102
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Svojim čitateljem smo bili obljubili, da bodemo pri-občevali nekaj naukov o kmetijski kemiji. Kmetijstvo je brez dvombe poslednja desetletja napredovalo, kakor tudi obrtnija, največ tega napredka se je pa zahvaliti napredujoči prirodoznanski znanosti, zlasti kemiji. Seveda tudi skušnje so mnogo pripomogle k zboljšanju kmetijstva, ali vendar te skušnje morejo prav še le koristiti, ako so oprte na trdno znanstveno podlago. Tako skušnje le prerade varajo.
Za umno poljedelstvo je potrebno, da kmetovalec pozna, iz katerih snovi obstoji zemlja in iz katerih snovi obstoje rastline. Le tako mu je mogoče urediti umno gnojenje. Z gnojenjem moramo namreč na njivo pripeljati vse tiste snovi, katere so potrebne rastlini v rast, ali jih ne najdemo v zemlji. To vse pa nas uči kemija, katera je torej   prav za prav podlaga umnemu   gnojenju.
Kemija nas tudi uči spoznavati vrednost krme, ki jo dajemo živini in le potem moremo uravnati umno krmljenje živine. Dala je nam kemija mnogo sredstev, da izvemo, kaka krma je boljša za pitovno, kaka za ple-meno in kakošna zopet za molzno živino.
Pa ne le za živinorejce in obdelovalce polja je kemija velicega pomena, temveč tudi za sadjarja in vin-ščaka. Sadjar mora ravno tako poznati zemljo, kakor tisti ki obdeluje njivo. Kemija mu daje navodila, kako je treba zboljševati prst v drevesnicah in vrtih, kaka prst mu je potrebna pri presajanju sadnega drevja. Mnoge prikazni, katere si ne moremo lahko pojasniti, nam raztolmači kemija. Tako nam da kemija jasen odgovor, zakaj da ne rasto in rode več drevesa na starih sadnih vrtih. Posebno je pa kemija mati umnega kletarstva. Še le, od kar smo se seznanili z zakoni vrenja, je mogoče vina izboljšavati, kakor zahteva sedanji čas. Res je sicer tudi, da je kemija na drugi strani škodovala baš vinogradnikom, ker je tudi naučila, kako se nareja umetno vino. Zaradi tega pa nikdo še kemije obsojevati ne sme, ako neče sebi škodovati, temveč porabi naj le njene nauke v svojo korist.
Pa  ne le  gospodar,   temveč tudi  gospodinja  ima
103
lahko mnogo koristi od kemije. Kuhanje, pranje, mlekarstvo vse se opira na kemijo in si gospodinja lahko prihrani marsikak groš, ako pozna zakone kemije.
Velicega pomena je pa kemija tudi za javno zdravstvo. Kemija uči nas o sestavi zraka in kak zrak je dober za dihanje in kje in kako se zrak spridi. Zato je pa še le kemija prav ljudij poučila, kako je potrebno preve-trovanje stanovanj, pa tudi hlevov, kjer se radi nabero še v večji meri škodljivi plini. Dokler niso ljudje poznali kemičnih zakonov, niso vedeli povoda mnogim boleznim pri ljudeh in živini in se jih torej niso mogli varovati. Zdravje pri ljudeh in živini je pa podlaga narodnega gospodarstva.
Sicer je pa vsakemu naprednemu človeku dandanes potrebno poznati nekoliko tudi kemije. Zaradi tega smo se pa mi odločili, da bodemo priobčili nekoliko vrstic o tej toliko važni znanosti v „Novicah „. Slovenci imamo sicer že dobro Vrtovčevo Kmetijsko kemijo, katera je pa že silno redka in je tudi že močno zastarela, ker nobena znanost tako hitro ne napreduje, kakor kemija.
Pisati pa ne mislimo kake posebno učene razprave, ker bi jo potem mnogi čitatelji dobro ne umeli. Tudi naš namen ne more biti čitatelje zeznanjati z raznimi načini kemičnih preiskav, ker gotovo ne morejo pečati s takimi preiskavami, za katero je večkrat treba dragih priprav. Take preiskave morejo se vršiti v posebnih zavodih. Koristne so tudi kmetijstvu, zato pa taki zavodi razglašajo potem vspehe svojih preiskav.
Mi bodemo pa prav po domače pojasnili nekatere poglavitne nauke kemije z ozirom na kmetijstvo, ker le s poljudno razpravo moremo kaj koristiti, ne pa z učenimi razpravami, prenapolnjeni s kemičnimi znaki, kateri večkrat odvračajo od branja priprostega čitatelja. Zato pa v kmetijskem listu take razprave ne dosegajo svojega namena.                                                      (Dalje sledi.)
112
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
(Dalje.)
Zrak.
Stari narodi so mislili, da je mej nebom in zemljo prazen prostor. Natančneje preiskave so pa pokazale, da ta prostor napolnuje neka lahka tvarina, ki jo imenujemo zrak. O nahajanji zraka se prepričaš, ako tečeš, kajti čutiš, da te nekaj zadržuje. Učeni ljudje so pa tudi našli pripomoček, da zrak tehtajo, ravno tako kakor tehtajo trde tvarine in tekočine.
Učenjaki so pa tudi našli, da je zrak sestavljen iz več različnih tvarin, ki imajo poleg nekaterih skupnih lastnostij tudi različna svojstva. Vse take tvarine, katere sestavljajo zrak, katere niso ne trdne in ne tekoče, imenujemo pline. Kmetovalec te pline seveda opazuje z drugačnega stališča, nego učenjaki. Zanj je posebno važno, kako vplivajo na živalstvo in rastlinstvo, za mnoge druge lastnosti, ki zanimajo učenjake, pa kmetu ni dosti mari. Tvarine v zraku moremo razdeliti v take, ki so življenju, rastlin in živalij neobhodno potrebne, potem v take, ki so koristne ali pa nevtralne, ali neobhodno potrebne pa niso. Naposled se pa nahaja v zraku nekaj tvarin, o katerih moramo reči, da so rastlinam ali zdravju naravnost škodljive.
Neobhodno potrebne snovi so kislik, dušik, vodna para in ogljikova kislina. Od teh štirih tvarin se tri naravnost udeležujejo preosnavljanja tvarin v organičnem življenju, dočim dušik le bolj koristi s tem, da povišuje zračni tlak in pa razredčuje kislik. Kislik sam bi marsikaj uničil, kar sicer vzdržuje. Kakor je sam alkohol strup, ali zredčen z vodo, celo krepi in bodri telo, ravno tako je sam kislik škodljiv, ali razredčen z dušikom je pa celo neobhodno potreben. V življenji rastlin in živalij je sicer, kakor bodemo še pozneje videli, dušik neizmerne važnosti,   ali rastline in   živali  tega   dušika,   ki  je  njih
hrana, ne vsprejemajo iz zraka,   pa tudi ne samostalega, temveč spojenega z drugimi prvinami.   Te dušikove spojine pa tudi le v mali meri nastajajo iz dušika,   ki  je v zraku.
Koristnim ali neobhodno potrebnim tvarinam so pa prištevati ozon, vodikov nadokis, solitrova kislina, solit-rova sokislina in amonjak.
K škodljivim snovim so pa prištevati razni oglikovi vodiki, žveplena sokislina, žveplena kislina, žvepleni vodik, klorov vodik, vodik. K sreči se pa navadno teh snovij ne nahaja toliko v prirodi, da bi znatno oviralo organično življenje. Ti snovi se delajo v prirodi same, posebno kjer je mnogo ognjenikov. Naredi se jih pa navadno tako malo, da se o njih škodljivosti govoriti skoro ne more. Ognjenikov je tako malo na zemlji, da bi ti snovi za nas niti ne prišle v poštev, da se nastajajo tudi na druge načine, v človeških podjetjih. Tako se več teh škodljivih snovij nastaja v velikih tovarnah, kjer se v pečeh kurivo dobro ne zgori. Iz mnogih, zlasti kemičnih tovarn, pa tudi fužin vzdigujejo se večkrat najnevarnejši plini, tako škodljivi snovi nastajajo tudi pri gnitji organičnih snovij. Okrog velicih tovarn in nezdrav zrak ne le za ljudi in živali, temveč tudi rastline v njem ne morajo rasti. Opazilo se je, da se listje kaj rado posuši na tacih rastlinah.
Poleg plinov so pa v zraku tudi še tekoče tvarine, tako vodni mehurčki v obliki megle in oblakov, potem je pa v zraku tudi mnogo prahu. Večina prahu pobere veter po suhem in ga nosi po zraku, pa tudi od morja prihaja prah. V morski vodi je raztopljena sol in več drugih snovij. Viharji vzdigujejo vodo in jo razpršijo po zraku. Pri tem voda shlapi, druge se v njej še nahajajoče tvarine pa kakor prah krožijo dalje po zraku.
Poleg omenjenih snovij se pa nahaja v zraku še več majhnih organičnih bitjih, ki se razvijo pri raznih gnitjih. Ta majhna telesca se hitro množe in so nekatere jako nevarna, kajti po njih se prenašajo tudi razne bolezni.
Vodnega para je kaj različne množine v zraku, pač pa so drugi glavni sestavni deli vedno približno v jednakih množinah v zraku. Kislika je v zraku po meri kacih 21, pa težji po 23 %. To razmerje je po vsej zemlji blizu jednako. Opazilo se je, da je pri južnih vetrovih nekoliko manjše, nego pri severnih. Kislik je jedna najvažnejših, pa tudi jedna najrazširjenejših tvarin na zemlji. Ne nahaja se v zraku čist, temveč samo pomešan z dušikom, ter je v vodi kemično spojen. 8/9 je v vodi po težji kislika.
Skoro v vseh prsteh in kamnih je kislik. Nahajamo ga v kremenu, ilovci itd.   V rastlinah in živalih je
v
tudi veliko kislika. Ce ne štejemo vode, ki je v rastlinah in živalih, je še vedno v rastlinah 40 %, v živalih pa 20 °/0 kislika. Večina zemlje na površini je sestavljena iz kislikovih spojin.
Kislik   pa tudi   igra važno  vlogo v prirodnih   pri-
v
kaznih. Živali dušejo zrak samo zaradi tega, da iz njega dobivajo kislik. Vdihani kislik pride iz pluč v kri, in se potem s krvjo  razširi  po  vsem telesu,  proizvajujoč  ke-
113
mične preosnove, zlasti odjemajoč iz njih ogljikovo kislino. Večino ogljikove kisline vzame kri sabo, pelje je do pljuč, od koder se izdiha. Tako živali vdihavajo kislik in izdihavajo ogljikovo kislino. Ako preneha dihanje, prenehajo te preosnove v človeškem telesu in nastopi smrt, ž njo pa se začno druge kemične preosnove, truplo jame razpadati. Iz povedanega je vidno, da z dihanjem ljudje in živali porabljajo mnogo kislika. To se opaža v sobah, kjer diše več ljudij. Zrak v njih postane tako slab, da jedva dišemo. Zrak, v katerem pa ni več po 17 odstotkov kislika, ni več za dihanje, človek v njem nič več ne more živeti.
Vemo, da bode čitatelj vprašal, kako da ne zmanjka kislika v zraku, ko se ga toliko porabi po dihanji. V več tisočih letih bi se po tem takem že bil moral porabiti ves kislik. Priroda je pa umno preskrbela, da kislika ne zmanjka.
Ogljikovo kislino, katero izdihavajo živali, vsrkavajo skozi listje rastline pri solnčni svetlobi in jo hitro razkrojajo in oddajajo iz sebe čisti kislik. Tako skrbe rastline živalim za kislik, živali pa rastlinam z ogljikovo kislino.
Kislik pa tudi pospešuje gorenje. Brez kislika neče goreti. Gorenje je pa namreč le združevanje ogljika, ki se nahaja v organičnih stvareh, s kislikom. V zraku, v katerem ni zadosti kislika, ne gori luč. In baš potem dobro spoznamo zrak, je li še dober za dihanje. V zraku, v katerem luč ugasne, ni moč več živeti. Škodljiv je pa tudi zrak, v katerem luč tudi že le slabo gori, kar je običajno v prostorih, v katerih prebiva več ljudij. Ljudje, ki prebivajo v takih sobah so navadno bledi, in niso zdravi. Taki prostori polagoma pripravljajo prezgodnjo smrt. Pa tudi v hlevih, kjer je mnogo živine, se zrak tako spridi, da postane ne le ljudem, temveč tudi živalim škodljiv, in je torej treba skrbeti za prevetrovanje.
V samem kisliku pa bi ljudje in živali tudi dolgo ne živeli. Poskusi so pokazali, da so živali, ki so jih deli v čist, seveda umetno napravljen kislik, sprva bile jako vesele, ker so silno lahko dihale. V njih so se pa prehitro vršile kemične preosnove in je vsled tega njih telo se v toliko razkrojilo, da so kmalu poginile. Mnoge stvari, ki na prostem zraku ne marajo goreti, v samem kisliku zgore z najsvetlejšim plamenom
Neštevilno drugih preosnovanj v prirodi vrši se jedino vsled kislika. Take stvari trohne in gnijejo le, če je dovolj kislika, kislik prouzroča, da železo zarjavi. Rjovenje namreč ni druzega, kakor spajanje kislika z železom.
(Dalje sledi.)
122
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Zrak.
(Dalje.)
Poleg navadnega kislika je v zraku tudi ozon. Kemično je ta kislik ravno ista snov, kakor navaden kislik, ali ima vendar mnogo drugih lastnostij. Kemija je pokazala, da se nahajajo iste snovi večkrat v kaj različnih oblikah, s kaj različnimi svojstvi. Tako je doznano, da je dragi demant samo drugačna obliko oglja. V ognji namreč zgori kakor oglje in se pri tem premeni ravno tako v ogljikovo kislino. Pa tudi mnoge druge snovi se nahajajo tako v več oblikah. Tako je tudi s kislikom.
Dočim je navadni kislik brez duha, ima ozon neki poseben duh in je nekaj težji od navadnega kislika. Pri-prostemu čitatelju se bode morda čudno zdelo, da govo-
rimo o teži plinov, ko vendar po njegovih mislih zrak nobene teže imeti ne more. Učeni možje so pa dognali, da so plini težki in jih na posebnih pripravah tehtajo, kakor mi tehtamo kako navadno blago.
