Akti simpozija / Acts of the Conference PREVENTIVNA ARHEOLOGIJA PREVENTIVE ARCHAEOLOGY Ljubljana, 12.–13. januar 2012 / Ljubljana, 12th–13th January 2012 Mestni muzej, Ljubljana / City museum, Ljubljana Uredil / Edited by Bojan Djurić Ljubljana, december 2012 Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, številka 29-2, leto 2012. Posebna številka. Odgovorna oseba izdajatelja: Bojan Djurić, predsednik SAD. Uredništvo: Matija Črešnar (glavni urednik), Robert Erjavec, Boštjan Laharnar, Tina Milavec, Gašper Rutar, Manca Vinazza. Izdajateljski svet: Matija Črešnar, Marjeta Šašel Kos, Boštjan Laharnar, Tina Milavec, Predrag Novaković, Peter Turk, Milan Sagadin. Uredil: Bojan Djurić. Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, p.p. 580, SI-1001 Ljubljana (01 241 15 58). Grafična zasnova: Ranko Novak. Naslovnica: Nives Spudić. Jezikovni pregled: Martina Rotar (slovenščina), Andreja Maver (angleščina). Stavek: Nives Spudić. Tisk: Littera picta d.o.o. Naklada: 100 izvodov. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Imetniki moralnih in avtorskih pravic so posamezni avtorji. Pripravo za tisk je finančno podprlo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije. 7 From Vilnius to Ljubljana. Changes in the preventive archaeology in Slovenia Od Vilniusa do Ljubljane. Spremembe v slovenski preventivni arheologiji Bojan Djurić 15 Struktur und Aufgaben der Abteilung f Archäologie des Bundesdenkmalamtes Organiziranost in naloge Oddelka za arheologijo Zvezne spomeniške službe Martin Krenn 25 Preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov Preventive protection of archaeological remains in the procedures of preparing National spatial plans Helena Štih 37 Preventivna arheologija v postopkih načrtovanja občinskih prostorskih aktov Preventive archaeology in the procedures of preparing local spatial planning acts Barbara Mlakar 51 Vključevanje preventivnega varstva arheološke dediščine pri pripravi prostorske dokumentacije Integration of preventive protection of archaeological heritage in the preparation of spatial documentation Barbara Likar, Mojca Novak 55 Strokovna komisija za arheološke raziskave. Informativna analiza vlog v letih 2010 in 2011 Expert commission for archaeological investigations. Brief analysis of applications in 2010 and 2011 Danijela Brišnik, Mihela Kajzer Cafnik 65 Preventivna arheologija in Center za preventivno arheologijo Preventive archaeology and Centre for Preventive Archaeology Barbara Nadbath, Gašper Rutar 74 Program simpozija The position of archaeology in Europe has changed fun­damentally in the past three decades. We can be quite certain that the adoption of the European Convention on the Protection of the Archaeological Heritage – also known as the Valletta Convention or the Convention of Malta in 1992 – will, in future, be considered to have been a watershed in the development of European ar­chaeology. The Valletta Convention defines a standard for the way in which European states should manage their archaeological heritage and also provides a frame of reference in this regard. It has placed archaeology – which used to be, in the main, an academic discipline – firmly in the world of spatial planning, contracting and public decision-making, unsurprisingly to the distress of some of its practitioners. Exactly how much change has in fact occurred depends partly on the way in which the Valletta Convention has been implemented in the various countries which have embraced it. There are differences between fully or part­ly commercialized systems and those where archaeology has remained mostly a state monopoly. But the basic change has been the same all over Europe. In all Euro­pean countries, academic practitioners are now a minor­ity compared to those working in archaeological heritage resource management. In addition, virtually all archaeo­logical fieldwork – also in non-commercialized systems – is now being done under contract and little remains of the once dominant systems that depended mostly on pub­lic financing through research funds. Partly as a result of this, there are widespread concerns about its relevance if not indeed its basic quality. At the same time, resources for archaeology in general have risen to unprecedented levels, the in situ conservation of archaeological sites has in many cases become a realistic option, and public interest has risen enormously (W. Willems). The Slovenian Archaeological Society and the Associa­tion of Conservators of Cultural Heritage of Slovenia or-ganised this meeting with the aim of taking a closer look at the situation of preventive archaeology in the neigh-bouring countries of the region, with which Slovenia shared a common history for quite a long time; but also to open the possibility of informing and being informed about the important changes that occurred or are occur­ring in each of these countries. We have most cordially welcomed guests from Austria (dr. Martin Krenn), Hungary (dr. Katalin Bozi Ernyey) and Bosnia and Herzegovina (dr. Amra Hadžimuhamedović, Zijad Halilović and Bedrudin Nurikić) and regretted the absence of our colleague from Croatia (Zoran Wiewegh) that was due to the preparation of the new Croatian Bud­get Implementation Act. We sincerely hope that the reader will find the papers and the discussions in them useful and inspiring. Bojan Djurić From Vilnius to Ljubljana. Changes in the preventive archaeology in Slovenia Od Vilniusa do Ljubljane. Spremembe v slovenski preventivni arheologiji © Bojan Djurić Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, bojan.djuric@ff.uni-lj.si Abstract: The concept of preventive archaeology was defined in 1992 in the La Valetta Convention, which Slovenia signed in 1996 and ratified and enforced in 1999, though not completely implemented into the national legislation. The then new Cultural Heritage Protection Act, adopted in January 1999, did not comprise the new European standard for the management of the archaeological heritage that put archaeology firmly in the sphere of spatial planning, contracting and public decision-making. In this Act,different concepts of „conservation“, „protection“ and „preservation“, used in the European heritage discussions and legislations in the seventies and eighties, were still covered by the one and only concept of protection – meaning „taking care of monuments“. Confronted with a major development proposal of the new motorways in the early nineties, the national heritage service in Slovenia demanded that the compulsory Environmental Impact Assessment, implemented in the national legislation by the new Environmental Protection Act only in 1993, should also comprise the assessment of the impact on archaeological heritage. Only on this basis was it possible to prepare a strategy for the archaeological assessment of the territory under development and organize all the necessary activities that followed the assessment phase. The assessment results opened two very important questions for the archaeological heritage management in Slovenia; firstly, how to improve the long-existing national protected sites inventory used for all planning legislation, which proved to be biased and extremely incomplete, and secondly, how to reconcile the compulsory planning procedure with its strict schedule with the archaeological assessment results in terms of avoiding as much as possible the ex situ preservation of newly detected sites. Due to the monopoly on excavation, which proceeded from the Heritage Protection Acts of 1981 and 1999, the Heritage Service in the Slovenian motorway project functioned partly as a contractor, but mostly as a middleman between the developer and the excavators, outsourcing its executive duties simply because of the size of the work that exceeded its capabilities. The solution adopted showed that in the face of the large-scale development projects, its organizational structure was no longer adequate. It also showed that new forms of organization should be considered and adequate changes made, not only regarding the executive duties, but also the separation of administrative and executive duties. These changes should comprise the following requirements: reorganisation of its structure accepting new organisational concepts, separation of administrative and executive duties concerning archaeological heritage, adoption of the principle of diverting through planning against rescuing through excavation, systematic funding of spatial assessment and standardization of investigation methods and techniques including the question of quality control. Izvleček: Koncept preventivne arheologije je definirala evropska konvencija iz La Valette, ki jo je Slovenija podpisala leta 1996 in ratificirala leta 1999, čeprav ni bila v celoti vključena v nacionalno zakonodajo. V januarju istega leta sprejeti novi Zakon o varstvu kulturne dediščine ni vseboval novega evropskega standarda za upravljanje arheološke dediščine, ki je postavil arheologijo trdno v področje prostorskega planiranja, pogodbenega dela in javnega odločanja. V tem zakonu je samo en in edini pojem „varovanja“, razumljen kot „skrb za spomenike“, zajel različne pojme “konserviranja“, „varovanja“ in „ohranjanja“, ki so bili sicer uporabljani v evropskih diskusijah in zakonodajah v sedemdesetih in osemdesetih letih. Soočena z velikim razvojnim projektom izgradnje avtocest v zgodnjih devetdesetih letih je državna spomeniška služba zahtevala, naj obvezna Celovita presoja vplivov na okolje, sprejeta v nacionalno zakonodajo z novim Zakonom o varstvu okolja šele leta 1993, vsebuje tudi oceno vpliva na arheološko dediščino. Šele na tej osnovi je bilo mogoče pripraviti strategijo za arheološko presojo prostora za izgradnjo in organizirati vse potrebne aktivnosti, ki so sledile fazi presoje. Rezultati presoje so sprožili za upravljanje z arheološko dediščino v Sloveniji dve zelo pomembni vprašanji: 1 - kako izboljšati kakovost registra zavarovanih najdišč, uporabljanega za vso plansko dokumentacijo, ki se je izkazal za pristranskega in nepopolnega, in 2 - kako uskladiti obvezno proceduro načrtovanja z njenim striktnim zaporedjem, z rezultati arheološke presoje, da bi se kar najbolj izognili ohranjevanju novoodkritih najdišč ex situ. Zaradi monopola nad izkopavanji, ki je izhajal iz Zakonov o varovanju dediščine iz let 1981 in 1999, je spomeniška služba delovala v avtocestnem projektu deloma kot pogodbena stranka, večinoma pa kot posrednik med investitorjem in izkopavalci. Zaradi prevelikega obsega del je bila primorana svoje izvedbene funkcije prenesti na zunanje izvajalce, kar je pokazalo, da je pri velikih razvojnih projektih njena struktura neustrezna. Pokazala se je zato potreba po razmisleku o novih organizacijskih oblikah ter ločitvi administrativnih od izvedbenih nalog. Te spremembe bi morale upoštevati naslednje zahteve: reorganizacijo strukture Službe s sprejetjem novih organizacijskih konceptov, ločitev administrativnih in izvedbenih nalog, povezanih z arheološko dediščino, sprejetje načela odvračanja skozi načrtovanje proti reševanju z izkopavanji, sistematično financiranje prostorske presoje in standardiziranje raziskovalnih metod in tehnik z nadzorom kakovosti vred. Vse te zahteve so bile med konservatorji obširno prediskutirane in posledično vključene v novi Zakon o varstvu kulturne dediščine, sprejet leta 2008. Ta zakon postavlja slovenski model preventivne arheologije v tisto kategorijo, v kateri delujejo tržni zakoni samo takrat, kadar je kakovost dela preverljiva. V tem modelu velik del aktivnosti, predvsem vse arheološke preglede, povezane s All these requirements were discussed at length among the conservators and subsequently incorporated in the new Cultural Heritage Protection Act adopted in 2008. The latter puts the Slovenian model of preventive archaeology into the category in which market principles operate only when the quality of the work is ascertained. In this model, a large part of activities, above all the archaeological assessing activities, tied to the preparation of the national development plans, are controlled by the State through the new Centre for Preventive Archaeology. Keywords: preventive archaeology, motorways, assessment, heritage management, reorganisation The European Preventive Archaeology Project (EPAC), born within the European Heritage Network of the Coun­cil of Europe (HEREIN), organized a meeting in Vilnius between 16 and 18 December, 2004, with its papers pub­lished in 2007 and immediately accessible on the web (www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/heritage/Archeolo­gie/EPreventiveArchwebversion.pdf). The basic idea of the meeting was to provide an overview of the different solutions adopted by different European countries in the face of the destructive activities brought about by the requirements of economic development that were rapidly wiping out many archaeological sites. There was a general consensus at the meeting that the only pos­sible way for reconciling contradictory requirements, namely territorial and economic development, on one hand, and preservation of archaeological heritage, on the other, was through preventive archaeology, the concept of which was defined in 1992 in the La Valetta Conven­tion (see Willems 2007). At the meeting, I had the privilege of presenting the situ­ ation in Slovenia (Djurić 2007), then deeply affected by the processes initiated by the construction of the motor­way network. The year 2004 marked ten years of archaeological inves­tigations in the motorways project and by then it became clear to all involved in the archaeological heritage ser­vice in Slovenia that a fundamental reform of the service was needed to cope with the large development projects on either a national or a regional scale. Slovenia signed the La Valetta Convention in 1996 and ratified and enforced in 1999 (5 May / 8 September), though it was not completely implemented into the na­tional legislation. The new Cultural Heritage Protection pripravo državnih protorskih načrtov, nadzoruje preko novega Centra za preventivno arheologijo država. Ključne besede: preventivna arheologija, avtoceste, upravljanje z dediščino, reorganizacija Act was actually adopted just a few months earlier, on 28 January 1999, but, strangely enough, did not comprise the new European standard for the management of the ar­chaeological heritage that put archaeology firmly in the sphere of spatial planning, contracting and public deci-sion-making. In the new Act, different concepts of „con­servation“, „protection“ and „preservation“, used widely (and exactly) in the West European heritage discussions and legislations in the seventies and eighties, were still covered by the concept of protection – meaning „taking care of monuments“, deriving from the German concept of Denkmalpflege (I will not elaborate on the historical roots for such a decision here). „This is, of course, the oldest form of dealing with the material remains of the past, setting sites, monuments, or objects apart as some­thing special and giving them legal status,“ stated Willem Willems in an overview of the European archaeological resource management, presented to the American profes­sional public in 2010 (Willems 2010, 212–213). Using this concept, the authors of the 1999 Heritage Protection Act in Slovenia (I presume no archaeologist was includ­ed though some were consulted) clearly showed that they were not acquainted with the important conceptual shift that took place in the heritage discussions in the West in the last decades of the twentieth century. The environmental movement, which started in the sixties, resulted in the green debate and the recognition that the world’s natural and cultural resources were in danger. This became the basis for the birth of archaeological heritage or „resource“ management in the modern sense, and archaeo­logical monuments, in the sense of „movable as well as immovable parts“ of cultural heritage, were no longer seen primarily as objects of study, but as cultural resources to be of use and benefit in the present and the future. The con­cept of „care and protection of monuments“ has been replaced by the management of archaeological resources, which cannot be achieved by considering them in isola­tion; it has to be done in the context of their landscapes and therefore on a regional scale, but also in the context of the planning process. These debates made it increasingly clear that „rescue“ or „salvage“ excavations were, in fact, the result of failing to plug archaeology into the decision-mak­ing in the land-use planning process. It was this develop­ment that has led to the adoption of the above-mentioned Convention of Malta in 1992, in which this principle was embedded (Willems 2001, 85). It is possible to ascertain, going through the articles pub­lished in the eighties and early nineties in the Slovenian professional journals (mainly in Varstvo spomenikov), that Slovenian archaeologists responsible for archaeo­logical heritage management in that period simply did not detect the conceptual shift leading to the La Valletta Convention. The only exception was an article written by the then young archaeologist Marko Stokin (1993), who discussed the European Community legislation on environmental impact assessment and its consequences for the management of archaeological heritage; the arti­cle passed by more or less unobserved. It is therefore not surprising that we see the Slovenian ratification of the La Valletta Convention desired and backed not by archae­ologists, but by an art historian occupying top position in the heritage protection service. It is also clear that no conceptual or theoretical debate (deserving such label) existed among archaeologists-conservators, who were primarily occupied with political, legal, administrative and technical issues (e.g. Curk 1995). In the „pure-research“ sector of that time, on the other hand, in which archaeology was always understood as an activity of discovering and interpreting material remains from the past, methods and techniques that had been de­veloped in the archaeological assessment projects abroad (mostly of British origin) were largely tested, adopted, adapted and subsequently developed (Arheo journal). This had almost no impact on the conservators field ac­tivities, largely dominated by so-called protective exca­vations (known otherwise as rescue excavations). This fact alone shows that a gap existed between the academic research, on one side, and the heritage protection and management, on the other. Confronted with a major development proposal of the new motorways in the early nineties, the national heri­tage service demanded that the compulsory Environ­mental Impact Assessment (EIA), implemented in the national legislation by the new Environmental Protection Act only in 1993 (in EU in 1985), should also comprise the assessment of the impact on archaeological heritage. Only on this basis was it possible to prepare a strategy for the archaeological assessment of the territory under development and organize all the necessary activities that followed the assessment phase. The strategy was worked out by a group of archaeologists familiar with the assessing techniques and procedures (i.e. not from the heritage service) and acknowledged by a newly formed coordinative body known as the Archae­ological Group for Slovenian Motorways (Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije – SAAS), composed mainly of conservators from the then independent seven regional heritage protection institutes. The initial scepticism, present among the conservators, over the success of the assessment techniques used on the territory that was considered, in terms of archaeological remains, very well-known, was swept away by a great number of newly detected sites. In connection with this, three points need to be stressed; firstly, the motorways were planned so as to avoid all known archaeological sites, secondly, only the territory where construction works were planned was to be assessed and thirdly, the assessment process was aimed only at verifying the presence/absence of archaeological sites. The assessment results opened two very important questions for the archaeological heritage management: 1 - how to improve the long-existing national pro­tected sites inventory (so-called Heritage Registerat the Ministry of Culture /now Ministry of Education, Sci­ence, Culture and Sport) used for all planning legislation, which proved to be biased and extremely incomplete, and 2 - how to reconcile the compulsory planning proce­durewithitsstrictschedulewiththearchaeological assessment results obtained through the EIA in terms of avoiding as much as possible the ex situ preservation (to use politically correct terminology) of newly detected sites. In my opinion, the answer to the first question was and still is simple enough: there should exist a long-term pro­active strategy for archaeological assessment of the more or less endangered parts of the national territory related to the inventarisation (and not only registration) of sites and their evaluation in the context of the landscape and the on-going land-use planning process. For now, such a strategy is non-existent. The answer to the second question seems more diffi­cult. For many different reasons, the prevailing opinions in Europe today are that rescue excavations should be the last resort and that, through the planning process, it should be possible to avoid as much excavation as pos­sible. The on-going European debate on to dig or not to dig and The role of the archaeological excavation in the 21st century (Archaeological Dialogues 2011) is mainly a reaction to the drastic increase in the number of excava­tions in the last decades and their poor achievements in terms of publishing the results. The Slovenian motorway project was defined entirely prior to the archaeological assessment, whereby it was clear from the beginning that all the newly detected sites had to be excavated in full. It became apparent that the assessment results should have been entered into the planning process at a much earlier stage. In view of this, the answer to the second question is quite obvious – the results (possibly archaeologically evalu­ated) should enter the spatial planning process as early as possible. This, however, does not at all mean that the need for excavations will be avoided completely. The rescue excavations of the motorway project, on the 170 new sites, took place between 1995 and 2008. They initially engaged almost all the public institutions responsible for archaeology, which were slowly substi­tuted by newly formed private companies, a phenomenon known not only in Slovenia, but all over Europe. Due to the monopoly on excavation, which proceeded from the Heritage Protection Acts of 1981 and 1999, the Heritage Service functioned partly as a contractor, but mostly as a middleman between the developer and the excavators, outsourcing its executive duties simply because of the size of the work that exceeded its capabilities. The solution that the heritage service adopted in this case showed that in the face of the large scale development projects, its organizational structure was no longer ad­equate. It also showed that new forms of organization should be considered and adequate changes made, not only regarding the executive duties, but also the separa­tion of administrative and executive duties. Another aspect of the monopoly status of the heritage service regarding rescue excavations in the eighties, nineties and later was its failure to adequately publish the results of the excavations or to publish them at all, with the argument of inadequate funding. The publishing effectiveness and arguments were very much the same with archaeologists from the private sector engaged in the rescue excavations. Such a situation, however, made it impossible to control the quality of the work done, which was inspected by appointed supervisors only once or twice during the fieldwork phase. All archaeological investigations required a compulso­ry permit, which was issued by the acting minister and which named a supervisor. The permit did not, however, in any way regulate the conclusion of the investigation, which was understood exclusively as field research. This omission can only be understood when viewed from the historic perspective. The permits were introduced for academic excavations only, in which the research-driven motive guaranteed the quality of the execution and the publication of the results. In the absence of this motive – and the first rescue excavations in principle had no such motive – the quality of the execution and the publishing of the results depended solely on private decisions. The same situation was also discernible in contract archaeology. There were as yet no thorough analyses of the quality of the past rescue excavations performed, wherefore I use my personal experience in publishing the motorway excavation reports to state that the quality of the inves­tigations differs enormously between archaeologists re­gardless of their professional background. This opens the question of quality control, something rather new in Slovenian preventive archaeology. ThelastissueIwouldliketodiscussbrieflyinthiscontext is the question of site archives. In practice, site archives produced by the rescue excavations from the eighties on­wards were accumulated for the most part in the Institute for the Protection of Cultural Heritage, following a long and deeply-rooted conviction that a site archive belongs to the excavator. These archives are waiting there to be pub­lished and moved to the appropriate museums, though the general impression is that nobody cares much about them. The site archives produced in the motorway project fol­lowed the same pattern, with some museums refusing to accept them because of the lack of available storing fa­cilities. But since their publishing is progressing, they are also being transferred to the appropriate museums. We may say that the unexpected quantity of the new site archives simply threw new light on an old problem that was never confronted adequately. The experiences ac­cumulated in the motorway project (which were similar to those in other European countries) led me to express, in my Vilnius presentation, the urgent need for a major change in the national archaeological Heritage Service. This change should comprise the following requirements: - reorganisation of its structure accepting new organisa­tional concepts, - separation of administrative and executive duties concerning archaeological heritage, - adoption of the principle of diverting through planning against rescuing through excavation, - systematic funding of spatial assessment and - standardization