Požtnina plačana v gotovini. Ljubljana, dne 30. julifa 1936. Posamezna številka Din 1 —. Za &tam {navda! SLOVENSKA ZEMLJA Glasilo slovenskega ljudskega gibanja Leto II- Izhaja vsak četrtek — Uredništvo in uprava za- Naročnina mesečno Din 4'—, polletno Din 24—, časno: Ljubljana, Breg štev 10. — Račun poštne celoletno Din 48'—. — Za inozemstvo: mesečno Siev. 14. hranilnice štev. 16.782. — Rokopisi se ne vračajo. Din 8'—, polletno Din 45'—, celoletno Din 90"—. Dr. Drag. Lončar: Mtuj je s hotnimi zrnom ? (Načelna razjasnitev) Današnjo številko pošiljamo ve-činoma samo tistim naročnikom ..Slovenske zemlje“ in »Stare Pravde“, ki so naročnino plačali ali pa list necočili z dopisnico. Vsi. ki lista še niso plačali, naj to store čiinprej! + Novim naročnikom bomo list pošiljali redno le tedaj, če nam bodo najkasneje po poslani drugi številki nakazali najmanj enomesečno naročnino v znesku din 4. ♦ Na ogled bomo poslali vedno le dve številki. ❖ Zaupniki! Prosimo Vas, da redno iztirjavate naročnino in po možnosti pošljete obenem z novim naslovom vedno že nakazano enomesečno naročnino. Za vzgled Vam stavi jamo zaupnika „Stare Pravde" iz Bohinja in Križ na Gorenjskem, ki sta sama pričela list na ta način razširjati. * Kolpolterji! Najkasneje v 14 dneh morate poslati izkupiček za prodane izvode. Odrežite glave neprodanih listov in pošljite jih upravi. Kolporterjem ostane 25% izkupička za stroške dopisovanja in vračanja lista. * Novi naročniki! Pišite naslove čitljivo! * Vse naročnike opozarjamo, da stane združena »Slovenska zem-lja“ mesečno din 4, letno din 48. Vsi naročniki »Stare Pravde*4, ki so plačali din 35, ozinoma din 18 ali din 9, bodo prejemali list celo leto, oziroma pol leta ali 3 mesece. Prav tako naročniki iz inozemstva. + Inozemski naročniki „Stare Pravde“! Prejeli smo: din 91, Graissesac, Francija, din 183, Thu-meries, Francija (za tri), din 70 Sallauinines, Francija (za dva), din 30, Bray les B., Belgija. Hvala! + Dopisniki! Odzovite se v čim večjem številu našemu vabilu na sodelovanje! Upoštevajte zapreke, Vsako gibanje ima svoje strastne nasprotnike in somišljenike, ki zavedno ali slepo sovražijo ali obožujejo. Svoje dni je strašila ali pa navduševala „rdeča pošast11 socializma, danes jo je zamenjal komunizem. Ne le „politikarji pri vrčku piva", kakor je dejal Schaff-le v spisu „Jedro socializma", ampak tudi izobraženci in lastni pristaši si niso na čistem glede stvari, ki jo neznansko poveličujejo ali divje odklanjajo. Pri nas Slovencih, kjer se po Levstikovih besedah vse „meri na mravljinčjo ped“, je načelni boj tem težji. Prejšnji očitek se je glasil: protidržavnost za vsakogar, ki je mislil in ravnal s svojo glavo; '•sedanji očitek komunizma pa velja za tiste, ki uvidevajo potrebo družbene preosnove. O protidr-žavnosti nečem danes izgubljati besed; saj bi bil to edinstven primer na svetu, da bi bila velikanska večina nekega naroda proti tisti državi kot taki, ki jo je sama ho-I tela. Preostaja mi razjasnitev glede očitka komunizma. I. Najprej ugotavljam, da se je začelo uveljavljati ime »socializem" med Francozi v tridesetih, a med Nemci v štiridesetih letih preteklega stoletja. Miselna vodnika delavskega gibanja Marx in Engels sta pa 1848. leta prvi delavski program imenovala »Komunistični manifest" in tega imena tudi pozneje nista zavrgla. Zakaj sta sprejela takšno ime, to je pojasnil Engels 1890. leta v predgovoru k »Manifestu": Zato namreč, ker je pomenil v štiridesetih letih socializem meščansko, a komunizem delavsko gibanje; ker so jima bili takratni socialisti ali sanjači ali mazači, ki niso stali v delavskih ki leže izven uredništva. Podpišite vsak dopis, da Vam moremo v primeru potrebe odgovoriti! ♦ Naš lokal se začasno nahaja v Blasnlkovi tiskarni, Ljubljana, Breg 10, v drugem nadstropju. Uradne ure so dnevno od 9.—12. dopoldne in od 4.—6. popoldne. V soboto popoldne je lokal zaprt! vrstah, ampak so iskali podpore pri izobraženstvu. Ko so nemški socialni demokrati 1875. leta v Gothi sprejeli politični program, ga je ocenil Marx v zasebnem pismu, kjer je določno pojasnil svoje stališče. Njegovo stališče je razložil pozneje tudi Lenin v spisu »Država in revolucija"; zato je odločilno za pojmovanje komunizma sploh in ruskega posebej. Marx je razločeval prvo ali nižjo ter višjo stopnjo komunistične družbe. To, kar navaja kot prvo ali nižjo stopnjo, se imenuje navadno v teoriji in praksi: socializem. Produkcijska sredstva (tovarne, stroji, rudniki, zemlja) naj prenehajo biti zasebna last posameznikov ali njih skupin in naj preidejo v last družbe (države, dežel, občin, zadrug). Lenin je pripomnil v imenovanem spisu, da se sme v toliko tudi tukaj uporabljati beseda »komunizem", v kolikor postanejo produkcijska sredstva skupna last; toda pri tem ne smemo pozabiti, da to ni polni komunizem. V socialistično organizirani družbi naj bi delal vsak po svojih sposobnostih, a užival po zaslužku. Iz tega sledi, da ostanejo tudi razločki v bogastvu, torej neenakost v delu in jelu; samo izkoriščanje človeka po človeku bi odpadlo. Višja stopnja komunistične družbe pa nastopi po Marxu takrat, kadar se odpravi nasprotje med duševnim in telesnim delom; kadar postane delo človeku njegova prva^ potreba, a ne zgolj sredstvo za življenje; kadar se pomnože gospodarske dobrine do viška: samo tedaj bo mogoče, da bo delal vsakdo po svojih sposobnostih in užival po svojih potrebah. To bi bil pravi in polni komunizem. Kdaj se uresniči? Odgovor: Kdo ve! Zgodovina ne pozna skokov; zato se družbene revolucije ne ustvarjajo, ampak nastajajo ob določenih pogojih. V skladu z Marxom je n. pr. tudi Lenin’ zavračal misel, kakor da bi kdo obljubljal nastop komunistične dobe ali jo uvajal, ker se uvesti sploh ne da... II. Velika francoska revolucija je vplivala na ostali svet, ki se je tudi začel osvobajati fevdalizma. Razvoj je bil različen, kakršne so bile pač družbene prilike v posameznih deželah. Meščanstvo, ki je postalo dedič plemstva, ni bilo povsod enako močno. Toda vse oviranje Metternicha, ki je takrat v Evropi vodil »visoko" politiko, posebno v Avstriji, Prusiji in Rusiji (t. i. »Sveta zveza"), ter njegovih naslednikov ni moglo zavreti gibanja, ki je izviralo iz potreb dobe. Meščanstvo je zavladalo in izvedlo svoje gospodarstvo v okviru ustavnosti, ki je pomenila zedinjenje in osvobojenje narodov izpod lastnega in tujega absolutistično-fevdalnega jarma, a obenem sta se začela v tej družbi prebujati tudi kmet in delavec. Rusija se je razvijala ločeno od ostale Evrope. Pri velikanski obsežnosti, ko je na pol evropska, na pol azijska dežela, je vsebovala različna ljudstva, ki so bila zaostala v duševni omiki in tehničnem napredku. To silno množico ljudi je mojstroval caristični absolutizem, ki je zapiral vrata za-padnoevropski miselnosti ter dušil svobodnejše pojmovanje življenja in vladarstva. V svetovni vojni je bil carizem poražen. Vsi ti nogoji so redili in rodili revolucionarnost, ki je že večkrat prej izbruhnila brezuspešno. Ruska duševnost se je sploh rada gibala v nasprotjih. Preobrat je bil dan do zgodovinskem razvoju; njegove oblike pa je ustvarila posebnost značaja ruske zemlje in njenih ljudi. Čeprav utegne imeti Spek-torski prav, ko trdi v spisu »Zgodovina socialne filozofije" da pojmuje ostali svet današnjo Rusijo bajeslovno (mitično) in s stališča svojih koristi (utilitarno), venda/ si ne smemo zapirati oči pred dejstvom, da mora »tak duhovni in družbeni poskus, ki v svetovni zgodovini nima primere" (besede Spektorskega) vplivati podobno, kakor svoje dni velika francoska revolucija. Prej se je proti vladi plemstva dvigala moč in zavest meščanstva, sedaj stopata v ospredje kmet in delavec proti vladi meščanstva. III. Slovenci smo si po svojih najboljših predstavnikih povzdignili jezik, omiko in gospodarstvo; toda politično smo tavali v napačno pojmovanem avstrijanstvu, a tudi slabo umevanem južnem slovanstvu, ko smo zanemarjali vrhovno načelo vsakega zavednega naroda: biti na svoji zemlji sam svoj gospod«. Vedno nas je motilo raz- V čem se razlikuje srbska opozicija od hrvaške bodo na teh volitvah dobili večino, naj se potem pogajajo o bodoči ureditvi države. Spričo tega pa se je dr. Maček postavil na sledeče stališče: Dobro, če so potrebne nove volitve, da se vršijo pogajanja o notranji ureditvi države, potein naj se voli takoj ustavodajna skupščina. Jasno in odločno naj se prelomi s sedanjostjo. Srbska opozicija pa ni za ustavodajno skupščino, češ da bi v tem primeru prišlo do velikih pretresov. Na ta način je prišlo do znamenitega vprašanja procedure. KDK je za ustavodajno skupščino, srbska opozicija pa bi rada opravila z navadno. Kakor iz tega razlaganja dr. Markoviča sledi, se srbska opo- zicija brani jasnega in odločnega preloma z dosedanjim stanjem narodne neenakopravnosti. Dr. Maček je ta vtis tudi javno povedal. Za Hrvate ni nič novega, je rekel dr. Maček, da se ne bi noben srbski politik rad odpovedal, če že ne hegemoniji, a vsaj varuštvu nad Hrvati, pa naj bo na vladi ali v opoziciji. Proti temu nezaupanju je srbska opozicija odločno protestirala, češ da ona odkritosrčno želi sporazuma s Hrvati. To je v glavnem vsebina