Čitatelj je morda že cul o zračni sesalnici, to je o neki posebni pripravi, s katero se da zrak izsesati ali iz-praviti iz kake posode. S tako sesalnico so zrak izpravili iz kake posode in potem jo tehtali, ter našli, da je ložjo, ker ni več bilo v njej zraka. Na ta način so določili koliko tehta zrak. S podobnimi poskusi so tudi dognali, koliko je kak plin težji od druzega.
Ozon se odlikuje posebno po tem, da se veliko raje spaje z drugimi snovmi, nego navadni kislik. V njem torej stvari še rajše gore pa tudi hitreje rjave. Če se ozon razgreje du 240° stopinj, se pa premeni v navadni kislik. Kakor navadni kislik se ozon razstopi v vodi, kjer se pa dolgo ne ohrani, kajti premeni se v navadni kislik. Zato pa ni verjeti, da bi bilo kaj ozona v tako imenovani ozonski vodi, ki se semtertja ponuja za zdravilo.
Ozon nastane iz navadnega kislika, ako večkrat skoznj udarjajo električne iskre. Vendar se na ta način nareja le malo ozona in ga sploh ni nikdar mnogo v zraku. Nastaja pa ozon tudi pri mnogih kemičnih presnavljanjih, tako pri gorenji svetilnega plina in vodika, toda vselej le v neznatnih množinah. Kdor dolgo dela pri gorečem plinu, je gotovo že opazil nek zopern ozonov duh. Ozon nastaja pri raznih kemičnih razkrajanjih, če se na primer razkroji voda električnim potom. Mnogo ozona nastaja, kjer se mnogo vode izhlapeva ali razpršuje. Tako so našli, da ima zrak blizu večjih slapov mnogo ozona.
Jako navadno se pojavlja ozon v zvezi s solitrovo sokislino. Iz tega nekateri sklepajo, da se v zraku nareja solitrova sokislina s tem, da se spaja ozon z dušikom. Navadni kislik se naravnost nikakor z dušikom ne spoji, o ozonu se pa trdi, da se. Popolnoma ta stvar še ni dognana. Toliko je pa gotovo, da se na ta način ne združi toliko dušika, da se v zraku njega tekočina znatno pomanjšala. Sploh ni ničesa znanega, kar bi dušik znatno odjemalo zraku, zato pa moremo biti prepričani, da je baš dušika že stoletja in stoletja jednako v zraku, dočim se je pa pač količina kislika gotovo že kaj preminjala, ker ni verojetno, da bi v vseh dobah bilo popolno ravnotežje v porabi in proizvajanji kislika. Preiskave kacih prememb še niso pokazale, ali preiskave segajo le za kacih 60 let nazaj. Sicer se je pa tudi izračunalo, da bi se še lev 1800 letih množina kislika pomanjšala za jeden odstotek, ako bi ga nič ne proizvajale rastline. Tako majhna je poraba kislika po ljudeh in živalih proti ogromni množini, ki se nahaja v zraku. Premembe so torej le v tisoč letih mogoče.
Dušika je v zraku nekaj nad 78 delov po prostoru. Ta plin je brez barve, duha in okusa. Kemično se naravnost dušik ne spoji skoro z nobeno drugo prvino. Gori ne, pa tudi gorenja ne pospešuje. Ker se dušik tako nerad spaja, bi kdo sodil, da je v prirodi silno majhnega pomena, da k večjemu izredčuje kislik. Pozneje pa bodemo
videli, da temu ni tako. Njegove spojine v prirodi so mnogobrojne in so največje važnosti sploh za organično življenje. Te spojine so velicega pomena za kmetovalca, za to bodemo pa še obširneje govorili o njih.
Tretji važni del zraka je ogljikova kislina. Ta kislina je tudi plin. Dušik in kislik sta prvini, to je ne dasta se več razkrojiti v druge prvotnejše snovi. Drugače je pa ogljikova kislina. Ta kislina je sestavljena iz ogljika in kislika. Marsikateremu čitatelju se bode zopet jako čudno zdelo, da se v tej kislini, ki je vendar plin, nahaja oglje (ogljik), ki je vendar trdo. Vendar je temu tako. Ogljik je pa tukaj kemično spojen. Pri takem spojenji se svojstva spajajočih se snovi popolnoma premene. To bodemo še mnogokrat opazili. Na takih preosnovljanjih se gode najvažnejše premembe v prirodi. Ogljikova kislina se v rastlinah, kakor smo že videli kemično razkraja in oddaja kislik.
Ogljikove kisline je v 10.000 kubičnih metrih zraka blizu štiri kubične metre. Popolnoma jednako je pa ni povsod. Pri morjih jo je nekoliko manj, nego v krajih oddaljenih od morja, ker voda posrče mnogo ogljikove kisline. Zrak v nižavah ima nekoliko več ogljikove kisline nego v zračnih višavah. Zrak na obljudenih mestih ima tudi več ogljikove kisline, nego na kmetih, kar je lahko umljivo, ker ljudje izdiha vajo ta plin pri sopenji. Zrak nad goličavami ima tudi več ogljikove kisline, nego nad dobro zaraslo zemljo, kar je lahko razložiti, ker rastline porabljajo ogljikovo kislino. Zaradi tega je pa zrak v gozdih zdravejši, nego drugod, ker je manj po tem plinu spriden. Tudi je po noči zlasti proti jutru v zraku mnogo več ogljikove kisline, nego po dnevu. To prihaja od tod, ker rastline le pri solnčni svetlobi porabljajo ogljikovo kislino oddajajoč kislik, po noči pa oddajajo celo ogljikovo kislino, če tudi ne v taki meri kakor živali.
Opazovalo se je, da na količino ogljikove kisline v zraku tudi močno vplivajo razne vremenske premembe. V mrzlih mesecih je navadno nekoliko manj ogljikove ki' sline, ker ob takem času v zemlji stvari manj gnijejo. Pri vsakem gnitji se namreč razvije ta plin. Opaža se pa, da po rahlem dežji množino ogljikove kisline pomnoži, ker vlaga pospešuje gnitje. Pomanjša se pa množina ogljikove kisline pri močnem deževji, ker voda vse pobere mnogo tega plina.
Kadar je megla ali pa sneg, je tudi v zraku več ogljikove kisline nego navadno. Pri rosi se pa količina ogljikove kisline pomanjša.                        (Dalje sledi.)
123
kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Zrak.
(Dalje.)
Mej plini, katerih je le malo v ozračji, je tudi vodik. Tega plina je pa navadno tako malo v zraku, da bi zaradi tega skoro ne bilo treba govoriti o njem. Ko bi nastopil v večji množini, bi bil škodljiv in nevaren, v majhni množini pa v zraku ne vpliva koristno, pa tudi škodljivo ne.    Čist se ne nahaja v prirodi,   nareja se pa
142
živalim v črevah z drugimi plini v zvezi in v nekaterih krajih pa hlapi iz zemlje z drugimi gorljivimi plini. Večje važnosti nego vodik sam so pa spojine njegove. V vodi in pa v vseh organičnih snovih, pa tudi v mnogih neor-ganičnih je več ali manj vodika kemično spojenega. Te spojine delajo ta plin tako važen, da moramo nekoliko spregovoriti o njem.
Vodik je jednak kakor kisik ali dušik plin brez barve, okusa in duha. Ta plin je najlažji izmej vseh do-sedaj znanih plinov in je štirinajstkrat lažji kakor zrak. Gorenja ne pospešuje. Če gorečo stvar denemo v čist vodik ugasne, ako drugi zrak nima dostopa. Pri dostopu zraka pa gori vodik slabosvetečim modrim plamenom To plame je pa silno vroče. Živali tudi v čistem vodiku ne morejo živeti.
Lahkost vodikovo so že porabili v prejšnjem stoletji v to, da so ž njo napolnili zrakoplav ali balon. Ker je vodik veliko lažji od zraka, je šel kvišku in tako so se začeli voziti po zraku. Pod zrakoplav, ki je velik iz kake goste tkanine napravljena krogla pri vežejo čolni in vanj gredo ljudje in se odpeljejo v višine. Taka vožnja je pa jako nevarna in se jih je že mnogo pri njej ponesrečilo.
Poleg vode, je pa znana še neka druga spojina vodika in kislika, ki se imenuje vodikov nadokis. V tej spojini je dvakrat toliko kislika, nego v vodi. Nahaja se taka tekočina kot para v zraku. Ker pa ni posebno stalna, ni dosti znana. Sicer pa ima ta spojina nekatere po-sebne lastnosti. Ce pride v dotiko z žlahtnimi kovinami, z zlatom, srebrom ali platino, posebno če so zdrobljene, odda od sebe polovico kislika, tako da se spremeni v vodo. Pri tem pa nastane velika vročina. Ta spojina pri nekaterih snovih vpliva okisujoče, to je oddaja od sebe kislik, ki se spaja z drugimi snovmi. Tako razruši razne barve. Večkrat pa tako nastale nove spojine, hitro zopet oddado kislik, ki so si ga navzele, in se spremene v prejšnje. Ker se ta vodikov nadokis nahaja v zraku zmešan z ozonom, večkrat ni lahko določiti, ali se nekatere snovi okisujejo, to je spajajo s kislikom vsled ozona, ali vsled vodikovega nadokisa. Čitatelju se bode morda čudno zdelo, da bi ravno tako vodikov nadokis okisoval, dočim se do-tične snovi ne spoje s kislikom, ki je v zraku. Ta stvar še ni popolnoma pojasnjena, ali videli bodemo večkrat, da nekatere prvine imajo veliko večje sorodstvo ali na-gnenost spojiti se z drugimi prvinami v tistem trenotku, ko se izločujejo iz kake spojine nego sicer. Tako se dušik, ki je v prirodi silne važnosti, zlasti ga potrebujejo vsa organična telesa, skoro nikdar naravnost ne spoji s kako drugo prvino, temveč se vsa mnogovrstna presnavljanja vrše s tem, da dušik prihaja od jedne spojine v drugo.
Kako nastaja vodikov nadokis v zraku, še ni popolnoma pojasnjeno. Kaže se pa, da nastane s tem, da ozon okisuje amonjak. Amonjak je spojina dušika in vodika, ter se ga nahaja več ali manj v zraku. Amonjak je tista snov, katera se nahaja v večji meri v gnoji in prouzroča,  da gnoj  smrdi.    Ozon   se spoji  tako z amo-
njakom, ad nastaneta solitrova sokislina in vodikov nadokis. Da je to mnenje nekoliko osnovano, kaže to, da se po preiskavah ozon, solitrova sokislina in vodikov nadokis, zlasti poslednja dva vkupe nahajajo v zraku.
Poleg tega pa nastaje vodikov nadokis pri nekaterih okisovanjih, ako je voda zraven, tako pri zarjavenji železa. Pa tudi pri nekaterih drugih kemičnih presnovljanjih poleg drugih snovij nastaja tudi vodikov nadokis. Dokazalo se je tudi, da se vodikov nadokis nahaja tudi v sveži človeški in živalski scalnici. Zatorej nastaja tudi ta nadokis pri kemičnih preosnovah v organičnih telesih. Ker je ta nadokis težko zasledovati, se tudi še ni povsem pojasnilo, kake važnosti da je v prirodi, zlasti za orga-nično življenje. Občno se misli, da mej potrebne snovi ne spada. Toliko se ga pa tudi nikjer ne nabere, da bi postal vidno škodljiv. O drugi spojini vodika s kislikom, namreč o vodi, bodemo pa pozneje obširnejše govorili, če tudi bi lahko že pri zraku, ker je vodna para jeden potrebnih delov zraka. Toda voda je tako važna, da je vredna, da bodemo posebe govorili o njej.
(Dalje sledi.)
143
192
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
Vsakemu je znano, da je za kmetovalca, kakor sploh za vsacega voda neobhodno potrebna. Naši kmetovalci hodijo dežja prosit, kakor začne primanjkovati vode bodi si za pijačo, ali pa za rast rastlin. Kakor brez zraka, tako bi tudi brez vode ne moglo živeti nobeno živo bitje, ne rastline, ne živali. Že stari narodi so spoznavali veliko važnost vode in jo zatorej šteli štirim elementom, iz katerih je po njih mnenju obstal ves svet. Novejši učenjaki so pač vodo pripravili ob čast, da bi bila element ali prvina, ker so dokazali, da je sestavljena iz vodika in kislika, ali s tem jej niso vzeli nič od nje važnosti.
Vodo poznamo v treh oblikah, trdno kot led, tekočo, kot navadno vodo, mlake, reke, studenci, morja in pa kot para. V vseh treh oblikah je pa velicega pomena za pretvarjanje prirodnih tvarin.
Vode je po zemlji silno veliko, mnogo več, kakor se komu dozdeva na prvi pogled. Tričetrtine zemeljske površine pokrite so z vodo, mor jami, jezeri in rekami in tudi več kakor tričetrtine človeškega ali pa živalskega telesa obstoji iz vode. Baš skoro neverojetno je, koliko je vode v naši hrani. Tako je v sto kilogramih krompirja 75 kilogramov vode, v sto kilogramih sadja, nad 80 kilogramov, v korenji je 85 °/0, v zelju blizu 90 °/0 in repi 92 % vode. V kumarah je pa celo 97 °/0 vode. Naša jedila kuhamo in pripravljamo največ z vodo in tako smemo reči, da se največ živimo z vodo. Tudi tisti ljudje, ki se boje vode in pijejo rajši vino, se ne morejo vodopivcem dosti posmehovati, ker je pač v najboljšem vinu 85°/0 vode. Tukaj pa mi nikakor ne mislimo vode, ki je vlije sleparski krčmar v vino, temveč vodo, ki je v natornem vinu, katero je trta skozi korenine posrkala iz zemlje in je tako prišla v grozdje in potem pa v vino.
Voda je sestavina iz vodika in kisika, kakor je že omenjeno.    To pa ni nobena navadna zmes, kakor je na
193
pr. zrak. V vođi sta omenjeni prvini tako združeni, da sta zgubili svoja prejšnja svojstva. Vodik na pr. gori, kislik pospešuje gorenje. Voda pa ne gori, gorenja pa tudi po navadi ne pospešuje, temveč še ogenj gasi. Pri navadni gorkoti sta kislik in vodik plina, voda je pa tekoča. Sicer je pa tudi voda brez duha, barve in okusa, To pa velja le za kemično čisto vodo, navadne vode pa že imajo okus, večkrat tudi kak duh ali barvo.
