Učiteljske plače na Kranjskem in deželne doklade. I. Težavnega vprašanja se dotikam. Problem, kako dostojno plačati učitelj¬ sko osobje, ne da bi z neizogibnim zvišanjem učiteljskih plač preveč ne obremenili davčne sile siromašne kranjske dežele, je po mojem prepričanju najozbilnejša zagonetka, kojo stavlja dandanes domača finančna politika resnemu rodoljubu. Naravnih težkoč tega vprašanja pač niso olajšale pretirane zahteve naših uči¬ teljev, kateri so pri razpravi na učiteljskem shodu dne 8. aprila 1903 očividno grešili proti modri francoski prislovici: „Qui trop embrasse, mal čtreint." In tudi nerazsodna strastnost, s kojo se je velika večina kranj¬ skega učiteljstva zakadila in zagrizla v po¬ litično protislovje proti ogromni večini na¬ šega ljudstva in njegovim zakonitim zastop- 2 nikom, ni utegnila zmanjšati težav, izvira¬ jočih iz bistva omenjenega vprašanja. Ugodno rešitev njegova zahteva hladnokrven pre¬ udarek, strogo stvarno razmotrivanje in na¬ ravnost nasprotuje naravi človeški, da bi tako duševno razpoloženje praktično se obelodanilo nasproti fanatičnemu političnemu sovražniku. Tudi ta okolnost pomnožuje zapreke, da novodobna šola navzlic vsem gromadnim žrtvam, po njej povzročenim avstrijskim narodom, vendar nikakor ne zadostuje niti skromnim terjatvam. Nehajte vendar s svo¬ jimi docela neosnovanimi slavospevi na moderno šolo, s stereotipnim hvalisanjem tega slabotnega izdelka liberalne Hasnerjeve dobe! Vsakokrat, ko z nova prečitam drž. zakona z dne 25. maja 1868. in z dne 14. maja 1869., mi pride na misel znani izrek velikega nemškega pravoslovca Sa- vigny-a, kateri naši dobi kar naravnost od¬ reka zmožnost zakonodavstva. Domišljujem si, da imam nekoliko znanja o sedanji ljudski šoli, dasi nisem nikoli niti poučeval niti nadzoroval v ljudskošolski sobani. Ali že po svojem uradnem poklicu imel sem dolž¬ nost in ob enem obilno prilike, seznanjati 3 se z osnovo ljudske šole ne le ene posa¬ mezne kronovine, temveč cele obširne Av¬ strije. In smelo trdim, v marsikaterem oziru je današnja ljudska šola od¬ ločno slabejša, nego njena tolikokrat zasmehovana in prezirana prednica iz stare dobe. Sodim, da se moja trditev dd po • polnoma dokazati z neovržnimi dokazili. Danes nimam v to prilike, le eno osebno opazko si dovoljujem Kar je nas starejših, se marsikateri izmed nas pač z jasnim ve¬ seljem spominja nepozabnega učitelja na te¬ danji ljubljanski normalki, starega korenjaka Ivanetiča. Kak možak je to bil in kake učne uspehe je dosegel s svojo mla¬ dino! S svetilko ob belem dnevu lahko hodite po novodobnih uzornih ljudskih šolah, in celo na glasovitem dunajskem pedagogiju boste zaman iskali tako bistrih dečkov, tako dobro za srednjo šolo, nič manj pa tudi za praktično življenje pripravljenih učencev kakor so bili odličnjaki v Ivanetiče vem če¬ trtem razredu ljubljanske normalne šole. In kaj je stara šola, katera je seveda tudi imela svoje hude nedostatnosti, napo- 1 * 4 sled stala deželo?! Oglejte sin. pr. računski zaključek normalno-šolskega zaklada iz 1. 1867. in videli bodete, da je cela čista potrebščina za ljudsko šolstvo na Kranjskem znašala pred 37 leti zgolj 6977 gld. = 13954 K, pri katerih so celo že všteti troški za učiteljske pokojnine. Zadnji ra¬ čunski zaključek normalno-šolskega zaklada in zaklada za učiteljske pokojnine za 1901. kaže nam izdatke v znesku 955.241 kron, oziroma 97.742 K, tedaj skupaj 1052 983 kron. Ako od te kosmate potrebščine od¬ tegnemo dohodke obeh zakladov, kateri so 1. 1901. znašali 40.735 K oziroma 26.131 K, tedaj skupaj 66 866 K, preostane vendar še čistih troškov za ljudsko šolstvo 986 117 kron ! Iz teh suhoparnih številk kaže se pomenljivo dejstvo, da je deželne obremenjenje zaljudsko šolstvo poskočilo tekom 37 let za celih 7066 % Morda se je pa v tej dobi, torej v bla¬ ženih časih prehvaljene novodobne šole, pri¬ merno rastoči šolski potrebščini tudi raz¬ širila splošna narodna izomika ? Kaj pa še ? Pred seboj imam zanimivo poročilo „Be- merkungen zum Jahreshauptberichte des 5 k. k. Landesschulrates fiir Krain iiber das Volksschulwesen pro 1901/02*. Prezanimivi so njegovi podatki, toda nečem naslanjati se na to gradivo že radi tega ne, ker se v umovanju tuintam ne strinjam z izbornim njegovim povzročiteljem. Ali sklicevati se hočem na neko sila poučno publikacijo ro¬ jaka našega v daljni Ameriki. Mlad diplo¬ matski uradnik, avstro ogrski podkonzul v Chicagu, dr. H. S c h w e g e 1, objavil je letos prevažno razpravo pod naslovom: „Die Einwanderung in die Vereinigten Staaten von Nordamerika mit besonderer Riicksicht auf die osterreichisch ungarische Auswande- rung“. Uzorna ta znanstvena študija obsega poleg besedila 21 statističnih tabčl, izmed katerih navajam le ono, katera razkazuje razmerje analfabetov med izseljenci raznih narodnosti. In tu mora domačinu uprav rdečica sramote obliti lice, ako v XI. tabeli čita, da je med Finci z ruskega severa, ki so se izselili v Zedinjene države, bil le 1 % ljudi neveščih branja in pisanja, med Cehi le V2%, med Mažari le 9'5%, celo med teptanimi ogrskimi Slovaki lel9’3%, dočim se je med Hrvati in Slovenci, katere uradna Statistika severoameriške ljudovlade skupno 6 obravnava, naštela celih 33 7% an¬ alfabetov. Izrecno konštatujem, da so se pri tem številjenju upoštevale le osebe, stare nad 15 let! Ker pa je obče znano, da na Hrvaškem bolje in uspešneje skrbe za ljudsko šolsko omiko, primorani smo do žalostnega sklepa, da je 1. 1903 — kajti številke veljajo za dobo od 1. julija 1902. do 30. junija 1903. — med onimi mnogimi tisoči slovenskih, večinoma kranjskih roja¬ kov, katere je kruta beda pregnala iz rodne zemlje preko svetovnega morja v daljno Ameriko, bilo več nego ena tretjina, neuka branju in pisanju Nasproti tem šte¬ vilkam bi se skoraj moralo vzklikniti: Blažena n o v o d obn a šo 1 a, kje so tvoji plodovi?! Naši gg. ljudski učitelji si seveda stvar drugače tolmačijo ter iščejo pomoči in zdra¬ vila očitnemu zaostajanju narodne naše pro svete v eni sami lekarni :pri deželni blaga j niči! Z uprav ginljivo naiv¬ nostjo vrgel je njih poročevalec na zadnjem učiteljskem zboru med svet krilato besedo: „Stran torej s slabimi plačami, in rane na telesu kranjskega šolstva ne bo več — in ljudstvo naše lepe dežele se bode v kultur- 7 nem pogledu razvijalo." („Učit. tovariš" št. 11 ex 1903, str. 86.) In vendar uči jasen pogled na šolske razmere drugih narodnosti, da ljudska pro¬ sveta ni zavisna zgolj od visočine učitelj¬ skih plač V isti gori označeni tabeli, katera pred svetom dokumentuje zaostalost sloven¬ skega, rectius kranjskega ljudskega šolstva, nahajamo na prvem mestu Skandinavce s 0-3% analfabetov navzlic temu, da se v malo obljudeni Norvegiji in Svediji ljudski pouk večinoma vrši po slabo plačanih ex currendo- učiteljih! In kje je najmanjše število an¬ alfabetov v naši državni polovici? Ne v bogati, gosto z ljudskimi in meščanskimi šolami preprečeni Nižji Avstriji, niti v na¬ predni Češki, temveč v tisti „črni, z me¬ niškimi kutami zagrnjeni" zemlji tirolski, kjer je učitelj še veliko slabeje plačan nego njegov kolega na Kranjskem! Ocenivši kranjsko ljudsko šolstvo se pa slovesno zavarujem proti očitanju, da bi njegove neuspehe hotel pisati na rovaš po- edinim členom kranjskega učiteljstva. Ne, krivda zadeva pred vsem do¬ cela zavoženi šolski zakoni krivda dalje zadeva nepri- 8 kladno sisteme učiteljske vzgoje in končno: velik del te krivde teži ono nerazsodno, skozinskozi jalovo birokra¬ cijo, katera ima dandanes naše ljudskošolstvo žalibog šev svojih krempljih! Ali tudi v sedanjih razmerah, celo v tem zelo verjetnem slučaju, ako se sedanji položaj ljudskega šolstva na Kranjskem ne bi dal tako v naglici predrugačiti, treba priskočiti siromaštvu naših ljudskih učiteljev. Ni se sicer bati tega, da bi enega lepega dne morda pričelo štrajkati dosedanje učiteljsko osobje; dovolj če se boljši učiteljski naraščaj od¬ tegne delovanju na Kranjskem, dovolj celo, ako smo primorani, na onih službenih mestih, kjer mora poslovati moška učiteljska moč, nadomestiti jo s cenejšo in vendarle na do- tičnem mestu manj porabno žensko silo. Pred nami dviguje se vprašanje: Kako zvišati plače učiteljske, ne da bi ob enem izdatno morali p o v e kšat i i t a k neznosno de¬ želno doklado. To bodi predmet daljšemu razmotrivanju! 9 II. Kaj pa zahtevajo naši učitelji glede svojih plač in kak učinek bi uresničenje njihovih terjatev moralo imeti na deželne finance? Pred vsem je konštatovati, da so učitelji tekom zadnjih let zelo poskočili s svojimi zahtevami. Še 1. 1899. je prosilo „Slovensko učiteljsko društvo" v Ljubljani v svoji pe¬ ticiji deželni zastop, naj se dovolijo vsemu učiteljskemu osobju petletnice po 200 K, po¬ leg tega pa še, a le definitivno na¬ meščenim učiteljem aktivitetne doklade po 200 K. Finančni efekt zgolj teh zahtev, katere sicer obsegajo jedro omenjene peticije, izračunalo je deželno knjigovodstvo tedaj na okroglo svoto 231.000 K, za katere bi se zvišala potrebščina normalno-šolskega za¬ klada. A pri tem se ne sme prezirati, da se vsled zvišanja starostnih doklad tudi zvišajo pokojnine ter potrebščina učiteljsko-pokoj- ninskega zaklada, da bi torej novo obreme- njenje deželnih davkoplačevalcev bilo še višje. Deželni zbor, kateri se je 1. 