izjave dra Markoviča. Kljub zatrdilu o odkritosrčni želji po sporazumu ima človek vtis, da mora srbska opozicija res šele dokazati to svojo dobro voljo in da besede ne zadostujejo. Mi mislimo, da bo svojo dobro voljo najbolje dokazala s tem, da bo moško stopila pred svoj narod in se borila za njegovo zaupanje na podlagi popolnega priznanja hrvaških (in seveda tudi slovenskih) narodnih zahtev. merje cerkve in države do narodnosti. Cerkev in država sta mogočni duhovno-tvarni sili; toda spraviti ju je treba v sklad z narodnostjo. V svojem zgodovinskem razvoju smo Slovenci že pripadali raznim cerkvam in državam, ki so prešle, a narod je ostal, kar dokazuje njegovo prvenstvo, da je sam tvorec ali nosilec cerkvenih in državnih oblik. Ako bi ta ali ona cerkev nasprotovala, oziroma ovirala svoboden razmah narodnosti, bi prav tako ne vršila svojega duhovnega poslanstva, kakor bi tista država ne bila pravilna organizacija, ki bi zašla v nasprotje s svojimi narodnostmi. Zgodovinsko je nastopala narodnost v boju s cerkvijo in z državo, ki sta v prejšnjih dobah brezpogojno vladali svet, dokler se ni uveljavila; zakaj danes ni več ločilo med ljudmi toliko cerkvena ali državna pripadnost, kolikor jezik in narodnost. Zveza med cerkvijo in državo je bila navadno ozka. Plemiška država se je naslanjala na cerkev, da se z njeno pomočjo utrdi in ohrani, a isto dela sedaj meščanska država, da sc zavaruje pred kmeč-ko-delavskim vplivom. V lastno korist, ker je duhovna organizacija za narode, stanove, poklice in sloje brez razločka, bi se morala cerkev osamosvojiti od svetne oblasti. Edino v tem bi bilo dano pravo njeno poslanstvo; zakaj drugače se sama po svoji krivdi izpostavlja nevarnosti, da jo politični vrtinec potegne za sebbj z vsemi nasledki. Na drugi strani se moramo zavedati, da je država posvetna organizacija, ki združuje v sebi cerkve (konfesije), narode, stanove, poklice in sloje, a jo vodi sedaj v glavnem meščanstvo, ki se upira, da bi se premaknile družbene sile njemu v škodo. Slovensko narodnost predstavljajo danes v velikanski večini kmet, delavec in obrtnik. Zaradi zgodovinskih prilik (zgodnje podjarmljenje od Nemcev) nismo ustvarili lastne državnosti ali vsaj sodržavnosti v davni preteklosti. Tudi v avstrijski ustavni dobi zadnjih sedemdeset let (od 1848. do 1918.) smo hlapčevali nekoliko prisiljeni, a še več prostovoljno. V svetovni vojni smo doživeli poraz glede koroških in primorskih Slovencev. V Jugoslaviji sta pa vrhnja plast našega meščanstva in njej služeče izobraženstvo v zvezi s srbskimi in hrvatskimi somišljeniki izvedla tak politični ustroj, ki ne ustieza j slovenskim koristim. Zato ta ustroj v zvezi s svetov: I nini položajem škoduje v celoti ; Slovencem kulturno, ker izpodriva i ali zanemarja slovenski jezik, slo- j vensko šolstvo, znanost in umetnost; uničuje jih gospodarsko, ker neznansko jemlje, a neznatno daje, da prepadajo mala kmetija, obrt in trgovina, da se zadostno ne popravljajo ali ne nanravljajo prometna sredstva, da se ne širijo ali ne ustanavljajo potrebni zdravstveni in človekoljubni zavodi; slabi jih socialno, ko izkoriščata slovensko delavstvo tuja veleposest in industrija, ki delata sporazumno z domačo. Slovensko ljudstvo se ne sme plašiti očitka protidržavnosti, ako terja popolno narodno enakopravnost v državi, ki je tudi njegova, ker jo je samo hotelo; ne sme se Kakor smo že ponovno poročali, razdvaja danes Združeno opopozi-cijo t. i. vprašanje procedure. Kmečkodemokratska koalicija zahteva ustavodajno skupščino, srbske opozicijske stranke pa bi bile zadovoljne s svobodnimi volitvami v navadno zakonodajno skup' ščirio. Kako je prišlo do tega vprašanja? Zakaj se danes vprašanje tako postavlja? To nam delno pojasnjuje izjava, ki jo je dal dr. Laza Markovič belgrajskemu „Vre-menu“ in ki jo mi posnemamo v izvlečku iz „Hrvatskega dnevnika'1. Kakor pripoveduje dr. Laza Markovič, so se staroradikali, srbski demokrati in zemljoradniki združili v dveh osnovnih zadevah. Skupaj zahtevajo politične svobode (parlamentarno in demokratično ureditev države) in rešitev hrvaškega vprašanja v sporazumu s Hrvati. Te tri skupine so sestavile za skupno delo program, ki obsega štiri točke. Po njihovem mnenju bi ta program mogel biti osnova tudi za skupen nastop združenih strank srbske opozicije in Kmečkodemokratske koalicije. Dr. Maček je bil pripravljen pristati na skupen boj. Bil je pripravljen torej, da iz Združene opozicije, ki je do danes ostala samo tehniška volilna koalicija, postane vsaj v nekem oziru programatična skupnost v boju do končne zmage. Toda za ta primer je dr. Maček zahteval, da se skupni program, ki je po zamisli srbske opozicije obsegal štiri točke, razširi tudi na hrvaške narodne zahteve. Z eno besedo, dr. Maček je zahteval, da se vsa Združena opozicija najprej zedini, kako naj bo država v bodoče urejena, in da potem skupno stopi v boj za tako ureditev. To stališče je dr. Mačku narekovala pač previdnost. Za Hrvate nima smisla, da bi se vezali s srbsko opozicijo samo zato, da tej pomagajo na vlado. Hrvati hočejo imeti gotovost, da bode tisti, kateremu bodo pomagali, tudi na vladi njim pomagal. Na to zahtevo pa srbska opozicija ni pristala, češ, da ona nima pooblastila od ljudstva, da se izreče za to ali ono notranjo ureditev države. Ker ljudstvo od 1. 1927. ni imelo svobodno izvoljenih zastopnikov, naj bo prva stvar, da ljudstvo na svobodnih volitvah pokaže, komu zaupa. Ljudje, ki dati begati po očitku komunizma, ako se poteguje za dosego človeku primernega življenja. Oba očitka imata enak namen, da namreč prikrijeta prizadevanje tistih, ki bi hoteli ohraniti stari red v politiki in gospodarstvu. Slovensko ljudstvo naj nasprotno išče izhoda iz sedanjega nevzdržnega stanja, pri čemer mora imeti odprto okno v svet, ki naj ga gleda s svojimi očmi na podlagi lastnega izročila, pogojev in potreb lastne zemlje in ljudi brez slepega posnemanja tujine. To je naloga, ki mu jo daje usodni čas današnjosti v notranjosti države in zaradi rojakov izven nje. Občinske Za jesen so napovedane občinske volitve. Vršile se bodo javno in tudi v drugih ozirih po določbah zakona, ki nam ga je zapustila JNS. Kakor znano omogočajo javne volitve tvorjenje večin v korist tistega, ki volitve vodi. Določbe volilnega reda pa še dajejo taki večini posebno močno zastop*-stvo v občinskih odborih. Razen tega so v veljavi iz dobe JNS tudi ostali zakoni, ki imajo pomen za politično življenje; tako zakon o tisku, zborovanju in združevanju i. t. d. Opozicija bo torej imela težko nalogo, če pojde na občinske volitve. In opozicija mora iti na občinske volitve in pojde. To se pravi: opozicija pojde na volitve organizirano, na volitvah ne bodo nastopali samo člani posameznih bivših strank na listah, katere bi določale samo krajevne koristi temveč skupine same. Dr. Maček je na primer izjavil, da bodo njegovi pristaši na Hrvaškem nastopili pri občinskih volitvah kot HSS oziroma KDK oziroma Združena opozicija. Podobno so izjavili tudi voditelji srbskega dela Združene opozicijc. Tudi socialisti so sc od-ločili za nastop pri občinskih volitvah. Občinske volitve imajo namreč velik splošnopolitičen pomen. Občina je danes organ oblasti, izvrševalec vladnih povelj, in župani, predsedniki občinskih uprav imenovani, so volilci senatorjev. Ce bi v ostalem bilo treba dokaza za politično važnost občinskih volitev, ga daje ravnanje vladne stranke same. Ožji in širši odbor JRZ je imel sejo posvečeno v prvi vrsti občinskim volitvam. JRZ hoče nastopiti s svojo strankarsko listo v vseh občinah. Svojemu članstvu — in gotovo ne samo temu — je že izdala navodila v tem smislu. ■Kaj bo storila slovenska opozicija? Morda je prezgodaj, da bi razpravljali o predhodnem vprašanju, kdo je slovenska opozicija. Obstoji več skupin in nekatere še niso dokončno razčiščene. Gotovo pa je, da je med temi skupinami mnogo skupnega. Vse te skupine se gotovo strinjajo v zahtevi »o volitve svobodni občini, po osnovnih političnih svobodah (tajna in proporcionalna volilna pravica, liberalnejši zakon o tisku, zborovanju in združevanju itd.) in v širšem državnem oziru v zahtevi po preureditvi države na podlagi svobodnega sporazuma večine Slo-i vencev, večine Hrvatov in večine Srbov. To omogoča skupen nastop vseh onozicionalnih skupin. Potrebno je torej, da se posamezne skupine snidejo in dogovore za skupen na- ston. Ne da bi posegali v bodoče sklepanje, pa lahko ugotovimo, da ni tnoeoče nobeno sodelovanje slovenske opozicije z JNS. Glede na razne poskuse in namere JNS je treba posebej povdariti: Kakršnakoli naj bo politika sedame vlade, z JNS ni sporazuma in ni sodelovanja. Marsikaj kaže na to, da bo JNS v Sloveniji skušala vreči v občinski volilni boj geslo: V boj proti klerikalizmu! JNS bo skušala vstvariti antiklerikalno fronto. Na ta način bo skušala pridobiti nazaj pristaše, ki so jo zapustili, in pridobiti nove. Na ta način bo skušala naslonjena na svojo tako neslavno in tako neuspešno zgodovino pridobiti zopet vlogo druge najmočnejše skupine v Sloveniji. Toda slovensko ljudstvo nima nobenega interesa na umetnem oživljanju starega nasprotja med klerikalci in liberalci. Slovensko