USTAVNO SODIŠČE IN POLITIKA
Miro CERAR'
SLOVENSKO USTAVNO SODIŠČE -MED PRAVOM IN POLITIKO
IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK
Povzetek. Politika in pravo sla dve različni manifestaciji iste človekove imanentne težnje po urejanju in usmerjanju družbe, pri čemer obe racionalno doživljamo kot ločeni pojavnosti. Razmerje med pravom in politiko v demokratični družbi označuje njuno "partnersko razmerje", ki tako politiki kot pravu dopušča relativno samostojnost, hkrati pa vzpostavlja mehanizme za njuno medsebojno kontrolo in uravnoteženost. Ustavno sodstvo, kot pomembna institucija v številnih sodobnih pravnih ureditvah, ni nujni institucionalni element pravne države, vendar pa kaže praksa starejših demokratičnih držav in držav v tranziciji napravi "razcvet" te oblike sodstva. Leto prevzema tudi v Sloveniji vlogo protagonista razvoja in emancipacije sodne veje oblasti (kolikor ga je pač mogoče uvrstiti v to vejo oblasti). Položaj slovenskega ustavnega sodišča je relativno močan, pri čemer se to sodišče pri svojem delovanju nezadostno samoomejuje (v smislu "judicial self-restraint"). Večkrat se njegove odločitve gibljejo na samih mejah prava, kijih tu in tam tudi prekoračijo. Kljub pretežno pozitivni vlogi slovenskega ustavnega sodišča, je zato treba kritično ocenjevati njegovo delo in zavračati njegovo neposredno poseganje v področje politike.
Ključni pojmi: politika, pravo, demokracija, pravna država, ustavno sodišče, delitev oblasti.
Razmerje med pravom in politiko
Če prameni politika v svojem najširšem smislu ("policy") usmerjanje človeške družbe oziroma skupnosti zaradi doseganja določenih ciljev, potem sta politika v ožjem smislu ("politics") in pozitivno (postavljeno) pravo le dve različni vrsti politike v širšem smislu. Politika (od tu dalje uporabljam ta pojem v ožjem smislu) in pozitivno pravo sta tako le dve različni pojavnosti človekove imanentne težnje po urejanju in usmerjanju družbe. Gre za emanaciji iste bitnosti, ki pa ju racionalno doživljamo ločeno. S holističnega vidika gre zgolj za navidezno (iluzorično) ra-
' Mag. Miro Cerar. asistent na ¡'nuni fakulteti Univerze t> Ijiibljant in svetovalec za ustavna v/iraianja v Državnem zboru Republike Slovenije.
zliko, ki pa je za človeka kol takšnega realnost, saj človek racionalno ne more doživljati pojavov v eno(tno)sti.
Filozofsko bi lahko rekli (špekulirali), da se je v evoluciji človeške zavesti eno(tno)st težnje po urejanju medčloveških razmerij razgradila na več normativnih pojavnosti (npr. religija, morala, običaj, pravo, politika), ki so sicer v njihovi idealni obstojnosti povsem komplementarne, z vidika človekovega omejenega dojemanja pa se ponekod medsebojno dopolnjujejo, drugje pa si nasprotujejo. Če si npr. zamislimo katerokoli politično institucijo, bomo v njej vedno vsaj potencialno našli tudi nekaj pravnega in obratno, v sleherni pravni instituciji je vsaj potencialno tudi nekaj političnega. Vendar pa, kot rečeno, politiko in pravo racionalno doživljamo kot različni dimenziji.
Razmerje med politiko in pravom ima progresivno in varovalno funkcijo. Pravo in politika (ločeno ali skupno) enkrat vzpodbujata in drugič zavirata razvoj družbenih razmerij, hkrati pa oba delujeta urejevalno. Bistvo njunega ločenega in povezanega (ne integralnega) obstoja pa je v tem, da si kot relativno samostojni področji postavljata medsebojne meje, ki preprečujejo pretirane enostranosti bodisi zgolj politike ali zgolj prava (lahko rečemo, da gre za "cheks and balances" med pravom in politiko). Pri tem bi bilo napačno misliti, da imata v takšnem razmerju pravo in politika konstantno določeni vlogi. Tako sta npr. lahko v različnih obdobjih pravo in politika bodisi (istosmerno ali v opoziciji) progresivna ali pa konservativna oziroma celo reakcionarna.
Vendar pa velja poudariti, da je za pravo kot takšno, kljub temu, da lahko včasih deluje progresivno oziroma kreativno, hkrati vedno značilna poudarjena konservativna funkcija. Pravo je namreč kot specifična vrednostno - normativna struktura že po svoji naravi pretežno togo in zaviralno. To je ena od temeljnih značilnosti (tudi modernega) prava, zaradi česar prihaja v družbenem življenju pogosto do ugotovitev o "neživljenjskosti" pravnih predpisov in pravnikov. To je pravzaprav normalna situacija, kajti pravo je le redko uspešno pri pospeševanju družbenih procesov. Seveda pa terjajo sodobni družbeni procesi hitro odzivnost in prilagodljivost prava. To ne pomeni, da pravo ne more biti uspešno pri vzpostavljanju novih družbenih odnosov (seveda pri tem neizogibno sodeluje s politiko), vendar pa s tem zgolj z vidika pravne dejavnosti (pravne politike) ne gre pretiravati. Na splošno je namreč bolje vzpodbujati tiste mehanizme, ki pravno ureditev hitro in učinkovito zgolj prilagajajo nastalim družbenim razmeram ter v tem okviru preprečujejo morebitne enostranosti ali pretirane aspiracije politike.
lmanentna naloga vsake družbe je med drugim tudi, da opredeljuje in udejanja željeno razmerje med politiko in pravom. To razmerje je npr. v avtoritarni državi povsem drugačno kot v demokratični - pravni državi. V prvi se "pravna politika" v pretežni meri podredi "politični politiki", v drugi pa obstaja med obema politikama v širšem smislu partnerski odnos, v katerem dominira enkrat politika in drugič pravo.
lmanentna lastnost prava kot celote je, da je sredstvo in ne cilj politike, vendar pa pravo ni nikoli le gola oblika skozi katero bi se udejanjala politična vsebina, kajti v naravi prava je, da je relativno samostojno (Perenič 1981,89-103). Politika ne more obstati brez prava, kajti pravo jo oblikuje in ohranja v določenih mejah, brez
katerih bi politiko od premočne lastne energije "razneslo". Obe "politiki", tj. politika politikov in politika pravnikov sta tako dialektična sopotnika, ki se gibljeta po razvojni spirali skozi različne momente svojega pojavnostnega obstoja.
Dandanes se v Sloveniji podrejamo ideološkim okvirom demokracije sodobnega zahodnega tipa. Sprejemamo torej predvsem načela reprezentativne demokracije in načela pravne države v širšem smislu ter kapitalistične ekonomije s korekcijo socialne države. V takšnem sodobnem kontekstu (ne pa nujno v kakšnem drugem, preteklem ali bodočem) prevladuje med pravom in politiko že omenjeno partnersko razmerje. In v kontekstu lega razmerja ima v Sloveniji, tako kot v številnih drugih državah, izredno pomemben položaj in vlogo tudi ustavno sodišče. V nadaljevanju zato predstavljani nekatere misli o pravnih in političnih aspektih ustavnega sodstva ter o slovenskem ustavnem sodišču v obdobju tranzi-cije oziroma demokratizacije družbe.