1900 me¬ ritorno posvetoval o tej peticiji, jej ni ugodil, navzlic temu, da je i v njem gospo¬ dovala liberalna večina. A učitelji postali so odsihmal še dražji! Na svojem velikem shodu 10 dne 8. aprila 1903 zahtevali so načeloma, naj bodo njih plače enake onim državnih uradnikov XI., X. in IX. čina ter le kot neki prehod, »dokler ne izvedejo pristojna oblastva tega“, so se zadovoljili z zahtevami, združenimi v devetih točkah. Sedaj so že terjali petletnice po 2 00 K, uštevne „od izpita učne uspo¬ sobljenosti" Poleg tega a k t i v i t e t n e doklade po 200 K, službeno dobo 35 let, drugo razvrstitev plačilnih vrst, vsled katere naj se postavi v I. vrsto (1600 K letne plače) mesto 10 od¬ stotkov 2 5%, v najnižjo, IV. plačilno vrsto (1000 K letne plače) pa mesto sedanjih 45% le še 20%. Dalje naj se p ro¬ vi z o r n o nameščeno učiteljstvo takoj uvrsti — očividna „contradictio in adjecto" — v stalni IV. plačilni razred Ne dovolj tega, »vsemu učiteljstvu se mora pripoznati stanarina® in končno naj se še izdatno zvišajo opravilne do¬ klade, in sicer tako, da se iste odmerijo po številu razredov dotične šole v zneskih od 150 — 600 K! Finančnega efekta zahtevane odredbe, naj se učiteljem nakažejo dohodki 9.—11. 11 čina državnih uradnikov, niti izraču¬ nati ne maram. Ta zahteva je zame in baje tudi za slehernega resnega presojevalca povsem nedopustna Posledica take organizacije bi bila, da bi vsak učiteljiški gojenec, kateremu se zgolj na podstavi zre¬ lostnega izpita podeli kaka začasna učiteljska služba, ipso facto mesto sedanjih 800 K moral prejeti najmanj 1600 K letne plače in 240 K aktivitetne doklade, tedaj takoj vsaj za 1040 K letnih prejemkov več! Deželne doklade morale bi se potrojiti, ako bi se v istini kedaj mogel dobiti tako lehko- miseln deželni zbor, kateri bi hotel uživo- tvoriti to preskromno tirjatev naših ljudsko- šolskih pedagogov. Toda tudi s svojimi provizornimi in prehodnimi zahtevami so tirjali naši gospodje učitelji več, nego je dopustno s stališča ure¬ jenega deželnega gospodarstva. Očividno si niso bili v svesti, koliko pomenja devetorica točk njihove resolucije, kraženih v suho¬ parnih številkah deželnega šolskega prora¬ čuna. Po mojem računu bi se vsled spre¬ jetja teh zahtev zvišala vsa šolska potreb¬ ščina najmanj za 130 — 150%, in tudi o tem se težko dd resno obravnavati v se- 12 danjih tužnih gospodarskih razmerah dežele naše. Velikega učiteljskega zborovanja se je lani bilo udeležilo 10 deželnih poslancev; vse deželnozborske stranke so bile na njem zastopane, v meritorno debato pa je vendarle izmed poslancev posegel edini župan ljubljanski Ivan Hribar. Toda govoril ni zgolj za svojo osebo, tolmač je bil ob enem samega dr. Ivan Tavčarja in cele „narodno-napredne* stranke. Zlasti kar je govornik bil povedal imenom priznanega kolovodje naprednjakov, je skozinskozi ti¬ pično za stranko in za moža. Saj dr. Tav¬ čarja nikoli nisem precenjal, saj sem že zdavna uverjen, da mu je — po besedilu narodne himne — pač »Bog podaril dar jezika", a niti trohice več, ter da na ne¬ plodni krševini Tavčarjeve darovitosti ni¬ koli ni bila vzrastla niti najmanjša bilka samostalne ideje. Vendar to, kar je poglavar glavnega mesta na učiteljskem shodu izustil kot zastopnik odsotnega naprednega vodi¬ telja, bil je že vrhunec gorostasnosti. Spo¬ ročil je obradoščeni skupščini, da se dr. Ivan Tavčar »strinja z vsem, kar bode shod ukrenil«. Šlo se je za zname- 13 nito manifestacijo prevažnega učiteljskega stanu, šlo je za blagostanje, morda za ob¬ stanek stoterih bednih učiteljskih rodbin, šlo je pa tudi za obremenjenje deželnega gospodarstva z velikanskimi svotami, pro- vzročenimi po primerni ureditvi učiteljskih plač, obravnavalo se je torej najdelikatnejše pitanje avtonomne finančne politike, in glejte — vodja politiške stranke, vrhovni povelj¬ nik slovenske prosvete, možak, kateri si prisvaja pravico do nadvlade nad celim na¬ rodom slovenskim, on pri taki izredni pri¬ liki slovesno izjavlja, oprostivši svojo ne¬ prisotnost, da a priori odobrava vse, kar¬ koli bi shod utegnil skleniti. Kje si, ali kedaj se bodeš rodil slovenski Aristofan, da bi z dostojno skelečo ironijo opeval, a ob enem tudi ožigosal enake burke in glume na politiškem odru?! In drugi aspirant na prvenstvo med po¬ svetnim našim razumništvom, poslanec župan g. Hribar, kateremu je tačas deželni zbor bil poveril prevažni referat o deželnem go¬ spodarstvu, kaj je ta poklicani prvak bil odgovoril na obsežne terjatve zbranega kranjskega učiteljstva? 14 Priznavam, da je poslanca Hribarja me¬ riti z drugim vatlom, kakor družnika nje¬ govega dr. Iv. Tavčarja. Pomanjkanja idej in projektov, glavne te napake dr. Tavčarjeve, noben vesten presojevalec ne more očitati ljubljanskemu primatorju. Baš nasprotno, mnogo preveč jih ima, en načrt podi, tlači in izpodjeda drugega. Ce se gledč pozitiv¬ nega gospodarskega dela pri dr. Tavčarju more diagnosticirati impotentnost, se dd z druge strani pri njegovem tekmecu konštatovati malo manj škodljivo „p r o - t i f e r a c i j o“. Pričakovati bi tedaj bilo od tako gibčnega, v finančnih zadevah ko¬ likor toliko izkušenega realnega politika, da bode z dobrohotnim posvarjenjem do uči¬ teljev, naj nikar predaleč ne sežejo s svo¬ jimi zahtevami, združil vsaj nekoliko prak¬ tičnih migljajev, kako se je lotiti stvari, da se odstrani istinita uči¬ teljska beda, a ob jednemne zaduši in ugonobi ubogega našega davkoplačevavca. A žalibog, kruto se je varal, kdor je kaj sličnega pričakoval od reprezentanta napredne inteligence! Kaj je dejal ljubljanski župan na učiteljskem shodu 8. aprila minu- 15 lega leta? V vestnem poročilu „Učiteljskega tovariša" nahajamo ne bas preokusno go¬ vorniško cvetko, da »bode morala dežela rada ali ne vendar ugrizniti v to jabolko". Priznal je, da „mu je bolj simpatična reso¬ lucija pod A (t. j. ureditev učiteljskih plač po izgledu in merilu uradniških plač v XI — IX. činu) kakor pod B (t j. prehodne koncesije v smislu stavljenih devetih točk učiteljske resolucije). In končno je med burnim odobravanjem svojega občinstva sve¬ čano obljubil imenom narodne - napredne stranke, „da bode deloval na izpolnitev vseh predlogov." Ne mislim tako slabo o duševnih zmož¬ nostih izvežbanega politika Hribarja, da bi mogel verovati v iskrenost njegovih izjav. Pred vsem je moral govornik biti do duše uverjen, da za ogromno zvišanje deželnih doklad, kakor jih mora prouzročiti pokritje potrebščine za tako ureditev učiteljskih plač, nikoli ne bodo dobili večine v deželnem zboru vojvodine kranjske. Najmanj v oni stranki, ka¬ tera ima dandanes v istini deželno krmilo v svoji oblasti, pri nemški levici! Kak pohleven mandatek za deželni odbor si 16 morete pač še izprositi pri eksc. baronu Schweglu, ako ste namreč lepo ponižni in poslušni, toda da bi ta politik in pod vod¬ stvom njegovim stoječa peščica nemških graščakov kedaj privolili v to, da se nji¬ hove doklade podvojijo ali potrojijo le v to svrho, da bod> učitelj one ljudske šole, kamor niti sami ne pošiljajo svoje modro- krvne dece, laglje mogel shajati, — to so vam tako očividne budalosti, da jih verziran človek, kakor župan in poslanec glavnega mesta, nikoli niti za trenotek ni mogel smatrati resnim fi¬ nančnim načrtom. S tega stališča opuščam vsako na¬ tančno dokazivanje, da bi pokritje dotične potrebščine za zboljšanje učiteljskih plač potom priprostega zvišanja deželnih doklad povsem nedopustno bilo tudi v finančno- tehniškem in finančno - politiškem oziru. Treba tedaj v to svrho poiskati drugih virov. Tu pa sem primoran najprej pojas¬ niti, zakaj da odklanjam kot neizvršljivo tudi misel, sproženo po dr. Šušteršiču ne¬ koliko dni kasneje, 19. aprila 1.1. na shodu v ^Katoliškem domu“. Ž njim se ne strinjam navzlic temu, da drage volje priznavam 17 blagi namen tega nasveta ter njegovo opra¬ vičenost po načelih socialnega naziranja davčne vede. O tem več v prihodnjem članku. III. Kaj pa je nasvetoval dr. Šušteršič na shodu v ^Katoliškem domu" dne 19. apr la t. 1. ? Jedro njegovega predloga je bilo: Ne dežela, tem vi č država naj skrbi za zboljšanje učiteljskih plač. Da si pa v to svrho zadobe potrebno pokritje, »vpelje naj se v celi državi posebna naklada nalašč za šolstvo, na pr. na osebno dohedarino nad 5000 K dohodkov dalje. Tudi boljše pla¬ čani višji uradniki naj bi plačevali šolske doklade ... Učiteljem naj se zboljšajo plače, a na račun premožnih stanov." Vsekakor tiči v tem nasvetu vodje ka¬ toliško - narodne stranke več smisla in več samostojnega umevanja, nego v priprostem Hribarjevem receptu, kateri računa zgolj s sorazmernim zvišanjem deželnih doklad na direktne davke. Navzlic temu se je libe¬ ralno časopisje strastno zakadilo v predla- 2 18 gatelja, in osobito ona jara mladina, koja danes neomejeno gospoduje v ^Učiteljskem tovarišu" — nikakor ne na korist kranj¬ skemu učiteljstvu — odsihmal s pravo stra¬ stjo poskuša svoj skrhani dovtip na Šušter- šičevem predlogu. Temu se prav nič ne čudim. Nihče ne bede trdil, da se vodilni krogi „naprednega“ slovenskega razum¬ ništva dandanes odlikujejo po obsežnejši splošni izomiki. Tem manj se mora od njih zahtevati strokovno finančno politiško znanje. Da čimdalje bolj zmagovito prodira v fi¬ nančni vedi, zlasti pa v davkoslovju teorija Adolf W a g n e r j a , da je davčna bre¬ mena sploh razdeliti ne po razmernem do¬ bičku, ki ga ima poedinec od dotične javne funkcije, temveč po davčni zmož¬ nosti posamnih davčnih sil, — tega načel¬ nega prevrata v politiški vedi naša prosve- Ijena gospoda kar nič ne pozna. Radi tega tudi razumeti ne more, da Šušteršičev pred¬ log baš sloni na tej podstavi ter da je vsled tega v svojem bistvu dokaj dobro zasnovan. Ako se tedaj jaz za svojo osebo popolnem ne mo¬ rem strinjati z dotičnimi nazori politiškega svojega sobojevnika, moram