of investigation methods and tech­niques including the question of quality assurance. All these requirements were discussed at length among the conservators and, during the preparation of the new Cul­tural Heritage Protection Act adopted in 2008, suggestions proceeding from these discussions were presented to its authors.Ifwelookatthesolutionsfinallyintegratedinthe new Act, we see that the first and second requirements, namely reorganisation and separation of duties, were inte­grated in Articles 83 to 85. These made possible the cre­ation, within the Conservation Centre, of the new Centre for Preventive Archaeology (CPA) entrusted with the ex­ ecutivedutiesofchieflyassessingcharacterandseparated from the conservation duties of studying, interpreting and evaluating archaeological heritage. At the same time, Ar­ticles 3 and 33 allowed archaeological investigations to be conducted by all authorised persons. The third require­ment was integrated in Articles 73 to 80 regarding the heri­tage protection in development plans, especially in Article 80. The fourth requirement was integrated in Article 34 thatdefinedthefinancingofthepreliminaryinvestigation, while the fifth requirement was left to be formulated in the dependant executive act of this legislation, namely the Regulations for Archaeological Investigation, now in its final phase of preparation. In the latter, three main issues will be regulated: - who may conduct archaeological investigation, defin­ing the formal education and experience needed for different kinds of investigation, related to the Register of Qualified Providers curated by the Ministry of Edu­cation, Science, Culture and Sport (no licensing is as yet possible in Slovenia), - how the investigation should be carried out, defining its standards and requirements as well as supervision of the field work, - when an investigation project has to be concluded, defining its time schedule and quality control of the investigation reports through peer-review system and - how the investigation archive should be organised, prepared and stored. As seen above, the Slovenian archaeological heritage management model experienced quite important changes in the last years. Preventive archaeology, understood as an important part of the archaeological heritage manage­ ment cycle, is by now backed by the adequately modified legislation and new organisational structure of the pub­lic service for the protection of immovable heritage. We may say that, through these changes, it moved from the so-called „socialist model“ as defined by Kristian Kris-tiansen (2009) in the direction of the so-called “capitalist model”. The main difference between the two models is the way in which the archaeological work is perceived – either as research on behalf of the State or as a service that can be bought and sold. Willem Willems showed this difference in a diagram (Figure 1) in which another aspect was considered, namely the wish of the State to control the quality of the archaeological work. Slovenian model enters into the first category, in which market principles operate only when the quality of the work is ascertained. It could also be illustrated by another diagram (Figure 2) by Willems showing the triangular relationship between authority, developer and archaeological contractor, where the main issue is the way in which knowledge about the past is acquired. In addition, in the Slovenian model, a large part of these activities, above all the archaeological assessing activities, tied to the preparation of the national development plans, are controlled by the State through the new Centre for Preventive Archaeology. The changes described are still quite fresh and need a lot of fine tuning and adaptations to come to life completely. One only hopes that in the volatile political environment in Slovenia conjugated with the actual economic situa­tion in Europe these changes would not suffer harmful alterations. Is archaeological work considered to be a service? YES Does the state want to control the quality of archaeological work? NO Figure 1. The organisational principles of archaeological resource management systems (after Willems, Van den Dries 2007). Slika 1. Načela organiziranosti sistemov upravljanja z arheološko dediščino (po Willems, Van den Dries 2007). permit, conditions, regulations Developer Authority Figure 2. Diagram showing triangular relationship between authority, developer and archaeological contractor (after Willems, Van den Dries 2007) Slika 2. Grafično prikazan odnos med državo, investitorjem in arheološkim izvajalcem (po Willems, Van den Dries 2007). References Archaeological Dialogues 18–1, 2011, Cambridge. CURK, I. 1995, Za razvoj delovnih metod – arheološka dediščina. – Varstvo spomenikov 35, 76–77. DJURIĆ, B. 2007, Preventive Archaeology and Archaeo­logical Service in Slovenia. – V: Katalin Bozi-Ernyey (ur.), European Preventive Archaeology. Papers of the EPAC Meeting, Vilnius 2004, Budapest, 180–186. KRISTIANSEN, K. 2009, Contract archaeology in Eu­rope: an experiment in diversity. – World Archaeology 41, 641–648. STOKIN, M. 1993, Evaluation of archaeological land­scape. – Varstvo spomenikov 34, 78–80. WILLEMS, W. 2001, Archaeological heritage manage­ ment and research. – V: Zbigniew Kobyliński (ur.), Quo vadis archaeologia? Whither European archaeology in the 21st century?, Warsaw, 83–91. WILLEMS, W. 2007, The work of making Malta: The Council of Europe’s Archaeology and Planning Com­mittee 1988–1996. – European Journal of Archaeology 10(1), 57–71. WILLEMS, W. 2010, Laws, Language, and Learning. Managing Archaeological Heritage Resources in Europe. – In: Phyllis Mauch Messenger and George S. Smith (ur.), Cultural Heritage Management. A Global Perspective, Gainesville/Tallahassee/Tampa/Boca Raton/Pensacola/ Orlando/Miami/Jacksonville/Ft. Myers/Sarasota. WILLEMS, W. in M. van den DRIES 2007, The origins and development of quality assurance in archaeology. – V: W. Willems in M. van den Dries (ur.), Quality man­agement in Archaeology, Oxford, 1–12. Struktur und Aufgaben der Abteilung für Archäologie des Bundesdenkmalamtes Organiziranost in naloge Oddelka za arheologijo Zvezne spomeniške službe © Martin Krenn Bundesdenkmalamt, Abteilung f Archäologie, Krems an der Donau, martin.krenn@bda.at Resmee: Der Ursprung der österreichischen Denkmalpflege reicht in das Jahr 1850 zurk, eine gesetzliche Regelung f den Bereich des Denkmalschutzes fand aber erst nach dem ersten Weltkrieg statt. Im Jahr 1923 trat das Denkmalschutzgesetz in Kraft, das in weiten Zen bis heute seine Gtigkeit hat. Damit wurde erstmals in Österreich eine bundesweit agierende Behde und nicht nur eine beratende Institution etabliert. Mit dem Jahr 2010 erfolgte eine einschneidende strukturelle Umstellung der archäologischen Denkmalpflege, die mit dem Ende des Jahres 2012 als abgeschlossen betrachtet werden kann und die damit zusammenhängenden Veränderungen einer ersten Evaluierung unterzogen werden. Die im Artikel angefrten Daten zeigen, dass die Neustrukturierung der archäologischen Denkmalpflege eine positive Auswirkungen hat. Durch die Einfrung von Richtlinien f archäologische Maßnahmen konnten zudem die Qualität der Grabungsdokumentationen als auch die Datensicherheit gesteigert werden. Negativ hingegen macht sich unter anderem in der derzeitigen Struktur das Fehlen eines Schatzregales f archäologische Funde und eine extrem dne Personaldecke im Bereich der archäologischen Denkmalpflege bemerkbar. Schlüsselwörter: archäologische Denkmalpflege, strukturelle Umstellung, Evaluierung Denkmalpflege in Österreich Der Ursprung der österreichischen Denkmalpflege reicht in das Jahr 1850 zurk. Am Silvestertag dieses Jahres grdete Kaiser Franz Joseph I. die „K. K. Central-Com­mission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkma­le“, die im Jahr 1853 ihre effektive Tätigkeit aufnahm. Diese Institution besaß allerdings keine eigenen gesetzli­chen Grundlagen, sondern stzte sich in ihrer Arbeit auf Verordnungen und Dekrete. Mit der Umbenennung in „K.K. Zentralkommission fr die Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histori­schen Denkmale“ im Jahr 1873 erfolgte eine Ausweitung der Aufgabenbereiche, die auch in einer Gliederung in drei Arbeitsbereiche ihren Niederschlag fand. So entstanden eine Sektion f Archivwesen, eine Sektion Kunstdenkmä­ler und eine eigene Sektion Archäologie, die auch erstmals er eigene Budgets verften. Eigene gesetzliche Rah-menbedingungen wurden wiederum nicht geschaffen. Izvleček: Začetki avstrijskega varstva kulturne dediščine segajo v leto 1850, pa je bilo zakonsko urejeno šele po prvi svetovni vojni. Leta 1923 je bil tako sprejet zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v širšem smislu velja še danes. S tem je bila v Avstriji prvič ustanovljena zvezna služba z več kot le posvetovalno vlogo. Z letom 2010 je sledila občutna organizacijska sprememba varstva arheološke dediščine, ki se je s koncem leta 2012 tudi končala. S tem pa je nastopil tudi čas za prvo oceno stanja. Podatki iz prispevka kažejo, da so imele organizacijske spremembe v varstvu arheološke dediščine pozitivne posledice, z uvedbo smernic za arheološke raziskave pa se je zvišala tudi kakovost izkopavalne dokumentacije in varnost podatkov. Kljub temu sta se pri sedanji organiziranosti kot negativni izkazali med drugim odsotnost namenskih finančnih sredstev za odkup arheoloških najdb in podhranjenost službe za varstvo arheološke dediščine. Ključne besede: varstvo arheološke dediščine v Avstriji, organizacijske spremembe, ocena stanja Mit der Jahrhundertwende entwickelte sich immer deut­licher eine schärfer profilierte Denkmalpflege, die un­trennbar mit den Perslichkeiten Alois Riegel, dem ersten Generalkonservator der Zentralkommission, und Max Dvorák verbunden ist. Als Resultat dieser Überle­gungen wurden unter dem Protektorat des Thronfolgers Franz Ferdinand 1911 das so genannte Staatsdenkmalamt sowie ein kunsthistorisches Institut innerhalb der Zent­ralkommission eingerichtet. Diese nahmen in weiten Zgen die Aufgabenbereiche des heutigen Bundesdenkmal­amtes vorweg. Eine gesetzliche Regelung f den Bereich des Denkmal­schutzes fand erst nach dem ersten Weltkrieg statt. 1918 wurde das Ausfuhrverbot f Kunstgegenstände erlassen, 1923 trat das Denkmalschutzgesetz in Kraft, das in wei-ten Zen bis heute seine Gtigkeit hat. Damit wurde erstmals in Österreich eine bundesweit agierende Beh­de und nicht nur eine beratende Institution etabliert. Rechtliche Grundlagen Die Kernkompetenz und Kernaufgabe der Denkmalpflege in jedweder fachlichen Ausrichtung (Baudenkmalpflege, archäologische Denkmalpflege, Industriedenkmale, Gartendenkmale, Klangdenkmale etc.) ist die Bewah-rung und Erhaltung der betroffenen Objekte. Der durch die gesetzlichen Rahmenbedingungen festgeschriebene Auftrag der Denkmalpflege ist im Paragraph 1 des Den-kmalschutzgesetzes (DSMG) in der derzeit gtigen Fas-sung klar formuliert: § 1. Begriffsbestimmungen, Geltungsbereich (1) Die in diesem Bundesgesetz enthaltenen Bestimmun-gen finden auf von Menschen geschaffene unbewegliche und bewegliche Gegenstände (einschließlich Überresten und Spuren gestaltender menschlicher Bearbeitung sow-ie künstlich errichteter oder gestalteter Bodenformation-en) von geschichtlicher, künstlerischer oder sonstiger kultureller Bedeutung (,,Denkmale’’) Anwendung, wenn ihre Erhaltung dieser Bedeutung wegen im öffentlichen Interesse gelegen ist. Diese Bedeutung kann den Gegen­ständen für sich allein zukommen, aber auch aus der Beziehung oder Lage zu anderen Gegenständen entste-hen. ,,Erhaltung’’ bedeutet Bewahrung vor Zerstörung, Veränderung oder Verbringung ins Ausland. (2) Die Erhaltung liegt dann im öffentlichen Interesse, wenn es sich bei dem Denkmal aus überregionaler oder vorerst auch nur regionaler (lokaler) Sicht um Kulturgut handelt, dessen Verlust eine Beeinträchtigung des öster­reichischen Kulturgutbestandes in seiner Gesamtsicht hinsichtlich Qualität sowie ausreichender Vielzahl, Viel­falt und Verteilung bedeuten würde. Wesentlich ist auch, ob und in welchem Umfang durch die Erhaltung des Denkmals eine geschichtliche Dokumentation erreicht werden kann. Von besonderer Bedeutung f die Archäologie ist § 1 des Denkmalschutzgesetzes insofern, als er im Gegensatz zu anderen Denkmalschutzgesetzen im deutschen Sprach­raum keine zeitliche Begrenzung kennt sowie mit Absatz 2 die Erhaltung eines Denkmals expressis verbis mit der geschichtlichen Dokumentation verknft. Neben den allgemeinen Bestimmungen, wie § 3 und § 5, in denen die Unterschutzstellung bzw. Veränderung oder Zerstung eines Denkmals geregelt werden, sind die Paragraphen 8 bis 11 dezidiert der Archäologie gewidmet. In § 8 ist eine Meldepflicht von Zufallsfunden mit Berksichtigung der besonderen Gefährdung durch Veränderung, Zerstung oder Diebstahl innerhalb eines Werktages geregelt, wobei der Finder, der Eigenter des Grundstkes, ein allfälliger Bauberechtigter, der Mieter oder der Pächter des konkreten Grundstkteiles sowie im Falle einer Baufrung auch der tlich verant­wortliche Bauleiter als meldepflichtige Personen defini­ert sind. § 9 sieht vor, dass nach einer erfolgten Meldung der Zustand der Fundstelle und der aufgefundenen Gegen­stände bis zum Ablauf von ff Werktagen unverändert zu belassen ist, wenn nicht ein Organ des Bundesdenk­malamtes oder ein vom Bundesdenkmalamt Beauftragter diese Beschränkung zuvor aufhebt oder die Fortsetzung von Arbeiten gestattet. Die aufgefundenen Bodenden­kmale unterliegen automatisch ab Abgabe der Fund-meldung bis zu sechs Wochen den Beschränkungen des Denkmalschutzgesetzes. Innerhalb dieser Frist hat das Bundesdenkmalamt zu entscheiden, ob es sich bei der Fundstelle um ein Denkmal handelt bzw. welche Maß­nahmen zu treffen sind, wobei im Falle einer positiven Entscheidung einem Rechtsmittel gegen diesen Bescheid keine aufschiebende Wirkung zu kommt. Weiters ist in § 9 geregelt, dass Finder, Eigenter oder unmittelbare Besitzer des Fundgrundstückes verpflichtet sind, die Funde dem Bundesdenkmalamtes befristet auf längstens zwei Jahre zur wissenschaftlichen Auswertung und Do-kumentation zur Verfung zu stellen. Darer hinaus ist das Eigentumsrecht am Fundmaterial in Paragraf 10 des Denkmalschutzgesetzes geregelt. Im Gegensatz zu den meisten europäischen Ländern erfolgt hier allerdings keine Regelung im Sinne eines Schatzregals, sondern es ist eine Hälfte Teilung des Fundes zwischen Finder und Grundbesitzer vorgesehen (Paragrafen 399 und 400 des Allgemeinen bgerlichen Gesetzbuches – Schatzpara-graph). Nachforschung durch Veränderung der Erdoberfläche bzw. des Grundes unter Wasser (Grabung) und sonstige Nachforschungen an Ort und Stelle zum Zwecke der Entdeckung und Untersuchung beweglicher und unbe­weglicher Denkmale unter der Erd- bzw. Wasserober­ fläche dürfen nach Paragraf 11 nur mit Bewilligung des Bundesdenkmalamtes vorgenommen werden. Derartige Bewilligungen knen nur an (physischen) Personen erteilt werden, die ein einschlägiges Universitätsstudi­um absolviert haben und msen sich auf ein konkretes Grabungsvorhaben beziehen. Diese Bewilligungen k­nen seitens des Bundesdenkmalamtes mit Einschrän­ kungen, Auflagen und Sonderregelungen erteilt werden. Dem Bundesdenkmalamt ist nach Abschluss der Grabun-gen ein umfassender Bericht mit allen zur anschaulichen Darstellung notwendigen Zeichnungen, Plänen, Fotos und sonstigem Dokumentationsmaterial vorzulegen. Darer verbietet Paragraf 11 die Verwendung von Metallsuch­geräten auf Grundstken die unter Denkmalschutz ste-hen, ausgenommen die Nutzung dieser erfolgt im Zuge von bewilligten Grabungsprojekten. Struktureller Wandel im 21. Jahrhundert Mit dem Jahr 2010 erfolgte eine einschneidende struk­ turelle Umstellung der archäologischen Denkmalpflege in Österreich. Lag bis dahin der Schwerpunkt der den- kmalpflegerischen Arbeit auf der Durchführung von Grabungen durch die Mitarbeiter des Denkmalamtes selbst, so wurde ab diesem Datum der Fokus auf den Bereich des „Denkmalmanagements“ im weitesten Sinne gerichtet. Durch die Konzentration der Abteilung auf die eigenen Kernkompetenzen wie Erhaltung des Denkmalbestandes, bessere Nutzung der behdlichen Steuermechanismen, Qualitätssicherung oder serviceori­entierte Beratung von Bauherren sowie eine angestrebte flächendeckende Betreuungssituation waren eine Reihe von strukturellen Anpassungen zur Erflung der ambi­tionierten Vorgaben notwendig. Am offensichtlichsten manifestierten sich diese Änderungen in der Schaffung von den einzelnen Landeskonservatoraten zugeordneten „archäologischen Gebietsbetreuer /-innen“ sowie in der Auslagerung der „praktischen Denkmalpflege“ in den kommerziellen Bereich (Grabungsfirmen). Flankierende Schritte, unter anderem die Erstellung von bindenden Richtlinien f archäologische Maßnahmen, mussten in den Jahren 2010–2012 gesetzt werden, um den Para-digmenwechsel mlichst ohne grere Brhe in der denkmalpflegerischen Arbeit durchführen zu können. Mit Ende 2012 kann diese strukturelle Umstellung als abgeschlossen betrachtet werden und die damit zusam­menhängenden Veränderungen einer ersten Evaluierung unterzogen werden. Denkmalbestand Im Zuge der Landesaufnahme konnten mit Stand 2010 im Bundesgebiet 19.550 Fundstellen in eine Datenbank inventarisiert werden (Abbildung 1). Basierend auf dies-er, bislang noch nicht 100 % vollständigen Erfassung, kann von einer archäologischen Denkmallandschaft aus­gegangen werden, die - je nach Rechenmodell - zwischen 100.000 und 200.000 Fundstellen umfasst. Davon lie- Abbildung 1. Bekannte archäologische Fundstellen in Österreich (Stand 2010). Grafik: M. Krenn. Slika 1. Evidentirana arheološka najdišča v Avstriji (stanje 2010). Grafika: M. Krenn. gen 37 % im Bundesland Niederterreich, gefolgt von Oberterreich mit 18% und der Steiermark mit 17 %. Die herausstechende Situation in Niederterreich ist ein­erseits durch die historisch gewachsene Forschungstradi­tion in Niederterreich zu erklären. Neben zahlreichen Heimatforschern, die bereits ab dem 19. Jahrhundert in weiten Gebieten Niederterreichs tätig waren, lagen die Forschungsschwerpunkte zahlreicher Mitarbeiter/-innen des Institutes f Ur- und Frgeschichte der Universität Wien sowie der Prähistorischen Abteilung des Naturhis­torischen Museum, teilweise auch aus logistischen Gr-den, in Niederterreich. Andererseits handelt es sich um das flächenmäßig größte Bundesland in Österreich, dass sowohl von seiner besonderen topographischen als auch Abbildung 2. Unter Denkmalschutz stehende Objekte in Österreich (Stand 2012). Grafik: M. Krenn. Slika 2. Zaščitene enote dediščine v Avstirji (stanje 2012). Grafika: M. Krenn. Abbildung 3. Fundstellen unter Denkmalschutz in Österreich (Stand 2010). Grafik: M. Krenn. Slika 3. Zaščitena arheološka najdišča v Avstriji (stanje 2012). Grafika: M. Krenn. seiner geopolitischen Situation eine Sonderstellung in Österreich einnimmt. Betrachtet man im Vergleich die Gesamtanzahl unter Denkmalschutz stehender Objekte in Österreich – Boden- und Baudenkmale – ergibt sich mit Stand Ende 2012 eine Zahl von 36.955, wobei auch hier Niederterreich mit knapp einem Drittel aller Denkmale aus der Statistik her-aus sticht (Abbildung 2). Die durchaus beachtliche Zahl aller denkmalgeschzten Objekte muss allerdings f den archäologischen Bereich deutlich relativiert werden. Denn nur 2% dieser Objekte sind ober- oder untertägige archäologische Fundstellen (798 mit Stand 2010) (Abbil-dung 3 und 4). Dieses Ungleichgewicht bei unter Denk­malschutz stehenden Objekten kann – partiell – durch die Abbildung 4. Vergleich der unter Denkmalschutz stehenden Baudenkmale mit archäologischen Denkmalen. Grafik: M. Krenn. Slika 4. Primerjava med zaščiteno stavbno dediščino in zaščiteno arheološko dediščino. Grafika: M. Krenn. Abbildung 5. Organisationsstruktur der Abteilung für Archäologie des Bundesdenkmalamtes. Grafik: M. Krenn. Slika 5. Organizacija Oddelka za arheologijo Zvezne spomeniške službe. Grafika: M. Krenn. gesetzlichen Regelungen bei Unterschutzstellungen erk­lärt werden. Im Durchschnitt umfassen archäologische Fundstellen deutlich mehr Grundstke als Objekte der Baudenkmalpflege und da für jedes Grundstück im Ver­fahren der Beleg bzw. die wissenschaftliche Wahrschein­lichkeit f das Vorhandensein eines archäologischen Denkmals erbracht werden muss, gestalten sich die Ver­fahren im Bereich der Archäologie deutlich aufwendiger. Zusätzlich erschwerend kommt neben einem eklatanten personellen Mangel der Abteilung f Bodendenkmale der Wegfall des Paragraf 2 DMSG mit 2012 hinzu. Du-rch diesen Paragrafen standen bis dahin alle im Besitz einer Gebietskperschaft bzw. kirchlichen Einrichtung befindlichen Objekte ex lege unter Denkmalschutz. Die damit in Zusammenhang stehende Paragraf 2a Verord­nung sah eine listenmäßige Überfrung der betroffenen Objekte in den Denkmalschutz vor. F den Bereich der Baudenkmalpflege erfolgte dies auch in großen Zügen, f die Archäologie jedoch nur zu einem sehr geringen Prozentsatz. Kompensiert wird dieser Mangel durch die Eintragung von archäologischen Fundzonen in die Flächenwidmungspläne der Bundesländer. Dennoch wird es eine der Kernaufgaben der nächsten Jahre sein, im Bereich der Unterschutzstellungen den gegebenen Nachholbedarf auszugleichen. Struktur Personell ist die Abteilung f Archäologie mit insgesamt 15 Personen ausgestattet (Stand Ende 2012) (Abbildung 5). Dies umfasst den Abteilungsleiter, drei Personen im Sekretariat, eine Person f den Bereich Publikationen, zwei Posten f die archäologische Denkmalforschung, von denen allerdings ein Posten seit längerem nicht besetzt ist, sowie neun Gebietsbetreuer/-innen. Ergän­zend anzumerken ist, dass die Gebietsbetreuer/-innen f die Steiermark und Tirol nur halbtägig besetzt sind. Zur Entschärfung der Situation wird derzeit extern Per­sonal zugekauft (Gebietsbetreuung Niederterreich 30 Wochenstunden, Landesaufnahme und Archiv/Depot je 20 Wochenstunden). Hinzu kommt ein der Abteilung f Konservierung und Restaurierung zugeordneter archäol­ogischer Restaurator. In der derzeitigen Organisationsstruktur werden von der Abteilungsleitung alle zentralen Aufgaben f die archäol­ ogische Denkmalpflege übernommen. Hierbei handelt es sich um die abteilungsinterne Planung, Budgetierung, Beauftragung, Steuerung und Standardisierung von Vorgän-gen sowie um die Abfertigung von Bescheiden. Darer hinaus liegen die Koordination von Umweltprungsver­fahren und die interne und externe Kommunikation mit an-deren Behrden und Institutionen im Wirkungsbereich der Abteilungsleitung. Die archäologische Denkmalforschung ist f die Landesaufnahme und die Unterschutzstellun-gen bzw. Kontrolle von Unterschutzstellungen zuständig. Eine weitere zentrale Aufgabe bernimmt der Fachbereich Publikationen, der fr sämtliche Schriften der Abteilung (Fundberichte, Materialhefte, Sonderhefte), f die interne Gestaltung der Öffentlichkeitsarbeit (Homepage etc.) als auch fr die grundsätzliche Erfassung von Fundberichten verantwortlich zeichnet. Die Gebietsbetreuer/-innen dienen in ihren jeweiligen Bundesländern als Erstansprechpartner fr alle Parteien (Bauherrschaften, Archäologen/-innen, Sammler etc.) als auch f die Kollegen/-innen an den entsprechen-den Landeskonservatoraten. Darer hinaus sind sie f die Vorbereitung von Bewilligungen nach dem Denk­malschutzgesetz, Fderansuchen, Kontrolle archäologis­cher Maßnahmen und den entsprechenden Berichten und Dokumentationen verantwortlich und dienen ebenfalls als „Feuerwehr“ bei allen akut auftretenden Problemfällen. Richtlinien Im Zuge der Umstrukturierung der Aufgabenbereiche der Abteilung f Bodendenkmale, ins besonders bei der Durchfrung von Grabungen, wurde im Jahr 2010 erstmals ein Maßnahmenkatalog zur technischen Real-isierung und Dokumentation von Grabungen eingefrt, der als Bewilligungsbestandteil nach Paragraf 11 des Denkmalschutzgesetzes seine Gtigkeit erlangt. Diese „Richtlinien f archäologischen Ausgrabungen in Ös­terreich“ orientierten sich stark an deutschen, vor allem bayerischen Vorbildern. Es zeigte sich aber innerhalb der ersten Monate die Notwendigkeit, diese Richtlinien auf die terreichischen Gegebenheiten sowie auf den mod-ernen Stand der Technik bei Grabungen anzupassen. Hierf wurde seitens des Bundesdenkmalamtes ein Ar-beitskreis eingerichtet, der mit Hilfe externer Fachper­sonen eine Überarbeitung durchfren soll. In diesem Arbeitskreis waren Proponenten unterschiedlicher Forschungseinrichtungen (ÖAI, Akademie der Wissen­schaften), der Universitäten, der Landesmuseen und kleineren Museen mit archäologischer Ausrichtung, die Prähistorische Abteilung des Naturhistorischen Muse­ums Wien, Vertreter/-innen der Fachstudentenschaft sowie Vertreter archäologischer Firmen (Dienstleis­ter) und ein Mitarbeiter der Abteilung f Bodenden­kmale vertreten. F spezielle fachliche Fragestellun-gen wurden zwf Experten/-innenrunden eingerichtet (Paläolithikum, Prospektion, Montanarchäologie, Un­terwasserarchäologie, Anthropologie, Bio- und Geowis­senschaften, Bauarchäologie, Gletscherarchäologie, Deponierung (Fundmaterial und Dokumentation), Lang-zeitarchivierung und Urheberrecht, Arbeitsumfeld sowie Weiterbildung), deren Detailergebnisse im Rahmen des Arbeitskreises in die Richtlinien eingearbeitet wurden. Seit Mai 2010 fanden zahlreiche Treffen des Arbeitskre­ises und der verschiedenen Experten/-innen runden statt. Im Sinne von Feed-back Veranstaltungen sowie durch die Verfentlichung der einzelnen Sitzungsprotokolle auf der Homepage des Bundesdenkmalamtes wurde die interessierte Fachkollegenschaft er die bislang vorlieg­enden Ergebnisse informiert und Raum zur Diskussion gegeben. Mit 1. Jänner 2012 traten die „Richtlinien f archäologische Maßnahmen“ in ihrer zweiten Fassung in Kraft, die auch im Internet unter http://www.bda.at/ documents/842826005.pdf abrufbar sind. Sie stellen f das Bundesdenkmalamt einen Meilenstein in der Qual­itätssicherung f archäologische Maßnahmen in Öster­reich dar. Durch den umfangreichen Prungs-, Evalui­erungs- und Weiterbildungsprozess, entstand eine nahezu komplette Neufassung der Richtlinien. Diese wurden vor allem um Spezialmaterien (Paläolithikum/Mesolithi­kum, Antrophologie, Bauarchäologie etc.) sowie um den großen Themenbereich Prospektion erweitert. Besonders herauszustreichen ist, dass im Arbeitskreis ein gemeinsames Interesse aller vertretenen Institutionen an der Erstellung homogener, fr die gesamte sterreichische Archäologie geltender Regeln sowie an der damit zusam­menhängenden Anhebung des allgemeinen Grabungs- und Dokumentationsstandards festzustellen war. Im Beobachtungszeitraum ab Jänner 2012 war festzustel­len, dass die Richtlinien in ihrer zweiten Fassung nahezu flächendeckend von den Archäologen/-innen akzeptiert und umgesetzt wurden. Darer hinaus zeigte sich im Zuge der Evaluierung der eingelangten Grabungsdoku­mentationen ein spbarer Anstieg in der Qualität sowohl der Berichte als auch der Dokumentationen insgesamt. Ein weiteres wichtiges Ziel konnte mit den Richtlinien er­reicht werden. So ist nicht nur wie bis 2009 die Erstel-lung eines Grabungsberichtes zwingend vorgeschrieben, sondern die Abgabe einer vollständigen Kopie der einzel­nen Grabungsdokumentationen (sowohl Forschung-als auch Rettungsgrabungen) wurde an die Bewilligung nach § 11 des Denkmalschutzgesetzes gebunden und ist daher Abbildung 6. Maßnahmenentwicklung in Österreich von 2000 bis 2011. Grafik Krenn. Slika 6. Gibanje števila posegov v Avstriji med leti 2000 in 2011. Grafika: M. Krenn. für die einzelnen Grabungsleiter/-innen verpflichtend. Du-rch diese Verpflichtung entsteht zwar für das Bundesdenk­malamt eine deutliche Mehrbelastung, aber die Datensich­erheit f die Ergebnisse der archäologischen Feldarbeit in Österreich kann langfristig gesichert werden. Maßnahmenentwicklung Betrachtet man die Entwicklung sämtlicher archäologis­cher Maßnahmen in Österreich – Grabungen, Prospek­tionen etc. - seit dem Jahr 2000, kann festgestellt werden, dass zwischen 2000 und 2004 ein kontinuierlicher, aber nur geringfiger Anstieg zu beobachten ist (119 im Jahr 2000 zu 138 im Jahr 2004) (Abbildung 6). Die deutli­che Zäsur im Jahr 2005 mit 209 Maßnahmen gesamt ist amtsintern durch die Erfassung auch derjenigen Maßnah-men zu erklären, die keine oder nur begrenzte Befunde zu Tage brachten. 