331
SREČANJA
VILEM  ZAVADA
Leta 192?, ko je eden izmed leprezentantov današnje češke poezije, Vilem Zavada, izdal svojo prvo pesniško zbirko »Panychida«, sta češko vezano besedo obvladovali v glavnem dve vzajemno se oplajajoči struji: poeti-žem in socialna poezija Wolkerjevega kroga. Vilem Zavada je bil vprav značilen za to medsebojno prelivanje dveh pri izhodišču samostojnih poetik: ene, ki je iskala novih pesniških navdihov s sondiranjem podzavestnega in v močnem niansiranju formalnih, zlasti še jezikovnih možnosti poezije, in druge, ki je imela težišče v vsebini, v življenjskem utripanju pesniške besede, vendar se ni odpovedala tudi sprejemljivim dosežkom ekspresionizma in poetizma. navezujočega na Rimbauda in ApoUinaira. Vilem Zavada je takoj s prvo zbirko vnesel v češko poezijo nekaj samosvojega, zlasti še barve in življenjs.ke gibe svoje rodne pokrajine okrog rudarskega in industrijskega središča Moravska Ostrava, kjer surova realnost premogovnih rovov in tovarniških dimnikov kontrastira s korenito rustikalno poezijo dobro obdelane, četudi malo rodovitne zemlje proti Beskydom. Ta pejsaž, ki slikovito združuje dvoje osnovnih oblik človeške dejavnosti in hkrati veže dva socialna elementa, proletarca in kmeta, je pred Zavado navdihoval že Bezruča.  »Po-
dobno kakor atmosfero zemlje,« se izpoveduje Zavada v neki izjavi, »srečujemo v nas samih atmosfero njenega življenja. Težaven boj za sleherni kos kruha, delo zmerom nekje na robu smrti, beda in nezaposlenost, materialna in duhovna utesnjenost, ki človeka strahotno ponižuje in demoralizira, pa ves ta pekel uniformiranega in mehaniziranega življenja ... Te izkušnje iz otroških let in mladosti vrtinčijo stalno našo domišljijo in našega duha.«
Realist Bezruč, ki je doživljal to močno kontrastirano pokrajino v di-u-gih, starejših časih, ko se je s socialnim problemom spajal še narodnostni, je mogel najti za doživetje tega sveta oprijemljivejše, svoji moralni patetiki bolj ustrezajoče pesniške izraze kakor pa dobrih dvajset let pozneje sin teh tal, Vilem Zavada. Medtem se je pesniški izraz še bolj sublimiral; generacija, ki ji je pripadal avtor »Panvchide«, je doživljala z mladostno dušo ne samo veliko vojno, marveč tudi prodor evropske stilne anarhije v umetnost. Pesniki so začeli ustvarjati pod drugim duhovnim podnebjem. »Panychida«, kakor tudi nadaljnje Zavadove pesniške zbirke, ne izraža teh, denimo, bezručevskih doživetij mladega Zavade v tako določnih formah, da bi čutili pod njegovimi stihi izrazite obrise moravskoostravskega pejsaža in življenjskega stila. In vendar je v vseh teh pesmih nekje na dnu skrita gorjupa pesnikova izkušenost v letih, ko se vsakemu človeku oblikuje njegov notranji svet. Neizrazit in vendar očiten prizvok življenjske tragike zveni iz teh stihov, temine vizije se pleto pod svetlimi obrisi Zavadovih pejsažev, kontemplativni nagib se neugTiano spoprijema s čustvenimi in čutnimi poudarki, nekaj dramatičnega giblje to poezijo, kakor je dramatično napeto življenje v pesnikovi rodni j>okrajini. Če za Zavadovimi ne vedno melodičnimi, ponekod v težkem ritmu utripajočimi stihi zaznavamo neugnani boj med mislijo in formo, med osebno in kolektivno zavestjo, je to več kot samo odblesk pesnikove osebnosti in njegove intimne izkušenosti: to je zavest nadosebne usode v času in okolju. Tudi Zavada je eden izmed izrazitih poetov prehodnega časa, umetniški glasnik  zgodoTinsko izredno izkušene in preobremenjene generacije.
