412 sovjetskih oklepnikov uničenih v dveh dneh Fiihrerjev glavni stan, 21. decembra. DNB. Vrhovno poveljstvo oboroženih sil iavlia: Pri nikopolskem mostišču in jugozahodno od Dniepropetrovska so se v dvodnevnih trdih boiih izjalovili vsi sovjetski poizkusi prodorov. Sovražnik ie utrpel znova zelo velike človeške in tvarne izsube Jusovzhodno od Kirovsrrada smo po iznrememh polnih bojih prestrelili napade močnih sovjetskih sil. sovražnikove bojne skupine, .ki jim ie_ uspelo prodreti, smo razbili in unjcili. Severno od Kiroverada In južno od čerkasov so sovjetski krajevni sunki ostali brez uspehov. Lastni protinapadi so pridobili ozemlje. Pri Korostenu in ob Berezini so naše čete kliub sovražnikovemu odporu še nadalie napredovale. Pri teni smo samo v bližini Korostena uničili 43 sovjetskih oklennikov in 42 topov. Na boiišču pri Vitebsku so boliševi-ki ojačili svoi pritisk. Podnevi in po; noči se nadaliuieio hudj obrambni ■boji. katerih silovitost čed»lie boli narašča. 80 oklennikov in 39 topov 6uio doslei uničili. Severnozanarino od Nevelia so sov-ietske čete podvzele brezuspešne napade. V obeh zadnjih dnevih smo na vzhodnem boiišču sestrelili 412 soviet-ekih oklepnikov V vzhodnem odseku mznoitalnan-eket»a bojišča smo zavrnili napade več sovražnih odelkov. Tik ob jadranski obali se od včerai nadaliuieio močni britanski nanadi. Z velikimi izgubami sovražnika so se zrušili pred našimi ■postojankami. . , V Sredozembu so včerai sestrelile v letalskih boiih protiletalska obramba nemške lahke mornariške enote in'mornariško protiletalsko topništvo 18 sovražnih letal, med katerimi ie bilo S štirimotornih bombnikov. Izffub-lieno ie eno nemško lovsko letalo. Sovražne bomhntSke Inte so izvedle podnevi nov hud teroristični napad na stanovanjske predele Bremena. V hudih letalskih boiih in no protiletalskem topništvu ie bilo sestreliemh naimani 45 sovražnih letal. V vžeraišniih večernih urah so napadle močne britanske letalske sile i-ensko-mensko področje. Odvržene rušilne in zažitralne bombe so povzročile veliko škode v stanovanjskih nre-delih. zlasti v Frankfurtu ob Meni. Offenbachu in Mannheimu. Protiletalska obramba ie sestrelila pri teh napadih 49 štirimotornih bombnikov. Šitri nadalinia letala ie izgubil sovražnik nad zasedenimi zapadnimi ozemlji. S tem ie bilo 20. t, m. in v noči na 21. decembra Po dosedanjih nepopolnih podatkih sestreljenih 98 sovražnih letal, med niimi naimani 89 štirimotornih bombnikov. V noči na 21. december so bombardirala nemška letala cilie na področju Temzitiecra ustia. Iz vojnih poročil neniškcea vrliov-nc«a poveljstva v preteklem tednu: Na mostišču pri Hersonu so se izjalovili vsi sovražnikovi napadi. Po daljšem odmoru so Sovjeti v zadnjem tednu pri Nikopolu obnovili napade z močnimi pehotami in oklepnimi silami. Nemške čete so v hudih boiih zajezile niihove krajevne vdore. Pri Kiroveradui traiaio so zmerom hudi boji. Uničili smo mnofio sovražnikovih oklepnikov in zavzeli neko važno višinsko ozemlie. Samo na področiu one armade smo uničili 147 sovražnikovih oklepnikov. V krajevnih protinapadih pri^ Korostenu in Bereziiii so naše čelev v naskoku zavzele jiekai krajev. Južno in severozahodno od Nevela so se v liudih boijih izjalovili vsi sovjetski jNtnadi. Z iužnoitaliian»kp(ia bojišča poročajo samo o delovaniu topništva in udarnih čet. V vzhodni Bosni so nemške čete kljub neuaodnemu vremenu obkolile močne skupine komunističnih tolp jin jih v hudih boiih uničile in razbile. Sovražnik ie pri tem izgubil' jttOOO mrtvil) in 2G<>8 ujetnikov. Nem-Ske četo so zaplenile 24 topov, več 'ko 100 motornih vozil in mnogo drncema voineea materiala. Ob jadranski obali so nase rete spet osvojile neko važno višinsko ozemlje. Nemški bombniki so 20. t. m. P0: noči bombardirali neke cilie v iužni Amili ii. Sovražna letala so napadla 20.1. m. Insbruck. Naše protiletalsko topništvo ie sestrelilo20napadajočih letal. Dvojen triumf kočevskih jonakov V Kočevju Sredi preteklega tedna se je zbralo v hribih nad Kočevjem najmanj osem »brigad«, ki so obdale mesto skoraj od vseh strani. Dasi je bila posadka domobrancev in nemških, vojakov v Kočevju v veliki manjšini v primeri z oblegujočimi tolpami, katerih število so cenili na najmanj 3000 mož, ni mislila na umik. Zasedla je vse važne točke v mestu. Okrog 11. ponoči so komunistična krdela vdrla v mesto in začela splošen napad. Od štirih strani so navalili komunisti na postojanke branilcev, a ti so jih takoj odbili. Že pri tem prvem napadu so komunisti utrpeli velike izgube. V petek zjutraj so komunistični oddelki še ojačili streljanje. Z metalci min so porušili najbolj izpostavljeni bunker, pri čemer so imeli domobranci prve tri žrtvev Napadalci so zažigali poslopja v bližini obrambnih postojank in z bajoneti in revolverji podili prisilne mobilizirance pred se-ooj. Pred čedalje hujšimi napadi komunistov so se branilci mesta v petek čez dan polagoma pričeli umikati s svoiih obrambnih točk. Komunisti so vdrli v zunanje mestne dele in požigali hiše in plenili stanovanja. Potem so navalili. na dohode v središče mesta. Od več ko 24 urnega neprestanega boja so branilci z neprimernim junaštvom zavračali vse napade komunističnih krdel. Ti so pa začeli s topovi in metalci min rušiti poslopja v mestnem središču. Položaj za branilce je postajal čedalje težavnejši, zato so se v soboto zjutraj umaknili v kočevski grad. V nedeljo dopoldne se je požar v gradu, zaneten od badogliovskih granat, že močno razširil. Tedaj so komunisti poslali v grad svojega parlamentarca. Ta se je javil poveljniku posadke stotniku Guthu in mu sporočil, da dajo komunisti posadki četrt ure časa za predajo. Kot pogoj so postavili zahtevo, da nemški vojaki in domobranci odlože orožje in ga spravijo na voz. Nemškim vojakom so jamčili življenje in prost odhod. Od poveljnika so komunisti samo zahtevali, da jim izroči domobrance. (Nov primer, kako i*aši legendarni >borci za osvoboditev« v dejanju pojmujejo v moskovski in londonski propagandi tolikanj proslavljano borbo naših komunistov proti okupatorju: Nemcem, t. j. okupatorjem jamčijo prost odhod, če jim izroče Slovence, t. j. njihove lastne rojake, da jih »likvidirajo«.) Toda nemški poveljnik je nizkotno ponudbo odločno zavrnil in jim odgovoril, da imajo opravka z oficirjem nemške vojske, ne pa z badogliovci. Zato ne potrebuje nikakršnega roka za odgovor, ker mu ga lahko takoj sporoči. Odgovor je ta, da nemški vojak še nikoli ni odložil orožja, še manj pa kdaj zapustil svojega tovariša. Posadka se bo borila do zadnjega. Slovenski domobranec, je končal stotnik Guth, je našel v nemškem vo-laku zvestega tovariša v borbi proti lastnemu in mednarodnemu sovraž- niku. To medsebojno zvestobo obojih borcev bodo komunisti v bližnji bodočnosti še huje občutili, kakor so jo že doslej. Medtem so branilci in begunci dobili obvestilo, da se bliža pomoč. Z Nemški zvezni častnik stotnik Srhuh- macher se v imenu nemške vojske poslavlja od padlih domobrancev nadčloveškim naporom in junaštvom so vzdržali, in ob 2. popoldne so res prihrumeli v mesto prvi nemški tanki. Ko so jih banditi zagledali, je zavladala med njihovimi vrstami velika panika in so pričeli bežati na vse Kočevski domobranski poveljnik poročnik Šabič izroča svojim . padlim tovarišem poslednji pozdrav strani. V nekaj minutah je bilo Kočevje popolnoma očiščeno komunistov. Komunisti &o porušili večino hiš v mestnem središču in pustili na bojišču več ko 700 mrtvih in več ko trikrat toliko ranjenih. Domobrancev je padlo 28, šest jih je pa. pozneje umrlo za dobljenimi ranami. Padle junake so prepeljali v Ljubljano, kjer so i‘ih v soboto popoldne slovesno po-opali. V Ljubljani V soboto ob šestih zjutraj, ko je vsa Ljubljana še spala, so v glavni kapeli na Žalah domobranci, tovariši padlih kočevskih junakov, dvignili 28 fcrst in jih odnesli na avtomobile. Potem jie žalni sprevod zavil proti mestu. Ljubljana, globoko zavita v črnino, jih je sprejela.^ Krste 34 komunističnih žrtev so pripeljali na Kongresni trg. kjer so že v petek zanje pripravili oder. Domobranci so krste svojih padlih tovarišev pregrnili s črnino, čeznje pa položili slovensko trobojnico. Žalni oder so okrog in okrog odeli z zelenjem, na vsako krsto pa položili križ z napisom padlega borca. Kočevski junaki so ležali drug poleg drugega v treh vrstah. Že v zgodnjih jutrnjih urah so pričele romati ha Kongresni trg množice ljudi. Mladina, gospodinje, ki so hitele na trg. siromašni, bogati, izobraženci in delavci, vsi so se pobožno ustavljali ob odru in krasili krste kočevskih junakov s cvetjem in zelenjem. Mnogoštevilni begunci z Dolenjskega, ki so pribežali v Ljubljano pred komunističnim divjanjem, so počastili svoje rojake. Z resnimi obrazi in solznimi očmi so stali ob žalnem odru in molili za pokoj duš padlih kočevskih borcev. Ob osmih zjutraj so zazvonili po vseh ljubljanskih cerkvah zvonovi, po vseh so župniki brali slovesne žalno službe božje in opravili Requiem. O poli devetih je iz realke strumno prikorakala na Kongresni trg četa poveljstva slovenskega domobranstva in se ustavila pred žalnim odrom. Poveljnik polkovnik Krener je zapovedal pozdrav žrtvam, potem pa položil pred krste, venec, poln nagl.fev, z napisom: Slovensko domobranstvo *— padlim kočevskim junakom. Nekaj minut nato je prišlo na Kongresni trg zastopstvo generala SS Gruppenfiihrerja RSsenerja in položilo pred krste krasen vertec z napisom: Den slowenischen Kamera-den als letzter Gruss ■— Org. Stab. F. D. Slow. Landsvvehr Stab-Haupt-mann Schuhmacher. Ob četrt na deset se je pripeljal prezident pokrajinske uprave divizijski general Leon Rupnik v spremstvu podpolkovnika Kregarja, šefa kabineta svetnika Suše in tajnika dr. Bana. Gospod prezident je stopil prod žalni oder in položil pred krste krasen venec. Potem je ostal pred žalnim odrom skoraj deset minut. Medtem je poslanstvo pokrajinske uprave položilo na krsto poseben venec pokrajinske uprave. Po deveti uri je bil žalni oder kočevskih junakov že popolnoma zasut s cvetjem in zelenjem. Na Kongresni trg so druga za drugo prihajale skupine raznih javnih in zasebnih ustanov. in prinašale vence. Tudi naš list se je oddolžil kočevskim junakom in poslal venec iz rdečih nagljev s slovenskim trakom in napisom na njem: Padlim za domovino — Družinski tednik. Nadaljevanje na S. strani Zimska pomoč naj ne bo za nikogar samo mučna obveznost. Darujte v zavesti, da pomagate s tem našim najbednejšim, ki njih usoda utegne kdai tudi nas doleteti) K sobotnim n žalnim slovesnostim na Kongresnem treu: spredaj krste padlih junakov, ob n’ih &>*•!>“. si levi ljubljanski odličniki, v ozadju pa oddelek domubrnneev s kočevsko četo. (Foto Huftu rt stru/a, na MEJNIK Mnogo dogodkov je šlo v zadnjih 33 mesecih mimo nas. Velikih in majhnih. Med njimi tudi takšnih, ki upravičeno veljajo za tak ali drugačen mejnik. Mejnik je bil letošnji 8. september, Ta dan bo za zmerom ostal črno obrobljen v naši zgodovini: prinesel je največjo nesrečo na nas, saj je dal njim, ki so imeli v ustih svobodo, v srcu pa umor, priložnost, da so za dolgo razklali naš narod na dvoje. Iz 8. septembra se je prej ali slej moral roditi drugi mejnik. Učakali smo ga niti 100 dni za prvim. Letošnji 12. december ni sesul nobenega imperija, kljub temu je ponosen in velik datum za naš narod, kakor jo bil oni sramoten in majhen: ta dan smo prenehali biti trpen objekt in smo se zavedeli, da zmoremo biti tudi udaren subjekt. 12. decembra je slovenski vojak iz-vojevaj prvo veliko in v njenih posledicah še dosti večjo zmago nad svojim smrtnim sovražnikom. Ta dan je slovenski domobranec slavno prestal svoj veliki ognjeni krst in dokazal, da sme naš narod zaupati vanj. Osuplo je ljubljanski meščan bral imena padlih kočevskih junakov: sami kmetski sinovi. Nihče jih ni prisilno mobiliziranih gonil v boj; sam. iz lastne volje je šel naš kmet branit svojo ogroženo zemljo. Tako je pokazal tistim, ki so si toliko desetletij domišljali, da so ga poklicani voditi in učiti s svojih purgarskih tribun, da jih i po civilni i po vojaški morali visoko prekaša. 12. december ni umetno postavljen mejnik: to je pokazalo veličastno sobotno slovo od mrtvih junakov. Tiho in v onemoglem gnevu so demonstrirali ljubljanski filokomunisti s svojo odsotnostjo. Ni še kaj dolgo od tega, ko so obvladovali ljubljansko ulico. Zdaj so se umaknili v svoje salone in na ulice je prišlo ljudstvo. Kočevje je porok, da bo tako tudi ostalo. .1.2. december je zlasti, za Ljnbljand mejnik. Oprezno računajoči meščan je videl, da je minil čas, ko jo eden sanio držal, drugi pa tolkel po njem; spoznal je,' da sta se Vlogi zamenjali. Kdor ima oči. da vidi, in ušesa, da sliši, ve, da sadovi- tega spoznanja že zore. Še v. enem je 12. december dragocen mejnik. Dokazal je. da so se krva. vo ušteli tisti ki so mislili in razglašali, da bodo Nemci igrali enako dvolično vlogo kakor cesarski junaki — vlogo, ki je celi dve leti hromila protikomunistično fronto med Slovenci in jo spravljala v slab glas. Nemški protikomunistični borec v Kočevju je to propagando s svojo krvjo ovrgel. Zdaj tudi ljubljanski komunisti vedo, da je konec zakulisnih intrig na narodov strošek. Zdaj se tudi zanje začne boj krvavo zares. Tretji božič preživljamo letos Slovenci v vojni. Prvi .je bil idila v primeri s tem, kar je pozneje prišlo. Takrat smo bili še nekako edini in složni; narod nam je bil glavno — čeprav premnogim med nami, kakor smo žal prepozno spoznali, zgolj na jeziku. Drugi božič je bil hujši: zunanje razklani in notranje razkrojeni. nismo več videli izhoda iz svoje nesreče. Tretjega preživljamo v mislih na Golgoto našega naroda pod komunistično strahovlado, a ne več v topem obupu, ne več brez žarka utehe: našli smo pot v rešitev, otresli smo se puhlih predsodkov, ki so nas bili degradirali na stopnjo objekta, in. se zavedeli, da imamo pravico in moč postati subjekt. In za to gre največja hvala in zasluga vam,. domobranci, predvsem vam, vrli sinovi naše nepokvarjene kmetske zemlje. Ponos je v nas, ko vas gledamo, junaki, ponos in zaupanje. Ostanite zmerom obojega vredni, da bodo kočevske žrtve še poznim rodovom svetel simbol. Naš pogled ne sega samo do današnjega in jutrišnjega dne; prav zato, ker gledamo v bodočnost, upamo in verujemo, da bo letošnji^ 12. december ostal za zmerom naš veliki dan. Da bi tako bilo: to je ena izmed naših največjih želja slovenskemu narodu za letošnji božič. k. n. Trebljenje komunističnih tolp na Balkanu Berlin, Ki. doc. DNB. Uspešni boji nemških in zavezniških čet proti komunističnim tolpam na zahodnem Balkanu so kljub težavnim vremenskim in srodozemeljskim razmeram uspešno razvijajo. M. ’ Srbijo in Črno goro ležeči Sandžak je popolnoma očiščen komunističnih tolp. Berlin, 17. doc, DNB. V južni Bosni so nemške in zavezniške čelo vrglo komunistične tolpe iz nadaljnjih krajev, v katerih so si naredile svoja prezimovališča in kjer so so utrdile. Tolovaji imeli pri tem znova huda iw gube. Prešs - cena li DRUŽINSKI TEDNIK ........g j^. 5 š Leto XV. V Linhliam. 23. 1943. Sl <. V Ljubljani, 23, decembra 1943. štev. 51 (736) Bodi vragu dober, s peklom te poplača. Slovenski rek. »DRUŽINSKI TEDNIK« Iitiaja ob {etrtkttL UredolStTO J* a p r a t a * Ljubljani, Miklošičeva 14/111. PoStnl predal St. 845. Telefon St, 33-32, — Itačun poStne hranilnice T Ljubljani St 16.398. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne »prejemamo. Za odgovor Je treba prilo2.it! 2 Url T mamkah. NAROČNINA 1/4 teta 10 lir, */* leta 20 Ur, vse leto 40 Url — V tujini 114 lir na leto. — Naročnino Je treba plačati vnaprej. GENE OGLASOV V tekstnem delu: enostolpčna petltna vrst« aU njen prostor OriSlna 8 mm In Širina 65 mm) 7 3r; T oglasnem delu I.6U Ure. V dvobarvnem tisku cene po dogovora. — Notice: vrstica 7 lir. Malt oglasi: beseda 0.60 lire. Oglasni davek povsod Se posebej. Pri večkratnem naročilu popust. Danes: Vcman tiu&ezhi NAŠ NOVI LJUBEZENSKI ROMAN (Gl. str. 5.) / Veličastno slovo Liuhliane od padlih domobrancev Nndal/evanie s 1. strani Ob dveh so reditelji zaprli občinstvu dostop k žalnemu odru. Priprave za potrreb so se začele. Po menjavi častne straže, ki jo je prevzel vod kočevskih borcev, so prišli k žalnemu odru višji častniki, poveljstva domobranstva. komandant domobranstva polkovnik Krener. generalštabni polkovnik Peterlin, podpolkovnika Bizjak in Vizjak, podpolkovnik Masek. podpolkovnik Dežman, stotnik Rupnik Vuk in mnogoštevilni drugi domobranski častniki. Za krstami za žalnim odrom so se medtem zbrali tudi sorodniki padlih liorcev. Za njimi so stopali zastopniki ljubljanskih društev in korporacij. Po prihodu zbora bogoslovcev io prišel točno o poli treh preti žalni oder ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman z veliko asistenco celotnega stolnega kora. škof je blagoslovil krste kočevskih junakov in odmolil zadašne molitve, potem je domobranska godbu odigrala pretresljivo Beethovnovo žalno koračnico. Takoj nat« je pristopil k mikrofonu nemški zvezni častnik stotnik Schuhmacher in izrekel jedrnate in tovariške besede: Moji mrtvi slovenski tovariši! Stojim tukaj, da vam v imenu višjega SS in policijskega voditelja v vojnem okrožju XVIII. in njemu podrejenih enot in zlasti v imenu nemških tovarišev, ki so se bojevali 2 vami ramo ob rami, sporočim zadnji pozdrav. Padli ste v boju proti banditom, ki se pode skozi vašo domovino kot morilske tolpe, in ste svojo ljubezen in zvestobo do svojega naroda zapečatili s smrtjo. Ko šo komunistične tolpe začele terorizirati slovenski narod v mestih in na deželi in so z umori in požigi šle skozi deželo, ste prostovoljno in iz lastnega nagiba zgrabili za orožje, da bi branili svojo domovino. Bili ste prepričani o pravičnosti svoje borbe in ste svojo dolžnost do konca izpolnili. Vaša junaška smrt je priznanje zvestobe in ljubezni do svojega naroda. priznanje, ki ste ga neizbrisno in nepozabljivo zapisali s krvjo. če mi za vami žalujemo, tedaj storimo to zato, ker ste bili vojaki in celi možje, ki se niso bali smrti in satana. Vaša smrt pa nai vsem tistim. ki danes še brezbrižno gledajo na vaš boj. popolnoma jasno pokaže, kako nujno je, da se ves slovenski narod strnjeno postavi za vašo stvar. Mi vas ne bomo pozabili, ker ste se bojevali z nami v zvestem oboroženem tovarištvu proti našemu skupnemu sovražniku. Svojemu narodu pa bodite krvne žrtve nove ideje, ki dviga iz te vojne novo, svobodno in srečneišo Evropo. Pred vašimi krstami in pred vašo junaško smrtjo hočemo mi vsi znova potrditi svojo prisego — in vi bodite priče te prisege — da bomo_ proti našemu skupnemu sovražniku še bolj fanatično in zagrizeno nadaljevali boi. dokler ne bo zmaga naša. Ko se bodo zdaj oglasili zvoki pesmi o »Dobrem tovarišu*, se hočemo v tihi žalosti od vas posloviti in prisegamo, da vas kot junake iz Kočevja ne bomo pozabili. Zdaj je godba odigrala melodijo ?esmi »Ich hatt’ einen Kameraden«. 'a znamenita ponarodela Uhlandova pesem o zglednem vojaškem tovarištvu. ki v Nemčiji pri vsakem vojaškem pogrebu neodoljivo poglobi žalovanje za mrtvim tovarišem, je tudi v Ljubljani, kjer je bila prvič zaigrana, globoko prevzela vso zbrano ogromno množico. Nato je z žalnega odra spregovoril poročnik Šabič, ki je bil poveljnik čete 3. bataljona v kočevski bitki. Poročnik Šabič se je takole poslovil od svojih tovarišev: Mrtvi borci, sprejmit? zadnji pozdrav svojih poveljnikov in tovarišev, soborcev iz kočevske bitke. Pozdrav in zahvalo za tovarištvo, zvesto službo in največjo žrtev življenja. Klic trpečega naroda je vas. kmečke sinove, poklical na bojno polje, klical: so vas kriki nedolžnih otrok in slovenskih mater, grozotni sij gorečih vasi, klicala pa tudi zelena polja, da bi na njih srečno uživali vaši potomci, Zdaj pa mrtvi tukaj ležite, ker tako je velel domovine ukaz. Slovenske vasi in trgi: št. Jernei, Št. Rupert, Čatež, Škocjan, Raka, Dulj, Kozjek, Sv. Križ tožijo za svojimi .junaki, tožijo, u so ponosni nanje. Saj vedo, da iz teh žrtev raste novo življenje in lepša bodočnost našega naroda. Mrtvi junaki, v zbor! Vaša naloga še ni izpolnjena! Vera v Boga vas je vodila v boj, ljubezen do njega pa vas je skozi smrt pripeljala k Njemu. Tovariši, naš boj še ni končan! Mrtvi junaki, s svojo prošnjo pri Bogu nas podpirajte v tem boju do zmage! Zadonelo je povelje »Mirno!« Godba je zaigrala himno »Hej Slovenci!« Pevski zbor Glasbene matice je zapel v srce segajočo žalostinko: »Usliši nas!«, na drugi strani žalnega odra so se oglasili bogoslovci in v zboru zapeli Premrlovo: »žalostinko?, nato pa Foersterjevo »Misererer. Potem se je začel za nosilcem križa, vencev in godbo razvijati žalni sprevod. Pripeljali so avtomobili in domobranci so s pomočjo uslužbencev mestnega pogrebnega zavoda j o-ložili nanje krste svojih tovarišev in cvetje. Takoj za kamioni so se razvrstili sorodniki pokojnih junakov, za njimi zbor domobranskih častnikov, potem pa neskončna vrsta predstavnikov javnih uradov in kulturnih ustanov, akademiki, člani verskih društev in ostali pogrebci. Žalni spreivod se je pomikal med gostim špalirjem Ljubljančanov po šelonburgovi in Prešernovi ulici čez Marijin trg v Stritarjevo ulico, prod škofijo in dalje mimo Vodnikovega trga in po Poljanski cesti. Od ondod je krenil v Zrinjskega in v Streliško ulico in zavil na Grad. Na Grad je bil seveda dostop mogoč samo manjšemu številu občinstva. Kljub temu so Ljubljančani stali po vseh položnejših krajih, mimo katerih je šel sprevod, in počastili poslednjo pot kočevskih junakov. Približno ob četrt na pet je sprevod prišel na Orlov vrh. Tu je bila že izkopana velika jama. Domobranci so se v pozoru postavili okrog ji je, prižgali baklie in počastili prihod avtomobilov s krstami. Ker avtomobili niso mogli voziti skozi Regalijev gaj, so domobranci naložili dragocena bremena na svoje rame in odnesli krste skozi molčečen, mračen smrekov gozd. Domobranci z bakljami so se razvrstili okrog jame. nosači so pa nato začeli polagati krste svojih tovarišev v jamo tako, da je bila vsaka oddaljena do druge približno en meter. Tako so kočevski junaki legli k večnemu počitku brat poleg brata. Pod smrekami, na enem najlepših mest, kar jih premore Ljubljana, bodo čakali narodovega vstajenja. Odpust upornikov iz državne službe (*lod(» Članov Vrhovnega Plenuma Osvobodilne Fronte, ki so. ali nai bi bili Po Časopisnih objavah državni uslužbenci, se ie ugotovilo: 1. Jera* Josip, profesor, se odpušča lz službe; 2. Kimovec Franc, učitelj, Je bil svojčas ufitrlj pomožnega oddelka v Trbovljah. V ljubljanski pokrajini ni služil. OdpuSčen; Z. Jerman Franc, gledališki igralec, se odpu-ira U sluibe; 4. Dr. Kržlinik Franc, sodnik upraMifga sodi&Oa. Je odpu&čen; 5. Lubej Franc, učitelj, odpuščen 30. avgusta 1942; 6. Dr. Lunatek Pavel, zdravnik bolni&olce za ženske bolezni, odpuičen 8. januarja 1943; 7. Dr. Novak Franc, zdravnik zavoda za novotvorbe. odpuičen 21. julija 1942; 8. Dr. Obra. čunč Rudolf, zdravnik v splošni bolnišnici, odputten 8. junija 1942; 9 Polič Zoran, državni pravobranilec, odpuSčen 12. Januarja 1943; 10. Rupena Mara, učiteljica, ni ▼ službi; 11. Rupena Zora, učiteljica, ni ▼ službi; 12. Rus Jože, todnlk. odpuščen z dne 30. marca 1942; 13. Ini. Sernec Dušan, univerzitetni profesor. o«!v?eta pokojnina; 14. Stritar Bogdana, članic* opere, 6e odpušča iz službe; 15. ientjurc Lidija, profesorica, ni bila nikjer v Šolski službi; 16. TomSIč Mira, profesorica, ni bitu v bolskj službi; 17. Trobiš Stefan, učitelj, J« od 19. oktobra 1942 suspendiran, ter Je zdaj odpuščen; IS. Thurnher Edmund, učitelj v Viinji Kori, 31 maja 1942 odpuščen; 19. Vidmar Josip, dramaturg, odpuSčen 8. maju 1942; 20, Dr, Viher Josip, profesor, ni bil nikjer v lotakl službi. Dalje so ugotavlja. da so bili odpuščeni iz službe zaradi sodelovanja pri upornikih: Jerman Ivan, d-tim-k! Igralec In ekonom; 29. Simoniti Rado, vodja r.hora: 23. Starc Ema, rimim-kn Igralka' ?4 Potokar Alojzij, dramski igralce; 2f». Presemik Franc, dramski Igralec: SH Kr!»tantlč Marjan, operni pevec; 17. Simtit Vladoia, drnm-ka igralka; 28. Tiran Jele, dramski Ig-aec; 20. Cae Joie, Uramtlti Igralec. Državni uslužbenci, odpuščeni 'z službe zaradi sodelovanja pri upornikih; 3(1. Kochtk Edvard, prolrior, odputfen dne t marca UMZ; Sl. Zemliak Josip, suplent na trgmfckf akademiji, «e otlpulta ii alutfae; *'_• Dr Magajna Bogomir, idntaik v umobolnici, m* c limfi-a ii službe; 33. Or. Brecelj ■•(dan, zdravnik ,|>Iotne bolnišnice, odpuiitn 12. julija 1943; 34. Ini. Kodrič-Rojec-Oraga, odpuSCena 22. septembra 1943. Osvobodilna fronta ie veliko večino zgoraj navedenih državnih uradnikov sama v svojem »tisku< razglasila za svoje funkcionarje in jih tako denun-ciraLa oblastvom. Njih svojci tako vodo. komu se imajo zahvaliti, da pro-slulo geslo o »žrtvah, ki morajo biti«, to pot izjemno tolče niih same. ki so ga spočeli. Komunistične žrtve v Istri Trst, 16. dec. DNB. V neki kraški jami v bližini Pazina so znova odkrili trupla 26 domačinov, ki so bili v noči na 4. oktobra odpeljani iz Poreča ter so jih pozneje komunisti umorili in vrgli v kraško jamo. Med žrtvami so tri žene, posestniki, trgovci, učitelji, miličniki, delavci in kmetje iz Poreča in okolice, ki so bili umorjeni zaradi svojega narodnega prepričanja. Pošiljke za italijanske vojaške internirance v Nemčiji Pokrajinsko poštno in brzojavno ravnateljstvo sporoča: S takojšnjo voliavo se dovoljujejo pošiljke poštnih paketov italijanskim vojaškim internirancem v Nemčiji proti predložitvi posebnih naslovnih listov. Pošiljke se sprejemajo brez plačila takse, ne smejo biti težie od 5 kg. vštevši zavoi. in morajo ustrezati temle pogojem: 1. biti inoraio v solidnih lesenih zabojčkih ali v škatlah iz lepenke, ki so obdane od popolnoma zašitega platna ter so dvakrat navzkriž zvezane z močnim motvozom, zapečatene ua vrhu in ob straneh zavoia. kier bi se mogla zrahljati: 2. v njih ne smeio biti alkoholne piiače. ne pokvarljiva živila, meso. čeprav soljeno razen v konservnih I škatlah, in tudi ne tobak. Prispevek državnim uslužbencem za Božič Na osnovi čl. 1. naredbo Vrhovnega komisarja na operacijskem ozemlju Jadransko primorje z dne 20. septembra 1943.. št. 4 o upravljanju Ljubljanske pokrajine in posebnega pooblastila Vrhovnega komisarja z dne 13. decembra 1943.. G. Z.: 1 1.—436 43 ie šef pokrajinske uprave v Ljubljani g. prezident div. gen. Leon Rupnik odredil sledeče: Člen 1. Da se v decembru 1943 izplača enkratni izredni prispevek: I. po L. 1000.— in po L. 200.— za vsakega rodbinskega člana: vsem aktivnim uslužbencem pri dr-žavnih (pokrajinskih), oblastvili, uradih in zavodih in sicer uradnikom. nrad;;’škini pripravnikom, zvanični-kom. služiteljem. kontraktualuim uradnikom. dnevničarjem. honorarnim uslužbencem z določeno mesečno nagrado ali dnevno mezdo, vštevši uslužbence izven čina in dninarje za umske posle, brez ozira na službeno dobo in na dejstvo, ali so plačani iz osebnih ali stvarnih kreditov. II. Po L. 500.— in po L. 100.— za vsakega rodbinskega člana: dninarjem in delavcem, ki oprav-liaio fizična dela in ki so že vsaj pol leta neprekinjeno v službi pri obla-stvih. uradih in zavodih države (pokrajine): III. po L. 250.— in Po L. 50.— za vsakega rodbinskega člana: stalnim in pogodbenim železniškim delavcem, ki’ so že vsaj pol leta neprekinjeno v železniški službi. IV. po L. 500,— in po L. 100.— za vsakega rodbinskega člana: a) osebnim upokojencem države (pokrajine). izvzemši voine invalide, vojne vdove in provizioniste železniške, poštne. monopolske uprave in slične: b) rodbinskim upokojencem države (pokrajine), in osebam, ki prejemajo milostne oskrbnine, sirotnine. iivlien-ske rente. podpoVe. priznania in pomoči: V. po L. 250.— in no L. 50.— za vsakega rodbinskega člana: vojnim invalidom, vojnim vdovam, provizionistom želeatiiške. poStne. mo- uoj>oiske uprave in sličnim. Člen 2. če sla oba zakonca v iavnl službi ali oba upokojenca, pripada izredni prispevek samo možu. Če ie eden aktivni javni uslužbenec, drugi pa upokojenec. pripada prispevek onemu, ki ie v aktivni službi. Člen 3. Za rodbinske člane se smatrajo zakonita žena in zakonski mož ter po-zakonjeni otroci, za katere uslužbenci oziroma upokojenci po veljavnih pred-pisih prejemajo rodbinsko dragiuisko doklado. Izredni pri&oevek ne nriiui.ln i*-ni. ločeni od moža. ne glede na to. ali je pravda o ločitvi zakona uvedena ali ne. Osebje, ki v smislu te odredbe nima pravice do izrednega prispevka za rodbinske člane, mora v izogib disciplinske odgovornosti in povračila neupravičeno prejetega zneska, takoi naznaniti pristoinemu nakazilnemu obla-stvu. razkige.ki izkliučuieio nakazilo navedeneea prispevka. Člen 4. Pod pogoji čl. 3. dobe rodbinski prispevek po tei naredbi tudi uslužbenci. ki po splošnih predpisih ne prejema io rodbinskih doklad. Ti mo-raio v 8 dneh po objavitvi naredbe prijaviti oblastvu. ki iim Izplačuje prejemke, rodbinske člane in predložiti potrebna dokazila n. pr. rodbinsko kn jižico, rodbinsko polo ali izpiske iz matičnih luiiig. Člen 5. Izredni prispevek se prizna uslužbencem. ki izpopolnjuje pogoje te naredbe na dan njenega uveljavljenja t. j. na dan 18. decembra 1943. Izredni prispevek se ne prizna onim. ki so odsotni iz službe iz razlogov čl. 7 naredbe z dne 14. novembra 1942. št. 210. Službeni list z dne 25. novembra 1942. št. 394 94. Člen 6. Izredni prispevek ie prost vseh davščin. Prezident pokrajinske uprave divizijski general g. Rupnik, ki ie že v svojem nastopnem govoru obljubil, da bo poskrbel za izboljšanje uradniških prejemkov, ie z dejanji dokazal, kako mu ie pri srcu obstoj uradništva in njegovih družin. 14 dni po svojem nastopu ie že določil. da se uradništvu prizna začasna vojna doklada v polni izmeri 43*/» brez vseh omejitev z veljavnostjo od 1. septembra 1943. Nameraval ie tudi s splošnim povišanjem plač za stalno izboljšati položaj uradništva. Zaradi ra-čunskotehničnih priprav se mora uresničenje tega prezidentovega namena za nekai časa odložiti, pač. pa je Vrhovni komisar odobril predlog gospoda prezidenta. da se izplača pred Božičem vsem aktivnim drž. uslužbencem in upokojencem enkraten izreden prispevek. Ta prispevek bodo prejeli vsi državni uslužbenci in upokojenci od nai-nižjega do naivišjega. Enak ie znotraj posameznih skupin za vse. tako da dobi služiteli enako kakor direktor. Božičnice bo deležnih več ko 15.000 uslužbencev z okrog 20.000 družinskimi člani. Prezidentovo prizadevnost cenimo tem boli. ker vemo. kako, nizki so pri nas državni dohodki. Nehote nam pride pri tem tudi na um. kako .socialno' so so vedle komunistične tolpe, ki so v .osvobojenih* krajih plačevale usluž-benstvu 200—600 L na mesec, in še to po milosti. . Za lepo božičnico bo uradnistvo gospodu prezidentu hvaležno od srca. Poziv zavednim Primorcem Oklic poveljstva slovenskih narodnih straž na Primorskem Primorci! . 1 udi naso lep« 1’rintor-ko in (iori?