2005 waren 146 Maßnahmen mit Befun-den im Bundesgebiet zu beobachten, was eine Erhung der Maßnahmenanzahl im Vergleich zum Vorjahr um knapp 5 Prozent darstellt. Verfolgt man den weiteren Ver­lauf, stellt man fest, dass die Entwicklung bis in das Jahr 2008 einen ähnlichen – stagnierenden – Verlauf nimmt. So stieg die Anzahl der Maßnahmen mit Befunden von 119 im Jahr 2000 auf 142 im Jahr 2008. Zusätzlich ka-men zwischen 2005 und 2008 pro Jahr ungefähr 30 bis 40 Prozent an Maßnahmen ohne Befunde hinzu (2008: 142 Maßnahmen mit Befunden, 260 Maßnahmen gesamt). Erst mit dem Jahr 2009, dem ersten Jahr, in dem testweise auf eine verstärkt kommerzielle Archäologie zurk geg­riffen wurde, ist ein deutlicher Anstieg im Bereich der Maß­nahmen zu beobachten (Abbildung 7). So stieg die Anzahl von Maßnahmen mit Befunden um rund 60 Prozent auf 248, Maßnahmen gesamt auf 311. Diese Entwicklung setzt sich auch fr den Beobachtungszeitraum bis 2011 fort, so dass 2011 eine Steigerung von rund 150 Prozent an Maß­nahmen zu 2008 gegeben ist (2008: 142 Maßnahmen mit Befunden, 260 Maßnahmen gesamt; 2011: 372 Maßnah-men mit Befunden, 536 Maßnahmen gesamt). Die Aufschlselung der Maßnahmenverteilung in die ein­zelnen Bundesländer zeigt, dass es sich bei der massiven Steigerung nicht um ein das ganze Bundesgebiet betref­fendes Phänomen handelt. So kann man feststellen, dass in den Jahren 2009 bis 2011 im Burgenland und in Ober­terreich eine Stagnation an Maßnahmen, in der Steiermark sogar ein deutlicher Rckgang zu beobachten ist. Fr die Steiermark ist dies wohl durch das Fehlen eines eigenen Gebietsbetreuers bzw. Betreuerin bis 2011 zu erklären. In Kärnten, Salzburg und Tirol ist eine kontinuierlich posi­tive Entwicklung zu konstatieren. In Wien, Vorarlberg und Niedersterreich ist hingegen eine deutliche Steigerung an Maßnahmen zu erkennen. Die deutlichste Erhhung ist f Vorarlberg gegeben, hier stieg die Anzahl an Maß­nahmen jährlich um mehr als 100 Prozent (2009: 4 Maß­nahmen; 2010: 14 Maßnahmen; 2011: 28 Maßnahmen). Abbildung 7. Maßnahmenentwicklung nach Bundesländern zwischen 2009 und 2011. Grafik: M. Krenn. Slika 7. Gibanje števila posegov po zveznih deželah med leti 2009 in 2011. Grafika: M. Krenn. Diese Entwicklung ist mit hhster Wahrscheinlichkeit auf die Etablierung eines Gebietsbetreuers zurck zu fhren, f Wien und Niederterreich ist ähnliches festzuhalten. Besonders die Einbindung in die einzelnen Landeskon­servatorate und die damit in Zusammenhang stehende Verbesserung des internen Kommunikationsflusses sowie die leichtere Erreichbarkeit fr die einzelnen Bauwerber durch eine ständige Präsenz eines Archäologen vor Ort dften hierf ausschlaggebend sein. Zahlenmäßig domi­nierend ist allerdings weiter Niederterreich. Hier fanden bei einer jährlichen Steigerung von rund 50 Prozent im Jahr 2011 schon knapp 44 Prozent aller sterreichischen Maßnahmen statt. Die Zahlen f 2012 belegen, dass dieser Trend anhält und mit hoher Sicherheit mehr als die Hälfte aller Maßnahmen 2012 auf Niedersterreich entfallen werden. Diese Zunahme ist allerdings nicht durch Grabun-gen bzw. Prospektionen zu erklären, die durch Forschun­gsintentionen zu Stande kamen. Die Anzahl von „Forsc­hungsgrabungen“ bleibt jährlich etwa auf einem gleichen Stand, wodurch rein prozentuell ein deutliches Absinken zu beobachten ist. 2011 umfassten Forschungsgrabungen in Niedersterreich nur rund 10 Prozent aller Maßnahmen (Abbildung 8). Die deutliche Zunahme in Niedersterreich ist daher durch das äußerst rege Baugeschehen, durch die gute Kenntnis der Denkmallandschaft, durch die beson­dere topographische als auch seiner geopolitische Situa­tion sowie durch den verbesserten amtsinternen Kommu­ nikationsfluss zuerklären. Hinzukommtinsbesonderefür Niederterreich die deutlich Zunahme an Verfahren zur Prung der Umweltverträglichkeit (UVP-Verfahren). Die Mitwirkung an diesen stellt einen zentralen Arbeitsbere­ich dar und frt zu einer deutlichen Zunahme an Maß­nahmen. Die Schwerpunkte liegen bei Verfahren fr die Errichtung von Windkraftanlagen, Schottergrubenerweit­erungen sowie linearen Großprojekten. Bedingt durch die Wirtschaftskrise war 2010 eine Reduktion bei der effek­tiven Durchfrung von Infrastruktur- und Versorgungs­projekten zu beobachten, ab 2011 kann allerdings ein Anstieg an Großprojekten, insbesondere bei Windparks, diagnostiziert werden. Zusammenfassung Die angefrten Daten zeigen, dass die Verankerung der archäologischen Denkmalpflege in Österreich mit der Neustrukturierung ab 2010 positive Auswirkungen hat. Die Konzentration auf die Kernkompetenzen und der Verzicht auf die Durchfrung von eigenen Grabungen sowie die Etablierung von Gebietsbetreuer/-innen in den einzelnen Landeskonservatoraten fanden in einer deutlich steigenden Betreuungssituation bzw. in einem deutlichen Anstieg an Maßnahmen ihren Niederschlag. Durch die Einfrung von Richtlinien f archäologische Maßnah-men konnten zudem die Qualität der Grabungsdokumen­tationen als auch die Datensicherheit gesteigert werden. Negativ hingegen macht sich in der derzeitigen Struktur das Fehlen eines Schatzregales f archäologische Funde bemerkbar. Konnten bislang Funde durch das Bundes­denkmalamt abgelt werden und damit in Bundesei­gentum erfrt werden, so fällt diese Mlichkeit in großen Zen nun weg. In der erwiegenden Anzahl an Maßnahmen befinden sich die Funde nun zu 100 Prozent im Besitz des jeweiligen Grundeigenters, der zumeist auch als Auftraggeber f die Grabung auftritt. Anzumer-ken ist allerdings, dass es in der erwiegenden Anzahl der Fälle gelang, die einzelnen Investoren zu erzeu-gen, das Fundmaterial an fentliche Institutionen zur Verwahrung zu ergeben. Darer hinaus machen sich die extrem dne Person- aldecke im Bereich der archäologischen Denkmalpflege sowie die fehlenden Unterschutzstellungen bei archäolo­gischen Denkmalen immer deutlicher bemerkbar. Es wäre daher zu hoffen, dass nach dem Strukturwandel der letzten Jahre in Zukunft vor allem im Bereich der person-ellen Ausstattung der Abteilung f Bodendenkmale eine positive Entwicklung stattfinden wird. Preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov Preventive protection of archaeological remains in the procedures of preparing National spatial plans © Helena Štih Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Direktorat za kulturno dediščino, Ljubljana, helena.stih@gov.si Izvleček: Preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov se je v zadnjih desetletjih precej spreminjalo, na kar so vplivali predvsem nenehno spreminjanje predpisov, razumevanje preventivne arheologije in razvoj metod predhodnih arheoloških raziskav. Z zgodnjim vključevanjem preventivnega varstva arheoloških ostalin v postopke priprave državnih prostorskih načrtov je stroka dobila večje možnosti aktivne udeležbe v postopku priprave prostorskih aktov. Žal pa se kaže tudi vrsta slabosti takega načina načrtovanja. Na primerih je prikazan način vključevanja preventivne arheologije v postopke priprave državnih prostorskih načrtov. Ključne besede: varstvo kulturne dediščine, preventivna arheologija, državni prostorski načrti, metode predhodnih arheoloških raziskav Uvod Način vključevanja preventivne arheologije v postopke priprave prostorskih aktov se je v Sloveniji v zadnjih de­ setletjih precej spreminjal, na kar je najmočneje vplivalo nenehno spreminjanje predpisov s področij prostorskega načrtovanja, graditve objektov, varstva okolja, varstva kulturne dediščine in drugih predpisov, ki so vplivali in še vplivajo na pripravo prostorskih aktov. Hkrati s spre­membami zakonodaje se je spreminjalo tudi razumeva­nje preventivne arheologije od zgodnejšega obdobja pro- storskega načrtovanja, ko je odkritje arheoloških najdišč praviloma vodilo v izvedbo izkopavanj in prezentiranja v muzejih, do sodobnega pojmovanja preventivnega varstva, ki si prizadeva, da se prostorski akti v čim večji meri izogibajo znanim arheološkim najdiščem, na neraz­iskanih območjih pa se v čim zgodnejših fazah načrtova­nja pridobijo podatki o morebitnem obstoju arheoloških ostalin. V Sloveniji se je preventivna arheologija v praksi začela uveljavljati z gradnjo avtocestnega križa konec prejšnjega stoletja, a takrat še ni bila dejansko vpeta v postopke prostorskega načrtovanja (Splet 12), saj so bile arheološke raziskave praviloma izvedene šele po spreje­ tju prostorskih aktov, največkrat tik pred samo gradnjo. Abstract: Preventive protection of archaeological remains in the procedures of preparing national spatial plans has seen numerous changes in the last decades, primarily induced by the continuing changes in regulations, in the understanding of preventive archaeology and in the development of preliminary archaeological investigation methods. The early integration of the preventive conservation has provided archaeologists with the opportunity to actively participate in the preparation of the national spatial plans. Such a manner of preparing spatial plans has revealed a number of weaknesses, which is illustrated by a number of concrete examples. Keywords:cultural heritage protection, preventive archaeology, national spatial plans, preliminary archaeological investigation Pravne osnove za preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov Ministrstvo za kulturo se je v postopke priprave državnih – takrat lokacijskih načrtov začelo vključevati na podla­gi dopolnitve Zakona o urejanju naselij in drugih pose-gov v prostor iz leta 1993 (Uradni list SRS, št. 18/1984, 37/1985, 29/1986, 43/1989 Odl.US: UI 30/89-7, RS, št. 26/1990, 3/1991 Odl.US: U-I-30/89-18, 3/1991 Odl.US: U-I-30/89-18, 18/1993, 47/1993, 71/1993, Splet 4). Spr­va je dopolnitev zakona določala poseben postopek pri­prave lokacijskih načrtov izključno za graditev avtocest, pozneje pa so se z novimi spremembami navedenega zakona v letu 1997 (Splet 7) določbe glede načrtovanja lokacijskih načrtov za gradnjo avtocest začele smiselno uporabljati tudi za druge infrastrukturne objekte držav­nega pomena. Leta 1992 je bila sprejeta tako imenovana Malteška konvencija – Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe št. 7/1999, Splet 3), ki jo je Republika Slovenij podpisala leta 1996, ratificirala pa leta 1999. S tem se je naša država zavezala, da bo zagotovila, da: - bodo arheologi sodelovali pri politiki urejanja pros-tora, - bodo zahteve arheologije in načrtovanja prostora med seboj usklajene v različnih fazah urejanja prostora, - bodo spremenjeni izvedbeni načrti, ki bi utegnili škodovati arheološki dediščini, - bodo v presojah vplivov na okolje v celoti upoštevana arheološka območja, - se zavarujejo območja, ki so namenjena arheološkim rezervatom, - se arheološko dediščino, če je le mogoče, ohrani na mestu samem, - se pri raziskovalnem delu uporabljajo nedestruktivne metode. Dve leti po sprejetju Malteške konvencije, torej leta 1994 je bila pri Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dedi- ščine ustanovljena Skupina za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS), ki je v prakso izvajanja arheoloških raziskav uvedla sodobno metodologijo preventivnega varstva arheoloških ostalin. Opravljala je različne nalo­ge na področju spremljanja in usklajevanja arheoloških raziskovalnih del v okviru načrtovanja državnih lokacij­skih načrtov in projektov. Vprakso izvajanja arheoloških raziskav je uvedla sodobno metodologijo, ki je bila nuj­na za ustrezno ohranitev arheoloških ostalin. Raziskave tako niso bile več omejene zgolj na posamezna znana in registrirana najdišča, pač pa so bile izvedene na celotnem območju sprejetega državnega prostorskega načrta. Istega leta je minister za kulturo predpisal Metodologijo za sodelovanje službe varstva naravne in kulturne dedi-ščine pri izdelavi dokumentacije za posamezne avtoce­stne odseke (Metodologija), pri čemer se je metodologija skladno s spremembami in dopolnitvami zakona o ure­janju naselij in drugih posegov v prostor po letu 1997 smiselno uporabljala za vse infrastrukturne objekte dr­ žavnega pomena, torej poleg načrtovanja avtocest tudi za sodelovanje pri načrtovanju drugih prostorskih ureditev državnega pomena, ki so bile zaradi svojih gospodarskih, socialnih, kulturnih in varstvenih značilnosti ob upošte­vanju ciljev prostorskega načrtovanja pomembne za pro-storski razvoj države. Do leta 1999 je veljal Zakon o varstvu naravne in kul­ turne dediščine (Uradni list SRS, št. 1/1981), v letu 1999 pa je stopil v veljavo Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/1999, Splet 2), ki je določbe Mal-teške konvencije vključeval v dokaj skromni meri. Tako je bilo preventivno varstvo arheoloških ostalin na obmo- čjih, ki niso bila evidentirana kot arheološka dediščina, zagotovljeno skoraj izključno na podlagi konvencije in predpisane metodologije ter skupine SAAS. V letu 2008 smo dobili nov Zakon o varstvu kulturne de­ diščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/2008, 123/2008, Splet 1), ki je preventivno arheologijo skladno z zaveza-mi iz Malteške konvencije vključil v postopke sprejema­nja prostorskih aktov. Bistvena novost novega zakona se kaže v vključenosti preventivne arheologije v načrtova­nje od samega začetka skozi celoten postopek priprave prostorskega akta. S spremembami prostorske in okoljske zakonodaje so bile dane različne možnosti za vključevanje preventiv­nega varstva v postopke priprave prostorskih aktov, pri čemer je Zakon o umeščanju prostorskih ureditev dr­žavnega pomena v prostor (ZUPUDPP, Uradni list RS št. 80/2010, Splet 8) v postopek priprave državnega pro-storskega načrta vključil tudi postopek presoje vplivov na okolje, ki je bil pred tem del faze priprave projektne dokumentacije. Metode predhodnih arheoloških raziskav Za potrebe uporabe in predpisovanja enotnih metod predhodnih arheoloških raziskav ter natančne opredeli­tve, v kateri fazi načrtovanja prostorskih aktov se opra­vijo določene vrste predhodnih arheoloških raziskav, je Zavod za varstvo kulturne dediščine, Center za preven­tivno arheologijo pripravil seznam metod predhodnih arheoloških raziskav, ki jih je ministrstvo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, predpisalo v okviru priprave prostorskih aktov, oziroma strokovna služba, pristojna za varstvo kulturnedediščine za potrebe projektiranja, pred­pisane s kulturnovarstvenimi pogoji. Prvi sklop raziskav, potrebnih za oceno arheološkega potenciala, praviloma opravi Center za preventivno arheologijo v okviru držav­ne javne službe in so potrebne za identifikacijo arheolo­ških najdišč. V fazi izdelave celovite presoje vplivov na okolje, ka­dar se le-ta izdeluje, Center za preventivno arheologijo opravi predhodne arheološke raziskave po metodah 1–4, ki obsegajo: 1. historično analizo prostora, 2. analizo obstoječih podatkov, 3. GIS analize in 4. metode daljinskega zaznavanja. Slika 1. Prikaz veljavnosti zakonov in njihovih sprememb v okviru načrtovanja državnih prostorskih načrtov. Figure 1. The use of laws and their changes in regard to national spatial plans. Te vrste raziskav so namenjene predvsem pridobitvi najosnovnejših informacij o prostoru, dobljeni podatki pa so v pomoč pri umeščanju variant v prostor. Vnadaljevan­ju postopka po izboru najustreznejše variante in potrditvi na vladi RS v okviru izdelave presoje vplivov na okolje Center za preventivno arheologijo izvede predhodne arheološke raziskave po metodah 5–7, ki obsegajo: 5. ekstenzivni terenski pregled odprtih površin, 6. ekstenzivni terenski pregled zaprtih površin in 7. geofizikalne raziskave. Na osnovi raziskav po metodah 1–7 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije poskrbi za pripravo predlo-gov za vpis novih arheoloških najdišč v Register nepre­mične kulturne dediščine pri ministrstvu, pristojnem za kulturno dediščino. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pripravi gradivo za dopolnitev smernic, mini- strstvo pa izda dopolnitev smernic z vključitvijo novih podatkov, potrebnih za presojo vplivov plana na arhe­ ološke ostaline. Na podlagi teh podatkov, vključenih v okoljsko poročilo oziroma poročilo o vplivih na okolje, sta v nadaljevanju izdani prvo in drugo mnenje o spreje­ mljivosti posegov v prostor in določeni potrebni ukrepi za čim večjo omilitev negativnih, a še dopustnih vplivov načrtovane ureditve na kulturno dediščino. Če so vplivi na arheološke ostaline nesprejemljivi, je treba popraviti vsebino državnega prostorskega načrta do mere spreje­mljivosti ali predvideti ukrepe za zmanjšanje vplivov na arheološke ostaline. Če so vplivi na arheološke ostaline sprejemljivi, so največkrat kot obveza predpisani ukrepi za varstvo arheoloških ostalin na podlagi predhodnih arheoloških raziskav po metodah 8–14, ki obsegajo: 8. intenzivni terenski pregled odprtih površin, 9. intenzivni terenski pregled zaprtih površin, 10. morebitni podvodni pregled, 11. vrtanje in ročno kopanje v mreži 10 × 10 m, 12. strojno kopanje z dokumentiranjem in 13. geofizikalne raziskave 14. izkopavanja in poizkopavalna obdelava gradiva oz. arhiva najdišča. Te vrste raziskav za vrednotenje arheološkega potenciala se izvedejo, kadar so potrebne za odločitev o sprejemlji­vosti posega ali pa kot ukrep, ki ga je treba opraviti za sprostitev zemljišča pred gradnjo, kadar je taka raziskava skladna z varstvenim režimom. Praviloma so izvedene po sprejetju uredbe o državnem prostorskem načrtu, ko je investitor že odkupil zemljišča, vendar še pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja oz. gradbenega dovoljenja, kar omogoča, da se postopek vrne na stopnjo spremembe projektne dokumentacije ali so zahtevane celo spremem-be državnega prostorskega načrta, če bi to narekovali re-zultati raziskav. Priprava državnih prostorskih načrtov in preventivno varstvo arheoloških ostalin 1993–2008 Direktorat za kulturno dediščino, sprva še kot Uprava Re-publike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, se v po­stopke priprave državnih prostorskih načrtov že od same-ga začetka priprave teh načrtov vključuje kot eden izmed nosilcev urejanja prostora. Do leta 2008 so bili osnova za umestitev državnih prostorskih načrtov v prostor pred­vsem znani podatki o kulturni dediščini, ki so bili vpisani ali so bili v postopku vpisa v Register nepremične kultur­ne dediščine pri Ministrstvu za kulturo. Šele na podlagi izbrane variante in z uredbo sprejetega državnega loka­cijskega oziroma prostorskega načrta je bila dana osno­va za izvedbo predhodnih arheoloških raziskav, in sicer na celotnem območju državnega prostorskega načrta (na podlagi Malteške konvencije in metodologije, predpisa­ne v letu1994). Naročnik raziskav je bil investitor držav­nega prostorskega načrta. Te raziskave so bile praviloma izvedene po sprejetju uredbe o državnem lokacijskem/ prostorskem načrtu in pred pridobitvijo gradbenega do-voljenja, nemalokrat pa tudi pozneje, tik pred samim pri- četkom del ali kar z nadzorom ob zemeljskih delih. To je bilo za arheologe na terenu zelo neugodno, saj so bili ob izvedbi raziskav pod pritiskomčim prejšnje sprostitve zemljišča za gradnjo. Ob morebitnih najdbah se je moral pristojni konservator nemudomaodločiti o tem, kako od­kritje zavarovati pred uničenjem. Pri tem je moral izhaja-ti iz dejstva, da je državni prostorski načrt sprejet in da je pot do spremembe prostorskega akta zahtevna, predvsem pa finančno obremenjujoča. Kljub zavedanju, da vsako izkopavanje arheoloških ostalin in njihovo izvzetje iz primarnega okolja pomeni dokumentirano uničenje arhe­oloških ostalin, poznamo en sam primer, kjer je odkritje arheoloških ostalin vodilo v spremembo državnega loka­cijskega načrta (avtocestni priključek Rogoza). Znanih je nekaj več primerov spremembe projektne dokumentacije (avtocesta mimo Čateškega griča, hitra cesta mimo Ško­ laric idr.), a vezano na zgoraj navedene razloge teh pri­merov res ni bilo veliko. 2008–2010 Da bi se arheološka stroka čim bolj zgodaj vključila v po­stopke izbora variant in načrtovanja izbrane variante dr­žavnega prostorskega načrta, je Zakon o varstvu kulturne dediščine v letu 2008 na tem področju prinesel novost. V najzgodnejših fazah načrtovanja je v primerih pro-storskih aktov, za katere je predvidena izdelava celovite presoje vplivov na okolje, predvidel izvedbo predhodnih arheoloških raziskav za oceno potenciala, in sicer na vseh tistih območjih, ki niso registrirana kot arheološka najdi-šča. S tem je bila dana možnost, da z odkritjem arheolo­ških ostalin že v času načrtovanja preprečimo negativen vpliv na arheološke ostaline, tako da se jim izognemo. Zato Republika Slovenija vsako leto nameni določena finančna sredstva iz državnega proračuna, namenjenega za kulturo, za potrebe izvajanja predhodnih arheoloških raziskav v postopkih priprave državnih prostorskih načr­tov. Širši cilj tovrstnih raziskav je pridobiti najosnovnej­še podatke o arheoloških ostalinah na ozemlju celotnega državnega ozemlja. Ker je nemogoče v kratkem času na navedeni način raziskati celotno ozemlje države, sta mi-nistrstvo, pristojno za prostor, in ministrstvo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, sklenili dogovor, da bo to zadnje pri sistematičnem preverjanju obstoja arheoloških ostalin najprej pregledalo območja državnih prostorskih ureditev. Raziskave, potrebne za oceno potenciala v okviru državne javne službe, praviloma opravi Center za preventivno arheologijo pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Po letu 2010 Na podlagi nove prostorske zakonodaje iz leta 2010 osta­ ja način priprave državnih prostorskih načrtov podoben. Glede na novo zakonodajo se v fazi postopka celovite presoje vplivov na okolje izvedejo raziskave po metodah 1–4, torej historična analiza prostora in metode daljinske­ga zaznavanja. Po izdelani študiji variant in okoljskem poročilu mora ministrstvo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, dati mnenje o sprejemljivosti predloga naju­streznejše variante za okolje z vidika varstva kulturne dediščine, nato pa varianto potrdi vlada Republike Slo­venije. Glede na to, da na podlagi raziskav po metodah 1–4 še ne moremo z gotovostjo potrditi ali ovreči priso­ tnosti arheoloških ostalin, je tako mnenje dano izključno na podlagi do tedaj znanih podatkov, kar pa za investitor­ ja predstavlja določeno mero negotovosti. Na navedeno problematiko je ministrstvo, pristojno za varstvo kulturne dediščine, opozarjalo ob sprejemanju prostorske zakono­daje v letu 2010, a pri ureditvi tega vprašanja žal ni bilo uspešno. V fazi načrtovanja izbrane variante in priprave poročila o vplivih na okolje, ko Center za preventivno arheologijo izvede raziskave po metodah 5–7 (odgovor­ni konservator arheolog pa poda predloge za nove vpise v Register nepremične kulturne dediščine in gradivo za pripravo osnutka državnega prostorskega načrta in pre­soje vplivov na okolje), se utegne izkazati, da varianta kljub že prej podanemu mnenju o sprejemljivosti vplivov plana na okolje in potrditvi na vladi ni sprejemljiva zara­di izjemnosti rezultatov raziskav, ki jih prej nismo mogli poznati. To pomeni, da se postopek priprave državnega prostorskega načrta vrne v fazo načrtovanja variant in je treba fazo izbora variant ponoviti. Za investitorja to ni najbolj ugodna rešitev, a je z vidika varstva arheoloških ostalin edina možna. Nadaljnji postopek teče z vidika varstva arheoloških ostalin podobno kakor po zakonodaji pred letom 2010. Z drugim mnenjem na predlog državnega prostorskega načrta in presoje vplivov na okolje se predpišejo raziska­ve po metodah 8–14, kadar je to potrebno in dopustno. Hkrati mora biti podano stališče do presoje vplivov na okolje. Predhodne arheološke raziskave po metodah 8–14 se izvedejo po sprejetju uredbe o državnem prostorskem načrtu, ko investitor pridobi zemljišča, vendar pred iz­dajo okoljevarstvenega ali kulturnovarstvenega soglasja oz. gradbenega dovoljenja, kar omogoča, da se postopek vrne na stopnjo spremembe projektne dokumentacije ali celo spremembe državnega prostorskega načrta, če bi bili rezultati raziskav zares izjemni. Prostorske ureditve državnega pomena so prostorske ure­ditve s področij cestne infrastrukture, železniške infra-strukture, infrastrukture zračnega prometa, infrastrukture pomorskega in rečnega prometa, mejnih prehodov, pro-metnih terminalov, energetske infrastrukture za oskrbo z električno energijo, energetske infrastrukture za oskrbo z zemeljskim plinom in nafto, jedrskih objektov, rudarstva, javnega komunikacijskega omrežja in komunikacijskega omrežja drugih državnih organov, varstva okolja, meteo­rologije, vodne infrastrukture, obrambe države in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, lahko pa tudi pro­storske ureditve na območju vodnega zemljišča morja, zavarovanih območij ohranjanja narave ali zavarovanih območij kulturnih spomenikov. Trenutno je v pripravi nekaj manj kakor 70 državnih prostorskih načrtov. Do zdaj je bilo v osemnajstih letih sprejetih okrog 130 državnih prostorskih načrtov. Večina državnih prostorskih načrtov poteka linijsko (cestna in železniška infrastruktura, prenosni plinovodi, daljnovodi in drugo), kar z vidika varstva arheoloških ostalin veli­ kokrat ni ugodno za določitev arheoloških najdišč, saj ta največkrat presegajo ozke koridorje načrtovanih pro-storskih ureditev. Omejenost sredstev za izvedbo pred­ hodnih arheoloških raziskav žal ne dovoljuje poljubnega prilagajanja območja raziskav in je vezano izključno na območje znotrajmeje državnegaprostorskega načrta. Po-navadi gre za posege velikega obsega, saj se mnogokrat raztezajo prek velikega dela države