PROZA
Andrej Morovič
Likanje dneva (odlomek)
Nastanila sem se v cenenem penzionu v revni osrednji četrti. Prve dni sem presenečena hodila skoz mesto, vsrkavala karmo negativnih ionov in morske solate. Večkrat sem se peljala k pečinam, ki so na zahodu strmo-glavljale v penasto butanje oceana. Kazale so fantastične perspektive sinje-modre daljave. Ta me je polnila z rahlim nemirom. Razumela sem, kaj je Diaza, Vasca da Gama in tovariše vleklo za horizont: velika dejanja vznikajo tam, kjer trdna tla izginjajo v neukrotljivem volumnu temnih globin.
Podjetnost me je že zgodaj zjutraj gnala iz postelje v živahno vrvenje starega mesta. Bilo je nesmiselno odpirati načrt mesta, orientacija v žagasto vijugastih uličicah Alfame je bila nemogoča. Ker sem stanovala pod vrhom hriba, sem se enostavno zakotrljala navzdol kot fliperska krogla, dokler me ni sedlo vznožja izstrelilo na eno od avenij, katerih nastopaško kolosalne palače so bile turistu začetniku vendar prijaznejše. Veliko stavb je bilo zgrajenih v pravljično baročnem slogu, ki je spominjal na Gaudlja, drevoredi so pajčevinasto povezovali vrtove in parke. Lizbona je valovala po vzpetinah kot Rim ali Stuttgart, le da so bile te tu veliko bolj strme. Z zobato železnico in Eifflovim dvigalom sem se fijakala gor in dol, nenasitna sapo jemajočih vedut v hrustljavo čistem soncu. Pomešala sem se v kleno žužljanje tržnic, moje težave so izginile v sadju in zelenjavi, bilo je, kot bi izgubila deset kilogramov. Mečarice, tune, sluzaste hobotnice velikanke so hrople na svežem zraku. Razpolovljene živali in natančno razvrščena drobovina so izparevale toploto luzitanskega srca, večjega od življenja. Čokoladaste tete s Kapverdov so drzno lovile ravnotežje s prepolnimi košarami na glavah in na vse grlo ponujale šekaste redkosti. Sončna stran kolonializma je potekala pred mano kot kalejdoskop.
Pod noč, bogme, se je muzika silovito zamenjala. Moški so bili
nemogoči, še veliko hujši kot v Španiji. Če sem v siju lune jemala ulicam mero, sem imela občutek, da bredem skoz kačjo domeno. Iz vseh vogalov in kotičkov je sikalo kssst-kssst, sicer nobenega tona. Ženska sama ponoči je bila obvezno cipa, v oberkatoliški Lizboni je bilo to pač tako. Parčki so že hodili naokoli, a da bi si kaj takega privoščila ženska, ki ni bila cipa, preprosto ni bilo misliti. Oblačila sem se skrajno neupadljivo, pa ni kaj dosti pomagalo. V mali taverni, kjer sem ob spremljavi sladkobnih tremolov fado pevke večerjala, je bila vedno ista zgodba. Lastnikov sin, ki je delal za šankom, je odprtih ust strmel vame in mehanično izpolnjeval naročila, ne da bi vsaj za trenutek odvrnil lepljive oči. Buljil je kot začaran, dokler nisem pogoltnila sladice ter poravnala računa. V Lizboni je bilo tudi veliko visokih, lepih Brazilcev. Brezskrbno so žvižgali za mano in me vsakič dvignili za nekaj centimetrov čez mojo povprečno berlinsko višino, ampak ti pritlikavi Portugalci - takoj sem se počutila umazano in ponižano - so bili moreče pusti. V prepihu njihove lišajaste sape bi še kaktusu ovenela življenjska radost.
Nekega dne sem se iz vladne četrti, ki je ležala tik ob reki Tejo in kjer je bila končna postaja tramvajske proge, hotela odpeljati domov. Vsi čakajoči so bili državni uradniki. Videti so bili kot pač uradniki kjerkoli na svetu: sveže obriti moški srednjih let v brezhibnih belo-modrih črtastih oblekah, belih srajcah, z nepogrešljivimi aktovkami v rokah. Tramvaj je bil skoro prazen, vstopilo nas je mogoče šest, sedem ljudi. Ker nisem imela daleč, sem obstala na zadnji ploščadi. Sunkovito je cuknilo. Možiclji z aktovkami so se iz neznanega razloga začeli drenjati okoli mene. Z vseh strani so rinili vame, v popolni tišini, samo poklenkavanje tirnic je bilo slišati. Z roke, s katero sem se držala za drog, mi je visela bela plastična vrečka in potem so škratje začeli vanjo zasajati manikirane nohte, kot podgane, me je spreletelo. Cefrali so pevece, se drgnili obrne in me dezodorirali z vonjem mente, dokler mi ni postalo pretesno. Oprostite, sem rekla in se izmuznila iz obroča. Po nekaj korakih navzdol po vagonu sem obstala. Imela sem le še dve postaji, vse se je zdelo v redu. Nenadoma me je počil grozovit udarec po zadnjici. Šokirana sem se ozrla. Za mano sta nepremično, s koleni skupaj kot potuhnjeni cece muhi, sedela državna uradnika. Na kolenih aktovka, konice prstov na ročaju, sta prišpičenih ustnic svetohlinsko gledala predse. Halucinacija ali mi je nekdo res eno pripeljal? Sama sebi sem se v hipu dozdela zvezana na stol v kinodvorani, v Andaluzijskem psu. Vsakdo se je lahko stegnil z ekrana in me po želji lopnil. Na naslednji postaji sem izstopila ter pokasirala še klofuto, da mi je kar zazvonilo v ušesih. Bliskovito sem se obrnila, videla modro roko z
literatura
15
belimi črtami izginjati nazaj skoz okno. Nedvomno ni bila halucinacija. Tramvaj je speljal, meni pa se je strgala vrečka. Lovila sem kotaleče se paradižnike in jih z vso silo metala v naftalinaste ksihte za šipo.
Na svete Jožefe dan ali kaj sem bila navzoča pri cerkveni procesiji. Bilo je kot v starih časih na jugu Nizozemske. Na čelu je svečano opravljen koračil škof, za njim so stopicali strežniki s praporci in banderi, zadaj pa načičkano ljudstvo. Deklice so nosile dolge bele krep vlečke in rožne vence, dečki črne obleke, polizani kot iz škatle. Velik trg, na katerem se je procesija ustavila, seje napolnil do zadnjega kotička. Škofje začel pridigati. Njegov patos se je dvignil v vrtoglave višave, množica pa je ekstatično valovila. Bilo je delno oblačno. Z Atlantika je vlekel svež veter. Izza verig potujoče vate je pokukalo sonce in škofa opremilo s svetniškim sijem. Isti hip mu je množica vernikov pokazala hrbet, padla na kolena, začela kričati, žebrati molitve in se klanjati soncu. Škof je nemoteno pridigal dalje, čeprav ga ni nihče več poslušal. Ljudje so se klanjali soncu, dokler ga niso oblaki zopet zastrli, in so se vsi lepo obrnili nazaj, da bi resnih izrazov, steklenih pogledov prisluhnili škofu. Vsakič ko je sonce prevladalo nebesne ovčice, se je igra ponovila in me pahnila za tisočletje nazaj, v obdobje Majev, v amen pod kamen.