imeti na raz- 1 ) polsgo druge, zgolj stvarne raz¬ loge, katere hočem takoj pojasniti. Proti zahtevi, naj država prevzame skrb za troske povišanja učiteljskih plač, se da toliko ugovarjati, navzlic temu, da se po¬ navlja od tolikih in tako različnih strani, da sem primoran, privoščiti poseben odde¬ lek tej važni in zanimivi razpravi. V ozna- čenje svojega osebnega stališča naglašam za sedaj le svoje prepričanje, da bi tem potom le še ojačili državno abso¬ lutno nadvlado nad ljudsko šolo in njenim učiteljstvom, dočim bi naše delovanje moralo meriti na to, da se zmanjša pretirani vpliv, kojega je svobodi kvarni liberalizem glede narodnega šolstva prisvojil obožavanemu maliku državne ideje. Ali ugovarjati bi se moralo temu na¬ svetu tudi s stališča davčne pravičnosti. Je li v istini slehernega davkoplačevalca s 5000 K letnih dohodkov uže prištevati pre¬ možnim stanovom?! Nikakor ne! Pač se državna dohodarina prav ugodno razlikuje od drugih tako z anih direktnih davkov, kateri imajo po svojem bistvu kot prinosni davki dandanes, zgoščati se v neko realno 2 * 21 ravno je, da se država, ako bi hotela ugo diti zahtevi po zvišanju učiteljskih plač, nikakor ne bi mogla omejiti na malo kranj¬ sko deželico, temveč raztegniti bi morala svojo rešilno akcijo na celo avstrijsko ozemlje. Zlasti ako bi se uživotvorilo resolucijo sub A kranjskega učiteljskega zbora z dne 8. aprila t. 1. ter bi se učitelji uvrščali XI. IX čin državnih uradnikov, moral bi finančni mi¬ nister na stežaj odpreti svoje blagajnice ter neštete milijone uporabljati v pokritje teh troškov. In teh ogromnih svot naj si poišče potom šolske naklade na osebno dohcdarino počenši pri davkoplačevalcih z več nego 5000 K na leto ? Cela osebna dohodarina za 1. 1904 proračunjena je v letošnjem budgetu z okroglo svoto 52 milijonov kron. Ali tudi pri tej vrsti davkov se dejansko kaže, da v istini bolj zaležejo mnogoštevilni mali davko¬ plačevalci, davčni cenziti z 1200—5000 K letnih dohodkov, nego razmerno redko se¬ jane jačje davčne sile. Povprek se bode morda le 20 25 milijonov K letne dohoda- rine dobilo od davčnih stopinj nad 22 stopnjo dohodninskega tarifa. In pri nas na Kranj¬ skem? Cela dohodarina je za tekoče leto proračunjena s 420.000 K, katere se prav s 21 ravno je, da se država, ako bi hotela ugo diti zahtevi po zvišanju učiteljskih plač, nikakor ne bi mogla omejiti na malo kranj¬ sko deželico, temveč raztegniti bi morala svojo rešilno akcijo na celo avstrijsko ozemlje. Zlasti ako bi se uživotvorilo resolucijo sub A kranjskega učiteljskega zbora z dne 8. aprila t. 1. ter bi se učitelji uvrščali XI. IX čin državnih uradnikov, moral bi finančni mi¬ nister na stežaj odpreti svoje blagajnice ter neštete milijone uporabljati v pokritje teh troškov. In teh ogromnih svot naj si poišče potom šolske naklade na osebno dohcdarino počenši pri davkoplačevalcih z več nego 5000 K na leto ? Cela osebna dohodarina za 1. 1904 proračunjena je v letošnjem budgetu z okroglo svoto 52 milijonov kron. Ali tudi pri tej vrsti davkov se dejansko kaže, da v istini bolj zaležejo mnogoštevilni mali davko¬ plačevalci, davčni cenziti z 1200—5000 K letnih dohodkov, nego razmerno redko se¬ jane jačje davčne sile. Povprek se bode morda le 20 25 milijonov K letne dohoda- rine dobilo od davčnih stopinj nad 22 stopnjo dohodninskega tarifa. In pri nas na Kranj¬ skem? Cela dohodarina je za tekoče leto proračunjena s 420.000 K, katere se prav s 22 trudom in naporom izsilijo in izvijajo stis¬ kanim davkoplačevavcem. Nimam nobenih uradnih podatkov o njih razvrstitvi, a uverjen sem, da večja polovica spada na male plač¬ nike pod 5000 K letnih dohodov. K večjemu 200.000 K utegne se dobiti pri onih „pre- možnih stanovih", kojim se hoče po ome¬ njenem nasvetu nalagati šolski davek v po¬ dobi doklade na državno dohodarino. Ako se primerjajo te številke z onimi, katere sem navajal glede finančnega učinka učiteljskih zahtev, videti je na prvi pogled, da bi za¬ dostujoča doklada morala biti neki m ui¬ ti p i u m državnega dohodninskega davka, zadevajočega deželo našo. Ali tak način obdačenja niti po ob¬ stoječem zakonu ni dopusten. Naslonjen na državno dohodarino ni po svojem bistvu nič drugega, nego pristna doklada na ta državni davek, kateri je po členu XIII. dejansko oproščen od vsake deželne ali občinske do¬ klade. Ta oprostitev je utemeljena že v na¬ ravi dohodninskega davka, kajti noben davko¬ plačevalec ne bi več maral pravilno napo¬ vedati svojih dejanskih dohodkov, ako bi nad seboj videl viseči Damoklejev meč avto¬ nomnih nametov. In dežela Kranjska, spre- 23 jemši davčne odpustke in denarne prispevke iz čistega prinosa državne dohodarine od¬ povedala se je pravokrepno vsaki pravici do deželnih doklad na državni dohodninski davek do 1. 1909. Ako bi tedaj ona v „Ka- toliškem domu“ sprožena misel o taki šolski nakladi se kedaj spremenila v deželnozborski sklep, oziroma v načrt deželnega zakona, je povsem gotovo, da vsaj do tega termina nikoli ne bi mogel zadobiti ce s a r s k ej sankcije ter nikoli ne b i m o g e 1 p o s t a t i deželn i zakon. To so stvarni razlogi, radi katerih se za svojo osebo ne bi mogel pridružiti na¬ svetu svojega politiškega sotrudnika. Na • glašajoč svoje pomisleke pa vendar drage volje priznavam, da je jedro Šuster- šičevih nazorov zdravo in vsega uvaževanja vredno. V pozitivnem delu svoje razprave bodem torej skušal, izumiti obliko, po kateri bise dala uživotvoriti vodilna misel voditelja naše stranke. IV. Zakaj se pa s toliko unemo zoperstav¬ ljam pokritju zvišanja učiteljskih plač po 24 državi, zakaj ugovarjam občni želji, izraženi od tolikih strani, podpirani od četovodij stranke »Slov. Naroda*, od dr. Tavčarja in ljubljanskega župana, ter odo¬ bravam cel6 po dr. Šušteršiču?! Zakaj vztrajam pri svojem prepričanju, da taka za¬ hteva 1 e ra d i t e ga nikakor ni ne¬ varna, ker je v sedanjih razmerah fivala Bogu docela neizvršna?! Po mojem subjektivnem mnenju namreč tiči jeden poglavitih vzrokov nedostatnosti avstrijskega ljudskega šolstva v nerazmerno prevelikem vplivu, kojega si je prilastila v tem oziru država sama. V jasnem nasprotstvu s temeljnim zakonom naše ustave, kateri državnemu zakonodavstvu prisvaja zgolj določitev načel ljudskošolske uredbe, vse drugo pa prepušča deželnim zastopom, ureja državni šolski zakon z dne 14. maja 1869 najsubtilnejše malenkosti, izroča ves ustroj ljudskega šolstva državni upravi, t. j. preširnemu našemu birokratizmu ter avto¬ nomnim korporacijam prepušča le prijetno nalogo, iz deželnih in občinskih blagajnic pokriti troške elementarnega pouka! Dejanski ta položaj, vsled katerega je pravi gospodar v ljudski šoli g. okrajni 25 glavar, ne ustreza niti istinitim potrebam ljud¬ skega šolstva niti bistvu njegovemu. Krilata beseda cesarice Marije Terezije: „Die Schule ist ein Politicum“ izraža v svoji jednostra- nosti vendar le načelno zmoto. Ni res, da je j e d i n i poklic ljudske šole, vzgajati državi sposobne državljane, ni res, da ima izključni ali vsaj pretežni interes na dobri ljudski šoli le država. Take neosnovane trditve izvirajo največ iz onih krivih naukov o državni vse¬ mogočnosti, povsem označevalnih za liberalno svetovno naziranje ter za socialistične nauke, kateri s > navzlic svojemu navideznemu na- sprotstvu napram liberalnim doktrinam „in nuce“ vendar le njih izrastek in izrodek. Kdor z višjega stališča opazuje in razmotriva razvoj človeških dogodeb, mora se uprav na glas smejati čudni prikazni, da državno omnipotenco dandanes baš tako hrupno na- glaša suhoparni birokrat, najpokornejši njeni sluga, kakor najljutejši njegov nasprotnik, prepričani socialni demokrat. In vendar je človeštvo prebogat organi¬ zem, da bi ga mogel izpolniti in neomejeno nadvladati samo en pojem, bodisi tudi državna ideja! 26 Država je tedaj le eden izmed onih faktorjev, kateri imajo pravico do ljudskega šolstva. Ista, če ne večja pravica, gre rodbini, deželi, narodu in cerkvi — in vsakemu izmed teh faktorjev varovati bi bil njegov primerni vpliv glede uravnave ljudskih šol, dočim po sedanjih razmerah dejansko gospoduje v kranjskem šolstvu z neomejeno oblastvijo uradnik in nad njim oni visoki državni oblastvenik, kateri žalibog o šolstvu in učiteljstvu, o njiho¬ vih potrebah in nadlogah toliko razumekakor o železniški po¬ litiki ali o belokranjski želez¬ nici! In pretirani državni vpliv na ljudsko šolstvo, mari se ne bi moral celo ojačiti in globokeje ukoreniniti, ako bi država v obilni meri prispevala k troškom ljudske šole ? Ker bi se pa baš s strani „narodno- naprednih" glasih utegnilo odklanjati moje mnenje kot pristransko in omejeno, dovo¬ ljujem si v podporo svoje trditve navajati avtoriteto, kateri se bode brez dvoma po¬ nižno klanjal celo g. dr. Ivan Tavčar. Bilo je v deželnozborski seji dne 12. januarja 27 1894, ko je povodom proračunske debate normalno šolskega zaklada slavljeni ta go¬ vornik izustil pomenljive besede: „Zares, vže sedaj dežela kranjska preliva svojo srčno kri za ljudsko šolo, in le bati se je, da jej ta kri prej odteče, nego bode ljudsko šolstvo naše prispelo do svojega vrhunca." Mimo¬ grede bodi povedano, tri dni poprej se je bil jednoglasno in brez ugovora ali razprave potrdil računski sklep istega zaklada s po¬ trebščino okroglih 636.000 K. Odslej, po preteku 10 let, se je dejanska potrebščina istega zaklada zvišala za celih 400.000 K, siromaštvo v deželi se sigurno ni zmanjšalo tekom tega desetletja in navzlic tem je „in bianco politikar" dr. Tavčar drage volje pripravljen, vsaj soditi po njegovem