Nataša Velikonja
Če greš domov ali kaj
Odlomki
I.
Nikdar se ne vprašam, čemu je treba nekaj prešteti, zakaj nekaj zapisati, od kdaj govorimo, kot dihamo: sem in tja, nikamor, in potem si tu ali tam vse izmislim. Dobro je, da obstaja nekaj točk, kjer verjameš, da je tvoje zanimanje vsaj nekoliko zaustavljeno.
III.
Moja psiha ima neskončno videnj in vsa zapovrstjo se motijo, zlomljen objektiv posluša tuje dialoge. In vendar je jutro zelo lepo: zjutraj si zelo lepa. Vsa magija ima zjutraj izvire, besede sedajo drugačne drugače, vsepovsod, kjer jih pišem.
V.
če je bila to zima vse tisto blago šali plašči mokri lasje s krpami snega ob krajiščih polna soba obešalnikov polna soba tkanine teče svila zamika z lastnostjo hitrega gubanja. dirjam hkrati bivam želja potreba in kar je še takega v vsako svojo kožno gubo te prelivam z dlanmi te za boke nosim za telo ob okenskem steklu prisluhnem v gubo v prostor, koliko je še tega: vsega.
LITERATURA	11
VIII.
nikdar nisem prepričana, ali se glas sklada z napisanim, vedno izstopi neka nova dimenzija, najširše variante, ko ne želim drugačnega, nič ni nenadomestljivo, le enako ni. za vse nazaj sva narazen, koliko je to zdaj in koliko bo čez čas. o ničemur ne zaupam: vedno se izkaže, daje cel grad ali stolp izpeljank zadaj, še zatipam ne, že se prerine skozme s polnim telesom besed, preprosto je nekaj pripovedovati in vedeti ali se nečesa bati že vnaprej, a koliko časa potem to zdržiš. preveč si vsepovsod in premalo tu; nikjer se ne najdeva, če greš domov.
X.
zaradi ure obiska spustim cel dan in nikdar ne razmišljam o tem, nikamor ne drezam, tako je in noče ven noče ven vse te knjige so šle slike so šle kreme škatle vse obleke so šle cela gora traparij je šla vse je šlo ti pa nočeš ven saj veš kako dnevi ginevajo kar izginejo naenkrat je bil osemnajsti marec čudovit čas čudovite situacije navsezadnje je le nekako vseeno kakšne kvalitete pridevnik vstavim situacija pač ostane.
XIII.
vsak dan je takšen, da smo ljudje lahko skupaj ali narazen, lahko smo nekaj malega dni skupaj in potem vse ostale narazen, zbolela bom od dvojnih možnosti in slej ko prej se le ena izide, kot bi lahko kaj pomagalo, me nekdo s spravljivo kretnjo poboža z odprto dlanjo po prsih pod široko modro bluzo, komu naj sedaj še lažem o vzrokih tekstov.
XIV.
ni je sekunde, ki bi se izmuznila z drugačno vsebino: dnevi, ki imajo po štiriindvajset ur, eno čez drugo v surovem mimobežju. dnevi imajo štiriindvajset ur plus nekaj drugih nepomembnih lastnosti, ničesar ni, kar bi me od njih odvrnilo ali vsaj vrnilo vanje; namesto lega gledam fotografije z ledenimi svečami.
12
LITERATUR
A
XV.
zebe me in okno imam na stežaj odprto in radiator zaprt in nekaj bi jedla in nekam bi šla in počela druge stvari in menda imam glavo kot tisti leseni pivniki, a vsega tega ne bi vedela, če bi bila tu. kakšni so aksiomi, po katerih imaš nekoga rad.
XVI.
ti tvoji lasje nori
vedno samo za čop iz odej in rjuh ravno toliko, da pomisliš, kje se nadaljuje.