Ko sem se nekoliko vživela, sem spoznala cigana z božansko ponosnim latinskim korakom. Žal je bil sklep, da bo postelja element kakovostne kontinuitete, prenagljen. Kakor hitro so se vrata za nama zaprla, je izginila romantično divja strast, s katero je osrečeval ulice glavnega mesta. Težko bi rekla, da je bil slab, saj ni bil nič. Filmska diva, ki ti že s tem izkaže čast, da se je smeš dotakniti. Niti malo se ni potrudil. Omledno je lazil po meni, kot bi morala jaz njega zadovoljiti, in ne narobe. Ni se mi posrečilo doumeti, ali ga zanima moja malenkost ali denarnica. Kot turistka sem vsekakor utelešala premožnost in v Lizboni je bil narod ubog. Mojemu gitanu se je videlo, da si cekine priskrblja na vse mogoče načine in da pri tem nima lahkega dela. Nekega večera se je s klapo pripeljal v obtolčenem chevyju in hotel, da odrinemo skupaj ven. V Berlinu bi v enakem položaju fante enkrat premerila, pa bi vedela, koliko je ura. Tam pa sem ostala v penzionu kot nesrečna princesa v grajskem stolpu. Moja portugalščina je bila preslaba, da bi lahko z gotovostjo ocenila nevarnost. Bila sem oprezna. Okradel me ni. Morda je bil mnogo nedolžnejši, kot se je zdelo, morda je pričakoval, da se bova šla žigolsko igro, da mu bom plačevala pijačo, jedačo in kupovala obleke; tega seveda nisem storila. Morda se je v postelji obnašal kot betežen Michael Jackson, ker ga prej nisem pošteno spitala. Brez jela ni dela, kdove, enostavno ga nisem znala oceniti.
Gitanu in začinjenemu džumbusu mesta v brk me je v Lizboni tlačila osamljenost in končno šla v substanco. Nakopala sem si tako zoprne bolečine v križu, da skoraj nisem več mogla hoditi. Odvlekla sem se v bolnico na pregled. Zdravniki so gledali, učeno kimali ter navrgli diagnozo, da škripa v ledvicah oziroma da je hrbtenična kita v krču. Predpisali so mi izdaten počitek za mišico in vodo v neomejenih količinah, to naj bi pomagalo ledvici. Zelo elegantno so si to izmislili, meni ni šlo niti slučajno na bolje.
Paul me je prvotno nameraval obiskati. Čez nekaj tednov se je nameri po pričakovanju odpovedal - zaradi nenadnih težav s stanovanjem; iz njega naj bi ga bili namreč metali. Resnični razlog so bile droge, ki so v njegovem življenju vedno guslale prvo godalo. Šele potem je prišlo vse drugo: alkohol, ženske, prijatelji. Bilo ga je preprosto strah neznane Lizbone in mogočih oskrbovalnih zamaškov. Prikazal se mi je kot cepelin, pol večnosti zasidran v mojem trebuhu. Toda njegova fraktalna duša je od vsega začetka glodala vrv, ki naju je vezala. V Lizboni se je ta popkovina pretrgala, Paul se je razgubil v redkih plasteh stratosfere. Namesto njega je na obisk prišel Max. Prepričal je sostanovalca Florija, naj z avtomobilom vzameta pot pod noge. Ostala sta en teden. Dvakrat tri tisoč kilometrov asfalta za nekaj dni počitnic je bilo v njihovi kliki samoumevnost. Le kaj naj bi oni počeli na tujem! Negovali so sprevrženo provincialnost, bili so ponosni, da ne zdržijo niti tedna brez abstruznega kabineta strahov v Berlinu. Čeprav sta fanta prav k vsemu imela pripombe, je bil obisk blagodejen. Komaj se me je Max dotaknil s čarobno paličico, so bolečine v križu izpuhtele. En dan njegove prisotnosti je zadoščal, da se mi je zdravje povrnilo. Spet se je bilo vse odigralo v moji glavi, in ko je Max odšel, je bolečine k sreči vzel s sabo. Tudi kar se gitana tiče, je bil obisk uspešen. Obiskali smo znamenito Sintro, moj žigolo si je pogumno zvil joint in potem je kraljevska hoja šla jastogom žvižgat. Po prodnatih stezicah, ki so vijugale skoz vrtove čudovitih palač, se je spotikal kot zvodnik pripravnik, ki še hoditi ne zna. Za konec je v resnici padel na nos, skrajno nerodno. Prepustili smo ga čarom kulturne krajine, ki je lorda Byrona navdahnila k pisanju The Garden of Eden, se odtihotapili čez zelenico med dehtečim grmičevjem do avtomobila in pognali v smeri Cabo de Roce.
Po Maxovem odhodu sem odšla na zabaviščni sejem in tam se je na strelskem štantu vame tik tak zacoprala Vera. Prisesala se je name, mi bila venomer za petami, dokler ji ni uspelo odvleči me domov. Živela je pri starših. To se mi je zdelo že zanimivo, obiskati stanovanje tipične
portugalske družine, ampak zaljubljena nisem bila niti malo. Ne glede na mojo zadržanost sva se redno videvali. Vera me je vpeljala v lizbonske lezbične kroge. Ti so obsegali, razumljivo, malone pol populacije. Prišla sem v lokale, ki jih sama ne bi nikoli našla. Bilo je skoraj zdravilno križariti skoz Bairro Alto, koder so bile noči najživahnejše. Enkrat smo v večji skupini čvekale pred diskoteko, ravnodušne do okolice. V naši bližini se je ves čas motal neki mačo. Sama nisem opazila ničesar sumljivega, bila sem tujka, a moje kolegice so imele izostreno oko. Tip je iskal prepir in pri lezbijkah mu ga ni bilo težko najti. Že zgolj naše nezanimanje zanj je ranilo njegov moški ponos. Uganjale smo norčije, pokale vice, ko me je Vera zgrabila za roko: Beživa! Kot zmešani sva prešprintali dvajset križišč, jaz pa sem sopla, kaj se dogaja, kaj se dogaja? Ko sva naposled upočasnili korak, sem izvedela, da je tip potegnil nož. Od začetka nam je pošiljal grde poglede, sikal psovke in potem je izvlekel bodalo. Precejšnja zmešnjava vse skupaj, a verjela sem ji, za hec gotovo ne bi drvela tako daleč.