Ustavno sodstvo kot dejavnik demokracije in pravne države
Že od začetkov razvoja ustavnega sodstva so le-temu nasprotovali številni zagovorniki parlamentarne demokracije. Dejansko v teoriji ni mogoče najti načelnega in prepričljivega odgovora na vprašanje, kako povezati obstoj ustavnega sodstva in njegovega "aristokratskega" načina odločanja s temeljnimi načeli demokracije (Bugarič 1995,47). Odgovori na to vprašanje so lahko le parcialni in ne morejo dokončno razrešiti oziroma preseči navedene dileme (Bugarič 1995). Praksa pa dokazuje, da ima v kontekstu tistih sodobnih demokracij, katerih sestavni del je tudi ustavno sodstvo, zgornje vprašanje le še teoretični pomen. Relevantnost takšnega teoretičnega razglabljanja je sicer nesporna, vendar pa lahko pravna in politična teorija zaradi svoje imanentne (racionalne) bipolarnosti dokazovanja oziroma argumentacije le ad infinitum izostrujeta naše zavedanje "problema", ne moreta pa ga dokončno radikalno razrešiti. Slednje bi pomenilo bodisi absolutno inavguracijo ustavnega sodstva kot nujnega dejavnika demokracije ali pa absolutno zanikanje demokratične narave te vrste sodstva in s tem njegovo popolno odpravo.
Ker je sodobno dojemanje demokracije izrazito dinamično in pluralistično, saj ne more postulirati zgolj enega modela demokracije, ostaja poleg neposredne ali posredne vladavine ljudstva skupni imenovalec demokracije še t i. sistem checks and balances ali balance of powers, ki pomeni varovalko pred zlorabo demokratične legitimacije. Institucije oziroma dejavniki znotraj tega sistema (parlament, vlada, predsednik ali kralj, sodišča, ustavno sodišče, ombdusman, javna občila, politične stranke itd.) so le odraz vsakokratnega dogovora v okviru posamezne globalne družbe in z racionalnega vidika niso objektivno determinirane. In ker je ustavno sodstvo celo primarno utemeljeno prav kot instanca, ki naj preprečuje zlorabe in napake drugih oblastnih institucij, njegov obstoj kot takšen v sodobni demokraciji ne more biti sporen. Seveda pa se je mogoče v demokraciji ustavnemu sodišču prav tako legitimno tudi odreči, toda le pod predpostavko, da obstoje
v družbi druge ustrezne institucije, ki zagotavljajo uspešno delovanje sistema clicks and ba/ances.
Nujna prvina sodobne demokracije je tudi pravna država, zato je treba vprašanje ustavnega sodstva vsaj na kratko osvetliti tudi v tem pogledu. Pravna država oziroma njena temeljna načela in pravila so sestavni del oziroma izraz demokracije. Vendar pa postavlja pravna država tudi meje demokraciji, kajti le-ta mora ostati zavezana svojim ustavnim, zakonskim in drugače pravno opredeljenim vrednotam, ki jih vsebujejo in operativno razčlenjujejo pravna pravila. Ustavno in redno sodstvo ter druge pravne institucije imajo v demokratični državi nalogo, da preprečujejo kakršnokoli povsem poljubno demokracijo, kajti le-ta mora, kljub pluralizmu svojih možnih oblik, ostati v pravno določenih okvirih, ki so rezultat vsakokratnega demokratičnega dogovora. Demokratični proces lahko zato poteka le v skladu z demokratičnimi pravili igre, med katerimi so najbolj ključna prav pravna pravila, ki jih ta proces oblikuje in po predpisanih postopkih spreminja.
Kot je bilo že uvodno pojasnjeno imajo pravna pravila svojo relativno samostojnost in moč, kateri se mora podrediti tudi demokratična politika. Ustavno sodstvo (če se omejim le na to institucijo) mora skrbeti, da se morebitne nove demokratične ideje uveljavljajo po ustavno določenih postopkih oziroma v mejah ustavno opredeljenih vrednot. Zato mora omejiti ali preprečiti pretirano demokratično dinamiko, tj. takšno dinamiko, ki bi kljub morebitni visoki legitimnosti ingorirala načelo ustavnosti oziroma legalnosti (tako v formalnem kot tudi materialnem, tj. vrednostnem smislu). Vendar pa mora v okviru ustavno možnega in dopustnega tudi ustavno sodišče sporne zadeve presojati v luči demokratičnih načel in idealov (o tem v nadaljevanju).
Ustavno sodišče je pomemben del pravne države v širšem smislu', vendar pa hkrati ni tudi njen bistveni (nujni) element. To dokazujejo primeri demokratičnih držav, v katerih se pravna država uveljavlja kljub temu, da te države nimajo institucionaliziranega ustavnega sodišča oziroma državnega organa, ki bi bil pristojen za abstraktno presojo ustavnosti zakonskih in drugih aktov (npr. Velika Britanija, Švica, Nizozemska, Finska). Znani britanski pravni teoretik Harold Laski je npr. celo zapisal, da so se v angleški ustavi sodni kontroli ustavnosti "na srečo izognili", kar omogoča britanskemu parlamentu, da lahko z zakonom razveljavi kakršnokoli odločitev, ki je ne šteje za zadovoljivo ali dovolj modro (Basta 1984,101-102). Švica gre v tem pogledu še dlje, kajti dokončne odločitve tam ne sprejema niti parlament, kot ljudsko predstavništvo, marveč ljudstvo samo. Švicarska sodišča, vključno z zveznim sodiščem, nimajo pravice presojati ustavnosti zveznih zakonskih aktov, pač pa o tem odloča dokončno ljudstvo na referendumu. Večina Švicarjev verjame, da v pravi demokraciji o najbolj vitalnih odločitvah ne morejo odločati sodišča ali poslanci, pač pa le državljani sami (Steiner 1991, 152).
Kot rečeno, izhajajo argumenti proti ustavnemu sodstvu oziroma sodni kontroli ustavnosti načelno predvsem iz dejstva, da niti demokracija niti npr. načelo delitve oblasti ne terjata nujno obstoja takšne instance (H(ffe 1996, 258). Vendar
'Pravna tlriara v Širšem smislu skupno zajema vsebino npr. nemiiega pojmu "Keclilssiaai" in aiiKleSkefta 'rule of law' - gkj M Cerar 1<J<X>, H'J-152.
pa dandanes v Evropi dominirajo predvsem nasprotni argumenti, ki jih v tem stoletju oziroma še posebej v zadnjih desetletjih potrjuje tudi praksa "razcveta" ustavnega sodstva. Ustavno sodstvo se v zadnjih letih intenzivno razvija še posebej v državah v tranziciji iz komunizma v demokracijo. V teli državah se ustavna sodišča uveljavljajo celo kot avantgarda sodstva (kolikor je pač ustavna sodišča mogoče uvrstiti v to vejo oblasti) in pravne države (Merli, str. 36). Pri vzpostavljanju pravne države naj bi se zato ideologija pravne države, ki je osredotočena v ustavnih sodiščih ("in den Verfassungsgerichten konzentrierte rechtsstaatliche Denken") širila in prodrla v vse institucije s področja države (Merli, str. 36-37). Ustavno sodišče je torej na ta način dojeto predvsem kot neodvisni in demokratično ozaveščeni branik pred političnimi odkloni od načela pravne države s strani vlade, parlamenta in drugih (političnih) dejavnikov. Ustavno sodišče kot najvišji in neodvisni varuh ustave je v okviru posamezne države institucija zadnjega upanja za vse tiste, ki zagovarjajo oziroma verjamejo v drugačne demokratične in pravne rešitve kot pa vladajoča politična in tudi (redna) sodna oblast.