sporočilu na lanski učiteljski zbor, in in- finitum pomnožiti deželne šolske naklade ubogim davkoplačevavcem! A tudi pri tej debati se je merodajni voditelj slovenskega posvetnega »razumni¬ štva" na Kranjskem zaganjal v državo, „tisto državo, ki na leto tisoče in tisoče trosi za kanone in drugo smrtonosno orožje." Očitaje državi, da »daje za naše ljudsko šolstvo komaj toliko, kolikor stane vsako leto po- .28 končavanje hroščev v tej kronovini", nami- gaval je ob jednem, naj i ona primerno prispeva v pokritje šolskih troškov. Toda proti njemu dvignil se je v isti seji njegov sedanji politiški informator, eksc. baron :Schwegel ter po vsej pravici ga je zavrnil, rekši glasom stenografičnega poročila: »Država se v nas z ljudskimi šolami glede njihove gmotne podpore nima brigati in, ko bi obveljali nazori g. predgovornika (dr. Tav¬ čarja), izvirala bi iz njih posledica, da bi se državi, ako bi večje gmotne žrtve morala prevzeti za ljudsko šolstvo, moralo priznati še večjo ingerenco na to šolstvo. C i m večji državni donesek, tem večji tudi in neomejenejši je njen vpliv na ljudsko šolo." In celo zna¬ čilen je stavek, s kojim je voditelj kranj¬ skega nemltva zaključil ta oddelek svojega govora: K Jaz s svojega stališča bi tako državno šolo, ako bi državi sredstva do puščala, dajo prevzame, gotovo le pozdravlja' z veselim srcem“! In temu umovanju nevarnega našega protivnika ne pridete do živega z ugovorom' Saj ima država itak v tem oziru vso oblast, naj tedaj vsaj plača od nje in za njo! Ne 29 ‘ tako, naše ljudsko šolstvo kar zeva po pre- ustroju, tak preustroj, taka reforma mora pred vsem tudi meriti na to, da se znameni' temu temu delu narodne izomike osigura prostost od birokratskih spon, sveži zrak avtonomnega razvoja — ta zvišeni cilj pa se nikakor ne dd doseči, ako se ob jednent potom gmotne udeležbe opravičuje in vtrjuje državni vpliv. Sicer pa kaže uže površna ocena državnega proračuna za 1. 1904, da bi kranjski učitelji morali čakati še mnogo mnogo let na zboljšanje svoje materijelne eksistence, ako bi isto zavisno bilo od državnih doplačil. V tekočem 1 tu je proračunjena državna potrebščina na ogromno svoto okroglih 1.735 milijonov kron. In za ljudsko šolstvo odpade od teh skoraj neštevilnih milijonov za vsa kralje¬ stva in dežele avstrijske niti 400.000 K ne ! Osobito Kranjski namenjen je prispe¬ vek 2.588 K! Navzlic vsej tej nečuveni skoposti napram podstavi narodne prosvete, napram ljudski šoli pa so državn finance dandanes, štirinajst let po odstopu velikega finančnega ministra Dunajevvskega, v tako neugodnem položaju, da uže prosti 30 ozir na budgetno ravnotežje absolutno one- mogočuje, z velikimi bremeni za ljudsko šolstvo obtežiti državni zaklad. Resna razprava o perečem vprašanju zboljšanja učitelj¬ skih plač tedaj z eventualno- st j o državnega pokritja dotič- nih troškov niti računati ne more. Morda se mi je posrečilo, v d sedanjih J •člankih dokazati, da nas niti jeden izmed I nasvetovanih potov ne dovede do zaželje- > nega cilja. Ali potreba, nemudoma in brez odlašanja na pomoč priskočiti učiteljski bedi na Kranjskem, postala je črez vse nujna. Učiteljski naraščaj pri nas g i n e v a , — to je žalostna istina, — in natečaji za učiteljske službe zlasti na Do¬ lenjskem kažejo jasno, da bodo lepa nova šolska poslopja, z neznanskimi žrtvami se¬ zidana od strani v to primoranih siromašnih šolskih občin, kmalu stala prazna in zapu¬ ščena, ker — učiteljev ne bode več dobiti! Slabo bi sedaj vršil svojo nalogo, ako bi, omejivši se na zgolj negativno oceno uže storjenih nasvetov, opustil svoje lastne koncizne predloge glede tega prezna- 31 menitega predmeta. Namen prihodnjim član¬ kom, koje objavim pod specijelnimi naslovi, bodi tedaj, razkazati one vire, po katerih bi vojvodina Kranjska zadobila zmož¬ nost, učiteljske plače primerno zvišati in to brez občutne po- množitve deželnih naklad. Užltninski zakup in učiteljske plače. I. a Bilo je dne 24. oktobra 1889, ko se je vršila v deželnozborski sobani vojvodine Kranjske jedna izmed najzanimivejših in razburljivejših debat. Zamaa je pač iščeš v stenografskih zapiskih, kajti dotično steno¬ grafsko poročilo jej posvetuje komaj 15 vrstic; tudi pri poslušavcih ne bodeš zlepa kaj izvedel o njej, kajti galerije so bile vsled zaukaza deželnega glavarja izpraznjene med to razpravo. Šlo se je namreč za neki nujni predlog posl. Šukljeta o pobi¬ ranju državne užitnine, in predlagatelj je zanj bil zahteval tajno sejo. Formalni predlog njegov je obveljal, ker je bil za¬ dostno podprt, in tedaj se je vršila razvneta, čestokrat burna razprava na žalost zveda- 32 vemu ljubljanskemu občinstvu pri zaprtih durih. Predlagateli je tedaj nujno bil predla¬ gal, naj se dežela kot ponudnik udeleži 30. oktobra 1889 javne dražbe za užitninski zakup v sedmih davčnih okrajih, dalje naj stopi v dogovor s finančnim ministr¬ stvom v to svrho, „da se deželi Kranjski kar prej mogoče oddd v zakup pobiranje užitninskega davka po vsem Kranjskem, izvzemši mesto ljubljansko". Predlog je bil stvarno povsem dobro zasnovan ali zadel je na ljut odpor, in usoda njegova je bila skozinskozi negotova. Tako- zvano liberalno narodno krilo je tudi pri tej priliki dokazalo, da je ponižno udano velikemu kapitalizmu ter da se hlapčevsko pogreza v prah pred zlatim teletom. Strastno je ugovarjal z vsem priučenim pa- tosom svojim dr. Ivan Tavčar, in va¬ lovi vodenične gostobesednosti Ivan Hri¬ barjeve pluskali so nad glavo nesreč¬ nega predlagatelja, ali le-ta je branil svoje duševno dete za žive in mrtve, in krepki podpornik v debati mu je bil poleg osebnih prijateljev Kersnika in Višni- 33 k a r j a , poleg starega parlamantarca ka¬ nonika Kluna zlasti tedanji parlamen¬ tarni novinec Ign. Žitnik. Med celo več nego 3 urno razpravo Nemci niti bese¬ dice zinili niso, dasi so z napeto pozor¬ nostjo zasledovali debato. Nihče izmed slo¬ venskih poslancev ni torej znal, na katero stran se postavi nemška stranka, odločujoča s svojimi glasovi. Stoprav neposredno pred glasovanjem, katero se je vršilo radi svoje odvažnosti izjemoma po imenih, dvi¬ gne se baron Schwegel ter izjavlja v kratkih besedah, da bode stranka njegova „z ozirom na prepričevalna izvajanja pred¬ lagateljeva" glasovala za nujni predlog posl. Š u k 1 j e t a. Na neovržno korist dežele zmagala je na ta način pravična stvar, tajna seja pričeta |ob pol 12. spremenila seje ob 3. popoludne zopet v javno sejo, in deželni glavar je mogel proglasiti, da sta obe točki Šukljetovega predloga sprejeti z večino glasov. A čemu danes ta zgodovinska remini¬ scenca in v kaki zvezi je vprašanje užitnin- skega zakupa z nujno potrebnim zvišanjem učiteljskih plač na Kranjskem? Tekom petnajstletne dobe, katera je uže skoraj potekla od onega važnega sklepa, 3 34 dokazalo se je namreč, kako puhli so bili ugovori liberalnih poslancev slovenskih in kako neosnovan je bil tedanji njih odpor. „Kvaražugon“ dr. Ivan Tavčar bil je v de¬ bati cel6 grozil s pretečim gospo¬ darskim polomom dežele Kranj¬ ske, za slučaj, da deželni zbor sprejme moj užitninski predlog, in kaj je dognala dejanjska izkušnja? Navzlic temu, daje de¬ želni odbor, po mojem mnenju povsem pa¬ metno in previdno, v svojih računskih skle¬ pih izredno visoko nastavil režij¬ ske troške, imeli smo od 1. 1890, tedaj od prvega zakupninskega leta počenši vendar le vsako leto prav znaten čisti dohodek od tega zakupa. Zadnji računski sklep, predlo¬ žen deželnemu zboru 1. 1902, kaže za za¬ kupno leto 1899., v katerem je dežela po¬ birala užitnino od vina, mošta in mesa v 20 zakupnih okrajih, lep dobiček v znesku 92.531 K 41 v. In trdno sem uverjen, da bi se ta vrelec deželnih dohodkov še veliko bolj dal pomnožiti po primernem dogovoru s finančnim erarjem ter na ta način pre¬ skrbeti deželnemu zakladu znamenit del one potrebščine, katera naj bi služila v odstra¬ nitev gmotne bede med učiteljskim osobjem. 35 Kajti žalibog se drugi odstavek mojega predloga z 1. 1889. nikoli ni bil dejansko uresničil. Obžalujem, toda resnici na l,ubo moram naglašati, da tudi v tem slučaju za¬ deva v prvi vrsti krivda preslavni deželni odbor, kateri nikakor ni bil kos naročeni — priznavam — nelahki nalogi. Znam, da je trebalo premagati hude zapreke v državni upravi, zlasti v finančnem ministrstvu; predobro znam, da se slični novotariji zoperstavlja predvsem naravna mržnja uradniška pred novimi zakonodav- nimi in izvršilnimi poizkusi, in vendar je stvar tako prozorna ter njena korist za de¬ želno, objednem pa tudi za državno bla¬ gajno tako očividna, da na ves glas trdim: Dežela Kranjska prodere s svojo ponudbo, kakor hitro njen deželni odbor predloži natančno izdelan načrt, oprem¬ ljen z dobro premišljeno spo¬ menico, ter v pogajanju z uglednimi strokovnjaki fi¬ nančnega ministrstva odredi sposobne, izvedene in ener¬ gične pogajnike. 3 36 V tem svojem uverjenju se nikakor ne dam plašiti po besedilu osnovnega zakona o državni užitnini, ces. patenta z dne 25. maja 1829, navzlic njegovemu § 11, koji veleva, da mora davčno oblastvo v vsa¬ kem slučaju najprej posku¬ šati, da se dožene odprava s po¬ sameznimi obratnimi strankami proti primernim pavšalnim zneskom ter da sme le tedaj, ako s tako odpravo ne prodere, preiti do zakupa ali pa do pobiranja v lastni režiji. To je pač dandanes še pravo- krepni zakon, a kdo bode zanikal, da je mogoče, spremeniti postavno določilo zakonitim potom, zlasti če je dotični zakon uže zastarel in reforme tako krvavo potreben, kakor užit- ninski patent iz 1. 