V moji četrti sta bila par sezone čudovito dekle in en tak majhen Mick Jagger. Dekle je stopicalo z gracijo gazele, mali Jagger je kot opica šental naokrog. Lepotička ga je obletavala, naredi to, naredi ono, on pa je z namontiranim orangutanskim frisorn slepo jajcal v krogu. Res je bil videti, kot bi bil prizadet ali mongoloiden. Mislim, da je bil glavni samo zato, ker je bil od vseh najlrdovratneje zapit in najgrši. Treba pa je dodati, da je svojo odurnost nosil prefrigano, s stilom. Bila sta kralja scene. Smejala sem solze, ker sta me spomnila lastne mladosti, stvari, ki sem jih počela, ki so se mi takrat zdele krasne. Dekle je z njim komaj lahko izmenjalo kako razumno besedo, več od naključnih poljubov ji ni bil sposoben dati. Njegova usoda je bila kol na dlani: še nekaj let v tem stilu in postal bi človeška podrtija. Turobna bodočnost mu je v velikih začetnicah stala na čelu. V Lizboni se je ljudem takoj videlo, ali so revni ali bogati. Že na zobeh na primer. Kdor je imel kaj pod palcem, si je privoščil remont, drugi so mladi tekali z luknjami naokrog. Kot moj ljubki gitano. Ljudje njegovega kova so bili tam do petindvajsetega leta krasni, nato so njihovi čari hitro skrepeneli v brezzoba, upadla, razbrazdana lica srednjeveškega tipa. V enem od pisem v Berlin sem izrazila misel: revščina je zibelka anarhije oziroma edino sredstvo proti revščini je anarhija, se ne spominjam natančno. Bila sem prvič v mestu, v katerem so bila nasprotja med bedo in bogastvom tako velika in očitna. Šele tam sem se zavedela kardinalne vloge denarja. Nekatere lezbijke iz mojega kroga so bile cipe. Ena, ki je bila mlajša od mene, na videz pa vsaj dvakrat starejša, ni mogla več delati, ker je postala predebela in grda. Imela je samo še enega klienta; enkrat na teden ji je zataknil v izrez nekaj
cvenka in od tega je potem živela. Bil je tako rekoč njena penzija. Pomisli, če bi ga pobralo, bi ga objokovala bolj kot Julija Romea. Njena hči, prav tako cipa, je imela srečnejšo roko: pravočasno se je poročila in dobila otroka.
Možnosti zaslužka so bile v Lizboni bolj kilave. Nikogar nisem poznala, ki bi mi v tem smislu nakazal pot iz močvare. Potrebovala bi vplivnega botra, neortodoksnega avantgardista, ki bi mi pomagal razmršiti kompaktne vozle lokalnega slikarskega trga, na katerem se je zdelo, da je vsak z vsakim v sorodu. Meni primeren subkulturni humus že tako skorajda ni obstajal. Že v odštekani berlinski sceni sem bila unikat, v Lizboni sem bila marsovka. S kreuzberškimi podkletnimi koncepti sem tekala naokrog kot trgovska potnica, ki saharskim beduinom skuša vsiliti pesek za perzijske mačke. V neskončnost igrati bogato Američanko je bilo tudi nemogoče. Moj skromni kapital je začel jetično hropsti. Treba je bilo vzeti slovo.
Sicer nisem vraževerna, toda med vožnjo na železniško postajo sem taksistu naročila, naj ustavi, in za pet minut sedla v napol požgano cerkev So Domingos, kjer je v srednjega veka temnih časih veliki inkvizitor razglašal obsodbe. Zanimalo me je, ali bodo počrneli zidovi zinili kakšno o moji usodi.
Neslavna vrnitev v Berlin me je pripeljala na začetek, k Paulu. Nisem in nisem se mogla ločiti od svojega donatorja sence. Jojme, kaj se je izcimilo iz tega tornada! Bonaca, zračna kotanja, žakelj, poln slame, katerega draže-sti so povzročale izključno seneni nahod. Oborožen z žlico in brizgo je tonil v muljastem bajarju heroina. Tudi Maxu je pošla sapa. Od mene je zahteval stvari, ki mu jih še lastna mati ne bi mogla dati. Vedno redkeje sem ga obiskovala, minili so tedni, ne da bi se videla. Naposled je docela zapustil moja obzorja, kar pa mi spet ni šlo v račun. Ženske so se lepile nanj kot muhe na džem, nesreča je bila neizbežna. Dobil je novo punco. Zaradi mene bi jo mirno lahko imel, samo če me ne bi čisto pozabil. Na proslavi desetletnice skupine Letalna Doris jo je predstavil javnosti in s tem podčrtal definitivnost najine ločitve. Tisto noč mi je znanec izplačal dvesto mark dolga za sitotisk, kupila sem steklenico viskija, jo izpraznila in začela pretakati grenke solze. Flori me je ganljivo tolažil, obljubljal, da me bo vedno obiskoval in podobno, pa ni zaleglo. Ko sem se v zgodnjih jutranjih urah opotekla čez prag stanovanja in videla Paula drnjohati v H-komi, je
pod mano zazeval ponor. Brez lastne strehe nad glavo, Max me je z drugo pustil na cedilu, nič več me ni vezalo na tkivo sveta, čisto nič, vse je šlo k vragu. Manično sem se predala nočnemu življenju, kot če bi to kaj pomagalo. Namesto da bi zajadrala v mirnejše vode, so se pred mano kopičili vedno novi in višji valovi, dokler me ni pokosila zlatenica. V bolnici sem fasala mesec astronavtske kuhinje - zelene zvarke, oranžne zvarke in enoletno prepoved pitja.
V tistem času je krožek umetnikov odprl bar Očetnjava. Bilo je kot v Riziku, eden od fantov je podedoval, pa so umetniki ugotovili, da bo najbolje odpreti bar, postane naj jezik, uho in oko njihovih socialnih revirjev. Moje sposobnosti so bile zopet iskane, bila sem rešena. Z opremljanjem notranjosti sicer nisem imela veliko dela, saj izvirnemu otomansko-mornarskemu dekorju razen detajlov ni bilo česa dodati. Mi pa je Očetnjava, ki je bliskovito postala favorit vsakršnih nočnih skovirjev, zagotovila vsakdanji kruhek. Zame nikoli ni bila najboljši naslov v mestu, šarasto vkup nametana publika je vsebovala preveč prilagojencev. Prednost sem dajala Konzervi ali Ex & Pop-u. V začetku sem delala zgolj popoldne, bilo je to prijetneje kot za noči. Le pet ur mi je bilo treba sedeti na barskem stolčku ter z nogami na šanku listati kakšno revijo. Redko občinstvo so sestavljali verniki - očetnjavsko osebje, ki je tu praviloma začenjalo dan s kavo in trači. Če je kak gost plačnik tako rano vstopil, sem ga pozvala, naj si postreže sam, denar pa vrže v blagajno. Ko sem revijo prebrala do konca, je bilo tudi že konec šihta, pobasala sem stotaka in šla v življenje. Spotoma sem rada skočila k Detlevu, ki je tudi delal v Očetnjavi, stanoval priročno nadstropje nad njo in bil gluhonem. Perfektno je znal brati z ustnic, na univerzi je vodil tečaje za gluhoneme in stalno letel okoli zemeljske krogle in na mednarodnih kongresih manualno predaval. Spektakularna pojava. Bilo je vredno ogleda, kako so ga včasih očetnjavski gostje nadirali, on pa ni niti trepnil. Bil je edini, ki je tudi v najhujšem prerivanju obdržal hladno glavo. Poznala sva se še iz Rizika, tam sem ga nekoč vrgla ven. V tulečem hrupu je divje gestikuliral, mi lazil čez šank in ni rekel, kaj bi želel. Vprašala sem ga enkrat, dvakrat, medtem ko se mi je abstruzno pačil. Počil mi je živec, brez ceremonij sem ga zgrabila z kravateljc in ga postavila na tako imenovani sveži zrak. Ker še vedno ni hotel dati pokoja, sem dodala še brco v tazadnjo: Kljun boš pa že moral odpreti, če kaj hočeš od mene! Nerodno, nerodno. Ampak Detlev mi je odpustil.