In ravno ttt je načelno ležišče problema. Ker imajo ustavna sodišča veliko moč neposrednega ali posrednega vplivanja na (politično) dogajanje v družbi, imajo njihove odločitve poudarjeno pozitivne ali negativne učinke, pač v odvisnosti od teže njihove vsebine. In ker ustavno sodišče neposredno nad seboj nima varuha, se mora pred negativnimi odločitvami varovati kar samo. Gre torej za državni organ, pri katerem mora biti načelo samoomejevanja izpostavljeno v kar največji meri, kajti v nasprotnem primeru se lahko ustavno sodišče razvije v oblast, ki hromi (predstavniško ali neposredno) demokracijo.
Ker je sodobna demokracija ustavna demokracija, je ustavno sodišče, ki ima vrhovno moč razlaganja ustave, vsekakor izredno pomemben sooblikovalec demokracije in pravne države. To npr. izraža lapidarna, a zelo zgovorna ugotovitev predsednika ameriškega Vrhovnega sodišča Charlesa Evana Hughesa z začetka tega stoletja, ki se v originalu glasi: "\Ve are under a Constitution, but the Constitution is what the judges say it is" (Hughes 1981,107). Prav ta ugotovitev, ki je enako kot za ameriško vrhovno sodišče relevantna tudi za ustavno sodstvo, pa opozarja, da morajo biti ustavna sodišča ne le korektivne instance nasproti drugim vejam oblasti, pač pa morajo tudi razvijali demokratični (in ne kakšen drugi) duh ustave'. Demokratičnega duha ustave pa ni mogoče razvijati zgolj s pomočjo pravno strokovnih ali preko drugih "ezoteričnih" kriterijev, ki jih determinirajo ustavni sodniki preko svojih strokovnih in osebnih vrednostnih pogledov na obravnavane primere. Ustavna sodišča so po definiciji ustavne demokracije vezana ne le na ustavo, pač pa tudi na temeljno postavko vsake demokracije, tj. na ljudstvo in njegovo (večinsko) voljo. Ustavni sodniki torej po tej logiki ne smejo ljudstva in njegovih predstavnikov poučevati, katera je najbolj demokratična interpretacija ustave, pač pa morajo odkrivati, katera interpretacija ustave je najbolj "ljudska". Tudi ustavni sodniki so torej v demokratičnem kontekstu zgolj služabniki ljudstva,
'Predvsem za ustavna sodišča je v tem /Nigledti ¡mmenihua iifir. naslednja ugatouileK "Coorf judges reco^nize dun fundamental decislons are besi mode demncnutcally. not jndtcially' (CKSunsiein 7996 str. VII/.
tj. ustave, ki so je sprejeli predstavniki ljudstva, zato morajo svoje odločitve v luči ustave prilagoditi skupnemu ljudskemu imenovalcu.
V praksi je seveda drugače. Ustavni sodniki po izobrazbi oziroma znanju praviloma odstopajo oziroma bistveno presegajo povprečno ljudstvo, zaradi česar so že po naravi težko avtentično demokratični. Jasno je namreč, da je demokracija vladavina povprečja in ne npr. vladavina (raz)uma, modrosti ali višje pravičnosti, zaradi česar ustavno sodišče že po naravi stvari presega "demokratično interpretacijo" ustave. Le-to razlaga ustavno sodišče praviloma preko svojega in ne ljudskega dojemanja demokracije. Ljudstvu naj bi bil zato že po definiciji mnogo bližje parlament (seveda v praksi temu pogosto ni tako)1, še bolj pa npr. referendumsko odločanje.'
Dodatna protislovnost opisane situacije je v tem, da se kljub teoretični retoriki o nujnosti demokratične usmeritve ustavnega sodstva od njega pričakuje, da bo v luči ustave in na podlagi pravnih argumentov preprečilo ali razveljavilo določene demokratične politične odločitve, ki so prav tako sprejele v (drugače dojeti) luči ustave - tu mislim na zakone, ki jih sprejema predstavniško telo. Obstoj sodne kontrole ustavnosti pomeni torej dejansko obstoj paralelizma dveh konceptov demokracije: demokracije ljudstva oziroma njegovih predstavnikov in demokracije, ki jo postulira ustavno sodišče (dejansko gre celo za pluralizem demokracij, saj tudi drugi subjekti, ki delujejo v imenu ljudstva, oziroma so del demokratičnega sistema, pri svojem odločanju koncipirajo "svoje" in ne avtentično ljudske demokratične poglede).
Dualizem demokracije in s tem obstoj ustavnega sodstva je sprejemljiv predvsem zaradi dveh razlogov. Na eni strani zaradi že omenjenega spoznanja, da je demokracija ljudstva nepopolna oblika vladavine in je zato smiselno dopustiti njeno "drugačno demokratično" vendar bolj (raz)umno ali pravično korekcijo, na drugi strani pa zaradi že omenjenega praktičnega razloga, tj. zaradi želje po vzpostavitvi ustavnega sodišča kot institucije zadnjega upanja.
Ker so poleg sodne kontrole ustavnosti ustavna sodišča pristojna tudi za druge zadeve, je treba reči, da je mogoče zgornje navedbe mutatis mutandis aplicirati tudi na liste izmed teh drugih pristojnosti, pri katerih ustavno sodišče odloča kot organ višje stopnje (npr. odločanje o ustavni pritožbi, kjer morajo biti predhodno izčrpana vsa druga pravna sredstva)". Tudi v teh primerih nastopa ustavno sodišče v vlogi zadnjega in posebnega razsodnika znotraj (npr. sodnega) sistema, kar povzroča dualizem konceptov znotraj tega sistema. O dualizmu je seveda mogoče tako v tem kot v prejšnjem primeru govoriti zato, ker ustavno sodišče ni vrhovni razsodnik v vseh zadevah znotraj obeh sistemov, saj imata npr. parlament in redno
• Naj opozorim na /laradoksalnn in zaskrbljujoče dejstva, da je /mi javnomnenjskih raziskal ah Takultele za drnibene vede zau/Hinje v slovenski državni zbor izredno majhno V leln 199! je le 37% respondeniov /Hiinlilo svoje zaupanje v driavni zbor, to zau/mnje ¡ta je v naslednjih telili Se dodamo upadalo, tako da je vlelu 1996 le Se 11% rvs/mndenlov izrazilo svoje zaii/muje v in institucijo (¡{lej N 1'oS 1996, str 652).
' Tu velja s/KimnlH da obstoji tudi praktična motnost neposrednega konflikta med ljudsko voljo izraženo npr. na zakonodajnem referendumu in ustavnim sodiSčem, ki ocenjuje ustavnost tako sprejetega zakona.
'Primerjalnipregled ustavno določenih pristojnosti ustavnih sodlSč¡todaja A Mavčič, 1903. il2.
sodstvo v praksi vsak svoj avtonomen prostor za (paralelno) uveljavljanje svoje koncepcije.
Pristojnosti in ustavni položaj slovenskega ustavnega sodišča
Ustavno sodišče jc bilo v Sloveniji prvič konstituirano že z ustavo iz leta 19Ö37. Vendar pa sta nova ustava in kasneje predvsem zakon o ustavnem sodišču (Ur.l. RS, 15/94) bistveno okrepila položaj ustavnega sodišča. Le-to je prevzelo nekatere pristojnosti iz prejšnje ureditve (predvsem ustavno presojo zakonov ter podzakonskih predpisov in splošnih aktov), hkrati pa je pridobilo tudi številne nove pristojnosti".