in so zato podatki zelo obsežni, vendar pa kljub izvedenim predhodnim ar­heološkim raziskavam niso celoviti. Slika 2. Postopek priprave državnega prostorskega načrta in faznost predhodnih arheoloških raziskav (PAR) po ustreznih metodah; kratice v shemi: OP – okoljsko poročilo, PVO – presoja vplivov na okolje, PAR – predhodne arheološke raziskave. Figure 2. The process of preparing national spatial plan and phases of archeological research in that process; abbreviations in scheme: OP – environmental report, PVO – environmental impact assessment, PAR – methodes of archeological research. Preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih načrtovanja nekaterih državnih prostorskih načrtov Lokacijski načrt za avtocesto na odseku Klanec–Srmin (Ankaran)(EŠD 14299, Spodnje Škofije - Arheološko najdišče Školarice) Lokacijski načrt na avtocestnem odseku Klanec – Srmin (Ankaran) je bil sprejet leta 1999. Ob izvedbi predhodnih arheoloških raziskav na trasi načrtovane avtoceste je bilo odkrito arheološko najdišče Školarice (villa rustica s sta­novanjskimingospodarskimdelom). Kerjebilonajdišče odkrito po sprejetju uredbe o lokacijskem načrtu, sta Za­vodzavarstvokulturnedediščineininvestitorsklenila,da se najdišče „zaščiti“ tako, da se podaljša viadukt za dva stebra in se tako preči arheološko najdišče. Dela so pote­kala pod strogim nadzorom arheologov. Če bi bile pred­hodne arheološke raziskave zagotovljene v času priprave prostorskega akta, bi bilo možno zagotoviti večji izogib arheološkemu najdišču, tako pa je bil manevrski prostor za zaščito arheoloških ostalin relativno majhen. Najdišče je bilo zaradi zaščite arheoloških ostalin zasuto. Državni lokacijski načrt za avtocesto na odseku Slivnica (Fram)–Draženci (Ptuj) (EŠD 581, Spodnja Hajdina - Arheološko najdišče Hajdina) Državni lokacijski načrt za avtocestni odsek med Slivni-co (Fram) in Draženci (Ptuj) je bil sprejet v letu 2005. V obdobju načrtovanja so potekala zahtevna usklajeva­nja glede poteka avtoceste prek arheološkega najdišča v Hajdini (rimski naselbinski kompleks s svetišči, prvim in tretjim mitrejem ter grobišči od prazgodovinske in rim-ske do zgodnjesrednjeveške dobe). Investitorjeva težnja je bila prečiti arheološko najdišče, češ da ni nikakršne možnosti za načrtovanje državnega lokacijskega načrta izven arheološkega najdišča zaradi izogibanja vodnim virom. Preverjena je bila tudi možnost za vzpostavitev „omilitvenih ukrepov“ s t. i. tamponom, po katerem bi bila speljana avtocesta, oz. z minimalizacijo posega, tako da bi zožili avtocesto ali celo s konzolnim potekom. Šele ob dodatni preveritvi glede dopustnosti načrtovanja avto­ceste prek vodnih virov se je izkazalo, da je potek zunaj arheološkeganajdiščainzunajvodnihvirovznajstrožjim varstvenim režimom pravzaprav možen. Na izbrani trasi avtoceste je bilo v nadaljnjem postopku odkritih nekaj no- viharheološkihnajdišč,prekkaterihjebilpotekavtoceste poizvedenihzaščitnihizkopavanjihdopusten.Mnogokrat se pripravljenost za sodelovanje vseh sodelujočih in izde­lavavsehpotrebnihstrokovnopodkrepljenihštudijizkaže za edino pravo smer načrtovanja prostorskih aktov. Državni lokacijski načrt za avtocesto na odseku Pluska–Ponikve (EŠD 9682, Trebnje - Arheološko najdišče Benečija in EŠD 776, Trebnje - Arheološko območje Trebnje) Državni lokacijski načrt na odseku avtoceste Pluska– Ponikve je bil sprejet leta 2006. Težnja načrtovalcev in investitorja je bila, da bi načrtovana avtocesta potekala po dolini Temenice prek arheološkega najdišča Benečija in arheološkega najdišča Trebnje. Varianta ni bila spre­jemljiva z vidika varstva kulturne dediščine in varstva narave, medtem ko je bilo lokalno prebivalstvo deljenega mnenja. Končni izbor variante po pobočju Bukovja je bil za varstvo arheoloških ostalin ustrezen. Na ta način so arheološke ostaline v obeh najdiščih ostale nedotaknjene in kot take primerne za raziskovanje v prihodnosti, ko bo z izpopolnjeno tehniko omogočeno pridobivanje podat­kov o arheoloških ostalinah na nedestruktiven način. Na območju variante Bukovje ni bilo odkritih novih arheo­loških najdišč. Državni lokacijski načrt za avtocesto na odseku Vrba–Peračica (Črnivec) (EŠD 10036, Mošnje - Arheološko najdišče Pod cesto) Arheološko najdišče pri Mošnjah je bilo odkrito ob arhe­ološkem nadzoru gradbenih del na trasi gorenjske avto­ ceste na odseku Vrba–Peračica. Raziskave so se izvajale v letu 2007, arheološko najdišče pa je eno največjih do sedaj odkritih površin na Gorenjskem z največjo globino izkopa tudi do dveh metrov. Za potrebe zaščite arheolo­ških ostalin je bila izvedena korekcija tehničnih rešitev na trasi avtoceste, in sicer je bil zgrajen armiranobeton-ski zid namesto zemeljskega protihrupnega nasipa. Za zaščito in predstavitev arheoloških ostalin je predvidena izvedba ograje, nadstreška in pohodne ploščadi, vendar je do danes projekt le delno realiziran. Omejena finančna sredstva za prezentacijo arheoloških ostalin in za njihovo vzdrževanje mnogokrat botrujejo slabo urejenim arheo­loškim rezervatom in parkom. Slika 3. Predstavitev arheološkega najdišča Pod cesto pri Mošnjah. Figure 3. The presentation of the archeological site Pod cesto near the village of Mošnje. Državni prostorski načrt za obvoznico Škofljica, v pripravi(EŠD 9368, Ljubljana - Arheološko območje Ljubljansko barje, EŠD 11426, Škofljica - Arheološko najdišče Breg) Če smo v nekaterih primerih naleteli na izjemna najdišča zaradi predhodno neraziskanega območja, tega ne mo-remo trditi za območje načrtovanja obvoznice Škofljica. Območje Ljubljanskega barja je kot celota arheološki teren z najdbami iz vseh arheoloških obdobij od paleo­litika do rimskega obdobja. Med pomembnejše ostaline seveda sodijo prazgodovinska kolišča. Priprava državne­ga prostorskega načrta se je pričela v letu 2005. Takrat so bile podane smernice za načrtovanje z vidika varstva kulturne dediščine, v katerih je bilo zahtevano rezervatno varstvo arheološke dediščine na celotnem območju ure­janja državnega prostorskega načrta. Ne glede na to, da se tako z vidika varstva narave, kmetijstva, okolja, kul­ turne dediščine in drugih resorjev kaže, da varianta prek Ljubljanskega barja ni ugodna, je pri lokalni skupnosti zaznati velik odklon od možnosti, da bi preverili vari­anto zunaj Ljubljanskega barja. Da bi dobili natančnejše podatko o vsebnosti najdišča Breg (gre za tabor mezolit­skih lovcev), ki je z vidika varstva arheoloških ostalin na območju variant najobčutljivejše, so bile s strani Centra za preventivno arheologijo proučeni Lidar posnetki, ki so potrdili in natančneje mikrolocirali prisotnost arheo­loških ostalin v območju najdišča. Na ta način smo lahko dodatno argumentirali nesprejemljivost variante preko jedra najdišča in dopustili možnost preverjanja varian­te v robnem delu najdišča. Pri načrtovanju obvoznice Škofljica pa naj omenimo tudi različnost interesov dveh konservatorskih strok. Na območju barja je namreč po-leg arheološkega območja registrirano tudi območje kul­ turne krajine, zaradi česar je varianta, ki se sicer izogne najstrožjemu varstvenemu režimu najdišča Breg in je z vidika varstva arheoloških ostalin sprejemljiva, z vidika varstva kulturne krajine (posegla bi namreč globoko v Ljubljansko barje) pa manj sprejemljiva. Tako je treba znotraj kulturnovarstvene stroke pogosto doseči enotno stališče med posameznimi konservatorskimi strokami, preden se opredelimo do sprejemljivosti posamezne va­riante. Državni prostorski načrt za preložitev regionalne ceste skozi Železnike in ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov, v pripravi(EŠD 28913, Železniki - Arheološko najdišče Škovine) Načrtovanje državnega prostorskega načrta za preložitev regionalne ceste skozi Železnike ter ureditev vodne infra-strukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov se je pričelo v letu 2007. V smernicah z vidika varstva kulturne dediščine je bilo opredeljeno, da morajo biti v okviru celovite presoje vplivov na okolje opravljene pred­hodne arheološke raziskave po metodah 1–4 za potrebe izbora variant, naknadno pa pred potrditvijo variante še po metodah 5–7, kolikor se bo to izkazalo za potrebno. Center za preventivno arheologijo je v decembru 2009 izvedel predhodne arheološke raziskave po metodah 1–4, odgovorni konservator pa je na podlagi rezultatov predlagal vpis novega arheološkega najdišča v Register nepremične kulturne dediščine. Predpisan je bil najstrožji varstveni režim, kar pomeni ohranitev najdišča v celoti. Ker je bila varianta ceste, ki bi posegla v območje arhe­ološkega najdišča Škovine, tudi z vidika ekonomske pri­merljivosti neustrezna (gradnja predora zahteva znantna finančna sredstva), je bila v fazi vrednotenja varianta s predorom izločena kot neprimerna. Izbrana je bila vari­anta, ki poteka prek naselbinskega jedra Železnikov, to je razglašeno za urbanistični spomenik lokalnega pomena, zato je umeščanje v prostor zaradi varovanih lastnosti zahtevnejše. Ob izboru variante skozi naselje Železniki je odgovorni arheolog ocenil, da izvedba raziskav po me-todah 5–7 na izbrani varianti ni potrebna. Državni prostorski načrt za 3. razvojno os (severni del od Velenja jug do Slovenj Gradca jug), v pripravi Problem nedostopnosti zemljišč za izvedbo terenskega dela predhodnih arheoloških raziskav Pri načrtovanju tretje razvojne osi se je kot slabost iz­kazalo sicer za varstvo arheoloških ostalin prednostno zgodnje vključevanje terenskega dela predhodnih arhe­oloških raziskav v prostorsko načrtovanje. Terenski del raziskav je namreč potreben za zamejitev najdišča in vpis v Register nepremične kulturne dediščine. Kar zadeva pridobitev podatkov o prisotnosti arheoloških ostalin, je zgodnja faza izvedbe arheoloških raziskav potrebna, da je možno umestiti načrtovane prostorske ureditve zunaj najdišč, vendar pa je z vidika dostopnosti zemljišč ta faza lahko tudi problematična. Naročnik in investitor držav­nega prostorskega načrta ima pravno osnovo za odkup zemljišč šele po sprejetem državnem prostorskem načr­tu, medtem ko se del terenskih raziskav po metodah 5–7 izvede pred sprejemom uredbe o državnem prostorskem načrtu. Lastniki zemljišč zaradi odklonilnega stališča do načrtovanja tretje razvojne osi izvajalcem arheoloških raziskav niso dovolili dostopati na zemljišča, zato je bil v okviru celovite presoje vplivov na okolje izveden le manjši del terenskih raziskav. Dodatno oteževalno okoli-ščino so predstavljala še zemljišča, ki zaradi nedostopno­sti niso bila raziskana. Nepopolni rezultati (več kakor dve tretjini neraziskanega območja državnega prostorskega načrta) ne morejo dati zadostne osnove za izbor variante, niti za določitev dodatnih ukrepov za zaščito arheoloških ostalin, zato je smiselnost izvedbe tovrstnih raziskav na takih območjih vprašljiva, seveda pa jo je težko vnaprej predvideti. Državni prostorski načrt za avtocesto na odseku Postojna/Divača–Jelšane, v pripravi(Škocjanske jame kot UNESCO dediščina na eni strani in arheološko „bogato“ območje na drugi strani) Ne glede na množico predlaganih variant se med postop­kom ponavadi izkaže, da nobena od predlaganih variant ni optimalna z vseh vidikov, zato je končni izbor variante praviloma kompromis, ki pa mora biti za vse deležnike v postopku sprejemljiv. Priprava državnega prostorskega načrta za avtocestni odsek Postojna/Divača–Jelšane je v začetni fazi. Pri pregledu načrtovanih variant za navedeni državni prostorski načrt ugotavljamo, da so variante po dolini reke Pivke problematične za varstvo arheoloških ostalin (prisotna so številna gradišča, obcestne postaje ob rimskih cestah in poznorimske obrambne zapore, prisotni so tudi srednjeveški gradovi, protiturški tabori in druge ostaline). V sklopu priprave državnega prostorskega na-črta sta preverjeni tudi varianti prek Divače, ki sta pro­blematični predvsem z vidika varstva narave in Parka Škocjanske jame kot UNESCO dediščine. Varianta prek Razdrtega, ki se izogne tako arheološko bogatemu obmo- čju kakor UNESCO dediščini, bi posegla v popolnoma neznano in neraziskano območje, s čimer bi se morda res izognili najvrednejšim arheološkim najdiščem, v prostor pa bi se zarezala nova rana v prostoru. Ker smo vsi sode­lujoči v prostoru skrbniki prostora, je prav, da smo traj­nostno naravnani in zadržani do ureditev, ki posegajo v neprizadetaobmočja.Vsiudeležencivpostopkihpriprave moramo izhajati iz dejstva, da je načrtovana avtocestna povezava potrebna in nujna, interesi v prostoru pa so zelo različni.Zatoupravičenolahkodomnevamo,dabotudita prometna povezava plod številnih kompromisov, ki bodo morali biti konec koncev z vseh vidikov sprejemljivi. Državni prostorski načrti za energetske infrastrukturne objekte Zgodovina umeščanja avtocest v prostor je že dokaj dol­ga, zato imamo na tem področju tudi največ izkušenj in rezultatov, kar je razvidno tudi iz predstavljenih prime- rov. Že od leta 1997 pa se pri svojem delu srečujemo tudi z drugimi vrstami državnih ureditev. Pri plinovodih na primer je bolj kakor pri umeščanju avtocest izražen li­nijski potek in s tem necelovitost pridobljenih podatkov na podlagi predhodnih arheoloških raziskav. Vendar pa je praviloma laže zaobiti arheološko najdišče, zato večjih težav pri umeščanju plinovodov v prostor ni. Podobno je pri načrtovanju daljnovodov (večinoma so načrtova­ni zračni vodniki), kjer gre za točkovne posege, zaradi česar so tudi predhodne arheološke raziskave v območju registriranih arheoloških najdišč omejene zgolj na ob-seg delovnega pasu stojnih stebrov, medtem ko je obseg predhodnih arheoloških raziskav na neevidentiranih ob- močjih določen v okviru potrebe po dodatnih podatkih za izvedbo celovite presoje vplivov na okolje. Prečenje arheoloških najdišč z zračnimi vodniki je skladno z var-stvenim režimom praviloma dopustno, kolikor se stojni stebri nahajajo zunaj arheološkega najdišča in je v okvi­ru celovite presoje vplivov na okolje ugotovljeno, da so vplivi na kulturno dediščino sprejemljivi. Prednosti in slabosti zgodnjega vključevanja preventivne arheologije v prostorsko načrtovanje Z zgodnjim vključevanjem preventivnega varstva arhe­oloških ostalin v postopke priprave državnih prostorskih načrtov je stroka pridobila večje možnosti aktivne ude­ležbe v postopku priprave prostorskih aktov. Podatki o znanih arheoloških najdiščih so praviloma upoštevani že pri pripravi pobude za državni prostorski načrt in so raz­vidni iz prikaza stanja prostora, druga območja znotraj meje državnega prostorskega načrta pa so poprej arheo­loško raziskana v sklopu izdelave celovite presoje vpli­vov na okolje in presoje vplivov na okolje (po metodah 1–4 v sklopu priprave okoljskegaporočila, 5–7 v postop­ku priprave poročila o vplivih na okolje in po metodah 8–14 na podlagi sprejetega državnega prostorskega akta pred izdajo dovoljenja za gradnjo). Zaradi zgodnje vklju- čitve podatkov o arheoloških ostalinah imamo z novim načinom preventivnega varstva bistveno več možnosti za ohranitev najvrednejših ostalin in za prilagoditev oziro- ma spremembo načrtovanih ureditev kakor v preteklosti, hkrati pa se kaže tudi več možnosti za vključitev arhe­oloških ostalin ali najdišč v prostorske akte in izvedbo omilitvenih ukrepov, kakršni so prezentacije arheoloških ostalin, vzpostavitev arheoloških parkov in rezervatov in drugih ukrepov, ki pripomorejo k varstvu arheoloških ostalin. Žal pa se kaže tudi vrsta slabosti takega načina načrtova­nja. V prvi vrsti ne gre za sistematični pregled prostora celotne države, pač pa za pregled območij, ki so vnaprej predvidena za načrtovanje državnih prostorskih ureditev in so tako prostorsko omejena in potencialno ogrožena. Ena bistvenih slabosti se kaže tudi pri zamejitvi in vpi­sovanju novih arheoloških najdišč na podlagi izvedenih predhodnih arheoloških raziskav po metodah 1–7. Po-datki, pridobljeni po navedenih metodah, so mnogokrat preskopi za nedvoumno presojo o tem, ali gre za kulturno dediščino ali ne. Razloge za to je možno iskati v tem, da metode 1–7, ki so pretežno nedestruktivne in jih je največkrat možno opraviti na zemljiščih, ki še niso v lasti investitorja, mnogokrat ne zadoščajo za nedvoumno pre­sojo, obenem pa so pridobljeni podatki omejeni na mejo območja državnega prostorskega načrta, kar ne zagota­vlja celovitosti podatkov. Pristojni arheolog konservator se zaveda, da je na takem območju načrtovan državni prostorski načrt. Kadar je prisotnost arheoloških ostalin velika in/ali pomembna, pa najdišča ne evidentira v Re-gistru nepremične kulturne dediščine, so ostaline lahko uničene. Vprimeru evidentiranja najdišča, za katero se z nadaljnjimi raziskavami izkaže, da je vsebina negativna, pa lahko predpisani ukrepi presegajo pomen arheoloških ostalin (določijo se nadaljnje raziskave ali izvede optimi­zacija načrtovanih ureditev). Vprid dediščini se arheologi konservatorji večkrat odločijo za vpis najdišča v Register nepremične kulturne dediščine, čeprav se v nadaljevanju postopka izkaže, da najdišče ne zadošča kriterijem za vpis. Tovrstno vpisovanje predstavlja za Register nepre­mične kulturne dediščine nepotrebno obremenitev, ven­dar pa prednost zgodnje izvedbe predhodnih arheoloških raziskav in izbira ustreznih ukrepov za njihovo varstvo odtehta zagate z relativno velikim številom novovpisanih arheoloških najdišč. Sklep Pred obdobjem načrtovanja državnih prostorskih ure­ditev je bil način varstva arheoloških ostalin orientiran predvsem na arheološka izkopavanja, akcije pa so bile prepuščene posameznim konservatorjem. S predpisano metodologijo za sodelovanje službe varstva naravne in kulturne dediščine pri izdelavi dokumentacije za posa­mezne avtocestne odseke in z ustanovitvijo skupine za arheologijo na avtocestah Slovenije se je vzpostavil cen­tralno organiziran in poenoten sistem vključevanja pre­ventivne arheologije v postopke priprave državnih pro-storskih aktov. S tem je bil storjen velik metodološki in organizacijski napredek v arheološki stroki. V začetkih načrtovanja državnih prostorskih načrtov so se sicer pojavljali predvsem primeri, ko se je tik pred sa­mim začetkom gradnje ali ob začetku gradnje (ob arheo­loških najdbah) nekajkrat spremenilo projekte za potrebe varstva arheoloških ostalin (tudi sprememba DPN), zdaj pa načeloma ni več potrebe po spremembi projektov ali celo državnih prostorskih načrtov. Med postopkom se izvedejo tiste vrste predhodnih arheoloških raziskav, ki v vsaki fazi načrtovanja podajo potrebne informacije o prisotnosti arheoloških ostalin, na podlagi česar je mo-žno že v fazi načrtovanja to upoštevati in se arheološkim najdiščem izogniti. Skozi relativno kratko obdobje načrtovanja avtocest in drugih državnih prostorskih načrtov je bilo za sloven-ski prostor pridobljenih veliko informacij o življenju in delovanju naših prednikov, pa vendar je bilo hkrati tudi veliko podatkov izgubljenih in veliko ostalin uničenih, predvsem pa iztrganih iz prvotnega okolja, saj je ohrani­ tev ostalin „in situ“ največkrat le pobožna želja tistih, ki skrbimo za varstvo kulturne dediščine. V nas ostaja težnja po poznavanju preteklosti, po vede­nju, kdo smo in od kod prihajamo, kar je v preteklosti botrovalo težnji po novih in novih izkopavanjih. S pre­ventivno arheologijo in razvojem nedestruktivnih metod za izvedbo predhodnih arheoloških raziskav se kaže vse več možnosti za zgodnje pridobivanje informacij o arhe­oloških ostalinah in tako vse več možnosti za izogibanje namesto „nadzorovanega uničenja“ arheoloških ostalin, kakor imenujemo zaščitna izkopavanja. Literatura in viri DJURIĆ, B. 2003, Terra gentis humanae memoria. Varo­vanje arheološke dediščine in projekt izgradnje avtocest. – D. Prešeren (ur), Zemlja pod vašimi nogami: arheolo­gija na avtocestah Slovenije: vodnik po najdiščih, Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 7–24. SLABE, M. 2005, Problematika arheoloških raziskav za­dnjih let. – Arheo 23, 85–87. Ministrstvo za kulturo, Uprava za kulturno dediščino, 2002, Avtocesta na odseku Klanec – Ankaran, Arheološka izkopavanja na lokaciji Školarice, št. 61730-21/2002/8. Ministrstvo za kulturo, Uprava za kulturno dediščino 2003, Cesta G1-2 (HC) Hajdina – Ptuj na območju obči­ne Hajdina, št. 35201-28/2003 Ministrstvo za kulturo, Uprava za kulturno dediščino 2004a, AC Pluska – Ponikve, št. 35201-62/2004. Ministrstvo za kulturo, Uprava za kulturno dediščino 2004b, AC Črnivec (Peračica) – Podtabor, št. 35201­ 87/2004. Ministrstvo za kulturo 2009, Izgradnja obvoznice Ško­fljica, št. 35002-18/2009. Ministrstvo za kulturo 2007, Preložitev regionalne ce­ste skozi Železnike in ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov, št. 35002­ 67/2007. Ministrstvo za kulturo 2008, Državna cesta od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug, št. 35002­ 45/2008. Ministrstvo za kulturo 2011a, Odsek avtoceste Postojna – Divača–Jelšane, št. 35002-14/2011. Ministrstvo za kulturo 2011b, Predhodne arheološke raziskave v okviru celovite presoje vplivov na okolje do 2011, št. 350-4/2011. Spletni viri Splet 1 / Web 1: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200816& stevilka=485 Splet 2 / Web 2: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=19997& stevilka=287 Splet 3 / Web 3: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199921 Splet 4 / Web 4: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199371& stevilka=2581 Splet 5 / Web 5: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199744& stevilka=2416 Splet 6 / Web 6: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2002110& stevilka=5386 Splet 7 / Web 7: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200733& stevilka=1761 Splet 8 / Web 8: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201080& stevilka=4305 Splet 9 / Web 9: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201257& stevilka=2414 Splet 10 / Web 10: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200441& stevilka=1694 Splet 11 / Web 11: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199332& stevilka=1351 Splet 12 / Web 12: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno-arheologi­jo/preventivna-arheologija/ Preventivna arheologija v postopkih načrtovanja občinskih prostorskih aktov Preventive archaeology in the procedures of preparing local spatial planning acts © Barbara Mlakar Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Ljubljana, barbara.mlakar@gov.si Izvleček:Ustrezna vključitev varstva nepremične kulturne dediščine v prostorske akte je temeljni način njenega ohranjanja. Varstvo kulturne dediščine v postopkih priprave in sprejemanja prostorskih aktov se zagotavlja tudi s celovito presojo vplivov na dediščino, kadar se pričakuje posreden ali neposreden vpliv na dediščino ali na arheološke ostaline. Če obstoječi podatki ne omogočajo izvedbe celovite presoje vpliva prostorskega akta na arheološke ostaline, se v okviru postopka presoje oziroma priprave okoljskega poročila izvedejo predhodne arheološke raziskave, ki temeljijo na analizi in interpretaciji obstoječih podatkov ter podatkov, zbranih z daljinskim zaznavanjem in terenskimi pregledi. V prispevku je opisan način vključevanja varstva kulturne dediščine in arheoloških ostalin v postopek načrtovanja občinskih prostorskih aktov in na prikazu konkretnih primerov izpostavljene prednosti in slabosti izvedbe predhodnih arheoloških raziskav v okviru celovite presoje vplivov na okolje. Ključne besede: varstvo kulturne dediščine, prostorsko načrtovanje, predhodne arheološke raziskave, celovita presoja vplivov na okolje Uvod Ministrstvo za kulturo, danes Ministrstvo za izobraže­vanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju Ministr­stvo), je z uveljavitvijo novega Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. list št. 16/2008,123/2008, Splet 1) postalo nosilec urejanja prostora za področje varstva nepremične kulturne dediščine, kar pomeni, da aktivno sodeluje v postopkih priprave in sprejemanja prostorskih aktov. Varstvo kulturne dediščine zagotavlja preko pri­prave smernic, mnenj o verjetnosti pomembnejših vpli­ vov plana na kulturno dediščino, stališč o ustreznosti okoljskega poročila, mnenj k predlogu prostorskega akta, mnenj o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na kultur- no dediščino in tudi preko sodelovanja oziroma vodenja usklajevanj, podajanja pojasnil in obrazložitev. Strokov-no podporo Ministrstvu nudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije s pripravo strokovnih gradiv v vseh fazah postopka priprave prostorskih aktov. Pri tem je Ministrstvo vezano na zakonsko določene roke skladno s predpisi s področja prostorskega načrtovanja (Zakon o prostorskem načrtovanju – ZPNačrt, Uradni list št. 33/2007, 108/2009, Splet 2), varstva okolja (Zakon o varstvu okolja – ZVO-1, Ur.l. RS, št. 17/2006, 20/2006, Abstract: The appropriate integration of the conservation of immovable cultural heritage in the spatial planning acts represents the basic measure for its preservation. During the procedures of preparing and passing spatial planning acts, the conservation of cultural heritage is further ensured through an integrated impact assessment wherever indirect or direct impact on heritage or archaeological remains is expected. In the case of insufficient data for an integrated impact assessment, the assessment procedure or the environmental report preparation should include preliminary archaeological investigation based on the analysis and interpretation of the existing data as well as on the data collected by remote sensing and field surveys. The article presents how the conservation of cultural heritage and archaeological remains is integrated into the planning procedure of local spatial planning acts. It also presents the strengths and weaknesses of conducting preliminary archaeological investigation in the framework of an integrated environment impact assessment. Keywords: cultural heritage protection, spatial planning, preliminary archaeological investigation, integrated environment impact assessment 39/2006-UPB1, 70/2008, 108/2009, 48/2012, 57/2012, Splet 3) in graditve objektov (Zakon o graditvi objek­tov – ZGO-1, Ur.l. RS, št. 110/2002, 45/2004, 47/2004, 102/2004-UPB1 (14/2005 popr.), 126/2007, 108/2009, 57/2012, Splet 4), ki so relativno kratki: 30 dni ali manj. Kršitve rokov pomenijo, da Ministrstvo npr. smernic nima, da se s predlaganimi rešitvami strinja ali da so vpli- vi izvedbe plana na kulturno dediščino sprejemljivi, kar lahko predstavlja veliko nevarnost za uničenje ali raz­vrednotenje kulturne dediščine, saj je ustrezna vključitev nepremične kulturne dediščine v prostorske akte najpo­membnejši oziroma temeljni način njenega ohranjanja. Presoja vplivov na arheološke ostaline Ves prostor okrog nas, urbani in ruralni, je zgodovinski dokument. V njem se je z nenehnim razvojem akumuli­ralo nešteto majhnih sprememb, naravnih in tistih, ki jih je povzročil človek. Plasti zemlje vsebujejo informacije o človekovi preteklosti in jih moramo obravnavati kot zgodovinski vir, ki ga je pred uporabo treba dešifrirati, prevesti in interpretirati (Baker, 1998). Da je arheološko dediščino trebarazumeti kot zgodovin-ski vir, poudarja Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (spremenjena) (Ur. list RS – Medn­arodne pogodbe št. 7/1999, Splet 5), s katero so kot deli arheološke dediščine mišljene vse ostaline, predmeti in vsakršni človeški sledovi iz preteklih obdobij. Celostno varstvo arheološke dediščine in financiranje arheološkega raziskovanja in ohranjanja sta posebej obravnavana v petem in šestem členu konvencije, s katerima se vsako državo pogodbenic med drugim zavezuje, da: 1. si bo prizadevala, da bodo zahteve arheologije in ure­janja prostora usklajene in povezane med seboj, in bo zato zagotovila sodelovanje arheologov pri: - politiki urejanja prostora, ki naj zagotavlja uravnotežene strategije varstva, ohranjanja in boljše predstavitve območij, pomembnih za arheologijo; - različnih fazah urejanja prostora; 2. bo zagotovila sistematična posvetovanja med arhe­ologi in urbanisti oziroma tistimi, ki skrbijo za urejanje prostora, da bi omogočila: - spremembo izvedbenih načrtov, ki bi utegnili škoditi arheološki dediščini; - in dovolj časa in sredstev za izvedbo ustrezne znanst­vene študije na kraju samem in za objavo izsledkov; 3. bo zagotovila, da bodo v presojah vplivov na okolje in odločitvah, sprejetih na tej podlagi, v celoti upoštevani arheološka območja in njihov položaj v prostoru; 4. bo poskrbela, da bodo deli arheološke dediščine, ki so bili najdeni med izvedbo posegov v prostor, če je le mogoče, ohranjeni tam, kjer so (in situ); 5. bo zagotovila, da bodo arheološka območja dosto­pna javnosti in da ureditev dostopa, ki je potrebna za sprejem večjega števila obiskovalcev, ne bo škodovala arheološkim in znanstvenim lastnostim teh območij in njihove okolice. 