Berlin z megalomansko kulturna-prestolnica-Evrope ošabnostjo me je utesnjeval kot deviški pas. Zaskrbelo me je, da bom v njem dočakala betežnost in slovo od telesa. Neobetavna predstava. Odločila sem se, da emigriram v Ameriko. Začela sem načrtno varčevati in v ta namen presedlala na nočne izmene. Te so bile bistveno napornejše, a tudi občutno donosnejše. Neskončno dolge noči so se vlekle daleč v jutro in vztrajno spreminjale ljudi z obeh strani šanka v pijance. Na srečo sem imela pred očmi načrt in v jetrih zlatenico. Tudi brez pijančevanja je bilo naporno streči tem psevdoakademskim pojavam: absolventom kemije, ki so sumljivim osebkom analizirali amfetamin, študentom prava, ki so tu in tam tvegali zavarovalniško goljufijo, ekonomistom, ki so prirejali bančne račune, umetnostnim zgodovinarkam v črnem usnju in bolniškim sestram, ki so delale deset nočnih izmen zaporedoma in potem imele štiri dni prosto, od katerih so dva preživele v Očetnjavi, dva pa s staknjenim frajerjem v postelji. V Očetnjavi se je trlo blebetačev, pametnjakovičev, bleferjev in podobnih, in ko so jim -izmi vseh vrst obtičali v grlu, so zvrnili še tri tekile, preden se je začelo zares. Bivši odličnjaki v dvajsetem semestru antropologije so afektirano telovadili na diskohite iz sedemdesetih, na katere se prej niso nikoli upali plesati. Ob zori so tudi zadnji zavrteži zmogli pogum, oblegali ženske kut Turek Dunaj, ker so možnosti, da bi katero v resnici omrežili, medtem postale zanemarljive: kromosom X in Y sta stala v razmerju 1 proti 20. Moj najljubši zavrtež je bil pesnik, ki je neprestano pleteničil o mojstrovini življenja, tristo strani dolgi drami v verzih. V Očetnjavi je začuda ustvarjal le križanke. Noč za nočjo je sedel za šankom, prelistaval Duden, sestavljal križanke in jih podtikal lokalnim časopisom. Enkrat sem ga ob devetih zjutraj morala zanesti v taksi, potem ko je izgubil nadzor nad sabo. Pol kompaktne ure je fabuliral divjo solato, dokler ga zavest ni pustila v kaši. Taksistu ni zmogel posredovati naslova oziroma ni ugotovil, da ga je ta odložil na Bismarckstrasse v Zehlendorfu namesto v Charlottenburgu. Skotalil se je iz avtomobila, ni imel pojma, kje je, in je torej legel k počitku. Ko je ob petih popoldne prišel k sebi, je ležal Pod grabnom na Malem Wanseeju. Ker sem želela potovati v Ameriko in včasih udarila dve izmeni zapored, sem njegovo odisejado dobila toplo servirano, ko se je s polomljenimi naočniki spotaknil v Očetnjavo, direktno spod Grabna. Neverjetno, koliko se je v Očetnjavi popilo. Druga mamila skorajda niso bila pomembna. Zato bo ta bar cvetel vsaj še deset let.
Padec Zidu sem doživela po televiziji. Odprtih ust sem spremljala zlivanje množic skoz luknje tisočletnega obzidja. Švignila sem k Paulu v
sobo in ga vprašala, ali bi si z mano stvar pobliže ogledal. Mukoma je odvijačil pogled z žlice, bil je zaposlen. Odhitela sem v Očetnjavo in tam je že visel plakat: BREZ NAS. Sama sem se prebila do Checkpoint Charlieja, da bi prvič obiskala Vzhodni Berlin, Alexanderplatz, a ko sem videla tisti stampedo, sem namero zavrgla. Ljudje so rajali, trabanti so hupali in vsako sekundo dobivali novo bunko v plastično karoserijo. Res je bilo kot po televiziji. Berlin se je dobesedno razpočil. Pruska osornost je izginila brez sledu. Vsepovsod so žareli bebavi frisi, kot bi vse mesto naenkrat postalo atek. Neznanci so si hlipaje padali v objem, steklenice penečega vina so pošiljale salve zamaškov v zrak, kolosalno, wagnerjanska scenerija. Kot bi nekje v Afriki praznovali čudežno vrnitev izgubljenega plemenskega kralja.
Zabava je trajala, dokler se ni pojavil mister Kohl s pratežem. Geslo "MI smo ta narod" so pretopili v "mi smo EN narod", si pred mestno hišo prislužili žvižgalni koncert za kruljenje nacionalne himne - iz tega je nastal piratski single - in že je bil dan spet vsakdanjik.
Tri tedne pred padcem Zidu je imel Radio 100, alternativna glasilka Berlina, slutnjo. Johannes Pavliha, ki je svojim privržencem enkrat na teden podtikal lažen dogodek za resničnega, je po frekvenci slovesno razbobnal informacijo iz zanesljivih virov, da so Zidu urice štete. Tisti večer sem ga srečala v Konzervi in ga pobarala, ali to z Zidom in uricami drži. Ves bar je bruhnil v smeh, se ponorčeval iz moje naivnosti, nato so mi znanci milostno razložili, da zavezniki česa takega ne bi nikoli dopustili. Čeprav uradno govorijo drugače, zanima Zid tudi njih in, ha ha ha, Sabijn je zopet nasedla. No, tri tedne kasneje je bil še najbolj podoben preluknjani gorgonzoli. To me spominja na teorijo, da lebdijo ideje v zraku in se skozenj prenašajo. Poznam dva primera, ki to dokazujeta. Pri prvem so med ljudstvo razdelili vprašalnike in polovica anketirancev je poznala pravilne odgovore, druga pa ne. Rezultat je bil presenetljiv: prva polovica testnih osebkov je drugo stoodstotno posekala. Primer dve se je zgodil med zadnjo svetovno vojno. Nemci so v največji tajnosti kovali načrte za bombardiranje treh angleških mest. Tik pred uro nič so se imena teh mest pojavila v neki angleški križanki, to je nemške generale tako zbegalo, da so napad odpovedali. Teorija pravi, da so podle namere generalštaba visele v etru in da jih je sestavljalec križanke podzavestno prestregel. Nedvomno, misli onesnažujejo zrak kot spore kaj vem katere bolezni, telepatija je množični pojav. To velja ludi za znanstvenike, ki na različnih koncih sveta pridejo hkrati na isto idejo, ne da bi bili v očitnem stiku. Ali pa recimo za damo, ki željno pričakuje gentlemanov poljub in pri tem šepeta: Nekaj visi v zraku, nekaj je v zraku. Nič čudnega, da je Johannes oddajo naredil ravno takrat.
No ja, samo da je Zid omahnil.