>ko M jf mednarodni zločiu-ki komunizem izbral za stojo krvavo žrtev. Tudi pri nas po>kuša pod jjoljufno krinko osvobodilnega boja izvajati najhuje teror nad poštenimi Slovencu Našo mehko deželo hoče prekriti z ruševinami in jo preplaviti s krvjo, spremeniti jo hoče v pokopališče. Ljudje primorski! Zdaj nam gre za bili ali ne biti! Strnimo se. vstanimo in družno kot eu mož pobijmo tega uničevalca in najbolj zagrizenega -ovražnika naših narodnih svetinj! Komunistična OF nam hoče vzeti naše slovenske šole. ki so se nam zdaj po tolikih letih slednjič vendarle odprle! Pobija nam naše župane, ki so »e postavili na čelo naših bratov in sestra na Primorskem! Slovenci! Primorci! Zadosti je gorja, zadosti prelite krvi in ruševin! Nič več nočemo grobov! Mi hočemo živeti! Iz nas samih je v tej najusodnejši uri primorske zgodovine izšla pobuda za ustanavljanje Slovenskih narodnih straž Oblasti so temu našemu pokretu naklonjene in so ga pripravljene podpreti. Zato kličemo vse Primorce, može in fante, da vstopajo v Slovenske narodne Straže! Kličemo vse. prav vse. ki še čutijo in mislijo slovensko, ki so «iii varljivih in umazanih gesel komunistične OF! Primorci! Prijavljajte se v Slovenske narodne Straže, ki vam bodo ohranile vaše imetje in življenje. Prijavljate se od 16. decembra naprej! Vsi, ki bodo vstopili v Slovenske narodne Straže, bodo pravi slovenski Tojaki. Zagotovljena jim je plača, obleka in vsa oskrba njim in njihovim družinam. Keka, Trst. Oorira in Posiojua so zdaj zbirališča Slovenskih narodnih Straž! Primorci! Pokažimo, da smo Slovenci! Ne preslišimo tega krika naše na smrt izmučene zemlje, ki nas poziva na oborožen odpor proti našemu največjemu sovražniku — komunizmu v OF. ki se je v peklenski zaroti zvezal z izdajalsko savojsko divizijo »Garibaldi«, da bi naš narod uniči] in poteptal! Slovenci! Primorci! Domovina sama hoče, da primete za puške! Vsi v Slovenske narodne Straže! SMRT KOMUNIZMU! SMRT OF! ŽIVLJENJE PRIMORSKI IN (iORlšKl! Poveljstvo SLOVENSKIH NARODNIH STRAŽ Nedičev odgovor Titu in Angležem ,,Srbski narod se nikoli ne bo uklonil pred Hrvatom Titom in njegovo družbo!" Br^erad. ‘20. dec. Ministrski nrerl-j sodnik Nedič ie v ponedeljek zvečer govoril po radiu. Med drugim je deial: Tito ie danes ljubljenec Moskve in Londona, kier tekmujejo, kdo bi se mu boli približal. London kriči na čelu. Kakor ie bil nekoč Draža Mihailovič preko noči imenovan za brigad-r.ega divizijskega in armadnega generala. za Sefa generalnega štaba, za vojnega ministra in za vrhovnega poveljnik jugoslovanske voiske. tako ie postal tudi mladi Hrvat Josip_ Broz Tito preko noči eeneral. maršal in komisar za nacionalno obrambo lil vrhovni poveljnik bol iševi škili voisk v Jugoslaviji. Angležem še ni bilo prelite dovoli srbske krvi. V letu 1941. so nas prevalili in nas potegnili v voino »kot svoje zaveznike« in nam pri tem obljubljali zlate gradove, pustili pa so nas, na cedilu, da smo se morali sami boriti z močno nemško državo. Takrat smo izgubil državo, svobodo in kralja. Leta 1942. so si izmislili »jugoslovansko vojsko v domovini«. Dražo Mihailoviča so postavili za .vrhovnega poveljnika čet v Jugoslaviji, ki so v borbi proti Nemcem. Leta 1943.: Še vedno ie Draža Mihailovič ljubljenec Londona: On ie vse: vojni minister, šef generalnega štaba in tudi vrhovni poveljnik, toda samo toliko časa. dokler poziva k uporu. Ko ni več mogel daiati. so ga prevarali in likvidirali. Njegova naloga ie bila dovršena. Sedai ne potrebuieio več ne jugoslovanskega kralja. ne jugoslovanske vlade, ki io preganiaio. in ne več Draže. Tito iim ie. danes vse. Tito deli dežele in mesta, imenuje vlado in ministre, in določa ustavo, v kateri nista omeuiena niti krali ni*i monarhija. So liudie, tako ie nadaljeval Nedič, katerim ne smemo verjeti. Če govorijo lažeio. in če molčijo, mislijo, kako bi lagali. So narodi, ki so tako perfid-ni. da se na njihovo besedo ne more dati niti ena para. ker so lažnivci in goliufi. To so bili Angleži vedno, so še in bodo tudi ostali. Srbski ministrski predsednik se >e potem bavil z izjavo, v kateri ie nuli pozival srbski narod v tabor »lugoslo-vanskih patriotov« Mosa Piiade. Johanna Fischerja in nekega Sulejmana. >Gospod Hull ie daleč onstran oceana in ne'pozna našega položaja. Zato se;n prisiljen, da tu ponovim: Srbski narod si želi biti samo srbslu in to tudi ostati. Pred Hrvatom Urozom in njegovo družbo se ne bo uklonil. Boljševizem nima niti s srbskim duhom niti s srbsko kulturo ničesar skuune: ga. Srbski narod se bo boril proti Titu. proti komunističnim pustolovščini do poslednjega diha za svoio domovino. hišo in za vero svoiih prednikov.« Ponosna srbska beseda angleškemu generalu Wilsonu Beograd. 21. dec. Ministrski predsednik Nedič ie napisal v »Novem Vremenu< na naslov angleškega generala Wilsona tole: »Če Vam. gospod general Wilson. Vaša čast ne brani, da stojite v isti vr?tt * n^kim Jo*ii>oiit Titom h;a. govimi rdečimi tolovau. iii lam za nas Srbe. čeprav smo tudi tako majhen in skromen narod, nobenega prostora. V vsakem primeru pa se bo Churchilla. Vas in Vaše države držala večna sramota ker ste se tako nesramno zadržali iiaoram onim. katerih državo ste uničili in katerih narod ste za angleški račun decimirali. Takšno zahvalo ie lahko pričakoval srbski narod samo od Angležev, ki imaio popolnoma specialne nazore o morali in nacionalni časti.« Izjava srbske vlade o tolovajskem poglavarju Titu Beograd, 18. dec. DNB. O priliki osnovanja takozvanega »Jugoslovanskega odbora«-, ki ga je ustanovil tolovajski poglavar Tito, je objavila srbska vlada izjavo, ki Bo glasi; »Komunistični kliki Ivana TJinarja in Josipa Broza-Tjta, osnovani na ozemlju bivše Jugoslavije, manjka vsakršna pravna ali politična podlaga, da bi govorila v imenu srbskega naroda. Ustanovljena !>o nalogu Moskve in podprta od Londona ter Washingtona v namenu, da bi bilo na ozemlju, ki ga hočejo pograbiti Sovjeti, ustanovljeno novo oporišče komunistične dejavnosti, predstavlja ta tako imenovana »Jugoslovanska vlada« v resnici le skupino poklicnih teroristov v moskovski službi. Slednji ogražajo s svojimi 7I0-čini mir in obstoj vseh balkanskih narodov, zlasti pa srbskega naroda, ki se na vsem svojem narodnem področju bori proti komunistični re-varnosti.« Črna Gora pod novo upravo Beograjski dnevuik »Novo Vreme« objavlja daljše poročilo o sedanjih razmerah v Črni gori ter poudarja, da je po Badogliovem izdajstvu v sporazumu z nemškimi vojaškimi oblastmi v Črni gori prevzela vso oblast v svoje roke civilna uprava, ki začasno opravlja vse vladne posle in vodi ter v vseh ozirih zastopa svojo deželo. Predsednik civilne uprave ie Ljubo Vuksanovič. Pred nekaj dnevi je imel Vuksanovič govor, v katerem je omenjal anarhijo, ki jo nastala v Črni gori po razpadu Jugoslavije, ter divjanje komunističnih tolp. Po njegovih ugotovitvah so komunisti do-zdaj pobili v Črni gori 40.000 ljudi. »Novo Vreme« objavlja tudi proglas, ki ga je te dni izdala črnogorska civilna uprava. Omenjena uprava sporoča vsem Črnogorcem in Bokelja-nom, da je 11. decembra prevzela vso civilno upravo zn vse področje Črno gere in Boke. V proglasu nadalje črnogorska civilna uprava slovesno izjavlja: 'Za nas obstoji danes sain° še ena edina prošnja tako za Srbe. kaker za Črnogorce — Črno gor« rešiti za srbsko nacijo.« Olajšajmo nesrečo svojim rojakom! Poziv predsednika pokrajinske uprave generala Leona Rupnika Težka nesreča je zadela našo domovino. Razdejane vasi, požgani domovi ne dajejo več varstva slovenskim družinam. Preplašene in obupane matere in otroci se dan za dnem zatekajo v varno Ljubljano, ki ji, hvala Bogu, še ni biio dano okusiti gorja, ki ga povzroča bratomorno komunistično divjanje. Premnoge matere, žene in otroci leže izčrpani in bolni v ljubljanski bolnišnicah. Možje, sinovi in bratje, ki so skušali očuvati svojo domačijo pred razdejanjem in so vztrajali v svoji rodni hiši, leže sedaj ranjeni v Ljubljani, kot žrtve svoje velike ljubezni do slovenske domovine. Bliža se Božič, ki ga bo večina Ljubljančanov praznovala v krogu svojih domačih, medtem ko bodo bedni begunci obhajali sveti večer osamljeni in zapuščeni med golimi stenami bolniške sobe. Naša dolžnost je, da svojim nesrečnim rojakom bratsko lajšamo gorje in s tem v njih oživimo občutek pripadnosti k veliki slovenski družini, v kateri je socialna solidarnost vseh stanov stvarna, ne pa prazna beseda. Dokažimo svojo narodno zavednost in prispevajmo po svojih močeh za skromno božično darilo svojim rojakom v nesreči. Predsednik pokrajinske uprave: div. general Leon Rupnik * V zvezi z gornjim pozivom gospoda predsednika Rupnika se je osnoval poseben odbor za božično obdarovanje ranjenih domobrancev in civilnih žrtev komunizma. Nekateri ljubljanski trgovci in podjetjniki so na prošnjo tega odbora že oddali darove. One trgovce in podjetnike, ki pa okrožnice odbora niso prejeli, navedeni odbor prosi, da sami pošljejo darove, in sicer na naslov: Odbor za božično obdarovanje ranjenih domobrancev in civilnih žrtev komunizma, Ljubljana, Šelenburgova 0/11. Božični dodatki za mladino do 18. leta in za noseče žene Za božične praznike bodo trgovci razdeljevali na nakaznice, izdane pri Mestnem preskrbovalnem uradu v Ljubljani, še uaal. ’ ia živila8 1. otrokom do 9. leta 750 gr pšeničnega zdroba; 2. mladini do 18. leta 180 gr s1' 'končkov; 3. nosečim ženam (po dovršenem 5. mesecu nosečnosti) 750 gr pšeničnega zdroba. pr,a^nne podatke o številki odrezka in nakaznic so priobčili ljubljanski dnevniki v številkah z dne 17. XII. 1.1. Izredne družinske doklade za božič šef pokrajinske uprave v Ljubljani prezident divizijski general g. Leon Rupnik je s sklepom VI št. 3416-1943, z dne 17. decembra 1943 odločil, da se po Zavodu za socialno zavarovanje Ljubljanske pokrajine v Ljubljani sklenjeni posebni prispevki^ k družinskim dokladam v obliki_ božične pomoči odobre. in sicer v višini 42°/o vseh v letu 1943. dejansko prejetih družinskih doklad. Do teh družinskih doklad imajo pravico samo tisti družinski poglavarji, ki so bili na dan 1. decembra 1943 na delu. in taki družinski poglavarji, ki so bili na dan 1. decembra 1943 samo višji sili zadržani izvrševati običajno službeno delo ali opravilo. Za odsotnost od dela po višji sili se smatrajo begunci, poškodba obratnih prostorov, strojev, drugih proizvajalnih sredstev, ustavitev dela zaradi pomanjkanja surovin itd. Podpora za begunce in komunistične žrtve Gosnod prezident divizijski geppral Leon Rupnik je odredil, da se iz Zimske pomoči zagotovi kredit no en milijon lir za begunce v Ljubljani, za oškodovance v Novem mestu, za oškodovance v Kočevju in za oškodovance v Logatcu. Obenem je pozval nrktoin« oVi-aine glavarje, naj osnujejo v svojem kraju pomožne odbore za zimsko pomoč. Z r ■«, cLcvv^ rn-riplnn-o e '!V>~ in povratnike nri Pokrajinskem podpornem zavodu (centrala) v Ljubljani. Božičnica najpotrebnejšim ljubljanskim družinam Gospod prezident divizijski general Leon Rupnik je odredil, naj se da ubožnim družinam, ki jih podpira Pokrajinski podporni zavod, odbor za mesto Liubliano. božičnica do zneska 12o.000 lir iz fonda Zimske pomoči. Zdrave, upapolne božične praznike želita vsem cenjenim naročnikom in bralcem uredništvo In uprava »DRUŽINSKEGA TEDNIKA« Listek ..Družinskega tednika“ 0 ,topi;h‘ in ,mrzl‘ barvah »Oh,« ie vzkliknila gospa Lehman-nova in obrnila blago proti svetlobi, »kakšna čudovita topla barva! Prav takšno potrebujemo za tapete v naši dnevni sobi.« Povsod na svetu srečaš ženske, ki si ogledujejo barve na način kakor gospa Lehmannova in lih označuie za .tople*, .mrzle*, .prijazne* itd. Res s tem hkrati označujejo ozračje, ki ga ustvarjajo barve in bi bile morda nemalo presenečene, če bi sedele, da njihov opis pogosto do pičice drži. Barve so lahko tonle in mrzle, prijazne in neprijazne. Barva, toplota in svetloba so odvisne druga od druge, razen tega so pa vse tri odvisne tudi od razmer v ozračju. Barvni inženir ie nainovejšj poklic na tem področju. Kajpak tiči še v povojih. sai se mora človeštvo še marsičesa naučiti o dveh milijonih barvnih odtenkov. Vendar je nova znanost o barvah že zelo napredovala in pokazala presenetljiva dognanja. V spoznanju, da črna barva vpija toploto, ie dal profesor Piccard gondolo svojega balona za prvi polet v stratosfero leta 19*21. črno pobarvati, da bi bilo liudem v njej toplo. Ko so se povzpeli v stratosfero si ie kmalu zaželel da bi bil izbral kakšno drugo barvo, zanai kljub temu. da ie bilo zunaj —60° C. so se on in njegovi tovariši v gondoli pri +40° G kopali v potu. Zdai se ie profesor odločil, da bo to spoznanje izkoristil, in ie za drugi poskus dal pobarvati gondolo belo. Okoliščine ob poletu so bile tako rekoč iste. toda tokrat ie bila pri —60° C v gondoli temperatura —2° C. Barva sama ie torej povzročila razliko 42°. Napredni industriici radi pobarajo za svet barvnega strokovnjaka, kadar nameravajo v svojih podjetjih na debelo barvati, bodisi tovarne, bodisi tisoče in tisoče avtomobilov ali ladij, skratka vse tisto, kar požre cele kotle barv. Vedo namreč, da ie boljše plačati barvnega inženirja in dobiti strokoven nasvet, kakor na slepo tvegati katero koli barvo. V bencinski industriji so postali barvni strokovnjaki skorai nenadomestljivi. Neka tvrdka, ki te hranila več milijonov litrov bencina v velikih tankih, ie ugotovila, da toliko bencina izhlapi, da ogroža to hlapenie nien dobiček. »Pobarvajte tanke belo.« ie svetoval barvni strokovnjak. Ko ie tvrdka ugovarjala, ie barvni inženir prosil naj mu dado priložnost, da to s poskusom dokazal pravilnost svojega nasveta. Izbral ie štiri tanke po 50.000 litrov in velel: »Pobarvajte vsakega z drugo barvo. sivo. rdeče in črno.« V začetku poletia so delo končali: po štirih jne-secih in pol so ugotovili, da ie .iz črno pobarvanega tanka izhlapelo 4543 litrov bencina, iz rdeče pobarvanega 1167 litrov, iz sivo pobarvanega 682 litrov in iz belo pobarvanega samo 230 litrov bencina. Res ie. da ie v vseh tankih izhlapelo nekai bencina, toda črni tank ie bil vsrkal toliko sončnih žarkov, da ie toplota bencina poskočila tako,visoko, da so skozi varnostne ventile ieli uhajati plini. Če pa primerjamo, kako malo bencina ie izhlapelo iz belega tanka, bomo spoznali, kako nrav ie imel barvni inženir, ko ie zagovarjal svojo trditev. Tudi ladiedelci so ugotovili, da ie koristno, če nekoliko razumejo o barvah in njih nenavadnih lastnostih in učinkih. Neko pomlad ie ladia .Maure-tania* odplula v trope; vožnja ie imela tak uspeh, da se ie družba odločila, drugo leto izlet ponoviti. Tokrat so pa ladjo slučajno pobarvali belo in ne črno. kakor ie bila pobarvana prvič. In glej. ugotovili so. da ie bilo na ladii to pot stalno za 5° C hladnejše, kakor prejšnje leto. Zdai so se lastniki ladii, ki so vozile banane. odLčill da bodo vse ladje. vozeče v trope in Zahodno Indijo, belo pobarvali. Tudi kanadske železnice so se začele bavili z načrtom, da bi dale prebarvati vse vagone v črno. ker bi bili tako neprimerno toplejši kakor zdai. ko so pobarvani v svetlih barvah. Študij barv ie nenavadno zanimiv, njega možnosti so neomeiene. Ni več daleč dan. ko bomo lahko pozimi na toplem brez zakurjene neči. uporabljajoč za kurjavo električne žarnice in po znanstvenih navodilih pobarvane stene stanovanj. Barvni strokovnjak nam bo povedal, da pod nekaterimi pogoji barve ne učinkujejo samo na toploto, temveč tudi na človekovo razpoloženje. Pogosto so naše počutje, naša volja in tudi naša delovna zmogljivost odvisne od barv. ki nas stalno obdajajo. Znanstveniki, ki se baviio s temi problemi, trdijo, da so mrke barve iz viktorijanske dobe nemalo pripomogle k suhoparni in dolgočasni generaciji tistega časa. Črna in temnoriava barva, ki sta tedaj čisto brez potrebe obvladovali svet, sta učinkovali moreče. Naibrže so strahovite temne tapete tistih dni pripomogle, da so bili liudie tako razdražljivi in pusti. Neki barvni strokovnjak trdi. da rdeča barva pospešuje nespečnost, zato je nikoli ne smemo uporabljati za obarvanje sten v spalnicah. Rdeča barva ie namreč zelo primitivna in izpodbada človeka k delu. toda klinb temu. da toplo učinkuje, človeka hkrati razdraži TSožicfta katlja NEMŠKI NAPISAL RALPH URBAN »Kje boste letos preživeli božični večer?« je vprašala prodajalka v oddelku za nogavice blagajničarko Eriko, ko je bil naval ljudi nekoliko po-nehal. »O,« je odgovorila blagajničarka, »sorodniki sp me povabili!« Gospodična Erika se je zlagala. V mestu sploh ni imela sorodnikov, pa tudi povabljena ni bila nikamor. Bila je žalostna, da bo na sveti večer ostala doma, bila je pa tudi toliko ponosna, da tega ni hotela priznati. »Dobro, da imam dosti dela,« si je mislila, »tako nimam časa za premišljevanje. Tudi ko bodo trgovine že zaprli, bom imela še delo z obračunom. Ko bom potem pozno prišla domov, bom skušala pozabiti, da je dre- vi božični večer.