Videli smo pri zraku, da ima poleg svojih glavnih sestavin še neko vrsto drugih snovij v sebi in to ne povsod jednako, v nekaterih krajih je primešano teh snovij več, v drugih pa manj. To velja tudi za vode. Kemično čisto vodo v prirodi težko dobimo. Najčistejša je še dežnica, če jo na prostem nalovimo. Če jo pa nalovimo pod kapom, kjer teče s strehe, se je pa že navzela raznih snovij.
Znano je, da je različna voda bolj ali manj zdrava za pitje, bolj ali manj okusna, vse to je odvisno od tva-rin, ki so jej primešane. Celo v dežnici našli so pri preiskavi razen v njej razstopljenega kemično nespojenega kislika in dušika, še sledove ogljenčeve kisline, solitrove kisline, solitrove sokisline, amonjaka itd. Sicer je to naravno. Ker zrak ni popolnoma čist, se mora tudi voda v njem navzeti druzih tvarin. Čim dalje pa dežuje, tem manj tujih tvarin je v dežnici.
Veliko več primesij je pa v studenčnici, rečnici, morski in nadanji vodi. V njih nahajamo cele vrste tujih snovij, raztopljen apnenik, mavec, magnezijo, klorni magnezij, klorovo apno, kuhinjsko sol. Navadno je v 100.000 delov pitne vode 50 delov raztopljenih trdih tvarin. Od dobre pitne vode se pred vsem zahteva, da nima v sebi kacih strupenih snovij, kakor bakrenih, arzenikovih in svinčenih spojin in da nima kacih bolezenskih kalij. Posebno je v taki vodi več tacih bolezenskih kalij, ki pridejo s kakim gnitjem v dotiko, kakor v druzih vodah. Tako ne sme voda, katero imamo za pitje, prihajati na svojem teku v zvezo s kuhinjskimi odpadki in pa s stranišči. Vodnaki blizu stranišč nimajo zdrave vode, če se bi tudi ne ozirali na čednost. Pri vsakem gnitji nastajajo duščeve spojine, zlasti solitrova kislina, solitrova sokislina in pa amonjak. Za to pa lahko rečemo v vodi, v kateri se nahaja dosti teh tvarin, da ni zdrava za pijačo. Tudi je slabo znamenje za čistost vode, če je v njih mnogo kuhinjske soli. Ta kuhinjska sol navadno prihaja od človeške ali živalske scalnice, ali pa kuhinjskih od padkov. Seveda to ne velja za kraje, kjer so v zemlji veliki zakladi kuhinjske soli, v tem slučaji, pa imajo vse vode kacega kraja jednako kuhinjske soli v sebi.
Nekatere tvarine pa narejajo vodo še okusno in zdravo, ako se v njej nahajajo v pravi meri. Tako ločimo mehko in trdo vodo. Trde vode so okusneje za pitje, nego mehke. Kemične preiskave so pokazale, da je trdost vode od tega odvisna, koliko je v njej apne-nika in magnezijskih spojin. Za obrtnijo, zlasti pa za parne kotle pa trda voda posebno ne ugaja, ker se v kotlu od  nje nabira  tako imenovani  kotlen kamen,  ka-
teri otežuje  snaženje kotlov in je že bil povod kaki nesreči na železnici.                                      (Dalje sledi.)
203
kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
Voda tekočih rek, ki se zbira iz studencev je jako različna po množini in kakovosti v njej raztopljenih sol)j. Pri tem seveda ne mislimo le navadne soli temveč cela vrsta druzih snovij, kakor apnenik, soda, pepelika, modra, zelena in bela galica i. t. d. Preiskave so pokazale, da je v milijon kilogramih rečnih vod od 50 do 1600 kilogramov razstopljenih raznih snovij. V milijon kilogramih vode k Donave je 124, iz Loira 135, Sv. Lorencija reke 170, Rhona 182, Dnjepra 182, Dunave 117 do 232, Rene 158 do 317, Selokve od 190 do 432, v Temze od 387 do 1617, iz Nila 1580 in Jordona 1052 kilogramov soli. Seveda je navadno manj primesi v vrhnih delih rek, kakor pri njih iztoku v morje. V teku se pa vendar nekatere soli izločijo iz reke, tako po malem apnenik. Jako malo tujih primesij ima Neva, to je vsega 55 gramov v kubičnem metru.
Dočim ima rečna voda v sebi snovi, katere nabere po potu na svojem teku, ima studenčnica v sebi le snovi, katerih se je navzela v svojem podzemeljskem teku. Dež-nica, ki pade na zemljo, je skoro popolnoma kemično čista, ravno to lahko rečemo o vodi, ki se dobi, če se staja sneg. Velik del dežnice pa zleze v zemljo in teče dalje pod zemljo. Tu ali pa tam prihaja na dan. V svojem podzemeljskem teku pride v različne zemeljske plasti, različne kamenje in rudnine. Ker so te stvari bolj ali manj v vodi raztopljive, navzame se jih. Tako dobe nekateri studenci po teh sestavinah posebna svojstva in dajejo vsled tega bodi si že zdravo in okrepčujočo pijačo, ali so primerne za kopanje.
Studenci teko navadno pod zemljo precej globoko. Vsled tega pa navadno nanje ne vplivajo vnanje gorkotne razlike. Velika večina studencev ima po zimi in po leti blizu jednako gorkoto okrog 8° C. v naših krajih. Ljudje navadno govore o tacih studencih, da so po zimi gorki, po letu pa vroči. To je pa le z i.ota. Po toplomeru imajo vedno jednako gorkoto, samo da se človeku po letu zaradi tega zde mrzli, ker je bolj vroč, oziroma manj vajen mrazu, po zimi pa gorki, ker so precej gorkejši mimo navadne toplote po zimi.
Studence, ki imajo v sebi mnogo rndnin, navadno imenujemo  rudninske vrelce.   Nekateri  taki studenci so
pa   nenavadno   gorki,   ker tako   pod   zemljo   po   plasteh
.. .
ogretih po vplivu ognjenikov, to je gora, ki blijejo raztopljene stvari. Da so taki studenci v zvezi z ognjeniškimi podzemeljskimi silami, nam kaže to, da se ob bluvanju ognjenikov nakrat povekšajo ali pa tudi prestanejo. Večkrat se pripeti, da baš po velicih potresih nastanejo novi gorki vrelci, kakor se je zgodilo pri zadnjem potresu na Grškem. Taki gorki studenci imajo navadno po 30° in več gorkote. Na Kavkazu, kjer je več slovečih toplic, imajo celo vrelce, ki imajo 90° toplote.
Rudninske vrelce razločujemo pa v njih raztopljenih tvarinah. Solni vrelci se imenujejo, v katerih je veliko raztopljene kuhinjske soli, taka studenčnica ne gasi žeje ali jo še vzbuja; lužni, v katerih je mnogo sode, plinovi ali kisli studenci imajo v sebi mnogo ogljikove kisline in šume v grenki studenčnici je magnezija, v železnih ogljikovoželezna sol; žveplene kisline imajo v sebi žvepleno vodo, smrde po spridenih jajcih in se iz njih usede na dno neka črna stvar, ako jim pridenemo svinčenih solij. Srebrne reči pa take studenčnice počrne. Navadno so pa v takih studenčnicah pomešane najrazličnejše tvarine in se njih značaj ne da tako priprosto označiti.
Več nego druge vode, pa ima solij v sebi morska voda, izvzemši seveda studence, ki teko iz kacih podzemskih šolskih skladov. Da ima morska voda v sebi več raztopljenih snovij, nego reke, je čisto naravno. Že tisoč-letja teko reke v morje. Vse te reke pa vedno prinašajo raztopljene trdne snovi v morje. Voda iz morja izhlapeva, in se vzdiguje v zrak, ali pri tem pušča trdne snovi v ostali vodi. Vsled mnogih raztopljenih snovij je morska voda težja od druge vode. Zaradi tega je pa morju ložje plavati, pa ladije se tako globoko ne vtope v morje, kakor v reke. Največ je' v morski vodi kuhinjske soli, namreč kaeih 30 kil v kubičnem metru. Opaziti je pa, da je v morski vodi jako malo organičnih snovij in pa fosfornih solij.
Vodni okus pa ni odvisen le od solij v vodi raztopljenih, temveč tudi od plinov v vodi raztopljenih. Znano je, da ima sveža voda povsem drugačen okus, nego je ustala, katera je že izgubila mnogo plinov. Raztopljeni plin, zlasti kislik in ogljikova kislina, so tudi velike važnosti za zdravje.
V tem oziru je zanimiv nastopni primer. V Parizu so napravili nov artezijski vodnjak. Ljudje, živali, ki so pili iz tega vodnjaka so sprva bolehali. Učeni možje so spoznali, da to prihaja od tod, ker v njej ni raztopljenega kislika. Naredili so vodnjak tako, da je voda visoko letela v zrak in potem doli padala. V zraku se je voda navzela plinov in je bila potem dobra za pijačo. Mornarji, ki gredo na daljnje potovanje, ne vzamejo seboj veliko sladke vode. Sladka voda se na potovanji kmalu usmradi vsled razstvarjanja v njej se nahajajočih organičnih snovih. Iz morske vode je dobe z dstilovanjem to je prekuhanjem na način, kakor se kuha žganje. Tako dobljena voda je pa jako neukusna, kakor vsaka prevrela voda. Da je pa za pitje, jej pa pridenejo malo solij, kakeršne se nahajajo v
204
rečni vodi ali pa v studenčnici in pa precedi v tenkih curkih, da se navzame plinov iz zraka.
Poprej smo že omenili, kakšna da je trda voda in da je dobra za pijačo. Skušnje pa vendar uče, da ima to svoje meje. Pretrda voda je celo zdravju škodljiva. V nekaterih mestih s pretrdo vodo so vpeljali mehkejšo in smrtnost se je vsled tega pomanjšala.
Pretrda voda tudi ni za pranje. V njej se milo niti ne peni. Pa tudi za kuhanje ni posebno dobra, ker se mnoge stvari v njej ne marajo skuhati.
Kalužna voda ima v sebi mnogo razpalih organskih tvarin, po deželi največ rastlinskih, po mestih pa tudi živalskih. Taka voda ima zoprn duh in okus, kar posebno opažamo pri močvirnih vodah in vodnjakih v velicih mestih. Taka voda je škodljiva za pitje, in posebno se po njej razširjajo kužne bolezni, kar se klice ali kali bolezni prav v njej hitro množe. Rastlinstvu pa taka voda ugaja.
(Dalje sledi.)
212
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
Spregovooiti je nam nekoliko o raznih oblikah vode in kako gorkota vpliva na vodo. Kakor smo že omenili, nahaja se voda v treh oblikah, kakor led, tekočina in plin. Tista stopinja gorkote, ali naši ljudje bi že rekali, mraza, pri kateri voda zmrzuje, zaznamovali so na toplomerih ali termometrih z 0°. Voda pa vselej še ne zmrzne, ako se tudi ohladi do 0°, temveč je za zmrznjenje potreba tudi, da se voda malo giblje. Voda, ki je popolnoma na miru, ne zmrzne, naj se ohladi še toliko stopinj pod 0°. Če pa tako vodo malo stresemo, ali pa vanjo vržemo kako oglato reč, pa na mah zmrzne. Po zimi večkrat opazujemo, da voda v steklenicah ne zmrzne, ako mirno stoji. Nakrat pa zmrzne, ako jo hočemo iz stekle-n ce uliti ali pa jo kaj stresemo. Sicer se je pa tudi opazovalo, da voda, ki se prav močno giblje, tudi ne zmrzne, naj se tudi ohladi do 0°, ali pa še bolj.
Nekaj posebnega je pa, če opazujemo zmrznenje preveč ohlajene vode. Kakor hitro se voda jame zmrzo-vati, se njena toplota poviša na 0°, naj je poprej stala še toliko stopinj pod ničlo in ostane pod ničlo, dokler vsa voda ne zmrzne.
Pa še nekaj druzega se je opazovalo pri ohlajenju vode. Voda se stiska, ako jo ohlajamo, in je torej hladna voda težja od gorke. To stiskanje vode se pa vrši le do 4° gorkote, potem se pa jame zopet raztegovati. Led je vsled tega že lahneji nego voda in stoji na vodi.
To, da voda ni vedno težja, čim hladnejša je, je velikega pomena.    Voda,   ki je ohlajena pod 4°, ostane na
vrhu in led se naredi le po vrhu vode in vodo celo brani, da globočje ne zmrzne. Ko bi pa mrzlejše vode bile vedno težje, bi pale vsled tega vedno na dno. Vode bi od dna zmrzavale in zmrzavale tako dolgo, da bi do vrha premrznile. V taki vodi bi potem poginile vse ribe, ker bi zmrznile. Poleg tega tudi take vode se le počasi odtajale.
Zgornja gorkejša voda bi vedno ostajala na vrhu in bi zatorej se kaj počasi razširjala gorkota v nižje sloje vode, ker voda slabo vodi gorkoto. Prav lahko rečemo, da bi se globokeje vode ne otajale niti v najgorkejšem polletju. Imeli bi povsod podobne razmere, kakor so v sibirskih močvirjih. Nekatera teh močvirjih so jako globoko zmrznela v nenavadno hudih zimah, ki so nekdaj bile še hujše, kakor sedaj. Nikdar se taka močvirja popolnoma ne otajajo. Po letu raste po teh krajih semtertja rž in pšenica, ali če koplješ kake štiri čevlje v zemljo, pa zadeneš na led. Vsled tega v teh krajih ne vspevajo drevesa, ki imajo globoke korenine.
Podobne razmere kakor pri vodi, opažajo se pri nekaterih kovinah, ko prehajajo iz svojega tekočega stanja v trdo obliko. Zaradi tega plava strjena kovina na raztopljeni.
Včasih se opazi, da se tudi na dnu vode zares na-reja led. Te prikazni pa dosedaj znanost ni mogla povsem povoljno pojasniti. Nekateri so trdili, da preohlajena voda pride v dotiko z dnom in nakrat zmrzne in se kako prime tal, da se ne more povzdigniti na površje, čudno bi ne bilo, da bi preohlajena voda nakrat zmrznila, ko pride na dnu reke s kako trdno stvarjo v dotiko. Samo tega ni lahko pojasniti, kako da tako preohlajena voda pride do dna.
