soglasnika besede čof, 52 de¬ veta in predzadnja črka slovenske abecede, 53 srednji del besede takt. Posetnica Miranu je Dedek Mraz prinesel dragoceno darilo. Kaj? MIRAN INK KORČULA REŠITVE UGANK: Enakozvočnice: cilinder Zlogovni magični lik: 1 akrobacija, 2 kromatika, 3 batiskaf, 4 cika, 5 ja Rebus: piramida — (črka) pi, (dve) rami D. (črka) A. GESLO NAGRADNE KRIŽANKE ŠT. 3 JE: KOLUMBOVE LADJE, NINA. PINTA, SANTA MARIJA Nagrajenci nagradne križanke TIM 3 Jordan Lapajne Vilharjevo naselje 19 66257 Pivka Boštjan Perc Miklošičeva 1 63000 Celje Jure File Koroška 17 64280 Kranjska gora NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA NADREZKAR • dvojna izolacija * • močan motor • zelo ugodno razmerje med močjo in maso ter veliko število vrtljajev z velikim vrtilnim momentom omogoča vse načine rezkanja < 4 ° • gredi so natančno uležajene s krogličnimi ležaji, kar zagotavlja dolgo življenjsko dobo • ergonomsko oblikovana ročaja za lahko in zanesljivo vodenje stroja po obdelovancu • ohišje nadrezkarja je izdelano iz nelomljive in izolacijske plastične mase • čvrsto podnožje ima veliko odprtino, ki omogoča dobro preglednost • enostavna nastavitev globine rezkanja • predhodna nastavitev treh različnih globin rezkanja • snovni pribor: stransko vodilo, šestilo, stročnica 08mm, kopirna puša 02Omm in ključa 14 ter 17 model N R 808 A moč 850 W število vrtljajev 2400/min globina rezkanja 0—50 mm premer vpenjalnega trna 8 mm masa 2,7 kg Iskra