« Gospodična Erika se je z vzdihom obrnila k blagajni. V tem času je sedel gospod Kunert v svoji delovni sobi in držal v rokah list papirja, ki mu ga je prinesla vzgojiteljica njegovega štiriletnega sinčka Maksa. Nanj je gospodična z velikimi črkami napisala Maksovo božično željo, ki je bila kaj svojevrstna. »Mamico si želim,« je bral gospod Kunert in se smehljal. »Prav za prav ima mali prav,« si je mislil. »Njegova uboga mati že tri leta spi v gomili in bi bil res že čas, da dobi Maks novo mamico. A kje naj jo tako hitro dobim? Najboljše bo. da se o tem pogovorim z Maksom,« si je potem dejal, pozvonil in naročil slugi, naj mu privede sinčka. Čez nekaj trenutkov sta zbudila generalnega ravnatelja iz premišljevanja krik in vik. Prestrašen jo poklical vzgojiteljico in izvedel, da je mali Maks izgiu.l. Gospodična je bila za trenutek pogledala v sobo, kjer so pri- Pred nekai leti je’ izdelovalec fotografskih plošč Lumiere v Lvonu opazil. da so njegovi delavci v temnicah, šibko osvetljenih z rdečimi žarnicami, nenavadno razdražljivi in slabe volie. Ko so rdeče žarnice nadomestili z zelenimi in sinjimi, se ie tudi razpoloženje teh ljudi kmalu popravilo. Isti ljudje, ki so se prei stalno prepirali, so zdai delali v najlepši slogi in tudi niso bili ob koncu delavnih ur tako utrujeni, kakor so bili poprej. Ugotovili so. da svetlorumena in svetlozelena barva po tovarnah najbolje učinkujeta na delavce, sinia in morskozolena sta oa najbo’i primerni za bolniške sobe. ker izpodhujata bolnike k miru in počitku. Astronom Secchi trdi. da vijoličasta barva izredno pomiriuioče vpliva na človekovo razpoloženje, zato naj io uporabljamo, da pomirimo duševno bolne. Dr. Ponza, primarij bolnišnice za duševno bolne v Alessandriii v Itali ji. se ie ravnal po njegovem nasvetu: zaprl ie nekega zelo nemirnega pacienta za 24 ur v sobo z vijoličasto svetlobo in ugotovil, da se ie niegovo stanje tako izboljšalo, da se te kmalu lahko vrnil domov. Vsi nehote zelo rer";ramo na barve: tako ie Beethoven B mol imenoval črni mol. So liudie ki občutiio tesno zvezo med glasbo in barvami. Ti trdijo. da ie sončna svetloba nedvomno C dur Fisdur ie ianodovordeč. molove lestvice so pa hladne barve. Auslese, Berlin. pravljali božička, v tem trenutku je pa Maks ušel. Malček, ki že ves dan ni mislil na drugega ko na božička, je izrabil go-spodičino odsotnost, se z muko vzpel do kljuke nezaklenjenih vežnih vrat in jih odprl. Opogumljen od uspeha, je odšel po stopnicah navzdol božičku iiu proii. Gospodična mu :e dejala, da bo kmalu prišel, in Maks je bil nestrpen. V mislih na bradatega božička je pristopical mali mož do vežnih Vrat. Zunaj je snežilo. Maks je na mah pozabil na božička in se veselil belih zvezdic, izmed katerih so bile nekatere celo tako velike ko njegove ročice. Stonal je po razsvetljeni ulici in se na lepem presenc? no ustavil. Zagledal je božička. Imel je dolgo, belo brado, škornje, na hrbtu je pa nosil veliko zasneženo vrečo, ki je bila videti ko s sladkorčki posuta. Maks ie z razbijajočim srcem stekel za njim. Prepričan je bil, da nosi mož darila za pridne otroke. Morda bo tudi njemu kaj prinesel? Božiček je odšel v neko hišo. Maks se je stisnil v kot in čakal, da se bo vrnil. Ko je čez nekaj minut mož s prazno vrečo prišel na cesto, so Maksa oblile solze. Torej zanj ni nič ostalo? Rad bi ga bil nagovoril, a mož je bil tako velik in na lepem ves črn. Nezaupno ga je pogledal in ugotovil, da je v tem hipu spet postal bel. Maksov božiček je krenil dalje po cesti in se ustavil ob zasneženem vozičku. Tedaj so malčku zasijale oči. Na vozu je ležal velik kun s sladkorjem posutih vreč. Bradati mož je zadel eno izmed njih na ramo in spet odšel Najboljši nadomestek gimnastike, posebno za telesno šibkejše gospode, je brezorožna samoobramba džiu - džitsu šola za spretnost, prožnost in prisebnost. Tečaji pod vodstvom strokovnjaka ob torkih in četrtkih od 16. do 19. ure. Gimnastiina Sola MILENE GOVEKARJE« Muzejska u!'ca 3, pritličje Važen razglas Platzkomandatura obvešča prosilce za potna dovoljenja, da v izogib nepotrebnega dolgega čakanja in večkratnega nastavljanja pri izdajanju potnih dovoljenj že takoj ob začetku prinesejo s seboj svoje dokazne listine in priloge kakor osebne izkaznice, uradna potrdila, zdravniška spričevala itd. Od neznanih civilnih oseb izdana potrdila neoporečnosti nimajo nobene veljave. Gospod prezident. divizijski general Leon Rupnik je iz Uredila zimske pomoči poklonil 1,600.000 lir za božičnico onih upokojencev, vdov in sirot, ki jim izplačujejo prejemke Finančna direkcija. Direkcija državnih železnic. Poštna direkcija in Tobačna tovarna. Predsednik Pokrajinske uprave ie deblokiral zalogo žganih niiač in likerjev v gostinskih obratih, točilnicah in menzah in dovolil, da gostilničarji te zaloge preko božičnih in novoletnih praznikov do 6. januarja 1914. iztočijo. Božična Polnočnica bo tudi letos v petek 24. decembra popoldne. Ta odredba. ki io ie izdal škofijski ordinariat. velia za vse župne cerkve. Točno uro polnočnice bodo dnevniki o pravem casu objavili. Vse trgovce ki prodajajo božične dodalke. opozarja Prevod, da morajo odrezke prodanih živil predložiti dne 7. januarja. Odrezke morajo nalepiti po sto kosov na en nanir in jih oddati Prevodu v zaprtih pisemskih ovoiih. Za primer letalskega napada mora vsak hišni posestnik v svoii hiši pripraviti pesek in vodo za gašeuie. Pesek lahko brezplačno vzame iz kupov. ki iih ie mestna občina namestila po ljubljanskih ulicah, in nosiio napis: »Požarni pesek«. Sindikat trgovcev s čevlji opozaria. da bodo v nekai dneh liublianske trgovine dobile več moških, ženskih in otroških čevljev iz usnia. V smislu naredbe šefa pokrajinske uprave dne 30. oktobra t. 1.. bodo smeli trgovci tč čevlje prodaiati samo na posebne nakaznice, ki iih bodo izdajala ljubljansko županstvo in okrajna glavarstva. Potrošniki, ki čevlie nujno potrebujejo. uai si te nakaznice čim prei nabaviio. Prevod opozaria vse ljubljanske potrošnike, da je žganje, ki ga trgovci prodaiaio za božič, pristno in prvovrstno in so govorice, da ie manjvredno in slabo neresnične. Sadno žganie ima 40%. vinsko 40%. brinjevec pa 42 do 45%. Če bi kdo sumil, da ie dobil manjvredno žganie. nai ga takoj prinese na Kontrolni odsek »Prevoda«. Gosposka 12, kier ga bodo preizkusili. Trgovce pa Prevod opozaria. da bodo najstrožie kaznovani. Če bodo prodaiati slabše žganie, kakor ie zgo-rai omenjeno. Vžigalice za mesec1 december bodo liubljanski trgovci razdelievali svoiim strankam v naslednjih količinah: družinska gospodinislva dobe do 10 škatlic. samska gospodinjstva pa po 1 škatlice. Za božične praznike bodo razdeljevali liubliunski trgovci svoiim strankam na navadne decembrske živilske nakaznice naslednje dodatke živil: na odrezek št. 660 1 kg graha in 1 kg fižola; na odrezek št. 059 250 g sladkorja: na odrezek št. 666 4 del žgania. Te dodatke lahko upravičenci dobe od 20. decembra 1943. do 5. januaria 1944 pri svoiem stalnem trgovcu. Prodajne cene za vse omenjene dodatke so maksimirane. Posebno trošarino na električni tok in plin bo uvedla ljublianska mestna občina v letu 1914. Za kilovatno liro pri električnem toku za razsvetljavo bo uvedla 0.30 lire trošarine, za kilo- vatno uro pri industrijskem toku na po 0.10 lire. Trošarina za plin le določena na 0.20 lire za kubični meter. Vodnikova družba prosi vse one gg. poverjenike, ki še do danes niso priglasili svoiih članov, da nai prideio še v tekir meseca decembra po knjige za svoje člane. Pisarna ie rezervirala zanie letošnje knjige. Prosimo, oglasite sc čimprei! Po 30 cigaret bodo nrejeli za božične praznike vsi kadilci v Nemčiji. Pripadniki oboroženih sil bodo dobili cigarete pri svoiih oddelkih. Torbice, rokavico, čevlje itd. barvajte s specialno barvo, ki usnju ue škoduje. Efaks. Napoleonov trg. Drage prijateljice in prijatelji! Rad bi vas povabil na čaianko. da bi se prepričali, da ie »URAN« čai izredno okusen, ter da ustvaria dobro razpoloženje in greie telo. Vsled pomanjkanja miz. stolov, žlic, skodelic itd. mi ni mogoče prirediti čajanke. Zato vam priporočam, da si kupite v trgovini en za itek giasovitega »URAN« čaia. Želim vam vesele praznike in dobro zabavo pri »URAN« čaiu. ______ URAN Osebne vesti POROČILI SO SE: V Ljubljani: G. Viki Klemene, dipl. tehnik in Rile. Dima GorsIii ; g. Jože Petrič, in/., ekonom in gdč Marja \Veilgunijeva. Obilo sreče 1 UMRLI SO: V Ljubljani: Mnrijn Resmanov«. Viktor fen-čič, urednik Slovenca; Rupert Trud, požtni kontrolor: Jnnez Hren; Anton Senčar, vitji mestni stavbni nadDfletal; Vera Horjakov*, vdova po prosv. Inf p.; Robert Primožič, grf-režiser .in operni pevec Državne opere v Uub-Ijrtnl; Stanko Oamernik. tel. urednik. Maže sožalje I v neko hišo. Tedaj je bil Maks trdno prepričan, da je ena izmed vreč namenjena njemu. Samo potrncžljiv mora biti. Spet je čakal. Pričelo ga je zebsti Saj ni imel niti rokavičk, niti plaščka. Potem je bradati mož spet prišel k vozu, zadel drugo vrečo na ramo in izginil. Hodil je iz hiše v hišo in voziček se je čedalje bolj praznil. Maks mu je sledil in upal, da bo vsaj zadnjo vrečo prinesel njemu. A motil se je. Tudi poslednjo je mož odnesel v neko tujo hišo. praznih rok prišel na cesto, si prižgal pipo in kakor da se ne bi bilo nič zgodilo, odpeljal voziček neznano kam. Maks jo bil v dno duše razočaran. Hotel jo domov. A kako? Tekel bo kratko in malo naravnost no cesti, pa bo prišel h gospodični, očku in mucku. Cesta je postajala čedalje daljša in daljša. Tudi naslednja se je vlekla v neskončnost. Tedaj je Maks obstal, odprl svoja mala ustka in pričel na ves glas vpiti. Cesta je bila prazna, zato je precej dolgo trajalo, preden jo Maksovo vpitje kdo slišal. V istem času je stopala po cesti blagajničarka Erika. Končala je bila svoje delo in hitela piou domu. Na lepem je zagledala pred seboj zasneženega malčka, ki na vso moč kliče očka. Stopila je k njemu in ga vprašala: »Kako ti je ime, mali?« »Maks!« »In kako še?« »Srček!« »In kako še?« »Grdavš!« »Gospodična je . dihnila: »In kje stanuješ?« »Pri očku!« »A tako?« je deiala Erika, dvignila malega v naročje in ga odnesla s seboj. Videla je. da je otrok napol zmrznjen, in se spomnila, da bi prav za prav mora'a o najdbi obvestiti policijo. Potem si je dopovedovala, da ima za to še dosti časa. in odnesla malčka štiri nadstropje visoko v svojo skromno sobico Morda ji je sam Bog poslal malega na pot. da ne bo ta večer obupala v samoti. Mati ji je bila pred pol leta umrla in zdaj na vsem božjem svetu ni imela nikogar, ki bi ga lahko imela rada. Mali Maks se je nri Eriki kmalu prav dobro počutil. Gospodična mu jo nalila čaja, mu nonudMa sladkarij in postavila na mizo majhno božično drevesce. Čez eno uro se ie mali že tako udomačil, da 'e ovil Eriki ročice okrog vratu in zašepetal: »Mamipa!« Gospodična je na njegovo veliko začudenje po teh besedah planila v jok. Ko se je naposled potolažila in se mu nasmehnila, sta poslušala no radiu božične pesmi! Potem je radijski napovedovalec javil, da se ie po nesrečnem naključju izmiki] Maks Kunert. Njegov nesrečni/oče prosj osebo, ki ga .ie vzeli v svoie zavetje, da mu proti visoki nagradi javi svoj naslov. Gospodična Erika je s težkim srcem pustila malega Maksa samega v sobi, odhitela k telefonu in obvestila gospoda Kuuerta, da je mali Maks pri njej. Čez nekaj minut je že prihitel v Erikino skromno sobico Maksov oče in objel svojega sinčka. Potem je pogledal gospodično Eriko in ugotovil, da je zelo ljubka. Hotel ji je odšteti nagrado, a ona jo ie odklonila in bila še celo užaljena. Nato io je povabil s seboj na dom. Nekaj časa je oklevala, ko jo je pa tudi mali Maks prosil, naj gre z njim, je smehljaje se privolila. Ko so potem čez pol ure stali vsi Irije pod bogato obloženim božičnim drevescem, jo je Maks spravil v veliko zadrego. Na lepem je namreč potegnil svojega očka za rokav, pokazal nanio in dejal: »Takšno mamico si želim!« Njegova želja se je izpolnila. OPOZORILO! Opozarjamo p. n. konzumente, da i» Sedlar Ivan. lastnik tovarne hranil »Slada«, Ljubljana-Moste. stavil v promet škatle z napisom »Pravi Frančkov dodatek kavi« po '/s kg, katere pa ne vsebujejo našega izdelka. Te škatle se razlikujejo od naših originalnih škatel samo po barvi mlinčka na sprednji strani Škatle Na naši originalni škatli je namreč mlinček temnomodre barve, torej iste temnomodre barve kot 6ta dva trakova in površina, na kateri se nahaja ime »Franck« na sprednji strani Škatle, dočim je na škatlah, ki jih je stavil v promet Sedlar Ivan. barva mlinčka črna. a trakova in površina pa temnomodre barve. Škatle Sedlarja Ivana sploh ne vsebujejo niti najmanjšega odstotka cikorije. temveč so napolnjene z neko drugo mešanico. Proti Sedlarju Ivami smo radi gornjega uvedli sodni postopek. FRANCK INDUSTRIJA KAVOVINA D. D., prej Hinka Francka Sinovi d. d.. Zagreb. Vaše rokavice in usnjene čevlje in semiš čistimo in barvamo najceneje Džeinal Hajrula Mestni trg 11 silno ugajal. Nekoč roko in privolila sei i je pa ostala tajna, n pa bila žalostna, k< ega dne pri mojem la ga Je Beki pastil IM drevesom, kjer Je bilo »lev« od doma e a* fMko£mt ladjo ROJSTVO Murillo: (1618-1682) čudovita pliaea iz agav Vsak navod ima svojo nacionalno pijačo. Nemci pivo, Angleži \vhisky, Rusi vodko, Srbi slivovklicor di vino« (božanska pijača). Evropcu pa to svojevrstno gosto žganje s kiselkastim vonjem nič kaj ne prija. Če je v družbi Mehikancev in mu prigovarjajo, naj z njimi pije, iztisne po vsakem požirku v usta malo limonovega soka, samo da se iznebi zoprnega kiselkastega okusa. Baje je to ^božansko pijačo« prvi pričel izdelovati neki toltek (praindi-janec). V steblo mesnate agave, ki jo v Mehiki imenujejo maguey, je zarezal luknjo in počakal, da se je vanjo natekel sok. Ko se ga je dovolj nabralo, ga je pustil, da je zavrel. Vsa umetnost prirejanja te pijače leži v nekem procesu vrenja, čigar proces pa pridelovalci še danes skrbno skrivajo. Ko je to mlečnato pijačo pokusil tedanji ' ikanski kralj Tepankalt-sin, je bil veselo presenečen. Kmalu so pulque pričeli piti tudi ostali Mehikanci in se tako navdušili zanj, da so ga kmalu pričeli izdelovati v velikih količinah in je postal nacionalna pijača. Kdor je kdaj potoval po Mehiki, je gotovo v vsakem m .1 in mestecu opazil >pulquerias«, točilnice, kjer prodajajo izključno samo »božansko pijačo«. Indijanke jo v glinastih vrčih orodajajo celo na železniških postajali. -j tolikšne priljubljenosti »božanske pijače« mora industrija z njo gotovo zelo cveteti. 0 tem pričajo tudi velikanski nasadi ag~v, ki se v točno odmerjeni razdalji širijo kakor daleč seže oko. Pridelovalci imajo s ten.i agavami kaj malo dela. Rastline namreč v tem zanje ugodnem podnebju same od sebo rastejo, le da je treba čakati deset, včasih celo dvanajst let, prederr dozore in imajo dovolj soka. Med tem časom jih pridelovalec enkrat presadi in odtrga spod nje liste. Dorasla a .. je tako ve lika, da bi se z lahkoto za njo skril jezdec na konju. Brž ko pridelovalec opazi, da aga-va pripravlja cvet (cvete enkrat sam krat), ji izreže listni nastavek. Na odprtino, v katero se bo natekel sok, povezne kamen, da se sok ne zapraši, Potem pride dvakrat na dan tlachi-quero (točaj z oslom) in pobere nabrani sok v tikvasto steklenico. To ponavlja tri do štiri mesece, dokler aga-va ne »izkrvavi« in odmre. Tedaj brž posade na njeno mesto mlado agavo in ves potek se prične iznova. Velika agava izloči ves čas »odmiranja« nič manj ko 250 litrov soka, ki je vreden deset do dvanajst me-hikanskih pesov. Mehikanci pa ne izkoristijo samo njenega soka, temveč tudi njeno listje, ki ga sveže uporabijo za krmo koz in ovc, posušeno pa za kurivo. Celo bodice in vlakna jim prav pridejo. Z lista potegnejo bodico in z njo vred vlakno. S tem Šivajo ali pa vlakno predelajo za vrv. Iz ostalega Usta so stari Asteki izdelovali pergament. Zal te njihove umetnosti današnji rod več ne pozna in ji kljub ■vsemu prizadevanju ne more priti na sled. Agavin sok prenesejo točaji v pivovarno, ki jo ima vsak gojitelj agavjih plantaž. Pivovarji so zmerom Indijanci, ki umetnost varjenja skrbno čuvajo in jo podedujejo iz rodu v rod. Celo lastnik agavjih plantaž navadno njihove umetnosti ne pozna. Predelovanje acmvjinega soka v pulque jo zavito v misticizem. Ljudje vedo samo toliko, da se sok, ki je po okusu fai videzu zelo podoben kokosovemu mleku, čez nekaj dni izpremeni v gosto tekočino, ki ima Seat odstotkov alkohola. Toda »božanska pijača« ne sme dolgo stati in je pitna samo Štiri in dvajset ur. Pulque morajo zelo hitro prepeljati T mestne pivnice. V ta namen vozijo rebni vlaki, ki stalno dovažajo sve-»božansko pijačo«. Ker dobi vsak delavec na plantaži na dan šest do devet litrov pulque, si lahko mislimo, ▼ kako velikih količinah izdelujejo Mehikanci evojo nacionalno pijačo. n i—n— 4a Široko morje. i Naša vožnja se Je nesrečno Končala. Napadli f ' a." 9 morski r*«feo|niki in >•« posadk« pobili, naju dva S «dpa- slancem pa prodali v suženjstvo. Kaj se Je pozneje zgodilo z menoj, sem ti pa povedala še ob prvem srečanju.