Voda se rada ne ogreje. Treba je štiri do petkrat toliko gorkote, ako hočemo vodo za jedno stopinjo ogreti, nego je je potrebno, da ogrejemo za jedno stopinjo jednaki del trde zemlje. Ravno tako se pa tudi voda hitro ne shladi. Oddati mora od sebe štiri- do petkrat toliko gorkote, kakor suha zemlja. Od tod prihaja, da vodni kraji imajo mnogo jednakomernejše podnebje, nego suhi. V vročih deželah se suha zemlja včasih razbeli celo do 80°, ali morje pa v teh krajih nima nikdar nad 30° gorkote, navadno pa še nekaj manj. Podnebje pri morskih krajih in na otucih je mnogo jednakomerneje, nego pa v krajih od morja oddaljenih.
Udsire v Norvegiji leži daleč proti severu ali vendar nima razmerno tako hudih zim nego drugi tako daleč na severu ltžeči kraji, ob jednem pa tudi vročih poletij. Razlika gorkote mej najvročejšim in najmrzlejšim mestecem, je samo 13°, dočim je ta razlika Irkucku v Sibiriji štirideset stopinj.
Ta razlika mej primorskim in suhozemnim podnebjem vpliva jako na razvoj rastlinstva v raznih krajih. V Angliji imajo skoro vse leto lepo zeleno, dočim v mnogo južnejših krajih po zimi leži sneg in zmrzuje. Vinska trta pa ne rodi v Angliji, ker ni v nobenem meseci toliko gorkote,   da bi   dozorelo   grozdje.    V Sibiriji   daleč
proti severu   prideljujejo rž in pšenico,   da si je srednja
letna gorkota teh krajev okrog ničle ali  pa še precej pod
ničlo, zato pa imajo gorka,   da rekli bi  vroča, poletja, v
katerih žita dozore.                                   (Dalje sledi.)
213
233
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
Na Ogerskem imajo izvrstno vino, če tudi imajo mrzlejše zime, kakor na severnem Škotskem, kjer nobeno sadno drevo več ne uspeva. Ogerske zime so celo mrzlejše, nego na Faroerskih otocih, kjer ne uspeva več hrast in bukev. V Astrahanu na Ruskem, kjer imajo tako mrzlo zimo, kakor na Severnem nosu, to je prav ob severnem robu Evrope, raste in dozori v gorkem poletju najlepše grozdje. Na Islandiji, kjer je letna srednja toplota mnogo višja nego v Sibiriji ne uspeva več nobeno žito, ker ni v nobenem meseci v letu tako gorko, da bi dozorelo. V Irkucku v Sibiriji, kjer je srednja letna toplota S1// pod ničlo, in imajo v januvarju po 34° stopinj mraza, pa do-zoreta pšenica in rž. Nasprotno pa uspevajo v Angliji in še v severni rastline, katere že pozebejo v druzih mnogo bolj južnih krajih, če le za dozorenje ne potrebujejo velike gorkote, kakor mirta, camelia japonica in fuchsia coccinea.
Kraji z različno letno gorkoto bolj ugajajo za pridelovanje žita in sadja, dočim kraji s hladnimi poletji in toplimi zimami so bolj za živinorejo, ker imajo dovolj hrane in je živina celo po zimi lahko zunaj, kakor v Angliji.
Voda pa ne vpliva le na letno premembo gorkote vblažujoče, temveč tudi na razlike mej gorkoto po dnevi in po noči. V krajih, ki so daleč od morja, imajo mrzle noči, ali gorke dneve, blizu morja je pa to razmerje jako jednakomerno. Tako imajo slano celo v nekaterih osrednjih delih gorke Afrike,  kjer bi jo nikdo ne pričakoval.
Pri morju se opazuje, da po dnevu vleče hladna sapa od morja, ker se morje tako hitro ni ogrelo, kakor
pa suha zemlja, nasproti pa po noči vleče hladna sapa od suhe zemlje na morje, ker se je mnogo hitreje ohladila suha zemlja, nego morje. Marsikak čitatelj je že opazil, ako se je kopal zvečer, da je voda gorka še pozno v noč.
Voda na dva načina prehaja v plin. Prvi način imenujemo vrenje, drugi pa izhlapenje. Če vodo ogrejemo do 100° C. se začno delati v vodi parni mehurčki, ki se vzdigujejo na vrh, kjer razpočijo. V posodi nastane neko gibanje vode, to je voda vre. Kakor pri zmrznenji tako tudi pri vrenji opažamo, da voda ostaje pri neki gotovi temperaturi, katera se ne premeni, dokler se vsa voda ne premeni v plin. Vročina, ki se vedno dovaja, se porablja baš v to, da se voda spreminja v par.
Važnejše nego vrenje je pa za nas izhlapenje vode. Skušnje uče, da se voda ne spreminja v plin le pri vrenji, temveč tudi pri nižji gorkoti na površji. Ta sprememba vode v plin imenujemo izhlapenje, ali pa pravimo voda se je posušila. Izhlapeva voda tem hitreje, čim večja je gorkota in tem manjši je zračni tlak. Izhlapeva celo, če imamo tudi nekaj stopin mraza, če tudi počasi, to je tudi led izhlapeva. Od tod prihaja, da se stvari posuše tudi po zimi pri hudem mrazu. Izhlapevanje je pa mnogo odvisno od tega, koliko je že vodne pare v zraku. Na zraku, ki ima dosti vodne pare, se stvari ne posuše. Posebno zelo izhlapeva pri suhih vetrovih, posebno če so še vroči, kakeršni vlečejo iz peščenih puščav. Tako vleče iz saharske puščave tak veter v Egipet, ki mu pravijo samum. Ta veter vse razsuši. Najboljše lesene posode začno puščati, ako ni vedno vode v njih. Skoro noben les ni tako presušen, da bi pri tem vetru ne razpokal.
Voda hitreje izhlapeva, če se zrak giblje, nego če ni nobene sape. Pri hudih vetrovih se stvari razsuše. Pri izhlapenju se pa tudi porablja gorkota. Zaradi tega se nam zdi vsak veter bolj ali manj hladen, naj vleče tudi iz vročega kraja. Na našem telesu se voda namreč izhlapeva, ker nam odteguje gorkoto. Ker voda izhlapeva le na vrhu, izhlapeva tem hitreje, čim večja je njena površina. V škafu se voda dolgo ne posuši, ako jo pa vlijemo po tleh, pa dobi veliko površino, bode pa kmalu se popolnoma posušila.                                      (Dalje sledi.)
303
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
Ker pri manjši gorkoti zrak ne more obdržati v sebi toliko vodne pare, kakor pri vročini, zato se začne zgoščevati para v kaplje, ako se pomanjša gorkota zraka, ali pa se povekša zračni tlak. Začne se delati rosa, megla, oblaki ali pa iti dež. Megla že namreč ni več vodni plin, temveč obstoji že iz drobnih kapljic.
Rosa nastane pri jasnem vremenu, ko zemlja z iz-žarenja hitro zgublja gorkoto in postane hladnejša nego je obdajajoči zrak. Vsled ohlajenja zemlje se začno izločevati iz zračnih plastij dotikajočih se zemlje kaplje, na* reja se rosa. če je pa vetrovno se rosa ne nareja. Zemlja pri vetru vedno prihaja z novim gorkejšim zrakom v dotiko, in se toliko ogreje, da ne napravlja rose.
304
Že'Aristotel in drugi pisatelji starega veka so spoznali, da se rosa dela v jasnih in toplih nočeh. Še le Anglež Wells je pa natančneje preiskal nastajanje rose. Rose so močnejše pomladi in jeseni nego po letu. Da bode mnogo rose, je treba, da je poprej gorek dan. Rose se pa naredi več po polnoči nego do polnoči.
Odvisno je pa tudi od tega, koliko je rose v kakem kraji, kakšna da so tla. Po travi je vedno več rose, nego po kamenji. Trava namreč zaradi izhlapenja zgublja tudi gorkoto. Popolnoma pa nastajanje rose še ni pojasnjeno. V novejšem času je Aitken prišel po raznih opazovanjih do prepričanja, da vsa vlažnost, iz katere se nareja rosa, nikakor ne izvira le iz zraka, temveč tudi iz zemlje. Velik del rose, ki se nahaja na rastlinah izvira iz rastlin samih.
Rose tudi niso jednako močne po svetu. Najmočnejše rose so v primorskih deželah v toplih krajih. V Perziji in Arabiji je včasih zjutraj toliko rose, kakor bi bil dež šel. V afriških pragozdih je zjutraj toliko rose, da od drevesa kaplje kakor po dežji. V teh krajih rosa v veliki meri nekatere letne čase nadomešča dež. V puščavah se ne dela rosa. Pa tudi na morji ni dosti rose, kakor se kaže na ladijah, kar pač prihaja od tod, da se na morji gorkota po dnevu in po noči tako močno ne razlikuje.
Da se rosa še v večji meri ne dela, ovira nekoliko to, da se pri delanji rose pojavlja prosta tista gorkota, ki se je bila porabila pri izhlapenji vode in tako ovira ohlajenje zraka. Natančne skušnje so pokazale, da je ravno toliko gorko te proste, kadar se kak plin v tekočino preminja, kako se je je pri izhlapenji bilo porabilo. Gorkota se namreč ni bila zgubila.
Koliko pade rose v letu, se to dosedaj z nobenimi pripravami ni dalo določiti. Tehtala se je že rosa, ki se nabira po listji, in pobirala rosa po travi, ali vse preiskave so bile jako nezanesljive in so pripeljale do tako različnih vspehov, da se je le prejasno videla njih nezanesljivost.
Megla in oblaki obstoje iz silno majhnih vodenih kapljic. Ločijo se po tem, kako in kje nastajajo. Megla leži vedno na zemlji, dočim so oblaki v visočini. Megle nastajajo na dva načina. Če vlečejo gorki in vlažni vetrovi čez hladnejše zemeljsko površje, nastaja megla. To vidimo posebno po zimi, ako vlečejo gorkejši zapadni ali južni vetrovi. Na ta način se dela posebno gosta megla v severnih krajih, kadar vlečejo južni vetrovi čez zamrznjeno morje, in pa v Angliji, kakor južni vlažni vetrovi vlečejo preko ohlajene zemlje. Posebno angleške megle so znane, ker so tako goste, da je včasih skoraj popolnoma tema in se dogajajo celo nesreče ob tacih meglah. V La-bradoru in Novem Fundlandu so tudi take megle, ki so večkrat v strah mornarjem.    Po tacih meglah   gre rad dež.
Megla pa nastaje tudi, če je morje ali kako druga voda gorkejša nego zrak nad njo. Pri tem z veliko silo voda izhlapeva. Mrzlejši zrak pa ne more vspre-jeti vodne pare, in ta se spreminja v meglo. Na ta način
nastajajo megle v poznem poletji in jeseni po dolinah nad močvirji, jezeri, vlažnimi travniki in nad morji. V vi-socih gorah so take megle v vseh letnih časih. Po zimi vidimo nad studenci vstajati meglo. Tako morske megle nastajajo, ako mrzlejši veter vleče nad morjem. Te megle se navadno potem precej daleč potegnejo na kopno. Megla se hitreje dela, ako je mirno morje in ni nobenega vetra. V puščavah, koder ni nikoli rose, tudi nimajo nikoli megle. V drugih vročih krajih pa imajo tudi pogostem meglo. Ob Kongu v Afriki je megla celo ob suhem letnem času, posebno so pa v vročih krajih pogoste megle zjutraj in zvečer ob začetku in ob konci deževja. Druge čase so pa v vročih krajih navadno jasni večeri in jutra.
Včasih megla kar moči, po njej nastaja neka rosa in tedaj pravimo, da prši. Jutranje megle se navudno razprše, kadar solnce pride višje na nebo.
Od megle je pa vsekako ločiti oblake. Sicer se navadno govori, da so oblaki le višja megla. Dolinci tudi meglo v gorah zmatrajo za oblake in potnik na gori, če pride v tak oblak, misli, da je v megli. Vzlic temu je pa mej oblaki in meglo nekaj razločka. Oblaki nastanejo namreč, ako se zračni tok navpično vzdiguje in pri tem shladi. Zrakoplavci in hribolazci pa tudi vedo povedati, da v oblakih skoro nikdar ne čutijo vlažnosti na koži, kakor je ta vselej pri megli.
Oblaki pa niso nič stalnega, vedno se preminjajo. O tem se prepričaš, ako jih skrbno opazuješ. V oblakih se vedno delajo kapljice, ki pa padejo in se zopet izhlape. Le vsled te vedne premene je mogoče raztolmačiti, da oblaki plavajo po zraku. Da kaplje vedno zopet ne iz-hlapevajo, bi pa morale pasti na zemljo. Na videz imajo oblaki jako različno obliko, različno barvo. Plavajo v jako različni visokosti. Najnižji oblaki so le kakih 300 ali 400 metrov visoko, dočim so najvišji nad 5000 metrov visoko.
Oblaki jako vplivajo na podnebje kakega kraja. Po zimi odvračajo oblaki velik mraz, po letu pa veliko vročino. Največ oblačnih dnij imajo na morji ali blizu morja, jako malo pa na daleč od morja. V vročih krajih je navadno več oblakov, nego v zmernovročih. Dosti oblakov je tudi od 32 do 50° severne širokosti, potem jih je pa vedno manj proti tečaju. Seveda je veliko izjem zaradi posebnih krajevnih razmer. V srednji Evropi je navadno največ jasnih dnij v marci, najmanj pa v decembru.
(Dalje sledi.)
311
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
Ako se zrak v zgornjih plasteh hitro shladi, da se vodna para zgosti v kaplje, začne iti dež. Čim bolj vlažen je zrak, tem večje deževne kaplje padajo na zemljo. Po letu so včasih debele kakor grah, dočim so po zimi včasih silno drobne, drobnejše nego proso. Po vsem svetu pa ne gre jednako dež. V Angliji, zapadni Franciji, Norve-giji in Nizozemskem imajo največ dežja jeseni. V Nemčiji, sploh v srednji Evropi pa imajo največ dežja po leti. Kraji blizu morja imajo več dežja, nego oddaljeni od morja. Ravno tako je več dežja v gorah nego v ravninah.