6. poskrbela za javno finančno podporo arheološkemu raziskovanju, ki jo v skladu s svojo pristojnostjo dajejo država, pokrajina in lokalne oblasti; 7. povečala materialne vire za preventivno arheologijo: - s primernimi ukrepi, s katerimi se zagotovi, da bodo pri večjih javnih ali zasebnih posegih v prostor vsi stroški za s tem povezana potrebna arheološka dela pokriti iz virov javnega oziroma zasebnega sektorja; -stem,dadoloči,dasoenako,kottoveljazapresoje vplivov na okolje in prostor, tudi stroški za predhodne arheološke raziskave in za arheološke preglede, za znanstvena zbirna poročila in tudi za popolno objavo in dokumentiranje vseh izsledkov vključeni v investicijske programe za izvedbo posegov v okolje oziroma v prostor. Poseben poudarek, ki je s konvencijo namenjen presoji vplivov na arheološke ostaline, se potrjuje tudi v Direk­ tivi Sveta o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje (Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 dopolnjena z Direktivo Sveta 97/11/EGS z dne 3. marca 1997 o dopolnitvi Direktive 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje, UL L št. 175 z dne 5. 7. 1985, stran 40, Splet 6, Splet 7) in Direktivi Evrop­skega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (2001/42/ES z dne 27. junija 2001, UL L št. 197 z dne 21. 7. 2001, stran 30, Splet 8), ki poudarjata pomembnost presojanja verjetnih okoljskih vplivov načrtov in programov med njihovo pri­pravo in pred sprejetjem tudi na arheološko dediščino, ter da mora biti presoja izvedena na podlagi ustreznih in-formacij, ki jih priskrbi nosilec projekta. Direktiva sveta določa osnovne vrste posegov, za katere je treba presojo opraviti in opredeljuje, da je v okoljskem poročilu tre­ba opredeliti, opisati in ovrednotiti verjetne pomembne vplive izvajanja plana na kulturno dediščino, vključno z arhitekturno in arheološko dediščino ter krajino. Vrste posegov, za katere je treba izvesti celovito presojo vplivi na okolje (CPVO), določa v slovenskem pravnem redu Uredba o vrstah posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Ur. list RS št. 78/06 z vsemi spremembami, zadnja Ur. list RS št. 95/11, Splet 9). Ured­ ba določa prag posega (površino, dolžino, prostornino, zmogljivost ali drugo količino), katerega preseganje po­meni obvezo, da je za poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. Za varovana območja (med njimi območja var-stva kulturne dediščine – glej stolpec 1 med vrstami va­rovanega območja) so določeni strožji pragovi. Z zadnjo spremembo uredbe se je obveza izvedbe presoje vplivov na okolje razširila na več različnih vrst urbanističnih pro-jektov, med drugim tudi na stanovanjska območja, ki so velikokrat za varstvo arheoloških ostalin posebej obreme­ njujoča,sajsledijologikiposeljevanjaprostorainvečkrat vstopajo v območja z bogatimi kulturnimi plastmi. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Splet 1) določa, da se varstvo kulturne dediščine v postopkih pri­prave in sprejemanja prostorskih aktov zagotavlja tudi s presojo vplivov na dediščino, kadar se pričakuje posreden ali neposreden vpliv na dediščino ali na arheološke osta-line. Za namen priprave okoljskega poročila v segmentu presoje vpliva na arheološke ostaline se zato s smerni­cami opredelijo potrebne arheološke raziskave, ki bodo zagotovile dodatne informacije za izvedbo poročila. Namen te faze predhodnih arheoloških raziskav je za­gotovitev osnovnih informacij o potencialnem obstoju arheoloških ostalin, o njihovi prostorski distribuciji in vrsti ogroženosti glede na predvidene posege. V okviru celovite presoje vplivov na okolje predhodne arheološke raziskave praviloma obsegajo le oceno arheološkega po­ tenciala, ki temelji na analizi in interpretaciji obstoječih podatkov ter podatkov, zbranih z daljinskim zaznavanjem in terenskimi pregledi (ang. survey). Kadar torej občina pripravlja prostorski akt za poseg, za katerega je skladno z uredbo treba izvesti celovito preso­jo vplivov na okolje, je za območja, kjer predhodne arhe­ološke raziskave v smislu ocene arheološkega potenciala še niso bile opravljene ali pa so bile opravljene, pa po­ datki ne omogočajo priprave okoljskega poročila, treba v okviru postopka celovite presoje vplivov na kulturno dediščino te raziskave izvesti. Dokler te raziskave niso izvedene in pridobljene ustrezne informacije, ni mogoče ugotoviti vpliva izvedbe prostorskega akta na arheološke ostaline. Slika 1. Izsek iz Priloge II Uredbe o vrstah posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje: posegi v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, če dosegajo ali presegajo predpisani prag (vir: Splet 9); vrste varovanega območja v preglednici: 1 - območje, zavarovano ali varovano v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, 2 - vodovarstveno območje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo voda, 3 - območje Natura 2000 ali potencialno območje Natura 2000, zavarovano območje ali naravna vrednota v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, 4 - ekološko pomembno območje v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave. Figure 1. Part of Annex 2 of Regulations of projects, which shall be made subject to an environmental impact assessment: Projects for which an EIA is mandatory if they meet or exceed a prescribed threshold (Source: Web 9); Types of protected areas in the table: 1 - area, protected in accordance with the regulations governing the protection of cultural heritage, 2 - water protection area in accordance with the regulations governing the protection of water, 3 - Natura 2000 site or a potential Natura 2000 protected area or natural value in accordance with the regulations governing the conservation of nature, 4 - ecologically important area in accordance with the regulations governing the conservation of nature. Usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov ter pogoji in merila za njihovo izvedbo se določijo s prostorskimi akti Prostorske ureditve se načrtujejo s prostorskimi akti. Na nivoju občine razlikujemo dve vrsti prostorskih aktov: občinski prostorski načrt (OPN) in občinski podrobni prostorski načrt (OPPN). Osnovne značilnosti obeh na­vajamo v nadaljevanju: Občinski prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se, ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev, določijo ci­lji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določijo pogo-ji umeščanja objektov v prostor (v nadaljnjem besedilu: prostorski izvedbeni pogoji). Občinski prostorski načrt vsebuje strateški in izvedbeni del. Strateški del občinskega prostorskega načrta določa: 1. izhodišča in cilje ter zasnovo prostorskega razvoja občine; 2. usmeritve za razvoj poselitve in za celovito prenovo, usmeritve za razvoj v krajini, za določitev namenske rabe zemljišč in prostorskih izvedbenih pogojev ter zasnovo gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena; 3. območja naselij, vključno z območji razpršene grad-nje, ki so z njimi prostorsko povezana; 4. območja razpršene poselitve. Izvedbeni del občinskega prostorskega načrta po pos­ameznih enotah urejanja prostora določa: 1. območja namenske rabe prostora; 2. prostorske izvedbene pogoje; 3. območja, za katera se pripravi občinski podrobni prostorski načrt. Občinski prostorski načrt je podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o gra­ditvi objektov. Občinski podrobni prostorski načrt se izdela za pro- storske ureditve na območjih: - sanacije razpršene gradnje, in sicer za območje razpršene gradnje, ki se vključi v območje naselij, za območje razpršene gradnje, ki se opredeli kot območje novega naselja, in za območje razpršene gradnje, ki se opredeli kot posebno zaključeno območje, - celovite oziroma delne prenove naselja, - razvoja naselja kot širitev na nove površine, - pomembnejše gospodarske javne infrastrukture, - prostorskih ureditev lokalnega pomena zaradi sanacije posledic naravnih in drugih nesreč, - izkoriščanja mineralnih surovin in rud ter njihove sanacije in - kjer se zaradi obsega ali vplivov predvidenih ureditev na okolje zahteva celovit pristop, kakor tudi na večjih območij v naselju, ki so namenjena zgoščanju pozidave. Občinski podrobni prostorski načrt je podlaga za pripra­vo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja po pred­pisih o graditvi objektov. Vključevanje varstva registriranih arheoloških najdišč in arheoloških ostalin v prostorsko načrtovanje Ohranitev registriranih arheoloških najdišč se obvezno upošteva v prostorskih aktih, ki imajo neposreden vpliv na dediščino in njeno varstvo (Zakon o varstvu kulturne dediščine - ZVKD-1; Splet 1). Varstvo registriranih arheoloških najdišč in arheoloških ostalin se vključuje v več korakih, so pa med njimi pomembne razlike, zato jih navajamo posamično: 1. Register kulturne dediščine. Strokovno identificirana arheološka najdišča se vpišejo v Register kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo. 2. Prikaz vrednotenja dediščine v prostoru. Registrirana arheološka najdišča se vključujejo v prikaz vrednotenja dediščine v prostoru, ki obsega zlasti podat­ke o dediščini, opredelitev meja, usmeritve za celostno ohranjanje, identifikacijo območij dediščine v prostoru z opredelitvijo njihove kulturne vrednosti, omejitev in predlogov glede prostorskega razvoja ter vplive na dediščino in ostale omejitve zunaj območja dediščine. Prikaz vrednotenja v okviru prostorsko informacijskega sistema služi javnosti, še bolj pa občinskim in državnim organom za spremljanje stanja v prostoru kot osnove za pripravo prostorskih aktov. 3. Smernice. Za registrirana arheološka najdišča se pripravijo splo­šne in po potrebi tudi posebne smernice za načrtovanje osnutka prostorskega akta (Zakon o prostorskem načrto­vanju - ZPNačrt, Splet 2). S smernicami nosilci urejanja prostora konkretizirajo določbe predpisov s svojega de­lovnega področja na območje, ki je predmet načrtovanja, in na načrtovaneposege v prostor ali prostorske ureditve. S smernicami varstva nepremične kulturne dediščine se skuša zagotoviti ustrezno mesto in obravnavo dediščine pri načrtovanju prostorskega razvoja občine na osnovi strokovnih podatkov in evidenc ter iz njih izhajajočih opredelitev in usmeritev. Hkrati so smernice namenjene zagotavljanju usklajenega in vzdržnega razvoja dedišči­ne v prostoru ter zagotavljanju njene trajnostne rabe. Smernice obsegajo: - usmeritve za celostno ohranjanje, - predloge rešitev in ukrepov varstva. Smernice vsebujejo pregled vseh prostorsko relevantnih enot dediščine s seznamom v preglednicah, vključno z oceno ogroženosti in zanje veljavnim varstvenimi reži-mom, dodatne usmeritve za pripravo prostorskih izved­benih pogojev po posameznih enotah dediščine ter opre­delitev do podanih razvojnih pobud. Smernice, ki se nanašajo na registrirana arheološka naj­ dišča, so obvezne. V postopkih priprave in sprejemanja prostorskih aktov se varstvo zagotavlja tudi s presojo vplivov na dediščino, kadar se pričakuje posreden ali neposreden vpliv na dediščino ali na arheološke ostaline. Za potrebe izvedbe postopka celovite presoje vplivov na okolje smernice ob-segajo tudi: - prikaz vplivnih območij, - vrste in vire podatkov o dediščini, ki omogočajo prip­ravo okoljskega poročila. Če obstoječi podatki ne omogočajo priprave okoljskega poročila v segmentu presoje vpliva na arheološke osta-line, se s smernicami opredelijo potrebne arheološke raziskave, ki zagotovijo dodatne informacije za izvedbo takega poročila. Ker se z občinskim prostorskim načrtom določata os­novna (govorimo o stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vod­ nih in drugih zemljiščih) in podrobna namenska raba ter prostorsko ureditveni pogoji, ki določajo pogoje za načrtovanje posegov v prostor glede namembnosti, lege, velikosti, oblikovanja, parcelacije, priključevanja na gospodarsko infrastrukturo, varovanja zdravja in celost­ nega ohranjanja kulturne dediščine, je s smernicami treba med drugim jasno opredeliti način varstva za registrirana arheološka najdišča. Ob tem: - se upošteva obstoječi varstveni režim (za registrirano arheološko najdišče, ki ni kulturni spomenik, kot izhaja iz ZVKD-1 in Pravilnika o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah; za registrirano arheološko najdišče, ki je kulturni spomenik, kot izhaja iz Odloka o razglasitvi ali če je ta nejasen, iz ZVKD-1); - se konkretizira varstveni režima glede na predlagano namensko rabo prostora oziroma prostorsko ureditev tako, da se: - zavzame jasno stališče, ali je podrobna namenska raba glede na režim varstva območja registriranega arheolo­škega najdišča sprejemljiva ali ne in, če je, pod kakšni-mi pogoji, pri čemer se upošteva dejansko stanje; - glede na opredeljen režim varstva predlaga prilago­ditev ali umik prostorskih posegov iz registriranega arheološkega najdišča, da bi kar najbolj zmanjšali vpliv na arheološke ostaline. Pri opredelitvi sprejemljivosti in opredelitvi ukrepov varstva je treba pretehtati naslednje možnosti: a. predlagana namenska raba oziroma prostorska ured­ itev je sprejemljiva – skladna z varstvenim režimom (npr. gozdno zemljišče je sprejemljivo, ker je varstvo gomil zagotovljeno z lokalno usmerjeno nego gozda), b. predlagana namenska raba oziroma prostorska ured­ itev je nesprejemljiva – ni skladna z varstvenim režimom (npr. stavbno zemljišče ni sprejemljivo, ker predvidena gradnja lahko uniči najdišče, kmetijsko zemljišče zara­di predvidenega globokega oranja ni sprejemljivo, ker tovrstna raba uniči najdišče), c. predlagana namenska raba oziroma prostorska ureditev je pogojno sprejemljiva - ko je potencial arheološkega najdišča že ocenjen, a še ne vrednoten. Izjemoma so do-voljeni posegi v arheološka najdišča: - ki so hkrati stavbna zemljišča znotraj naselij, in v prostor robnih delov najdišč, - če se na podlagi rezultatov opravljenih predhodnih arheoloških raziskav do predloga prostorskega akta izkaže, da je zemljišče mogoče sprostiti za poseganja v zemeljske plasti (za gradnjo). Do izpolnitve pogojev ostaja predlog namenske rabe nesprejemljiv. č. predlagana namenska raba oziroma prostorska ure­ditev je pogojno sprejemljiva – ko je potencial ar­ heološkega najdišča že ocenjen in vrednoten ali ker gre le za ažuriranje dejanskega stanja (npr. spre­memba namenske rabe zaradi legalizacije gradnje). Pri tem je možno v prostorskem aktu opredeliti pogoja: - da je treba v fazi priprave PGD dokumentacije ali pred- posegom v prostor, pri katerem gradbeno dovoljenje ni potrebno, izvesti predhodno arheološko raziskavo, katere rezultati se upoštevajo pri vseh nadaljnjih aktivnostih: pripravi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, sami gradnji, vključno s poizkopavalno obdelavo arhiva najdišča; - da je treba pred gradnjo ali pred posegom v prostor, pri katerem gradbeno dovoljenje ni potrebno, izvesti pred­hodno arheološko raziskavo, s katero se arheološke osta-line nadzorovano odstrani. 4. Prvo mnenje in odločitev o CPVO. V prvem mnenju nosilci urejanja prostora preverijo, kako so bile upoštevane njihove splošne smernice in posebne smernice, če so bile izdane. Ob tem nosilci urejanja pros-tora opozorijo tudi na morebitne pomanjkljivosti po­datkov v prikazu stanja prostora z njihovega delovnega področja. Pristojni nosilci urejanja prostora, ki v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, sodelujejo v postop­ku celovite presoje vplivov na okolje, v prvem mnenju podajo tudi svoje mnenje o verjetnosti pomembnejših vplivov občinskega prostorskega načrta na okolje z vidi­ka njihove pristojnosti. 5. Celovita presoja vplivov na okolje in izdelava okoljske­ ga poročila. Na podlagi informacij (že znanih ali rezultatov pred­hodnih arheoloških raziskav) se presoja vpliv vsebine prostorskega akta na ohranitev registriranih arheoloških najdišč in arheoloških ostalin. Opredelitev, da neka prostorska ureditev ali usmeritev predstavlja nedopus- ten oziroma uničujoč vpliv za ohranitev registriranih arheoloških najdišč ali arheoloških ostalin, zahteva spre­membo oziroma prilagoditev rešitev prostorskega akta. 6. Usklajevanje prostorskega akta. Občina ali država ima na podlagi ugotovitev presoje vplivov na okolje (vplivov na arheološke ostaline) možnost, da z večjo gotovostjo usmeri prostorske ureditve in vrsto namenske rabe tako, da ne povzroča uničevanja arheoloških najdišč in arheoloških ostalin oziroma da je v primerih zavestnega poseganja v strukturne el-emente dediščine zagotovljena nadzorovana odstran­itev arheoloških ostalin, pri čemer stroške arheoloških raziskav nosi investitor gradnje ali drugega posega. 7. Priprava (drugega) mnenja k prostorskemu aktu. Nosilci urejanja prostora k predlogu prostorskega akta podajo drugo mnenje, s katerim ugotovijo ali predlog upošteva podane smernice in prvo mnenje in ali so vplivi njegove izvedbe sprejemljivi. Varstvo arheoloških ostalin v postopku načrtovanja Občinskega prostorskega načrta Občine Ormož Postopek priprave občinskega prostorskega načrta se je pričel v letu 2009. S strani ministrstva, pristojnega za varstvo kulturne dediščine, so bile izdane smernice za načrtovanje (Ministrstvo za kulturo 2009c), s kateri-mi je bil podan pregled arheoloških najdišč z veljavnim varstvenim režimom ter dodatne usmeritve za pripravo prostorskih izvedbenih pogojev po posameznih enotah dediščine ter opredelitev do podanih razvojnih pobud. Za novo gospodarsko cono na zahodni strani mesta Ormož ob priključku na hitro cesto je bilo npr. že s smernicami podano stališče, da poseganje v registrirano arheološko najdišče glede na opredeljene arheološke ostaline oziro-ma varstveni režim ni dopustno. Za območja, za katera je treba pripraviti presojo vplivov na okolje: za industrijsko cono v Ormožu, gospodarsko cono, območje pridobivalnega prostora pod kanalom Formin, so bile pripravljene dopolnilne smernice (Mini-strstvo za kulturo 2009č) s konkretizacijo potrebnih pred­hodnih arheoloških raziskav. Dodatne dopolnilne smernice (Ministrstvo za kulturo 2010c) so bile podane še v zvezi s predlogom selitve kmetije na območje arheološkega najdišča Pavlovci – Rimska stavba. Nekaj območja je bilo zaradi poznavanja obsega in vsebine najdišča izločenega iz možnosti pozi­dave. Za preostali del bi bila sprememba namenske rabe v stavbno zemljišče dopustna le, če se do predloga ob­činskega prostorskega načrta opravijo predhodne arheo­loške raziskave (strojno izkopani testni jarki), na podlagi Slika 2. Postopek priprave OPN in OPPN; kratice v shemi: MKO – Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, MIZKŠ DKD – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Direktorat za kulturno dediščino, ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine, Izvaj. PAR – Izvajalec predhodnih arheoloških raziskav. Figure 2. The process of preparing municipal spatial plans; Abbreviations in the scheme – MKO – Ministry of Agriculture and Environment, MIZKŠ DKD – Ministry of Education, Science, Culture and Sport, Cultural Heritage Directorate, ZVKDS – Institute for the protection of Cultural Heritage, Izvaj. PAR – preliminary archaeological researcher. rezultatov opravljenih predhodnih arheoloških raziskav pa se izkaže, da je zemljišče mogoče sprostiti za posega­nja v zemeljske plasti. Občina je v nadaljevanju načrtovalskega postopka obmo-čje, ki je bilo predvideno za novi del industrijske cone, zmanjšala na približno polovico površine in podrobno namensko rabo preoblikovala v območje gospodarske cone (IG), posebno območje (BD) in območje površin z objekti za kmetijsko proizvodnjo (IK), ostali del pa ohra­nila v sedanji kmetijski rabi. Nova gospodarska cona na zahodni strani mesta je bila ukinjena, deloma se je prostor rezerviral za umestitev ceste in mejnega prehoda. Ravno tako se je občina odpovedala območju pridobivalnega prostora pod kanalom Formin. S temi spremembami so bila območja predvidenih posegov zmanjšana pod prag potrebnosti izdelave celovite presoje vplivov na okolje in izvedba predhodnih arheoloških raziskav v okviru le te ni bila več obvezna. Čeprav predhodne raziskave niso bile opravljene, lahko zaradi umika predlaganih rab oz. ureditev, ki bi lahko ne­gativno vplivale na arheološke ostaline, presojamo vpliv dopolnjenega osnutka prostorskega akta v primerjavi z vplivom osnutka prostorskega akta na arheološke ostali­ ne kot manj obremenjujoč. Varstvo arheoloških ostalin v postopku načrtovanja Občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje Puchove poslovne cone v Ljutomeru Občina Ljutomer je pristopila k izdelavi Občinskega po­drobnega prostorskega načrta z namero oblikovanja me-ril, pogojev, ukrepov in prostorskih rešitev, na podlagi katerih bo možna kvalitetna umestitev poslovno proizvo­dnih objektov v prostor ter ureditev potrebne komunalne infrastrukture. Na območju ni registriranih enot kulturne dediščine, zato se je v izdanih smernicah (Ministrstvo za kulturo 2009a) občino opozorilo na nujnost izvedbe predhodnih arheolo­ških raziskav na območjih tistih vrst posegov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Za območje Puchove poslovne cone je Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, izdalo odločbo (35409­234/2008-JL, 27.8.2008), da je zaradi velikosti območja predvidene poslovne cone, ki presega 50 000 m2, treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje. Občina je zato v letu 2009 zaprosila za dopolnilne smernice – konkre­tizacijo potrebnih predhodnih arheoloških raziskav za ustrezno preveritev vpliva in sprejemljivosti načrtovanih posegov z vidika varstva arheoloških ostalin. Izdane so bile dopolnilne smernice (Ministrstvo za kul­turo 2009b), s katerimi se je opredelila metoda raziskav: „Z namenom ocene arheološkega potenciala se na celotni površini OPPN opravi predhodne arheološke raziskave z metodo ekstenzivnega površinskega oziroma podpovr­ šinskega pregleda in ekstenzivne geofizikalne raziskave, vse s poterensko obdelavo gradiva. Okvirno je potrebno predhodno arheološko pregledati površino 136.050 m2. (13,6 ha). Od tega je 34.331 m2. (3,43 ha) njivskih površin, na katerih je potrebno opraviti ekstenzivni terenski pregled odprtih površin, ki je možen samo v primeru, če bo v trenutku raziskave njiva sveže zorana, brez posevkov. Preostali del OPPN pokriva gozd in travniki, s skupno površino 101.719 m2. (10.2 ha). V gozdu in na travnikih je potrebno opraviti ekstenzivni te­renski pregled zaprtih površin. Pregledi se delajo v skladu z normativi, ki jih je določil SAAS: Ekstenzivni pregled odprtih površin je vzorčni pregled površine – opravi se v enotah 50 × 50 m (znotraj tega se z obhodom vzorči površina v 5 prečnicah). Ekstenzivni pregled zaprtih površin je izkop testnih jar-kov – opravi se v enotah 50 × 50 m (znotraj tega se izko­plje 5 testnih jarkov 40 × 40 × 40 cm).“ V času priprave okoljskega poročila pred javno razgrni­tvijo dopolnjenega osnutka prostorskega akta predhodne arheološke raziskave še niso bile izvedene. Okoljsko po­ ročilo je navedlo, da morajo biti izvedene do predloga prostorskega akta in rezultati upoštevani pri pripravi pre­ dloga in dopolnjenega okoljskega poročila, zato je bilo okoljsko poročilo ocenjeno kot ustrezno in občina je lah­ko nadaljevala s postopkom javne razgrnitve. Predhodne arheološke raziskave je izvedel Center za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne de­ diščine Slovenije. Iz Poročila o izvedenih predhodnih arheoloških raziskavah (Zavod za varstvo kulturne dedi- ščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo 2009) Slika 3. Območje OPPN za območje Puchove poslovne cone (OPPN Puchova poslovna cona, 2009). Figure 3. The area of Municipal detailed spatial plan Puchova business zone. izhaja, da je na območju velik arheološki potencial. „V severnem in južnem ter v manjši meri tudi v vzhodnem delu območja je bilo pri površinskem in podpovršinskem pregledu odkrito materialno gradivo, ki ga na podla­ gi tipoloških in tehnoloških značilnosti lahko uvrstimo v prazgodovinsko, rimsko in srednjeveško obdobje. Pri tem s svojo izpovednostjo prednjačijo odlomki lonče­nega in steklenega posodja ter gradbenega materiala, ki nakazujejo, da imamo na tem območju opravka z ostanki naselbinskih kompleksov. V osrednjem delu raziskanega območja arheološke ostaline niso bile odkrite. Najverje­tneje je vzrok le-tega spreminjanje toka Globetke, kate­ rega stara struga (iz časa izpred melioracijskih posegov v prejšnjem stoletju) se v meandrih vije skozi danes goz­ dnato območje. Spreminjanje vodnega toka je v več tisoč let trajajočem obdobju verjetno odplavilo dele naselbin­skih kompleksov, ki so se razprostirali ob bregovih poto­ ka Globetka. Na prestavljanje potočnega korita Globetke v preteklih obdobjih je opozorila že analiza zemljevida franciscejskega katastra, ki kaže drugačno podobo, kot nam je znana iz časa tik pred melioracijskimi posegi.