« Tako je končala Farida svoje pripovedovanj«. Dalje vrthodniid Beli: Kdl, Dd8, Tbl, Pb2, c2 (5). Crni: Kc5, Pd2 (2). Mat v štirih potezah Rešitev križanke Vodoravno: 1. osat, nato. — 2. nir, berač. — 3. anatom, na. — 4. Got, pik. — 5. Bogatin. — 6. San, nit. —• 7. ar, biriči. — 8. nožek, jez. —-9. sneg, raza. Navpično: 1. opal. sans. — 2. sin, ; baron. — 3. Aragon, že. — 4. tog, beg. — 5. botanik. — 6. nem. tir, — 7. ar, Pitija. — 8. Tonin. čez. *—» 9. očak, miza. Rešitev problema st. 280 1. Sf5-e3, c5Xd4; 2. Df4~d6, Kd3Xe3(c3); 3. Dd6~g3 (a3) mat. 1 Kd3Xd4; 2. Kel-d2, c5~c4: 3. Df4—d6mat. ♦♦♦♦»♦♦»»♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦»♦♦o* Mlekarica je preobrnila modo klobukov Grof d’Artois, za časa Ludovika XIV. svetovnoznani lahkoživec, je nekega dne zasledoval neko ljubko mlekarico* ki je živela na kraljevi pristavi m parku krajjevega dvorca, in jo nadleJ goval z ljubezenskimi izjavami. Dekle ga pa ni maralo in mu je pri neki priložnosti, ko je postal le preveč vsiljiv, poveznilo posodo za mleko na glavo. V naslednjem trenutku je prihitelo nekaj kavalirjev, ki so zaljubljenemu gro!u sledili. Videč, kako jo je grof izkupil, so se norčevali iž njega In dogodivščino takoj povedali na dvoru. Kmalu po tem dogodku je zavrnjeni ljubimec zagledal na dvoru dame, ki so imele na glavi posodam za mleko podobne klobuke, in ga skušale s tem dražiti. Ti klobuki so zaradi svoja praktičnosti kaj kmalu prišli v modo in se tudi doigo obdržali, Negritska imena Negriti, pleme, ki živi na Filipinih, daje svojim otrokom pri rojstvu kaj svojevrstna krstna imena, ki niso prav nič vezana na novorojenčkov spol,] temveč bolj na zunanje okoliščine pni rojstvu, ali na dogodiv&čine v življenju otrokovega očeta in matere. Tako na primer shfiimo med NegritT imena: Sončni vzhod, Visoka gora,. Nevihta, Žetev, Bolezen in podobno. Seveda pa po samem imenu nihče n* more sklepati, ali je otrok lenakogn ali moBkega spola. £3 XH 1likvidiranje« malih, revnih in politično docela nepomembnih ljudi, zlasti očetov in mater malih otrok ter celo tudi njihovih otrok samih. Kaj bi bili mogli zagrešiti ti ubogi ljudje, ki so vse do nedavna mimo živeli po svojih tihih vaseh in zase-ljih, tudi če bi bili hoteli? Ali bi sploh mogli kakor koli vplivati na razvoj velike svetovne politike? Ali bi tudi kdaj mogli postati izdajalci svoje slovenske domovine, te revne svoje zemlje, na kateri so se rodili in jo v potu svojega obraza obdelovali? Že njihov trud zanjo dokazuje njihovo veliko ljubezen. In komu naj bi jo izdali in zakaj? Kako pa naj bi šele izdala svoj rod in dom sirotna mati z malimi, nebogljenimi otroki? In otrok sam? Ali je res še kdo med nami, ki bi mogel samo za trenutek verjeti tako 1 ~ “meino blrzno laž? Najbednejše žrtve »osvobo-jevanja« Kakor je bilo ustvarjanje sirot v stotisočih in celo milijonih v SSSR, kjer so po prvi komunistični revoluciji in po raznih poznejših »čistkah« tavale po deželi in mestih ogromne čete »bezprizornikov«, najstra nejše, nad čimer se je zgražal kulturni svet, tako bi moralo biti tudi pri nas osi-rotevanje slovenskih otrok najglasnejši klic k odporu vsega naroda, kolikor ga je kakor koli še zdravega. V SSSR je šel komunistični * bes v nadaljnjih nasledkih celo tako daleč, da je poslal nad sirote, ki jih je bil sam ustvaril, svoje »junaške« bataljone, da so jih streljali po zapuščenih mestnih delih, kleteh, kozolcih in gozdovih kakor divjad. Pri nas tega še nismo dočakali; to bi nas doletelo šele kdaj pozneje, če bi res doživeli zmago komunizma in njegovega »novega reda«. Doživeli pa smo, da je ostalo po Dolenjskem, Notranjskem in drugod veliko število otiok in mladine brez očeta, matere ali tudi brez obeh. Nekatere očete in matere so razbojniki pri svojih vpadih ugrabili in odpeljali s seboj, tako da njihova nadaljnja usoda v vseh primerih še ni znana, a o zelo mnogo- Gtevilnih jo bilo naknadno uprotov- ljeno, da so jih zahrbtno pobili, še več je pa skoraj takih primerov, ko so morilci kar na mestu in pred otroki »likvidirali« njihove starše. Najčešče celo tudi otrokom samim riso prizanesli. V mnogih krajih in primerih so se otroci rešili samo na ta način, da so se poskrili. Nekatere rešitve so bile skoraj čudežne. Te sirote, ki so tako v najranejši mladosti, od dojenčkov do šolske mladine, izgubile svoje starše ter v mnogih primerih tudi rodni dom, ki so jim ga zažgali, so najbednejše žrtve komunističnega »osvobojeva-nja«. To je višek vse slovenske tragedije, ki nam jo je namenil mednarodni, največ židovski komunistični bes. Reševanje zapuščenih sirot Revnih zapuščenih sirot, katerih starše so pomorili takoj, ali pa šele pozneje, ko so jih komunistične tolpe odvlekle s seboj v gozdove, so se v večini primerov usmilili sosedje ali drugi bližnji dobri ljudje, često so storili to kljub grožnjam banditov, da bodo pobiti tudi tisti, ki se bodo zavzemali za otroke »izdajalccv«. Toda velikokrat so morali tudi oni sami bežati iz svojih domov in vasi Aer iskati zaščite po večjih krajih, pred vsem tudi v sami Ljubljani. Tako se je zgodilo, da so nekatere fiirote prevzeli njihovi sorodniki ali dobri ljudje, ki so si še ohranili čut človečanstva, za ostale pa je poskrbela j*.vna in zasebna dobrodelnost ter jih namestila v zavetiščih. Toda ritoka teh sirot še vedno ni konec. e prihajajo v Ljubljano in bodo verjetno tudi v bodoče, saj jih je še mnogo na deželi, kjer je njihova oskrba težavnejša kakor v našem mestu. Med temi sirotami so mali otroci, ki se še ne zavedajo svojega p.....a ja. Njihovo razumevanje dogodkov še ni toliko dozorelo, da bi vedeli, kaj se je prav za prav zgodilo z njihovimi roditelji. Ti so za zdaj še najsrečnejši. Nekoliko večji že slutijo, četudi še ne docela. Ti vedo tudi pripovedovati o tem, kaj so doživeli, sevedu le v bežnih odlomkih, včasih brez prave zveze in po svoje. Le večji, taki, ki so že hodili v šolo, razumejo, kaj so doživeli, in se zavedajo, da ne bodo nikoli več deležni materine in očetove ljubezni, njihove skrbi in blagoslova. Ti tudi že znajo pripovedovati podrobnosti svoje mlade žaloigre. Obiski pri najmlajših žrtvah Te dni smo sklenili obiskati nekaj teh najmlajših žrtev žalostne usode našega naroda, da slišimo iz njihovih lastnill ust, kaj s8 prestali. Najprej smo se zanimali za najmlajše. Ti, kakor rečeno, še ne pojmujejo svoje usode. Kakor mali otroci sploh, se tudi te sirote naglo pri-lagodevajo novemu življenju. V njihovih malih spominih je vse preteklo in prestano le kot nekakšen obledel sen. Vprašali smo še ne štiriletno deklico od nekod iz Loške doline, kako je prišla v Ljubljano in kje so njeni starši. Znala je povedati svoje ime in priimek, o vsem ostalem pa je bil razgovor bolj težaven. O starših je rekla, da so doma. »Ali ni tvoj dom pogorel?» smo jo vprašali. »Ne vem,« je odgovorila. »Ali nisi videla velikega ognja?« »Tisto sem pa videla. Tako svetlo je bilo. Velik kres,» je povedal«, ko se ji je obudil spomin na noč, ko so ji tolovaji vzeli hkrati mater, očeta in dom. »Ali boš zdaj ostala kar v Ljubljani?« »Ne.« »Ali se boš vrnila domov?« »Da.« »Zdaj še ne, ko je zima. Zeblo bi te,« ji je rekla skrbnica. »Zdaj še ne,« je ponovila deklica. »Ko bom večja.« O usodi staršev male Ložanke smo izvedeli, da so jih pobili komunisti neke noči, ko so napadli kraj in prisilili domače straže k umiku, ker so te zaman klicale in rotile badoljevce, da bi jim prišle na pomoč in so rajši brezdelno čepeli v svoji garniziji, prepevali in se zabavali. Razbojniki so ubili očeta in mater samo zato, ker sta bila znana kot značajneža, ki nočeta menjavati svojega prepričanja po pihanju vetra. Sicer pa nista zagrešila najmanjše »izdaje« in se v aktivno politiko sploh nista vmešavala. Kot dobra in skrbna gospodarja sta pa bila posebno trn v peti nekaterim domačim barabam. Pri napadu so komunisti dom izropali do Če zmanjka hrane za en dan, se ohladi očetovska ljubezen; če zmanjka hrane za tri dni, se ohladi ženina ljubezen. Težko je biti staršem porok za čednost njihovih sinov in hčera. Če živi družina v slogi, cveto vse kupčije. Ne moli za zlato, žad in dragocenosti, temveč moli, da bi bili vsi tvoji otroci in vnuki dobri. Dobri starši, srečne poroke; dobri otroci, lepi pogrebi. Kakor daleč seže nebo, imajo starši zmerom prav. Srce majhnega otroka je kakor srce Buddhovo. Poučuj svojega sina v dvorani, svojo ženo na blazini. zadnjega in nato zažgali. Deklica se je rešila na ta način, da jo je v temi odpeljala in skrila neka soseda. Dva pogumna bratca Nekaj nad sedemletni Jožek je doma z Dolenjskega. Domačija njegovih prednikov stoji, ali je stala — kajti zdaj je napol uničena — v vinorodnem kraju.. V tem domu so živeli njegov oče, njegova mati, njegov stric in bratec Tonček, ki je za poldrugo leto mlajši od njega. Srečno so mu tekli dnevi, dokler niso nekega dne zvečer prihrumeli k njim »osvoboditelji« in zahtevali najprej, da jim iz-roče strica, ki je bil član zaščitne straže. Med tem ko jim je oče dopovedoval, da ga že ves čas ni doma, je mati v strahu za otroka porinila oba pri zadnjih vratih iz hiše in ju poslala k sosedovim, kjer naj obvestita domačine o prihodu komunistov in ostaneta z njimi, dokler ju ne bo poklicala. Dečka sta storila, kakor jima je mati naročila, in odbežala v mrak k sosedovim, toda ti, ki so se sami zbali za svojo usodo, so pobegnili v gozd in se skrili. Z njimi sta odšla tudi Jožek in Tonček. Sosed, ki je iz skrivališča opazoval, kaj počenjajo razbojniki, je slišal, kako sta dva robantila okoli hiše in kričala, kje se skriva »gadja zalega«. Iskala sta očitno Jožka in Tončka. Očeta in mater so komunisti po oplenitvi hiše odpeljali s seboj v noč in od tedaj ni za njima nobenega sledu več. Kakšna usoda ju je doletela, ne more biti dvoma. Dečka sta se v naslednjih dneh na junaški način prebila do nekega kraja, kjer sta imela teto, materino sestro, in ostala pri njej, vse dokler ni bila tudi ona prisiljena zapustiti dom in zbežati, če si je hotela rešiti življenje. Z njo vred sta prišla pozneje tudi v Ljubljano. »Ali veš, kaj se je zgodilo?« smo vprašali Jožka. o družini Lahko je vladati kraljestvo, toda težko je vladati svojo družino. Boljše je, biti doma dobrohoten, kakor zažigati kadilo na daljnjih oltarjih. Žetev drugih ljudi je zmerom najboljša žetev; lastni otroci so zmerom najboljši otroci. Izgubljeni sin je še zmerom dragocen; izgubljena hči je brez vrednosti. Godni ptiči daleč odlete. In če ima mati devet sinov, vsak bo drugačen od drugega. čeprav te pri očetih in materah, stricih in tetah srbi, se ne smeš popraskati. »Vem,« je povedal junaško. »Partizani so mi vzeli očeta in mater.« »Pa nič ne veš, kam so ju odpeljali?« »Tega pa ne vem,« je dejal. »Ali upaš, da sta še živa?« »Vsak dan molim, da bi se vrnila,« je razodel Jožek. »In če se ne bosta vrnila?« »Bom postal domobranec, ko bom večji in bom lahko nosil puško.« »Pa se boš kdaj spet vrnil na svoj dom?« »Seveda se bom. In Tonček tudi. Vse bova popravila in lepo bomo živeli.« »Torej ne veruješ, da bodo zmagali komunisti?« »Ne.« Jožek je vzor pogumnega in odločnega fanta, čeprav je star komaj se- dem let. če bi bili tako pogumni in odločni vsi naši strahopetci, ki si ne upajo pokazati svojega resničnega prepričanja, bi bilo partizanstva že davno več ko konec. V vsej tej zalo-igii je torej še upanje, da bo mladina, ki je doživela tako rano grozotne strahote, drugačnega kova kakor sedanji cincarski rod. Mlada gospodinja in sirota Nazadnje smo obiskali še desetletno Ivanko, doma 8 Kočevskega, ki je prišla v Ljubljano šele te dni. Mati ji je bila umrla že pred dvema leto-ma, njena starejša sestra je menda nekje v Zagrebu, brat je pa bil v internaciji v Italiji in še ne ve, kakšna je bila potem njegova usoda. Njen oče je bil obrtnik. Imeli so skromen domek in živeli od dela svojih rok. čeprav tako mlada, je morala Ivanka že opravljati posle male gospodinje. Odkar sta bila z očetom sama,, je kuhala in pogumno opravljala tudi druge domače posle. Po njenem lastnem pripovedovanju so razbojniki odpeljali očeta samo zato, ker ni hotel v njihovo »osvobo- Če svojih staršev ne podpiraš, dokler žive, jim ne bo pomagalo, če jim boš žrtvoval, ko bodo mrtvi. Otroka razvaditi, pomeni, ubiti ga. Bambusova palica naredi dobrega otroka. Omejeni sinovi se bahajo s svojimi predniki. Otroška ljubezen zgane zemljo in nebo. Kdor je dolgo bolan, nima ob svoji postelji sočutnih otrok. Bratje so kakor roke in nog6. Če hočeš tigra ubiti, potrebuješ bratovo pomoč. Kjer se bratje pričkajo, ima gledalec dobiček. Celo bratje so točni knjigovodje. dilno vojsko«. Pozneje so našli domobranci njegv grob in ugotovili nedvomno njegovo identiteto. »Kako si se pa ti rešila?« smo jo vprašali. »Zbežala sem in se skrila v kozolec. Slišala sem, da me iščejo, pa me niso našli in so odšli. Tam sem preždela ves dan in šele ponoči odšla v smeri proti Ljubljani.« »Ali si hotela kar v Ljubljano?« »Ne vem. šla sem pač, da bi prišla tja, kjer ni bilo komunistov.« »Ali te niso nikjer izsledili?« »O, pač. Enkrat mi je prišla nar sproti neka patrulja, pa sem še pravočasno pobegnila k potoku in se potem skrila v njem. čepela sem celo uro v vodi. Potem sem šla dalje. Našla sem begunce, ki so me vzeli s seboj. Srečali smo Nemce, in ti so nam pomagali v Ljubljano.« »In kaj nameravaš zdaj?« »Rada bi šla kot bolničarka k domobrancem, pa pravijo, da sem še premajhna in prešibka.« »Ali boš ostala vedno tako vztrajna?« »Vedno.« »Le ostani! Takih deklet bomo veliko potrebovali, ko bomo obnavljali svojo domovino. Na sedanjih ruševinah mora zrasti nov rod, ki ga ne bo nikoli več mogoče okužiti s kugo mednarodnega zločinstva.« Klic naših najbednejših Prikazali smo tri sličice iz knjige usod naših sirot, ki jim je komuni-stčni bes vzel ljubeča srca staršev v že tako rani mladosti. Bolj ali manj podobni so tudi doživljaji ostalih. Vsi pa dokazujejo, kako povsod enak je komunizem, naj bo v SSSR ali pri nas in naj nastopa pod kakršno koli firmo. Takšno je tudi njegovo »osvo-bojevanje« Slovencev, pa se vendar še najdejo izrodki, pri nas in drugod, ki si upajo trditi, da je vse, kar slišijo, samo laž in obrekovanje. Ali so laž in obrekovanje tudi te sirote? Morda bi se utegnil najti kdo, ki bo dejal, da smo napisali to reportažo Ka7)? 7'ato> da bi motili »ubranost božičnih praznikov« naši dobri ljubljanski .gOPtlOrfi' Oda. ?a ta praznik, ki naj bi bil proslava miru na zemlji, rajši pisali o lepših in prijetnejših stvareh, toda tam, kjer je komunističn* razbojništvo, in tako dolgo, dokler ni iztrebljeno, ni in ne bo praznika miru, ne bo ljubezni med človeštvom in ne konec grozot. Pripravljati in pripraviti ta čas pa smo dolžni mi vsi, do zadnjega. K temu naj nas kličejo pred vsem drugim nedolžne slovenske sirote, tiste, ki so morale umreti skupaj s svojimi starši, in te, ki jih je božja volja čudežno otela. Kdor ne more zdaj drugače sopo-magati, naj vsaj odrine svoj delež za Zimsko pomoč in za druge dobrodelne ustanove, ki so si nadele nalogo skrbeti tudi za sirote komunističnih žrtev. Tako bo vsak najlepše proslavil letošnji Božič ih dočakali bomo dan, ko bomo mogli z oddihom sreče zaklicati: »Mir ljudem na zemlji, ki so dobr« volje!« D. M Filatelija Pojem znamke ▼ filatelističnem smisla Pod tem naslovom prinaia »Hrvatskl fllate-llstičkl vjestnlkv v svoli 11. itevllki članek, katerega zaradi njegove aktualnosti podajan« v prevodu. Takole te glasi: »Od predsednika mednarodnega zdrulenja trgovce« i mamkami (osnovnega leta IMS.), konzula Slegerja, smo prejeli zelo zanimiv odlok, ki m tiče določitve pojma poitne znamke v filatellstičem smislu, in glede uvrllianja »•kinih znamk v atrekovne kataloge znamk. Kot peitne znamke v filatelističnem smislu veljajo po tem odloku samo takšno vrednotnice, katere peitne uprave Izdajajo po redni poti. V zadnjem času so nekatere pofttne uprave izdajale znamke, katerih niso prodajali niti pri poitnlh, niti pri filatelističnih okencih, niti v subskripcijl, nego samo na tako Imenovan« b e n • , ki J'h Je poitna uprava prodajala ie preden so znamke izile. Take bone ao v glavnem kupovaU špekulanti, ki ao Jih prodajali dalje za večkratno osnovno vrednost. Poitna uprava teh znamk torej ni prodajala na dan uradnega UIda, nego >e prej M bone. V takih primerih torej M govora e redne Izdanih poitnlh vrednotnicah In zate ne gr« teh znamk uvrUati v kataloge t polno takele itevlko, nego t stransko Iteviko 001 al pa I ter t pripombo, kakinega značaja ae te znamke.« »Hrvatskl fllatellstiikl vjestnik« takole komentira to odločitev: »To spremembo katalogizirala takih znamk lahko samo pozdravimo, saj Je popolnoma prav, da se znamke, ki Jih poitna uprava ne Izda po rodni poti, torej pri poitnlh okencih, odnosno v prednaročilu, ne smatrajo za znamke v filatelističnem smislu; to pride v poštev pri načinu bonov, kor gre tu praktično te za usluge ipekulantom, za katere so takini boni izvrsten predmet ipekulacije. (oprav nate (hrvatsko) ministrstvo prometa ni doslej uvedlo takega načina prodale znamk In ga gotovo tudi ne bo, vendar odločujoč* osebnosti opozarjamo na gornji sklep medna-rdnega združenja.« gruden Predmete, ki jih morate vzeti ob alarmu s seboj v zaklonišče, imejte vedno pripravljene v primernem kovčegu, nahrbtniku ali vsaj tako, da jih lahko hitro najdete in spravite v kovčeg. Častno poslednje bivališče slovenskih domobrancev, ki so padli za svoj narod In domovino: grobovi kočevskih junakov na Orlovem vrhu ljubljanskega Gradu. (Foto Hafner.) Vzhodnjaška modrost Kitajski pregovori Do ninii pircii z n ika * BOŽIČNA NOVELA Dora je videla Franca dva dni pred Božičem. »Na sveti večer ne morem priti k tebi,c ji je dejal. »Prijatelji so me povabili.