NOVI SOVJETSKI UČBENIK RUŠČINE ZA TUJCE
Novi učbenik* je rezultat večletnega iskanja najboljše metode, po kateri naj bi se tujci učili ruščine. Sestavljen je iz treh delov: knjige za učence (224 strani), priročnika za učitelja (200 strani) in petih gramofonskih plošč.
Osnovni del učbenika je knjiga za učence. Razdeljena je na trideset lekcij, ki naj bi jih obdelali v 100—120 urah. Knjiga je bogato ilustrirana, kot pač zahteva avdiovi-zualni pristop. Podobe pa imajo poleg svojega osnovnega namena, semantizirati besedilo, še enega: ustvarijo naj situacije, ki spodbujajo učence k samostojnemu delovanju, obenem pa dajejo učitelju možnosti za številne vaje. In še tretjo nalogo so dali avtorji podobam v tej knjigi: približajo naj učencu deželo, katere jezik se učijo. Zato so vse podobe zelo »ruske«. Včasih celo na škodo razumljivosti, kot npr. pri podobi za značilno rusko igro »gorodki«, ki je v tujini skoraj popolnoma neznana.
• M. Vjatjutnev, A. Kočetova, L. Vohmina: Russkij jazyk I. Audiovizual'nyj kurs đlja zarubeznyh škol. »Pedagogika«, Moskva 1971.
Prikupna zunanjost, veliko podob pa tudi vrsta ugank in drugih nalog, ki jih je treba rešiti, bo otroke od 9. do 12. leta (tem je učbenik predvsem namenjen) prav gotovo pritegnila, tako da bodo gledali na knjigo manj »šolsko«.
Slovnično gradivo, ki ga daje učbenik, obsega pri sintaksi približno devetdeset stavč-nih vzorcev. Morfologija in leksika sta podrejeni triindvajsetim temam ter 350 besedam, kolikršen je besedni zaklad knjige. Ob koncu je slovarček razložen v štirih jezikih: angleščini, francoščini, nemščini in španščini.
Pouk cirilice je zasnovan na načelu od glasu k znamenju, saj se avtorji spričo namena knjige niso mogli opreti na nobeno določeno pisavo. Začeli so pri tistih glasovih, ki jih vsi jeziki najlaže ločijo »m«, »n«, »a« in »o«.
Prava vrednost učbenika je v priročniku za učitelja. Vseh trideset lekcij so skrbno metodično obdelali in jih razdelili na enote
169
z natančnimi navodili, kako naj jih uresničimo.
Veliko pozornosti je posvečeno glasovom. Razloženi so vsi ruski fonemi in dana podrobna navodila, kako naj odpravimo morebitne težave pri izgovorjavi. Razen tega je že od samega začetka posebna skrb posvečena stavčni intonaciji. Prikazani so vsi intonacijski vzorci po Brzygunovi, pa tudi nekatere njihove kombinacije.
Priročnik vsebuje tudi precej stvarnih razlag za značilne ruske in sovjetske pojme. S tem skuša tudi v praksi uresničiti zahteve po »stranovedeniju«, poznavanju dežele in kulture jezika, ki se ga učimo. Morda bi pri tem bili lahko malo bolj velikodušni, saj so nekateri pojmi (metro, gorodki, Lev Jašin) ostali nerazloženi.
Neločljiv del kompleta so tudi plošče. Na njih so posneti vsi dialogi, ki so v knjigi za učence, pa tudi vse fonetične vaje.
Pričujoči učbenik je le prvi del širše zasnovane celote — imela naj bi tri take dele —
a je že sedaj videti, da je zgrajen na jasno izoblikovani metodi. To je njegova glavna prednost. Avtorji so v osnovno avdiovizu-alno metodo vnesli nekaj dopolnil. Podčrtali in razvijali so pomen podobe, premišljeno in metodično podprto so dozirali uvajanje novih besed, slovnično snov so enakomerno razvrstili po vseh lekcijah, teme in situacije pa so izbrali tako, da niso same sebi namen, ampak dajejo učencu gradivo za samostojne kombinacije, ko se bo srečal z jezikom tudi zunaj šole.
Le eno učbeniku lahko očitamo, njegovo preveliko »univerzalnost«, željo, da bi učbenik uporabljali učenci ne glede na njihovo materinščino. Učbenik tujega jezika mora biti pisan za pripadnike posameznega jezika in upoštevati mora materinščino s posebnim ozirom na interferenco.
»Russkij jazyk I« je dober učbenik, Vsak učitelj praktik bo našel kaj zase, sestavljal-ci novih učbenikov pa se bodo ob njem marsičesa naučili.
Matej  Rode Gimnaziia v Celju
170