¦"• Janez Bonač. Zvezda sjajna si Ti, Janez dragi! Ki Te vzela je v mladosti smert. Cerkve, domovine up preblagi! Krije dans Te že mertvaški pert. Cerkev, kje imaš sedaj učenca, Ki bi te bolj ljubil, bolj častil? Ljudstvo, mladež, kje imaš miljenca, Ki bi te bolj varval, bolj učil? In ti jokaš, draga mati Slava? Res osoda bije te hudo! Zopet sinek v tihem grobu spava, Ki te ljubil vselej je zvesto! Pa ne maraj; — luč se res je skrila, Al vgasnila čisto ni za nas: Sej cvetlice, ki jih je rodila, Še cvetejo tebi v divni kras. * Tako je pel, v Alojznici mu gojenec, Franjo Marn v žalostinki po geslu iz njegove pesmi: nLe kratka pot je, ki do groba pelje, — Ko kapljica na veji človek je; — Le naglo jenja svetno vse veselje — In mala hišica se nam odpre" (Danic. 1864. 1. 2.). nBritka zguba je s smertjo tega učenega, mladega rodoljuba spet zadela nas Slovence: 21. grudna jezdi k podružnici maševat čisto sam. Imel je posebno živega konjiča, in že ko ga je po sv. raaši zasedal, je neki nagajal, iD rekel mu je ranjki: BMeniš, da me ne boš nesel, pa me vender le boš!" Čez dle časa pa ga najde neki voznik pod potoiu na pol mertvega. Ni se več zavedil, in popoldne o poli štirih se je ločila njegova blaga duša" — piše o njem prijatelj z Dolenskega v tistem listu; v naslednjem 3. pa verli Okiški z Dunaja: »Gotovo je nepričakovani prigodek z žalostjo zaslišal vsak domorodec. 16* Ti, predraga Danica! si priča, kako vnet sin Slovenije je bil ranjki, Kako krasne poezije si prinašala iz njegove pevske žile, večidel porj znamnjem . . n . . * . . n . . (Janez Bonač). Blagi pokojnik si je tudi še z drugimi spisi dobil zasluge, zapustil spomin v lepi knjigi, zaslužuje pa gotovo, da se mu spomin še bolj oživi, in zbirka njegovih lepih pesmic bi bila zala zvezda na obnebji našega slovstva." Rojen je bil Bonač Janez v Topolu, prijazni vasi Cirkniške fare 9. maja 1832; gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, precej v začetku z najboljšitn vspehom; tretjo latinsko šolo nastopivši je bil sprejet v Alojzijevišče, iz njega prestopil v bogoslovno semenišče, 26. jul. 1859 posvečen za mašnika, 1. 1860—61 bil pristav ali prefekt v Alojznici, nato duhoven pomočnik v Žužemberku, kjer je umerl 21. dec. 1863. čverst in zmožen mladeneč je prav hvalno napredoval v vseh naukih vzlasti v slovenščini, ter v njej jel pesmice skladati vže v šolah gimnazijskih, svetu priobčeval pa v bogoslovnih, in to pod omenjenim znamnjem v Zg. Danici 1. 1857, kjer se nahajajo v raznih oblikah, največ v sonetih in stancah, na pr.: Luč vere 1. 1; Resnica 7; Lepši dom (na pokopališu) 9; Svetimu Jožefu 13; Presv. R. Telo 14; Pomlad 15; Prava omika 17; Noč-dan duha 18; Zvezdicam 22; Starček 36; Slovo matere 38; Odgovor Svetogorskimu 41; Previdnost Božja, Pravica Božja 42; Sveta Terezija 43; Nebeški Jeruzalem 45; Ljubim ranjkim 46; Sveti Advent 48; Marija, Mati svete ljubezni 49; Marija naše zavetje 50. V razgled naj bode: Prava omika. če više v zraku giblje se meglica, Ki zemljo z miljeno roso napaja In rajsko vnovič zlepša žalost gaja: Debelši ji iz očes rosi solzica. če više nad zemljo prepeva tica, De komaj bistro jo oko dohaja, Bolj njena tožna pesem serca taja, Bolj nam zbudi nje glas spomin poklica. V posvetnim šumu serca čut zgubijo, De rane dušne več jih ne bolijo; Preblizo so zemlje, nam to pokaže. Duha prostost človeštvo le olika; Na tej le vidi se deržav omika, Vsa druga mera grozno rada laže. Zyezdicam. Kdo vam olja lučce, ki ne gasne,Oj gotovo, čedica blišeča, Tam v daljavi ljubljeno priliva?Imaš grozno dobriga pastirja; Kdo vam kaže pota modrojasne?Tam pri tebi se nara veči Breča, S tamno kdo meglico vas zakriva?Se dežela lepši nam razširja. Oh povejte mile zvezdice!K vam serce me vleče zvezdice! §e život me tii na zemlji veže,Tam prelepe pesmi bomo peli, Duhu brani tje do vas zleteti,In Očeta dobriga častili; Oj, de njega prost že bil bi teže,Večno večno bomo tam živeli, De nad vami mogel bi živeti;Solz potoki bodo vsi vaahnili, To, le to doseči si žclim!Le veselje večno zaljša raj! De bi skoraj ure mi dotekle,Vse dopolnjene nam bodo želje De bi jenjal skoraj čas terpljenja!V sladkim miru ljube domovine, Takrat boste mi veselo rekle:Svitlih angelov naa truma pelje Pridi vživat boljšiga življenja!Tje, kjer sreča nikdar več ne mine. 0 kako že zdaj se veselim!Tam cvete le areča vekomaj! Z milimi svojinii pesmicami se je berž vsem priljubil, in v MOdgovoru Svetogorski mu", kteri ga je prilikoval danici na nebu, češ, na radost druge Danice bogorodnice razsijaš mične pesmi v Zg. Danici, spričuje ponižno, da navadno je v škodo, kar je preveč t. j. presilna hvalal — Vendar je marljivo pisal in popeval dalje, in v tečaju 1. 1858 so natisnjene pesmice na pr.: Zvezdicam 1. 1; Segorska dolina 2; Sveta vera 4; Varstvo čistosti, Marija! 9; Darilce Marii 10; Čednost 11; Solzica na prijatlov grob 19; Casa tek 21. — V zgled bodi: Sveta vera. Brez upa vedno vsaka zarja vzhaja; Serce je prazno, duha luč vgasuje, Očesa svit, lic cvetje obleduje; Života vek, moč dušna tud zahaja. — Zastonj pomlad cvete in v sredi gaja Radostno tičic truma preletuje; Serce molči — ne upa — ne zdihuje: Mir zginil je, obup le ga navdajal 0 revna stvar! solze so ti vsahnile, K' so pred britkosti ogenj ti gasile; Tolažba zadnja z njimi je minila. Obupnost le je tvoja tovaršica, Ki zgubil svitlo zvezdo si poklica: Gorje! — ob. zvezda Vere je vgasnila! Čednost. Studenčik mali rahlama šumljaje Med cvetjem vil se skoz livade zale, Vse rož'ce so pomlad ga obisk'vale, Si z valčki čist'mi radostno igraje. Obiskoval tud sam nar lepši kraje, Kjer sladke sapice so mu pihljale, Nar lepši viže tič'ce prepevale, V njegovi rosi svitli se kopaje. Al glej! brežički krasni se jezijo, Cvetličice ob strugici bledijo, In tičic čedica beži in plaka. 0 čednost! Deb' vodica tvoja mila Se nikdar in nikjer ne zamostila! Studenček tvoj stoječ je — mlaka!