Nove pristojnosti, t.j. tiste pristojnosti sedanjega ustavnega sodišča, ki jih ustavno sodišče v prejšnji ureditvi ni imelo', so po ustavi predvsem naslednje:"
a)	odločanje o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava (l60.člen ustave);
b)	odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti (l60.člen);
c)	odločanje o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado (l60.člen);
č) izrekanje mnenja v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe o njeni skladnosti z ustavo (l60.člen)
d)	odločanje o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank (l60.člen);
e)	odločanje o obtožbi zoper predsednika republike (109 člen);
0 odločanje o obtožbi zoper predsednika vlade in ministre (119 člen).
Poleg tega je bistvena novost tudi ta, da lahko sedaj ustavno sodišče, po opravljenem postopku ugotavljanja ustavnosti zakona, protiustaven zakon neposredno v celoti ali delno razveljavi. Po ustavni ureditvi iz leta 1974 je lahko ustavno sodišče le ugotovilo neustavnost zakona, do prenehanja njegove veljavnosti pa je prišlo šele v primeru, če republiška skupščina v šestih mesecih od dneva prejema odločbe ustavnega sodišča zakona ni uskladila z ustavo." Z vidika ustavne kontrole je torej v tem pogledu moč ustavnega sodišča, kot t i. negativnega zakonodajalca, nasproti državnemu zboru kot predstavniškemu telesu in zakonodajnemu organu močno okrepljena.
Omeniti velja še, da je slovensko ustavno sodišče pristojno tudi za odločanje o zakonitosti podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti in splošnih
7 Takratna uredba ustavnega sodstva v btuii SIR Jugoslaviji in SN Sloveniji je /¡omenila presenečenje In hkrati dailvela v tujini tudi ¡irizuanja. saj v drugih komunističnih sistemih do ustanovitve le vrste sodstva do takrat ie ni prlilo (Kristan 1991. 17H) O /Milotaju ustavnega sodiiča v /irejinjl ureditvi glej C Ribičič 1986, 379-382.
' Temeljno o položaju in pristojnostih slovenskega ustavnega sodliča glej v I. Kristan 1996. 204-211. '(•'lede fioloitija In pristojnosti prejinjega ustavnega sodliča v luči /iredlogov de lege ferenda glej npr. /Kristan 1991. 175-188
" Tu ne navajam /¡osebe] tistih dodatnih pristojnosti sedanjega ustavnega sodliča. ki jih določajo zakon o ustavnem sodliču in nekateri drugI zakoni.
"(¡tej 412. člen ustave Socialistične Republike Slovenije, Ur.l.SRS, H.6/74.
aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (l60. člen ustave), kar je v primerjalnem pogledu bolj redkost kot pravilo (Mavčič 1993). Prav to in relativno širok obseg drugih pristojnosti ustavnega sodišča pomeni tudi, da bo verjetno v prihodnje, zaradi vse večjega števila spornih zadev na ustavnem sodišču, prihajalo do večjih časovnih zaostankov v delu tega organa, kar bi utegnilo v določeni meri celo oslabili zaupanje v učinkovitost njegovega dela.
Vendar pa ostaja bistveno to, da dajejo tako razširjene pristojnosti ustavnega sodišča le-temu odločilno vlogo v procesu odločanja o Številnih pomembnih zadevah, seveda pod pogojem, da ustavno in zakonsko legitimirani subjekt poda ustrezno pobudo ali zahtevo oziroma pritožbo, na podlagi katere lahko ustavno sodišče izvede ustrezen postopek.
Če se na kratko osredotočimo še na ustavni položaj slovenskega ustavnega sodišča (več o tem v nadaljevanju), vidimo, da nova ustava ohranja t.i. koncetrimni sistem represivne (naknadne) kontrole ustavnosti. To pomeni, tla je ta kontrola, za razliko od difuznega ali mešanega sistema", osredotočena v enem organu, tj. v ustavnem sodišču. Le-to je po zakonu o ustavnem sodišču opredeljeno kot "najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin" (l.člen), pri čemer je ustavno sodišče "v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen državni organ" (2.člen). Ustavno sodišče je torej v sistemu delitve oblasti nekakšna hibridna tvorba "sui generis", saj sta v njem združeni sodna funkcija in funkcija negativnega zakonodajalca. Seveda pa ima vprašanje, ali sodi ustavno sodišče (pretežno) v sodno vejo oblasti ali pa gre za posebno - četrto vejo oblasti, predvsem "akademski" pomen, kajti za realno oceno njegovega položaja je odločilna njegova dejanska moč vplivanja na odločitve (politiko) drugih državnih organov.
Ocena položaja in vloge slovenskega ustavnega sodišča v kontekstu delitve oblasti
Sedanje ustavno sodišče se je personalno in institucionalno konstituiralo v času neposredno po sprejemu nove slovenske ustave (zares dokončno pa šele s sprejemom zakona o ustavnem sodišču), tj. v prvih in zato tudi najbolj "občutljivih'' letih tranzicije iz komunizma v demokracijo. V tem času, ki seveda še traja, se slovenska demokracija in pravna država vzpostavljata postopoma in z velikimi pozitivno - negativnimi nihanji. V tem in takšnem obdobju je povsem normalno, da ustavno sodišče, tako kot praviloma vsaka novo nastala institucija, preizkuša meje svoje moči. Gre pač za začetno fazo vzpostavljanja razmerij med najvišjimi državnimi organi v kontekstu delitve oblasti.
Na splošno je mogoče ugotoviti, da je ustavno sodišče v širjenju delovanja in vpliva znotraj abstraktno opredeljenih ustavnih pristojnosti izredno "uspešno" nasproti parlamentu, vladi in rednemu sodstvu. Navedene tri veje oblasti so v tem pogledu pogosto defenzivne, saj ustavnemu sodišču ne priznavajo le potrebne avtoritete, marveč delujejo nasproti njemu kar nekoliko "boječe".
"O navedenih treh sistemih naknadne ktmtmle ustavnosti alej npr. /Kristan 1996. 19X-200.
Razlogi za takšno stanje so predvsem trije. Prvič, slovensko ustavno sodišče oziroma ustavni sodniki imajo obsežno strokovno znanje, poleg tega pa ima večina ustavnih sodnikov tudi precejšnji osebni vpliv in podporo pri političnih strankah in drugih političnih akterjih (ob tem so nekateri izmed njih tudi izrazito zaslužni za uspešno izvedeno slovensko osamosvojitev in prehod v demokracijo). Drugič, nizka stopnja zaupanja v druge državne oziroma politične institucije (predvsem državni zbor, vlado, redno sodstvo in politične stranke)" avtomatično dviga pričakovanja in zaupanje ljudi v ustavno sodišče, ki lahko razveljavlja oziroma odpravlja odločitve vseh teh institucij. Tretjič, ustavno sodišče nima zadostne intelektualne (pravne, politološke in drugačne) "kontrole" in opozicije.
