Vprašanje. V preudarek in osnovo debate. Ljubljanski dnevniki so prinesli kratko notico, da se je na ljiibljanski realki med veronaukom ustrelil petošolec S. Ustrelil se je pod srce, pogledal je na součence in se je onesvestil. Vprašali so ga, če želi duhovnika; on je odgovoril: Ne! Od svojih tovarišev se je prijateljsko poslovil. Prepcljali so ga v bolnico itd. Na videz torej v današnjem velikem času brezpcmernben dogodek, ki se mi pa zdi jako važen za nas, ker nas opozarja na vprašanje, ki ga je treba čimprej temeljito reši.i. Ko so se v osemdesetih letih začeli množiti dijaški samoumori na čeških srednjih šolah, je prof. Masarvk z njemu lastno temeljitostjo in vestnostjo začel preiskovati vzroke teh dogodkov in je napisal o tem knjigo »Samoumor«, ki je vzbudila splošno pozornost in je globoko posvetila v duševno stanje takratne mladine. Zal. da tiimam pri sebi te knjige, da bi mogel podati iz nje nekaj odstavkov. Knjiga je zbudila tudi med Nemci splošno zanimanje, ker je s statistiko dokazala grczno propast, ki preti mladini, ako je pravočasno ne rešimo. Zanimivo je, da je Masaryk razkril kot vzrok teh samoumorov — verski indiferentizem. Povedal je tudi, da izhaja ta indiferentizem iz šolskeKa p^uka o veri, oziroma iz veronauka. Kateheti so proti temu seveda ngovarjali, zato je nastal hud spor, ki je znan iz Masarykove knjige »Zrcalo katehetov«. ki je izšlo tudi nernško (Katechetenspiegel). Prišlo je do procesa, ki je podal priliko, ua se je mnogo govorilo o katehetih in veronauku. Razmere se vkljub temu niso izpremenile. in če je poslej češka mladina bila bolj zdrava in je dijaški samoumor bil ie redka izjema, je to edino zasluga one zdrave profesorske generacije, ki je izšh iz šole prof. Masaryka in je znala dati mladini nnvih velikih idealov in s tem ljnbezen do življenja. Ko pa je zasijala svoboda, je češka nar. skupščina odstranila iz šole veronauk kot obvezen predmet in je prcpustila versko vzgojo mla- uine stavšem in cerkvi. Isto se ie z*odilc v Nemški Avstriji, tako da je jugoslovanski del države edir.i, ki v tem oziru ni napravil nobenih izprememb. Culo se je ce o, da je ncki gospod »od zgoraj« rekel, da v tem oziru sploh ne bo nikakih lzpreinemb, nasprotno da se bo »verska« vzgoja še poostrila. Mogoče. Vprašanje pa je, če bo imela vera, oziroma cerkev od tega kak dobiček, če bo naša mladiaia potem bolj veina, nego je bila doslej. Jaz o tem dvomirn in slučaj S. mc sili, da o tem lzpregovorim. Poznal scm tega živahnega, nadarjenega decka in sem imel priliko govoriti z njim. Poudarjal je rad, da ne veruje nicesar. Solska tnaša mu je bila zoperna, zato jo je večkrat izpustil. Ko so ga klicah na odgovor, je jasno in odločno izjavil, da ni bil pri maši, ker ne veruje. Kaj storiti? Maša je zapovedana, ki se je mora vsak udeležiti. Večina se je tudi udeleži zato, ker mora. Vrednost take božje službe je — vprašanje. Toda disci piina! Zakon je tu: katehet mora, ravnatel] mora, profesor mora, študent mora. To je versko-nravna vzgoja. Izkušal sem govoriti z njim prijateljsko: opozarjal sem ga na Tolstega, oziroma ono kristijanstvo, ki nam. najlepše kaže pravo pot ;ned brezverstvom in cerkvijo. Lipal sem, da bo počasi sam našel pot iz onega indiferentizma, ki se pojavija pri mladih ljudeh kot posledica — veronauka. Toda zdi se, da se je hotel žrtvovati za to, da se to vprašanje reši. Njegovo dejanje je bilo premišljeno in je imelo svoj namen. Vprašanje je, če ga bodo našt vzgojitelji prav razumeli. Ali bo ta žrtev mladega življenja v njih zbudila vest, da se končno odstrani oni verski pritisk y srednjih šolah, ki ni v korist niti veri niti mladini? Ko sem čital ono žalostno vest, ki me je pretresla globoko v srce, je rekkt neka dama: »Ali se vam ne zdi čudno: v prvih časih kr:sf jmis-na s\. :idjaii l.iudje življenje za to vero — zdaj pa se ubijar. sami, da se rešijo iz nje!