ljudstvo ima interes na boju za svoje pravice, za svojo svobodo. Zato slovenska opozicija ne more iti v občinske volitve skupaj z JNS. V boju za pravice iti svobode je nemogoče sodelovanje z ljudmi, ki so poteptali vse pravice in odvzeli vse svobode. Tudi prepad občinske avtonomije imajo oni na vesti. Nobene nejasnosti in nobenega beganja torej ne sme biti v vprašanju razmerja slovenske opozicije do JNS. Nikdar in nikoli z JNS ali konkretno, nikdar in nikoli ne smejo na listi slovenske opozicije biti eksponenti JNS in ljudje, ki so se okoristili z njeno strahovlado. V Državljanska vojna v Španiji Za dvig našega šolstva! (Dopis iz Gelja) Z veseljem sem čital uvodno sporočilo uredništva, da so se vse kmečko - delavske demokratične skupine združile in da bo odslej izhajal en sam list. Le po skupnosti vsesa ljudstva bomo prišli do demokratizacije vsega življenja. Opozoriti hočem na to, da se beseda „delavec“ ne sme preozko pojmovati. Delavci niso samo oni, ki služijo svoj kruh z rokami, nego tudi oni, ki ga služijo s svojim umom. Med te štejemo tudi učitelje in profesorje. Ročni kot duševni delavec živita oti tega, da prodajata svoje delo, eden telesno, drugi duševno. Oba živita v enakih gospodarskih odnosih. Oglejmo si primer umskih delavcev, — učiteljev. Marsikdo jim zavida, ker pozna le navidezne dobrote tega stanu. Toda kako je v resnici? Pred tremi meseci je bilo reduciranih v Sloveniji 183 učiteljskih moči. Pred redukcijo so dobivali iz „bednostnega fonda“ mesečno 400 dinarjev. Kako se da s tako plačo živeti, to si lahko predstavljamo. Nekateri prejemajo 600 dinarjev mesečno, a oni, ki so državni nastavljenci 850 dinarjev. To so seveda novinci. Vseh brezposelnih učiteljskih moči v vsej drža- vi je preko 2500. Marsikateri praznujejo že nekaj let. Od teh brezposelnih odpade na Slovenijo krog 800. Ti brezposelni učitelji izhajajo iz vrst mladih ljudi, delavcev, kočarjev, poduradnikov in malih obrtnikov, zato je z njihovo brezposelnostjo predvsem prizadeto delovno ljudstvo. Za vse narodne (po naše: ljudske) šole so enaki predpisi in vendar vlada med njimi velika razlika. V mestih sedi krog 20 učencev v svojem velikem, zračnem in svetlem šolskem razredu, na deželi v siromašnih kmečkih občinah pa je v malih in temnili sobah nabasanih po 100 in često še več učencev, tako da jim radi slabega zraka slabo prihaja. Polno je še tega! To so jasni dokazi, da je vsako šolsko vprašanje v tesni povezanosti s splošnim socialnim vprašanjem. Celotna ljudska šola danes ni takšna, kot bi morala biti, vendar bi bilo napačno in pogrošno, če bi krivdo metali na učiteljstvo. Učitelj je nedolžen! On je le tisti, ki pod skrbnim nadzorstvom in po naredbah predpostavljenih dan za dnevom navija učenca, ki je podoben avtomatu — gramofonu. Učitelj ni samo delavec, on je često podoben sužnju, ker je v popolni materialni in moralni odvisnosti. Zato naj ljudstvo ne obsoja učiteljev, naj ne gleda v njih svojih nasprotnikov, temveč naj poizkuša iste interese, kot ostalo ljudstvo. Koristi šole in učiteljstva so koristi vsega ljudstva, zato pokažimo več zanimanja za prosvetna in šolska vprašanja in s široko socialno akcijo podprimo boj za razvoj in dvig ljudskega šolstva. V prvi vrsti pa delajmo za skupnost vsega ljudstva, vseh.ročnih, kmetskih, obrtnih in umskih delavcev. Dne 19. t. m. je izbruhnila v j Španiji vstaja. Visoki vojaški do- j stojanstveniki so pobunili velik i del armade, se oprli predvsem na legijo v Maroku, vojsko sestavljeno iz plačancev in deloma celo tujcev, in udarili na domovino. Niso nam nova imena upornih generalov. Vodja vse vstaje, ge- j neral Franco, je že prej koval za- j rote proti ljudski republiki in je bil ! za kazen prestavljen in imenovan j za guvernerja na Kanarijske otoke. General Goded, tudi eden voditeljev, je bil radi svojih prejšnjih spletk kazensko prestavljen za guvernerja na Balnearske otoke. Pač mila kazen, ki je omogočila starima zarotnikoma, da iz svojih garnizij napravita gnezdo novih zarot. Eden sinov zločestega diktatorja Prima de Rivere i.e bil res zaprt; drugi pa je do zadnjega bil visok uradnik v finančnem ministrstvu. In v tej zaroti je v prvih vrstah. Vsa uprava v Maroku je bila v fašističnih rokah. In v Maroku se je upor začel. Zakaj so se spuntali ti generali in drugi odličniki, ki jim je ljudska republika ponovno prizanesla? Vsi ti generali in drugi odličniki, za katerimi je stal finančnik Julijan ! March s svojimi milijoni in temni Gil Robles in najbrže tuji iašizmi, so hoteli zlomiti zakonito vlado ljudske fronte, vlado, ki si jo je izbralo špansko ljudstvo na zadnjih volitvah. In kaj hoče španska ljudska fronta takega, da imajo ti kavalirji za svojo pravico, da zanesejo ogenj in meč v svojo domovino? Španska ljudska fronta hoče popraviti krivice, ki sta jih prizadeli dve leti reakcionarnega režima Gila Roblesa, izpolniti tolikokrat ogoljufana pričakovanja španskih kmetov in jim razdeliti zemljo, olajšati delovne pogoje delavcem, omogočiti, da narod razpolaga s premoženjem Narodne banke itd. Izrecno in ponovno je izjavila španska ljudska fronta, da njen namen ni izpreminjati družbeni red. Španska ljudska fronta tudi dejanski ni izpreminjala obstoječega družbenega redu. Njen namen je samo, da da in zavaruje tiste pravice, ki bodo ljudstvu omogočile, da bo tudi ono deležno domovine, svoje države. Da ne bo več zvezano z zemljo samo s potom svojega obraza temveč tudi z uživanjem njenih plodov, kakor po drugi strani, da jim domovi ne bodo samo ležišča za trudno spanje po celodnevnem garanju temveč središča družinskega življenja. Da bo moglo, z eno besedo, tudi ljubiti in ne samo poslušati. Španska ljudska fronta hoče resnično demokracijo. Toda ravno demokracije nočejo fašisti. Pobu-uili so se zato, da stro demokracijo. Ves svet je prisluhnil, ko so planila prva poročila. Na prvi mah jc bilo jasno, da je upor izredno resen in nevaren. Uporniki so imeli na svoji strani velik del armade, torej vse izglede na uspeh v današnjih časih. Imeli so na svoji strani tujsko legijo, ki živi samo vojskovanju. Imeli so ogromna sredstva, ki so jih dali na razpolago reakcionarni finančniki. In res so v kratkem času zasedli cele pokrajine. Madrid, glavno mesto, je bil samo še otoček sredi uporniških armad. Toda zgodil se je čudež. Armade francoske revolucije so bose, razcapane, slabo oborožene in neizkušene pognale tujce in izdajalske vodje. Prav tako so sedaj španski delavci in kmetje, katere je v naglici oborožila vlada, zlomili fašiste in jih pognali. Vlada je odstavila uporne častnike in izročila poveljstvo nad armado podčastnikom. Kmetje puntarjem niso hoteli dajati nobene prehrane. Niso še končani boji, vendar se zdi zmaga ljudske fronte popolnoma zagotovljena. Ves svet je spremljal španske dogodke z veliko pozornostjo. Ves svet je čutil, da se dogaja v Španiji nekaj, kar se vseh tiče. In ves svet se je razdelil v dva tabora. Na eni strani demokracija, na drugi reakcija. In vsa svetovna reakcija je pridno vihtela svoje drugo orožje — laž. Prvo orožje, nasilje, so izvajali njeni španski bratci, španski fašisti. Svetovna reakcija pa je lagala, lagala, lagala. Prva in glavna laž je bila, da so se uprli »dobri španski patrioti“ proti »mednarodnemu in brezna-i odnemu boljševizmu". Reakcija je hotela prikazati tioj španskih fašistov kot boj za večne vrednote španskega naroda. Seveda ni povedala, da so za njo „večne vrednote španskega naroda“ — špansko veleposestvo, izrabljanje delavstva in zaostalost ljudstva. Samo sem in tja je pokukalo na dan sramežljivo priznanje, da se španski fašisti niso brigali za socialna vprašanja. Toliko več pa je bilo govorjenja o evropski civilizaciji na sploh in o španski domovini. Kakor da bi poznali svojo domovino ljudje, ki so vse življenje prebili v mednarodnih letoviščih in tam zapravljali rento, stisnjeno iz španskih kmetov! Ta laž o patriotizmu upornikov je potem dobila tisoč obrazov. Znana je kampanja o zažiganju cerkva, češ v program ljudske fronte spada tudi preganjanje vere. Toda noben gorečnež reakcije si ne upa povedati vse resnice, si ne upa raziskati, koliko so ti požigi delo anarhistov, katerim omogoča njihova zlodela neokusno in zločinsko izrabljanje vere v fašistične namene. In kdo bo naštel vsa druga grozodejstva, ki jih reakcija podtika španskemu ljudstvu?! Kako postopa svetovna reakcija, nam najbolje kaže naslednji primer. Pariški list „Le Petit Pa-risien“, ki se je svoj čas proslavil z mistifikacijo o Beli Kunu, je prinesel tole vest: »Moštvo križarke Jaitne l je ostalo zvesto vladi. Polastilo se je kapitana in fašističnih oficirjev ter vprašalo vlado, kaj naj stori z ujetniki. Vlada je odgovorila: ,Vrzite njihova trupla čez krov!4 “ Vsakdo ki je bral to vest, je moral biti prepričan, da vlada ljudske fronte v svojem barbarstvu ukazuje ujetnike enostavno pobiti. Kaj pa je bila resnica? Moštvo križarke Jaime I je res ostalo zvesto vladi, toda za ladjo se je moralo hudo boriti. V tem boju sta padla dva oficirja. Moštvo je to sporočilo vladi in jo vprašalo, kaj naj naredi s trupli mrtvih oficirjev. Na to vprašanje je vlada odgovorila: »Potopite njihova trupla ob spoštljivi slovesnosti/4 „Le PetitParisien“ torej ni okleval napraviti iz ljudi, ki s& zavedajo dolžnega spoštovanja pred padlim nasprotnikom, zverine v človeški podobi. Prinesli smo ta primer v celoti, ker z živo lučjo osvetljuje sredstva, ki jih rabi svetovna reakcija. Njeno edino orožje sta nasilje in laž. In mi se veselimo zmage španske ljudske fronte, ker, v kolikor ima pomen za ostali svet, pomenja zmago pravice in resnice. Predvsem resnice. Dr. Joža Vilfan. Kako se godi tujim kapitalistom pri nas »Trgovski list« z dne 25. junija t. 1. prinaša naslednji članek posnet ' po belgrajskem »Privred-nem glasniku«. „Na zboru upnikov tvornice špirita „Všetačka“, d. d. je njen lastnik Bernar Farkaš ponudil 10% dolžne vsote, ki jo -plača v 18 mesecih. 