“ Zemljišča, na katerih je bil potrjen velik arheološki po­tencial, so bila vpisana v register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, kot registrirano arheološko najdišče z ime­ Slika 4. Prikaz zbiralnih enot v prostoru (ZVKDS CPA 2009): sivo obrobljeno območje – zbiralna enota, sivo obarvano območje – zbiralna enota z velikim arheološkim potencialom. Figure 4. Collection units in the area (ZVKDS CPA 2009): grey line – collection unit, grey area – collection unit with high archeological potencial. nom Ljutomer - Arheološko najdišče Ob Globetki (EŠD 29015). Zaradi nedvomno izkazanega velikega arheološkega po­ tenciala na delu prostora načrtovanega OPPN za območje Puchove poslovne cone v Ljutomeru, so bile izdane dru­ge dopolnilne smernice (Ministrstvo za kulturo 2010a), saj je bilo potrebno pred izdajo mnenja na predlog OPPN opraviti nadaljnje arheološke raziskave, s katerimi se bi natančno določila vsebina in sestava arheološkega najdišča. V ta namen je bilo potrebno na zemljiščih s parc. št. 904/3, 905/1, 905/2, 906, 907/1, 959/1, 959/2, 959/3, 960, 961/1, 961/2, 961/3, 961/4, 966/1, 967/2, 972/1, 973, 1342, 1354/2, vse k. o. Ljutomer, v skladu s 27. členom ZVKD-1 (Ur. l. RS, št. 16/08) opraviti naslednje raziskave: - intenzivni površinski/podpovršinski pregled v mreži 10 × 10 metrov, - arheološko dokumentiranje strojnih testnih jam veliko­ sti 1 × 1 meter, v globino do kulturno sterilne geološke osnove (oz. vsaj 1 meter) v mreži 20 × 20 metrov. Rezultate predhodnih arheoloških raziskav je bilo potreb- no upoštevati oziroma vključiti v dopolnitev okoljskega poročila. Slika 5. Območje arheološkega najdišča Ljutomer - Arheološko najdišče Ob Globetki (EŠD 29015). Figure 5. The area of the archeological site Ljutomer - The archeological site by Globetka (EŠD 29015). Iz Poročila o arheološkem vrednotenju na lokaciji OPPN Puchove poslovne cone v Ljutomeru (PJP d.o.o. 2010) izhaja, da so „opravljene predhodne arheološke raziska­ve za določitev vsebine in sestave arheološkega najdi-šča Ljutomer - Arheološko najdišče ob Globetki (EŠD 29015), arheološko dokumentiranje strojno izkopanih te­ snih jam na zemljiščih s parc. št. 906, 907/1, 907/2, 958/3 in 960, vse k.o. Ljutomer, pokazale prisotnost prazgodo­vinskih in rimskodobnih podpovršinskih kulturnih plasti, ki jih interpretiramo kot naselbinske plasti. Posamezni sledovi človekove dejavnosti so bili odkriti tudi v južnem delu raziskanega območja, na zemljiščih s parc. št. 966/1, 972/1 in 973, vse k. o. Ljutomer, kar nakazuje človekovo prisotnost na tem prostoru v rimski dobi, pri čemer naj­diščne okoliščine ne dopuščajo nedvoumnih zaključkov o obliki te prisotnosti.“ Na podlagi tretjih dopolnilnih smernic (Ministrstvo za kulturo 2010b) se je v Odlok o OPPN za območje Pucho­ve poslovne cone v Ljutomeru vključilo določilo: „Puchova poslovna cona v Ljutomeru se nahaja na obmo-čju registriranega arheološkega najdišča Ljutomer - Arhe­ološkonajdiščeobGlobetki(EŠD29015).Predizgradnjo območja je potrebno znotraj okvira zemeljsko-gradbenih posegov (vključno z območji ureditve javne infrastruktu­ re) opraviti predhodne arheološke raziskave, s katerimi se arheološke ostaline nadzorovano odstranijo.“ Čeprav se prostorske rešitve kljub ugotovljeni prisotnosti naselbinskih kulturnih plasti niso spremenile, ocenjujemo izvedbo predhodnih arheoloških raziskav v okviru celo­vite presoje vplivov na okolje kot pozitivno izkušnjo. Za­ radi njihove izvedbe se je povečalo poznavanje območja z vidika arheoloških ostalin in zagotovila njihova nadzo­rovana odstranitev v okviru zemeljsko gradbenih del. Prednosti in pomanjkljivosti izvajanja predhodnih arheoloških raziskav v okviru načrtovanja občinskih prostorskih aktov V okviru sodelovanja v postopkih priprave občinskih prostorskih aktov in spremljanja izvedb predhodnih arhe­ oloških raziskav v okviru le-teh, je bilo mogoče zaznati tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti. Dokazano in potrjeno, da je: - mogoče z nedestruktivnimi metodami uspešno detekti­rati in definirati arheološke ostaline, - mogoče dopolniti in dograditi obstoječo bazo podat­kov ter tako doseči višjo stopnjo njene kredibilnosti in uporabnosti, - varstvo arheološke dediščine na ravni občinskih aktov uspešnejše, če se obstoječe podatke o arheološki dediščini nadgradi s predhodnimi arheološkimi raziska­vami že v fazi načrtovanja, saj se lahko z interpretacijo pozitivnih rezultatov vpliva na prostorske rešitve ali vsaj omogoči kontrolirano odstranitev arheoloških ostalin, - varstvo arheoloških ostalin lahko še uspešnejše, če bi bile predhodne arheološke raziskave vgrajene v posto­ pek prostorskega načrtovanja vseh prostorskih aktov in ne zgolj takrat, ko je zaradi določenih vrst posegov potrebna celovita presoja vplivov na okolje, - umik drugih posegov iz arheoloških najdišč hkrati omogoča aktivno varstvo in prezentacijo v obliki arheo­loških parkov in rezervatov. Opozoriti je vendar treba tudi na pomanjkljivosti, za ka­tere pa menimo, da jih je z dopolnjevanjem zakonskih in organizacijskih opredelitev še mogoče izboljšati: - predhodne arheološke raziskave so na območjih, kjer arheološki potencial še ni ocenjen, obvezne le v prime-rih priprave prostorskih aktov za posege, za katere je treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje (odloči­tev ni vezana na opredelitev arheološkega potenciala), - predhodne arheološke raziskave se večinoma opravijo na prej izbranem območju predvidenega posega ali rabe in ne služijo vrednotenju ustreznosti večih variant, - lastništvo zemljišč na območjih predhodnih arheo­loških raziskav v fazi priprave dopolnjenega osnutka prostorskega akta večinoma še ne omogoča prostega dostopanja in poseganja v zemeljske plasti, izvedba je odvisna od „dobre volje“ lastnika, - metodo potrebnih predhodnih arheoloških raziskav opredeli odgovorni arheolog konservator, raziskave lahko opravlja zunanji izvajalec predhodnih arheolo­ških raziskav, ki je poslovno povezan z investitorjem, izsledke oziroma poročilo mora potrditi spet arheolog konservator, ki pri raziskavah ne sodeluje – verjetno bi bil boljši sistem, ki bi vključil v vsako ekipo za izvedbo predhodnih arheoloških raziskav arheologa iz javne službe za varstvo kulturne dediščine, - tudi varstvo arheoloških ostalin ni absolutna kategorija ter mora izhajati iz jasno definiranih prioritet varovanja, saj je prostorsko načrtovanje vedno usklajevanje raz­ličnih interesov v prostoru oziroma med večimi nosilci urejanja prostora, - problem zagotavljanja nadzora nad posegi v primerih posegov, ko predhodne arheološke raziskave niso bile opravljene ali so bile opravljene deloma, saj je javna služba kadrovsko podhranjena, - vzpostavljeno enotno bazo podatkov o opravljenih arheoloških raziskavah, vključno s prostorskim prika­zom območij, ki jo za s strani CPA ZVKDS opravljene raziskave vodi CPA, je treba dopolniti tudi s podatki opravljenih predhodnih arheoloških raziskav drugih izvajalcev, - premalo povezovanja med sektorji, ko bi projekti pri­dobivanja podatkov enega sektorja v pridobljeni obliki ali rahlo modificirani lahko služili tudi drugim (Lidar snemanja, geološke vrtine, aero snemanja ipd.), - zagotoviti dovolj sredstev za izvedbo sistemsko načr­tovanih predhodnih arheoloških raziskav. Da bi izvedba predhodnih arheoloških raziskav resnično dosegla svoj namen – vključevanje prepoznavanja arheo­loških ostalin in njihovega varstva v čim zgodnejše faze prostorskega načrtovanja – bi bilo smiselno opredeliti kriterije/pragove za določanje območij, kjer je potrebno izvesti presojo vplivov na arheološke ostaline v okviru izvedbe celovite presoje vplivov na okolje, izhajajoč iz zakonitosti pojavljanja arheoloških ostalin in neodvisno od drugih okoljskih parametrov. Na ta način bi zajeli v zgodnji pregled tudi območja, ki jih Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vpli­ vov na okolje, zaradi usmerjenosti v osnovne značilnosti posega (raba naravnih virov, nastajanje odpadkov, one- snaževanje, tveganje nastanka nesreč zaradi uporabljene snovi ali tehnologije) ne prepozna. Zaradi zagotavljanja neodvisnosti in metodološke usklajenosti predhodnih arheoloških raziskav bi bilo smiselno njihovo izvedbo poveriti javni službi, seveda ob zagotavljanju zadostne količine sredstev in ustrezne organiziranosti, s katerima bi pravočasno in kompetentno zagotavljali potrebne po­datke za celovite presoje vplivov na okolje (v okviru teh na registrirana arheološka najdišča in arheološke ostali­ne) in pripravo občinskih prostorskih aktov v terminskih okvirih njihove priprave. Zaključek Vsaka, torej tudi sedanja generacija lahko skozi prostor spregovori o sami sebi, ga ureja na način, ki odseva njen čas, probleme in sposobnost, da jih rešuje. Poseganje v prostor samo po sebi torej ni negativno, v povezavi z varstvom arheološke dediščine ne tudi zato, ker postavlja pred stroko vedno nove izzive in zahteve po višji stro­ kovni ravni terenske arheologije (Djurić 2003), ki edina zagotavlja, da bodo arheološki viri ustrezno zabeleženi in interpretirani. Vendar je pri tem pomembno, da načrto­vanje ohranja vitalne koncepte in se spoštljivo obnaša do kulturne dediščine kot fundamentalne vrednote, do pro-stora kot skupka človekovih odnosov, konteksta prostora in lokalne drugačnosti v odnosu do preteklosti, preteklih rodov in njihovih prispevkov pri ustvarjanju prostora. Usmerjanje razvoja mora zato izhajati tako iz razvojnih izhodišč, kakor tudi varovalnih vzgibov nekega prostora in predmeta samega varstva (Mlakar 2009). Preventivna arheologija nosi pri tem veliko težo in odgovornost, saj je prav arheološka dediščina tista, ki priča o večjem delu preteklosti človeka in z rekonstrukcijo preteklih dogajanj ter njeno interpretacijo pomaga razumeti sedanjost. Literatura in viri BARKER, Ph. 1998, Tehnike arheološkega izkopavanja. - Ljubljana. DJURIĆ, B. 2003, Terra gentis humanae memoria, Varo­vanje arheološke dediščine in projekt izgradnje avtocest. – V: D. Prešeren (ur.). Zemlja pod vašimi nogami: Ar-heologija na avtocestah Slovenije: vodnik po najdiščih, Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana, 7–24. Ministrstvo za kulturo 2009a, Smernice za načrtovanje Občinskega podrobnega prostorskega načrta za obmo-čje Puchove poslovne cone v Ljutomeru, št. 35012­ 12/2009/6, 22.5.2009. Ministrstvo za kulturo 2009b, Dopolnilne smernice za načrtovanje Občinskega podrobnega prostorskega načr­ta za območje Puchove poslovne cone v Ljutomeru, št. 35012-12/2009/13, 31.7.2009. Ministrstvo za kulturo 2009c, Smernice za načrtovanje Občinskega prostorskega načrta Občine Ormož št. 3501­ 3/2009/3, 4.4.2009. Ministrstvo za kulturo 2009č, Dopolnilne smernice za načrtovanje Občinskega prostorskega načrta Občine Or-mož št. 3501-3/2009/7, 13. 8. 2009. Ministrstvo za kulturo 2010a, Dopolnilne smernice za načrtovanje Občinskega podrobnega prostorskega načr­ta za območje Puchove poslovne cone v Ljutomeru, št. 35012-12/2009/21, 18.2.2010. Ministrstvo za kulturo 2010b, Druge dopolnilne smerni­ ce za načrtovanje Občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje Puchove poslovne cone v Ljutomeru, št. 35012-12/2009/23, 6.9.2010. Ministrstvo za kulturo 2010c, Dopolnilne smernice za načrtovanje Občinskega prostorskega načrta Občine Or-mož št. 3501-3/2009/19, 27.10.2010. MLAKAR, A. 2009, Negotovost v prostorskonačrtoval­nih postopkih. – Urbani izziv 20.2, 22–35. PJP d.o.o. 2010, Poročilo o arheološkem vrednotenju na lokaciji OPPN Puchove poslovne cone v Ljutomeru. Slo­venska Bistrica. Vizura Vitez d.o.o. 2009, OPPN Puchova poslovna cona, št. projekta 16/2008, Ureditvena situacija. ZVKDS CPA2009, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, Poročilo o izvedenih predhodnih arheoloških raziskavah na ob-močju OPPN Puchova obrtna cona v Ljutomeru št. 07­363/2009//AM-2158/09-EL-2009-245. Ptuj, december 2009 – januar 2010. Spletni viri Splet 1 / Web 1: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200816& stevilka=485 Splet 2 / Web 2: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200733& stevilka=1761 Splet 3 / Web 3: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO1545. html Splet 4 / Web 4: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO3490. html Splet 5 / Web 5: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199921 Splet 6 / Web 6: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri= CONSLEG:1985L0337:20090625:SL:PDF Splet 7 / Web 7: http://ec.europa.eu/environment/eia/full-legal-text/9711. htm Splet 8 / Web 8: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri= DD:15:06:32001L0042:SL:PDF Splet 9 / Web 9: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_URED4170. html Vključevanje preventivnega varstva arheološke dediščine pri pripravi prostorske dokumentacije Integration of preventive protection of archaeological heritage in the preparation of spatial documentation © Barbara Likar*, Mojca Novak** DRI upravljanje investicij, Družba za razvoj infrastrukture, d.o.o., Ljubljana, barbara.likar@dri.si, mojca.novak@dri.si Izvleček: Prvi in hkrati zelo pomemben korak na poti k realizaciji večjih projektov je umeščanje posegov v prostor. Pri tem se srečamo z dolgotrajnim in zahtevnim upravnim postopkom, kot ga narekuje naša zakonodaja. V članku je prikazano vključevanje varovanja arheološke dediščine v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov upoštevajoč zakon o varstvu kulturne dediščine (od pobude, študije variant in okoljskega poročila, državnega prostorskega načrta in poročila o vplivih na okolje, vse do gradnje). V zaključku prispevka so prikazana dejstva v procesu prostorskega načrtovanja in priprave državnih prostorskih načrtov – izvajanje predhodnih arheoloških raziskav je močno vpeto v proces načrtovanja posegov, zaradi česar je nujno sistematično zagotavljanje vseh potrebnih podatkov o arheoloških ostalinah v najzgodnejših fazah načrtovanja, ki naj bodo podani v obliki smernic, hkrati pa je potrebno v okviru javne službe zagotoviti sredstva, da bo dinamika izvajanja predhodnih arheoloških raziskav lahko sledila pripravi prostorskih aktov. Odprta vprašanja se nanašajo na sprejem metodologije vrednotenja sprejemljivosti novih posegov v prostor z vidika varstva arheološke dediščine in sprejem metodologije vrednotenja izravnalnih ukrepov. Ključne besede: umeščanje posegov v prostor, državni prostorski načrt, arheološke ostaline, arheološki pregled Uvodne misli Skorajšnjemu dokončanju avtocestnega križa v Sloveniji sledi intenzivno načrtovanje železniške infrastrukture, ki je utemeljeno s Strategijo prostorskega razvoja in skladno s prometno politiko Slovenije, temu sledijo tudi drugi ve- čji projekti s področja zagotavljanja poplavne varnosti, širitve obstoječih cestnih povezav, ipd. Prvi in hkrati zelo pomemben korak na poti k realizaciji vseh večjih projek­tov je umeščanje posegov v prostor. Pri tem se srečamo z dolgotrajnim in zahtevnim upravnim postopkom, ki ga narekuje naša zakonodaja. V obdobju 2003–2010 se je zakonodaja, ki ureja pripravo prostorskih aktov kar trikrat spremenila, vsakič s ciljem, da bi bili postopki priprave državnih prostorskih načr- Abstract: The first and the most important step towards the realisation of large projects is their spatial location. This step involves a lengthy and complex administrative procedure, as dictated by Slovenian legislation. The article presents the integration of archaeological heritage conservation in the procedures of preparing national spatial plans in compliance with the Cultural Heritage Protection Act (from the initiative, variant studies and environmental report, National Spatial Plan and Environmental Impact Report, to the actual construction). The article also presents certain facts about the procedure of spatial location planning and the preparation of national location plans. The process of intervention planning inevitably involves preliminary archaeological investigation, wherefore it is essential to systematically provide all the necessary information about the archaeological remains in the earliest stages of planning, which should serve as guidelines. At the same time, public services should provide the financial resources aimed at ensuring that the preliminary archaeological investigations be conducted so as to follow the preparation of spatial planning acts. The questions that remain open deal with the adoption of measures for evaluating the acceptability of new spatial interventions from the point of view of archaeological heritage and with the adoption of the methodology for evaluating countervailing measures. Keywords: spatial location planning, national spatial plan, national location plan, archaeological remains, archaeological survey tov (DPN) usklajeni z evropsko zakonodajo in predvsem časovno učinkovitejši. V tem času se je spremenil tudi Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. l. RS, št. 16/08, 123/09), ki je bil sprejet leta 2008 in je prav tako zasnovan na preventivnem varstvu kulturne dedi- ščine, s predhodnimi arheološkimi raziskavami (PAR) pa je preventivno varstvo arheološke dediščine vključeno v najzgodnejšo fazo priprave prostorskih načrtov. Predstavljeno je vključevanje varovanja arheološke de­diščine v postopkih priprave DPN skladno z veljavnim ZVKD-1, pravno podlago, sistem predhodnih arheolo­ških raziskav, katere je potrebno izvesti v okviru okolj­ skega poročila oziroma v postopku CPVO in katere v okviru priprave poročila o vplivih na okolje oziroma v postopku PVO. * vodja sektorja za predhodna dela, projektno dokumentacijo in varstvo okolja ** univ. dipl. inž. kraj. arh., samostojna svetovalka Državni prostorski načrti – pričakovanja in realni pogled na realizacijo projektov v postopkih umeščanja v prostor v luči varstva kulturne dediščine Temeljni namen Zakona o umeščanju prostorskih uredi­tev državnega pomena v prostor (Ur. l. RS št. 80/2010; ZUPUDPP v nadaljevanju) je bil zagotoviti čimprejšnji začetek realizacije (gradnje) prioritetnih nacionalnih infrastrukturnih objektov z odpravo vseh evidentiranih problemov v postopkih priprave DPN. V procesih prostorskega načrtovanja se vedno znova srečujemo z neusklajenimi stališči v principih uveljavlja­nja načel vzdržnega razvoja. Vsako pristojno varstveno ministrstvo1 in organizacija ima možnost, da skozi po­stopek celovite presoje vplivov na okolje v popolnosti uveljavlja svoje interese varovanja. Pogosto se vzdržni razvoj razume kot uveljavljanje posameznih interesov varovanja okolja nad interesi celovitega gospodarskega in družbenega razvoja in ne kot sinergija še sprejemlji­vega razmerja med družbenim razvojem in varovanjem okolja, pravičnega razmerja med gospodarskim vidikom in vidikom družbenega razvoja in upoštevanjem izvedlji­vosti, ko gre za oceno razmerja med ohranjanjem okolja in gospodarskim razvojem (sliki 1 in 2). 1 Za varstvena ministrstva štejejo Ministrstvo za okolje in prostor (po­dročje voda in ohranjanja narave), Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za kmetijstvo,gozdarstvoinprehrano(področjekmetijskihzemljišč, področje gozdarstva, lovstva in ribištva), Ministrstvo za zdravje. Na načelih vzdržnega razvoja mora temeljiti tudi načr­tovanje novih posegov v prostor. Pri tem je za učinko­vitost izvajanja vseh postopkov potrebno razumeti, da je temelj uspešne realizacije umeščanja v prostor upošte­vanje eklektičnega koncepta ob prevzemanju in združe­vanju različnih mnenj, pogledov, ugotovitev. Tako kot je opredeljeno z novim prostorskim zakonom (15. člen ZUPUDPP), naj bi navedeno vlogo prevzela prostorska konferenca, ki je stalna delovna skupina koordinatorja (MOPDirektoratzaprostor)indržavnihnosilcevurejanja prostora, ki z rednim medsebojnim usklajevanjem in do- govarjanjem določajo aktivnosti, potrebne za učinkovito pripravonačrtovterusklajujejorazličnejavneinterese. Časovne obsežnosti postopkov umeščanja v prostor po novem zakonu ni možno šteti kot očitek, saj je usklaje­vanje med posameznimi resorji in vključevanje prostor­skih in predvsem okoljskih vprašanj ključno za vzdržno prostorsko načrtovanje. Morda bi lahko kot edino po­manjkljivost tega zakona, ki je bil pripravljen z name-nom novega zagona in izpolnjevanju učinkovitejše reali­zacije prioritetnih nacionalnih infrastrukturnih objektov, izpostavili, da v postopkih ni predpisal skrajšanih rokov za pridobivanje smernic in mnenj. Pri pripravi DPN je bila namreč prepoznana izrazita problematika dolgotraj­ne priprave in usklajevanja smernic in izdajanja mnenj, predvsem varstvenih ministrstev in organizacij. Z namenom racionalizacije postopkov priprave DPN je bila ustanovljena delovna skupina, ki je pregledala ob­ stoječe postopke in predlagala ukrepe za učinkovitejše izvajanje povezanih nalog s tega področja, predvsem v smislu učinkovitejšega izvajanja ZUPUDPP. Dan je bil predlog, da se glede na to, da podatki o PAR, ki naj bi bili osnova za načrtovanje, v času izdaje smer­nic niso na razpolago, uporabijo za načrtovanje in vre­dnotenje variant obstoječi podatki, tako kot je veljalo do sprejema ZVKD-1. Dolgoletna praksa namreč kaže, da je zgolj v zelo izjemnih primerih v kasnejših fazah prišlo do sprememb načrtov zaradi varstva arheološke dediščine. Torej naj bi se za fazo študije variant uporabljali obstoječi podatki o objektih in območjih arheološke dediščine, za izbrano variantopa naj bi se izvedle PAR, saj načrtovanje v fazi priprave osnutka DPN še vedno omogoča optimi­zacijo izbrane variante rešitve z upoštevanjem rezultatov PAR. Na ta načinbi lahko racionalizirali tudi obseg PAR po metodah 1–4 in zmanjšali zaostanke pri pridobivanju podatkov (dopolnitvi smernic) tako v obsegu, kot tudi časovnem smislu, hkrati pa bi bila to ustrezna rešitev v smislu porabe javnih financ. Vključevanje varstva kulturne dediščine pri prostorskem načrtovanju Vključevanje arheološke dediščine v najzgodnejših fazah načrtovanja je zelo pomembno. Za korektno vključevanje vseh nosilcev prostora v načrtovalski postopek pa je hkra-ti nujno, da se vsi pomembni podatki, ki bodo kakorkoli vplivali na načrtovalske rešitve pridobijo s smernicami. S tem namenom sta MK in CPAjasno določila tehnike in metode PAR v posameznih fazah priprave DPN. V nadaljevanju povzemamo vključevanje preventivne­ga varstva arheološke dediščine v postopek priprave državnega prostorskega načrta: - za fazo izdelave pobude (oblikovanje predloga izv­edljivih variant) se upoštevajo javno dostopni podatki o kulturni dediščini iz Registra kulturne dediščine (RKD); - v okviru izdelave študije variant in okoljskega poročila se v načrtovalski postopek vključijo javno dostopni po­datki iz Registra kulturne dediščine (RKD) in če so na razpolago tudi rezultati izvedenih PAR po metodah 1–4 (historična analiza prostora, analiza obstoječih podatkov, GIS analize, metode daljinskega zaznavanja (aerofo­ tografija, Lidar, termokamera, hidrografske razmere)). Glede na rezultate poročila izvedenih PAR (metode 1–4) se v okoljskem poročilu opredelivsebina nadaljnjih PAR in obveznost izvedbe omilitvenih ukrepov in ukrepov varstva, ki bi izhajali iz poročila o opravljenih PAR v tej fazi; - v fazi izdelave državnega prostorskega načrta in poročila o vplivih na okolje oz. takoj po potrditvi najustreznejše variante na vladi se izvedejo PAR po meto­dah 5–7 (ekstenzivni terenski pregled / odprtih in zaprtih površin / geofizikalne raziskave). V prostorski doku­mentaciji se načrtujejo vsi detajlni ukrepi za preprečitev, zmanjšanje in omilitev vpliva na arheološke ostaline. V poročiluovplivihnaokoljeseoceniustreznostukrepov; - po sprejemu prostorskega akta, do pridobitve grad- benega dovoljenja oz. do pričetka gradnje sledi izvedba PAR po metodah 8–14 (intenzivni terenski pregled / odprtih in zaprtih površin, vrtanje in ročno kopanje v mreži, strojno kopanje z dokumentiranjem, geofizikalne raziskave, izkopavanja) in se zaključijo s poizkopavalno obdelavo gradiva. V nadaljevanju so z vidika naročnika in izdelovalcev strokovnih podlag prikazana dejstva in odprta vprašanja v procesu prostorskega načrtovanja in priprave DPN v luči varstva arheološke dediščine: 1. Izvajanje PAR se po sprejemu ZVKD-1 strokovno opira na metodologijo, ki se je izvajala po prejšnjem za­konu. Bistvena sprememba je, da je predvidena izvedba PAR po metodah 1–4 v študiji variant, kar je časovno in finančno izjemno zahtevna naloga. 2. Prav zaradi zahteve po upoštevanju rezultatov PAR v postopek načrtovanja posegov v prostor in priprave DPN je nujno pravočasno sistematično zagotavljanje vseh potrebnih podatkov (s smernicami)o kulturni dediščini kot sledi iz ZVKD-1. ZVKD-1 namreč natančno določa način varstva v planih in v 5. točki 74. člena opredeljuje nosilca obveznosti, v 76. členu pa natančno vsebino smer­nic. Hkrati 34. člen določa obveznost financiranja PAR. Vzvezi s tem se pričakuje, da posamezni pristojni resorji izvedejo vse potrebne aktivnosti skladno z zakonom in v okviru svojih planov zagotovijo vsa potrebna sredstva za izvajanje nalog z resornega področja. 3. Nujno je oblikovati in sprejeti metodologijo vredno­tenja sprejemljivosti novih posegov v prostorz vidika varstva arheološke dediščine. 4. Potreben je čimprejšnji sprejem metodologije vre­dnotenja povzročene škode, ki nastane zaradi odstrani­tve arheološke ostaline ali financiranje oziroma izvedbo ukrepov za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena v smislu izvajanja izravnalnih ukrepov kot jih določa 31. člen ZVKD-1, ki določa, da izravnalni ukrep obsega plačilo denarnega zneska. Zaključek V smislu racionalizacije postopkov prostorskega načrto­vanja je bila za področje varovanja arheološke dediščine podana pobuda, da se PAR izvajajo tako, kot je bila to uveljavljena praksa v preteklosti, predvsem v obdobju izvajanja velikih projektov (nacionalnega programa iz­gradnje avtocest), kar pa s strani varstvene stroke ni bilo sprejeto. Za v prihodnje je s strani varstvene službe potrebno vse napore vložiti v razširitev baze pregledanih območji s PAR (da bodo podatki na razpolago pri pripravi smernic), da jih bo moč vključiti že v najzgodnejšo fazo načrtova­nja variant, kar tudi je osnovni namen teh raziskav. Prav tako je potrebno oblikovati in sprejeti metodologijo vre­dnotenja sprejemljivosti novih posegov v prostor z vidika varstva arheološke dediščine in metodologije vrednotenja povzročene škode, ki nastane zaradi odstranitve arheolo­ške ostaline ali financiranje oziroma izvedbo ukrepov za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena v smislu izvajanja izravnalnih ukrepov. Samo na ta način bo moč racionalizirati postopke prostorskega in tehničnega načrtovanja. Literatura ADAMS, W. M. 2006, The future of Sustainability: Re­thinking Environmental and Development in the Twenty-first Century. Cambridge. SEIFRITZ, W. 2001, On the eclectic concept of susta­inability. – International Journal of Hydrogen Energy, 26/10, 1017–1022. Zakon o varstvu kulturne dediščine - ZVKD-1. – Uradni list RS 16/08, 123/09. Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega po­mena v prostor - ZUPUDPP. – Uradni list RS 80/10. Strokovna komisija za arheološke raziskave. Informativna analiza vlog v letih 2010 in 2011 Expert commission for archaeological investigations. Brief analysis of applications in 2010 and 2011 © Danijela Brišnik, Mihela Kajzer Cafnik Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana, danijela.brisnik@zvkds.si, mihela.kajzer-cafnik@zvkds.si Izvleček: Na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 in Zakona o državni upravi iz leta 2005 je bila s sklepom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije dne 7. 12. 2009 imenovana strokovna komisija za arheološke raziskave kot petčlanska komisija s petletnim mandatom. Naloge strokovne komisije iz imenovanja so: „…podaja mnenj k vlogam za izdajo kulturnovarstvenih soglasij za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline, podaja mnenj k vlogam za financiranje arheoloških raziskav iz državnega proračuna in druge naloge.“ Komisija deluje v skladu s sprejetim Poslovnikom strokovne komisije, Pravilnikom o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka izkopavanja (UL RS št. 113/2000), Pravilnikom o vlaganju in reševanju zahtevkov za financiranje predhodnih arheoloških raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna (UL RS št. 69/2009) in Pravilnikom o dopolnitvah Pravilnika o vlaganju in reševanju zahtevkov za financiranje predhodnih arheoloških raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna (UL RS št. 37/2011). V letih 2010 in 2011 se je strokovna komisija sestala na 67 sejah in skupno obravnavala 1270 vlog. Opravljena informativna analiza vlog predstavlja le enega od vidikov obremenjenosti prostora z gradbenimi posegi ter stopnje ogroženosti nepremične arheološke kulturne dediščine v prostoru. V fazi, ko primerjave s podobnimi analizami v Sloveniji (še) niso mogoče, so rezultati analize lahko prvi korak k sistematičnemu spremljanju dogajanja na področju varovanja arheološke dediščine v prostoru, ki hkrati omogoča tudi vpogled v oblikovanje/delovanje tržišča ponudnikov arheoloških storitev v Sloveniji. Ključne besede: komisija za arheološke raziskave, varovanje arheološke dediščine, arheološke storitve Uvod Na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 (ZVKD-1) in Zakona o državni upravi iz leta 2005 je bila strokovna komisija za arheološke raziskave s sklepom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije dne 8. 3. 2009 imenovana kot osemčlanska komisija, 30. 6. 2009 kot dvanajstčlanska komisija, zaradi ne­skladja z drugo točko 3. člena Pravilnika o strokovnih komisijah (Uradni list RS št. 109-5358/02, 25-1086/04, 104-4549/05) pa nato s sklepom Ministrstva za kulturo z dne 7. 12. 2009 kot petčlanska strokovna komisija s petletnim mandatom. Z zadnjim sklepom je komisija Abstract: The Cultural Heritage Protection Act from 2008 and the Public Administration Act from 2005 provided the basis for forming an Expert Commission for Archaeological Investigations, which was appointed by the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia on 7 December 2009 as a body of five members for a term of five years. The Commission’s duties include: „...delivering opinions as to the applications for authorization consents for investigation and removal of archaeological remains, delivering opinions as to the applications for financing archaeological investigations from the state budget and other duties.“ The Commission acts in accordance with the adopted Rules of Procedure of the Expert Commission, Rules on the Procedure of Issuing Permits for Archaeological Excavations (Official Gazette RS, No. 113/2000), Rules on Lodging and Settling Claims for Financing Preliminary Archaeological Investigations on Archaeological Sites from the State Budget (Official Gazette RS, No. 69/2009) and Rules on the Supplementations of the Rules on Lodging and Settling Claims for Financing Preliminary Archaeological Investigations on Archaeological Sites from the State Budget (Official Gazette RS, No. 37/2011). In the 2010–2011 period, the Commission held 67 sessions and considered a total of 1270 applications. The brief analysis presented in the article only shows an aspect of the spatial impact of building interventions as well as the degree of endangerment of the immovable archaeological heritage. At this stage, when comparisons with similar analyses in Slovenia can (as yet) not be made, this analysis may represent the first step towards a systematic monitoring of the state of archaeological heritage protection as well as an insight into the formation/operation of the market for archaeological service providers in Slovenia. Keywords: Expert Commission for Archaeological Investigations, archaeological heritage protection, service providers sestavljena iz treh članov konservatorjev Zavoda za var-stvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), enega člana muzejske in enega člana akademske sfere. Naloge strokovne komisije iz imenovanja so: „…poda­ja mnenj k vlogam za izdajo kulturnovarstvenih soglasij za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline, podaja mnenj k vlogam za financiranje arheoloških raziskav iz državnega proračuna in druge naloge.“ Komisija deluje v skladu s sprejetim Poslovnikom strokovne komisije, Pra­vilnikom o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka izkopavanja (UL RS št. 113/2000), Pravilnikom o vla­ ganju in reševanju zahtevkov za financiranje predhodnih arheoloških raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna (UL RS št. 69/2009) in Pravilnikom o dopol­nitvah Pravilnika o vlaganju in reševanju zahtevkov za fi­nanciranje predhodnih arheoloških raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna (UL RS št. 37/2011). Strokovna komisija je svetovalno telo Ministrstva za iz­obraževanje, znanost, kulturo in šport RS (po stari orga­nizaciji Ministrstva za kulturo RS; v nadaljevanju: mi-nistrstvo), je pri svojem delu samostojna, vendar njeno mnenje za ministrstvo ni obvezujoče. Delovanje komisije V letu 2010 se je strokovna komisija sestala na 36 sejah. Na naslov ministrstva je v tem letu prispelo 509 vlog, obravnavanih je bilo 653 vlog. V letu 2011 je na mini-strstvo prispelo 523 vlog, komisija pa jih je na 31 sejah obravnavala 617. Razlika v številu prejetih in obravna­ vanih vlog je v večkratni obravnavi posamezne vloge, kar se zgodi zaradi zahteve po dodatni obrazložitvi vloge ali zaradi procesno nepopolne vloge, ki jo je potrebno dopolniti z manjkajočimi predpisanimi prilogami. Po-leg članov komisije so na seje vabljeni vsi konservatorji arheologi posameznih območnih enot ZVKDS ter pred­stavniki ZVKDS Centra za preventivno arheologijo za segment javne službe. Ker ministrstvo podatkov iz prejetih vlog za izdajo kul­turnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine po 31. členu ZVKD-1 in vlog za financiranje arheoloških raziskav iz državnega proračuna ne vodi na način, ki bi članom komisije omogočal statistično ob-delavo, so podatki povzeti iz zapisnikov sej komisije in iz internih evidenc članov komisije, ki pa niso nastajale sistematično za tovrstne potrebe. Kljub temu pa ocenju­jemo, da podatki odražajo realna razmerja posameznih merjenih parametrov, v primerjavi s številčnimi podatki, ki jih vodi ministrstvo pa so možne manjše razlike, pred­vsem zaradi nedoslednosti navajanja posameznih številč­nih vrednosti merjenih parametrov v zapisnikih sej. Osnovni namen statistične obdelave podatkov je bil prido­bitivzorecobremenjenosti prostorasposeginaobmočjih pristojnosti posameznih organizacijskih enot ZVKDS, primerjava obsega in vrst predhodnih arheoloških razi­skav ter posledično prepoznati stopnjo ogroženosti nepre­mičnearheološkekulturnedediščinevprostoru. Statistični podatki Po številu obravnavanih vlog za izdajo kulturnovarstve­ nega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine ter financiranje predhodnih raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna izstopa območna enota (OE) Lju­bljana, sledita ji OE Novo mesto in OE Maribor. Na ob- močju pristojnosti OE Ljubljana, OE Maribor, OE Kranj in OE Nova Gorica je število vlog v letu 2011 nekoliko upadlo, na območjih pristojnosti OE Novo mesto, OE Celje in OE Piran pa se je opazno povečalo. GORICA MESTO Slika 1. Število vlog po območjih pristojnosti posameznih OE ZVKDS v letih 2010 in 2011. Figure 1: Number of applications in areas of responsibility of individual regional offices of the ZVKDS (Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia) in 2010 and 2011. Ob tem pripominjamo, da samo število obravnavanih vlog ne odseva nujno realne slike stanja nepremične ar­heološke kulturne dediščine v prostoru oz. njene ogro­ženosti z načrtovanimi gradbenimi posegi na območjih pristojnosti posameznih enot ZVKDS. Situacija postane nekoliko preglednejša, če jo primerjamo s številom arhe­oloških kulturnih spomenikov in enot registrirane arheo­ loške nepremične dediščine, vpisanih v Register kulturne dediščine (RKD) po posameznih OE in številom občin, ki so v pristojnosti posamezne območne enote ZVKDS. Po številu občin je na prvem mestu OE Maribor (80 ob­čin), sledijo ji OE Celje (36 občin), OE Ljubljana (35 ob­čin), OE Kranj (21 občin), OE Nova Gorica (20 občin), OE Novo mesto (15 občin) in OE Piran (3 občine). Slika 2. Območje pristojnosti območne enote ZVKDS Ljubljana (vir: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe-ljubljana/). Figure 2: Area of responsibility of the ZVKDS, regional office Ljubljana (source: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe­ ljubljana/). Slika 3. Območje pristojnosti območne enote ZVKDS Novo mesto (vir: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe-novo-mesto/). Figure 3: Area of responsibility of the ZVKDS, regional office Novo mesto (source: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe­ novo-mesto/). Slika 4. Območje pristojnosti območne enote ZVKDS Maribor (vir: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe-maribor/). Figure 4: Area of responsibility of the ZVKDS, regional office Maribor (source: http://www.zvkds.si/sl/zvkds/oe/zvkds-oe-maribor/). OE skupno število enot kulturni spomeniki registrirana dediščina ZVKDS OE Celje 5062 1425 3637 ZVKDS OE Nova Gorica 3856 1017 2839 ZVKDS OE Kranj 4818 876 3942 ZVKDS OE Ljubljana 6284 1066 5218 ZVKDS OE Maribor 5364 2745 2619 ZVKDS OE Novo mesto 2620 722 1898 ZVKDS OE Piran 974 363 611 ostalo 2 1 1 skupaj 28980 8215 20765 OE skupno število enot kulturni spomeniki registrirana dediščina ZVKDS OE Celje 207 115 92 ZVKDS OE Nova Gorica 522 221 301 ZVKDS OE Kranj 338 61 277 ZVKDS OE Ljubljana 825 33 792 ZVKDS OE Maribor 659 516 143 ZVKDS OE Novo mesto 412 73 339 ZVKDS OE Piran 216 19 197 skupaj 3179 1038 2141 Slika 5. Vse enote KD, vpisane v register (vir: Register nepremične kulturne dediščine, stanje na dan 30. 12. 2011). Figure 5: All listed units of cultural heritage (source: Register of Slovene Cultural Heritage, as at 30 December 2011). Največještevilokulturnihspomenikovinenotregistrirane nepremične kulturne dediščine vseh zvrsti je varovanih na območju pristojnosti OE Ljubljana, sledijo OE Maribor, OE Celje, OE Kranj, OE Nova Gorica, OE Novo mesto in OE Piran. Številčno razmerje varovanih arheoloških spo­menikovinenotregistriranearheološkekulturnedediščine pa kaže nekoliko drugačno sliko. Daleč največje število arheološke dediščine je varovano na območju pristojnosti Slika 6. Enote arheološke dediščine, vpisane v register (vir: Register nepremične kulturne dediščine, stanje na dan 30.12.2011). Figure 6: Listed units of archaeological heritage (source: Register of Slovene Cultural Heritage, as at 30 December 2011). OE Ljubljana, sledijo OE Maribor, OE Nova Gorica, OE Novo mesto, OE Kranj, OE Piran in OE Celje.1 Iz analize obstoječih podatkov skupnega imenovalca med številom gradbenih posegov, številom arheoloških kultur­ 1 Za posredovanje podatkov o enotah kulturne dediščine v Registru kulturne dediščine in za karto razprostranjenosti arheoloških spo­menikov in dediščine hvala mag. Kseniji Kovačec Naglič in Brigiti Petek iz INDOK centra MIZKŠ. nih spomenikov in enot kulturne dediščine ter številom občin, za katere je pristojna posamezna enota ZVKDS, nam ni uspelo določiti. Za tovrstne primerjave so ključni manjkajoči podatki - predvsem natančni podatki o obse­gu načrtovanih gradbenih posegov oziroma opravljenih predhodnih arheoloških raziskav, za oceno ogroženosti varovanih območji pa tudi podatki o velikosti oziroma obsegu posameznih varovanih območij. Se pa kot zanimiva informacija kaže primerjava karta razprostranjenosti arheoloških kulturnih spomenikov in arheološke dediščine, števila obravnavanih vlog oz. na-črtovanih posegov v prostor in posledično arheoloških raziskav na območjih pristojnosti posameznih OE s karto indexa kupne moči za Slovenijo po občinah za leto 2010.2 Iz grafičnih prilog je razvidno, da je index kupne moči 2 Splošna kupna moč je vsota vseh neto prihodkov znotraj regije. Kupna moč predstavlja najpomembnejši indeks relativnih razlik v prihodkih med različnimi področji in je kot taka pomemben indika-tor potencialnih uporabnikov. Definicija povzeta po http://www. gfk.si/marketing_solutions/purchasingpowerindex/index.si.html, 17.10. 2012 ob 14.12. Slika 9. Karta indexa kupne moči v Sloveniji (Vir: Geomarketing: http://www.gfkorange.si/?Itemid=57&id=414&option=com_ gfkorange, 17. 10. 2012 ob 10.20). Figure 9: Map of purchasing power index in Slovenia (source: Geomarketing: http://www.gfkorange. si/?Itemid=57&id=414&option=com_gfkorange, 17 October 2012 at 10:20). največji na območju občine Ljubljana in okoliških občin (index kupne moči od 100 do več kot 110), kjer je vlog za izvedbo predhodnih arheoloških raziskav zaradi načrtova­nih gradbenih posegov največ, prav tako pa je tu izjemno gosta koncentracija arheoloških spomenikov in dediščine. Podobna situacija je tudi v občini Novo mesto, kjer znaša index kupne moči več kot 110; v okoliških občinah pa je nekoliko nižji, vendar se še vedno giblje od 85–105. Drugačno situacijo odseva območje pristojnosti OE Ma-ribor, kjer je v občinah Maribor, Ptuj in Murska Sobota index kupne moči sicer nižji od tistega v Ljubljani in v Novem mestu (od 95–100), vendar je kupna moč tu skon­centrirana le v teh treh občinah, medtem ko je kupna moč v okoliških občinah bistveno nižja (index od 80–90). Iz­jemo predstavljajo le koroške občine, kjer znaša indeks kupne moči od 95–105. Podatkov, s katerimi bi lahko statistično preverjali, ali je večji del gradbenih posegov na območju pristojnosti OE Maribor skoncentriran v ob­činah Maribor, Ptuj in Murska Sobota ter na Koroškem nimamo na razpolago, večletno spremljanje dinamike in obsega načrtovanih gradbenih investicij in posledično arheoloških raziskav s strani pristojne enote ZVKDS pa kaže, da je območje občine Ptuj stičišče goste koncentra­cije arheoloških spomenikov in dediščine, večje kupne moči in s tem številnih gradbenih posegov. Primerjava vlog za raziskave/financiranje vsaj v začetni fazi analiz nakazuje povezavo med obsegom gradbenih del, PAR in visokim indexom kupne moči, kar poenosta­ GORICA MESTO soglasje po posameznih OE ZVKDS v letu 2010. Figure 10: Ratio between applications for financing and applications for consent in individual regional offices of the ZVKDS in 2010. GORICA MESTO soglasje po posameznih OE ZVKDS v letu 2011. Figure 11: Ratio between applications for financing and applications for consent in individual regional offices of the ZVKDS in 2011. pristojnosti posameznih OE ZVKDS skupaj za leti 2010 in 2011. Figure 12: State budget financing in areas of responsibility of individual regional offices of the ZVKDS in 2010 and 2010. vljeno pomeni, da so investicije v gradnjo najpogostejše na območjih z visoko kupno močjo. Žal pa iz razpoložlji­vih podatkov ne moremo izluščiti, ali število načrtovanih gradbenih posegov dejansko kaže na večjo ogroženost arheološke dediščine tam, kjer je zabeleženo večje število DOKUMENTIRANJE GRADNJI STROJNIH TJ Slika 13. Deleži opravljenih PAR po zvrsteh v letih 2010 in 2011. Figure 13: Proportion of the preliminary archaeological investigations according to types in 2010 and in 2011. gradbenih posegov. Manjkajo namreč podatki o veliko­sti načrtovanih gradbenih posegov v povezavi z izbrano metodologijo PAR. Primerjava npr. nekaj testnih jarkov (TJ) (velikosti 1 × 1 × 1 m) za gradnjo manjšega stano­vanjskega objekta s strojno sondo velikosti 30 × 2,5 m za kompleks industrijske cone namreč ne izkazuje prave slikeogroženostiarheološkedediščine. Ali bo situacija za leto 2012 kazala podobno sliko, bo pokazala analiza statističnih podatkov za leto 2012. Stro­kovna komisija za arheološke raziskave namreč za leto 2012 vodi natančnejšo statistiko večjega števila merljivih kriterijev, ki bodo jasneje odražali razmerja med gradbe­nimi posegi, PAR in situacijo v prostoru. Kar se tiče razmerja med vlogami za financiranje in vlo­gami za izdajo soglasja za raziskavo in odstranitev dedi- ščine je to izrazito v prid vlogamza soglasje za raziskavo ETP, ITP, TJ 1m3 ARHEOL. DOKUMENTIRANJE STROJ. TJ RAZISKAVE OB GRADNJI IZKOPAVANJA GEOFIZIKA PODVODNE RAZISKAVE VRTINE 2010 in 2011. Figure 14: Proportion of the preliminary archaeological investigations according to types in 2010 and 2011. raziskav v RS v letih 2010 in 2011. Figure 16: Number of investigations according to groups of archaeological service providers/market research providers in Slovenia 2010 and 2011. in odstranitev dediščine. V primerjavi z letom 2010, ko je bilo vlog za financiranje 112, se je število vlog v letu 2011 zmanjšalo na 73, število vlog za raziskavo in od­stranitev dediščine pa se je iz 397 vlog v letu 2010 dvi­gnilo na 450 vlog v letu 2011. Analizo posameznih izbranih metod PAR otežuje po­manjkljivo vodenje statističnih podatkov, saj na osnovi razpoložljivih podatkov ni mogoče ločevati obsega ek­stenzivnih in intenzivnih terenskih pregledov (ETP in ITP) ter izvedbe testnih jam (TJ) velikosti 1 × 1 × 1 m (oz. do pojava arheoloških depozitov ali sterilne geolo­ drugimi predhodnimi arheološkimi raziskavami v letih 2010 in 2011. Figure 15: Ratio between the proportion of archaeological excavations and other preliminary archaeological investigations in 2010 in 2011. Slika 17. Deleži raziskav po skupinah izvajalcev tržnih raziskav v RS skupaj v letih 2010 in 2011. Figure 17: Proportions of investigations according to groups of archaeological service providers/market research providers in Slovenia 2010 and 2011. ške podlage), kar bi bilo glede na njihovo večjo ali manj­šo invazivnost seveda smiselno in potrebno. Analiza raz­ položljivih podatkov omogoča le primerjavo z drugimi izbranimi metodami PAR, in ta primerjava kaže, da so ETP, ITP in TJ najpogosteje v kulturnovarstvenih pogo-jih predpisane metode PAR v obeh obravnavanih letih; z manjšim upadom v letu 2011. Zanimiv je podatek, da 80 70 60 50 40 30 20 10 0 je naslednja najpogostejša metoda PAR izvedba arheolo­ ških raziskav ob gradnji, pri čemer je opazen precejšen porast njihove izvedbe v letu 2011, in sicer obravnava 110 vlog za tovrstne raziskave v letu 2010 in 150 vlog v letu 2011. Izbira tovrstnih raziskav pri oblikovanju kulturnovarstvenih pogojev kaže po eni strani uspešnost službe pri umikanju glavnine gradbenih posegov vsaj na ETP,ITP,TJ ARHEOL.DOK. RAZISKAVEOB IZKOPAVANJA GEOFIZIKA PODVODNER. VRTINE 1m3 STROJNIH GRADNJI SOND Figure 18: Preliminary archaeological investigation methods according to service providers in 2010. ETP, ITP, TJ ARHEOL. DOK. RAZISKAVE OB IZKOPAVANJA GEOFIZIKA PODVODNE R. VRTINE 1m3 STROJNIH GRADNJI SOND skrajna robna območja arheoloških najdišč, po drugi stra­ni pa na specifiko gradbenih posegov v urbanih območjih, kjer je zelo pogosta izvedba investicijsko vzdrževalnih del na obstoječi infrastrukturi. Pogosta metoda PAR je tudi izvedba arheološkega dokumentiranja strojno izko­ panih testnih jarkov, ki prav tako kaže porast v letu 2011, sledijo arheološka izkopavanja, geofizikalne raziskave, podvodne raziskave in izvedba jedrnih vrtin. Ključni manjkajoči podatek za podrobnejšo analizo je primerjava načrtovanega gradbenega posega (vsebina in obseg) s predpisano metodo PAR. Iz razpoložljivih podatkov trenutno namreč ne moremo natančneje izlu-ščiti za kakšen gradbeni poseg je predpisana posamezna metoda PAR, čeprav se v osnovnih potezah vendarle na­kazuje določena praksa. Tako je za nove linijske posege med najpogosteje predpisanimi metodami PAR metoda ETP, ITP in TJ, TJ so pogosti tudi pri t. i. legalizaciji po­sameznih objektov, arheološko dokumentiranje strojnih testnih jarkov pa je pogosta metoda pri določanju vsebine in sestave najdišča pri gradnji manjših ali večjih stano­vanjskih/poslovnih objektov predvsem tam, kjer so pri- čakovane večje globine ali to narekuje narava najdišča. Arheološka izkopavanja, ki pomenijo dokumentirano raziskavo in odstranitev arheološke dediščine predsta­vljajo manjši delež vseh arheoloških raziskav. Od 2010, ko je bilo za arheološka izkopavanja obravnavanih 55 vlog, je viden manjši trend upadanja v letu 2011, ko se je število tovrstnih vlog zmanjšalo na 48. Po sprejetju novega Zakona o varstvu kulturne dediščine v letu 2008 (ZVKD-1; Uradni list št. 16/2008), ko ZVKDS ni več edini izvajalec predhodnih arheoloških raziskav in lahko skladno z 31. členom ZVKD-1 raziskave opravlja oseba, ki je zanje strokovno usposobljena, se je tudi v Sloveniji oblikovalo in razmahnilo tržišče s ponudniki arheoloških raziskav. Vloge za pridobitev soglasij v letih 2010/2011 kažejo, da se na slovenskem tržišču s ponudbo predhodnih arheoloških raziskav poleg ZVKDS ukvarja osem družb z omejeno odgovornostjo, dve družbi z ne­omejeno odgovornostjo, osem samostojnih podjetnikov ter 12 muzejev in drugih ponudnikov storitev. Tako v letu 2010 kot tudi v letu 2011 so največji delež raziskav na trgu opravile družbe z omejeno odgovorno­stjo, sledijo samostojni podjetniki, Center za preventivno arheologijo ZVKDS, muzeji, družbe z neomejeno odgo­vornostjo in drugi. V letu 2011 je zanimiv porast tržnih raziskav, ki jih je opravil Center za preventivno arheolo­gijo ZVKDS, in sicer je število opravljenih raziskav iz 16 v letu 2010 poraslo na 47 raziskav v letu 2011; podo­ben trend je opaziti tudi pri dejavnosti muzejev – v letu 2010 so opravili 22, v letu 2011 pa 33 raziskav. Zanimiva so razmerja med posameznimi izvajalci PAR in opravljenimi metodami PAR. V letu 2010 so ETP, ITP in TJ opravljali večinoma samostojni podjetniki, takoj za njimi družbe z omejeno odgovornostjo, le manjši delež tovrstnih raziskav so opravili drugi subjekti na tržišču. V letu 2011 je slika nekoliko drugačna, saj se je razmerje vodilnih obrnilo v prid družb z omejeno odgovornostjo, razmerje do drugih subjektov pa ostaja podobno. V letu 2010 so največ arheološkega dokumentiranja strojno iz­kopanih sond izvedli samostojni podjetniki, v letu 2011 pa je razmerje med d.o.o. in s.p. identično (vsak po 43 vlog za tovrstne raziskave). V obeh letih je so največ ar­heološkega dokumentiranja ob gradnji opravile družbe z omejeno odgovornostjo, sledili so samostojni podjetniki in ostali. Podobno sliko kažejo tudi razmerja pri arheo­loških izkopavanjih. Zaradi specifike geofizikalnih raz­iskav ter podvodnih raziskav in relativno malega števila ustreznih ponudnikov na tržišču, je pri teh metodologijah situacija nekoliko posebna -pri geofizikalnih raziskavah somočnovospredjudružbezomejenoodgovornostjo(10 vlog od skupaj 16), pri podvodnih raziskavah pa Center za preventivno arheologijo ZVKDS (4 vlog od skupaj 4). Opravljena analiza predstavlja le en vidik obremenjeno­ sti prostora z gradbenimi posegi ter stopnje ogroženosti nepremične arheološke kulturne dediščine v prostoru. V fazi, ko primerjave s podobnimi analizami v Sloveniji (še) niso mogoče, so rezultati analize lahko prvi korak k sistematičnemu spremljanju dogajanja na področju varo­vanja arheološke dediščine v prostoru, ki hkrati omogoča tudi vpogled v oblikovanje/delovanje tržišča ponudnikov arheoloških storitev v Sloveniji. Preventivna arheologija in Center za preventivno arheologijo Preventive archaeology and Centre for Preventive Archaeology © Barbara Nadbath, Gašper Rutar Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, Ljubljana, barbara.nadbath@cpa-rs.si , gasper.rutar@cpa-rs.si Izvleček: Po sprejetju nove zakonodaje na področju varovanja kulturne dediščine (ZVKD-1) je bil leta 2009 v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ustanovljen Center za preventivno arheologijo (CPA). V prispevku sta predstavljena dva največja sklopa raziskav, ki jih v okviru državne javne službe izvaja CPA. To so raziskave za določitev ocene arheološkega potenciala na območjih prostorskih aktov. Te raziskave se izvajajo v zgodnji fazi načrtovanja in s tem vplivajo na proces načrtovanja in posledično na varovanje arheoloških ostalin. Drugi večji sklop delovanja CPA so raziskave za sprostitev zemljišč na arheološkem najdišču znotraj naselja, kjer se gradijo neprofitna stanovanja ali se gradijo stanovanjske stavbe za lastne potrebe. Za oba sklopa je predstavljeno doslej opravljeno delo prvih treh let delovanja CPA z nekaj zaključnimi mislimi in problemi. Ključne besede: arheološki potencial, prostorski akti, sprostitev zemljišč Začetki Koncept preventivne arheologije je v evropsko arheolo­ško prakso vpeljala Evropska konvencija o varstvu ar­heološke dediščine (spremenjena) oz. t. i. Malteška kon­vencija, ki je bila v La Valetti, Malta, sprejeta leta 1992. Načela preventivne arheologije so bila v slovensko arhe­ološko prakso terenskih raziskav vpeljana z delovanjem Skupine za arheologijo na avtocestah Republike Sloveni­je ali krajše SAAS, ki je bila imenovana leta 1994 in je delovala v okviru tedanjega Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Naloge delov­ne skupine so bile: priprava strokovnih podlag za oceno vplivov arheološke dediščine na izgradnjo izbranih va­riant avtocestnih odsekov in predlaganje najugodnejših tehničnih rešitev, nadzor nad vključevanjem strokovnih ugotovitev v lokacijske načrte in projekte, strokovna ko­ordinacija in logistika za preventivne in reševalne posege na posameznih odsekih ter vodenje dokumentacije o vseh fazah projekta (Splet 1). Delovna skupina je v prakso iz­vajanja arheoloških raziskav vpeljala načela preventiv- Abstract: The approval of the new legislation in the field of cultural heritage protection (ZVKD-1, Cultural Heritage Protection Act) brought about the establishment of the Centre for Preventive Archaeology in 2009, operating as part of the Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia. The article presents two largest segments of the research conducted by the Centre as part of the national public service. Both deal with assessing the archaeological potential of areas included into spatial planning acts. The first segment is conducted in the early planning stages and can thus influence the planning process and, consequentially, the conservation of archaeological remains. The second segment is the research conducted for the release of land on archaeological sites within urban areas in advance of non­ profit or