« Močno se je prestrašila teh besed. Zastrmela je v mizo. Tedaj je v duhu zagledala pred seboj svete večere prejšnjih štirih let. Prvi večer: Tedaj je bil Franc še študent, ona pa tajnica z majhno plačo Ker sta oba imela zelo malo denarja, sta skupaj kupila majhno božično drevesce, ga okrasila in prižgala nekaj sveč. Dora je kupila Francu temnorjavo kravato z belimi pikami, on ji je pa kupil rokavice iz ponarejenega usnja. V penzionatu so ji spekli krožnik piškotov. Naslednje leto sta si na sveti večer že lahko kupila večji božični drevešček, več daril je ležalo pod njim in več sveč je gorelo na njem. Potem tretji, četrti sveti večer, in zdaj peti Božič Franc na lepem noče praznovati z njo, temveč se je dogovoril s prijatelji. »A božično drevesce sem že pripravila,« mu je odgovorila Dora, kakor da bi Franc že zaradi njega moral ostati pri njej. »Saj lahko najino praznovanje preloživa na sveti dan,« je dejal Franc. »Ne razumem, kako se moreš prav na sveti večer, na najin večer, dogovoriti s prijatelji,« je potrto vzkliknila Dora. »Menda vendar ne boš jokala,« ji je očitajoče rekel Franc. »Saj nisva poročena in sem svoboden človek, ki lahko gre, kamor hoče. Poleg tega je že čas, da si poiščem sebi primerne družbe. Če ne bi bil domenjen s prijatelji. bi pa zgodaj odšel spat.« Na to mu Dora ni mogla ničesar odgovoriti. Ker se ni hotela prepirati, je obmolknila. Potem sta s Francom odšla v kino. Dora je bila ves čas zelo zamišljena. Misel, da bo morala sveti večer sama preživeti, jo je bolela. Morda se bo pa Franc le še premislil? Potem je ko otrok začela moliti, da bi Franc le ostal pri njej. Surival ga je od strani pogledala. Zamišljen je strmel na filmsko platno in ni opazil, da ga gleda. Potem se je spomnila, da Franca zadnji čas ob nedeljah pa tudi ob delavnikih zvečer često ni bilo. Zmerom se je izgovoril, da je s prijatelji dogovorjen Doslej je njegovim besedam verjela, a zdaj se je na lepem zbudil dvom v njej. Ko sta potem iz kina odšla proti domu in jo je Franc spremil do njenih vrat, mu ni dovolila, da bi jo za slovo poljubil. Franc jo je začudeno pogledal, potem je pa brez besede odšel. Tako je prišel sveti večer. Franc se ni premislil, in Dora je ostala sama. Božično drevesce je stalo na balkonu, ni ga prinesla v sobo. Pogledala je skozi okno na cesto. Ljudje so hiteli sem in tja in si ogledovali razsvetljene izložbe. Bogatim in siromašnim se je zrcalila sreča na obrazu. Obdarovali bodo lahko svoje drage in z njimi preživeli sveti večer. V tem^tre-nutku je Dora zasovražila božične praznike Potem ie sedla za mizo in pisala Francu pismo: »Ni ti treba na sveti dan priti k meni. V zadnjih mesecih te velikokrat ni bilo ob nedeljah, nisem ti očitala; da si se pa na sveti večer dogovoril z nekimi prijatelji, ki jih ne poznam, temu se ne morem ukloniti. Naj se torej najino prijateljstvo, ki se je pred petimi leti na današno večer začelo, s tem večerom tudi konča.« Ko piš,..- oddJa v poštni na-P k. se je v njej nekaj zrušilo. S hitrimi koraki je odhitela proti domu. Bila je utrujena in izmučena. Zdaj je v zvoniku odbila ura šest. Ob sedalih zazvone po cerkvah božični zvonovi. Navadno sta tedaj s Franc-cem slonela pri oknu in nrislužko-vala. Danes se je bala božičnih zvonov. Samo da jih ne bi slišala. Rajši bo večer prespala. Slekla se je, odšla v posteljo in vzela močno uspavalo. Prve zvoke zvonov je še slišala, potem je zaspala. Ko se je naslednje jutro prebudila, jo je glava bolela. Počasi se je spomnila, da je bil prejšnji dan sveti večer m da je napisala Francu poslovilno pismo. Najprej je hotela vzeti novo uspavalo, da bi tudi ta dan prespala, potem se je pa premislila. Zbrati mora vendar pogum in življenju znova pogledati v obraz. Uspavala človeka zmerom spet odtuje od zdrave razsodnosti. V glavi ji je šumelo, kakor da bi bila preveč pila. Skuhala si je vroče mleko, odšla pod prho in kmalu se je nekoliko bolje počutila. »Gotovo bi mi dobro delo. če bi šla na sveži zrak,« si je mislila. A kam naj gre na sveti dan zjutraj? Na obisk k znancem na ta dan ne more. Že spet se je je lotila prejšnja otožnost. Zdajci se je pa na lepem spomnila starega, sivolasega Gremingerja, ki živi v hiralnici. Kako neki preživlja božične praznike? Gotovo je čisto sam. Včasih ga e stalno obiskovala, zadnja leta je pa vse nedelje preživljala s Francem. Ko je še poučeval gosli, je zatrjeval, da je ona njegova najljubša učenka. Danes leže njegove gosli v omari, prsti so mu postali trdi in neokretni. Zdaj lahko samo še lista po starih notah in jih prebira ko knjige. Da, njega bo obiskala. Dora je vzela nekaj smrekovih vejic, s katerimi je bila okrasila svojo sobo, in nekaj svečk, potem pa odšla zdoma. Spotoma je kupila steklenico dobrega vina in nekaj sladkarij. Nato je sedla v tramvaj. Njej nasproti so sedeli ljudje, obloženi z zavojčki. Na lepem je bila tudi ona vesela in zadovoljna, da bo lahko nekoga obdarovala. Dora je stopila v hiralnico. Njeni koraki so odmevali od visokih, praznih sten. Srečala je bolniško sestro in neko staro gospo, ki se je pogovarjala z napol gluhim starčkom. »Kako žalostno življenje imajo ti starčki,« si je mislila Dora »Živeli so, delali in ljubili, zdaj pa tudi med štirimi stenami čakajo nečesa, na kar jaz še nikdar ne mislim in mi je še tako daleč.« Ko je stopila v Gremingerjevo sobo. je starček sedel v naslanjaču pri oknu. Na glavi je imel črno čepico, noge pa pokrite z odejo. Z enim samim pogledom je Dora ugotovila, kako zelo je njegov obraz upadel in postal bled. Samo oči so še živele. Ko jo je Gre-ininger zagledal, je najprej zastrmel vanjo, potem pa nejeverno zajecljal: »ti? Ti si prišla k meni? Na sveti dan si me prišla obiskat?« Na lepem se je sama sebi spet zazdela mlada in srečna. Kako bogata je vendar v primeri s tem starčkom. Delo ima, ves svet ji je odprt. Spet bo našla pot v življenje. Ne moreš si misliti kolikokrat nate mislim,« je rekel Greminger stiska je ji s svojimi suhimi prsti rokd. »Ni sem užaljen, da tako poredko prideš Mlada si, tebi pripada življenje. Mno go prijateljev imaš, kako bi se tore spomnila osivelega starca v hiralnici. Ko sem bil mlad, sem bjl tudi jaz takšen. Da si pa danes prišla k meni to so sanje. Zdi se mi, ko da bi mi pravkar vzšlo sonce.« Nasmehnila se mu je. »Kako majhna in ubožna sem « si je osramočeno mislila. »V hiralnico sem prišla zato, da bi utešila svojo žalost, sama sebi sem se pri tem celo ple . zdela. Zdaj pa vidim, da sem samo preračunljiva in sebična« Greminger je z mladostno gibčnost jo vrgel odejo s sebe, vslal in stopil k omari. »Ce bi bil vedel, da dobim tako visok obisk, bi se bil lepše oblekel,« se je pošalil. Zapovedal je Dori, naj gleda skozi okno, med tem se je pa sam preoblekel in si s ščetko-brž nekajkrat pogladil po redkih laseh. Potem je postavil na mizo dva kozarca, natočil vino in ga izpil. Dora mu je ponudila cigareto. »Navadno ne kadim,« je dejal, »a zdaj, ko si ti prišla...« Nenadno se ji je zazdelo, ko da bi tu v hiralnici našla košček svojega nekdanjega doma. Celo Franca je za trenutek pozabila. »Veš,« je rekel starec in se naslonil nazaj. »Življenje me je strašno razvajala Veliko lepega sem bil doživel, na kar zdaj lahko mislim. Svoje note imam in jih lahko prebiram, in zdaj na sveti dan, ko sem se počutil nekoliko zapuščenega, mi je nebo poslalo tebe. Žal pa sam nikogar več ne morem razvajati...« SLUHONEMI OTROCI V zadnjem času se množe primeri, da prihajajo na logopedični oddelek gluhonemnice starši z otroci, ki trpe na gluhonemosti (Audi-Mutitas). O tem pojavu, ki ie precej pogost. sem že pred leti nanisal daljše poglavje v svoji kniiai »Govorne motnje«, zato bo dovoli, da stvar tu samo na kratko pojasnim. Sluhonem ie prav za prav-otrok tako dolgo. dokler sovor sliši, sa morda deloma tudi že razume, sam na še ne zna govoriti. Navadno traia ta pojav pri dečkih precei deli časa nego pri deklicah in se izgublia ob naraščajoči spretnosti v otrokovem govornem izražanju. Pri sicer telesno in duševno popolnoma zdravem otroku se izgubi normalno vsai do tretieaa. ali četrtega leta starosti. JV takem primeru imamo opravka s čisto fiziiološko sln-honemnostjo. ki ima značaj prirodne metamorfoze in mine zato brez vsake kvarne posledice. V takem primeru gre skoraj vselej za prav resen patološki pojav. Vzroki fiziološke sluhonemnosti so razmeroma še malo raziskani. Navadno kažejo otroci s tem nedostat-kom neko lenost v gibanju, nimaio nobenega pravega veselja do igre .n tako jim manjka tudi potrebne volie za gibanje govornega organa. Rahitič-nost ie med njimi kaj pogosta. Nezadostna oskrba prispeva kainada tudi svoi delež. V težjih primerih so taki otron žeto nemirni se derejo Za prazen nič, iočeio. bijeio okrog sebe. praskajo in grizejo. Čist pogled ie še edini, ki odvrača sum na idiotiio. To so dostikrat že znaki patološke sluhonemnosti. ki se utegne pojaviti tudi že pred tretjim letom otrokove starosti. Vzroki patološke sluhonemnosti so kai različni, vendar lih moremo v glavnem razporediti v štiri skupine: 1. lahke okvare sluha. 2. okvare na govornem organu. 3. okvare osrednjega živčevja (inteligence). 4. kombinacije iz vsega tega. Popolna okvara (uničenje) sluha privede, kakor znano do gluhonem-nosti. ki ie ne smemo zamenjati s sluhonemnostjo. Gluhonem otrok ne more posnemati govora, ker ga ne sliši, in mu more edino gluhonemnica s svojo posebno metodo pomagati do glasovnega izražanja. Sluhonem otrok pa sliši največkrat popolnoma normalno ter tudi razume, kai se govori okrog niega. zato mu primerno po- učeni roditelii največkrat lahko sami pomagajo. Težje ie to pač v primeru, kjer ie vzrok sluhonemnosti delna okvara sluha. Tak otrok pa že sodi v gluhonemnico. Pomanjkljivost sluha pri majhnem otroku ugotovite lahko sami s tem. da opazujete, kako reagira na različne glasove (zvonec, piščal td.). ki ga dosezaio nenadejano izza hrbta. Napačno pa le. ako uporabim za tako preizkušnjo udarec z nogo ob tla. loputanje z vrati, ali kai podobnega. ker se taki dražljaji prenašajo na telo prej potom tipa nego potom sluha. Naši gluhonemi otroci dojamejo celo močno brnenje letalskega motorja. strel iz topa v bližini in druge take tresljaje, toda to boli taktilno nego akustično. Zanimivo ie. da popolnoma gluh otrok ne reagira prav nič. če ga s kakim mehkim predmetom (čopič, kurie pero) šegečkaš do odprtini ušesa, dočim ie nagluh otrok za tako šegečkanie boli ali mani občutljiv. Vsekakor na ie treba priporočati. da preišče otrokov sluh izkušen zdravnik, ki v mnogih primerih da tudi lahko uspešno pomoč. Med okvarami govornega organa pridejo za sluhonemost najbolj vpoštev tako zvane adenoidne vegetacije, to je povečanje žrolne bezgavke ki se očituje v tem. da otrok težko diha skozi nos. Tu ie seveda zdravniška pomoč nujno potrebna, prav tako tudi za druge, vidnejše okvare (na ustnicah. nebu. jeziku, grlu), ki pa so boli redke. Če sta sluh in govorni organ v redu, preostane samo še motnja v inteligenci. kar ie pri patološki sluhone-mosti na žalost naičešči nojav. pa tudi dostikrat izredno delikaten za prognozo. Do tretjega leta ie pri slu-honemosli nemogoča kaka zanesljiva sodba, razen pri otroku, ki kaže že nesporne znake idiotizma. Sicer pa prava pomoč sluhonemnemu otroku na patološki osnovi pred četrtim ali petim letom itak ni mogoča. Kako se taka pomoč vrši. sem podrobneje opisal v posebnem poglavju gori imenovane^ knjige, ki io interesenti lahko naroče v knjigarni, ali pa pri meni v gluhonemnici. V. Mazi Pošiljajte za Zimsko pomoč! Številka čekovnega računa: 16.580. imenovali svojega namestnika in prostovoljne branilce, ki vam bodo pomagali pri ureditvi hišne zaščite v hiši, ki vam je poverjena za zaščito pred letalskimi napadi? Drobne umetnije — zabavne čarovnije Začarana knjiga. Prosite koga izmed družbe, naj napiše trištevilčno število, ne da bi ga vam pokazal. Zdaj naj ga narobe obrne in odšteje manjše od večjega. Če je bilo na primer prvotno število 208, je obrnjeno 802, razlika med obema je 594. To razliko naj napiše — če je manjša ko sto, naj postavi pred število še ničlo — nato število spet obrne in sešteje obe vsoti. V našem primeru na primer 594 + 495. Tako bo dobil končno vsoto 1089. Zdaj mu še recite, naj vzame neko poljubno knjigo v bližini in jo odpre. Povejte mu, da pomenita prvi dve številki v številu stran knjige, tretja številka vrsto na strani in četrta besedo v vrsti, če je torej dobil vaš znanec vsoto 1089, bo torej v knjigi iitsni siorehme, odprl deseto stran in prebral v osmi vrsti deveto besedo. Ker je pa končna vsota vselej 1089, si morate zapomniti samo v poljubni knjigi deveto besedo v osmi vrsti na deseti strani in vsakomur boste lahko postregli z njo, saj ste si jo bili že poprej zapomnili. Drobiž. Presenetite svojega znanca, ki ima v žepu nekaj drobiža, z napovedjo, da mu boste povedali ne samo, koliko drobiža ima v žepu, temveč tudi, koliko je star. Vzame naj svinčnik in papir, napiše naj nanj število svojih let in pomnoži z dve. Prišteje naj 5 in pomnoži končno vsoto s petdeset. Zdaj naj toliko odtegne, kolikor je dni v letu, torej 365, in prišteje število drobiža v žepu. (Za drobiž veljajo bodisi lire do sto lir, ali pa centesimi do 1 lire), Zdaj naj prišteje še 115 in vam pove končno vsoto. Denimo, da je končna vsota 4742. Prvi dve številki pomenijo leta, drugi dve pa drobiž. Vaš znanec je star torej 47 let in ima v žepu 42 lir — centesimov — drobiža. © li V S K I I za SLIKE, FOTOGRAFIJE, GOBELINE LJUBLJANA, Woltova 4 Zadovoljne božične praznike želi svojim cenj. odjemalcem tvrdka Fr. Brcar - Ljubljana Kolodvorska ulica 35 POTOVALNI URAD j ■ ■— ■■ ——■■■' - ■■ ' ■■■■■■■' -■ 0 ——— • sedaj na Ble:wcisovi c. 11 j bo poslovccl od 27. t. m. | na Gosposvetski cesti 3 : ' • poleg galerije Jbersnel Tri dni prihaja, tri dni odhaja... NAHOD Pri odraslem človeku nahod ni bo-l lezen, samo nadloga. Nevaren je pa' nahod pri dojenčku. Prinesd mu ga ljubeče tetke in strič-ki s poljubovanjem. Lepega dne je nesreča tu. Nosek malega zemljančka je tedaj zalepljen, zdaj ima samo še ustka za dihanje. Ta pa potrebuje otrok za sesanie hrane, sicer se ne more hraniti. Ko pa dojenček sesa, sta zaprta hkrati nos in usta. 8e po navadi mnogo pije. mora mnogo piti. Vendar ta .mora* ni nepremagljiv. Prav tako se godi z njim, kakor z drugimi razvadicami. Ukrotimo ga lahko samo z eno besedo, ki je ne moremo kupiti v nobeni lekarni vsi ljudje imajo najrajši kar recept — in ki se glasi: »Prenehaj!« To pomeni toliko, kakor miselno izkoreniniti. Človeku ni treba 'rP|l’ “!š kote med zdravilnim postom — četudi več dni ali tednov ne je drugega ka kor skodelico čaja na dan — ce lakoto izključi iz svoje miselnosti, lako se godi tudi z žejo. Nahod se namreč nikakor ne moro sprijazniti s sušo. Živj od tekočine, saj je tudi sam tekoč. Kjer nič ne teče. ne more uspevati. Če torej nahodu za dva ali tri dni odtegnemo vodo, mu vzamemo življenje. To bomo občutili že prvi dan. Nos bo suh. kisik prosto pelje čez drobne živčke, ki «<* raztezajo vse do možganov. In spet nastane čarobni krog, toda tokrat dober za nas! Dieta Nahod — še bolje sušo — si zelo olajšamo z malo soljeno, še bolje pa nesoljeno hrano. Sadje, neslan kruh in prav tako razne neslane čežane za zajtrk. Opoldne spet sadje in mešana solata iz dveh ali treh nastrganih rep, zelen, iz drobno narezanega belega ali rdečega zelja, zabeljena z nekaj kapljicami limone, limonina ali kisa. Kapljica oija izboljša okus. /večer isto kakor zjutraj. Neslana hrana kroti žejo tako da io komaj, čutimo. Sadju nam pa nadomesti vodo, ki jo telo izpareva. Trajni nahod, posebno, če je zelen ali rumen, no spada semkaj, temveč k zdravniku! Tako, zdaj prispevajte še sami svoj delež! Vem, le malo bralcev, samo peščica posebno vedoželjnih, se bo ravnala po mojem nasvetu. Rajši bodo imeli nahod in pili. Težko se je paC odpovedati kakšni navadi. Tisti peščici bo pa poniagano. »Ne, prej ga moram še videti!« se )e nenadoma zavedela. »Prej moram vsaj še enkrat okusiti sladkost njegove bližine, njegovih objemov, poljubov, besed...« Pa se je takoj domislila, da s kov-čegom ne more k njemu. In zdaj tudi spioh ne. Nemara ga še ni v pisarni. Sele proti večeru, ko dokonča delo, ga lahko obišče. Kaj naj potem počne do tedaj? Premišljujoč o tem je šla za tračnicami dalje, da jo je moral stražnik nagnati s ceste na pločnik in jo obvarovati nevarnosti pred vozovi. Na prvem križišču je samogibno zavila v stransko ulico in se ustavila pred hišo, v kateri je bila pisarna nekdanjega njenega službovanja. Spomnila se je hišnice, s katero sta včasih spregovorili o tem in onem in sklenila poprositi jo, naj ji spravi kovčeg. Zenica jo je sprejela z odkritosrčnim veseljem: »O, gospodična Nada! Kako lepo je, da še niste pozabili name! Kam pa potujete? Ali morda prihajate od kod?