20 upnikov s terjatvami v višini 9,031.000 Din ie ta predlog sprejelo. Proti pa je bilo 10 upnikov s terjatvami v višini 2,078.000 dinarjev. Na zbor upnikov pa ni prišlo 6 upnikov, ki so imeli terjatev za 515.000 Din. Bel-grajsko trgovinsko sodišče je potrdilo pre-dlog o prisilni poravnavi, ker je bila dosežena kvoto in ker je bilo tudi zadostno število glasov za poravnavo. Tako bo dolžnik Farkaš z 1,162.000 zbrisal dolg v višini 11,624.000 Din. Nič manj ko 10.5 milijona Din bodo morali upniki odpisati, da dobi Bernar Farkaš nazaj svoje trgovsko ime. Tvornico in zemljišče v obsegu 48.000 rrf pa obremenjujejo poleg tega še intaibulacije: Hipotekarne banke trgovskega fonda v višini 4.3 milijona, Anglo-Ceškoslovašike banke in Praške kreditne banke za 2.7 milijona Din. Davčni dolg znaša 512.000 Din, delavcem dolguje Farkaš še 80.000 Din, nadalje dolguje na redni trošarini 1,300.000 Din in na trošarinski taksi (zaradi tihotapljenja) 8 milijonov Din. Po zakonu o prisilni poravnavi in konkurznem postopku se dolžnik oprošča kazni ter je torej dobil Farkaš premoženje v upravljanje. Ko je pred tremi leti tvornica prenehala plačevati in je bilo odkrito tihotapljenje s špiritom, je Farkaš pobegnil v Budapešto, kjer mu je vodila žena veliko železarno in kjer ima luksuzno vilo v najbolj elegantnem deiu mesta. Iz Bndapešte se je vrnil pred nekoliko meseci in tedaj je obležal mesec dni v preiskovalnem zaporu, iz katerega pa je bil izpuščen, ker ni bilo vzrokov, da bi ga držali v zaporu. Sedaj bo Bernar Farkaš nadaljeval s proizvajanjem špirita, ker ie njegovi tvornici dodeljeno 40 vagonov na leto. Tako se godi torej gospodu Bernarju Farkašu v Jugoslaviji. Takih Farkasov imamo v Jugoslaviji vse polno, ki govore najrazličnejše jezike, nemški, angleški, francoski in ne verno še kakšne. Različni Borski rudniki, rudniki v Trepči itd., ropajo bogastvo naše zemlje — koristi imamo mi take, da so enake ničli! Bolje bi bilo, da bi naše rudno bogastvo ležalo nedotaknjeno v zemlji, kakor da ga izkoriščajo tujci! Zato ne bi bila odveč revizija vseh koncesij v naši državi ter pregled raznih »slamnatih mož«, za katerimi se skrivajo tujci. Gospodarski vestnik Gibanje »Gospodarske Sloge “ Jesenice. „Na Jesenicah in Javorniku je zaposlenih nekaj nad 300 stavbincev, ki delajo v pretežni večini ipri firmi „Slograd“ na raznih stavbenih delih v kompleksu Kranjske Industrijske Družbe (KID). Glavna dela so: gradnja »pekarne, škar->pe, stanovanjske hiše in centrale v Zasipu. Vsem delavcem je odpovedano, češ, da KID ne more več nalagati investicije v negotovost, ko postaja konkurenca Zenice od dne do dne očividnejša. Dela še niso niti na pol dokončana, razen centrale Zasip. Delavstvo se ne nahaja v stavki, ampak le v mezdnem gibanju. Pravi vzrok odpovedi je, da se delavstvo nahaja v mezdnem gibanju. Vprašanje konkurence Zenice ni vprašanje zadnjega tedna, ko je bilo delavstvu odpovedano, ampak je bilo to vprašanje ravno tako aiktuelno, ko so bila ta dela začeta. Jasno je torej, da je pri tej ovdpovedi v ozadju prikrit gospodarsko-politični interes KID in s tem v zvezi stavbene tvrdke „Slograd“. Tudi ni res, da so delavci tvrdke „Slo-grad" deležni že dve leti istih plač, kakršne so sedaj dosegli njihovi tovariši, zaposleni pri drugih delih, z ljubljanskim sporazumom. Res je, da je stavbinsko delavstvo na Jesenicah v torek, dne 30. p. m. na svojem javnem zborovanju Izahtevalo ijn ektleniflo, da zahteva ipio podzvezi Gradbenih delavcev Jugoslavije, da se ljubljanski sporazum raztegne tudi na tukajšnje stavbince. Ker so Jesenice in okolica kot najoddaljenejši kot in industrijski ter letoviščarski kraj eden najdražjih krajev v državi, z najdražjimi življenskimi potrebščinami in stanovanjem, je to delavstvo upravičeno zahtevalo, da se te razmere upoštevajo v polni meri in se tukaj uveljavijo sorazmerno višje mezde, kakor pa predvideva ljubljanski sporazum. Sedanje mezde se gibljejo od 2.75 do 3 Din na uro za pomožne delavce, 4.50 do 5 Din za zidarje in profesijoniste. Vendar so bile te mezde dosežene šele po ljuhljanski stavki in so prej imeM pomožni delavci koimaj 2.50 Din, torej 0.50 Din manj kot to določa ljubljanski sporazum." Gornji dopis smo poslali ,,Jutru" v izpopolnilo in popravo k njegovemu poročilu od 3. t. m. Iz neznanega razloga pa „Jutro“ tega našega dopisa ni priobčilo. Kdo ima interes na tem, da javnost ni obveščena? Jeseničani. Sporočilo! Občni zbor zadruge ..Delavski dom“ r. z. z o. z. \ Mostah pri Ljubljani se bo vršil dne 14. VIII. 1936, ob peti uri zvečer v gostilni Lasan, Pokopališka ulica. V pri-; meru premajhne udeležbe se bo občni zbor vršil eno uro pozneje pn vsaKi udeležbi. — Dnevni red: Poročilo načelstva. Poročilo nadzorstva. Volitev novega odbora Razno. Zadružni odbor. V ljubljanski okolici: Kmetje iz Ljubljane in ljubljanske okolice smo začeli živahno delati za dvig cene našim pridelkom in živini. Takoj, ko smo ustanovili slovensko „Slogo“. smo začeli z organizacijo živinskih sejmov. V sejmski odbor, ki naj vso to akcijo vodi, so vstopili sami kmetje in posrečilo se nam je, da smo skoro tri mesece precej uspešno vplivali na cene, kj so se začele počasi dvigati, in prihranili smo marsikak tisočak, ki bi sicer romal v nenasitne žepe prekupcev in mešetarjev. K sodelovanju smo povabili tudi somišljenike tedanje vladne stranke, ker smo pravilno presojali položaj in se zavedali, da bo le združen kmet kaj dosegel. Toda nismo uspeli, ker so nam odgovorili, da je njihova organizacija tako močna, da bo tudi na sejmih vse sama opravila, tako kakor v politiki. Naravna posledica tega odklonilnega stališča je bila, da je pošteno zamišljena akcija sejmskega odbora nekako zaspala in da sedaj zaradi naše neenotnosti in razcepljenosti ne dosežemo tega, kar bi prav lahko, če bi enotno nastopali. Danes plačujejo mesarji in prekupci kmetom živino zopet po cenah, ki jih sami določajo. To je žalostno tembolj, ker smo povabili k sodelovanju vodstvo „Kmečke zveze“ in je torej njena zasluga, da je vsa stvar zastala na mrtvi točki. Kmetje, sodite sami, če je tako ravnanje za kmeta koristno ali ni! Zelja „Sloge“ je bila in je še danes, da nastopamo kmetje v naših gospodarskih zadevščinah združeni, brez ozirov na politično razcepljenost, ker le tako bomo mogli doseči, kar hočemo: gospodarsko osamosvojitev od vseh izkoriščevalcev. Zato je dolžnost vseh kmetov, da se oklenejo naše zadruge in jo podpro v njenih plemenitih prizadevanjih. Pojdite na delo vsi, ki ste spoznali potrebo močne kmečko-delavske gospodarske organizacije in odpirajte oči tistim, ki zaradi strankarske zaslepljenosti odklanjajo naše gibanje, ki jim more le koristiti. Iz novomeškega okraja: Sicer malo pozno, toda vendar smo tudi mi začeli organizirati kmečko-delavsko ljudstvo za odločen odpor proti vsem tistim, ki hočejo živeti na račun kmečkih in delavskih žuljev. Nedavno je bil pri nas zastopnik zadruge „Slo-ga“, ki nam je raztolmačil pomen in namene te prekoristne ustanove. Sklenili smo, da gremo s podvojeno silo na delo, da bomo čim prej dohiteli sosede Belokranjce, ki so že v lepem številu organizirani v „Slogi“. Mi se ne strašimo ne truda ne žrtev, saj irre za biti ali ne biti. Zato delamo bolj tiho, toda od moža do moža in uspehi ne bodo izostali. Zavedamo se, da jc gospodarska osamosvojitev slovenskega delovnega ljudstva prvi pogoj politične zavednosti, katere nam Slovencem še prav posebno manjka. Iz Prekmurja: Na podlagi doseženega sporazuma med severo-vzhodnimi okraji Slovenije, se je tudi v Prekmurju začelo živahno delati na gospodarskem polju. Mislimo, da ni odveč, če rečemo, da bo tudi Prekmurje sledilo ostalim delom naše Slovenije v tej smeri, da bo vse prekmursko ljudstvo kot en mož pristopilo v prepotrebno gospodarsko zadrugo „Slogo“, ki je edina tako zamišljena, da bo ljudstvu pomagala iz sedanjega težkega gospodarskega stanja. Ne samo kmet in delavec, tudi drugi delovni stanovi se nam morajo pridružiti, ker bodo imeli vsi koristi od tega, če se kmečko-delovno ljudstvo gospodarsko osamosvoji. Prekmurci se v polni meri zavedamo velikega pomena „Sloge“ in smo komaj čakali, da se začne z vpisovanjem in podrobnim delom. Izmed vseh delov Slovenije je Prekmurje pravzaprav najbolj potrebno take gospodarske organizacije. Rešiti bo treba še mnogo važnih vprašanj, da popravimo vse gospodarske krivice, ki jih danes trpi kmet, pa tudi delaveCj posebno sezonski, ki je na