Kmalu po teh nezaslišanih dogodkih se mi je ponudila priložnost za razstavo v državni galeriji Bethanien. K sodelovanju sem bila povabljena skupaj s kolegom, ameriškim črncem z originalnim umetniškim vzdevkom Mark Brandenburg. Sposodil si ga je od znane znamke berlinskega mleka, ki je bilo, rešeno vseh rumenih maščob, seveda najbolj deviško belo. Razložiti bi se ga dalo tudi kot jedro ali mozeg Brandenburga - dežele, sredi katere je Berlin doživljal atomsko fuzijo. Kakršno ime, taka umetnost: subtilna, zabavna, provokativna. Mark je bil kol v očesu rasista, drezal je naravnost v srčiko. Jaz sem v določenem smislu žokala v seksizem, bila sva si edina, da spadava skupaj. Razstava z naslovom "Očka želi vse najboljše za očka" je prav dobro uspela. Odmevala je celo v denarnici, predvsem v Markovi denarnici. Sama sem raje uporabila bolj preskušene metode ter vložila v "Catch the Cash" - denarno igro z bogato tradicijo, pri kateri so organizatorji, tisti na vrhu piramide, bajno obogateli, medtem ko so drugi ostali praznih rok. Novost je bila, da je pobudnik tokrat določil veliko višjo vsoto kot v preteklosti. Dobila sem listo s petimi imeni, prvemu z nje naj bi nakazala dva tisoč mark in hkrati k sodelovanju pritegnila pet novih ljudi. Čez nekaj tednov naj bi tudi jaz stala čisto na vrhu in dobila desetine tisočev mark. Ker sem bila na tesnem z denarjem, sem zažicala Martina, lastnika Očetnjave; ta je privolil, vendar če bo polovica dobička njegova. Čez dva meseca je na moj račun zaštropotalo štirinajst tisoč mark, precej manj, kot je bilo obljubljeno. Verjetno sem bila zadnja v verigi in so za mano vsi strmoglavili. Martinu sem izplačala polovico, z. mojo sem najprej povabila nekaj prijateljev v Exil na pojedino. Denar je na veliko frčal skoz okno, ameriški načrti sem ali tja. Tik preden je ves šel v dim, sem se vzela v roke in si kupila drago napravo za tetoviranje. Že dolgo sem si želela tetovirati, prepričana, da bi se bilo s to rečjo mogoče preživljati. Prvi poskus sem izvedla na sebi in si na stegno vtetovirala svastiko. Navodila za uporabo nisem prebrala, dela sem se lotila gotova, da bo križ tem bolj črn, čim gosteje bom zluknjala kožo. Žal to ni bilo tako. Od prekomernega vbadanja se mi je koža vnela, nastala je rana in se za dodatek še zagnojila. Mesece je trajalo, preden seje zacelila, saj me k zdravniku nekako ni vleklo, kljukasti križ pa je med rekonvalescenco postal klavrno bledikav. Tetoviranje sem za nekaj časa vrgla v koruzo.
Očetnjavski blebet, ki me je dodobra utrujal, je prinesel tudi nekaj pozitivnega. Dokopala sem se do lastnega, cenenega, celo sveže
literatura
23
obnovljenega stanovanja. Zmagoslavno sem spakirala stvari in se odselila od Paula. Mislim, da tega ni niti opazil.
Varčevanje je kaj obotavljivo napredovalo. Nujna je bila sveža iniciativa. Odločila sem se polovico denarja za Ameriko zaslužiti, drugo polovico pa pravzaprav tudi, saj sem za Martina, ki je na krilih Očetnjave jadral med milijonarje, končno dovolj dolgo krivila hrbet. Torej bom neke nedelje zjutraj, ko blagajno razganja od vročice sobotne noči, enostavno vzela, kar mi pripada.
Ker sem v New Yorku nameravala dolgo, po možnosti za zmeraj ostati, sem stopila do ameriškega konzulata po šestmesečni vizum. Kot turistka več ne bi mogla dobiti. Prosili so me, naj trenutek počakam, vtipkali moje podatke in mi povedali, da vize ne bo, ker sem v računalniku. Šok, jaz v računalniku, nemogoče! Isti trenutek mi je padla na pamet "nesreča" z usnjenim suknjičem izpred let in da je Berlin uradno Še vedno pod jurisdikcijo zavezniških sil. Neverjetno, da bi se zaradi take malenkosti znašla na listi nezaželenih, a druge razlage ni bilo, edino takrat v življenju me je krenil kazalec zakona. Poskušala sem razložiti, za kaj gre - vse skupaj nič, neumnost, malo preglobok pogled v kozarec in potem nesporazum, povsem nepomemben nesporazum, medtem ko mi je skoz možgane divjalo: o mojbog, v računalniku sem, Nemci so moj spodrsljaj ocenili kot okoriščanje z nestabilnim političnim položajem in Američani so tako paranoični, kar se levičarjev tiče, zanje sem zdaj teroristka Frakcije Rdeče armade, pri tem me pa kvazirevolucije teh razvajenih meščanskih otrok sploh ne zanimajo ... Beli ovratnik je hladno zažvečil: Če gre v resnici za nepomemben nesporazum, se bo že pokazalo, čez tri tedne dobimo odgovor iz Združenih držav. Mehkih kolen sem zapustila konzulat.
Ko sem se po treh tednih vrnila, mi je bilo rečeno, da žal še vedno ni odgovora, čez dva tedna naj še enkrat poskusim. Dva tedna pozneje je mlada uslužbenka skomignila z rameni, naredila začuden obraz, da tega pa ne razume, še enkrat bo treba pisati v Ameriko, v treh tednih bo marsikaj jasno. Posvetilo se mi je, da lahko tako čakam do večnosti, poklicala sem holandsko ambasado v Bonnu in jim razložila zagato. Ah, pozabile vizum, so rekli, enostavno odletite tja, kot Nizozemka lahko brez vizuma obiščete Združene države, če ne ostanete dlje od treh mesecev. In če ste na ameriški meji tudi v računalniku, je v njem pol človeštva, taka neumnost se lahko zgodi vsakomur. Prepričljiva argumentacija, sem pomislila, glavno, da pridem not, potem bom že videla dalje.
Novo stanovanje sem prepustila prijateljici Dani, kmalu po padcu Zidu je namreč prišla iz Dresdna v Berlin. Stanovala je malo tu, malo tam, kol
zober vlačila za sabo lemež kulturnega šoka in kmalu zabredla v težave s trdo valuto. Bančni račun je pomešala z oslom, ki serje zlato. V takih primerih se dobri Zahod požvižga na duh ženevskih konvencij, Danin račun je bil takoj blokiran. Kreditno nezmožna in brezposelna je na opustošenem tržišču bivalnih dobrin izgubila vsakršno možnost za najem stanovanja. Bila je presrečna, ko sem ji omogočila inkognito podnajemništvo. Da bi iz nje zopet naredila človeka, sem jo še pooblastila za dvigovanje z računa, posodila sem ji, tako rekoč, finančno identiteto.
Napočil je čas, da vzamem pravico v svoje roke. Pri kraji mi je pomagal eden od kolegov, ki so tisto noč delali, ne. povem kdo. Ko so še zadnji pijanci izginili v neusmiljeno sonce, ko so zaposleni obračunali in odkrevsali domov, me je poklical: luknja je zrela za juriš. Šla sva v klet, kjer je bil skrit izkupiček. Ni me bilo strah, saj se Martin skoraj nikoli ni prikazal v baru, in da bi prišel tako zgodaj zjutraj, je bilo popolnoma neverjetno. Kljub temu sem razburjeno skakala gor in dol. Vestno sva zaklenila za sabo, a se potem še enkrat vrnila, pobrala role drobiža ter nekaj steklenic šampanjca, da bi dejanju primerno nazdravila. Pri njem doma sva pila, metala cekine v zrak, bilo jih je krepko čez pet tisoč, in se za konec v njih še malo povaljala. Prtljaga je bila že pripravljena. Čakala me je na kolodvoru, če bi me Martin skušal prestreči na letališču. Hotela sem se izogniti vsakršnemu tveganju, torej sem z vlakom odpotovala v Hamburg, da bi od tam poletela proti New Yorku.