« Jaz sam sem nekaj časa premišljal ta stavek in sem iskal odgovora na vprašanje. Kje je vzrok? Ali ni bil boj prvega krščanstva bojzasvobodo vesti in verskega prepričanja? Zato so dajali prvi kristijani življenje za to, da so mogli svobodno verjeti. Državna vera jini ni zadostovala, iskali so višjih svetov. Tudi po?-instvu ni zadostovala več, ?.a o so iskali rešitve eni v epikurejstvu, drugi v filozofiji. In sedaj? Ali nismo zmožni priznati svobode verskega prepričanja cnim, ki ne verujejo v vsaki dc.^ino ftt bodo verjeli tem manj, čirn bolj jih bonio k temu silili? Mogoče bo kdo rekel, da je nepotrebno razburjati se zaradi enega študenta: bil je najbrže zapeljan po slabih knjigah itd. To bi bilo popolnoma napačno. Preprlčanje tega mladega človeka je bila naravna posledica šolskega veronauka. Ni mogel prenesti dokazov o stvareh, ki po njegovem nmeriju dokazov ne potrebujejo. Ves pouk bi bil tu brez uspeha, vsako nasilje bi rodilo le še večji odpor. Potreboval ie miru, da bi sani v. sebi zopet našel Boga. Prisiljenost je biT dila nestrpnost in razdraženost. Ko bi ga bili pustili v miru, bi ne bil rastel v njem odpor, ki ga je gnal do obupa. Toda rekli bodete: Ako se popusti enemu — potem bodo hoteli vsi isto svobodo. In v tem ie ravno to, kar zahteva moderna šola: vevski pouk bodi stvar staršev in cerkve Po avstr. drž. zakonu je imel človek od 14. leta pravico, da sam svobodno odločuje o svoji veri. V šoli pa je moral isti avstr. državljan priznavati vero svojega rojstva. Veronauk je bil predmet, ln učcnec moia biti izprašan iz vseh predmetov. In ta »predmet« je pogosto uničil to. kar jc za življenje važnejše, nego »predmet« — in toje vera! Stara avstr. šola je imela vzgajati »podanike«, ljudi, ki niso mislili samostojno, anipak so se pred vsem — pokorili. Profesor je bil bolj feldvebel nego vzgojitelj — ako je imel še policajske talente, se mu je to prištelo v dobro — i-n katehet je bil skoraj inkvizitor. (Izjetnatn čast!) Danes pa smo v svobodni državi in želimo svobodnih državljanov, predvsem pa silnih, samostojnih individualnosti. Šola ni poklicana, da ubija mlade sile, ampak. da jih vzgaja. Dočim se drugi predmeti ne dotikajo dijakovega prepričanja, se ravno pri veronauku pojavljajo prvi dvomi in samostojni nazori, ki so v nesoglasju s »predmetom«. Kaj storiti? Katehet mora izpolniti svojo dolžnost —¦ a nasilje rodi odpor. Tako se vzgaja brezverstvo med mladino, verski indiferentizem in sovra>>tvo proti veri. Nešteti, ki so prešli gimnazijo ali realko, bi nam potrdili ta stavek. Kaj torej storiti? Ali ni mnoRO častnejše za cerkev in koristnejše za mladino — da se uveljavi — verska svoboda? Z nasiljem se ne da nič doseči. Treba je, da tudi na mladino glcdamo drugače, nego smo gledali prej. Saj pravimo, da je to naš zaklad, naša bo-* dočnost. Zato ne ubijajmo z nasiljem mladih duš — arnpak izkušajmo jim pokazati pot resnice in ŽivIJenja. Ena žrtev je pad- u ~« vzroka dovolj, da malo pomislimo ob nji. Tegačlanka naj nihče ne smatra kot začetek kakega »kulturnega boja«, pisan je z najboljšim namenom, da se tudi naše višje šolske oblasti lote vpraSanja, ki so ga rešili drugod v smislu verske svobode. Pi-1 san je z globokim prepričanjem, da seda-» i;ji način takozvane »versko- nravne* vzgoje ni pravi, da veronatik kot »pred-' met« odbija mladino od vere in da so prisiljeni verski obredi (šolske maše i. dr.) ravno zato, ker so prisiljene, brez nravne vrednosti, ki jo bodo imele šele potem, ko bo mladina svobodno zahajala ¦ k njim. Prioravljeni smo dati svobodno besedo vsakemu mnenju glede tega važnega vprašanja. Ne gre le za srečo naše mladine, gre tudi zaugled in veljavo cejrkve!