Do sedaj so se strokovni pogledi (mnenja in kritike) na odločitve ustavnega sodišča v javnosti pojavljali le redko oziroma sporadično, pri čemer so nekatere od teh kritik izhajale celo kar iz ločenih mnenj samih ustavnih sodnikov (npr. mag. Krivic). In prav izostanek permanentnega, javnega in konstruktivnega strokovnega ocenjevanja oziroma kritičnega presojanja dela ustavnega sodišča predstavlja zaenkrat največjo pomanjkljivost slovenskega prostora. Takšna strokovna aktivnost je namreč lahko v pomoč tako ustavnemu sodišču kot tudi drugim vejam oblasti pri vzpostavljanju meja med sprejemljivim (dopustnim) in nesprejemljivim (nedopustnim) odločanjem. Hkrati se lahko na ta način doseže tudi večja trans-parentnost in demokratičnost ustavnega procesa, katerega ključni nosilci so najvišji državni organi.
Poleg relativno širokih ustavnih in zakonskih pristojnosti dajejo ustavnemu sodišču veliko moč tudi ideološkost ustave, visoka stopnja abstraktnosti ustavnih določb, ter pogosto sklicevanje tega sodišča na ustavna (pravna) načela, kar pomeni udejanjanje navedene ideološkosti", če se osredotočimo le na sklicevanje na ustavna načela, vidimo, da utemeljuje ustavno sodišče najpomembnejše in politično najbolj odzivne odločitve prav na podlagi teh načel, kot sta npr. načelo pravne in socialne države. Pri tem se sklicuje ne le na ustavo, marveč vsaj posredno tudi na pravno doktrino, ki se je v zadnjih desetletjih oziroma stoletjih razvila v demokratičnem svetu.
Pravna načela nudijo razlagalcu bistveno širši interpretacijski prostor kot pravna pravila." Za razliko od pravnih pravil, pri katerih je v njihovem medsebojnem konfliktu (antinomiji) mogoče zaradi njihove relativno ozke pomenske določenosti izbrati in udejanjiti le eno, je mogoče pravna načela, ki so pomensko široko odprta, tudi medsebojno kombinirati. Bistvena razlika med obojimi je tudi ta, da so pravna načela vrednostna merila in zato tudi nadrejena pravnim pravilom.
" Izredno nizko stopnjo zaupanja v navedene institucije dokazujejo te omenjene vsakoletne raziskave javnega mnenja v obdobju 19911996, kijih sistematično izvaja Fakulteta za drutbene vede (,gleJNIbS, op. cIL).
"Čeprav je v teoriji mogoče zaslediti ideje oziroma zahteve ¡m nujni nevtralnosti vsebine ustave ('conient-neulrul constitution') ter o njeni zgolj proceduralni funkciji (tako npr (iSartori 1994. 202), ¡ki je jasno, da nobena ustava ne more bili neideoloika. Tlidi slovenska ustava nosi v sebi določeno ideologijo (ali celo kombinacijo različnih ideologijj, ki se kaie npr. v vrednotah, zavarovanih s človekovimi temeljnimi pravicami ter!»posebej v temeljnih ustavnih načelih (analizo IdeoloSkosil slovenske ustave strnjeno predstavlja ll.ukiič 1992,305.109)
"dede temeljnih razlik med pravnimi načeli in pravnimi pravili glej npr M.Pavčnik 1991. HH-94
In prav ustavna načela" omogočajo ustavnemu sodišču, da preko njih posega tudi v razmerja, o katerih sicer ustava molči ali pa jih ureja le v manjši meri. S tem je ustavnemu sodišču odprt izredno širok prostor za poseganje v odločitve drugih vej oblasti.
Če si za ilustracijo izberemo načelo pravne države, vidimo, da se slovensko ustavno sodišče v številnih primerih pri odločanju sklicuje neposivdno na to ustavno načelo. To pomeni, da se hkrati sklicuje tudi na tista (pod)načela, ki so se v razvoju demokratične pravne teorije uveljavila v okviru pojma pravne države, vendar jih ustavno besedilo izrecno ne omenja (npr. načelo pravne varnosti, načelo zaupanja v pravo, načelo sorazmernosti, načelo prepovedi samovolje) (Cerar. 243-245). Ker terja razlaga teh načel izrazito vrednostne ocene, se seveda na ta način poudarjeno izražajo subjektivni (tudi politični) pogledi posameznih ustavnih sodnikov in ustavnega sodišča kot takšnega. In ker je to sodišče pri presoji ustavnosti (če se omejim le na ta vidik) superiorno v razmerju do ostalih vej oblasti, je njegova vloga v pravnem in političnem sistemu prav zaradi možnosti neposredne uporabe takšnih načel izrazito dominantna. Vendar pa to ne pomeni, da je takšna praksa ustavnega sodišča načelno sporna, kajti brez neposredne uporabe ustavnih načel bi, ob nedorečenosti ustavnega besedila, ustavno sodišče praktično ne moglo v zadostni meri izvajati svoje funkcije. Problem pa je seveda v tem, da ostaja edina omejitev ustavnega sodišča v tem pogledu t.i. "judicial self-restraint" (o tem več v nadaljevanju), pri čemer je po moji oceni to samoomeje-vanje ustavnega sodišča zaenkrat na splošno premajhno.
1\idi pretirano "oblastniške" odločitve ustavnega sodišča so lahko dobre ali celo najboljše (npr. pravične), vendar pa takšne odločitve niso nujno tudi demokratične. S tem trčimo na že omenjeni temeljni problem demokracije, tj. na njeno (nizko) povprečnost, "ljudskosi". Vendar pa je v demokratičnem sistemu bistveno, da ustavno sodišče v svoje odločitve inkorporira demokratični duh konkretne družbe, četudi za ceno svojega umnejšega spoznanja. Tega seveda ustavno sodišče nikoli ne more popolnoma uresničiti, zaradi česar je tudi mogoče govoriti o že omenjenemu diializinu (ali pluralizmuJ demokracije. Vendar pa se mora vsako ustavno sodišče v demokratičnem sistemu odločno upreti skušnjavi (ki ji je po svojem položaju in vlogi morebiti celo najbolj podvrženo), da bi sprejemalo odločitve, ki bistveno odstopajo od splošno prepoznavne volje ljudstva.
Poseben primer prekoračitve demokratičnega okvira odločanja pomeni odločanje preko oziroma izven meja določenih pristojnosti. Odločitve ustavnega sodišča (in seveda tudi vseh drugih državnih organov) je treba zato z vidika demokratičnosti presojati ne le po njihovi vsebini (materialni vidik), pač pa tudi po navedeni formalni plati. Če ustavno sodišče odloči o zadevi, za katero je pristojen drug državni organ, potem seveda prekrši temeljno demokratično in ustavno načelo delitve oblasti.
Slovensko ustavno sodišče zaenkrat na splošno ostaja v občem demokratičnem okviru, vendar pa se pogosto giblje na njegovih mejah. Tu in tam jih tudi nekoliko
"Za ustave je na sploino značilno, da vsebujejo različna temeljna načela pravne oziroma družbene ureditve. Tako je npr. mogoče celo ustavno opredeljene temeljne (človekove) pravice, ki izrutajo vrednostna merila, opredeliti kot pravna načela (Rtej M.Pavčnik 1997. H9-90J
prekorači,'" vendar gre pri leni zaenkrat za odklone, ki ne postavljajo pod vprašaj celotnega delovanja tega organa kot takšnega. Slovenski problem v tem pogledu je ta, da se npr. parlament in predvsem pravna stroka na takšne "mejne" odločitve kritično odzivata le v zanemarljivi meri. Odziv tu ni mišljen kot morebitno nespoštovanje odločb ustavnega sodišča, pač pa kot javna polemika oziroma kritika, ki naj ustavno sodišče sproti opozarja na meje njegovega odločanja.