Ker mi je sprejem v Ameriki delal skrbi, sem si pri hamburških prijateljih za vsak primer priskrbela z vsemi žigi opremljen dopis, da me njihova diskografska založba pošilja na dvomesečno raziskavo ameriškega tržišča. Malo smo še popraznovali in potem, v ponedeljek, je napočila ura operacije Novi svet. Na letališču sem kupila razglednico z jumbojetom za Martina in dorisala dolarje, ki frlijo iz turboreaktorja: Dragi moj, sem šla v Ameriko. Če te zanese v New York, naj moja nesramnost ne ovira eventualnega obiska. Mirno se oglasi.
P. S. Najlepša hvala za sponzorstvo.
* * *
Let je bil kratek. Takoj po vzletu sem potonila v pravični sen zmagovalke. Ko sem odprla krmežljave oči, so me iz globine pozdravile bele vlečke velikanskih oceanskih valov. Leteli smo vzdolž atlantske obale, z nosom na šipi sem uživala teksluro zemlje deset kilometrov pod mano. Med
spuščanjem sem neučakano stegovala vrat, da bi uzrla obrise mesta vseh mest, a pilot je krožil tako bedasto, da nisem bila deležna tega veselja. Stonogi tok potnikov me je posrkal skoz brezdušne letališke hodnike. Carinica je mehanično prekontrolirala potni list - računalnik je pisknil -ter me mehanično izločila iz vrste. Napadla me je z rojem sitnih vprašanj. V obrambo sem mahala s pismom, v katerem je stalo, da sem v Ameriki poslovno za dva meseca. In za to potrebujete osem tisoč dolarjev gotovine? je dvignila obrv in glas, kaj vam bo toliko denarja? Odločila se je za natančno telesno preiskavo, pretipala nedrc za mamili, bombami in plutonijem, mi vtaknila celo prst v tazadnjo. Potem se je posvetila vsebini prtljage, in brž ko je odprla mojo umetniško mapo, sem tičala globoko v kaši. Prav takrat namreč je konzervativni senator Jesse Helms pritiral kampanjo proti izrojeni umetnosti do vrhunca. Ta pepe je obznanjal, da je aids kazen božja in podobno, bil je moralna šiba Amerike. Carinica je zgroženo listala: This is pornography, this is pornography, in pohitela k predstojniku. V njegovi stekleni kletki sta brskala po mojem delu in me slačila z mrkimi pogledi. Srce mi je padlo v hlače. Gotova, da je zdaj z mano konec, sem brez zadržkov sprostila solzne zapore, vso bolečino sveta sem zlila na tisto sedalo iz pihane plastike. Nenadoma sem na ramenu začutila mehko roko: Ne jokajte, veste, to ni nič takega, normalna rutina, tudi mi moramo služiti kruh. Dobila sem žig za dva meseca in bila s kolegialnim trepljajem odpuščena v prostost. Naposled sem bila v Ameriki, trdno odločena, da me tako zlahka ne dobijo več ven.
Začetek v New Yorku je bil heavy. Počutila sem se kot peščeno zrnce deset metrov pod zemljo, popolnoma nezapažena. Dva tedna kasneje sem že bila na površju, toda slej ko prej drobceno zrnce v peščenem viharju. V prtljagi sem imela sveženj različnih naslovov, ampak zvonjenje pri neznancih ni bilo moja stvar. Tistih nekaj ljudi, ki sem jih poklicala, je bilo že tako prezaposlenih, pa tudi sama nisem vedela, kaj bi od njih pravzaprav rada. Sla sem na samotno pot, sklepala poznanstva v barih, kot vedno v življenju. Edino korist je prinesel naslov hotela Seventeen, ki sem ga začasno izbrala za dom. Kot ime samo pove, je bil na Vzhodni sedemnajsti ulici, med Drugo in Tretjo avenijo. Za sto dolarjev na teden je bil najugodnejša luknja, če odmislim tiste za socialne primere. Komaj sem ra/.pakirala kovčke, se je zvišala najemnina, vendar to moje osebe ni prizadelo. Upravitelj mi je pokazal zaščitni znak hotela Chelsea, legendarne postojanke zvezd bitniške generacije, rekoč: Ti si slikarka, naredi nam kaj podobnega. Prvi angažma v obljubljeni deželi! Naslikala sem mu lletno podobico in smela bivati po
stari ceni.
Od prvega dne sem z mapo pod pazduho marljivo obiskovala galerije. Deležna sem bila omikanega zanimanja, ah, oh, kako lepo, sila interesantno. Resnejši stik se je izcimil le z dvema. Prva je v začetku pokazala navdušenje, a se je le zdelo avtentično. Kupovala je predvsem risbe in v tem je bila zagata. Moja mapa je vsebovala premalo risb, preveč fotokolažev in sitotiskov - reproduktivnih stvaritev, oni pa so želeli originale. Avra denarja je bila v Združenih državah še nedotaknjena. Druga galerija je bila big shot. Če bi me oni vzeli, bi mi padla sekira v med. Redno smo se sestajali, ob vinu in sašimiju debatirali o Marcelu Duchampu, Cyu Twomblyju in kako sem videla svet. Videla sem ga rožnato, z modernimi umetniškimi kontroverzami nisem imela težav. Naposled je galeristka sklenila, naj svoje stvaritve raje tiskam na majice, temu bi odlično ustrezale. Beseda je bila izgovorjena, sanje o solidni slikarski karieri v New Yorku so se zgostile v prdec in razpihalo ga je hupanje taksijev na Broome Streetu.
Če tega ne štejem, me neuspeh ni ne vem kako prizadel. Razen superzvezdam galerije tako ali tako ne prinesejo cvenka. Ponujala sem se tudi raznim revijam. Žal sem se vsem po vrsti zdela preveč hardcore. Ustavilo se je že pri tem, da me v Kanadi, kjer so veljali strožji nravni zakoni, ne bi mogli objavljati. Moje podobe so bile ne glede na syojo umetniško vrednost zavrnjene kot nespodobne. Edino Screw Magazine mi je ponudil mesto zunanje sodelavke. V nasprotju z drugimi seks revijami je bil tiskan na navadnem časopisnem papirju. Nastal je leta 68, jahaje greben flower powerja, in dvajset let kasneje je bil še vedno tak. Uredniki so bili liberalno-zabavni. Zanje sem redno risala,' in če se dlje nisem pojavila, so me sami poklicali: Naredi nam še kaj, karkoli. Plačali so šibko, a vendarle je bil to mičen postranski zaslužek.
Ne glede na slabo odmevnost nisem opuščala umetniških ambicij. Najela sem videoopremo in posnela "Laming" ter "Lump Sugar". Bila naj bi del večjega projekta, a je ostal v povojih. Ker še nikoli nisem snemala sama, sem si stvar zamislila kar se da preprosto, brez kompliciranih zgodb. Scenarij za "Laming" sem razvila iz poljudnoznanstvene oddaje o endorfinih - endogenih opijatih, s katerimi nas je bog opremil za skrajno silo, če je recimo zaradi morskega psa noga adijo ali kaj takega. Skovala sem izraz laming, ki označuje način, kako prelisičiti svoj živčni sistem, da izloči to modno mamilo, te endorfine, tudi brez morskega psa. Film prikazuje odvisnost povprečnega dekleta, ki obilno sprošča endorfine tako, da se, po globokem izdihu, koncentrirano hromi ali "lejma" do praga smrti. Laming
je seveda nevaren. Zasvojenec se kmalu paralizira tudi na delovnem mestu in to ga prej ali slej stane službe in potem gre z njim, kot znano, samo še nizdol. Dekle se skuša iztrgati iz nemilih šap laminga z branjem, s televizijo, športom in seksom, a celo alkoholna prešernost, oziroma figavost, ji deluje turobno. Spet se začenja paralizirati, da bi se počutila vsaj malo bolje. V zadnjem stadiju jo kar sredi ulice zgrabi nezadržna želja po lamingu. Dirka v park, se vrže na klop, kjer lahko slednjič brez nevarnosti ohromi. Njena stranpot pripelje do bridkega konca. Dekle pritava do stolpnice, v kateri stanuje, vendar ne zdrži več do stanovanja. Moč volje enostavno opeša, junakinja se v dvigalu sesede vase, zadovoljena. Ko se dvigalo ustavi, ji glava spolzi skoz odpirajoča se vrata. Zunaj čakajoči možakar v šoku zasune težko železno krilo in junakinji prizadene fatalno poškodbo. Potem pride napis: Laming can harm your life and that of others, too. Just say no.