« »Ne, gospa Grašnikova,« je rekla Nada. »Nikamor ne potujem in od nikoder ne prihajam. Samo tale kovčeg bi rada shranila pri vas do večera, če mi dovolite. Neka prijateljica mi je prinesla neke stvari, pa mi ni do tega, da bi vlačila s seboj sem in tja. Zglasila se bom zvečer; ali pa nemara jutri. Saj vam je vse eno?« »Oh, seveda, gospodična Nada!« je zagostolela ženica. »Da, kako se pa kaj imate, od kar niste pri nas? 7.c pol leta vas nisem videla. Veste, ja; skoraj ne grem iz hiše. Kam pa naj bi tudi hodila. Zlasti zdaj, pozimj? Saj vam je znano Moje noge! Še lastne posle komaj in komaj opravljam. Da bi bilo vsaj zime že kmalu konec! Pa omožili se še niste. Seveda! Kaj pa bi se možili, ko ste tako mladi. Lepo je, biti mlada. )az se tudi ne bi, če bi bila taka. Kakšna ljubezen, da, tisto že. Moj rainki, Bog mu daj nebesa — saj sem vam nemara že pravila — ni bil slab človek, ampak vse eno: kar zadovoljna sem včasih, da ga ni več. Nazadnje ne rečem prav nič, včasih bi ga vendarle potrebovala. Le če bi bil trezen. Vi pa, ah, da!« »Torej niste hudi, da vas nadlegujem s tem?« je rekla Nada. »Kje neki!« je dejala ženica. »Potem pa zbogom in na svidenje!« Na ulici Nada spet ni vedela, kam naj krene Imela je nekaj prijateljic in znank, katere bi mogla obiskati, pa jih ni hotela. Bala se je, da ne bi minila pied nitmi prikriti svoiega razpoloženja. Zato ie tavala dolgo po mestu, dokler se ni spomnila, da mora napisati Dušanu pismo, v katerem mu bo razložila svoj položaj in povedala, da je takrat, ko ga bo bral. ne bo več... Toda kje naj ga napiše? V kavarni? V kavarno ni šla še nikoli sama in se zato tudi zdaj ni mogla odločiti, čeprav je vedela, da hodijo nekatere njene znanke in tovarišice vsak dan posedat v to ali ono, pregledovat ilustrirane lisie in prodajat zijala. Vendar je nazadnje uvidela, da zares ne more prav nikamor drugam. Pogledala je v denarnico in preštela denar. Ni bilo dosti, a za kavarno in kakšno drugo malenkost dovolj. Opogumila se je in stopila v prvo, do katere je prišla Sedla je k mizi v 'J ROMA N_ * NAPISAL MARIJ S K A L A N najtemnejšem kotu, naročila kavo, vzela iz torbice ovoj, papir in nalivno pero ter pričela pisati; »Predragi! Ne prestraši se in me tudi ne obtožuj, ko prebereš to moje prvo in edino pismo Tebi! Skušaj se vživeti v moj položaj in me razumeti! Odpusti mi in misli še kdaj name! Kar si slišal, je resnica. Brez službe sem. Biti brez službe pa pomeni zame toliko, kakor poročiti se z Brdnikom ali skočiti v prekop. Danes opoldne se je zgodilo tisto, kar sem pričakovala tako zagotovo, kakor mraz in temo po svetlem dnevu. Oče me je postavil pred odločitev: Brdnik ali ulica. Ker sem ti povedala, da se ne poročim z njim v prav nobenem primeru in pod prav nobenim pogojem, se nisem mogla odločiti za drugo, kakor, za ulico. Oče me je vrgel iz hiše Zdaj sem na cesti. Sredstev nimam niti toliko, da bi si privoščila večerjo, kaj še, da bi si mogla najeti streho nad glavo. Upanja na novo službo ni. Preizkusila sem vse možnosti, a zaman. Ce ne bi bilo Tebe, bi bila odšla naravnost c-d doma v vodo. Toda želia, videti Te vsaj še enkrat, občutiti četudi le za kratek hip Tvojo bližino, Tvoj objem in Tvoj poljub, me je pred tem zadržala. Sklenila sem, da preživim nocojšnji večer še s Teboj, in šele ko se poslovim od Tebe, pojdem tja, kamor moram. Ne obtožuj se! Ti nisi ničesar kriv. Ne storim tega zaradi ljubezni do Tebe. Ah, nikoli! Zate bi živela večno. Nikqli se ne bi naveličala življenja ob Tvoji strani. To, kar storim, je bilo v moji duši sklenjeno že davno. Odločila sem se bila, da se rajši končam, kakor da bi se zvezala v zakon s človekom, ki ga ne ljubim in ki prav v ničemer ne izpolnjuje zahtev mojih predstav o moškem, ki naj bi mi postal življenjski tovariš. Ne vem, če me Ti zares ljubiš? Težko mi je to verjeti. Toda jaz ljubim Tebe z vso svojo dušo in z vsem hrepenečim srcem. Nikoli Te ni tako ljubila nobena druga in nikoli Te ne bo. A zavedam se le predobro, da Tvoja žena ne morem postati. Ne moreš vzeti dekleta, ki je brez premoženja, sredstev, službe in celo strehe, dekleta z ulice. Vse, kar bi mogel storiti, bi bilo to, da bi me podprl s svojimi sredstvi, toda to bi pomenilo prav toliko, ko da si kupil mojo ljubezen, a jaz sem Ti jo prodala. Pomisli, kako bi mogla io storiti? Od sramote bi.se morala pogrezniti v globino zemlje! Zdaj pač razumeš, da nisem mogla drugače. To je bilo edino in najboljše, zame in tudi zate. Jaz bom umila v sladki zavesti, da sem ob Tebi okusila brezmejno sladkost resnične, velike ljubezni in ne zapuščam sveta brez tega doživetja, Ti pa boš živel v prepričanju, da si nekoč srečal dekle, ki je v ljubezni do Tebe cenila bolj poštenje od življenja. Moje življenje ni poznalo sonca in ne toplote, toda moj konec je ožarjal žar vseh sonc in ogrevala ga je toplota vseh hrepenenj. Ko pa boš prebiral te moje vrstice, bo tudi to že ugasnjeno. Ugasnjeno bo sploh vse. Če je na oni strani kaj, zaradi tega ne bom mogla biti obsojena v večno pogubljenje, a če bom, se tudi ne strašim. Trpljenje je trpljenje, naj bo tu ali tam. Če ti je na izbero samo to, je pač vse eno, kje ga trpiš, na zemlji ali v peklu. Zato misli name s toplo mislijo! Nosi v srcu spomin name kakor drobno svetinjico, a ne pokaži je nikomur! Namenjena je samo Tebi, moj sladki in najslajši! Zdravstvuj in bodi srečen! . Nada.« Ko je pismo dokončala, ga je še enkrat prebrala. Oči so se ji meglile od tegobe. Ne zaradi sebe, zaradi njega je trpela. Če jo zares ljubi, mu bo pomenila njena smrt hud udarec. Toda živeti tudi ne more. Pa saj bo nazadnje le razumel, da ji je bila od vseh odprta edino ta pot. Vtaknila je pismo v ovoj, ga zalepila in napisala namesto naslova le njegovo ime: »Dušan«. Potem ga je spravila v torbico. V 24 U R A H barva, pli&ira Id kemično čisti obleke, klobuke itd Skrobi id svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši. masaa in Lika domače perilo Parno čisti posteljno perje in puh >*ovarna JOS. REICH LJUBLJANA Natakar ji je bil med iem prinesel cel kup ilustriranih listov, a Nada se ni zmenila zanje. Vzela pa je le v roke enega, a samo zato, da je mogla za njim skrivati svoj obraz. Črk ni videla in tudi slik ne. Njene oči so zrle v nedogled. V prsih je čutila motno tesnobo, a sjcer ni bila niti žalostna niti obupana. Tudi razmišljala ni o ničemer več. Kakor da se je vse v njej dokončno ustavilo. Ko so pa zunaj zagorele ulične luči, je poklicala natakarja, piačala, oblekla plašč in odšla. Nekaj moških pri sosednjih mizah se je z zanimanjem ozrlo za njo. Zunaj je legala megla na mesto. Počasi se je usipala med hiše kakor oblački neskončno drobnega prahu, se zgrinjala v plasti in čedalje bolj zgoščevala. Avtomobili so hupali in vozovi cestne železnice so svarilno zvonili. Nadi je legala vlaga na krzneni ovratnik zimskega plašča in se v mrazu spreminjala v ivje. a njen dih se je spremenil v paro, ko ie enakomernih korakov stopala proti Škobalovi pisarni. S pločnika se je ozrla navzgor in videla, da sta njegovi okni razsvetljeni. Zavila je v hišo in po stopnicah v prvo nadstropje. Tam je potrkala na njegova vrata in vstopila. Vlil. Uro pozneje sta sedela Skobal in Nada v restavraciji in večerjala, in Nada si je ves čas zatrjevala: »Dušan ne sme zaslutiti, da sem prišla nocoj k njemu samo po slovo.« Trudila se je z vso svojo voljo, da ne bi z nobeno, kretnjo, potezo na obrazu ali nepremišljeno besedo izdala svojega resničnega položaja. Kljub temu je Skobal že kmalu zasledil, da je spremenjena. Bil pa ie prepričan, da je ta sprememba samo nasledek njunega zbližanja. Samo zastrti izraz njenega obraza je bil nekako v neskladju s srečo, ki bi jo morala čutiti v svoji mladi ljubezni. »Liudje smo pač različni,« si je mislil Skobal. »To, kar napravi mene vedrega in živahnega, navda koga drugega lahko z otožnostjo. Ljubezen se izraža na tisoč načinov, čeprav je v bistvu le ena sama.« Zato je ni hotel niti vprašati, zakaj je tako tiha in otožna. Mimo tega se mu je zdelo, da javni lokal nikakor m primeren za nemoteno izživljanje čustvovanj, zato ji je predložil, da bi spet odšla k njemu na dom. Ta predlog je sprejela z nekako vidno vzra-doščenostjo, samo pogoj mu je stavila: Mora ji vnaprej obljubiti, da ie ne bo spremljal delj ko do konca njegove ulice, ko se bo od njega poslovila. Dušan ji je skušal ugovarjati, a ko je odločno dejala, da sicer ne pojde k njemu, je utihnil. Tako sta spet prišla v Škobalovo samsko stanovanje. Vse je bilo v njem kakor dan prej, samo na mizi je stal v vazi iz brušenega stekla šopek rdečih narieljnov. Dušan je , o-nudil Nadi slaščice, odmašil butiljko starega vina, si prižgal cigareto in sedel k njej. »Kako si prišla včeraj domov?« io je nenadoma vprašal. »Ni oče ničesar izvedel?« »Ne,« se je zlagala. »Toda sluti že nekaj. Zato ne maram, da bi me danes spremljal.« »In kaj počne tvoj .zaročenec'?« »Ne vem. Nisem ga videla.« »To poglavje bo treba nekako dokončno zaključiti!« »Zame je že zaključeno.« »Ah si v svojem sklepu zares tako trdna?« »Kadar boš pripravil mrliča, da bo vstal in hodil, tedaj bo drugače; prej ne,« je rekla s čudno zamolklim glasom, ki ga je globoko prevzel. Ne, ženska k govori tako, ne more niti z odlomkom misli več misliti na to, da bi kdaj spremenila svoj sklep To je Skobal vedel, zato jo je privil k sebi in dejal: »Verujem ti in zaupam.« »Bilo bi mi neskončno hudo, če bi se morala to noč posloviti od tebe, ne da bi brezpogojno in do konca verjel v mojo ljubezen,« je rekla Nada in se sama še tesneje stisnila k njemu. »Toda še bolj hudo bi mi bilo oditi s prepričanjem, da so tvoja čustva do mene hlinjena « Prijela ga je z obema rokama za glavo, se mu predirljivo zazrla v oči in nadaljevala: »Govori, kakor da govoriš nekomu, ki vse ve! Nekomu, ki je — recimo — vstal iz groba, prišel k tebi na obisk za eno noč in se ob zori spet vrne pod rušo! Ali me ljubiš?« Nadine besede so zvenele tako čudovito, da je Dušana obšlo skoraj čustvo groze, in v dno duše je bil prepričan, da tisti trenutek ne bi smel, a tudi ne mogel lagati. Vedel je sicer že, da Nado ljubi, vendar še ni bil prepričan, ali je ta ljubezen le nekoliko stopnjevano čustvovanje njegovih dotedanjih ljubimkanj, ali pa nemara neka; globljega In trajnejšega. V drugačnih okoliščinah si ne bi pomišljal izjaviti enostavno tisto, kar si vpraševalka želi, zdaj je pa moral prej prisluhniti svojemu srcu. A ko jo je gledal tako, objet od njenih dlani, ko je čutil kako valovi vanj žar njenega skrivnostnega pogleda in kako izpuhteva iz vsega njenega bitja neskončno mehka in opojna lepota, se je njegovo srce do vrha napolnilo z neodoljivim hrepenenjem po njej. In tudi če je ne bi zares ljubil, bi bilo njegovo razpoloženje tisti trenutek brezmejno resnično. Zato ni lagal, ko ji ie odgovoril: »Nikoli nisem ljubil nobene tako, kakor ljubim tebe. Nikoli me ni nobena tako globoko prevzela, kakor ti. Ah, Nada, koko si lepa!« hotel io ie spet poljubiti, toda ona ga je še vedno držala z dlanmi od sebe, zrla še vedno nepremično v njegove oči in govorila: ^ »l jubi me tako vedno, do konca življenja, četudi le v spominu! Tako bova vekomaj združena.« Potem ga je sama prižela k sebi. 1. zaprtimi očmi je ob njegovem poljubu mislila le eno: »Ničesar ni, razen tega trenutka. Srečna sem. Brezmejno srečna.« Vendar se ji je vedno znova vrival v zavest spomin na ono, kar je pustila tam zunaj, preu vrati njegovega stanovanja, in čaka sedaj samo še da se vrne in jo pograbi z vso svojo neizprosno resničnostjo. Včasih se ji je celo zazdelo, da sliši kako jo opominja. »Čas beži! Čakam te! Pridi!« »Ne, še ne!« se je otepala. »Vsaj še malo me pusti tu! Vsaj še eno samo kupo sreče naj izpijem! Pusti me tako dolgo, da se z njo opijanim! Potem bom prišla pijano in odšla brez navesti tja, kamor me kličeš. Ničesar se ne bom zavedala in moja pot bo kakor pot neveste 1< ženinu. Rdeče rože bodo posute po tleh in palmove veie se bodo zgriniale name.« Prevzela jo je čedalje večja žeja ljubezni. Kakor da ie kričalo po njej vseh dvajset let nieneoo dotedaniena življenja. »Njegova sem,« si je pravila, »samo njegova. Nikdar nisem pripadala nikomer in nikoli več ne bom. Njegova so vsa moja čustva, ki so zagorela v požar, da jutri ugasnejo. Potem bo konec. Nič več se ne bo ganilo v meni.« In ko se je bližala ura, ko bi morala oditi, mu je dejala v trdni odločitvi: »Dušan, nocoj sploh ne poidem od ieb- Moj mož je izredno dober matematik. Če na primer vidi na travniku čredo ovac, vam v nekaj trenutkih pove, koliko jih je.« »Kako pa to naredi?« »Čisto preprosto. Najprej prešteje vse noge, potem pa dobljeno vsoto deli s štirimi!« Dober odgovor Neki lovec na divjačino pripoveduje v družbi o svojih lovskih dogodivščinah. Neka gospodična ga ves čas vneto posluša, naposled pa dč: »Zdi se mi, da mora biti na moč razburljivo tigra ustreliti.« »Res je,« pritrdi smeje se lovec, »a še mnogo razburljivejše je, če ustreliš mimo njega.« Iz otroških ust ■Jožek gre s svojim očetom na izlet. Oče ga poučuje: »Jožek, če imaš na desni sever, na levi jug, kaj imaš zadaj?« hrbtnik,« se odreže nadobudni sin. * ( Mati: »Mihec, zakaj si pa dejal teti. da je neumna? Ati ne veš. da se to ne spodobi? Takoj se ji opraviči!« Mihec; »Draga teta, zelo žal mi je, d« si neumna.« »Očka, ali se bojiš zajčka?« vpraša Petrček svojega očeta. »Ne, zakaj me pa to izprašuješ?« se začudi oče. »Ker vzameš vselej psa s seboj, ko eš na lov,« mu odgovori si n fak. greš Učitelj razlaga učencem, da je Bog svoje darove vsem ljudem pravično razdelil. Zato na primer slepec bolje sliši ko drugi ljudje, kdor je nem, pa bolje vidi. Naposled vpraša: »Ali mi ve še kdo povedati kakšen primer?« Janezek dvigne roko in pove; »Moj dedek ima eno nogo prekratko, zato ima pa drugo daljšo.« * Mala Anica navadno vse obleke podeduje po svoji starejši sestri. Lepega dne njena sestra zboli za ošpicami. Mati jo neguje, v šolo ji ni treba, in same dobrote lahko je. Tedaj se Anica opogumi in de: »Mati, ali bom lahko za Anico jaz dobila ošpice?« Teliteu vzrok Gospod Kocmur teži v bolnišnici. Zdravnik ga tolaži: »Le pogum, prijatelj. Čez nekaj dni se boste spet lahko smejali.« j Bn, obvaruj, gospod doktor,< se prestraši Kocmur. »Le zakaj? se začudi zdrav ik. »V bolnišnici ležim zato, ker sem se na*>....: .. i I neki gospodični, ki je zaročenka mojega prijatelja,« mu pojasni pacient. Priložnost Dva prijatelja se srečata na cesti. Pa vpraša prvi drugega: »Kje si bil?« »V samaritanskem tečaju." »Česa si se pa tam učil?-s »Dajati prvo pomoč.« »Ali mi lahko posodiš sto lir?« Na koncertu Gospod Ocepek in gospod Kodrač poslušata koncert. V odmoru Se Ocepek obrne k svojemu sosedu in pravi: »Naj -'jši poslušam glasbo z zaprtimi očmi.« »Že prav,« mu odgovori gospod Kodrač, »a smrčati bi vam vendar ne bi bilo treba.« Tožljivec »Prosim, gospod učitelj, .laka venomer diha v toplomer, in ta tako kvišku leze, da ne morem več trpeti te neznosne vročine.« Na izletu Učitelj razlaga učencem, kako lahko po legi sonca določijo strani neba. Po razlagi vpraša Ocvirkovega Rada: »Kam gremo na primor zdaj?« »Proti jugu, gospod učitelj,« odgovori Rado. »Dobro,« ga pohvali učitelj. »Kako si pa to ugotovil?« »Ker postaja čedalje toplejše,« se odreže Rado. Ni je razumel »Mamica, kaj bi rada za god?« vpraša Jakec svojo mater. »Pridnega sinčka,« mu odgovori mati. »Krasno!« se razveseli Jakec, »se bom vsaj lahko z njim igral.