»Panychidi« so sledile zbirke: »Sirena« (1932), »Cesta pešky« (1957), >Hradni vež« (1940), »Povstani z mrtvych« (1946). V zadnjih letih je izšel re--prezentativni izbor iz vseh Zavadovih pesniških zbirk »Basne« (Českosloven-sky spisovatel. Praha 1954) in knjiga nove poezije »Polni kviti« (1955). Po poklicu je leta 1905 rojeni dr. Vilem Zavada knjižničar praške vseučiliške knjižnice; urejeval je nekaj let »Rozpravy Aventina« in sploh sodeloval pri razvoju češke revialne književnosti v prvi republiki.
Če je bila za prve Zavadove zbirke značilna že omenjena poteza, ki zaznamuje pesnikovo umetniško podobo prav tako kakor njegovo človeško fiziognomijo: poteza neke melanholične zamišljenosti v stvarnost življenja in bolj skopa kakor potratna zgovornost o doživljenem in domišljenem, se v novih zbirkah od »Hradni veži« dalje Zavadov notranji svet bolj in bolj objektivizira. Pesnikovo v prejšnjih dobah bolj samotarsko in meditativno življenje se čedalje bolj povezuje z občim življenjskim ritmom, priključuje se množičnim verovanjem in razočaranjem pri graditvi sveta, ki bo nekoč mnogo lepši in pravičnejši, kot je bil svet prejšnjih vekov. Pesnik zavestno premaguje melanholična nagnjenja, ki so — kakor vedno — vsaj deloma posledica preobčutljive duševnos'ti, spoprijemajoče se z neizprosnimi dejstvi stvarnega sveta; njegov nekdanji nagib k pesimističnim sklepom je izrinjen že s samo objektivizacijo pesniške snovi, dasi je med stihi ostalo mnogo mol-
332
čanja in dasi ostaja v izbiri motivov in v podtonu pesmi še vedno poteza neogibne življenjske tragike in z molčanjem zaprti svet lastne zagrenjene notranjosti. Pri pesniku, ki je kakor on preiiodil več ko trideset let življenja pod tem nebom, bi bilo zanikanje te dediščine le nepotrebna hinavščina. Zavadov pesniški svet je, kakor sleherni pesniški svet, dragocen in obče pomemben tam, kjer je najpristnejši odsvit pesnikove notranje, osebnostne človeške podobe, v kateri se zrcali tudi objektivni svet. V njegovih tihih protestih zoper bedo in izkoriščanje, zoper krivico in nesrečo, zoper uniformiranost in mehanizacijo življenja, zoper duha velemestnega asfalta je prav toliko osebno doživljene resnice, kot v viseh drugih impulzih njegovega liričnega ustvarjanja, v smehljaju sonca in zemlje, v lepoti ženskega obraza, v neskončnih melodijah življenja, pa tudi v temnih tonih groze in žalosti, v  samotnih srečavanjih  s  smrtjo.
Kam, le kam
zatakniti sooje koralno firce. ki je podobno sidru?
se je vpraševal pesnik na začetku svoje poti, v svoji veliki pesnit\'i »Panv-chida«  (Pesem melanholije), ki je dala ime Zavadovi prvi pesniški zbirki.
Idealni prostor, na katerem je pesinik zasidral svoje večno nemirno srce, izražajo in opisujejo poznejše zbirke. In to zlomljeno srce, simbol cele generacije, je vendarle našlo svoje mirnejše zavetišče — našlo ga je torej v uadosebni, pa tudi nadčasovni liriki, ki označuje Zavadovo poezijo novejšega časa. Spremenil se je tisti svet, ki ga je v »Panychidi« opisal s tole pošastno  simboliko:
In D tej sivi mreži dežja
žioimo stisnjeni in teže kakor v obleki potapljača
in lovimo v svojih globinah.
Poglabljamo se, lovimo v globinah
in ne vidimo, da tonemo v strašnih ničevostih,
dokler se kakor utopljenci ne napihnemo od groze
in izbuljimo oči kdo ve kam...
Ta tesnoba potapljačev, ki se pogrezajo v globine, je prihajala od tesnobe sveta, katerega preobrazbe in revolucionarne preskoke je najbolj doživljala prav Zavadova generacija. Vilem Zavada je po več kot tridesetih letih svoje pesniške ustvarjalnosti postal eden tistih poetov, ki so v češkem jeziku zapisali z najglobljimi čustvenimi besedami notranje metamorfoze tega rodu, v katerem so izbuljene oči utopljencev naposled ugledale na vrhovih  sijaj  vzhajajočega  sonca  novega  človeštva.
Božidar   Borko
333