Noč in dan sem prežala pred televizorjem, žejna svežih scenarijskih utrinkov, dokler nisem uvidela, da je televizijski sprejemnik satanov "uč" in še nevarnejši od laminga. Razvila sem novo metodo. Da bi napisala "Lump Sugar", sem odprla slovar in slepo izbrala osem besed, pravzaprav štiri besedne pare in ti so poskrbeli za dramaturgijo: leteti - sporočilo afekt - zagovarjati zadržati - sladkor v kockah stradati - zastavljalnica
Leteče sporočilo, sem mislila, naj bo v raketi. Ravnanje v afektu zahteva zagovor. Do sladkorja je pametno biti zadržan, in ker človek umira od lakote, naj gre v zastavljalnico. Nastala je zgodba o sestradani materi astronavta. Od nedohranjenosti ji cepajo veke, ko na televiziji vidi svojega sina na poti skoz brezmejno vesolje. Njegovo plovilo prevaža reprodukcijo Leonarda da Vincija, Gouldove interpretacije Bachovih preludijev, model DNA in podobne dosežke Homo sapiensa; ti naj bi sondirali kupno moč morebitnih zunajzemeljskih inteligenc. Zaslepljen z. imenitno nalogo, je sin ubogo mamko čisto pozabil. Ona skoraj umira od lakote, takrat jo neki reporter izvoha kot mamo slavnega kozmonavta. Mati vije roke in tarna v kamero, kakšen brezbožnež je vendar njen sin, da jo tako zapostavlja. Po zmagoslavni vrnitvi iz vesolja ta slučajno vidi posnetek. Vest ga silno zapeče. Torej se podviza na obisk. Materi padejo oči iz jamic, ko se materializira pred njo v dragi Armanijevi obleki. Tako je obubožana, da mu razen sladkorja v kockah ne more ponuditi ničesar. Le da bi on bolje vzel pamet v roke in se zadržal. Mati je, pod vplivom ogorčene televizijske ekipe, stvarčice namreč preparirala s podganjim strupom. Vrli vesoljec iz vljudnosti
28	l i 'i' era t ura
poseslja eno kocko sladkorja in telebne na tla. Strenirano srce popusti, na ustnice stopi pena, sveti Peter zahteva tisoč dolarjev vstopnine. Mati sinu sleče nošo ter odbezlja v zastavljalnico, da bi si z izkupičkom privoščila pošteno kosilo. Z naphanim želodcem zopet postane normalno bitje in se zave teže zločina. Doma se zagovarja pred golim mrtvakom: Al' bi vsaj en klingonski burek prišparal zame, ti pepe, namesto da si jih VSE šenkal NASI! ...
Bila sem navdušena. Slovarska metoda je mimogrede zagotavljala tri scenarije na dan, ne da bi zahtevala eno samo idejo. Postopek sem pilila ter izpopolnjevala, dokler ni dozorela idealna formula. Če sem izbrala samo tri besedne pare, je bila drama pusta kot Aristotel: zaplet - vrhunec - katarza. S petimi je postala kaotična kot kibla vestem špagetov, godil se je zgolj še nesmisel. Štirje pari so bili ravno prav.
Ukvarjala sem se tudi z modo. Eden od motivov, ki sem jih tiskala na majice, je bila stara reklama za pralni prašek Tide. Majice sem prodajala na Trgu svetega Marka. Posli so tekli mizerno, toda nekega dne me je nagovoril izdajatelj modne revije Stop, ki je poleg drugega enkrat na mesec organiziral modno revijo v diskoteki Limelight. Maskirne hlače in druge stvari, ki sem jih nosila, so ga tako navdušile, da mi je takoj ponudil šov. Oblačila mi je praktično strgal s telesa. Da bi občinstvu prihranila nudistične šoke, sem si od akterke laminga sposodila raje kombinežo. S prilagajanjem kolekcije je bilo dela čez glavo. Čeravno so bile manekenke moje višine, bi zlahka smuknile v eno hlačnico. Kreacije sem spela z varnostnimi zaponkami, njujorška šikerija pa jih je z velikanskim aplavzom spremila z odra.
New York me je krepko klofutal, dolgočasil me ni niti za hip. Pravično mesto: en dan te poči po nosu, da se vlečeš naokrog kot kupček nesreče, jutri osorej ti kot angel varuh pomaga na mlahave noge. Tako rekoč za kompenzacijo. In če ti gre potem predobro, nemudoma spet fašeš eno. Stalno sem bila hiper srečna ali nesrečna, ampak nikoli ni trajalo dolgo. En sam samcat tobogan. Denar mi je kar frlel iz rok. V New Yorku je bilo dva in dva tri, ne štiri, kot je to drugod običaj. Težko je bilo vsaj spremljati kopnenje financ. Sama sebi sem se zdela kot osnovnošolska tepka, ki niti poštevanke ne obvlada. Večina znancev je imela bogato razpredene nitke, zveze, ki so jih z leti vzpostavili. Delali so tukaj in tam, malo renovirali, malo slikali, mala gledališka predstava tu, sodelovanje pri filmu lam in kaj vem kaj še vse. Po vsem mestu so imeli razporejene kotličke, pod katerimi je bilo treba vzdrževati konstanten plamenček. Dobila sem vtis, da hodijo
na zabave samo zato, da se jim ne ohladijo kontakti. Parti ni bila sama sebi namen, temveč topla greda poslovnih stikov. Dolar je bil vedno v igri, nihče se ni kar tako pogovarjal: takoj se je prediskutiralo, kaj je prinesla zadnja zabava in za kaj naj rabi naslednja. Ljudje so garali tudi v spanju, še v sanjah so jagali money. Čudaški ljudje. Neredko sem jih na videvala na ulici v šlafroku in šlapah, nič takega, če se ne bi obnašali kot v lastni kopalnici. Po eni strani je bilo moč sklepati, da se povsod počutijo kot doma, po drugi pa, da so povsod osamljeni kot doma, med štirimi siporeks stenami.