V Evropi je tem več deževnih dnij, čim bolj gremo proti severju. Število deževnih dnij pa nikakor še ni odločilno za to, koliko dežja pade v kakem kraji. V južnih krajih sicer manjkrat gre, ali tedaj dosti močneje nego v severnih.
Pospešuje pa deževje tudi gozd. Že davno so ljudje prepričani, da so bolj mokri gozdnati kraji, nego goli, če tudi ni bilo o tem nobenih zanesljivih opazovanj. Gozdni zrak je bolj vlažen, nego zrak po golih planjavah, pa tudi bolj hladen. Dež, ki pade v gozdu, precej ne odteče. Četrtino ga obvisi na listih, in zopet shlapi, pa tudi gozdna tla ne spuščajo dalje tako hitro vode. Ostajajo dolgo vlažna, ter dajejo od sebe paro. Drevesa pa imajo tudi nekako zmožnost zgoščevati paro v zraku. Posebno v gorkih krajih se dobe drevesa, od katerih kar kaplje, dasi sicer ni deževalo.
Skušnje so natančno pokazale, da v gozdnatih krajih večkrat dežuje. To je opazoval Studnička na Češkem, drugi učenjaki so pa to opazovali v drugih deželah ali celo v drugih delih sveta. Otok sv. Helena so pogozdili, in od tega časa pade ondu dvakrat toliko dežja, kakor ga je poprej. Mnogo dokazov je, da se je pomanjšalo deževje v kakem kraji, ako so se posekali gozdi. Na otoku Madeira je bil v petnajstem stoletji velik požar uničil gozd in hitro se je opazilo, da je manj deževalo. Na otocih Santa Cruz in St. Thomas je tako jel pojemati dež, odkar so posekali velike gozde, da kmalu postane cela puščava.
312
Gozd pa zaradi tega posebno dobrodejno vpliva, ker v gozdnih krajih ne gre le rajši dež, temveč gre veliko jednakomerneje. Ploh in nalivov ni, kateri v drugih krajih napravijo toliko škode. Za to se ne more dovolj priporočati, da je treba varovati gozde. Gozd brani tudi okolico prevelike suše.
V sredi prejšnjega stoletja je v Gorenjem Egiptu precej pogostem dež šel, ko so pa Arabci posekali drevesa ob Nilu, so se travniki posušili. V Aleksandriji pa sedaj dežuje na leto po 40 dnij, ko je Mehmed Ali dal zasaditi pavolna drevesa, poprej niso imeli dežja skoro nikoli. Libanon je bil znan po svojih velicih cedrah. Sedaj je pa tako suho, da ni moč več novih nasaditi, ko so prejšnje iztrebili.                                       (Dalje sledi.)
322
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Voda.
(Dalje.)
V gorkih krajih, kodar vlečejo vetrovi v velikih pravilnostih, tudi mnogo pravilnejše dežuje nego pri nas. Navadno dežuje nekaj mesecev, kadar stoji solnce najnižje, potem pa zopet več mesecev ni nobenega dežja. V deževnem času vse grozno bujno raste, v vročem se pa posuši, nekatere živali spe, kakor pri nas po leti. V ozkem pasu blizu polutnika, kjer se srečavata severni in južni tako imenovani pasatni veter, pa ni tako pravilnega deževanja, temveč je skoro vsak dan nekaj časa vihar s hudim dežjem.
Naši čitatelji že vedo, da izhlapenje pospešuje ohla-jenje. Po noči že tako zemlja zgublja svojo gorkoto, in izhlapenje pa pripomore, da temperatura pade pod 0°, to je da začne zmrzovati. V Bengaliji je že tako gorko, da zunaj voda nikdar ne zmrzne. Prebivalci pa vendar znajo napraviti umeten led.
Skopljejo si jame, v katere polože precej na debelo slame. Na to slamo postavijo plitve posode z vodo. V jasnih nočeh voda zgublja hitro gorkoto, izhlapenje ohla-jenje še pospešuje. Iz zemlje pa voda gorkote ne dobiva, ker jo slama zadržuje in v posodi se naredi led. Seveda tako ohlajenje je pač mogoče le v krajih, kjer je izhlapenje zaradi suhega zraka močno.
V naših krajih se večkrat tudi po naravnem potu spodnje zračne plasti ohlade pod 0° in tedaj se voda ne izločuje iz zraka več v podobi kapljic, temveč v trdi po-dobi, to je dela se slana. Ce imamo gosto meglo pri temperaturi pod ničlo, se po drevesih dela ivje.
Včasih se po drevesih toliko ivja nabere, da ga veje ne morejo več nositi in se lomijo. Slane napravijo jako mnogo škode pri sadežih na polji pomladi in jeseni. Skušnje uče, da slane rajši nastopajo ob suhem zraku, nego ob vlažnem. Pri vlažnem zraku izhlapenje ni tako močno, torej rastline in zemlja ne zgubljajo toliko gorkote in poleg tega pa vlažen zrak toploto tudi močno zadržuje. Slane se posebno seveda boje vrtnarji in zaradi tega večkrat grede po noči pokrivajo s slamo. V nekaterih krajih v mrzlih nočeh zlasti v vinogradih kurijo take stvari, ki dajo mnogo dima. Ta dim se vleže in toliko zadržuje gorkoto, da potem ni slane.
Po zimi gre namesto dežja sneg. Sneg nastaja če se vodna para v oblakih zgoščava pri temperaturi pod ničlo. Snežinke so podobne zvezdicam in obstoje iz majhnih belih kristalov.
V vročih krajih ljudje snega ne poznajo, ondu je le na nekaterih maloštevilnih jako visocih gorah. Stanley je potujoč po Afriki se prepričal, da zamorci nimajo nobenega pojma o tem, kaj je sneg. Visoka gora Revenzori je na vrhu zares s snegom pokrita. Zamorci so pač od daleč ogledali ta sneg, ali so vsi mislili, da je gora pokrita s kako belo kovino.
Pri nas navadno gre sneg pri zmernem mrazu in zaradi tega celo nekateri mislijo, da pri hudem mrazu ne more iti sneg. To mnenje je povsem napačno. V Rusiji večkrat gre sneg pri — 20°. Seveda je treba, da je dovolj vlažnosti. V Jakucku v Sibiriji je šel že sneg pri groznem mrazu 46° pod ničlo. Ker sneg ostane ležati, je naravno, da se ga včasih nabere jako debela plast. V nekaterih krajih ga pa veter nanese po več metrov visoko. L. 1890. je v Siera Newada v Ameriki ob železnici naneslo po sedem metrov snega in brzojavni koli se niso nič videli iz njega. Posebno hudo s snegom mede po južni Rusiji, kjer so velike planjave in veter svobodno vleče. Tu navadno veter sneg valovito nameče, cako, da je površina podobna razburkanemu morju.
Sneg je lož ji nego voda, da tudi ložji kakor led. Njegova teža je pa vendar jako različna. Včasih je le 6, včasih pa celo 34 ložji, kakor voda. Sneg, ki gre v hudem mrazu je lahneji, nego sneg, ki pada ob gorkejšem vremenu.
Sneg pa ne ostane dolgo tak, kakor pade. Izhlapenje in tajanje od solčne gorkote ga kmalu premeni. Po
vrhu se sneg staje, voda gre v nižje plasti in zopet zmrzne. Sneg pri tem postaja zrnat, nima več tistih finih iglic.
Sneg po zimi varuje zemljo pred velikim mrazom. Zrak pa sneg jako hladi, ker vedno porablja dosti gor-kote za tajanje in izhlapenje. Če pade dosti snega, ni gorko pomladi, ker se veliko gorkote porabi za tajanje snega.
Po gorah se nabere večkrat veliko snega, ki drči v doline. Taki plazovi večkrat napravijo mnogo škode. Taki plazovi večkrat odneso celo hišo. V goratih krajih vedo ljudje dosti pripovedovati o tacih nesrečah. Pri naglih vremenskih premembah včasih ne gre sneg v snežinkah, temveč v krogljicah in mu pravimo babje pšeno.
Po letu včasih padajo na zemljo debelejše ali drob-nejše ledene kroglje, to je toča. Navadno je toča ob hudih nevihtah v vročih poletnih dneh. Napravi semtrtja jako mnogo škode. Točlna zrna pa navadno niso popolnoma okrogla, temveč so robata. Toča gre redkokdaj sama, temveč mej dežjem. Kako da se naredi toliko ledu v zraku, tega dosedaj učenjaki še niso mogli pojasniti, Če tudi so se že mnogo pečali s tem vprašanjem. Tako smo sedaj opisali vodo v raznovrstnih oblikah, v katerih pada z zraka na zemljo, pospešuje rodovitnost ali pa dela škodo. Od teh padavin je odvisno vspevanje ali nevspe-vanje kmetijstva.                                       (Dalje sledi.)
323
332
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
(Dalje.)
Prst.
Poleg vode in zraka je najglavnejši pogoj za rast rastlin, torej za vspevanje kmetijstva, prst. Kmetovalec mora torej poznati prst svojega posestva. Razni sadeži ne vspevajo na vsaki prsti. Po kakovosti prsti je pa treba uravnavati tudi gnojenje. Da je prst velike važnosti za kmetijstvo, to že iz skušnje vedo kmetovalci od pamti-veka, natančneje preiskave v tem oziru so se pa vendar delale še le v novejšem času, ko se je bolj razvila kemija. V starih časih so nekateri možje mislili, da je prst le stališče za rastline, da je po njih hrana veči del voda. Tega mnenja so pa pač bili bolj razni teoretiki, nego praktični kmetovalci, ki so gotovo po skušnjah sodili, da vse ne izraste iz vode in da prst sama mora tudi dajati redilnih snovij. Seveda popolnoma jasni pa niso bili ljudje o tem, dokler se ni poznal vpliv gnoja. Ker zemlja ni bila izsesana sploh niso gnojili.
Bernard Palissy (1499.) je prvi spoznal, da so raz-topljine zemeljske prsti merodajne za rodovitnost. Seveda katere, tega on pri tedanjem kemičnem znanji ni mogel določiti. Štirideset let pozneje je Jethro Tuli se izrekel, da je rastlinska hrana fino zdrobljena prst. Mnenja obeh so približno prava in se prav za prav skladata. Rastline dobivajo iz zemlje jedino raztopljene tvarine, ali po skušnjah so raztopljine prav za prav le v vodi zdrobljene snovi, seveda tako fino zdrobljene ali razdeljene, da bi jih z nobenim mehaničnim sredstvom tako fino razdeliti ne bilo moč.
Slavni kmetijski učenjak Thaer je učil pred dobrim petdesetimi leti, da je črna prst redilna za rastline. Po njegovem mnenji je v vsaki prsti več ali manj primešane te prsti in od tega je odvisna manjša ali večja njena rodovitnost. Sprengel je pa prvi nekaj let pozneje se izrekel, da v rastlini ne more biti ničesa, kar prej ni bilo v zemlji in učil važnost rudninskih delov za rastlinstvo. Slavni kemik Liebig je pa mislil, da rastline vse  stvari,
ki se zgore, to je tiste, ki ostanejo kot pepel dobe, iz zemlje, zgorljive stvari pa iz zraka. A. Stockhard in E. pi. Wolff sta posebno važnost pokladala na dušik, ki je v zemlji, dočim je Liebeg mislil, da na dušiku ni dosti ležeče, ker ga rastline dobe dovolj spojenega iz zraka. Vse te teorije so bolj ali manj opravičene, ali vendar imajo jedno napako, to je preveč so jednostranske. Dandanes pa vemo, da se je treba ozirati na mnoge najrazličnejše stvari, da so na rastline velike važnosti dušik pa tudi rudninske snovi.
V prsti pa niso le redilne snovi, temveč jih je mnogo več neredilnih. Skušnje pa vendar uče, da tudi te snovi niso brez pomena, temveč velikokrat odločujejo rodovitnost in kakovost zemlje. Gorkota in voda sta velike važnosti za vsako rastlino in baš te snovi rastlinam dovajajo ta dva faktorja.
Naj je v dveh prsteh tudi jednako redilnih snovi j, pa vendar ne bodeta jednako rodovitni, in pripravni za jednake sadeže, ako jedna po kakovosti drugih snovij drži vodo in ostaja mrzla, druga se pa hitro posuši in ogreje. Presnavljanje in raztapljanje redilnih snovij se v tacih zemljah ne vrši jednakomerno in zatorej niso jednako-merno dobre.
Rodovitna zemlja je nastala, ko so sprhnele skale, iz katerih obstoji trdni del naše zemlje. To napravlja rodovitna zemlja še dandanes. Preminjanje gorkote, potem vpliv vode in zraka omeče kamenje, da se začno razleta-vati in drobiti v prst. Vsled nejednakomerne gorkote ogrevanja ali ohlajenje se kamenje razpoka in mej razpoke se udere zrak in voda, ki pospešuje razkrojanje. Voda je izpira raztopljine in odplavljive dele kamenja, pa tudi mehanično finoodtira pesek in pri zmrznenju drobi skale v manjše dele. Voda prouzročuje tudi kemične pre-osnove in s tem ruši kamenje.
(Dalje sledi.)
333
342
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst.
(Dalje.)
Kemično vplivanje vode jako pospešuje vpliv kisleca in ogljikove kisline v zraku. Kislik se spaja z kovinskimi okisci v okise, z žveplenimi kovinami, posebno pa pospešuje razkroj organičnih snovij, pri čemer se nareja ogljikova kislina, katera zopet pospešuje razkrojanje kamenja. Voda, v kateri je ogljikova kislina razstopi marsikako tvarino, katera se v navadni vodi ne razstopi, posebno take stvari, ki so potrebne za rast rastlin.
Pa tudi neki drugi del zraka, amonjak jako pospešuje razkrojanje v zemlji, poleg tega pa je rastlinam re-dilna snov. Ta snov je za kmetijstvo velike važnosti, zatorej moramo nekoliko spregovoriti o njej.
V prirodi nahajajoči se amonjak nareja se pri raz-krojanji raznih spojin, v katerih je vodik in dušik, iz katerih je sestavljen. Posebno nastaja pri razkrojanji beljakovin. Nareja se pri trohljenji in gnitji.
