124
kot star praktik; seveda niso vsi mostovi, s katerimi izkuša premestiti razne prepade, enako trdni in močni, a vendar ne kriče in ne iščejo nikdar efektov. Igri se pa vendar pozna, da je dramatizacija, in kdor je čital roman in videl potem igro, ta občuti veliki razloček med obema literarnima deloma, in le fino in elegantno delo Schonthana nas potolaži. Jetnišnica mu daje priliko, da nam oriše najrazličneje tipe karakteristično in mojstrsko; Burnich nam posebno ugaja kot zvit in premeten nasprotnik Dorrita. Baron Sparkler nastopa v igri popolnoma po nepotrebnem in je nekako mašilo. Mala Dorrit je značaj naivne, a vseskozi poštene deklice, ki jo je igrala g. Kreisova res umet-ničško. Stari Dorrit, g. Lier, bi bil lahko boljši „oče", no, pa saj to niso njegove vloge...
„Malo Dorrit" so ponavljali 23. nov. in 10. dec.
Od popoldanskih predstav naj omenimo 25. nov. Govekarjevega »Desetega brata". 8. dcc. Gove-karjeve »Legionar j e", 26. decem. Finžgarjevega »Divjega Lovca", in 21. febr. »Martina Krpan a".
16. dec. zvečer je bila premiera „Carjevega kurirja", velikega opremnega igrokaza, ki ga je po Ju!es Vernovem romanu priredil R. Elcho. Igra je »Ausstattungsstiick", ki bi sijajno uspel v Olimpiji, v dunajskih Benetkah. Pri nas je oder premajhen, štedi se z denarjem, komparzerije nimamo in tudi kulis ne. Igra pa je spisana le za sijajen efekt. Stem smo izrekli tudi svoje mnenje glede opremnih igrokazov v bodočnosti. Bolje nič, kot slabo. Igra sama na sebi ima krasno misel, ko nam riše Mihaela Strogova, ki se žrtvuje za svojega carja, toda med to glavno dejanje je pomešanih veliko veliko mučnih efektov. V tej igri nam je posebno ugajal g. Vedral (Strogov), ki je v kratkem času dobro napredoval in igral temperamentno in zamišljeno. „Carjev kurir" se je ponavljal na novega leta dan  popoldne.
2. decembra se je uprizoril »Sveta vladar v škripcih". Prva letošnja slovanska noviteta je bila srbska (»Knez Semberije"), druga je bila češka: »Sveta pan v županu", kar bi se reklo doslovno »Sveta gospod v spalni suknji". A niti srbska niti češka noviteta ni napravila pri nas resnično globokega vtiska; niti ena niti druga ni dosegla istinitega uspeha. Emanuel Rozdech je bil gotovo eden naj-duhovitejših čeških dramatikov, toda na tej veseloigri se pozna preodkrito francoski vpliv, in češkega ni na njej prav, ničesar. Tehnika veseloigre je stara, nekako geometrično pravilna; glasno izražanje misli in čutov oseb vpričo vse družbe, govorenje „v stran", monologi in tudi intriga sama je znak šole, ki se je že preživela. Da se reši igra take kvalitete dandanes, ko se zahteva na odru predvsem verjetnosti ali vsaj možnosti, ko poznamo Sardouovo tehniko, za to je treba izbornih interpretov. In teh, žal, naša drama nima. Gosp. Lier je prav dober komik in tudi nekateri seriozni značaji se mu posrečijo docela; toda za Napoleona mu manjka preveč zunanjih in notranjih
sredstev. Igral je zaljubljenega, v zakonskih in rodbinskih škripcih zdihujočega Napoleona z veliko igralsko rutino, a značilno napoleonskega nismo zasledili na njem ničesar. To je bilšablonski »Pantoffel-held", ki uhaja z veliko nerodnostjo preko zakonskih ojnic, in kakršnih smo iz najnovejš h francoskih in nemških burk siti že do grla. Tudi njegova maska ni bila baš vzorna! Napoleonovega v ljubezni srečnega tekmeca grofa Flahaulta je igral g Dobro-volny z lepim okusom in zadovoljivo eleganco, toda brez verve in brez mladeniškega ognja, ki je predpogoj ljubimca. G. Dobrovolny je igravec, ki nikdar ne pretirava in ki si ne dovoljuje nikakih brezokusnosti, toda vloga Ludovika Bonaparta bi bila zanj primernejša, zato je bil njegov Flahault prestar
Avgusta Cerar-Danilova.
K dvajsetletnici njenega delovanja na slovenskem odru.
in premiren. Vobče se je igralo brez zadostne uglajenosti; dialogi so se govorili prepočasno in nedo-stajalo je živahnega tempa. In še nekaj: govorilo se je včasih s strašnim naglasom. Ubogi naš jezik' Mesto napredka nazadovanje. Igra je — p rop al a. O tem dejstvu se nam vsiljuje vprašanje, ali res nima »Dramatično društvo" v svoji sredini moža, ki bi lahko vse to, kar smo napovedali, že vedel naprej?... 28. nov., na dan delavskega praznika, so uprizorili Langmannovega „Jern eja Turazerj a". Lepše predstave v celi sezoni nismo doživeli, kot je bila ta. Igravci so vsi do zadnjega igrali krasno, na čelu jim g.   Dragutinovič   (Turazer)   in   g. Verovšek   (Dolfe)