milost in nemilost izročen izkoriščeval-nim kapitalistom. Vse to pa bomo mogli izvršiti le tedaj, če bomo imeli močno organizacijo, v kateri bosta kmet in delavec skupno in složno nastopala. Posebno pozornost bo morala „Sloga“ posvetiti raznim trgovcem, ki danes žive od izkoriščanja ljudstva. Ne mislim pri tem le nekrščenih trgovcev, ampak tudi tiste krščene sebične-že, ki se v javnosti bahajo kot nekakšni ljudski dobrotniki, medtem ko porabijo vsako najmanjšo priložnost, da do kosti oderejo ubogega kmeta in delavca. Take ljudi bo morala „Sloga“ izločiti iz našega gospodarskega življenja in postaviti tje, kamor spadajo. Prvo pa je organizacija. In dokler ta ni izvedena po vseh okrajih Slovenije, ne moremo imeti popolnega uspeha. Zato kmetje in delavci ter ostali delovni stanovi, ki živite od dela svojih rok in glave, vpisujte se v „Slogo“ in pomagajte si sami. ker jc edino v samopomoči gospodarska rešitev delovnega ljudstva. B., Murska Sobota. Z Jesenic. nam sporočajo, da je tudi med ta-mošnjim delavstvom veliko zanimanje za zadrugo „Slogo“. Delavci že razmišljajo o tem, kako bodo neposredno od kmetov kupovali življenske potrebščine. Prav tako je delavstvo iz Hrastnika in Trbovelj izrazilo enako željo. V najkrajšem času sc bodo vršili informativni sestanki, na katerih se bodo pretresala vsa ta vprašanja. Razveseljiva poročila dobivamo tudi iz brežiškega in krškega okraja. To jc znamenje, da prihaja ljudstvo do pravega snoznanja. Res je sicer, da se v Sloveniji gibanje zadruge „Sloge“ ni moglo tako naglo razmahniti kakor na Hrvatskem, toda, če je šlo doslej bolj počasi, pojde pa odslej hitreje I in trdno bo držalo. Vprašanje initnin. Kakor znano je hrvaška Gospodarska Sloga začela akcijo, da mesta znižajo sejmske pristojbine, tržne takse, trošarine in druge pristojbine, ki zadevajo v prvi vrsti kmeta. Na podlagi te akcije je prišlo do razgovora med predstavniki Zveze mest in Gospodarske Sloge. Zastopniki Gospodarske Sloge so postavili predvsem tele zahteve: Sejmske pristojbine ne smejo biti večje, kakor je to potrebno n a pokritje dejanskih stroškov za vzdrževanje sejmišča in za to potrebnega osebja; sejmske pristojbine morajo, nositi kupci, kajti kupci razpolagajo z gotovino, dočim prinese kmet svoje pridelke ravno zato, da pride do gotovine. Da tem razgovoru je bilo sproženo tudi vprašanje trošarin in drugih pristojbin ter je bilo sklenjeno, da se bo vršil ponovni sestanek. Ali tbi bilo nemogoče, da se združijo razne obstoječe slovenske kmeake organizacije in sprožijo podoben razgovor z zastopniki slovenskih mest? Prodaja „na zeleno“ se lahko razveljavi. Prodaja „nu zeleno" je nedvomno največje i/.rabljunje kmečkega dela. Kmet rabi denar za davke ali karsi-bodi, posojila ne more dobiti in tako proda „na zeleno": pšenico na polju, jabolke in slive na drevesu, volno na ovci itd. To seveda ni nikaka svobodna prodaja. Kmet je v stiski, ..zelenaš" to stisko izrablja. V najbolj prometnih vojvodinskih krajih so kmetje „na zeleno" prodajali pšenico tedaj, ko je stala na novosadski borzi 125 Din! Odtod silno bogastvo zelenašev, posebno po nekaterih južnih od prometa oddaljenih krajih. Proti temu izrabljanju je izšel 1. 1931. zakon, ki sicer kmeta ne ščiti popolnoma, vendar pa daje možnost, da se taka pogodba razve- ljavi. Zakon določa, da lahko poljedelec, ki je prodal svoje poljedelske proizvode pred žetvijo, razveljavi dogovor, če ga še ni izpolnil. V tein slučaju je dolžan vrniti kupcu vsoto, katero je prejel bodisi na račun are, bodisi na račun kupne cene in mu inora plačati za čas otl dneva prejema do dneva povračila 10% obresti na leto. Ne smatra se kot prodaja „na zeleno" prodaja zrelih proizvodov vinogradov ali sadovnjakov. Podaljšanje roka za plačevanje zemljarine do 15. septembra. Zemljarina je davek, ki zahteva od kmeta veliko vsoto denarja naenkrat in neoziraje se na to, ali bo kmet na tisti zemlji kaj pridelal ali ne. Polovico zemljarine mora biti plačane do 15. avgusta. To je čas, ko je pšenica na trgu najcenejša. Kmet mora priti do denarja. Zato ponuja na prodaj kar samo ima. Kupci izrabljajo kmetov^ stisko in njegovo bojazen pred ekseku-torjein. Pozneje, ko kmet proda, se cena dvigne. Da se ne bi letos s pšenico spet enako godilo, je Gospodarska Sloga začela akcijo za podaljšanje plačilnega roka za zemljarino vsaj do 15. sept. Do takrat se prilike navadno vsaj malo izboljšajo in se tako omeji prevelik naval kmečke pšenice na trg že začetkom avgusta, ko so že ituk mnogi kmetje iz drugih vzrokov prisiljeni prodajati. Slovenski kmetje morajo to akcijo podpreti. Zaupnike »Sloge*4 pozivamo, da nam redno poročajo, kako napre-duie organizacija zadruge v njihovem kraju, da pripravijo informativne sestanke zadrugarjev, na katere pride po potrebi tudi zastopnik načelstva, in da nam spo-roče tudi, kdo ovira delovanje. Delavski vestnik Kongres železničarjev in brodarjev Vršil se je v dneh 10., 11. in 12. julija t. 1. Nas ne zanima slavnostni del kongresa toliko kot ugotovitve kongresa na predkon-ferencah in oa stvari, ki so iznesene v resolucijah posameznih odsekov. Iz resolucij in poročil vidimo, da se je položaj železničarjev poslabšal posebno po letu 1927. Posebno velja to za nižie osobje in delavstvo v kurilnicah in-na progah. Dne 1. IV. 1927 so bile plače znižane za skoro 10—15%. Isto leto se je začelo na progovnih sekcijah praznovanje (po deset dni, kar je pomenilo ponovno znižanje plač za 40%). Ukinila so se naoredovanja, v delavnicah so začeli zniževati "remije in akordne postavke. S pravilnikom, ki je bil izdan 1. julija 1930 se omejuje stalnost, podaljšuje se službena doba za dosego nenzije, uvajajo se veliki naknadni prispevki za pen-znski fond, ukinja se sistem delavskih «vobodno izvoljenih zaupnikov po zakonu o zaščiti delavcev in pušča se nerešeno vprašanje delovne obleke. Samo naknadni prispevki za penzijski fond pomenijo redukcijo prejemkov za 10%. Uvedba 6urnika ob sobotah v delavnicah -omeni s^et znižanje osnovnih prejemkov za 5%. Od 1. oktobra 1931 do 1. aprila 1932 je bila izvršena zopetna redukcija plač v iznosu do 10%. Pravilnik izdan 1. 1933., zmanjšuje prispevke za penzijski fond, a zmanjšuje tudi penzijo. Novi pravilnik je j uvedel sicer zopet zaunniški sistem, a do danes volitve še niso bile razpisane! Upokojencem se je odvzela pravica do neomejene režijske vožnje. Iz vsega tega je razvidno, da delavci v delavnicah, kurilnicah in na progi težko preživljajo svoje družine. Nekaj let po vojni so tovarne za slamnike lepo uspevale. V njih je bilo zaposlenih par tisoč delavcev. Poleg njih pa je imelo delo še mnogo družin, ki so delale za tovarne kar doma. Potem pa je prišel udarec. Tovarna za tovarno je zapirala vrata. Rok, ki so iskale zaposlitve, je bilo vedno več in zato je bila delavna sila vedno cenejša. Mesto tovarn za slamnike so rasla nova podjetja, ki so izkoriščala poceni delovno silo. Med novimi podjetji se je ustanovila ob Mlinščici, ki je en rokav Bistrice, tovarna, ki si je nadela ime „Bistra“. Mnogo je bilo gospodarjev v tej tovarni in vsak je izdelaval v njej drug predmet. Prvotno je bil to mlin, pozneje so izdelovali tu železne predmete, ključavnice in podobno, potem so jo spremenili v obrat za pobakre-nje in posrebrenje kovinskih stvari, končno se je spremenila v tovarno barv. Kljub vsem spremembam in čeprav je sedaj lastnik tovarne znani industrijalec Franc Medič iz Ljubljane, se je ohranilo med ljudmi ime „Bistra“. Leto 1934. je tovarnar Medič preuredil staro poslopje tako, da je noleg tovarne za barve ustanovil še tovarno za škrob. V pone- Najvažnejša resolucija, ki je bila s-rejeta na kongresu, je ona delavskega odseka, ki se glasi: Ob priliki VIII. kongresa jug. nac. žel. in brodarjev, ki se je vršil v Ljubljani 12. julija 1936, so delavski delegati na svoji konferenci v Ljubljani 10. julija 1936 sprejeli po vsestranski diskusiji sledeče sklepe in zahtevajo: 1. Da se vse pomožno osobje prevede po zakonu o državnem prometnem osobju, to je, da se izvrši normalizacija mest, potrebnih za redno vršenje prometne službe na postajah, v kurilnicah, delavnicah in sekcijah za vzdrževanje proge in sicer: a) Kvalificirani delavci za zva-ničnika I. kategorije; b) polkvalificirani delavci za zvaničnika II. kategorije; c) navadni ročni delavci za slu-žitelje. 