Amonjak je plin,  jako hudega  duha in se razstopi jako rad v vodi.   V trgovini prodajajo z amonjakom nasičeno vodo pod imenom salmijak, kateri se rabi za razne obrtne   namene.    Djsti  amonjaka je v živinskem  gnoji, zato pa gnoj kar reže v nos.
Ker se v zemlji vedno vrši razpadanje, je naravno, da se nahajajo v njej različne razpale snovi. To razpadanje kamenja se tako dolgo vrši, da ostanejo od prvotnega kamenja le še nepremenljive snovi.
Na ta način je nastala po površji plast prsti, v kateri rastejo rastline. V več krajih se prst ni naredila na mestu, temveč jo je voda naplavila. Prst ni povsod jednako debela. V jednem kraji je kamenje bolj v drugem manj sprhnelo, v jednem je voda več prsti nanesla, v drugem zopet manj. Nova prst se pa nabira tudi z raz-krojanjem organičnih snovij.
Za poljedelstvo ugaja bolje zemlja z globoko prstjo. Na njej rastejo lahko rastline, ki delajo globoke korenine, dočim v plitvi prsti usahnejo. Če je prst globoka, se tudi tako hitro ne 03usi, pa tudi prevelika moča toliko ne škoduje, ker voda se odteka v nižje plasti, od koder je rastline dobivajo, kadar je suša. Zato so prave žitnice le tiste dežele, ki imajo globoko prst. Tudi ima zemljišče z globoko prstjo več redilnih snovij, katere zlasti porabijo rastline z globokimi koreninami.
Po vrhu je prava njivska prst. Ta ima temno barvo in ima v sebi mnogo razpalih rastlinskih snovij. Pod to plastjo je druga, v kateri je že manj rastlinskih snovij, jedino trohnele korenine. Na to je zopet plast prsti z jedino rudninskimi snovmi, na to pa sledi trdno kamenje. Z obdelovanjem se gorenja prst zrahlja in vsled tega pride zrak in voda bolj v spodnje plasti, kjer pospešuje to razkrojanje.
Čim tanjša je zgornja plast prsti, tembolj vplivajo na njeno kakovost spodnje plasti. Če je v spodnji plasti kamenje, katero z razpadanja pomnožuje zemeljske soli, je to le ugodno. Slabo pa vpliva železni okisec v spodnjih plastih na gorenje plasti.
Dobro je, če se spodnje plasti po svojih fizikaličnih lastnostih ločijo od gorenjih. Če gorenji del vode ne pušča, je dobro, če jo spodnji, ker to vendar nekoliko osušava. Če pa gorenji del pušča vodo, je pa koristno^ ako jo dolenji del zadržuje. Peščena spodnja plast je jako ugodna za ilovnato zgornjo plast. Dobra pa ni zemlja, ako je spodaj in zgoraj le pesek. Dobro je tudi, če je ilovica pod peščeno gorenjo plastjo.
(Dalje sledi.)
352
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst
(Dalje.)
Spregovoriti moramo sedaj o nekaterih redilnih snovih v zemlji. Vsaka rastlina za svoje vspevanje potrebuje več redilnih snovij. če tudi le jedne teh redilnih snovij ni v zemlji, pa ne vspeva, naj bi bilo druzih še tako v izobili. Kmetovalec skuša snovi, katerih manjka v zemlji, nadomestiti z gnojili.
Najprej naj omenimo kali. To je spojina iz nekej kovine kalij  imenovane  in  pa iz kislika.   Kovina  kali
353
bode mnogim čitateljem popolnoma neznana, ker se ne nahaja v prirodi nespojena, kajti takoj se spoji s kislikom. Tukaj ne bodemo opisovali, kako se ta kovina dobiva, ker ta kemična dela nimajo nobenega interesa za kmeta in so sploh jako težavna. Ta kovina je še nekoliko lažja od vode, srebrno bela, pri navadni gorkoti mehka kakor vosek, pri 62° gorkote se že topi in pri veliki vročini se pa kar shlapi.
Našim čitateljem se bode čudno zdelo, če povemo, da ta kovina gori z modrim plamenom. Če jo vržemo v vodo, se kar vname, to je vodi odtegne kislik in začne goreti. Pa tudi na prostem zraku se tako hitro spoji s kislikom, da se mora spravljati v petroleji.
Sicer se pa tudi kalijev okis ne nahaja v prirodi. Dobi se le, če se kalija sežge. Ta okisec se hitro spoji z vodo v kalijev hidrat, katerega navadno kali, ali pa živi kali imenujemo. Za obrtne namene se kali večkrat rabi in ga narejajo s tem, da pepeliko razkrojijo z živim apnom. Navadno se nahaja kali v zemlji spojen s črno-prstenimi kislinami.
Te kisline še niso tako natančno preiskane in niso v vsaki prsti jednake. Njih opis torej ni lahko mogoč, ravno tako ne opis njih spojin. Potem se nahaja kali spojen z ogljenčevo kislino, ali pa z žvepleno kislino, kateri snovi nastaneta pri razpadanji nekaterih vrst kamenja, ali kot soliterno kislikali v zemeljski vodi. Iz teh spojin dobivajo rastline kali, katerega potrebujejo.
Ogljenčevo kisli kali se pa nahaja v trgovini pod imenom pepelika, kateri se pa dobiva iz pepela raznega drevja. To je beli prašek z jako lužnatim okusom. Pepelika se rada razstopi v vodi in vodo vleče nase.
Žveplenokisli kali se nahaja navadno čist v šest-oglatim stebričkom podobnih kristalih. V mrzli vodi se nerad raztopi, rajši pa v gorki. Rabi se tudi v trgovini. Glavna njegova poraba je vendar le za gnojenje. Ko je Liebig razkril, kako važne so nekatere rudninske snovi za gnojenje, začele so ga nekatere tovarne izdelovati. Žveplenokisli kali pomeša z žveplenokislo magnezijo in to prodajajo za gnoj.
Solitarnokisli kali se navadno imenuje solitar. Ta spojina raztopi se v vodi. V vročini se ne razstopi. Soliter jako pospešuje okisanje raznih tvarin, to je njih spajanje s kislikom. Včasih je ta solitar velieega pomena, ker so ga razvili za fabrikacijo solitrove kisline in več drugih stvarij. Zadnji čas ga je pa marsikje izpodrinil natronov soliter, kateri se nahaja v Ameriki, in se od prvega loči v tem, da v njem natron nadomešča kali.
Kakšne važnosti je kali za kmetovalca, je vidno iz preiskav učenih kemikov, po katerih jeden hektar pšenice pri srednji letinji iz zemlje izsesa 53 kilo kalija. Rrž ga pa potrebuje nekaj manj. Posebno veliko kalija potrebuje živa ali pekoča kopriva. Kjer rastejo dobro te rastline, si lahko mislimo, da je dosti kalija v zemlji.
Na njivah moramo vsekako gledati, da s primernim gnojenjem povrnemo kali, katerega odtegnejo rastline. Manj se  je  pa   bati,   da bi  gozd izmolzel  kali iz zem-
Ije.    Hektar stnerekovega gozda porabi na leto kake tri, in bukovega kacih šest kilo kalija.
(Dalje sledi.)
381
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst
(Dalje.)
Poleg kalijevih spojin so velike važnosti za kmetijstvo natrijeve spojine, katere se nahajajo v zemlji. Natrij je ravno tako kakor kalij kovina, ki se zaradi svoje velike kemične sorodnosti s kislecem v prirodi nikjer ne-spojena  ne nahaja.    Natrijeve   spojine se  pa nahajajo v
382
vsaki   njivski  zemlji,   pa   tudi v  živalskih   truplih   in v rastlinah.
Kako se dobiva natrij iz njegovih spojin, ne bodemo opisavali, ker nima ta nobene važnosti za kmeta. Le to naj povemo, da je to srebrnobela kovina, ki se da gnesti kakor vosek. Nekaj lažji je kakor voda. Pri gorkoti 50° se že topi in v veliki vročini pa shlapi.
Če ga denemo v vodo, se razkroji in se spoji ž njem kislikom. Užge se pri tem navadno ne. Pač pa lahko užgemo natrij, ako ga denemo v moker pivni papir in ga malo podrgnemo. To drgnenje že zadošča, da začne goreti. Gori z rumenim plamenom. V obrtniji se natrij marsikje potrebuje, zlasti pri dobivanji nekaterih kovin, kakor aluminija, magnezija in zlata.
Spravljati se mora natrij kakor kalij v petroleji.
Natrij se spaja s kislikom v kislikov jednotni in dvojni okis. Prvi je neka rujava snov, ki se z vodo spoji mej veliko vročino v natronov hidrat ali živi natron, ki se v trgovini imenuje milni ali sodni kamen, pa tudi kavstična soda. V trgovini ni čist in je belemu kamnu podoben, čist je pa v kristalih. Ta spojina je jako jedka. Razruši živalske in rastlinske snovi. Rabi se v obrtniji v različne namene, pri izdelovanji mila, beljenji, čiščenji olja i. t. d.
Dvojni natronov okis je bel in se tudi na zraku ne drži. V vodi se raztopi. Če to raztopljino razgrejemo, uhaja iz nje kislik in dvojni okis se spreminja v natronov hidrat.
Jedna najbolj znanih natrijevih spojin je pa pač klorov natrij ali kuhinjska sol, ki je spojina iz klora in natrija. Ta spojina je vsakemu znana in je torej nam ni treba posebno popisovati. V prirodi nahaja se kot kamenje, in pa raztopljina v morji in slanih studencih.
V  suhih krajih se nahaja tudi sol v puščavah in stepah. Kuhinjska sol jako pospešuje prebavljanje in je torej potrebna za ljudi in živali. V kmetijstvu se potrebuje tudi nečista za gnoj, kjer ni predraga. Mesarji ž njo sole meso, da se ne spridi. V tovarnah se rabi za različne namene, mej dragim tudi za izdelovanje mila.
Rekli smo, da je sol spojina iz natrija in klora. Potrebno je zatorej, da tukaj klor nekoliko opišemo. To je plin, samo da ni brez barve, kakor so bili plini, o katerih smo dosedaj govorili, temveč je zelenkast. Ta plin je strupen. Ako ga nekoliko vsopemo, začnemo kašljati, ako ga pa več vsopemo, pa provzroči tudi smrt. Voda raztopi ta plin v sebi in pri tem dobi rumenkasto barvo. Poleg tega je omeniti, da klorov plin sam in pa v vodi raztopljen razrušuje rastlinske barve in torej razne tva-rine pobeli.
Klor ima veliko sorednost z mnogimi drugimi prvinami in zato se ne nahaja v prirodi samočist, temveč le v raznih spojinah.
V rodovitni zemlji se nahaja posebno pogosto oglji-kovokisli natron, žveplenokisli natron, soliternokisli natron, fosfornokisli natron in še nekatere druge natronove spojine.
Ogljikovokisli natron se navadno imenuje soda, ki je neka bela sol, ki se rabi tudi za raznovrstne namene v obrtniji. Soda se nahaja v malih množinah skoro povsod v zemlji. V večjih množinah se nahaja raztopljena v nekaterih jezerih. Soda, ki sedaj prihaja v trgovino, je umetno napravljena v tovarnah. Za njeno napravo rabijo kuhinjsko sol, žvepleno kislino, kredo in oglje. Včasih so sodo dobivali tudi iz morskih rastlin.
Žvepleni natron ali glavberjeva sol je čista v brez-barvenih kristalih, ali pa beli prah.
Tudi ta spojina se rabi v tovarnah v razne namene.
Soliternokisli natron se imenuje čilski salpeter, ker se nahaja v velikih množinah v Čiliju v Ameriki in je jako podoben našemu domačemu solitru. Ta soliter se jako rabi v raznih tovarnah, pri kmetijstvu je pa dober za gnoj.
Čist fosfornokisli natron nahaja se v brezbarvenih kristalih. Nahajo se pa v scalnici mesojedcev. Tako smo ob kratkem opisali nekatere natronove kisline, ki so potrebne, da se nahajajo v zemlji, da vspevajo rastline na njej. Da pa ohranimo tacih snovij v zemlji, je včasih treba pomagati si z umnim gnojen,em.
(Dalje sledi.)
392
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst.
(Dalje.)
Jako važni del rodovitne zemlje so kalcijeve spojine. Kalcij je kovina, ki se sama čista na zemlji ne nahaja, dasi je v spojinah jako razširjena po zemlji. Cele gore obstoje iz apnenika, pa tudi v morji in rastlinah so kalcijeve spojine.
Kalcij je svetlorumen, mehek in raztegljiv, močno bleščeč. Ta kovina je jako lahka, poldrugikrat tako težka kakor voda. Na zraku se hitro spoji s kislikom in jo je moč spraviti le pod petrolejem.
S kislikom se kalcij spaja v kalcijev okis ali živo apno. Ker se pa kalcij ne nahaja samočist, zato tudi živega apna ne dobivamo s spajanjem kalcija in kislika, temveč iz ogljikovokislega apna, iz katerega se prežene ogljikova kislina z veliko vročino. To se zgodi, da iz apnenika naredimo veliko peč in v njej kurimo. Taki peči pravimo apnenica in temu delu apnenici kuhati. Živo apno je belo, včasih pa tudi bolj ali manj rumenkasto, kar prihaja od tod, ker so mu navadno primešane kake tuje snovi.
Če živo apno pomočimo z vodo, se razsuje v prah. Ta prah je ugašeno apno, ali apneni hidrat, to je spojina živega apna z vodo. Znano je, da pri tem spajanji nastane   gorkota,   kakor   pri vsakem   kemičnem spajanji
v
sploh. Živo apno se ne sme dolgo puščati na zraku, ker se sicer spoji z zračno ogljikovo kislino v ogljikovokislo apno ali apnenik. V obrtniji se rabi živo apno v raznovrstne namene, tako za sušenje mokrih prostorov, za iz-ločenje vode iz raznih tekočin itd.
Ugašeno apno se rabi pri raznih zidanjih. V zidu se ugašeno apno spajajoč se z zračno ogljikovo kislino spreminja v apnenik in se tako strjuje.  To strjevanje se
pa navadno ne vrši hitro, včasih še v sto letih ni popolnoma končano. Od tod prihaja, da so nekatere stare zgradbe tako trdne, da jih skoro ni moč razrušiti.