1829! V prihodnjem članku hočem tedaj naj¬ prej pojasniti, kako si jaz za svojo osebo predstavljam osnovo javnega zakupa za celo užitnino na Kranjskem, dalje kako si mislim akcijo deželnega zastopa v dosego tega na¬ mena, končno kateri finančni uspeh, na¬ menjen zboljšanju kranjskih učiteljskih plač, pričakujem od dotičnega ukrepa. 37 I b. Še pred 15 leti prevladal je na Kranj¬ skem glede užitninskega davka zakup od strani velekapitalistov. Saj je znano, da ma Ione vsa velika premoženja v naši deželi veči¬ noma izvirajo iz davčnih zakupov. Za po- edine zakupnike bil je pač ta način davč¬ nega pobiranja kaj ugoden, obrtne stranke pa so po vsej pravici tožile in tarnale nad brezobzirnostjo dobičkaželjnih davčnih na¬ jemnikov, dočim sta država in dežela, ka¬ tera je pri nas s 40% doklado udeležena pri užitnini, od vina, mošta in mesa, nepo¬ sredno zelo oškodovani bili od strani za¬ kupnikov. Povsem naravno, peščica petičnih možakarjev se kaj lahko združi v ponižen davčni „kartčlček“, neorganizovani obrtniki se potisnejo na stran in potem se zakupne cene kar narekavajo državi in deželi. Milo mi je bil svoje dni tožil ranjki finančni rav¬ natelj Plachky, kako rapidno padajo de¬ narni uspehi pri državni užitnini, in baš na¬ ravna posledica tega nazadovanja za deželne finance me je osobito napotila do mojega predloga, vsled katerega je počenši z 1 1889. dežela pri zakupnih dražbah nastopila kot konkurent proti gotovim denar- 38 nim mogotcem. In to s sijajnim uspehom za deželne finance! Gla¬ som računskih sklepov deželnega zaklada znašal je ves dohodek 40% ne deželne do¬ klade na državno užitnino leta 1886. zgolj okroglih 68.000 gld. = 13 6.000 K, dočim se je in sicer pri isti davčni meri do 1. 1899. dvignil na okroglo 146 000 gld. = 292.000 K Zvišek deželnih dohodkov znaša tedaj le pri tem naslovu celih 156.000 kron, kateremu je prištevati še čisti dobiček pri užitninskem zakupu, izkazan za 1. 1899., kakor smo že navedli v prvem članku, z okroglo 92 000 K! Taki uspehi so se sedaj dali doseči že pri dosedanji polovičarski ureditvi, kjer se dežela, oziroma deželni odbor le kot so- ponudnik oglaša pri sleherni užitninski za¬ kupni dražbi. Koliko večji pa in ugod¬ nejši bi moral biti končni denarni učinek, ako bi dežela takoj pre¬ vzela pobiranje užitninskega davka za celo svoje ozemlje! Ali takoj je naglašati, da država tudi v slučaju, da prizDd deželi pri oddaji državne užitnine prioriteto pred ostalimi strankami, nebi smela nasproti takemu pogodbeniku 39 postopati po določilih, upeljanih za od¬ dajo užitninskega davka po odredbi finanč¬ nega ministrstva z dnč 13. julija 1. 1877., št. 18.956. Dežela bi morala pod dru¬ gimi pogoji prevzeti davčno po- biranje kakor na vadn i zakupniki. Že iz jako prozornega praktičnega razloga! Kajti nihče ne more in ne sme prebrskati trgovskih knjig privatnemu zakupniku, da se uveri o njegovem zakupnem dobičku. De¬ želni odbor pa je primoran, leto za letom v svojem letnem poročilu in v računskem sklepu deželnega zaklada natančno do zadnjega vinarja izkazati gmotni uspeh zakupne akcije. Naravno, da mora dejanski ta uspeh merodajno vplivati na vzklicno ali fiskalno ceno dotične zakupne dražbe. In tedaj bi dežela kot ponudnik po preteku sleherne najem¬ ninske dobe sama si zvišala fiskalno ceno, sama si poslabšala zakupne pogoje, sama si pomnožila nevarnost in „risico“ nepovo'j- nega kupčijskega uspeha! Iz tega sledi dvoje. Prvič mora se potom dogovora med deželo in državno finančno upravo zakupna doba, katera sedaj traja k večjemu tri leta raztegniti na daljši rok. Po- 40 tem pa treba zakupnino sestaviti iz dveh elementov, iz enega stalnega in enega pre- menljivega. Izračunati bi bilo neki „fixum*, neko gotovo zakupno svoto, recimo za dobo 7—10 let na podstavi večletnega povpreč¬ nega čistega dohodka. Poleg tega naj se potem v tisti znesek, kateri se preko stalne zakupnine ter po odbitku lastnih režijskih troskov izkaže kot čisti najemninski dobi¬ ček, med seboj delita dežela in država po nekem sporazumno določenem razmerju. Z eno besedo, državo je gmotno interesirati na tem, da se dežel nji u ž i t n i n s k i z a k u p povoljno po¬ nese. To je jedro mojega predloga Naj se mi nikar ne ugovarja, deželni odbor je že potrkal pri finančnem ministrstvu, a tam ga niso marali slušati. Ne, ako se je to zgodilo, potem predlog dežel¬ nega odbora ni bildoveljgoden, dovolj premišljen in precizen. V tem mojem uverjenju me je lastna skušnja utrdila. Ko sem kot čisto navaden poslanec pred kakimi 11—12 leti v zasebnem raz¬ govoru enkrat razjasnil tedanjemu finanč- 41 nejnu ministru dr. S t e i n b a c h u to svoje mnenje, dejal mi je razboriti državnik, da mu moja misel silno ugaja. In ko sem pri¬ bližno pred 5 leti isti svoj načrt razložil enemu najvišjih in najuglednejših uradnikov finančne uprave, kateri ima še dandanes merodajno besedo glede indirektnih davkov, presenetil me je ta odlični veščak z odkri¬ tim odgovorom, da bi se taka pogodba med državo in deželo Kranjsko celo dala za¬ snovati brez premembe sedanjega pravokrepnega zakona, t. j. cesar¬ skega patenta iz 1. 1829. In ko sem začu¬ deno zmajal glavo, mi je natančno pojasnil dotično možnost Udobnostij take stalne, celo deželno ozemlje obsegajoče uravnave javnega užit- ninskega zakupa ne bodem opisoval „per longum et latum*. Kdor se je le količkaj bavil s predmetom, jih pomni na prvi po¬ gled. Le mimogrede naj omenjam, da bi stoprav tedaj mogli do dobrega izkoriščati oni aparat, kojega si je dežela omislila za pobiranje svojih posrednih naklad in davščin. Glede denarnega učinka omenjene pre- osnove umevno je samo po sebi, da mora stoprav dognana pogodba dajati podstavo 42 tudi le približnemu proračunu. Vendar pa sodim že danes, da bi deželni zaklad po primerni ureditvi užitninskega zakupa na boljem bil morda za 200.000—250.000 K na leto. Že s tem letnim zneskom — koliko bede pri potrebnih učiteljskih obiteljih bi se dalo odstraniti! Še par besed glede formalnega posto¬ panja! Meni se vidi, da bi bolj ugajalo važ¬ nosti predmeta, ako bi se stvar sprožila ne od strani deželnega odbora, temveč v javni seji deželnega zbora vojvodine Kranjske. In to bi se moralo zgoditi, ne tako mimo¬ grede povodom druge debate nego za-se, bodisi po samostojnem predlogu kakega poslanca, bodisi na podlagi poročila deželnega odbora. Referat trudoljubivega po¬ ročevalca, potem resna razprava v deželni sobani, — vse skupaj bi bilo dragoceno gradivo za deželni odbor, kateremu bi se naročila naloga, pogajati se z dunajsko vlado o izvršitvi deželnozborskega sklepa. Ako bi se isti glasil v tem smislu, da je zvišani deželni dohodek, izvirajoč iz užitninskega zakupa, posvečen eminentno kulturnemu na¬ menu, zboljšanju učiteljskih plač in povzdigi ljudskega šolstva na Kranjskem, bi s tem 43 le podpirali celo akcijo ter osigurali njeno srečno izvršitev. Kajti državna uprava, na katero bi itak že morala vplivati nada ne¬ posrednih višjih državnih dohodkov iz pri- nosa lastne užitnine, stala bi ob enem pod moralnim pritiskom neke osnove, katera bi omogočila deželi, brez posebnih državnih prispevkov ter brez obre- menenja davkoplačevalcev vršiti svoje javne kulturne namene. Ali poleg preustroja užitninskega davka preostaja še nekoliko drugih potov, po ka¬ terih bi si dežela mogla pomnožiti svoja sredstva, namenjena ljudski šoli. O tem kaj več v prihodnjem članku. Zapuščinski doneski in učiteljske plače na Kranjskem, Z obema rokama podpišem vodilno na¬ čelo dr. Šusteršičevega nasveta, naj se zvi- šek šolske potrebščine pokrije pred vsem od strani premožnejših stanov. Menda se mi je posrečil dokaz da se ta povsem pravilni namen pri nas ne da do¬ seči potom doklade na osebno dohodarino. Ako tedaj letnih dohodkov pri poedinih imovitih davkoplačevavcih pritegniti ne mo- 44 remo, treba se dotakniti gospodarske pod¬ stave vsaj takozvanih „fundiranih“ dohod¬ kov, t. j. čiste imovine. To se pa lahko zgodi na dvojen način. Ali se obdači imo- vina in sicer — kar posebno naglašam — izvzemši naj nižje premoženj¬ ske plasti, leto za letom s posebnim imovinskim ali premoženjskim davkom, ali pa se skuša večja premoženja z davkom zadeti tedaj, kedar pridejo kot zapuščine k zapuščinski razpravi. Samo po sebi je umevno, da mora davčna mera pri davku na premoženje biti neprimerno nižja nego pri zapuščinskem davku. Istotako se razume, da morata obe davčni stroki (glej na primer Prusko) obstati tudi ena poleg druge, da le davčni nastavki niso pretirano visoki. Ako bi hoteli v pokritje zboljšanih učiteljskih plač si pomagati z enim ali drugim načinom premoženjskega obdačenja, morali bi pač opustiti misel na posebni imovinski davek. Bojim se namreč, da de¬ želni zakon kateri bi ga hoteli uvesti, ne bi zadobil najvišjega potrjenja. Nikakor ne radi tega, ker tak davek načeloma ne bi bil dopusten; ali meni vsaj se dozdeva, ke- darkoli pregledujem obilne številke našega 45 razdrapanega državnega proračuna, da so skoraj vže izčrpani vsi davčni viri, ter da je le bore malo še na razpolago davčnih rezerv onemu trpinu, kateri mora gospo¬ dariti v dunajski palači finančnega mini¬ strstva na cesarskem Dunaju. Ena izmed maloštevilnih davčnih rezerv, morda celo najboljša med njimi, je dandanes še od fi¬ nančnega erarja nedotaknjena imovina, in torej sodim, precej lahkomiseln bi moral biti vodja avstrijske finančne politike, ka¬ teri se ne bi branil z nogami in rokami,, ako bi v to davčno ograjo hotel 'lomiti kak grabežljiv deželni zbor s svojimi na¬ kladami. Proti drugemu načinu pa, proti dežel¬ nemu obdačenju zapuščin na Kranjskem, bi mogel tem manj ugovarjati, ker je isto v naši deželi itak vže z zakonom uvedeno od 1. 