Vendar pa je treba reči tudi naslednje: tako kol vsak drug državni organ, lahko tudi (vsako) ustavno sodišče v določenem primeru sprejme izrazito proti-demokratično odločitev oziroma bistveno prekorači svoje pristojnosti." V takšnem primeru je potrebno njegovo odločitev in concreto zavrniti. Seveda pa so v demokracijah takšni primeri zares izjemni. Pri nas zaenkrat do situacije, ki bi terjala razmišljanje o tako radikalnem ukrepu še ni prišlo.
Slovensko ustavno sodišče - med pravom in politiko
Redno sodstvo se v Sloveniji na podlagi nove ustavne ureditve konsolidira le postopoma in z velikimi težavami. Zato je prav slovensko ustavno sodišče zaenkrat listi del sodne veje oblasti (kolikor ga je pač mogoče uvrstiti v ta okvir), ki je že ujel splošni trend, značilen za zahodno Evropo v zadnjih dvajsetih letih, ko je sodstvo prevzelo zelo pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev nacionalnega pomena (Alivizatos 1995,566). V tem pogledu je slovensko ustavno sodišče nedvomno protagonist procesa emancipacije slovenskega sodstva.
Slovensko ustavno sodišče je mogoče označiti kot "aktivistično sodišče" v pozitivnem smislu,1'' kajti njegove odločitve na splošno ne pomenijo kapitulacije pred politiko (državnimi organi, političnimi strankami). Vendar pa je treba hkrati poudariti, da so v posameznih primerih odločbe slovenskega ustavnega sodišča pretirano "aktivističneV oziroma učinkujejo izrazito politično, pri čemer se jasno kažejo tudi politične preference posameznih sodnikov. V strokovni in laični javnosti se zato pogosto izoblikuje vtis, da ravna ustavno sodišče oziroma večina v
'Wpr v primeru referendumu o volilnem sistemu (o tem v nadaljevanju) ali v primerili presojanja ustavnosti odloka o določitvi referendumskih območij za ustanovitev občin in odloka o določitvi referendumskega območja za ustanovitev občine Kojter ter odloka o razpisu referenduma za ustanovitev občine Koper (zadevi tl i-144/94 In 11-1-90/94) ■ kritiko slednjih dveh odločb ustavnega sodiSča /mdaja H.Hugarič. str. 61-64.
"/a takšen primer bi šlo. če bi npr ustavno sodišče prevzelo aktivno zakonodajno vlogo (npr. sprejem spremembe ali dopolnitve zakona).
"Sunstein označuje z 'an activist couri" sodišče, ki se prt odločanju sklicuje na jasne ("unambiguous') določbe ustave in na podlagi njlli Hull razveljavlja neustavne odločbe državnih organov Prt tem opozarja, da so aktlvistična ludl lista sodišča, ki takšne določbe ignorirajo In to z namenom, da bi dopustila državnim organom njihovo svojevoljno ravnanje - vendar /ki gre tu za aktivtzem v negativnem smislu. Avtor se pri tem zaveda /tovsem drugačne situacije v primeru nejasnih ('ambiguous') ustavnih pravit Na splošno meni. da ustavno sodišče ravna legitimno, če uporablja ('invokes')Jasne ustavne določbe in če nejasne ustavne določbe razlaga upoštevaje demokratične ideale-glej C.KSunsieln 1997, 62-62
»Vendar pa so nekatera sodišča iz bivših komunističnih drift v (npr. rusko In madžarsko) še bolj •aktlvistična' kol slovensko ustavno sodišče (glej H.Hugarič. 166)
njem, ki je sprejela določeno odločitev, v prid točno določeni politični opciji oziroma posamezni politični stranki ali skupini strank.
Za demokracijo je kot rečeno bistveno partnersko razmerje med pravom in politiko. V tem razmerju je v Sloveniji kot pravni dejavnik najpomembnejši partner politiki prav ustavno sodišče. Če se to sodišče, ki se pogosto giblje na mejah prava in politike, odloči prevzeti politično vlogo", potem pravna stran izgubi velik del svoje moči, ki je legitimirana prav z relativno samostojnostjo oziroma neodvisnostjo prava nasproti politiki. Za Slovenijo bi to pomenilo izgubo protagonista pravne države, kar bi pravo v veliki meri potisnilo v podrejenost nasproti politiki. Zato je za nadaljnji razvoj bistvenega pomena, da ustavno sodišče pripomore k nadaljnji emancipaciji slovenskega prava ter se v ta namen izogiba takšnim odločitvam in njihovim obrazložitvam ter ločenim mnenjem, ki kažejo izrazito politične ocene oziroma preference posameznih sodnikov in sodišča kot celote.
Kot primer sporne odločitve ustavnega sodišča naj navedem primer odločbe tega sodišča v zvezi z izvedbo zakonodajnega referenduma o volilnem sistemu, ki je v volilnem letu 1996 vznemirjal politiko, pravno stroko in slovensko javnost." 2e uvodoma je treba povedati, da so nenormalno situacijo v kateri so se za zakonodajni referendum potegovali kar trije predlagatelji (nekaj časa celo štirje), povzročili politični akterji. Odločilno vprašanje je bilo, ali naj se referendum o volilnem sistemu izvede zgolj na zahtevo kvalificiranega števila državljanov na čelu s Socialdemokratsko stranko Slovenije ali zgolj na zahtevo 35 poslancev ali pa naj se skupno razpiše referendum kar o vseh treh medsebojno izključujočih se referendumskih zahtevah (tretjo takšno zahtevo je vložil Državni svet). Zadeva je prišla pred ustavno sodišče, ki je med drugim tudi s sklicevanjem na demokratične ideale (npr. načelo in faitorem libertatis) v svoji odločbi z dne 14.6.1996 odločilo, da Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi (Ur. 1. RS 15/94) ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako: a) da se hkrati izvedejo referendumi o vseh vprašanjih, ki naj bodo predmet referenduma, vsebovanih v vseh pobudah ali zahtevah za razpis referenduma o vprašanjih, ki se urejajo z istim zakonom, če so bile vložene do sprejetja akta o razpisu zakonodajnega referenduma, glede vseh pa so izpolnjeni ustrezni proccsualni pogoji (iz 15. in 16. člena zakona), in b) da je državni zbor v primeru, če je sprejeta odločitev na dveh ali več referendumih, vezan na izid tistega, ki je dobil največji odstotni delež glasov "za" v celotnem številu volivcev, ki so glasovali na posameznem referendumu.
V tej odločbi je po moji oceni ustavno sodišče zagrešilo dve nepravilnosti: prvič, predlagalo je razlago zakona, ki dejansko ni razlaga, pač pa je prikrito dopolnjevanje zakona, kajti v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi ni mogoče najti določb, ki bi jih lahko interpretirali na tak način (tudi ustavno sodišče izrecno ni navedlo, katere določbe naj bi se razlagale na navedeni način); drugič,
" Se ¡tosebej za ustavna sodišča srednje in vzhodne Evrope je značilno, da se težko uprejo zakonodajni funkciji v kontraverznih zadevah (npr. privatizacija, reforma sistema socialnega varstva, restitu-cija lastnine, ustavnost političnih strank), ki jih je teiko obravnavan In razrešiti na povsem -praven" način (BHugarič. IGO),
"Podrobno analizo lega primera ter drugih vprašanj, ki zadevajo značilnosti referendumskega odločanja v kontekstu predstavniške demokracije glej npr. v M.Cerar 1996. str l-XIX.
rešitev po kateri naj bi bil na referendumu sprejet tisti predlog, ki bi dobil največji odstotni delež glasov "za" v celotnem številu volivcev, ki so glasovali na posameznem referendumu je po moji oceni celo v nasprotju z ustavnimi načeli demokratičnosti (l.člen ustave), načelom ljudske suverenosti (3-člen ustave) ter z določbo četrtega odstavka 90.člena ustave," saj dopušča možnost, da manjšina volivcev preglasuje večino."