Pri kmetijstvu se ugašeno apno tudi rabi za gnoj in pa za apnenje žita, predno ga sejemo, da se ga potem sentie ne loti.
V zemlji se navadno nahaja apno kot ogljikovokislo apno ali apnenik. Apnenik je jako razširjen na zemlji. Največje gore so iz apnenika. Pa tudi jajčne lupine so največ iz apnenika. V njivski prsti seveda ni v debelem kamenji, temveč je kot droben prah pomešan mej prst. Taki prsti, v kateri je mnogo apnenika pravima apnena prst. Na njej dobro vspevajo rastline, katere mnogo apna potrebujejo.
V  kemični čisti vodi se apnenik prav nič ne raztopi. Raztopi se pa v vodi, v kateri je malo ogljikove kisline. V taki raztopljini ga potem posrkavajo koreninice raznih rastlin. Če tako vodo ogrejemo, uide najprej ogljikova kislina in na to se pa izloči apnenik iz nje. Z ogljikovo kislino se pa apno spaja še v dvojno ogljikovokislo apno. Ta spojina ima v sebi več kisline in se raztopi v vodi. Raztopljena nahaja se skoraj v vseh vodah. Če se taka voda kuha, se ta spojina preminja v navadni apnenik in se kot kotljini kamen izločuje. V parnih kotlih se ga včasih veliko nabere, in če se ob pravem času ne oddrgne, kotel razpoči.
Posebne važnosti za kmetijstvo sta pa fosfornokislo apno in pa dvojno fosfornokislo apno. To sta dve spojini apna s fosforno kislino.
Tukaj zopet govorimo o nekem novem elementu, ki se imenuje fosfor. Fosforna kislina je spojina iz fosfora in kislika. Ker smo čitateljem opisali že več prvin, o katerih spojinah smo govorili, zato hočemo tudi nekoliko spregovoriti o fosforu. V prirodi se fosfor nikjer ne nahaja nespojen, temveč vedno spojen z raznimi drugimi spojinami. Nahaja se mej drugim tudi v kosteh raznih živali j.
Pri fosforji je to čudno, da se nahaja v treh različnih oblikah, ki imajo jako različne lastnosti, da si je ista snov. Kristalizovan fosfor je pri navadni gorkoti brezbarven ali pa malo rumenkast, pri 44° se topi in pri 290° C. se pa shlapi. S kislikom se jako rad spoji. Užge se že pri navadni ali malo višji gorkoti in zgori s svetlim plamenom. Pri tem se nareja fosforna kislina, kot debel, bel dim. Ta fosfor ima zopern duh in je jako strupen. Nekristalizovan rudeč fosfor pa ni nič strupen. Naredi se iz navadnega, ako se razgreje v vodiku in ogljikovi kislini. Če se pa fosfor s svincem zatopljenih cevih slabo razgreje, dobi močen kovinski lesk postane rudečkasto prozoren. To fosforjevo obliko imenujemo kovinski fosfor.
Fosfor se rabi pri izdelovanji užigalnih klinčkov m se v ta namen nareja v tovarnah iz živalskih kostij.
Fosfor se v raznih razmerah spaja s kislikom v raznovrstne spojine. Najvažnejša mej temi spojinami je fosforna kislina. Te kisline v prirodi nespojene ne naha-
jamo, pač pa spojeno z raznimi kovinami. Ta kislina je nespojena steklasta masa, ki se na zraku hitro razteče.
Skušnje uče, da so spojine fosforne kisline neobhodno potrebne za vspevanje rastlin. Kjer ni teh spojin rastline ne rasto. Posebno rastline ne narede semena, ako v tleh manjka fosforjevih spojin. Nekaj tacih spojin se nahaja v živalskem gnoji, zato pa s tem gnojimo, da dovajamo rastlinam potrebni fosfor. Novejše čase se pa rabijo tudi razna umetna gnojila raznih fosfornih spojin. Tak gnoj je tako imenovana Tomaževa žlindra, v kateri je mnogo fosforno kislega apna. Jako doder umeten gnoj je dvojnofosfornokislo apno (superfosfat), ki se prodaja pomešan z mavcem. Za napravo poslednje spojine rabijo kosti, katere so zaradi fosfornih spojin, ki jih imajo v sebi, dober gnoj.
Nadalje je tudi v zemlji solitrovokislo apno, ali apneni solitar. Ta spojina nastaja, kjer gnijo stvari, ki imajo v sebi dušik pri apnu ali apneniku. Ta spojina je lahko raztekajoča sol, ki v obrtniji se dosti ne rabi, pač pa imajo tvarine, ki jo imajo v sebi, nekaj vrednosti za gnoj. Sipina od starih zidov je večkrat dober gnoj, ker ima apneni solitar v sebi. V zemlji je pa tudi kremen-čevokislo apno, ki se pa naravnost kot rastlinska redilna snov ne more zmatrati, ker se v vodi ne raztopi in ga torej rastline v se vsprejemati ne morejo. Pomen pa dobiva s tem, da se spreminja po vplivu nekaterih drugih kislin v druge apnene spojine. Iz povedanega je razvidno, da so apnene spojine jedna najvažnejših delov vsake rodovitne zemlje. Brez njih je vspevanje rastlinstva naravnost nemogoče.                                             Dalje sledi.)
393
403
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst.
(Dalje.)
Kakor so kalijeve, natrijeve in kalcijeve spojine važne za rastlinstvo, tako so potrebne tudi magnezijeve. Zato pa tudi o tej kovini hočemo nekoliko spregovoriti.
Od kovin; o katerih smo dosedaj govorili, se nobena ne obdrži na prostem zraku, magnezij se pa pri navadni gorkoti ohrani precej 6asa. Pri višji gorkoti pa zgori s svetlim plamenom, to je spoji se s kislikom. Rabijo ga celo za intenzivno svetlobo, posebno pri fotografiji, kadar hočejo po noči kaj fotografovati. Magnezij je bele barve, če ga razbelimo, se topi, pri večji vročini pa tudi shlapi. Pri navadni gorkoti vode ne razkroji, pač pa pri gorkoti okrog 1000, odtegne jej kislik, s katerim se spoji in pri tem nastaja nespojen vodik. V razredčenih kislinah se raztopi. Iz njegovih spojin dobivajo ga na različne načine. V trgovini se nahaja kot žica, trak, kosi ali pa prah, za kar se že potrebuje.
Magnezij se nahaja kemično spojen v raznih kamenih, kakor v avgitu, omolitu, magnezitu itd. Nahaja se pa tudi v mnogih rudninskih vodah in v morji.
Če magnezij zgori, nastane magnezijev okis, ki se po navadi imenuje žgana magnezija, ker se navadno do-dobiva s tem, da razbelimo ogljikovokislo magnezijo. Ta okis se v vodi jako težko topi. če pa zdrobljeno žgano magnezijo zmešamo z vodo, se strdi v magnezijin hidrat. Zaradi te lastnosti rabijo žgano magnezijo za kit.
V zemlji se nahaja pred vsem ogljikovokisla magnezija. Znano je kot kamen dolomit in magnezit, pa je tudi pomešana mej prstjo. Čista ogljikovokisla magnezija je bela rahta tvarina, katera se rabi tudi v obrtniji in pri zdravilstvu.
Fosfornokisla magnezija nahaja se tudi v zemlji, potem pa tudi v kosteh živali, scalnici, žitnem zrnu. Fos-forna magnezija je brezbarvena kristalinična tvarina, ako se nahaja samočista.
Poleg tega so pa v prsti še v spojine magnezije z nekaterimi manj znanimi črnoprstnimi kislinami, ki so pa jako važne redilne snovi.
Železo je tudi prvina, ki je večje važnosti za rastlinstvo in živalstvo, nego bi si kdo mislil. Nahaja se železo v krvi živali, pa tudi v rastlinah. Zato je pa potrebno, da se nekaj železnih spojin nahaja v vsaki rodovitni prsti.
v
Železo je občno znana kovina in jo zatorej nam ni potrebno opisovati. Pač pa moramo spregovoriti o železnih spojinah, ki se nahajajo v prsti. Jedna tacih spojin je hidrat železnega okisa, ki se po navadi rja imenuje. Nareja se, če se železo na vlažnem kraji spaja s kislikom in ob jednem tudi z vodo. V prirodi se nahaja kot rujavi železni kamen, rumeni? železna ruda i. t. d. v večjih in v manjših množinah v prsti. Rumenorujavkast je in daje raznim rudninam barvo.
Druga taka spojina je fosfornokislo železo, ki je brezbarvena tvarina in je posebno velicega pomena za rodovitnost prsti.
Velike važnosti za dobroto vsake prsti so silicijeve spojine. Nekatere so redilne snovi, druge pa po svojih fizikaličnih lastnostih pospešujejo rast rastlin. Ta prvina je jako razširjena po zemlji, ali nespojena se pa vendar
404
ne nahaja. Spojen s kislikom je znan kot kremen ali kresilni kamen. Silicij je rujav prah ali pa v kristalih. Posebno važna je silicijeva spojina s kislikom in vodikom, katera se imenuje kremenčeva kisliaa. Nahaja se raztopljena v mnogih rudninskih studencih. Kremenčeva kislina je brez barve in okusa. Rastline dobivajo kremenčevo kislino iz njenih spojin, iz katerih jo izpodrine ogljikova kislina, ki prihgtja raztopljena v vodi v zemljo. Tako so posredno te spojine kremenčeve kisline dobro redilo za rastline. Mej take spada kremenčevokisli kalij, kremenčevokisla magnezija in kremenčevokislo železo in še več drugih.                                (Dalje sledi.)
412
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
P r s t
(Dalje.)
Posebne važnosti je za vspevanje rastlin amonjak in njegove spojine. V prsti se nahaja spojen z istimi kislinami kakor kali. Amonjak dobivamo, kakor je že znano, v prirodi povsod, kjer kake rastlinske ali živalske stvari] gnijo. V hlevih se obilno nareja amonjak, ko gnije scal-nica. Amonjak je snov, iz katere dobivajo rastline potrebni dušik. Sicer v zemlji ni posebno stanoviten, se rad prekraja v solitrovo kislino. Za rastline potrebni amonjak se v zemlji večkrat dobiva iz raznih njegovih spojin.
V trgovini se pogosto nahaja neka sol, ki se imenuje salmijak, to je klorov amonjak. Posebno se v večji množini nahaja ta sol v lavi pri ognjenikih, potem v guani, to je nekem tičjem blatu, katero se z nekih ameriških otokov v velicih množinah do vaza v Evropo in rabi za gnoj. V Egiptu delajo salmijak iz velblodovega ^noja.    Salmijak je brez duha in okusa,  brez barve in
malo prozoren, če se ogreje se topi in se tudi shlapi. Rabi se mnogobrojno v obrtniji.
Tekočina, katero prodajajo navadno za salmijak je pa v vodi raztopljen amonjak. Navadno je v vodi kacih SO^Iq amonijaka. V obrtniji se ta tekočina mnogovrstno rabi, zlasti za barvanje in čistenje, pa tudi pri napravi umetnega ledu.
ŽvepIenok!sli amonjak se v prirodi nahaja v večji množini v obližji ognjenikov. Dobiva se pa tudi iz vode, ki se nabira v plinarnah. Če gnije scalnica tudi nastaja ta sol. Ta sol ima močno slan malo grenek okus. V vodi se rada topi in je jako prezorna. Ta sol je jako dobro gnojilo, za kar se seveda ne rabi kemično čista. Prodaja se navadno pod ^menom amonjakova sol za gnoj.
Ogljikovokisli amonjak ali jelenovorožna sol se dobiva ^3 kosti, odpadkov od usnja in rožnine, katere stvari se ogrejejo v kaki trdno zaprti posodi brez zraka. Ta sol je tudi brezbarvena in prozorna in pri gorkoti shlapi. V obrtniji se rabi v različne namene. Peki jo rabijo, da je kruh bolj rahel.
Pri raž^nih kemičnih preosnovanjih nareja se soli-ternosokisli amonjak. Ta sol je pa malo stanovitna, in se kaj rada razkroji. Posebno hitro se razkroji, ako jo raz-grejemo. Nadalje je tukaj omeniti solitrnokisli amonjak, ki kristalizuje v prizmastih kristalih, to je ogljatih s!;e-bričkih.
Poleg že omenjenih je pa še več druzih amonja-kovih spojin v zemlji.  Vse te spojine so velike važnosti.
v
Od njih je odvisna rodovitnost  zemlje.    Ce zemlja n'ma amonJakovih solij, se jej morajo dovažati z gnojenjem.
Potem so pa za rodovitnost zemlje tudi potrebne razen že omenjenih tudi še nekatere druge žveplenokisle soli, ki na razne načine prihajajo v zemljo. Veliko se je že preiskovalo, koliko mora biti v zemlji te ali one re-dilne snovi, ali vendar dosedaj se še niso dosegli popolnoma zanesljivi podatki. Stvar je odvisna tudi od vež druzih pogojev. Marsikaj bode še bodočnost pojasnila.
Rodovitnost zemlje je odvisna od tega, koliko more raznih stvarij posrkati, potem koliko je vode, katera razne redilne tvarine dovaja rastlinam, potem kako drži in oddaje gorkoto, in še od več druzih podobnih stvarij. Zemlja^ katera nima vseh potrebnih lastnostij za rodovitnost, se pa mora z obdelovanjem primerno premeniti. To se doseže z gnojenjem, mešanjem prsti, rahljanjem a!i valjanjem, dovajanjem ali odvažanjem vode.
Fizikalične lastnosti tako vplivajo na rodovitnost prsti, da kmetovalci kakovosti prsti ne ločijo po redilnih snovih, temveč po druzih lastnostih. To je tudi zaradi tega utemeljeno, ker so take lastnosti stalneje, kajti ne menjajo se tako kakor množina redilnih snovij in poleg tega se pa še težje umetno preminjajo.
Po tem se prst ali zemlja deli v kamnito, peščeno, ilovnato, glinasto, laporno, apneno, mavčevo, črnoprsteno.