1875 sem. Sedanji deželni zaken o uvedbi doneskov od zapuščin k nor- malno-šolskemu zakladu na Kranjskem da- tuje z dne 6. julija 1889. Njegov finančni uspeh ni preugoden. L. 1890 vrgle so za¬ puščinske šolske pristojbine v kronski veljavi 29.289 K., 1. 1894 so menda do¬ segle svoj višek z 59 400, v zadnjem ra- čunskem skepu, odobrenem od deželnega | zbora jih nahajamo izkazane za 1. 1899 s 34.207 K. Po mojem osvedočenju pa bi se j po primerni preosnovi dotičnega deželnega zakona dohodki iz te deželne davščine iz¬ datno dali pomnožiti. Ne mislim tu pač na pregloboke, ko¬ renite spremembe dotičnega zakona, dasi- ravno bi bila baš pri zapuščinskih pristoj¬ binah temeljita reforma baje potrebnejša nego kjerkoli drugod v avstrijski davčni sistemi. Toda pozabiti ne smemo, da pri- j stoja v tem oziru prva in glavna beseda državnexu davku in njegovemu zakono- dajstvu ter da gre v tej zadevi deželnemu zakonu le neka podredjena vloga. Navzlic temu bi se še marsikaj dalo doseči i na tem polju, ako se vsaj odpravijo poglavitne nedostatnosti pravokrepnega deželnega za¬ kona. In katere so to ? Zapuščinske šolske pristojbine na Kranj¬ skem zasnovane so na progresivni podlagi, kar je vsekakcr povsem umestno. V enajstih odstavkih so uvrščene čiste za¬ puščine po svoji visočini tako, da je n. pr. pri zapuščinah od 1000—2000 K plačati po 40 h za vsakih 200 K, dočim se pri zapu- 47 ščinski vrednosti nad 200.000 K plača po 2 K od vsakih 200 K. Stopnjevanje je tedaj določeno med 0-2 in 1 % čistega zapuščin¬ skega zneska. In tu nastane vprašanje, z a - kaj p'a je zakonodavec z davčno pregrešijo prenehal baš pri n a j - večjih in torej za višje obda¬ ti e n j e najsposobnejših zapušči¬ nah? Onega razlega, kateri pri osebni do- hodarini naravnost izključuje neomejeno stopnjevanje, namreč neugodno učinkovanje pretirano visokih davčnih nastavkov na pra¬ vilno davčno napovedanje dotičnega cenzita, naravno odpada pri zapuščini, tedaj se sme pri izredno visokih dedščinah prav z mirno vestjo določati višjo progresijo. Dalje se dd ugovarjati, da je tarifna lestvica de¬ želnega zakona z dnč 6. julija 1888 premalo členovita. Čemu presledki od 20.000 K?! Mari ne bi bilo bolje kazalo, da se ti pre¬ sledki pri posameznih stopnjah zmanjšajo na 10.000 K ter v istem razmerju zvišajo davčni nastavki? Seveda z neko omejitvijo: naj¬ nižjih zapuščinskih plasti tudi dežela ne bi smela zadevati z večjimi bremeni. Torej n. pr. čiste zapuščine do 20.000 K vrednosti pusti se 48 naj pri sedanji pristojbinski meri. Kar se pa dalje tiče zapuščin med 20.000 —200.000 K, razpredeli jih naj novi zakon v presledkih od 10.000 K, zvišajoč pristojbinsko mero za 10 h od 200 K v vsakem presledku. Končno naj se odpravi zakonodavni nesmisel, da preneha progresija pri zapuščinah nad 200.000 K, marveč nadaljuje se naj, seveda ne „in infinitum“, vsaj pa tako daleč, dokler to dopusti — finančni minister! In še drugo spremembo, katera bi vse- kako ugodno vplivala na deželne finance, oziroma normalno-šolski zaklad, živo pri¬ poročam. Predstoječi nastavki veljajo le za one dediče, katerim država po pristojbin- skem patentu z dnč 9. februarja 1850., drž. zak. št. 50, odmeri zgolj 1 % drž. zapuščin¬ ske pristojbine, tedaj za starše in otroke, dede in vnuke ter za ostalega zakonskega. Vsi drugi dediči (oziroma volilojemniki) mo¬ rajo prispevati k normalno-šolskemu zakladu za 50% zvišano pristojbino. Čemu toliko skromnosti nasproti bolj od¬ daljenim sorodnikom dotičnega zapuščinarja in čemu z isto mero meriti n. pr. brata ali sestro, ka¬ tera sta morda z lastnim svojim delom 49 uspešno se prizadevala pomnožiti ostalino, in kako skrajno oddaljeno sorodstvo, katero je morebiti stoprav po uradnem ediktu kaj izvedelo o obstanku in smrti bogatega so¬ rodnika?! Toliko le kot pripomnjo, v katerih ozirih naj se popravi deželni zakon o zapuščinah v to svrho, da se omogoči primerno zbolj¬ šanje učiteljskih plač. V uvodnem članku nima mesta za nadrobnejšo razpravo tega samo po sebi dokaj suhoparnega predmeta. A naj se mi nikakor ne ugovarja, da bi taka sprememba le malo mogla imeti dejanskega efekta. Baš pri zapuščinskem davku odločujejo velike ostaline na¬ vzlic svoji izredni redkosti. Za kaj n. pr. je 1. 1894. zapuščinski donesek k normalno-šolskemu zakladu bil skoraj dva¬ krat večji nego dohodek obeh sosednih let? V računskem sklepu dotičnega leta čitati je k temu naslovu sledečo opazko deželnega računovodstva: „Ad II/5. Na zvekšavo v toliki meri vplival je donesek knez Auer¬ spergove zapuščine v znesku 16.689 gld.“ Uporabite gornje moje nasvete n. pr. na to zapuščino in — koliko ugodnejši bi bil de¬ narni uspeh za prepotrebni šolski zaklad! 4 50 In če z vso vnemo priporočam v primeri s sedanjim zakonom zvišano davčno mero za bolj oddaljene sorodnike, bodi mi dovoljeno, z rahlim prstom sprožiti vprašanje: Ali je pač a priori izključeno, da bi tudi na Kranjskem danes ali jutri baš največji in najimo- vitejšizapuščinarji svet za¬ pustili— brez lastnih otrok?! Deželna zavarovalnica in učiteljske plače na Kranjskem. Nastaja vprašanje: Pred katero b o ž j o s t v a r i c o ima pač pristen patentovani privrženec „Narodo“- vega“ blagovestja največ re¬ špekta in velespoštovanja?! Morda sodite, da pred čestito osebo nj. prevzvišenosti velerodnega barona Heina? Motili se boste, kajti navzlic vsej ponižni pokornosti pravih „Narodovcev“ napram slovenskemu narodu prekoristni politiki tega uradnika on niti z daleka ni prvi svetnik na njihovem žrtveniku. Ali pa je druga ekselenca, gorjanski baron S c h w e g e 1, morebiti glavni pred¬ met njihovemu klanjanju ? I to ni istina, dasi 51 se nikdo izmed »Narodove" črede dandanes več ne upa le z mazincem ganiti proti kaki izrecni zapovedi strogega poveljnika sloven¬ sko nemške zveze na Kranjskem! Mari pa spoštljivo uvažu ejo one sicer nezabeležene, a vendar slehernemu izomi- kancu dobro znane terjatve splošne p r a - vicoljubnosti in dostojnosti?! Kaj pa še, saj dokazuje skoraj vsaka šte vilka njihovega glasila, tako n. pr. tudi ne- čuveni napad na mojo in moje rodbine osebno čast v št. 175 „Slov. Naroda" z dne 3. av¬ gusta 1.1., da se bore malo zmenijo za šege in navade, označevalne za „gentlemana“, ko- jega je itak sila težko dobiti v njihovih vrstah. Rešitev uganke, kojo sem stavil na čelo današnjemu članku, se marveč glasi: Velika, do vrha polna Wertheim- ska blagajna, to je ono bitje, pre d k oj i m priste n cimentovan „Narodovec“ vestno opravlja vsakdanjo svojo bogoslužnost. Ozko zveriženje protivne nam sloven¬ ske stranke z interesi velikega kapitala ostavilo je pa vidno svoje sledove tudi v obravnavah kranjskega deželnega zbora in sicer počenši iz onih dob, ko sta l. 1889. 4 * 52 bila poslana v deželni zastop voditelja »na¬ rodno-napredne" stranke. Prava sreča je pač bila za deželno blagajno, da teh go¬ spodov še ni bilo v našem deželnem parla¬ mentu v oni znameniti seji, ko je po imen¬ skem glasovanju bilo sklenjeno na moj pred¬ log, da je deželno naklado na žgane opojne tekočine pobirati v lastni režiji. Ona bi se bila upirala z vsemi štirimi temu nasvetu, in plodovi te naklade, na katero se dandanes, rekel bi, naslanja celo deželno gospodarstvo, uživali bi prej ko slej — zakupniki veliki kapitalisti! Za interne peščice denarnih mo¬ gotcev potezali so se proti jasnim javnim koristim dve leti kasneje, ko je šlo za to, da prevzame dežela užitninski zakup. In isto srčno nagnjenje, isto spoštljivo gorečnost obelodanili so pri oni priliki, ko je na dnev¬ nem redu bila razprava o prepotrebnem de¬ želnem zavarovanju proti požaru in toči. Vsaj od strani deželnega zbora bi moral biti že zdavna gotov dotični projekt, da se niso z vso energijo in, priznati moram, z nemalo spretnostjo protivili tej odvažni na¬ pravi baš zastopniki „naprednjaške“ stranke, na čelu jim osebno prizadeti poslanec Hribar. 53 In vendar sem do dna svoje duše uverjen, da končno proderemo z deželno zavaroval nico ter da se to zgodi prav kmalu. Zma¬ govito prodira zdrava misel, da je zavaro¬ vanje postalo javna zadeva, da se tedaj naj oskrbuje in vrši po javnih oblast- vih. Najzabitejši kmet dandanes že sprevidi, da bode zanj in za njegove sosede odločno bolje, ako ne bodo več okolu njegovih hiš lazili razni, tuintam nekoliko sumljivi za¬ varovalni agentje in akviziterji, marveč bode sleherni posestnik moral biti zavarovan in sicer pri monopolizovani deželni zavaroval¬ nici, za katero bode zavarovalnino kar po¬ birala davkarija, tako da zavarovanec ve¬ činoma niti znal ne bode, da je z davčno knjižico tudi plačal svojo zavarovalno pre¬ mijo. Zmagovito prodira to načelo tudi v parlamentarnih krogih ter si z dne do dne več tal pridobiva. Smelo trdim, da je v se¬ danjem državnem zboru tri četrtine vseh poslancev vnetih za prisilno zavarovanje po deželah, in če se danes naš parlament, za- pustivši obstrukcijo, povrne na tvorno delo, bode tak zavarovalni državni zakon izmed prvih znamenj zopet pridobljenega, zopet oživljenega avstrijskega parlamentarizma. 54 Zmaga javne zavarovalnice je neizogibna, proti njej ne opravijo nič kapitalistični srčni izlivi naših laži-naprednjakov, in pri prvi razpravi o tem predmetu v kranjskem de¬ želnem dvorcu razpršč se kakor pajčevina vsi tisti umetno sestavljeni navidezni argu¬ menti, s kojimi je še 1. 