2. Dokler pa se ne izpolni zahteva pod točko 1. te resolucije, prosimo vse merodajne činitelje, da dajo potrebna naročila vsem šefo edinic, da zvedejo delavski pravilnik z dne 11. V. 1933 in da se strogo drže sledečega: a) da se dajo po členu 40 tega pravilnika povečane dnevnice 50% kvalificiranim delavcem; b) polkvalificiranim 40%; c) navadnim ročnim delavcem 30%; d) da se prometno osobje, ki je I bilo do l. julija 1930 na delu pri državnih prometnih ustanovah, — sprejme v delavski penzijski fond, brez ozira na število let in na starost; d) da se za reševanje delavskih vprašanj pokličejo delavski predstavniki te strokovne zveze (UJ-NŽ in B). deljek (20. t. m.) je začelo delavstvo škrobarne in barvarne stavkati. Kdor ne pozna razmer, kakršne so v teh obratih, ne more razumeti, zakaj delavci stavkajo; zato bomo skušali opisati samo v glavnem ,kako se dela v tovarni z le-um priimkom „Bistra“. Barvarna je samo preurejen mlin. Zato prostori niso taki, kakršni bi morali biti, če bi bila tovarna že prvotno namenjena za izdelovanje suhih barv. V tem oddelku se meljejo razne zemlje, ki jih je treba najprej posušiti na soncu. Posušene zemlje se zdrobe grobo na „šlajdrih“, potem se zmeljejo na mlinskih kamnih, od tod gredo na „zihter“, kjer se loči droben prah od bolj grobega, ki se potem še ^enkrat zmelje. Na »koler-gangih" se različno barvane zemlje mešajo v raznobarvne zmesi. Pri vsem tem delu nastajajo ogromne množine prahu. Ker je večina cevi, po katerih teče mate rijal iz stroja v stroj, lesenih, nastajajo razpoke, skozi katere uhaja prah v delovni prostor. Večji del prostora zavzemajo aparati, ki smo jih imenovali zgoraj. Zato ni prostor samo poln drobnega prahu, ki maši nos, usta, oči in se zajeda v obleko, temveč je tudi teman. Tako je delo težavno zaradi teme, ki vlada v teh prostorih, in zaradi prahu; pa tudi samo na sebi je delo zelo težko, ker je treba prevažati težko naložene vozičke in prenašati težke vreče in sode. Ventilacije ni skoro nobene. Delo v škrobarni je lepše, ni pa nič manj težavno. V pritličju, kjer se krompir pere, drobi, zdrobljen krompir preceja skoz sita in končno v kadeh vseda škrob, se uporabljajo pri delu velike množine vode. Zrak je prenasičen s parami in pri vsakem delu se delavec zmoči skoro do kože. Vsak delavec bi rabil vsaj gumijaste škornje, če ne že nepremočljivo delovno obleko. V prvem nadstropju pa je sušilnica za škrob in tu vlada velika vročina. Iz tega prostora mora delavec hoditi k mlinu, da odstavlja polne vreče in da odtehta v vsako vrečo 100 kg škroba. Mlin pa stoji v hladnem prostoru in tako je treba hoditi iz vročine v hlad ter nazaj. Najnevarnejše je delo v žveplarni, kjer se proizvaja iz žvepla, ki gori v peči, silno strupen plin, iz katerega se dela kislina za beljenje škroba. Cevi in sodi, v katerih se ta plin nahaja, večinoma puščajo in plin duši delavca, ker mu razjeda pljuča. Ena taka cev vodi na prosto in se je popreje čutil strupeni plin tudi na dvorišču; sedaj pa je cev podaljšana in tako tišči plin še z večjo silo nazaj v žveplamo in prihaja od tu tudi v ostale prostore. Do letos ni bilo za delavce ne kopalnice, ne prostora, kjer bi lahko v miru in v čistem prostoru povžili svoje revne malice. Garderobe so iz grobih desk izdelane omarice, ki jim je zadnja stran kar goli zid in se ne dajo niti zapreti. Ker so delavci spoznali, da vsak sam zase ne more ničesar doseči, so se lansko leto organizirali v strokovni zvezi. Uvideli so, da se da le s skupnim nastopom vsaj ne-k": doseči in izboljšati položaj, v katerem so. Letos so sestavili kolektivno pogodbo, v kateri zahtevah) izboljšanje delcrvnih pogojev in ovišanje, oziroma pismeno zagotovitev dosedanjih mezd, da bi ne bili izročeni pooolni samovolji tovarnarja. V sredo (15. t. m.) je tovarnar Medič že pristal na to pogodbo, le s podpisom je še okleval. V petek (17. t. m.) pa je zbral vse delavce na dvorišče tovarpe in jim v ganljivem govoru pripovedoval pravljico, da ga je na poti iz Domžal v Ljubljano ustavil neki znanec in ga vprašal, ali ve, da v Bistri44 delavci stavkajo. Ko mu je tovarnar Medič odgovoril, da mu o tem ni nič znanega, mu je baie dobri znanec deial, da bodo pač stavkali delavci v »Bistri44, če še ne stavkajo. Tovarnar Medič je oznanil sedaj svojim dragim prijateljem, kot imenuje delavce, naj se ne kregajo s kruhom, da pri njern ni mesta za onega, ki bo sam odložil kelo, lonato, kladivo, kramp, da je sam gospodar na svoji zemlji, da prizna samo eno oblast nad seboj — Bosm oča, da on ne bo popustil in da lahko čaka, ker je pripravljen. Nato se je vsedel na avto in odneljal. Namesto podpisa kolektivne nogodbe so dobili ..dragi prijatelji44 pravo vojno napoved. Naslednji ponedeljek se je začela stavka, ki so se ji pridružili vsi delavci brez izjeme. Sicer je podjetje že poskušalo dovesti stavkokaze z izgovorom, da so to zidarji, ki delajo v imenu nekega domžalskega zidarskega mojstra, toda delavci so ta napad odbili, ker so se spomnili, da je prav to podjetje potrdilo ob priliki velike stavke stavbinskih delavcev, da njihovi zidarji ne zidajo v imenu onega zidarskega mojstra, temveč v imenu podjetja Medič in je s tem hotelo preprečiti stavko zidarjev v tovarni »Bistri44. Kljub vsem težavam upa 40 delavcev v tovarni Medič, da si bodo priborili pravico do organizacije in uživali vse njene koristi, ker pričakujejo, da jih bo podprlo vse zavedno delavstvo v kamniškem okraju, ki je že pokazalo svojo vztrajnost in odpornost v boju proti izokri-ščanju, in tudi vse ostalo prebivalstvo, ki je na ta ali oni način navezano na delavstvo. —rab. Kmečka zaščita in mali obrtnik V zvezi s člankom »Kako je s kmečkimi dolgovi?“ objavljenim v »Stari pravdi", smo prejeli več dopisov, med njimi tudi naslednjega. Ker je zopet v ospredju zakon o zaščiti oz. razdolžitvi kmeta, si dovolimo tudi podeželski obrtniki t. j. kovači, kolarji, krojači, miali trgovci na vasi itd. izreči svoje mnenje. Z dosedanjim zakonom je zaščiten v bistvu samo kmet. Nihče pa se ni snomnil malega obrtnika na vasi. Ta ni nič na boljšem od kmeta, saj je njegova usoda nezdružljivo zvezana s kmetovo usodo. Kmet si nabavlja svoje gospodarsko orodje pri obrtniku, druge potrebščine pa si nabavi v trgovini. Ko je začelo primanjkovati gotovine in so vsled tega cene kmetijskim pridelkom naglo padale, se je kmet pač naravno zadolžil razen pri posojilnicah tudi pri obrtniku in trgovcu. Mali obrtniki so po večini kmetski sinovi. Vsaka družina ima več sinov, posestvo pa le eno, zato so primorani ostali, da se izučijo kake obrti in si tako zagotove obstoj. Tako je bilo do vojne. Po vojni so ti obrtniki prišli, kolikor jih je še ostalo, domov in so si začeli graditi novo življenje. Vse je bilo zanemarjeno; poslopje, delavnica, orodje. Ali vse to je bilo silno drago. Pa kaj zato, saj je bilo denarja povsod dovolj. V zavesti, da se bo dolg s pridnim in vztrajnim delom že odplačal, se je kmet in obrtnik zadolžil. Ko je prišla kriza, je bil kmet zaščiten, obrtnik pa ne samo, da ni bil zaščiten, ampak so mu zamrznile tudi terjatve, katere je imel pri kmetu. In tako je prišel mali obrtnik na vasi v položaj, da je moral prispevati k zaščiti kmeta, dasi je sam v na»več slučajih siromašnejši od kmeta. Medtem je tudi obrt na vasi skoro popolnoma propadla in boben poje svojo neiznrosno pesem. Svojo visoko konjunkturo pa imajo razni vojni in povojni dobičkarji, verižniki itd., saj kupujejo posestva no sramotno nizkih cenah. Ce kje, je tukaj pomoč zelo nujna. J. G. Stavka v Domžalah Po slovenski zemlji Koroška. Cenjeno uredništvo! Vaš list „Staro Pravdo“ sem tako vzljubil, da ga bom, čeravno zelo težko, naročil. Plačati ga hočem od 1. julija naprej, če mi pa enkrat ne bo mogoče več, vam bom pa pismeno sporočil. Tudi pri nas je velika revščina in pomanjkanje med delovnim ljudstvom. Imam ženo, 3 otroke in staro mamico, za katero moramo skrbeti. Posedujem malo kajžico, dve kozi in 2 prašička. Delam kot drvar v grofovskih gozdih. Delo traja poleti kvečjemu 6 mesecev in še tedaj komaj zaslužimo 5 do 6 šilingov (45 do 54 din) na dan in se trudimo od zore do mraka. Želim vsemu delovnemu ljudstvu v Sloveniji obilo uspeha v boju za demokracijo in svobodo, ker vaša zmaga bo tudi naša zmaga. S svobodnim pozdravom Korošec. (Gornji dopis nam je poslal naročnik iz Roža. Nobena stvar nam ne bi pripravila večjega veselja, kot te preproste vrstice, pozdrav s slovenske Koroške. „Vaša zmaga bo tudi naša zmaga , piše naš koroški prijatelj. Ali se vselej' tega zavedamo? Kolikokrat pozabimo, da v Avstriji in Italiji žive Slovenci! Op. ur.) Ajdovec. Podpora po nesreči. V vasi Brezova reber je imela JRZ le enega pristaša. Ko je zadnjič pobila toča, je naš župnik razglasil, da morajo takoj vsi pristopiti v JRZ, da bo potem banovina dala podporo. Edini Jeruzalemec v vasi, Franc Pust, je hodil okrog in delal za JRZ. Ker so ljudje mislili, da banovina res ne sme dajati podpor tistim, ki niso v JRZ, so skoro vsi pristopili. Ko so pa bile volitve v krajevni odbor stranke, tistega Franca Pusta niso izvolili v odbor. Menda mu že niso nič hvaležni, ker jih ie prignal v pravi hlev. Podpore oškodovani vaščani iz Brezove rebri še niso prejeli, pa želimo, da jo čimpreje dobe, saj smo podpore še mi potrebni, ki nam toča ni škode naredila, kaj šele oni, ki jim je ves pridelek v zemljo zbilo. Prepričani smo, da bo šla banovina na roke vsem potrebnim ljudem, pa najsi bodo te ali one stranke, saj vsi davke plačujemo, kolikor le moremo. Občinske volitve. — Pri nas bodo devetega avgusta volitve. Obe skupini: JRZ in slovenska ljudska fronta se pripravljata. JRZ ima velike težave pri se- Skromen predlog Vrste, ki jih prinašamo, je napisal angleški pisatelj Swift (rojen 1667 v Dublinu na Irskem). Najbolj znano Swiftovo delo je „Gul-liverjevo potovanje14, v katerem kritizira tedanjo družbo. Proti koncu življenja se je S\vift za stalno naselil na Irskem v Dublinu, svojem rojstnem kraju. Tam je napisal vrsto krajših del, v katerih je naslikal vse trpljenje zatirane Irske. Irsko