housing on own account construction. Both segments are presented with the examples from the first three years of the Centre’s operation together with several general observations and problems encountered during its activities. Keywords: archaeological potential, spatial planning acts, release of land lotno območje predvidenega posega v prostor in ne le že poprej znana arheološka najdišča. Raziskave so bile torej osredotočene na prostor in sledove človeških aktivnosti, ki so prostor oblikovale in preoblikovale do današnjih dni. Rezultati tovrstnega vodenja arheoloških raziskav na obsežnem projektu posegov v prostor so s številčnostjo novoodkrite arheološke dediščine presenetili tako stro­kovno kakor zainteresirano laično javnost (npr. Prešeren 2003; Djurić 2007; Djurić et al. 2009). Na območju slovenskega avtocestnega križa je bilo od leta 1994 do konca leta 2008 raziskanih okoli 250 ki­lometrov trase oz. okoli 1250 ha. Ugotovljenih je bilo skoraj 330 novih potencialnih arheoloških najdišč. Zno­traj koridorja gradbenih posegov je bilo 176 arheoloških najdišč raziskanih z arheološkimi izkopavanji. Obilica arheološkega gradiva, ki je bila z arheološkimi izkopava­nji pridobljena, je sedaj v fazi poizkopavalne obdelave, rezultati pa so objavljani v zbirki Arheologija na avto­cestah Slovenije oz. zbirki AAS, ki je dostopna tudi na spletu (Splet 2). ne arheologije, kakor jih določa Malteška konvencija, kar se je kazalo v sodobni metodologiji raziskav, ki je omogočala izvedbo raziskav na tako obsežnem projektu, kakršen je bil izgradnja avtocestnega križa v Sloveniji. Predmet raziskav v okviru projekta SAAS je postalo ce- Posebej bi želeliizpostaviti, da so bila načela preventivne arheologije v Sloveniji v prakso vključena neposredno po sprejetju konvencije in še pred njeno ratifikacijo v slo­venskem parlamentu v letu 1999 (MEKVAD). Žal načela niso bila sočasno z vključevanjem načel preventivne ar­ Slika 1. Pregledni načrt območij državnih prostorskih načrtov, kjer je CPA izvedel predhodne arheološke raziskave od konca leta 2009 do konca leta 2011. Figure 1: Overview map of the areas included into national spatial planning acts where the Centre conducted preliminary archaeological investigation between the end of 2009 and the end of 2011. heologije v arheološko terensko prakso vključena tudi v postopke sprejemanja prostorskih aktov. Deloma so bila določila konvencije implementirana v zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) iz leta 1999. Uveljavitev ZVKD-1 Vleta 2008 sprejetem zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) so določila Malteške konvencije v celoti vklju-čena(ZVKD-1). Stemjekonceptpreventivnearheologije vključentudivpostopkesprejemanjaprostorskihaktov. Novi zakon predstavlja tudi temelj za ustanovitev Cen­tra za preventivno arheologijo (CPA), ki je bil ustano­vljen v marcu 2009. Trenutno CPA zaposluje 50 arhe­ ologov, specialistov in tehničnega kadra. Sestavljajo ga štirje oddelki: oddelek za analizo podatkov, oddelek za terenske raziskave, oddelek za poizkopavalno obdelavo arhiva najdišča in splošni oddelek (Splet 3; Rutar et al. 2012, 6). V skladu z določili ZVKD-1 v okviru državne javne službe CPA opravlja različne naloge, med drugim tudi predhodne raziskave na območjih prostorskih aktov, raziskave za sprostitev zemljišč na arheološkem najdi-šču znotraj naselja, kjer se gradijo neprofitna stanovanja ali se gradijo stanovanjske stavbe za lastne potrebe, in druge raziskave po naročilu ministrstva, pristojnega za kulturo. V nadaljevanju bi predstavili dva največja sklo-pa raziskav, ki jih izvaja Center, to so raziskave za dolo- čitev arheološkega potenciala in raziskave za sproščanje stavbnih zemljišč. Slika 2. Pregledna karta najdišč je rezultat doslej opravljene historične analize prostora, analize obstoječih podatkov in rezultatov metod daljinskega zaznavanja združenih v okolju GIS. Statistika: od 5203 najdišč in potencialnih najdišč v bazi podatkov CPAjih je 2055 ali 39,5 % registriranih kot arheološka najdišča (modro), 1131 ali 21,8 % je registriranih, a doslej še ne prepoznanih kot arheološka dediščina (rumeno) in 2017 ali 38,7 % novih potencialnih najdišč (rdeče). Figure 2: The overview map of sites is the result of the historic spatial analysis, the analysis of existing data and the results of the remote sensing methods performed thus far and brought together in GIS environment. Statistics: of the 5203 sites and potential sites in the Centre’s database, 2055 or 395% are listed as archaeological sites (blue), 1131 or 21.8% are listed, but as of yet undefined as archaeological heritage (yellow) and 2017 or 387% are new potential sites (red). Raziskave za določitev arheološkega potenciala prostora Prostorsko načrtovanje državnih prostorskih načrtov (DPN) ali občinskih prostorskih načrtov, v postopek ka­terega so sedaj vključene tudi predhodne arheološke raz­iskave, omogoča skladen prostorski razvoj z obravnavo in usklajevanjem različnih interesov razvoja z javnimi koristmi pri varovanju okolja in naravnih virov, varo­vanju pred naravnimi in drugimi nesrečami ter ohranja­nju naravne in kulturne dediščine (Rutar, Črešnar 2011; Rutar et al. 2012, 8). Za območje vsakega prostorskega akta je treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, del te študije pa predstavljajo tudi raziskave za določitev arheološkega potenciala prostora. Raziskave se v skladu z načeli preventivne arheologije izvaja v zgodnjih fazah načrtovanja. To naročnikom omogoča, da se izognejo ne­potrebnim zastojem pri gradnji zaradi odkritja arheolo­ ške dediščine. S strokovnega vidika to omogoča, da se načrtovani poseg v prostor izogne registrirani arheološki dediščini. Pri varovanju novih arheoloških ostalin, od­kritih med raziskavami za določitev ocene arheološkega potenciala zgodnja faza vključevanja v načrtovanje pro­ storskega akta omogoča spremembe prostorskih načrtov, raziskavo ostalin oz. njihovo trajno varovanje v prostoru. Raziskave za določitev arheološkega potenciala prostora na območjih prostorskih aktov predstavljajo največji sklop raziskav, ki jih CPAizvaja v okviru državne javne službe. Od svoje ustanovitve v marcu 2009 do konca leta 2011 je CPA izvedel raziskave za 35 državnih prostorskih načrtov. Pri vseh navedenih načrtih oz. na skupni površini1 65.591 hektarjev (Slika 1) je bila izvedena ocena arheološkega potenciala s historično analizo in analizo obstoječih po­datkov. Osnovo za historično analizo in analizo obstoje-čihpodatkovpredstavljavedenjeorazvojuobmočjaskozi čas. Pri tem je izvedena analiza vseh dostopnih historič­nih virov, tako pisnih, slikovnih kakor kartografskih, ki nam lahko dajo kakršnekoli informacije o razvoju pro- stora, zgodovini arheoloških raziskav območja obdelave, že znanih arheoloških najdiščih in njihovem pomenu ter vseh drugih sledovih, ki jih je človek s svojimi aktivnost-mi puščal v prostoru. S tako zasnovano analizo obstoje-čihpodatkovpridobimokvalitetneinformacijeočloveški prisotnosti in njegovih aktivnostih v prostoru. Vse zbrane informacije so nato strokovno valorizirane in vnešene v digitalno bazo podatkov. Namen zbiranja tovrstnih infor­ maciji, kar je hkrati prvi korak h GIS analizam območja obdelave, je pridobiti podatke o lokaciji dediščine, njeni gostoti in kompleksnosti, vsebini in sestavi arheološke­ ga najdišča, načrtu izvedenih raziskav ter kakovosti in ohranjenosti ostalin. GIS okolje pa omogoča tudi trajno uporabo zbranih podatkov, kontinuirano nadgradnjo in povezljivost z drugimi bazami podatkov (Register kultur­ne dediščine, Arkas). To nam omogoča oblikovanje doda­tnih raziskovalnih strategij in varovanje dediščine. S tem historična analiza in analiza obstoječih podatkov omogo-čata odkrivanje novih arheološko potencialnih točk v pro-storu obdelave, ki jih je nato treba preveriti tudi terensko. Analizistaizvedeninaširšemobmočju,kakorjeobmočje načrtovanega prostorskega načrta, kar edino lahko omo­goča izdelavo arheološkega potenciala prostora. Pri ana­liziobstoječihpodatkovza območjadržavnihprostorskih načrtov se je v obdobju med 2009 in koncem 2011 poka­zalo, da le 39,5 % (2055) vseh identificiranih točk z arhe­ološkim potencialom predstavlja registrirano arheološko Gre za širše območje državnega prostorskega načrta, za katerega se presoja vplive na okolje in (lahko) zajema tudi variante. Od arhe­oloških raziskav celotno območje zajamejo; historična analiza pro-stora, analiza obstoječih podatkov, metode daljinskega zaznavanja (predvsem Lidar) in GIS analize. Slika 3. Primer polj z visokimi hrbti, ki jih lahko prepoznamo kot ostanke srednjeveške obdelave tal. V dolini Dravinje je bilo na Lidar posnetku mogoče prepoznati kar 249 tovrstnih območij, ki skupaj pokrivajo 90 ha. Figure 3: Example of fields with high ridges that may be defined as the remains of medieval land use. The lidar shot of the Dravinja Valley revealed as many as 249 ridge areas, together covering 90ha. najdišče; pri 21,8 % (1131) gre za registrirano enoto kul­turne dediščine (naselbinska dediščina, profana stavbna dediščina ipd.), vendar doslej ni bil zabeležen njen arhe­ološki potencial (Slika 2), kar 38,7 % (2017) predstavlja popolnoma nove lokacije z arheološkim potencialom, ki obsegajo kar najrazličnejše vrste ostalin in potencialnih arheološkihnajdišč(odposamičnihnajdb,ruševingradov pa vse do gomilnih grobišč). Pri tem velja opozoriti, da grepritehzadnjihvelikokratzanajdišča,kisosetakoali drugače že pojavila v raznih objavah. Število najdišč in dostopnost objav (od časopisnih notic iz 19. stoletja do drugih historičnih virov (karte, katastri idr.)) se z odpira­njem arhivov in lažjo dostopnostnostjo teh vsebin vsak dano povečuje. Raziskava in analiza podatkov ter histo­ričnihvirovsezatopokončaniobravnavinekegaprostora DPN še ne zaključita, saj je treba digitalno bazo podatkov stalno dopolnjevati z novimi (in starimi) podatki. Med raziskavami za oceno arheološkega potenciala pro-stora izvajamo tudi obdelavo, analizo in interpretacijo podatkov, pridobljenih s pomočjo metod daljinskega za­znavanja; predvsem gre za podatke, pridobljene z Lidar snemanji. Lastnost laserskega žarka, da doseže površino tudi na območjih z vegetacijo, omogoča identificiranje tudi manjših sledov preteklih človeških aktivnosti na površju. To zadnje je za z gozdom močno poraščeno Slovenijo izrednega pomena. Končni rezultat obdelave Lidarskega posnetka je natančen tridimenzionalni posnetek površja (Mlekuž 2009, 10; Rutar et al. 2012, 23). Do konca leta 2012 smo obdelali, analizirali in arheološko interpretirali Lidarske podatke v skupni velikosti 39.000 ha. Pri tem je bilo identificiranih 738 krajinskih in arheoloških značil­nosti, med njimi je kar 488 značilnosti, ki predstavljajo nove potencialne arheološke točke. Predstavili bi lahko številne posamezne značilnosti, izpostaviti pa bi želeli le nekatere. To so npr. polja z visokimi hrbti, ki so značilna za srednjeveško obdelavo tal ter jih v Angliji postavljajo v čas pred 17. stoletjem (Mlekuž 2011, 94) in so bila s po­močjo Lidarskih posnetkov identificirana v Polhograjski in Horjulski dolini ter na območju Dravinje (glej Rutar et al. 2011; Mlekuž 2012a) (Slika 3). Naslednja novost, za katero menimo, da bo prispevala tudi k boljšemu razume­ vanju razvoja Ljubljanskega barja in človekovega vpliva na njegov razvoj, je identificiranje najstarejšega opušče­nega korita reke Ljubljanice na območju med Lipami in Črno vasjo (Žerjal et al. 2011.; Mlekuž 2012) (Slika 4). Moderno korito seka obrežne nasipe manjšega pritoka s severnega roba barja, kar kaže, da je bilo nekoč korito Slika 5. Območje prazgodovinskega utrjenega naselja Poštela, ki je obdano z nekaj metrov visokim nasipom. Pod njim se razprostirata dve večji gomilni grobišči (konec 9. do 6. stol. pr. n. š.). Naselje je živelo tudi v poznolatenskem in rimskem času (1. stol. pr. n. š.–4. stol. n. š.) ter najverjetneje tudi v času srednjega veka. Figure 5: Area of the prehistoric fortified settlement at Poštela, enclosed within a several metres high rampart. Below the settlement are two large tumulus cemeteries (end of the 9th–6th century BC). The settlement was also populated in the Late La Tene and the Roman periods Na (1st century BC–4th century AD) and very probably in the Middle Ages. Ljubljanice vsaj 500 m južneje od današnjega (Mlekuž 2012, 229). Seveda z Lidarjem nismo pridobili le infor­ macijonoviharheološkihlokacijah,temvečsmopridobili tudi številne nove informacije o že znanih najdiščih, deni-mo o Taboru nad Črnučami (Črešnar et al. 2012), gradi-šču Poštela s pripadajočimi grobišči(Črešnar et al. 2011) (Slika 5), gradišču in gomilnem grobišču Legen (Rutar et al. 2012a, 19, Slika 9) (Slika 6), poteku rimske ceste Ce-leia–Virunum pri Mislinjski Dobravi (Rutar et al. 2012a, 19,Slika10)(Slika7),Deželizostalinamirimskevilein njenim pripadajočim gospodarskim zemljiščem (Melkuž 2011a)(Slika8),Velikemgradišču priVrhpolju(Mlekuž 2011b) (Slika 9) in še mnogih drugih. Rezultati obdelave, analize in arheološke interpretacije Lidarskih posnetkov prinašajo v strokovno arheološko in predvsem konservatorsko javnost veliko novosti in nove izzive. Največji prispevek uporabe Lidar posnetkov za potrebe varovanja arheološke in druge kulturne dedišči­ne, s katerim se bo morala spoprijeti predvsem konserva­ torska stroka, je natančen vpogled v pokrajino kot celoto Slika 6. Legen - Gomilno grobišče (EŠD 10319) in Gradišče Slika 7. Mislinjska Dobrava, Rimska cesta Celeia–Virunum nad Slovenj Gradcem - Gradišče (EŠD 311). (EŠD 7755). Figure 6: Legen - tumulus cemetery (EŠD 10319) and Figure 7: Mislinjska Dobrava, Roman road between Celeia Gradišče above Slovenj Gradec - hillort (EŠD 311). and Virunum (EŠD 7755). Slika 8. Rodine - Vila rustica (EŠD 5298) z okolico. Kamnite groblje se posebej koncentrirajo v okolici vile, kar posredno nakazuje na večjo časovno globino intenzivne uporabe krajine. Figure 8 : Rodine – villa rustica (EŠD 5298) and its surroundings. Stone heaps show a particular concentration around the villa, which indirectly indicates a long period of intensive landscape use. Slika 9. Vrhpolje pri Kozini - Gradišče Veliko Gradišče (EŠD 850). Gradišče z domnevno poselitvijo iz bronaste, železne in rimske dobe. Na slednje se morda navezujejo dobro vidni sledovi objektov na grebenu, ki poteka severno izven ožjega okvira gradišča. Figure 9: Vrhpolje near Kozina – Veliko Gradišče hillfort (EŠD 850). It was presumably settled in the Bronze and Iron Ages as well as in the Roman period, the latter possibly indicated by the clearly visible buildings along the ridge of the hill to the north and outside of the main hillfort area. stanovanja ali se gradijo stanovanjske stavbe za lastne potrebe. Figure 10: Distribution of investigations aimed at releasing land within an urban archaeological site in advance of non-profit or housing on own account construction. z vsemi ohranjenimi drobci človeških aktivnosti v njej. Izziv pa predstavlja vprašanje, kako te arheološke ostaline valorizirati in varovati. Terenske raziskave v obliki ekstenzivnih terenskih pre­gledov so bile v obdobju med 2009 in koncem leta 2011 izvedene na 18 območjih državnih prostorskih načrtov oz. na 1680 ha. Rezultat izvedenih pregledov je 127 no- voidentificiranih potencialnih arheoloških najdišč, ki so bila predlagana za vpis v register. Potrdilo se je že na projektu SAAS ugotovljeno dejstvo, da je Slovenija ar­ heološko izredno bogata država, arheološko najdišče po zadnji statistiki lahko pričakujemo na vsaka 2,7 km. Žal pa moramo na tej točki poudariti, da je postopek sprejemanja prostorskih aktov dolgotrajen, rezultati, ki smo jih dobili v fazi ocene arheološkega potenciala, še niso dobili potrditve z izvedenimi raziskavami v obliki intenzivnih terenskih pregledov in drugih metod za dolo- čitev vsebine in sestave najdišča, saj se te raziskave, ki se ne izvajajo v okviru državne javne službe, izvajajo šele po sprejetju posameznega prostorskega akta. Glede implementacije preventivne arheologije v postop­ke prostorskega planiranja je ZVKD-1 dobro zamišljen zakon. A v praksi, seveda predvsem zaradi financiranja, kljub temu težko doseže svoj namen. Vpraksi bi namreč načrtovalec prostorskega akta potreboval podatke o ar­heologiji za celotno območje načrtovanja. Zaenkrat se na celotnem območju državnega prostorskega načrta (z vsemi predlaganimi variantami) izvaja le kabinetno delo s historično analizo in obdelavo obstoječih podatkov ter metod daljinskega zaznavanja. Pri presojanju o ustrezno­ sti variante bi tako načrtovalec potreboval primerljive podatke za vse predlagane variante. Trenutno se (le ek­stenzivni) terenski pregledi izvajajo po izbiri variante le na izbrani varianti. Raziskave za sprostitev zemljišč na arheološkem najdišču znotraj naselja, kjer se gradijo neprofitna stanovanja ali stanovanjske stavbe za lastne potrebe Naslednji velik sklop raziskav, ki jih CPA izvaja v okviru državne javne službe, so raziskave za sprostitev zemljišč na arheološkem najdišču znotraj naselja, kjer se gradijo neprofitna stanovanja ali stanovanjske stavbe za lastne potrebe. Raziskave so financirane v skladu z določili Pra­vilnika o vlaganju in reševanju zahtevkov za financiranje predhodnih raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna iz leta 2009. V obdobju od ustanovitve leta 2009 do konca leta 2011 je bilo izvedenih 121 raziskav za sprostitev zemljišč, ki so bile izvedene na skupno 16 ha površine (Slika 10). Izvajajo se raziskave za določitev vsebine in sestave najdišča, ki poleg historične analize vsebujejo izvedbo intenzivnega terenskega pregleda, roč-nega ali strojnega izkopa testnih sond in vrtin z arheolo­škim dokumentiranjem, arheološko raziskavo ob gradnji, geofizikalne raziskave in druge specialistične raziskave z ekspertizami, kakršne so, denimo, geološke ekspertize, izvedba geokemičnih analiz ipd. Raziskave se izvajajo le znotrajobmočijžeregistriraniharheološkihnajdišč,kiso vpisana v Register nepremične kulturne dediščine. Pri iz­vedenih 121 raziskavah je bil obstoj arheoloških ostalin potrjen le v 38 primerih. Arheološka izkopavanja so bila izvedena pred 24 predvidenimi gradbenimi posegi, kar pomeni, da je bilo z arheološkimi izkopavanji raziskanih kar 4.790 m2 površine. Nekatera izkopavanja so bila le nekajdnevna,drugatudido5-mesečna. Privsehpasmov fazi poizkopavalne obdelave arhivov najdišč. Ali rezultat o le 38 pozitivnih raziskavah od 121 izvedenih lahko razumemo kot pokazatelj napačno zarisanih obmo-čijžeznaniharheološkihnajdišč,kisovpisanavRegister kulturne dediščine in varovana v prostorskih aktih? Meni-mo, da ne. Pri omenjenih gradnjah gre v nekaterih prime-rih namreč za posege v robna območja registrirane dedi-ščine.Podrugistranipatovrstenrezultatopozarjananaše strokovno védenje o prostorskem obsegu posamezne eno­ te dediščine. Védenje je, z izjemo redkih dobro raziskanih najdišč, praviloma slabo. To je posledica slabe raziskano­sti najdišč in ne napak konservatorske stroke. Temelj za rešitev te problematike seveda leži v izboljšanju védenja o dejanski prostorski razprostranjenosti posameznega ob- močja arheološke dediščine. Zaradi še vedno vse večjih pritiskov na prostor in kljub določilom ZVKD-1 ter ob sprejetju številnih zakonskih aktov s področja prostorske­ganačrtovanjaingradnjetermanjšemočikonservatorske stroke pri predpisovanju arheoloških raziskav zunaj re- gistriranih območij, se število novih registriranih najdišč povečuje, njihovo poznavanje pa je slabo. To zagato bo lahko rešilo izvajanje t. i. raziskav za preveritev območij registrirane arheološke dediščine, ki bi morale biti ena iz-med ključnih nalog Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in tudi CPA, a se žal še niso pričele izvajati. Te ne bi smele biti parcialno omejene na posamezno že registrirano najdišče, temveč bi morale biti ponovno osre­dotočene na prostor in bi morale predstavljati celostno obravnavo prostora in arheološke dediščine v njem; kot primer takšne raziskave lahko izpostavimo projekt razi­skav na Pošteli (Črešnar et al. 2011). Slabo poznavanje prostorske razprostranjenosti arheolo­ ških najdišč še bolj izpostavi ključni pomen kvalitetne in enotne baze podatkov o arheološki dediščini oz. eviden­ce izvedenih raziskav, ki lahko konservatorjem omogoča kompetentno odločanje o posameznem posegu v prostor kakor tudi o generalni politiki varovanja arheološke dedi- ščine.Sevedapavsataorodjapredkonservatorskostroko postavljajo tudi nalogo osvežiti in/ali na novo dogovoriti kriterije za valorizacijo že registrirane in novoodkrite ar­heološke dediščine, ki bodo omogočali tako varovanje ar­heološkedediščinevprostorukakortudimodernirazvoj. Spletni viri Splet 1: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno-arheologi-jo/projekti/arhiv/saas/ Splet 2: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno-arheologi-jo/publikacije/kategorije/4/ Splet 3: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno­arheologijo/o-nas/organizacijska-sestava/ Literatura ČREŠNAR, M., D. MLEKUŽ in B. MUŠIČ 2011, Pošte-la v novi luči. – V: M. Črešnar (ur.), Poleti v preteklost. Katalog razstave v galeriji Spomeniškovarstvenega cen­tra ZVKDS, Ljubljana, 32–34. ČREŠNAR, M. 2012, Beli slap in drugi pomniki plovbe po Savi med Litijo in Zidanim Mostom. – V: A. Gaspari in M. Erič (ur.) 2012, Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dedišči­ne v Sloveniji, Ljubljana, 337–346. ČREŠNAR M., D. MLEKUŽ in G. RUTAR 2012, La-sersko skeniranje površja in kulturna dediščina: nekaj novosti o višinski poselitvi ob srednji Savi. – V: I. Lazar in B. Županek (ur.), EMONA – med Akvilejo in Panonijo (v tisku). DJURIĆ, B. 2007, Preventive Archaeology nad Archaeo­logical Service in Slovenia. – V: K. Bozi-Ernyey (ed.), European preventive archaeology: papers of the EPAC Meeting, Vilnus 2004. National Office of Cultural Herita­ge, Hungary, Council of Europe, Budapest, 180–186. DJURIĆ, B., P. MASON, B. MLAKAR, K. KOVAČEC NAGLIČ in B. PETEK 2009, Listing archaeological si­tes – integrating heritage: case of Slovenia. – V: P. A. C. Schut (ed.), Listing Archaeological Sites, Protecting the Historical Landscape. EAC occasional paper no. 3, 87–93. MEKVAD: Zakon o ratifikaciji evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine (spremenjene) (MEKVAD). Uradni list RS 7/99. MLEKUŽ, D. 2009, Poplavne ravnice v novi luči: Lidar in tofonomija aluvialnih krajin. – Arheo 26, 7–22. MLEKUŽ, D. 2011, Zmeda s krajinami: Lidar in prakse krajinjenja. – Arheo 28, 87–104. MLEKUŽ, D. 2011a, Dežela. – V: M. Črešnar (ur.), Po-leti v preteklost. Katalog razstave v galeriji Spomeniško­varstvenega centra ZVKDS, Ljubljana, 39–40. MLEKUŽ, D. 2011b, Kras. – V: M. Črešnar (ur.), Poleti v preteklost. Katalog razstave v galeriji Spomeniškovar­stvenega centra ZVKDS, Ljubljana, 40–41. MLEKUŽ, D. 2012, Lidar in spremembe toka Ljublja-nice v preteklosti. – V: A. Gaspari in M. Erič (ur.), Poto­pljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskova­ nje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji, Ljubljana, 225–230. MLEKUŽ, D. 2012A, Arheologija in varovanje krajin. Varstvo spomenikov 47 (v tisku). Pravilnik o vlaganju in reševanju zahtevkov za financira­nje predhodnih raziskav arheoloških najdišč iz državnega proračuna. Uradni list 69/09 in 37/11. PREŠEREN, D. 2003 (ur.), Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih. Dnevi evropske kulturne dediščine, Ljubljana. RUTAR, G. in M. ČREŠNAR 2011, Reserved optimism: preventive archaeology and management of cultural heri­tage in Slovenia. – V: D. C. Cowley (ed.), Remote sensing for archaeological heritage management: proceedings of the 11th EAC Heritage management symposium, Reykja­vik, Iceland, 25–27 march 2010, Brussels, 259–264. RUTAR, G., I. KLOKOČOVNIK, D. MLEKUŽ, B. NADBATH, M. BRICELJ, M. JEREB, Š. KARO in N. VERŠNIK 2011, Analiza arheološkega potenciala ob-močja DPN za vodnogospodarsko ureditev reke Dravi­nje od Stogovcev do Koritnega: metode 1–6. Ljubljana, ZVKDS CPA (neobjavljeno poročilo). RUTAR, G., BRICELJ, M., ČREŠNAR, M., KARO, Š., NADBATH, B., MULH, T. in T. ŽERJAL2012, Preven­tivna arheologija v Centru za preventivno arheologijo. Ljubljana. RUTAR, G., D. MLEKUŽ, M. ČERNE, Š. KARO, N. VERŠNIK, B. NADBATH in T. MULH 2012a, Analiza arheološkega potenciala območja DPN za državno ce­sto od avtoceste A1 Šentilj Koper od priključka Velenje jug–Slovenj Gradec jug, metode 4–6, III del. Ljubljana, ZVKDS CPA (neobjavljeno poročilo). ŽERJAL T., D. MLEKUŽ, G. RUTAR, M. BRICELJ, M. LAVRIČ, Š. KARO, B. NADBATH, N. VERŠNIK, in M. VINAZZA 2011, Analiza arheološkega potenci-ala območja DPN za zagotavljanje poplavne varnosti jugozahodnega dela Ljubljane: metode 1–6. Ljubljana, ZVKDS CPA (neobjavljeno poročilo). ZVKD: Zakon o varstvu kulturnedediščine. – Uradni list RS 7/99. ZVKD-1: Zakon o varstvu kulturne dediščine. – Uradni list RS 16/08 in 123/08. Slovensko arheološko društvo in Slovensko konservatorsko društvo Simpozij o / Conference on Preventivni arheologiji / Preventive archaeology Ljubljana, 12.–13. januar 2012 / Ljubljana, 12th – 13th January 2012 Mestni muzej, Ljubljana / City museum, Ljubljana četrtek, 12. januar 2012 / Thursday, 12th January 2012 Bojan Djurić (Univerza v Ljubljani, Ljubljana) From Vilnius to Ljubljana. Changes in the preventive archaeology in Slovenia / Od Vilniusa do Ljubljane. Spremembe v slovenski preventivni arheologiji Martin Krenn (Bundesdenkmalamt, Krems) Struktur und Aufgaben der Abteilung f Archäologie des Bundesdenkmalamtes / Sestava in naloge Oddelka za arheologijo znotraj Zvezne spomeniške službe Katalin Bozóki-Ernyey (National Office of Cultural Heritage, Budapest) Preventive archaeology in Hungary / Preventivna arheologija na Madžarskem Amra Hadžimuhamedović, Zijad Halilović, Bedrudin Nurikić (Komisija za očuvanje nacionalnih spomenika, Sarajevo) Whose is the Bosnian land? Preventive archaeology and ideologies in Bosnia / Čigava je bosanska zemlja? Preventivna arheologija in ideologije v povojni Bosni) petek, 13. januar 2012 / Friday, 13th January 2012 Barbara Radovan (Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana) Preventivna arheologija in planiranje Helena Štih (Ministrstvo za kulturo, Ljubljana) Preventivno varstvo arheoloških ostalin v postopkih priprave državnih prostorskih načrtov Barbara Mlakar (Ministrstvo za kulturo, Ljubljana) Preventivna arheologija v postopkih načrtovanja občinskih prostorskih aktov Mojca Novak (Družba za razvoj infrastrukture, Ljubljana) Vključevanje preventivnega varstva arheološke dediščine pri pripravi prostorske dokumentacije Danijela Brišnik, Mihela Kajzer Cafnik (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana) Strokovna komisija za arheološke raziskave. Informativna analiza vlog v letih 2010 in 2011 Barbara Nadbath, Gašper Rutar (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo, Ljubljana) Preventivna arheologija in Center za preventivno arheologijo