1901., tedaj dejansko v zadnjem aktivnem zasedanju našega de¬ želnega zbora, generalni zastopnik banke „S avije“ hotel zagovarjati sistemo privat¬ nega zavarovanja. Ako se pa ozremo na zgodovino tega načela v deželnem zboru kranjskem, prese¬ netila nas bode različna strankarska se¬ stava njegovih zagovornikov. Za deželno prisilno zavarovalnico so se oglasili o svo¬ jem času dr. Razlag, Šuklje, dr. Žitnik in poslanec Božič. Vsako izmed teh imen pomenja pač posebno strujo politiških, duševnih in gospodarskih nazorov in koristi, in navzlic tej raznovrst¬ nosti zedinili smo se vendar, dasi ločeni po času in stranki, v eni veliki misli! Jaz za svojo osebo vzdržujem še dandanes do zadnjega stavka vse to, kar sem pri uteme¬ ljevanju svojega samostalnega predloga „o 55 ustanovitvi deželne zavarovalnice z obligat- nim zavarovanjem poslopij proti požaru“ bil povedal v deželnozborski seji dne 16. decembra 188 7. In tu bodi mi dovoljena neka osebna opazka! Predobro znam, da sem s svojimi članki o zboljšanju učiteljskih plač dregnil v srše¬ novo gnjezdo in da bodem ž njimi navzlic stvarnemu, bistvenemu značaju dotičnih razprav izvabil celo jezero strupenih od¬ govorov. Baje me stvarno ne bodo mogli uničiti, ljutejše se bodo zaganjali v mojo preteklost, očitaje mi, da sem „liberalen uskok“, kateri se je z Bog zna katerih sebičnih nagibov kar čez noč prelevil v črnega „klerikalca“. Tem klevetnikom kli¬ čem v spomin one besede, katere sem pred 17 leti baš v svojem zavaro¬ valnem govoru izustil glede škodljivosti liberalizma. Dejal sem glasom stenogra- fičnega poročila doslovno: „Če se oziram danes okolu po širokem svetu, vidi se mi, da tisti kompleks poli¬ tičnih nazorov, katerega označim z eno be¬ sedo „ liberalizem", da ta kompleks poli- idej dandanes propada in gine. Od kod ta prevrat v javnem mnenju ? .... V 56 tistem hipu, ko se je liberalizem prenesel na gospodarstveno polje, vplival je v pre¬ mnog m oziru slabo. Ekonomičnemu libe¬ ralizmu je bilo geslo: „Laissez aller, laissez faire“, in vlade, v katerih so bile merodajne doktrine njegove, gledale so roke križem, kako je gospodarsko mogočni element iz¬ molzel in izsesal gospodarsko slabotnega. Od tod prihajajo posledice, katere vidite dan za dnevom. Na eni strani vedno se množeče bogastvo v rokah nekaterih pluto¬ kratov, na drugi strani propad srednjega stanu in vedno se množeči proletariat. Pod¬ stava tej ekonomični sistemi je absolutna prostost poedinca Tej teoriji nasproti dvi¬ guje se druga, ki raste z vsakim dnevom, teorija, katera veleva poedinca omejiti povsod tam, kjer to zahteva ozir na blagor celote." Javna in jasna obsodba liberalne sisteme iz mojih ust, izražena v deželni sobani pred 17 leti, dokazuje neovržno dej¬ stvo, da sem takoj začetkom svoje parlamentarne dobe bil opustil liberalno sve¬ tovno naziranje. Slovo sem bil dal mladeniškim zmotam, ker sem se bil 57 uveril po študijah in opazovanjih, da je podstava liberalizma gnila in strohnela. In ta notranji prevrat bil je dovršen uže v tisti srečnejši dobi, ko osnovne ideje še ni kompromitoval oni neplemeniti, podli, odurni način, s kojim dandanes lastni pri¬ staši sramotč dekadentno 1 i - beralstvo na političnem po¬ gorišču Kranjskem. Še enkrat naglašam, do zadnje pičice vzdržujem i dandanes svoj govor, ki sem ga imel o posilnem zavarovanju v kranj¬ skem deželnem zboru dne 16. dec. 1887. Potrebnost njegova postaja nujnejša dan za dnevom. Plamteči požari, kateri so v zad¬ njih tednih tako kruto razsajali po naši deželi, uničujejo tisoče in tisoče narodne imovine, žalostni so dokazi, da ne gre dlje časa odlafati z ustanovitvijo deželne zava¬ rovalnice. Le v enem oziru želel bi, dasi nerad, spremembo svojega prvotnega predloga. Dejal sem bil namreč v svojem utemeljevalnem govoru, da si mislim tak zavod zasnovan na podstavi vzajemnosti. Iz tega sledi načeloma, da bi deželna zavarovalnica morala delati brez lastnega 58 dobička, oziroma da je ves dobiček uporabljati v zni¬ žanje zavarovalnine. Ta dobiček ne utegne biti tako majhen in neznaten. Oglejte si legijo zavarovalnih agentov raznih kategorij po deželi, pomislite, da ti usluž¬ benci niti preslabo ne živč — vsaj v tem oziru generalni zastopnik banke „Slavije“ baje ne bode ugovarjal — in priznali mi bodete, da se bo pri prisilnem zavarovanju pri enem samem deželnem zavodu dala na vsak način prištediti lepa svota. A tudi od tega prihranka, od tega dobička bi redno in stalno, glede na neizogibno potrebo zvi¬ šanja učiteljskih plač na Kranjskem neki gotovi del hotel voliti v ta namen. Končam svojo razpravo. Ker pa bode dežela Kranjska po mo¬ jem osebnem prepričanju pri¬ morana, uže pred dejanskim učinkom n a s v e t o v a n i h na pr a v in 1 e g i s 1 a t i v n i h sprememb hipoma kaj ukreniti v gmotno olajšanje učiteljskega osobja na ljudskih šolah, posvetiti na- 59 meravam tem prehodnim ukren- bam še zadnji članek kotnek epilog v rešitev vprašanja: In kaj za sedaj? In kaj za sedaj? I Članki moji o zboljšanju učiteljskih plač so zbudili mnogo zanimanja. Pripisujem to važnosti predmeta. Nikakor ne bodem pre¬ senečen po obilici raznovrstnih odgovorov in ugovorov, baš nasprotno: saj sem jih iz¬ zival namenoma, kajti to je bilo najboljše sredstvo, primorati in prisiliti širšo javnost, da se intenzivneje bavi s perečo zadevo ter uglobi v veleznamenito to vprašanje. Cel6 ostra polemika mora tu le koristiti stvari, Zgolj z jedno samo izjemo: polemika ne bi smela biti tako nepremišljena in nerazsodna, tako prozorna in plitva kakor ona, kojo je bilo čitati v sobotni številki „Slov. Naroda" z dne 6. avg. t. 1. pod naslovom: „Šuk- 1 j ej e v račun." Cenjeno glasilo naprednega razumništva slovenskega preludovalo je dotičnemu članku že par dni poprej z zasoljeno notico, da sem jaz, izračunši zvišek deželnega obreme- 60 nenja za šolske namene v dobi 1867.—1901. z 7066°/ 0) se le — 7066 krat zlagal! In tudi v uvodnem članku, posvečenem mojemu umovanju, čitati je na raznih mestih, da ves moj „račun ni drugega, kakor laž in slepa¬ rija." Predbaciva se meni, da „vedoma lažem in sleparim" ter kar je jednakih ljubeznji- vostij več, od katerih mrgoli »Narodov" uvodnik. A vse to zgolj radi tega, ker v ured¬ ništvu v „Narodni tiskarni* baje niti raz¬ umeli niso, kaj pomeni naslov mojim člankom, kateri se glasi „Učiteljske plače na Kranjskem in deželne finance." Nevednost gotovih kro¬ gov sega tako daleč, da niti obsega tega v narodno politični vedi baš tako kakor v praktični politiki povsem vstaljenega pojma ne pojmijo. Govoreč o deželnem obremenenju, o deželni potrebščini itd. moral sem misliti zgolj na gospodarstvo z deželnimi sredstvi, osredotočeno v deželnem zboru in deželnem odboru, nikakor pa ne na skupnost posameznih zasebnikov, tvarjajočih deželno prebivalstvo ter na njih zasebno gospodarstvo. Vsakemu mislečemu človeku je to moralo biti jasno na prvi pogled, saj bi sicer cel6 šolska potrebščina za leto 61 1901. morala biti izračunjena mnogo višje nego 1,050.000 K. Ako bi se namreč hotel ozirati tudi na šolska bremena posameznih občin, dodati bi bil moral ves ogromni trosek za šolske zgradbe isto tako, kakor nemalo potrebščino za šolske stvarne po¬ trebščine, katere tudi po obstoječih zakonih ne zadevajo deželnih financ, temveč zgolj finance pojedinih šolskih občin. Primerjal sem tedaj po vsej pravici le normalno-šolski in deželni zaklad iz 1. 1867. z istima zakladoma 1. 1901. Da je tako pr - merjevanje jedino pravilno ter primerno da¬ našnji znanstveni metodi, razvidno je iz tega, da se tudi c kr. centralna statistična komi¬ sija v znani svoji publikaciji o gospodarstvu posameznih avstrijskih dežel izključno poslu¬ žuje te jedino mogoče in znanstveno dopustne oblike pravilnega primerjanja. A sebi v prilog moram se sklicavati še na drugo avtoriteto, na veljaka, koji glede absolutne zaupnosti pri cenjenem občinstvu „Slov. Naroda" mnogo več izda nego pred¬ sednik državnega statističnega urada, slavni dr. I n a m a - S t e r n e g g in vsi njegovi sotrudniki. Ta znanstveni veljak je — d r. Ivan Tavčar sam! Kako pa je ta ved- 62 nostna veličina bil izračunal ves državni trošek za ljudsko šolstvo na Kranjskem ? Po vsej pravici, držeč se namreč dotičnih nastavkov državnega proračuna, zgolj bore z 2600 K. In vendar zna vsak ljubljanski šo- larček, da znaša samo potrebščina za obe, od države na Kranjskem vzdržani c. kr. vad¬ nici, katerima sigurno nihče ne bode odrekal značaja ljudskih šol, brezdvomno več nego bagatelo 2600 K. Žal, da v politični stroki treba slehernemu sodelovavcu, bodisi celo tako obsežnega duha kakor dr. Ivan Tavčar — vsaj nekoliko baviti s pre- suhoparnim gradivom, kakor ga nahajamo v neskončnih številkinih vrstah državnih proračunov in računskih sklepov. Da bi bil dr. Tavčar le nekoliko pogledal v do- tično tvarino, izvedel bi takoj, da znaša za tekoče leto državna proračunjena potrebščina zgolj za plače in službene doklade šestih stalnih učnih sil na onih dveh ljudskih šolah, zdru¬ ženih z učiteljiščema, brez vseh drugih iz¬ datkov v iste ljudsko - šolske namene pri¬ merno visoko svotico 23 65 0 K! Navzlic temu imel je prav dr. Tavčar s svojim ra¬ čunom, kateri je po svoji metodi docela kongruenten z mojim, od „S1. Naroda" tako 63 ljuto napadenim; kajti za statistično razmo- trivanje vezan je preiskovalec na sistematiko državnega proračuna, na njegovo šematično razvrstitev, preko katere ne more, niti ne sme. — S tako otročjimi ugovori se mi tedaj ne pride do živega, pač pa priznavam drage volje, da se po vsej pravici dd očitati mojim predlogom neka, in sicer velika nedo- statnost. Po mojih nasvetih bi se namreč utegnilo v šolske namene skup spraviti kakih 300.000— 400.000 K na leto, ne da bi trebali v to svrho le za odstotek zvišati naklado na direktne davke. Izrečno naglašam, da se po mojem mnenju poleg od mene priporočanih virov dad6 še izumiti ter izkoriščati drugi, kajti moje naštevanje je zgolj eksemplifikativno. Ali lahko se mi oporeka: „Da, verjamemo, da se bode na ta način denar dobil, toda — kedaj?!