zemljo so irskim svobodnim kmetom ugrabili angleški veleposestniki, ki pa niso živeli na svojih posestvih. Posestva so bila v rokah upraviteljev, ki so bili pravi jastrebi. Prej svobodni kmetje so bili sedaj kočarji, najemniki, dninarji. Swift je leta 1729. o njih zapisal: stavi kandidatne liste, čeravno se naš g. župnik zelo trudi zanjo. Nimamo nič proti g. župniku, saj smo vsi ene vere, mislimo pa, da vendar ne gre mešati cerkve v politiko. Ce se že ne more ogreti za slovensko ljudsko fronto, pa naj dela vsaj za kako drugo ljudstvu koristno stvar. Tako bi bila pri nas „Go-spodarska Sloga" zelo potrebna. Ker je šel denar iz naših hranilnic ne vemo kam in je konec vsega tistega, kar je dr. Janez Krek s tako požrtvovalnostjo ustvaril, bi bilo potrebno, da se s pomočjo „Sloge“ zopet dvigne zadružna zavest in pa zavest, da ne bo nič, če ne bomo skup stopili vsi kmetje, delavci in obrtniki. Tu je delokrog tudi za našo slovensko duhovščino, ki je bila v preteklosti vedno slovenska ter je bila z narodom in delovnim ljudstvom. Naša ..Gospodarska lista“ za občinske volitve je res kmečko-delavska, ker so zastopani na njej tudi gozdni dela'vci, ki jih je okrog 40 v naši občini. Na naši listi so sami pošteni ljudje, ki jim gre za blagor občanov, ne pa za to, da bi reševali čast in položaj kake stranke ali pa narodnih voditeljev, ki jih je narod že do grla sit. S. J. Šoštanj. Gospodar ie šel na sejem. — Gotovo poznate zgodbo o gospodarju, ki je šel na sejem vole prodajat. Svojemu hlapcu je pred odhodom obljubil, da mu bo -na sejmu kupil nekaj za nagrado, ker mu je vole tako lepo zredil. Gospodar je na sejmu vole prodaj, se zamešal v družbo,.. na obljubo hlapcu je pa pozabil. Prišel je domov praznih rok. Ko je šel drugič se je zgodilo isto. Tudi v tretjič je ostal hlapec brez nagrade. Sedaj pa je hlapec sklenil: sam pojdem na sejm in bom terjal od gospodarja obljubljeno plačilo. Ali niso tudi nam razni 'gospodje obljubljali razne reči, ko so odhajali izvoljeni od ljudskih glasov, v parlament in druge ustanove? Pri zadnjih skupščinskih volitvah je neki kandidat dobesedno rekel: „Beseda poslanec ponemi nekoga poslati. Poslanec se mora vrniti z izpolnjenim naročilom.1* Ko je postal poslanec, je pozabil na te besede in se niti vrnil ni. Obljubljal je pomoč velenjskim rudarjem, šoštanjskemu delavstvu, kmetom je zagotavljal ugodnosti. Bogve, kje se je izgubil na sejmu, da ga ni nazaj? Tudi naše občinske odbornike smo pošiljali v mestno posvetovalnico, da bi nas rešili neznosnih občinskih doklad. Dolg mestne občine gre v miljone. „Med sto kmeti ne najdeš enega, ki bi lahko kupil čevlje ali nogavice svojim otrokom, sebi mesa ali pa pil lahko kaj drugega kot kislo mleko in vodo.“ Posebno se je povečala beda, ko je Anglija odpravila uvozno carino na živino. Tedaj so veleposestniki prenehali obdelovati zemljo in so jo izpre-menili v pašnike, kjer so redili živino za izvoz. Mesto cele vrste delavcev so potrebovali samo nekaj pastirjev. Leta 1740. je 400.000 oseb umrlo od lakote. Sledeče Svviftove vrste so krut zasmeh, narekovale pa so mu jili strašne razmere tistega časa. * Vsem, ki prihajajo v veliko mesto Dublin ali potujejo na kmete, se nudi žalostna slika: beračice, katere spremljajo trije, štirje ali šest razcapanih otrok, delajo na- Letne obresti znašajo nad 300.000 din! Pred leti je namreč občina zgradila vodovod. Prav! Toda prej je treba oskrbeti denarna sredstva. Mestni svet pa se je zadovoljil z obljubami oblasti. Obljube in denar sta dve reči! Občinski odbor očividno ne ve, zakaj je poslan v vodstvo občine. Kljub mnogoštevilnim vprašanjem šoštaniskega občinskega gospodarstva, se naši občinski očetje sestajajo samo — verjamete ali ne — enkrat do dvakrat na leto k sejam. Gospod župan želi mir. Ko so pri zadnjih občinskih volitvah sestavljali kandidatno listo JNS, je nosilec liste dr. Mayer, sedanji župan, dejal: „Jaz ljubim v občini mir“. In zdaj je v občinski posvetovalnici blažen mir. Prali pokriva mize. Nekdo je hudomušno povedal: „Naši občinski očetje so kimovci (septembri)." Dolgovi pa rastejo, občinske naprave so zanemarjene, nezaupanje v občinski svet raste. Zakaj vse to? Najmočnejši šoštanjski podjetnik tovarnar Woschnagg ima občino v svojih rokah. Najmočnejši šoštanj-ski pridobitnik plača v primeri z ostalimi občani minimalne občinske doklade. Geslo občinskega odbora bi moralo biti: vzeti tam, kjer je. Pa ni tako. Wosch-nagg se je previdno vsedel v občino. Ob volitvah je njegovo delavstvo, ki tvori skoraj polovico šoštanjskih volilcev, še volilo njegovo listo. Za župana je bil postavljen dr. Mayer, Woschnaggov pravni zastopnik. Poleg tega je med 16 odborniki še 6 njegovih nameščencev. Večina ostalih odbornikov pa je od njega poslovno odvisna (razni obrtniki, trgovci). Kakršna slika v tovarni, taka v občini. V tovarni: brezmejno izkoriščanje delovnih moči, nezadostne mezde, teroriziranje poštenih delavcev. V stanovanjih delavcev: jetika, pomanjkanje, obup. V občini: favoriziranje enega na škodo vseh občanov. Občani resno vprašamo sedanji odbor JNS: Kam vodite občinsko gospodarstvo šoštanjske občine? Kdo bo plačeval dolgove? Mar mali obrtnik, trgovec in posestnik, ki že komaj diha, saj ste mu naložili na rame 120% obč. doklade. Mi občani pa smo sklenili, da odslej pojdemo sami na sejme, kjer se o nas odloča. Brez našega odločanja ne bo naše rešitve. Ig. Denarja manjka vsem. — Tako malo se oglašamo iz ižanskega kota, da se bo skoro kdo našel, ki nam bo očital, da se nam dobro godi. Pa ni tako. Pri nas so dobri posestniki, pa tudi obrtniki, poljski delavci in bajtarji. Danes smo pa v gospodarskem oziru vsi eno. Vze- poto po ulicah, cestah in hišah ter mimoidoče nadlegujejo za miloščino. Te matere nimajo možnosti, da bi se pošteno preživljale, prisiljene so ves čas beračiti, da prehranijo otroke, ki postanejo tatovi, ko odrastejo, ker ne morejo dobiti dela, ali pa zapuste drago domovino. Vse politične stranke se skladajo v tem, da je to ogromno število otrok na hrbtih, na rokah in za petami mater ter pogosto očetov, težko breme za kraljevino, ki se nahaja v pomilovanja vrednem položaju. Zato bi pameten človek, ki bi našel pošteno, ceneno in lahko sredstvo, da bi izpremenil te otroke v koristne in zdrave člane družbe, zaslužil, da se mu postavi kip kot rešitelju domovine. Mene pa ne skrbe samo otroci poklicnih beračev. Skrbe me vsi otroci določene starosti, otroci - staršev, ki prav tako kot poklicni mimo n. pr. posestnike na eni strani in poljske delavce na drugi strani. Doibri posestniki potrebujejo v poletnem času delavce, da ob pravem času opravijo kmečka dela. Plačati pa jih nimajo s čim, čeprav jim delavci delajo za majhen denar t. j. za borih 10 ali 15 Din na dan. Še teh malenkostnih mezd jim ne morejo izplačati, ker nimajo nobenih dohodkov. V posebno težkem položaju pa so ravno poljski delavci. Zaslužek najde dva do tri mesece na leto. V teh mesecih dela 12 do 14 ur na dan. Na dan dobi toliko, da mu povprečno odpade na uro en dinar. Osem do devet mesecev na leto pa je brez dela. S čim naj potem preživlja sebe in svojo družino? Delavec-trpin. Tam dol’ na Dolenjskem. Razmere pri „Uni d. d.“. —Vsi, ki se Vam slabo godi, pridite na Dolenjsko. Tu so zdravje, sreča in zadovoljnost doma. Pa tudi cvička je dosti in... Sploh, kaj bi govoril, pridite, da vidite. Kake 4 ure hoda iz Novega mesta je Radoha. Tam ima lesno podjetje „Una d. d. za industriju drva“ svoj obrat. Za nas delavce je tu prav lepo poskrbljeno. Le poslušajte: Delamo na šilit in v akord. V akord dobimo pripravljanje hlodov in drv. Delamo pa dva ali štirje v partiji. Pri 14 do 16 urnem delu narediva dva do 5ms drv, često pa 4 do 4'A m3. Drva morava zložiti kot vžigalice in dodati v višino 30 cm presežka. Od 1 m3 imava 5 Din, torej zasluživa oba 25 Din dnevno. Hrano in orodje si morava oskrbeti sama. Najina hrana je poparjena koruzna moka. Pravimo, da so to žganci. Zabeliti pošteno si pač ne upaš, ker potem ne moreš izhajati. Sprememb v tej hrani ni. Spi se na tleh v gozdu; desko podpreš s polenom in spalnica je gotova. Nekoliko boljše je, ko pripravljamo hlode. Plača se po 6 Din od 1 m3. Pri tem delu smo zaposleni največ kmetski fantje in družinski očetje. Delo na šiht je 8urno. Priganjaški sistem je na višku. Vedno ti trepeče pred očmi strahota, da boš vsled premajhne storilnosti odpuščen. Pri tem so naše plače največ 2 Din, a najmanj 1.50 Din na uro. iPosebno poglavje je izplačevanje mezd. Gospod direktor naše plače samo-lastno znižuje, izplačila zavlačuje in izplačuje brez kakega računa. Stalno nam govori, da dela podjetje z izgubo in da le iz usmiljenja do delavcev ne ustavi obrata. Po gozdnem revirju je speljana ozkotirna železnica. Zato ima podjetje tudi berači, svoji otrok ne morejo vzdrževati. Več let sem o stvari premišljeval in tehtal predloge naših pred-logodajalcev. Videl sem, da se v svojih računih na debelo motijo. Res je, da novorojen otrok lahko eno leto živi od materinega mleka, ne da bi potreboval druge hrane. Stroški za to prehrano znašajo največ dva šilinga, prav toliko so vredni ostanki, ki si jih izprosi beračica pri svojem zakonitem poslu. Jaz pa