Medčloveški odnosi so bili poglavje zase. Ko sem nekoč hodila po ulici, je ženski glas poleg mene vprašal: Oprostite prosim, kje je Tomkings Square? Ozrla sem se, da bi poleg sebe videla štorkljati blondinko, ki gleda vstran, čeprav govori z mano! Ja, eee, khm, sem zaman skušala vzpostaviti očesno navezo. Oddala sem želeno informacijo, ne da bi videla komu. V podzemeljski ni bilo dosti drugače. V Evropi obstaja vljudnostna izmenjava pogledov, ki traja recimo do nekaj sekund, ne da bi si ljudje pri tem karkoli umišljali. V New Yorku je bila sekunda točno za sekundo predolga. Smela sem le švenkati prek obrazov, in to hitro. Če so oči zastale, je bil takoj tak ali drugačen problem - ženskam se je zdelo skoraj obsceno, moški so mislili, da kaj hočem od njih, in že sem jih imela za vratom. In sploh, podzemeljska - nekaj tako glasnega, zasranega in odštekanega še nisem doživela. Fulton Street postaja recimo; pozno ponoči sem na skoraj praznem peronu čakala vlak. Kapljice kondenzirane pare so mezele navzdol in luščile ploščice s sten. Mraz in zatohlost sta se šla ti loviš. Stisnila sem se v kot edine klopi, ker je preostanek sredi oblaka smradu zasedalo omrtvičeno telo afroameriškega brezdomca. V tilniku nalomljena glava mu je visela čez rob naslonjala, v hlačah je imel veliko erekcijo. Plitko sem dihala, dremaje opazovala hitre njujorške podgane na tirih. Z roba vidnega polja se je bližal moški v površniku. Nisem mu posvečala pozornosti, dokler ni prihuljeno izvlekel roke iz žepa in brezdomca zelo smotrno zgrabil za štango. Cuknila sem vase, klošar je aritmično hrknil, moški se je oddaljil, kot se ne bi nič zgodilo. A se je kmalu vrnil, da bi spet segel k viru veselja. Tako je to šlo nekajkrat sem ter tja, potem je dokončno obstal in smrčača, ki je nemoteno sanjal naprej, začel podjetno masturbirati. Ta se mi je zdela prehuda, obrnila sem se, precej lahkomiselno, in mu pogledala naravnost v oči, kupido volonter pa je samo zamaknjeno gledal skozme in z dobrodušnim, skoraj nežnim nasmeškom izdahnil: God, it's a big one.
V tretjem mesecu bivanja v New Yorku - denarnica je že jetično hropla - sem pljunila v roke in začela intenzivno iskali delo. Spraševala
30	LIT E RATURA
sem znance levo in desno, pa tudi tujce, ali morebiti kaj vejo. Nič, razen ponudb za natakarico ali prodajalko. Pri Yum-Yum Burgerju za pet dolarjev na uro upogibati hrbet? Njet, hvala. Prek svojega ex-galerista iz Düsseldorfa sem poznala S/M navdušenca, ki je ljubil umetnost. Ko sem tudi njemu odrecitirala proletarsko kitico, je bil nemudoma mnenja, naj se poskusim kot domina. Sestavil je listo udarnih S/M klubov, dejal, naj jih po vrsti obdelam in da me bo, če uspem, ob priložnosti obiskal. Taki odločnosti se ni bilo mogoče upreti. V bordel me niti deset bikov ne bi več zvleklo, ampak vloga domine bi bila morda zanimiva.
Srce mi je rahlo razbijalo, ko sem pozvonila na skromnih vratih z napisom Paradise Lost. Gromko naličena babnica me je nezaupljivo premerila od glave do peta. Ko sem povedala, za kaj gre, je obvestila šefico in ta me je strokovno rentgenizirala in skoz prostor, do stropa zatrpan z nenavadnimi aparaturami, odvedla v polprazno kamro. Make yourself comfortable, je med obratom na petki ležerno navrgla. Prismodila sem čik in se razkomodila v naslonjaču. Čez čas sem se vprašala, kje se ženska tako dolgo obira. Vstala sem in razglasila po hodniku navzdol: I'm comfortable. Pojavila se je šefica lesenega frisa: I mean COMFORTABLE, like Adam and Eeeeve! Je to nesporazum, me ima za stranko? Poslušajte, vi, je bruhnilo iz mene, jaz sem zaradi DELA tukaj, ne za zabavo! Šefica je zavila z očmi in zaškripala s protezo. Okej, pri nas se morajo novinke SLEČI, to je ustaljena praksa. Tako ugotavljamo, ali gre za fiksarko ali na primer civilno policistko, ki se sleči ne sme, sicer bi sama kršila zakon. Za stranke velja isto, VSI se morajo sleči, preden se odprejo vrata Izgubljenega raja! Torej sem ubogala, zaparadirala v stilu Johna Wayna k imaginarnemu klientu, pokazala biceps in jo vprašala, ali je zdaj zadovoljna. Ja, zadovoljna, thank you, je rekla, poklicali vas bomo. Seveda niso poklicali.
Naslednji klub z liste je bil v kleti. Bizarna mišnica s tako nizkim stropom, da nisem mogla niti stati pokonci. Ergonomsko nevzdržno, mučilna celica, dobesedno, to je bilo ženskam vtetovirano na telo. Menedžer tega pekla me je posredoval v tretji klub, ki je bil ruiniran, to je vedel ves New York, samo jaz ne. Tam so imeli racijo, pri kateri je v mreži obtičala mladoletna ubežnica iz strogo verne ortodoksne grške družine. Ta je dvignila vik in krik, premaknila vse juristične vzvode in razpisala visoko nagrado. Prefrigani narednik, ki je na vsakem vogalu imel uhlje, je mastno pokasiral, vplivna ortodoksna grška skupnost pa je pri oblasteh dosegla začasno zaprtje kluba. Lastnica je na sodišču trdila, da o mladoletnosti omenjenega dekleta ni vedela ničesar, da je žrtev prevare. Uspelo ji je dokazati, da se v njenem klub ni dogajalo nič ilegalnega. Kar je sodniku
zamolčala, je bilo še eno njenih deklet, ki je v istem času izginilo brez sledu. Truplo so mesece pozneje, ko sem že imela status domine profesionalke, našli nekje upstate New York. Dekle je do obisti viselo na igli, bilo jo je šala z nekaj tisočaki speljati tja gor, pod pretvezo, da gre za vlogo v pornofilmu. V resnici je šlo za snuff film, v katerem nič hudega sluteča porno zvezdica v zadnji sceni za boljši stimulus izgubi pravo in edino življenje. Moški, ki je dekle zmamil, je bil v S/M krogih znan pod imenom Hijena. Svoboden kot ptiček na veji, bogatejši za prgišče denarja, se je sprehajal naokrog, vohljal za naslednjo žrtvijo, medtem ko so si njegovi super bogati odjemalci v mega centrih nadmoči prešali zadnje fižolčke iz dehidriranih mošenj.
Take so bile okoliščine, ko sem se prikazala jaz. Nekaj tednov prej in vloga v snuff filmu bi bila mimogrede moja. Kot vedno nisem slutila nič hudega in bila samo vesela, da lahko končo nastopim službo; seveda sem bila takoj sprejeta.
Klub seje imenoval Belle de Jour. V primerjavi z Izgubljenim rajem je učinkoval dokaj bedno. Stal je na vogalu Tretje avenije s Sedemnajsto ulico, izredno ugodno, moj hotel je bil lučaj proč. Štiri sobe in večji prostor z odrom, na katerem so potekale flagelacije ipd. - to je bil moj revir. Lastnica je snela znak "zaprto zaradi obnavljanja" in se z dumpinškimi cenami bojevala za prostor pod soncem. Kmalu smo imeli obisk, da je klub kar pokal v šivih.