Če se v nadaljevanju omejimo le na prvo navedeno nepravilnost, vidimo, da je ustavno sodišče z navedeno odločbo prekoračilo svoje pristojnosti in poseglo v aktivno zakonodajno sfero, kar pomeni kršitev ustavnega načela delitve oblasti. Ker pa je svojo odločbo oblikovalo kot interpretativno, je zakonodajalcu še vedno dopustilo možnost, da navedeno referendumsko materijo uredi tudi drugače. Kršitev načela delitve oblasti zato v tem primeru ni bila toliko radikalna oziroma "nepopravljiva", da bi privedla do kritične situacije v razmerju med ustavnim sodiščem in državnim zborom. Le ta je zato lahko kasneje s spremembo zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, v skladu s svojo zakonodajno funkcijo, vzpostavil nova pravila za izvedbo zakonodajnega referenduma o več medsebojno izključujočih se referendumskih predlogih (pri tem je v določeni meri državni zbor tudi "sledil" odločbi ustavnega sodišča, saj je uzakonil možnost hkratnega referenduma o več medsebojno izključujočih se vprašanjih).
Navedeni primer tudi opozarja, da se mora ustavno sodišče izogibati takšnim interpretacijam ustave ali zakonov, ki lahko vodijo v "pravni relativizem" (Cerar 1997,3). Na to nevarnost opozarja npr. ameriška (ZDA) teorija pravnega skepticiz-ma, ki meni, da lahko sodnik glede obravnavane zadeve odloči kakorkoli želi, kajti argumentativne metode in svobodno polje vrednotenja mu dajejo vedno dovolj opore, da svojo odločitev naknadno racionalizira oziroma utemelji s sklicevanjem na precedens ali zakonsko normo (Burton 1985, 188-193). Čeprav je takšna trditev skrajna, pa v določeni meri odraža tudi realno dejstvo, kajti predvsem pomembnejše sodne odločitve so kot rečeno v veliki meri odraz sodnikovega subjektivnega vrednotenja (zato morajo sodišča, kolikor sodijo zborno, večkrat sprejemati odločitve tudi s preglasovanjem).
Zaradi že uvodno pojasnjene tesne vezi in fluidne meje med pravom in politiko, je ustavnemu sodišču to mejo nemogoče vnaprej na splošno in jasno začrtati.
"Četrti odstavek 90.čtena usuwe, ki ureja zakonodajni referendum, določa "Predlog je na referendumu sprejet., Ce zanj glasuje veČina volivcev, ki so glasovali" Za pozitiven izid referenduma je torej I»itrebna veČina glasov vseh tistih državljanov, ki so na referendumu glasovali. Kadar se hkrait glasuje o vprašanju, ki ga je mogoče opredelili kol enoftno) materijo, o tem nI mogoče glasovati na več referendumih. (kič /m le na enem referendumu, na katerem so ponujene alternativne (medsebojno izključujoče) rvilive. Volivci na takšnem referendumu sku/xij (in ne ločeno glede na posamezne referendumske predloge) odločajo o vseh /ion ujenili konkurenčnih rešitvah v zvezi z isto proldenuitiko (v konkretnem primeru je bil lo volilni sinem), kije nt mogoče delili na posamezne sklope (npr. v tri različne referendume) ■ o vprašanju enotnosti (zakonske ali referendumske) materije glej n/>r. M.Cerar. strXII-XIII.
-'Npr. v primeru divh referendumskih predlogov bi predlog, glede katerega bi bilo razmerje meti oddanimi glasovi 'za'in "proti" 90:100. 'zmagal' nasproti predlogu, pri katerem bi bilo analogno razmerje H50.(XXt: 150.000. V skladu s predlagimim kriterijem odstotnega deleča bi tako 'JO volivcev preglasovalo 850.000 volivcev oziroma (sku/ino vseli) t.(XX)190 volivcev. Primer je seveda zaradi nazorne/Se ponazoritve skrajen.
Vendar pa mora ustavno sodišče pri svoji "pravni politiki", vedno upoštevati že omenjeno načelo samoomejevanja. Pri tem niti stroka niti politika ali javnost ne morejo storiti kaj več. kot vedno znova opozarjati na ključni pomen tega načela, kajti konkretna intenziteta sodnega samoomejevanja je stvar (ustavnih) sodnikov samih." Vendar so kritični odzivi na delo ustavnega sodišča smiselni že vsaj zato, ker pomagajo ta vidik oziroma to načelo sodnega odločanja močneje vtisniti v zavest samih sodnikov.
Pritrditi velja stališču, tla mora (tudi) slovensko ustavno sodišče razvi(ja)ti doktrino političnih vprašanj ("political question doctrine") (Bugarič, str. 59-6-1). Pri tem so mu lahko v pomoč tuji zgledi, vendar pa tudi tuja ustavnopravna teorija ne more preseči imanentne abstraktnosti (široke pomenske odprtosti), ki je značilna za različna napotila oziroma smernice (načela) pri odločanju, kdaj gre za (bolj) politična in kdaj za (bolj) pravna vprašanja*
Samoomejevanje slovenskega ustavnega sodišča pa je mogoče zasnovati oziroma vzpostavljati predvsem tudi na naslednjih treh splošnih postavkah. 1) ustavno sodišče naj se restriktivno sklicuje na splošna ustavna oziroma pravna načela.-*7 Seveda mora ustavno sodišče izgraditi oziroma uporabljati takšen sistem ustavnih načel, ki vključuje tudi načela, ki neposredno niso zajeta v ustavnem besedilu, vendar pa so implicitna sestavina izrecno določenih ustavnih načel. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da je tudi veliko ustavnih določb, ki urejajo 966	posamezna vprašanja (npr. določbe o človekovih pravicah) postavljenih v obliki
pravnih načel. Vendar pa si pri vzpostavljanju takšnega načelnega okvira, kot podlage za sprejemanje odločitev, ustavno sodišče ne sme dopustiti preširokega argu-mentativnega prostora, kajti to (lahko) vodi v če omenjeni pravni relativizem in pravno negotovost;
"Sadnih ameriškega Vrhovnega sodiiča Harlan F.Slone je nekoč zapisal: -White unconstitutional exercise of ¡tower by the executive and legislative branches of the government Is subject to judicial restraint, the only check upon our own exercise of¡tower is our own sense of self-restraint' (htsser t'JiM, str.270.