predlagam, da bi prav za otroke v starosti enega leta povzeli take korake, da bi pomagali hraniti in deloma oblačiti tisoče oseb, mesto, da padejo v breme staršem ali župniji ali pa ostanejo lačni in goli do konca svojih dni. Še ena je velika prednost mojega predloga: preprečili bi splave in : umore nezakonskih otrok, ki jih matere more, mislim, bolj radi mesečne uslužbence. So to kurjači, zavirači in hlapci. Podjetje ima namreč tudi konjsko vprego. Povprečno zaslužijo 600 Din mesečno za delo od 5. zjutraj do 7. zvečer s kratkimi odmori vmes. Poleg tega imajo še prosta stanovanja in kurjavo. Skoro vsi'so družinski očetje s 5—6 otroki. Na člana družine pride dnevno za obleko, hrano in vse ostalo 2.75 Din. Stanovanja so lesene barake, z enim stanovanjskim prostorom za vse. Šipe so seveda zbite, luknje pa zamašene za silo tudi-s cunjami. Notri je polno vseh vrst mrčesa, ki ga ni mogoče odpraviti. Istočasno ima g. direktor za svojo osebno rabo 3 družinska stanovanja obstoječa iz dveh sob in kuhinje, torej 9 prostorov. Pri delu na progi je zaposlenih nekaj družinskih očetov, ki nimajo drugih sredstev in delajo 9 ur po 2 Din na uro. Da bi preprečili nadaljno šikaniranje, smo skušali na pobudo enega tukajšnjih tovarišev-delavcev, ustanoviti strokovno organizacijo. Dvakrat je prišel ■tajnik strokovne organizacije lesnih delavcev in smo izbezali, da je prišla komisija radi delavskih stanovanj. G. direktor je šel z derezino po člane komisije, jih je lepo pogostil in stanovanjsko vprašanje je ostalo tam, kjer je bilo. Nato je g. direktor grozil, da bo vsakdo odpuščen, pa četudi vsi in bo obrat ustavljen, ako bi se kdo skušal organizirati. Še nerojena strokovna organizacija je v kali zamrla. Ker je gozd že zelo izsekan, na novo pa ne pogozdovan, se obrat postopoma opušča. Vse naše borbe so obsojene v propast. Sonce je doseglo svoj višek, nam pa se obetajo temni dnevi bodočnosti. Delavec. Vir pri Domžalah. Odgovor. — Na dopis, ki smo ga poslali v „Sfaro Pravdo", nam je odgovoril tovarnar Kocjančič 16. julija s popravkom, v katerem popravlja naše navedbe na svojevrsten način. Glede mezd trdi, da nima nobena delavka 1.50 Din na uro, kakor smo pisali v dopisu. Res je, da sedaj nima nobena delavka več 1.50 Din na uro. Ni pa dolgo tega, ko je imela neka delavka samo tolikšno mezdo na uro. Nikakor pa tovarnar ne zanika, da dobivajo delavke pri akordnem delu 40—200 Din na teden pri osemurnem delavniku; danes lahko dodamo, da je neka delavka zaslužila pri akordnemu delu samo 38 Din na teden. Vsak lahko izračuna sam, koliko je to na uro, in spoznal bo, da je popolnoma upravičena naša organizirana borba za kolektivno pogodbo. O delovnih prostorih pravi tovarnar, da so taki, da niti spalnice, niti obed-nice doma nimajo takih prostorov. Da naše spalnice in obednice niso take kot tovarniški prostori, to vemo dobro tudi sami in nismo o tem prav nič govorili. Govorili smo le o oddelku, oziroma sobici, kjer se dela z jodoformom; o tej sobici pa tovarnar trdovratno molči. Na našo ugotovitev, da zagovarja tovarnar Hitlerjeve metode, odgovarja s tem, da jih znova priporoča. Nam pa še zdaleč ni za Hitlerjeve metode. Prav nasprotno, v zvezi z vsemi plastmi ljudstva se bomo borili proti takim metodam z vso odločnostjo. Nam pa tudi ni za kakršnekoli druge metode. Za sedaj bomo popolnoma zadovoljni, če bo v tovarni vladal tak red, kakršnega smo orisali v svoji kolektivni pogodbi. Tovarnar pa bo dokazal svojo dobro voljo v dejanju, če ne bo odpuščal organiziranih delavcev in če bo podpisal kolektivno pogodbo. Vsako drugačno postopanje z njegove strani pa bo nov dokaz, da mu je delavska organizacija trn v peti. Sila. Sobota. Pogosti požigi. — Današnja velika brezposelnost in slab zaslužek slabo vzgajata naše fante. Veselim pomladanskim dnevom so letos sledile za marsikaterega našega vaščana žalostne noči. Že okrog 25 požarov je letos bilo. Nekaj posestnikov je bilo zavarovanih, nekaj pa tudi ne. Nekateri lastniki so si celo sami dali zažgati, drugim so pa njihovi sovražniki zažgali. Žandarmerija je pred nekaj dnevi dobila te ptiče, .ki so po noči po tujih strehah peli. Aretirala je tri fante in jih odgnala na sodnijo v Soboto. Dva sta priznala nekaj požigov, tretji pa do sedaj vse zanika. Ko slišimo o takih dogodkih, nam žalost pade na srce. Brezposelni je prisiljen, da si nekaj zasluži, če ne po pošteni .poti, potem pa s tihotapstvom ali ■pa dobi od koga nekaj dinarjev in po tega naročilu zažge drugemu hišo. Ptuj. Akcijski odbor za Mladinski mirovni kongres v Ženevi. V četrtek 9. tega meseca smo organizirali v Ptuju akcijski odbor za mladinski mirovni kongres v Ženevi. Ponosni smo, da se je združila v delu za mir ogromna večina ptujske mladine in da so se udeležili našega prvega sestanka tudi organizirani člani nemške mladine. V odboru sodelujejo člani desetih mladinskih organizacij. Konstituirali smo se sledeče: /redsednik: Jerin, stud. vet., član kluba Jugoslovansiv— akademikov. Tajnik: Drofenik, stud. gymn., član Počitniške zveze (F. S.). Blagajnik: Kafol, stud. gymn., član Sokolskega naraščaja. Odborniki: Peric, pravnik, predsed-niK društva primorskih emigrantov „Gorica“. Cestnik, privatni nameščenec, član ptujskega pododbora Zveze kmečkih fantov in deklet. Klep, delavec, član Narodne strokovne zveze. Ilrenič, delavka, članica Splošne strokovne zveze. Belšak, stud. gymn.; predsednik Počitniške zveze (F. S.). Špat, uradnik, tajnik športnega kluba Drave. Mikulec, delavec, tajnik Vzajemnosti. Rusjan, stud. gvmn., predsednik Skavtov. Ponovno bomo povabili k sodelovanju še nekatere organizacije, ki doslej radi tehniških ovir niso v našem odboru. Na prvem sestanku smo sklenili, da bomo organizirali mirovna predavanja j po vseh društvih, ki sodelujejo v na- j šem odboru, dalje mirovno akademijo, • na kateri, bomo izvolili delegata za Ženevo. Na vidiku imamo tudi nogomet-, no tekmo med ptujskima športnima j kluboma, tekmo kmečkih fantov in deklet, koncert v mestnem parku, cvetlični dan, vprizoritev drame iz svetovne vojne, itd. Čisti dobiček vseh prireditev je namenjen za delegacijo v Ženevo. V petek 10. tega meseca smo sklicali sestanek našega pokroviteljskega odbora. V ta odbor so bili povabljeni vsi važejši predstavniki ptujskega javnega življenja. V kolikor so se odzvali vabilu, so v odboru sledeči: g. dr. Remec, župan, g. Hasl, g. in ga. Jerše, g. Kveder, ga. Lešnikova, ga. Orožnova, g. dr. Senčar, g. dr. Sluga, g. dr. Visenjak, ga. Vrečkova. Ponovno vabimo tudi druge, ki so bili povabljeni ter ta večer zadržani. Moste., Mnogokrat čitam razne dopise iz različnih obratov. Tam vidim, kako delavci izražajo svoje težkoče, ki jih tarejo. Tudi jaz bi rada povedala, kakšne trpinke smo delavke. Delam v tovarni pločevinastih izdelkov ,,Saturnus" v Mostah. Podjetje zaposluje okoli 300 delavcev, med temi je 250 delavk. Delali smo tudi že plinske maske, delamo škatlje in razne druge izdelke; na novo pa se je pričelo nikljati in kromirati. Če bi hotela natančno opisati vse, kar se dela, bi bilo predolgo. Glavni nadlogi za nas sta neznosen smrad in vročina po nekaterih oddelkih. Povsod nam primanjkuje zraka. So oddelki, ki so na vsak način potrebni ventilatorjev, drugače ne vem, kaj bo z nami. .Poudarjam to, ker podjetje ne skrbi za zadostno ventilacijo. Dokler smo mlade, se nam ne pozna v taki meri. Če bomo starejše in morda nekoliko manj sposobne za delo, nas podjetje lahko odpusti in nas nadomesti z novimi, svežimi silami, ki bodo dale več dela od sebe. Tako se je nedolgo tega zgodilo z našimi starimi sodelavkami. Sedaj, bo je toliko delavk, ki čakajo na delo, podjetje lahko tako neusmiljeno postopa in nam vedno meče v obraz: „Če ne ti, pa druga!" Po večini smo vse pričele delati v tovarni s petnajstim ali celo štirinajstim letom, zato ni čuda, da smo prerano izčrpane in puščamo vso svojo mladost v neprezračenih delavnicah. Mesto, da bi hodile v šolo, ki bi nam bila tako potrebna, smo morale s trebuhom za kruhom. Tako nam narekuje današnja družba! Povem naj še, da so delavke zaprosile za izpremembo delovnega časa, da bi vsaj v času velike vročine delale od 6. do 2. ure. Podjetje na to pravično zahtevo ni hotelo pristati in je celo pri tern Skalo svojega dobička. Pristalo je na delo od 6 do 1 ure in da delamo tudi v soboto ter nadomestimo tiste ure in odmor, ki bi ga imele vsak dan po četrt ure. Podjetje je dobro računalo, ker bi dobilo s tem na 40 ur šestkrat svežo delovno silo. Delavkam to ni bilo po godu, zato so se uprle. Zaupnik pa je na žalost na to pristal, še predno je vedel, ali bo to všeč večini ali ne. Ugodil je le gotovim ljudem, proti čemur pa je večina protestirala. Neki mojster je spraševal, čemu naj bi delavci odločali o delovnem času. Izrazil se je tudi, da naj bi se objavil ta ukreip na vratih in delavstvo bi se moralo slepo pokoravati. Taki so naši sodelavci! Teden dni smo res delali tako, ker zaupnik ni mogel tega takoj popraviti, a sedaj se je to likvidiralo in srno se zopet vrnili na prejšnji delovni red, to je, da delamo od V8. do Vib. ure. Po tej izpremembi pa izvajajo razni mojstri posledice in se znašajo nad nekaterimi ljudmi. To bo treba popraviti