Ako je v zemlji mnogo še ne sprhljelega kamenja, jej pravimo kamenita. Taka zemlja je težka za obdelovanje, če je le preveč kamenja, je tudi navadno nerodo-
413
vitna. Včasih na takej zemlji dobro vspeva gozd ali pa vinograd, ako je kamenje tako, da da dokaj redilnih snovij, kadar razpade. Za nji seveda tudi taka zemlja ni dosti prida. Če pa ima zemlja dosti debelega pešče-nika imajočega v sebi mnogo železnega okisca ali pa kremenca, se pa mora šteti mej nerodovitne. Železni oki-sec je črn prah, kateri pa rad odteguje rastlinam kislik, da se potem preminja v železni okis, in je zatorej rastlinam škodljiv. Ta snov pride večkrat tudi z gnojem iz stranišč na njive, kadar se je rabil za razkuženje, ali pa z vodo iz plinaren. V manjših množinah železni okisec ne kaže tako svojega škodljivega vpliva. Pa tudi je železni okisec manj škodljiv rastlinam, ki rastejo v temnih krajih, kakor na svetlobi. Posebno pa njegov škodljiv vpliv močno pomanjšuje to, če je zemlja rahla, da jo dobro prešinja zrak. Železni okisec se potem preminja hitro v železni okis.
Za gosto mastno prst je pa še celo koristno, ako ima nekaj kamna v sebi. Zrak je bolj prešine. Pri rahli prsti v rebrih pa kamenje večkrat zadržuje, da nalivi vse prsti ne odneso. Sploh se mora reči, da kamenje še ne dela zemlje nerodovitne, ako se ne nahaja v prevehki množini. Ker kamenje otežuje obdelovanje, se pač odpravlja z njiv. Pri ilovnatih tleh se pa vendar z odpravo kamenja ne sme preveč hiteti, ker rahlja zemljo.
(Dalje sledi.)
422
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst.
(Dalje.)
Če je v prsti nad 80 »/^ kamnatih razpadlin, imenujemo prst peščeno. Navadno nastane peščena prst pri razpadanju peščenikov. Če peščena tla obstoje samo iz kremenčevega ali iz apnenega peska, je zemlja nerodovitna, ker nima v sebi potrebnih redilnih snovi), pa tudi ne potrebnih fizikaličnih lastnostij, posebno ne drži vode in ni zvezna. Ce je pa primešanih več druzih rudninskih snovij in rastlinskih ostankov, je taka zemlja Tčasih še precej rodovitna.
Peščena zemlja se pozna pri obdelovanji na tem, da se ne sprejemlje. Brazde se razsipljejo in nimajo ostrih robov. Peščena zemlja se rada osuši, pri tem se dosti ne stisne in ne poka. Peščena zemlja se hitro osuši in vsled tega na njej rastline hitro zore, pogosto še prezgodaj, ko še ni zrnje se dobro napolnilo. Ker se taka zemlja hitro posuši, lahko se obdeluje kmalu po dežji in pa zgodaj pomladi, pa tudi pozno jeseni. Peščena zemlja se hitro ogreje, pa tudi hitro ohladi. Zaradi tega rastlinam na taki zemlji rad škoduje mraz. Na peščeni zemlji se navadno rada nareja rosa. Ker je v rosi mnogo ogljikove kisline in pa kislika, to pospešuje razpadanje kamenja. Na peščeni zemlji lahko nekaj poprej žanjemo, nego na kaki drugi.
Peščena tla se morajo gnojiti večkrat, če tudi ne močno, z živinskim gnojem. Gnoj se mora globoko pod-orati, pa tudi seme, katero sejemo globoko podbranati, da ima potrebno vlažnost. Peščene zemlje ni treba dosti rahljati s plugom, pač se pa mora večkrat povaljati z valjarjem, da se bolje sprime in potem tako ne pušča vode. Zgodnje obdelovanje pomladi se priporoča, da se tako izrabi zimska vlažnost.
V vlažni legi in podnebji je peščena zemlja večkrat še jako rodovitna. Za pridelovanje krme je taka zemlja jako nezanesljiva. Včasih se dosti pridela, včasih pa skoro nič. Najbolje uspeva ozimina, zlasti rž. Jarina pa ne uspeva tako dobro, ker jej je rada presuha.
Leteči pesek je zemlja, v kateri je malo druzih snovij, kakor pesek. Taka zemlja je nerodovitna. Rad jo odnaša veter. Po njej rastejo le kaki grmi ali borna trava. Porabljiva je nekoliko za pašnik. Borovci tudi za silo uspevajo na taki zemlji.
Če je primešano 10 ^/o ilovce imamo rahlo peščeno prst. Na taki prsti uspeva dobro rž, ajda, grašica, krompir pa na njej le srednje obrodi.
Ilovnata peščena tla imajo najmanj 20 <>/o ilovice v sebi. Na tacih tleh uspeva rž, ječmen, oves, grašica. Bolj negotov je pa uspeh pri detelji. Če je zemlja debela in gosta spodnja zemlja uspeva tudi lucerna, ajda in krompir.
Seveda je uspevanje raznih rastlin tudi od tega od-
visna, koliko je v prsti raznih redilnih snovij. Naj fizične lastnosti še tako ugajajo, ce pa redilnih snovij ni, rastline ne uspevajo. Seveda večina redilnih snovij mi lahko pripravimo na njivo z gnojenjem. Za obdelovanje je peščena zemlja lahka in zanjo ni treba take moči, kakor za kako drugo. Kjer je priložnost, se taka zemlja s tem zboljša, da se navozi ilovnate prsti. Navadno se seveda tako mešanje prsti ne splača, ker prevažanje in mešanje preveč stane. Če ni spodaj trdih tal, ni tako zemlja kaj prida za njive, ker redilne snovi voda odnaša globoko v zemljo in vsaka suša vse pridelke uniči.
423
442
Kmetijstvo.
Črtice o kmetijski kemiji.
Prst
(Dalje.)
Ilovnata prst ali zemlja je tista, ki ima v sebi nad polovico ilovice. Nadalje je v taki prsti nekaj peska, 2 do 7 % kremenčeve nekristalovane kisline, 4 do 5 % že-leznookisovega hidrata, in razne kamnite razpadline.
Ker smo pri nekaterih snovih že pojasnili njih kemično sestavo, hočemo svojim čitateljem tudi povedati, iz česa obstoji ilovica. Ilovica je spojina iz kremenčeve kisline in aluminijevega okisa. Aluminij je kovina, kakor že vedo čitatelji „Novic", ki je bila pred sto leti popolnoma neznana, ali se danes v obrtniji že vporablja v raznovrstne namene. Ta kovina se odlikuje po svoji lahkosti. Ker s kislikom se tako rada ne spaja, kakor nekatere že opisane kovine, je v obrtniji porabljiv. Njen okis, tudi galunpva prst imenovan, nahaja se na zemlji v raznih oblikah.
Znan je kristalizovan kot modri zafir ali rudeči rubin, ki se odlikujeta po svojem jasnem lesku, trdoti in pa po tem, da se ne topita. Ravno tako je tudi korund,
aluminijev okis in se odlikuje po svoji izredni trdostu Zaradi tega ga rabijo za brušenje kovin. Navadno je pa ta okis beli prah.
Iiovica, kakeršna se nahaja v prsti, je pa, kakor smo že omenili kremenčevokisli aluminijev okis. Nahaja se pa ne le v prsti, temveč tudi v raznem kamenji. Če se tako kamenje razdrobi vsled vremenskih vplivov, pa nastaja ilovnata prst. Ilovica se rada sprejemlje in ima neki poseben duh, to pa menda le zaradi tega, ker jej je navadno primešano nekaj amonjaka. V prirodi je različne barve, kar prihaja od tujih jej primešanih tvarin. Z vodo pomešana ilovica je tvarina, katero lahko obdeluješ v razne oblike. Iz nje izdelujejo prsteno posodo. Ilovica hudo zadržuje v sebi vodo. Skušnja uči, da ilovica srka vase razne barve in tolšče. Zaradi tega se rabi semtrtja tudi za odpravo tolšče iz raznih stvarij.
Za obdelovanje ilovnate prsti, ker se močno spre-zemlje, je potrebno velike nnči. Ker se močno vkupe drži, se brazde take zemlje ne razsipljejo, temveč imajo ostre robove. V mokrem stanji se brazde kar svetijo. Ilovica se precej stisne, ko se posuši in zaradi tega ob suši ilovnata zemlja poka. Taka zemlja se počasi ohladi in ogreje in zatorej v njej tudi žito počasneje zori. Pomladi in v suši se hitro osuši in jeseni je prej mokra. Na taki prsti rade stoje luže, posebno po suši, ko je hudo sprejeta, ter voda zaradi njene gostosti vanjo počasi prodira.
Na ilovnati zemlji ni mogoče delati v mokrih dneh. pa tudi ne v prehudi suši, ko je trda, da se je ne prime nobeno orodje. Priporoča se, da se taka zemlja globoko obdeluje, da pride vanjo zrak, ki pospešuje sprhnjenje. Gnoj v njej le počasi sprhne, zaradi tega take zemlje ni treba pogosto gnojiti, ali tedaj se mora pa dobro. Najboljši je dolgi slamnat gnoj, ki potrebuje mnogo vlažnosti za sprhnenje in rahlja zemljo. Zboljša se taka zemlja s tem, ako jo gnojimo z apnom, ali sipino ter odvajamo vodo. Rodovitnost ilovice precej povzdiguje to, če je pod njo rahlejša peščena prst.
Na močno ilovnati zemlji ne vspeva vsaka rastlina, najboljša še oves in vrbe. Taka zemlja je rada močvirna. Če je pa le nekoliko druzih snovij v ilovici primešanih, pa vspevajo na njej pšenica, bob, detelja, od dreves pa gaber, bukva in hrast. Na srednje ilovnati zemlji pa vspevajo skoro vse poljedelske rastline, posebno pa ugaja krmskim rastlinam, ker njih rasti ne ovira suša, preobilna moča jih pa tudi ne mori. Sploh so pridelki na taki zemlji jako dobri.
Posebno ugodna za poljedelstvo je pa prst, v kateri je sicer precej, ali vendar manj nego polovica ilovice. Taka zemlja ni pregorka, ne premrzla, ne presuha, ne premokra. Za obdelovanje pa ni tako težavna kakor ilovica. Mnogo vpliva na rodovitnost ilovnate zemlje to, koliko je v njej apnenih spojin. Biti pa mora pii-mešanega nekaj peska.
Če je pa v prsti mnogo apnenih spojin, imenuje se apnena. Rodovitnost take zemlje ravna se po tem, koliko
je primešane ilovice. Apneno zemljo je potrebno pogosteje gnojiti. Če je apnena zemlja pri tem še skalnata, je njena rodovitnost jako majhna. Na apneni prsti posebno uspeva rž, ječmen, od krmskih rastlin  pa lucerna.
(Dalje sledi.)
443
453
Kmetijstvo.
črtice o kmetijski kemiji.
Prst
(Dalje.)
Za rodovitnost zemlje je tako imenovana črna prst največje važnosti. Snovi, iz katerih obstoji črna prst še niso popolnoma preiskane, ker je njih preiskava precej težavna. Silno težko jih je že izločiti iz druzih ^novij, ker ne izhlapujejo, pa tudi ne kristalizuje, kar ste pa navadno glavna pripomočka za izločenje tvarin.
Po preiskavi se je dognalo,   da so to  neke kisline
in njih spojine, ki nastajajo pri trohljenji in gnitji rastlinskih tvarin. Če rastline gnijejo pri dostopu zraka, nastajajo navadno razne spojine (soli) teh kislin, ob jednem pa uhaja ogljikova kislina. Če pa zrak nima dostopa, se pa narejajo le kisline in oglje. To se godi po močvirjih, kjer na ta način nastaja šota.
Črna prst je velicega pomena za rodovitnost zemlje. Ne le, da ima sama v sebi redilne snovij, temveč jako ugodno vpliva na druge snovi. Pospešuje raztopljivost in razkrojljivost nekaterih snovij, da jih potem korenine raznih rastlin morejo porabiti, ker bi jih sicer ne mogle. Zaradi tega črna prst povzdiguje rodovitnost kake zemlje, če tudi se ne more trditi, da bi pri ugodnih razmerah tudi drugačna zemlja ne mogla biti rodovitna.
Črnoprstene snovi rahljajo pregosto ilovnato prst in dajo zveznost peščeni. Zboljšujejo torej tla v fizičnem oziru. Zemlja, v kateri je primeren del črnoprstenih snovij, je dobra za pašnike, travnike, pa tudi za njive. Ker se v taki zemlji vedno razkrajajo snovi, je precej premenljiva. Najbolj stalna je, če je močno ilovnata. Ilovica ovira razkrajanje. Na tacih tleh posebno dobro vspe-vajo koruza, rž in pa okopovalne rastline.
v
Ce tudi je črna prst tako velicega pomena za rodovitnost vsake zemlje, vendar sama na sebi še ne zadošča za rodovitnost. Če je sama, se v suši premeni v prah ter jo odnaša veter, v moči je pa blato, če je taka zemlja mokra, rad rastlinam škoduje mraz, in zatorej ni za pridelovanje ozimine. Tem manj je črnoprstena zemlja rodovitna, tem manj jej je primešano druzih prstij. če je taka zemlja še mokra, kakor je po močvirjih, ugaja večkrat le za kisle travnike in krmo, ki jo dobivamo s tacih travnikov, je dobra le bolj za konje.
Taka zemlja se zboljša, jako jo osušimo in pa na-vozimo raznih rudninskih snovij, apna, sipine, druge prsti in peska. Tako polagoma dobimo jako rodovitno zemljo, ki je dobra za travnike in njive.
Vsaka prst pa ima svojstva, da vsrkava nekatere snovi, katere so potem potrebne za rast rastlin in jih tako pridržuje v sebi in pa razkraja. Tako se je najprej spoznalo, da morska voda zgubi slan okus, ako se precedi skozi njivsko prst. Tudi gnojnica se sčisti, ako teče skozi prst. Večkrat prst snovij razkroji in obdrži le ona sestavino, ki imajo kako važnost za rast rastlin Posebno prst vsrkuje in v sebi obdržava v hrano rastlinam kali, amonjak, fosforovo kislino in apno, torej spojine, ^ ki so velike važnosti za rast rastlin. Če tudi sta kali in natron precej sorodna, vendar poslednjega prst tako ne pridržuje. Da nima prst te lastnosti, bi voda večkrat le prehitro redilne snovij odnesla v globoke zemeljske plasti, kjer bi ne mogle ničesa več koristiti rastlinam.
(Dalje sledi.)