*Kol primer takinih napotil oziroma načel naj omenim Sesl elementov, ki jih je sodnik ameriškega Mtovnega sodiiča ttrennan opredelil kol merilo presoje, all gre v določenem primeru za patllitno Vpraian/e. o katerem soditče ne sme odločati. Sodiiče lahko ¡to Hrennanu ugotovi, da gre za politično vprašanje v naslednjih primerih (Hugarič, str.dOJ: 1 če ustava jasno Ctexlually demonstrable-) poverja določeno pristojnost drugi veji oblatil; 2. če nI na voljo primernih sodnih standardov za odločitev o zadevi; J če obstoji nujnost Ktkojinje uporabe takSne politične presoje, ki očitno prijuida nesodnl diskreciji; 4 če sodliče ne zmore razsoditi o zadevi brez istočasnega izkazovanja nes/miiovanja do ostalih vej oblasti; 5 če obstoji močna Cnenavadna ") potreba ¡to spoštovanju obstoječe politične odločitve; (t če obstaja ¡totencialna nevarnost 1osramotuve" Masti z večjim Številom odločitev (različnih vej oblastij o Isti zadevi. Če sodliče ne ugotovi obstoja vsaj enega od omenjenih iestih elementov, potem nI ovire za sodno odločanje v takSni zadevi.
"Daje u/tomba ¡travnih načet s strani ustavnega sodiiča zares pogosta, strnjeno dokazuje npr. odločba lega sodiiča z dne 5.121996 (Sr. V1197/96). v kateri se je ustavno sttdiiče, pri obravnav! moratorija na zakon o denacionalizaciji, sklicevalo kar na 11 ¡travnih načel (tu se ne spuičant v analizo tega primera oziroma v oceno, all je bilo to primerno). Sloje za naslednja načela, načelo pravičnosti, načelo pravne driave. načelo demokratične družbe, načeto delitve oblasti, načelo enakosti, načelo sorazmernosti, načelo primernosti, načeto trajnosti zakonov, načelo pravne varnosti, načelo zau/tanja v pravo In načelo razumnosti
2)	ustavno sodišče naj se pri svoji praksi ne zgleduje pretirano |>o praksi tistih ustavnih sodišč, za katere velja, da so izrazito močna po svojem položaju in pristojnostih (npr, nemško ustavno sodišče),* kajti že same ustavne in zakonske pristojnosti dajejo slovenskemu ustavnemu sodišču relativno veliko moč;
3)	ustavno sodišče naj se v čim večji meri izogiba sugestivnih obrazložitev svojih odločb, s čimer zakonodajalcu ali drugim subjektom bolj ali manj odkrito ponuja rešitve za ureditev določenih razmerij (to lahko namreč pomeni nedopusten poseg v pluralizem možnosti zakonodajnega ali drugega demokratičnega pravnega urejanja družbenih razmerij).
Za konec naj poudarim, da je slovensko ustavno sodišče na splošno že dosedaj odigralo pomembno pozitivno vlogo v procesu vzpostavljanja demokracije in pravne države v Sloveniji. Zaenkrat je tudi edina pravna institucija, ki je (predvsem tudi na podlagi lastne zavzetosti in znanja) vzpostavila resničen partnerski odnos do političnih subjektov ter s tem presegla situacijo iz prejšnje ureditve, v kateri je bilo pravo v pretežni meri podrejeno politiki. Ravno zato se velja zavzeti, da ostane dejavnost ustavnega sodišča v tistih mejah, ki to partnersko razmerje ohranjajo in razvijajo, kar pomeni, da se mora ustavno sodišče odreči skušnjavi, da bi postalo "politična instanca". Le z ustreznim samoomejevanjem svoje moči, bo ustavno sodišče lahko obstalo ne le kol institucija zadnjega upanja, marveč tudi kot institucija zaupanja, kar dandanes in v prihodnje v Sloveniji nedvomno močno potrebujemo.
LITERATURA
Alivizalos. N.C. 1995. Judges as Velo Players, v: Parliaments and Majority Rule in Western Europe, ed. H. Döring, Campus Verlag - Frankfurt/St. Martin Press- New York, str. 566 in nasi.
Basta, I.K. 198-1. Politika u granicama prava, Beograd, str. 101-102.
Bugarič, H. 1995. Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija: o doktrinah pravnega interesa in političnih vprašanj. Zbornik znanstvenih razprav, I.V. let.. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 471 Bugarič, B. 1995. Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija, str. 61-64 Bugarič, B. 1995. Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija, str. 59-64. Durton, S.J. 1985. An Introduction to Law and Legal Reasoning, Little, Brown and Company,
Boston - Toronto, str. 188-193-Ccrar, M. 1996. Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti. Znanstveno in publicistično
središče, Ljubljana, str. 149-152. Cerar, M. Rechisstaatlichkeit in Slowenien, v: Kechisstaatlichkcit in Europa, op.cit., sir. 243245.
Ccrar, M. 1996. Referendumsko odločanje in predstavniška demokracija, v: Pravna praksa
(priloga), št. 14, str. I-XIX. Cerar, M. 1997. Relativizem ustavnega sodišča, v: Razgledi, št. 12 z dne 11.6., str. 3. Kavoreu. L Constitutional Review in Europe - nav. po Bugarič: From to Market.... op.cit., str. 157.
'Prav nemško ustavno sodišče, na katerega prakso se večkrat sklicujejo tudi sodniki slovenskega ustavnega sodišča, velja za najmočnejše scxli.Ve v Evropi (t. liivorvu. str. 157)
Höffe, O. 1996. Vernunft und Recht. Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main. str. 258 in nasi.
Hughes, C K. 1981. Adresse*. New York 1909, str. 139 - nav. po R. Dreier: Recht - Moral -Ideologie, Studien zur Rechisthcorie, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main, str. 107.
Kristan, 1.1991. Ustavno sodišče in parlament, v. Zbornik znanstvenih razprav, let. U, Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 178.
Kristan, I. 1991. Ustavno sodišče in parlament, str. 175-188.
Kristan, I. 1996. Ustavno sodstvo v. F. Grad, L Kaučič, C. Ribičič, I. Kristan: Državna ureditev Slovenije. Č/ Ur. I. RS, Ljubljana, str. 204-211.
Kristan, L 1996. Ustavno sodstvo, str. 198-200.
Lasser, \V. 1988. The Limits of Judicial Power (The Supreme Court in American Politics), The University of North Carolina Press, Chapel Hill and London, str. 270.
Lukšič, I 1992. Politične doktrine v Ustavi Republike Slovenije, Teorija in praksa, št. 3-4, str. 305-309.
Mavčič, A. 1993. Pristojnosti ustavnih sodišč in drugih organov ustavnosodne kontrole (primerjalni pregled), Pravna praksa, št. 2.
Pavčnik, M. 1991. Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba. Ljubljana, str. 88-94.
Pavčnik, M. 1997. Razumevanje temeljnih (človekovih) pravic, v. Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 89-90.
Perenič, A. 1981. Relativna samostojnost prava. Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana, str. 89-103.
Ribičič, C. 1986. Ustavno sodišče SR Slovenije, v: M. Strobl, I. Kristan, C. Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije, Ljubljana, str. 379-382.
Sartori, G. 1994. Comparative Constitutional Engineering, An Inquiry into Structures, Incentives and Outcomes. MacMillan Press, Londn, str. 202.
Steiner. J. 1991: European Democracies, Longman. New York - London, str. 152.
Sunstein. C.R. 1996. Legal Reasoning and Political Conflict, Oxford University Press, New York - Oxford, str. VIII.
Sunstein, C.R. 1997. The Legitimacy of Constitutional Courts: Notes on Theory and Practice, v: Fast European Constitutional Review, let. 6, št. 1, str. 62-62.
Toš, N. 1996. Zaupanje v demokratični sistem, v: Teorija in praksa, št. 4, Ljubljana, str. 652.
Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi. Ur. I. RS, št. 15/94.
Zakon o ustavnem sodišču, Ur.l. RS. St. 15/94.