“ In temu ugovoru bi i jaz moral pritrditi v toliko, da bi pač poteklo nekoliko let, preden se pokaže popolni gmotni uči¬ nek nasvetovanih sprememb in novih naprav. Uže ta okolnost zavira, da potrebuje morebiti sleherni mojih predlogov v svojo izvršitev deželni zakon. Dokler se tak zakon 64 priredi, sklene in od Nj. veličanstva potrdi, gre mnogo časa v izgubo. Najprej bi se pač mogla doseči sprememba deželnega zakona o normalno-šolskih zapuščinskih doneskih, ali žalibog je baš iz tega predloga najmanj dohodka pričakovati za deželno blagajno. Povprečno zvišanje deželnih dohodkov od za¬ puščin baje ne bode preseglo svote 30 000— 50.000 K na leto, in tak prirastek naravnost iz¬ gine proti zvišanju potrebščine za boljše učitelj - ske plače. Dalje, reforma zakupninske sisteme na Kranjskem, od katere si največ nadejam, potrebuje v svojo izvršitev sila zamudnih in težavnih pogajanj, ne glede na to, da se denarni efekt dotične spremembe sploh ne d& preje konštatovati nego po preteku jednega zakupninskega leta po dejanski uvedbi celot¬ nega dež. zakupa. Kar se pa tiče osnove dež. zavarovalnice, tudi če so v to svrho uže iz¬ polnjeni vsi zakonodavni in stvarni pogoji, bode vendar-le s prva zel6 pičla z dotičnimi pribitki in čistimi dobički. Da, še več, se¬ stava celega zavarovalnega aparata ter osi- guranje ostalih potrebščin provzročalo bode v začetku toliko troškov, da bode bilanca prvega upravnega leta bržkone končala s pasivnim saldom, ne glede na to, da 65 bodo dosedanji zavarovanci mogli k dežel¬ nemu zavodu prestopati itak le po poteku njihovih zavarovalnih pogodeb z zasebnimi zavarovalnicami. Tedaj, kakor sem do duše uverjen o plodovitosti in izvršljivosti svojih predlogov, temu ne oporekam, da so »e in W ec h sel auf lange Sicht.* Učiteljstvo pa zahteva nemudoma zboljšanje svojega gmotnega položaja, in hladnokrvni pogled na naše ljudsko šolstvo sili tudi onega, kateri kakor jaz, prav kritično prešoja istinite uspehe njegove, da resno misli na nujno pomoč. Treba torej skrbeti za prehod, dokler se ne zagotovi popolni učinek nasvetovanih naprav in določil. Učitelji vprašajo: „In kaj za sedaj?" Odgovor bodo dobili v mojem zadnjem članku. II. V takem položaju — to kaže tudi ana¬ logija pri državi — moramo i mi na Kranj¬ skem pomagati le z začasnimi ukrenbami. Torej bi jaz za svojo osebo nasvetoval, de¬ želni zbor naj postavi v proračun normalno-šolskega zaklada vsako leto neko primerno svoto kot iz- 5 66 reden kredit za remuneracijo vred¬ nih in potrebnih učiteljev, insicer toliko časa, dokler se potom preje razloženih naprav in zavodov ne dobč na razpolago zadostna sred¬ stva za sistematično zboljšanje učiteljskih plač. Pri odmerjenju tega izrednega, recimo učiteljskega kredita, ne bi maral biti skopuh. Pričel bi morda prvo leto s svoto sto tisoč kron. Ker znaša po zadnjem računskem sklepu deželnega zaklada 1 % deželne na¬ klade na direktni davek okroglo 33.600 K, trebalo bi v pokritje omenjene izredne po¬ trebščine pač zvišati doklade za približno 2'/s—3%, toda to zvišanje bi bilo le za¬ časno ter bi moralo ponehati, oziroma za druge namene uporabljati se v tisti meri, v koji se kaže denarni uspeh deželnega užit ninskega zakupa, zapuščinskih pristojbin, deželne zavarovalnice ter drugih dohodkov, koji se dado še izumiti v svrho zboljšanja učiteljskih plač. In s svoto 100.000 K bi se moglo že izdatno pomagati poedinim potrebnim uči¬ teljem. Vsega učiteljstva na javnih ljudskih šolah, vzdržanih po deželi, utegne biti dan- 67 danes okolo 630, izmed katerih bode pro- vizorno nameščenih okolo 80. Izrecno po¬ udarjam, da se mi niti ne sanja o tem, da bi provizornemu učiteljstvu hotel zvekšati njegove dohodke. To bi bila ne- osnovana radodarnost, kajti pomisliti je, da postane provizoren učitelj sleherni absol¬ vent učiteljišča takoj, ko položi zrelostni izpit in se oglasi za kako učiteljsko službo, ter da se v sedanjih razmerah pri nas hi¬ poma stalno nastavi, kakor hitro pridobi svedočbo učiteljske vsposobljenosti. Tak mla¬ denič tedaj lahko shaja z letnimi 800 K, h katerim se tuintam še nekaj dd prislužiti. Saj morajo naši absolvirani juristi, oprem¬ ljeni z vsemi državnimi izpiti ter morda celč z doktorskim dostojanstvom, sedaj včasih zastonj služiti državi po 1—2 let, predno se jih oblagodari z malim adjutom 1000 K ! Po mojem mnenju bi trebalo izvzeti od dotičnih podpor tudi vse učiteljice, zgolj iz tega razloga, ker v njih ni opaziti posebne potrebnosti. Ali s to izjemo nikakor ne bi hotel neugodno prejudicirati vprašanja, bode li sistematično zvišanje učiteljskih plač na¬ menjeno tudi ženskemu delu šolskega osobja. Nasprotno, v današnjih razmerah zagovarjam 5 * 68 i jaz enakopravnost učiteljic. Istina je sicer, da ima ženski spol sploh manj potreb in manj »dragocenih" razvad nego moški, istina tedaj, da bi se načeloma dalo zago¬ varjati odmerjanje različne plače pri službu¬ jočih iste kategorije, toda z druge strani je vsekako uvaževati, da dandanes učiteljice v naši deželi žalibog reprezentujejo vsled svoje vednosti, natančnosti in discipline ne le lepše, temveč tudi boljšo polovico kranjskega učiteljstva. Ali prilika, ozirati se na jasno to dejstvo, našla se bode pri definitivni pre- osnovi učiteljskih plač, nima pa mesta pri provizornem olajševanju, katero se mora po svoji naravi omejiti na najbolj potrebne po- edince. Dalje sodim glede stalnih učiteljev samcev, da po svoji ogromni večini ne pridejo v poštev pri razdelitvi začasnih na¬ grad. Daši so dohodki stalnim učiteljem na Kranjskem prav tesno odmerjeni, vendar se učitelj-samec ž njimi še lahko pošteno pre¬ živi, kruha ne bode stradal in tuintam si bode celo mogel privoščiti merico vina. Pravo potrebnost bode tedaj iskati le pri oženjenih učiteljih, zlasti med onimi, kateri so po nekem starem „šolma- 69 strovskem" običaju bogato oblagodarjeni z deco. A pri oceni dotičnih razmer bi bilo vsekako uvaževati tudi prosilčevo vrednost, oziroma njegovo službeno delovanje. Sreč¬ nega bi se čutil, ako bi mogel z mirno vestjo zabeležiti stavek, da na Kranjskem vsak učitelj sploh vestno spolnuje svoje stanovske dolžnosti. A tega poguma po tem, kar se vidi in sliši o naših učiteljih, žalibog imeti ne morem, vsled tega vztrajam pri za¬ htevi, naj se iz deželnih sredstev nakazani izredni učiteljski kredit razdeli zgolj med vredne, zaslužne in potrebne učitelje. Toda že čujem ugovor, da se s tako uvedbo le pospeši ona rak-rana javnega na¬ šega organizma, katera se glasi: protek- c i j a ! Poznam to gnusno prikazen, ki je osobito nevarna pri našem učiteljstvu. Mar¬ sikaj bi že dandanes bilo na boljem v našem šolstvu, da ne bi zlasti »Narodove* stranke voditelji svoje milosti med učitelje delili ter jih v potrebi tudi branili in ščitili — zgolj z ozirom na strankarsko mišljenje dotični- kovo. Navzlic temu svojemu osvedočenju ne morem izumiti druzega sredstva. Proti pro¬ tekcionizmu ni boljšega sredstva, nego javna 70 kontrola, Torej naj sklene deželni zbor, da je dotični kredit razdeliti med oženjene, vredne in potrebne učitelje po deželnem šolskem svetu sporazumno z deželnim odborom in sicer s tem uvetom, da se o njegovi raz¬ de 1 i t vi v s a k o 1 e t o natančen ra¬ čun položi deželnemu zboru S tem končnim nasvetom zvršil sem vrsto svojih člankov, namenjenih težavnemu finančnemu problemu o zboljšanju kranjskih učiteljskih plač. Narekovala mi jih ni poli¬ tična strast, niti kak osebni nagib, izvirala je marveč moja razprava iz gorkih simpatij do ljudske šole ter iz odkrite naklonjenosti do učiteljskega stanu. In nič ne morem za to, da mi je narava podarila vestnejši spo¬ min nego ljubljanskemu poslancu g Ivan Hribarju. V njegovem zanimivem poro¬ čilu o proračunu deželnega zaklada z dne 15. julija 1901 so namreč zabeležene zlate besede o pomnožitvi deželnih priklad, gla¬ seče se tako-le: „Ako se ... pomisli, da so davki brez tegaževeliki in da jih nekaterniki prav res že komaj zmagujejo, mora se zvi¬ šanje priklad smatrati za uiti- 71 mam rationem, katere se je izo¬ gibati, dokler le m o g o č e “ G. Hri¬ ba r je bil baje že pozabil na ta svoj povsem osnovani izrek, jaz pa se ga še spominjam ter se hočem ravnati po njem. In v tem me nikakor ne motijo niti osobni napadi »Učit. Tovariša". Sploh nisem več občutljiv za take ljubeznjivosti. Koža moja je dobro utrjena tekom dolgoletnega političnega gibanja. Če se glasilo „napred- nih" učiteljev zaganja v mene, opravi pri¬ bližno toliko, kakor če bi dična gospoda EngelbertGanglinJaka Dimnik kakemu staremu aligatorju z zobno krtačo čthijala koščeno hrbtišče. Vaš trud je za¬ stonj, gospfida moja, in tudi vaša nehvalež¬ nost me ne boli, Ostarel sem v političnem boju, in iz premnogih skušenj rodilo se mi je prepričanje, da se mora vsak politik dr¬ žati načela, krepko izraženega od nemškega pesnika Riickerta: „Thu’st du was Gutes, wirf es ins Meer, sieht esder Fisch nicht, es sieht der Herr!“ narodna in univerzitetna knjižnica Corrigenda: Vrinile so se nekatere tiskovne napake. Na strani 14. naj se čita „proliferacija.“ Na strani 19. je spodaj v zadnji vrsti za „dandanes“ izostala beseda »tendenco." Na strani 36. v ®smi vrsti naj se čita »obrtnimi strankami." Na strani 52 v 13. vrsti: Za »interese" i. t. d.