« Apno v vrtnarstvu Pomen apna kot gnojila se v kmetijskih strokovnih krogih stalno priporoča, zakaj to izboljšuje sestav zemlje, uničuje številne škodljivce v zemlji. jo ogreva in pospešuje delovanje zemeljskih bakterij, da postane rodo-vitnejša. Povsod, koder :e v zemlji pomanjkanje apna. toži o vsakovrstnih škodljivcih. ':r>r so rumene strune, sivo-zelene L e (črvi) zimske sovke, ki izpodjedajo povrtnino in druge kulturne rastline, polži in dr. ter o raznih glivičnih boleznih. V težkih glinasto-ilovnatih tleh, nevtralizira apno kislino; zemlja postane rahlejša, da neoviraje pripušča dostop zraka h koreninam, pa tudi olajša obdelovanje. Koder rastejo kislica, preslica in drugi pleveli, ki se bohotijo v kisli zemlji, jih apno uniči. Apno tudi pospešuje razpadanje gnoja in humusa, da postane učinkovitejši. Zaradi tega se na lahkih peščeno-ilovnatih zemljah, ki vsebujejo le malo sprstenine (humusa), dodaje le malo apna, zakaj v takih se razpadanje gnoja itak naglo vrši. Za tako zemljo se poslužujemo raje apnenca, zmletega v moko. Za težko zemljo pa uporabljamo živo žgano apno, kadar popolnoma razpade v prah. To dosežemo, ako živo apno v kosih zložimo na zemljišču v male kupe in jih pokrijemo z zemljo. Tako odeto razpade v nekoliko dneh v moko. Z apnom, oziroma z apnencem, gnojimo vsaka tri do štiri leta po 30 do 50 dkg na vsak kv. meter. Najugodnejši čas za to je jesen ob lepem vremenu in nu suha tla. V mokri zemlji se apno razmaže, spremeni v malto in v sle d tega je učinkovitost neznatna. Ako vreme ne dopušča to delo opraviti v jeseni, ki je za to najprimernejša, je vsekako boljše počakati do pomladi. Čim drobnejši je apneni prah iu čim bolj enakomerno raztresen, toliko boljši je uspeh. Takoj, ko sta apno oziroma marmorjeva moka raztresena, premešamo zemljišče z grabljami, z brano ali z drugim primernim orodjem. Zato ga posamič le toliko posejemo, kolikor ga v istem dnevu moremo z zemljo premešati. Ker pa apno uničuje važno gnojilo — dušik, ki ga vsebujejo hlevski gnoj in gnojnica, pa tudi razna dušikova umetna gnojila, ne sinemo, ko s temi gnojimo, istočasno apneniti temveč najmanj štiri tedne pozneje. Namesto apna ali zmletega apnenca uporabljajo za izboljšanje lahke zemlje lapor. Ker pa ta vsebuje prilično le polovico apna, ga dodajamo zemlji v dvakrat večji množini. Te ugodnosti se poslužujemo, ako je lapor v bližini, da ne presegajo prevozni stroški cene, zmletega apnenca. Kakor povrtnina potrebujejo apno tudi vse poljedelske rastline, razen volčjega boba in seradele, pa tudi sadno drevje, zlasti koščičarji. Izmed povrtnine zahtevajo največ apna ka-pusnice, rabarbara, paradižniki in korenje. Nekoliko v manjši meri pa zelena, por, čebula, špinača, stročnice in hren. Ako-je v zemlji dovolj apna, je pridelek večji in boljšega okusa. Kadar pa primanjkujeta apno in humus, je gnojenje z umetnimi gnojili brez učinka. Zato je treba poprej pognojiti s hlevskim gnojem ali s kompostom, nato z apnom in šele pozneje poslužiti se v dopolnilo umetnih gnojil. Točno vsebino apna v zemlji določi v laboratoriju kmetijska kontrolua postaja. Posameznik pa prilično dozna navzočnost apna, ako vloži v kozarec nekoliko zemlje in jo polije s solno kislino. Ako se speni in zašumi, j® dokaz, da je v zemlji apno. Josip Strokci* ...v Idei/ut' i/autic dete te natn... »Letos pa ne bomo imeli božičnega slice in svete tri Kralje, ki so pri-\ drevesca,« je tožila neka mama, ko j jahali tako, da jih je gnala toplota \ sva čakali na sladkorčke za otroke. »Brala sem da jih ne bodo sekali in prodajali. Kar dolgčas nam bo, in otroci bodo tudi žalostni.« »Tudi meni je žal, da ne bomo imeli smrečice,« je pritrdila neka druga. »Počasi sem nabrala nekaj sladkorčkov da jih bom zavila in obesila na drevo, zdaj ga po ne bomo imeli.« »Pri nas imamo pa jaslice,« se ie oglasila mlada gospa poleg. »V adventu )ih vzamemo iz škatel, ki so v njih čez leto shranjene, pregledamo kipce, če so še celi in jih niso črviči načeli, nekaj dni pred božičem jih skupaj z otroki postavimo — vsako leto nekoliko drugače — in ^ na sveti večer prižgemo v hlevcu svečko. Otrocj imajo veselje z njimi že ves advent, pa tja do svečnice. Ko jih razderemo in ostane omarica, ki na njej stoje, prazna, nam je vselej žal. Vsako leto si pa izmislimo kaj novega in smo ponosni, ker so naše jaslice od leta do leta popolnejše in lepše.« Tedaj sem se spomnila, kako je bilo njega dni po meščanskih hišah. Kajpak ni smelo nikjer manjkati božično drevesce, ker je to bilo ,nobe 1', m veliko je moralo biti, da se je zadevalo « srebrno zvezdo v strop. Če je kdo hotel biti posebno imeniten, ga je okrasil samo v beli ali srebrni barvi, to je bilo še posebno ,lino‘. V marsikateri hiši niso imeli niti tolikšnih jaslic kakor po slovenskih kmečkih hišah v ,Bohkovem kotu'. Meni so bile pa jaslice zmerom bolj všeč kakor božično drevo. Se kot otrok sem čutila, da jaslice nekaj pomenijo, nekaj izražajo, drevesce me je pa mikalo samo zato, ker je bilo ovešeno s sladkorčki in ker so na njem gorele svečice. Pravega pomena po zame drevesce ni imelo, zato ga tudi nisem nikoli vklenila v svoje srce. Moj oče je s kmetov doma, zato je imel z jaslicami zmerom veliko veselja. Na kmetih niso poznali božičnih drevesc, pač pa v nobeni hiši ni manjkalo jaslic, čeprav so_ bile samo papirnate, lmenitnejše hiše so imele doma narejene, izrezljane ja- sveče, skrita v ozadju. Morda mi je prav oče vcepil ljubezen do jaslic, saj jih še zdaj vsako leto sam postavlja. Prav nič ni treba, da bi nam bilo dolgčas po božičnem drevescu, saj si lahko postavimo jaslice, ki so še vs\ bolj kakor drevesce slovenski simba' božičevanja. Otroci bodo imeli z delanjem jaslic veliko veselja. Nič ne de, če bodo prvo leto jaslice boli skromne, važno je le, da so enotne, j da jih delamo z veseljem in dobro ' voljo, zavedajoč se misli, ki jo izražajo. Seveda ni vseeno, če kratko in malo kupimo papirnate jaslice za nekaj lir in jih postavimo na omaro, ali pa če skrbno izberemo in naredimo jaslice sami, če si priskrbimo nekaj mahu, če naredimo skupen načrt, kakšne jaslice bomo imeli. Vsakdo si danes omisli lahko lepe, pristne jaslice, saj se že dobe domače, slovenske knjige, ki nazorno uče. kako je treba to storiti. Ob jaslicah se že nekaj dni pred svetim večerom zbira vsa družina. Vsakdo sme sodelovati, predlagati, povedati svojo misel. Do svetega večera morajo biti naše jaslice gotove. V hlevček postavimo svečico —• spretnejši bodo napeljali tudi elek-tiiko na baterije — namesto božičnega drevesca si pa kupimo na trgu nekaj smrekovih vej in jih okrasimo s svečicami — in če so otroci v hiši — tudi s sladkorčki in obeski. Tako ne bomo delali škode po naših gozdovih, ki so že tako izsekani in okrnjeni — in bomo vendar lepo, prijetno božičevali. Darilca — če jih bo kaj — bodo pa ob jaslicah prav tako dobro došla kakor pod božičnim drevescem. Otrokom pa razložimo pomen jaslic. Razložimo jim, da so jaslice v boži-čevanju našega naroda pristnejše in bolj zakoreninjene kakor božično drevesce. Položimo pa v otroška srca tudi globlji pomen jaslic, da bodo doumeli, kakšen simbol preproščine, pokorščine in mirne sreče ,ljudi, ki so blage volje', izraža skromni hlevec z božjim detecem na slami. Saška NAS NAGRADNI NATECA1 Kotiček za praktične gospodinje Za vsak prispevek, objavljen v lel rubriki, plačamo 10 lir Božična miza Da bo naša družinica kar najbolj zadovoljna z letošnjim svetim večerom, ii bomo pripravile dobro večeno. in sicer: . , Makaronovo meso z mešano solato, čai in pecivo po naslednjih receptih: Božično pecivo Vzemi: 60 dkq moke. 25 dkq sladkorja, 2 žlici marmelade, kavino žličko jajčnega nadomestka, skodelico mlečneqa nadomestka, 5 dka oren ali druqih iederc, 5 dkq qrozdičia. malo cimeta, klinčkov in kavino žličko jedilne sode. Vqneti vse to v qladko testo, napravi šest štručk in iih peci pol ure v neprevroči pečici. Se tople razreži na tenke rezine. S. S. Medeni piškoti Potrebuješ:. ’/«kq moke, 4 žlice medu, malo žličko cimeta, 1 žlico maščobe, noževo konico jedilne sode in toliko mlečneaa nadomestka, da ie testo lepo rahlo. Testo razvaljaj, izreži oblike in speci. Piškoti so zelo okusni in tečni. O. N. Poqača Mešaj, da naraste: 10 dkq sladkorja. 5 žlic marmelade, jajce ali jajčni nadomestek, pol kavine žličke cimeta. vanilin m limonin sladkor. Temu dolij Vi litra mlečneqa nadomestka, >/a kq enotne moke, 2 pecilna praška in nekoliko soli. Vse to dobro premešaj, stresi v pomazan model in pusti shajati 2 uri. Peci v srednie-vroči pečici 1 uro. H. V. In še nekai za naslednje dni: Nadevane zeljnate qlave Pripravi manjše qlave zelja in iih očisti ovelih listov. Odreži na spodnjem koncu pokrovček, qlavico na izdolbi in popari z vrelim kropom. Pripravi 3 do 4 pesti riža. 3 žlice drobtin, ki si iih prepražila na maslu, malo soli m sesekhaneqa peieršiha., Vse to dobro premešaj in nadevaj qlavice. Pokrii vsako qlavico s pokrovom in zaveži z belo nitjo, dal v lonec in dolij vode ter počasi duši, da se zelje zmehča. Ko je dovoli mehko, vzemi previdno iz posode, odstrani nit serviraj s paradižnikovo omako. B. E. * Za vsak prispevek, objavljen v »Kotičku za pjaktične qospodinie« plačamo 10 lir. Znesek dviqnete lahko takoj po objavi v naši upravi. Po pošti pošiljamo šele takrat, ko se nabere več takšnih nakazil. — Prispevke naslovite na Uredništvo »Družinskega tednika«. Kotiček za praktične gospodinje, Ljubljana, Poštni predal 253. 5 MINUT PRED BOŽIČEM PRISLUŠKOVANJE POGOVORA V BOŽIČNEM TEDNU »Recite, kar hočete, Božič je pač najlepši praznik v letu!« »Velika noč je še večji!« »Kakor koli, toda vsi se Božiča najbolj veselimo.« »Božič brez snega ni pravi Božič. Če bi vsaj malo snega zapadlo do svetega večera!« »Brrr! Kar tiho mi bodi o snegu! Ce bo sneg, bo mraz, in če bo mraz, bo presneto trda s kurjavo.« Icdatnejše, okasnejfie in boljše bo kosilo ' večerja pripravljena začimbo 1“ f* *VA iz KšaJv* 90 Kar groza me strese, če se spom-" m tisiena klobuka, ki mi oa je pred uvema letoma kupil mož. ker mu ie bil v izložbi tako zelo všeč Na moji glavi se ie zdel kakor strašilo'. Prav razočarana sem bila tudi. ko sem nekoč pod drevescem zaaledala — kuhinjsko vedro, le že res, da smo q.a potrebovali, toda bilo ie tako silno pusto in stvarno in prav nič originalno ali slovesno. Če poklanjamo praktična darila za dom ali qospo-dinisivo, pazimo, da bodo vselej vsaj nekoliko mična in svojevrstna in ne samo potrebna in praktična. * Ali veste, kakšno kniiqo ie lani podaril Mirin mož Miri? Preveianec li je kupil .Lov na tiulnje v Severnem morju‘. knjiqo, ki si jo je bil sam že leto dni želel. * In če pokloni mož ženi črešnjevo-rdeče noqavice ali kanarčkastorume-no damačo haljo, čeprav je ljubljena barva žene siva in vijoličasta, dokazuje. kako malo se zanima za svoio .boljšo polovico* in kako nevažne so zanj njene želje in željice. Družinski tednik« niso bili če objavljeni.) (Ti trije modeli so risani lerečno r.a Gornja slika nam kaže tri tople zimske obleke. Prva ie svellosiva, okrašena z velikim temnosivim monoqramom, temnosivimi pošitki in prav takšnim pasom. Druqa ie svetloriava in posebno pripravna zato, ker lahko nosimo k njej razne bluze in njim primeren pas. Tretja ie sredniemodra. kombinirana s kockastim blaqom v svetlejši barvi. Ima štiri velike, svoie- vrstno všite žepe._________________________________ Prijateljica Cilka mi ie doslei še vselej kaj takšneqa podarila, da nisem vedela, kam ne kod z darilom, četudi pravijo, da .podarjenemu komu ne smemo na zobe qledati‘. Vem, da to stori nehote, ker ima tako malo domišhiie in — ne čudite se! — preveč denarja. Kaj naj iaz. ki v vsem letu napišem tri pisma, z ebsnovina-stim obtežilnikom za pisma? In tiste strupenozelene bluze tudi nisem nikoli mogla obleči, ker sem blede polti. Očarala bi me pa s preprosto platneno blazinico za divan, ki bi »Ti res samo na prozaične stvari misliš. Kaj je lepšega kakor smrečica v zasneženem gozdu?« »In če te pri tem v noge zebe, te bo lepota kmalu minila!« »Tiho bodila, zdaj se bomo pogovarjali o Božiču! Ali boste pri vas imeli kaj jaslic?« »Majčkene že, za spomin. In potička bo tudi, potička!« Letos bomo stanovanje okrasile s smrekovimi vejami, da bo v njem dišalo po božiču, čeprav ne bo božičnega drevesca, takšno vejo ie narava sama že okrasila s storžem, človeška roka jo pa lahko olepša tudi z ljubkim božičnim grozdom iz orehov. Orehe pobarvamo z zlato ali srebrno barvo, od zgoraj zabijemo vanje tenak, kratek žebljiček in ovijemo s ienko žico. Nato nanizamo nekai orehov v grozd, žico zvijemo, zapognemo in grozd tako pritrdimo na smrečje. »Tiste četrt kile sladkorja nam bo res prav prišlo. Jaz sem že kupila grozdičje!« »Pri nas pa rožičevo moko!« »Jaz bom pa naredila nadev iz kaše.« »?« »Nikar me tako začudeno ne glejta. Imenitna zadeva pravim vama. Ali naj vama povem recept?« »Povej! Povej!« »25 dek kaše skuhaj na mlečnem nadomestku, da bo razkuhana, toda še zmerom gosta kakor žganci; ko se ohladi, dodaj raznih dobrot: sladkorja, vanilijevega sladkorja, zmletih klinčkov, citronovega sladkorja, 10 dek maščobe in če imaš jajce, še jajce, pa malo ruma.« »Kdo Ima pa danes rum7« »No, pa daj tisto žganje, ki ga bomo dobili na karte! Bo prav tako dobro.« »Naprej!« »Zdaj pa namaži testo kakor s kakšnim drugim nadevom, speci in imela boš imenitno potico; nihče doma ne bo uganil, s čim si jo namazala. Ce jo pa, preden jo zviješ, še malo s cimetom potreseš, ima tako dober okus kakor včasih orehova ah mandljeva potica.« »Dober dan, ali spet o jedi go voriie?« »In o Božiču!« »Ste že kaj pospravile po hiši?« »Seveda! Ali misliš, da bomo do zadnjega dne čakale! Jaz sem na trgu že nakupila smrečja, lutri ga bom zataknila za slike in za zrcalo v sobi, pa v veliko vazo na tleh ga bom razporedila. Družina ima tako rada, da diši v sobi po Božiču.« »Ali boš kupila kaj daril?« »Se ne vem. Za mala dva sem pripravila nekaj potrebnih in^ nepotrebnih malenkosti. Teko se že veselita Božička in jaslic. Za nas odrasle bo pa dovolj, če bomo malo boli praznično jedli« »7.e spet!« »Po ti kaj dnin povej!« »Otroci, ali še veste, kakšen je Božič v miru?« Vse tiho. Spomini se bude, želje se utrinoio... Kaj naj bi mi do daril moj mož? Na visokem stolu ali v naslanjaču ni prijetno šivati. Kako bi bilo z nizkim, kratkonožnim stolcem s «r>le-teniin sedalom, ki je tako praktičen in lahak, da ga mimogrede prenašaš od okna pod luč ali k peči? * Živobarven pas iz umetnega usnja ali pailet. da si qa lahko zapnem k temnomodri in.črni obleki in iu tako nekoliko osvežim. * Kako bi bilo, če bi tudi iaz dobila enkrat nekai čisto nic praktičnega m vendar nekai zabavnega, na primer ljubek prstan iz umetnega zlata z lepo izrezljano kamejo, ali pa.srčkano drobceno rdečo knjižico v izvrstni izdelavi iz bakelita — ali kakšne podobne čudežne snovi — da si |o pripnem na rever temnomodreqa plasca. ki jc že obrnjen in spet tako ogulien? * vilam nozno začimbo dobite pri Vašem trgovcu nanjo izvezla v navadnem veznem vbodu ime kakšneqa slovenskega klasika. narodnega junaka i. sl., in sicer v neurejenem ,redu‘. križem kražem z ostanki raznobarvne svile. * Ker smo že pri knjigah: dobra knjiga ne sme mgnikati pod nobenim božičnim drevescem Lep roman v eni izmed tihih ur počitka ženski mnogo da in pomeni. * Razveselila bi se tudi ljubke namizne garniture iz barvastega svilenega papirja. Ti prtiči so namreč prikupni. higienični in praktični, ker ob niih ni treba rabiti mila in so vseeno videti tako sveži in vabljivi. * Prav nič se tudi ne bi branila liub-keqa prešiteqa telovnika iz flanele. da bi me gret. kadar peč doma ni C osebno vroča. Na notranji strani nat i bil svetlejši, na zunaj temnejši. Plast vate med blaqom bi bila porok, da me ne bi zeblo. * Čudno, toda možie vseqa sveta darila tako radi ,pokidaio\ ne zatp. ker skoparijo, temveč ker jim manjkata čut za praktičnost in domišljijo. Prav nič ne bi bila uzaliena. ce bi dobila ostanek pisaneqa, originalnega blaqa, ki bi si iz njeqa lahko sesila bodisi ljubko vrečico za nogavice m ščetko, zabavno blazino , za ležalnik, ali pa kuhinjski predpasnik. Marsikatera bo še uteqnila okrasiti domek z božičnim zelenjem, med veje pa bo potaknila svečke. Te svečke so posebno ljub' e. če jih okrasimo z drobnimi venčki, ki smo ih spletli iz bršljana, majhnih smrekovih vene in potaknih z jaqodičjein. |aqode nabodemo na bucike in iih potaknemo^ tu in tam v že spleten venček.. Venček pletemo s prav tenko žico, ki io uporabljajo v cvetličarnah za umetno cvetje in za pletenje vencev. Žena ustvarja v domu .ozračje* Gotovo ste že opazili, da ima vsaka hiša, vsaka družina in vsak dom svoje posebno ,ozračje”. Ponekod imate občutek, da je vse lahkotno, vedro in lagodno, spet drugje se vam pa zdi, dj mora biti življenje težko, polno usodnih zapletljajev, skritih borb in podtalnega sovraštva. Nekatero stanovanje se zdi tudi ob deževnem vremenu svetlo in prijetno, prenekatero pa tudi ob sončnih dneh temačno in mrko. Moder psiholog si bo najprej v takšnem primeru ogledal gospodinjo. Ona je tista, ki v domu ustvarja vreme, ga vedri ali oblači. Na žalost imajo nekatere ženske posebno zmožnost, da vplivajo na svojo okolico vznemirjajoče ali moreče. In vendar, ali sreča ne more biti vsota vsakdanjih drobnih lepih in prijetnih doživljajev ki jim daje vedra, pogumna in potrpežljiva žena in mati tisti posebni sijaj, ki tako čudovito ozarja vsako srečno družino? Ne glede na zunanje okoliščine ima vsaka ženska v svojem temperamentu ključ do ,ozračja* v svojem domu. In neredko se zgodi, da je v domu, ki so ga zunanje okoliščine nemilo prizadele, več mirnega, tihega zadovoljstva, kakor pa v hiši. ki ni še prav ničesar pretrpela, pa ima za svojo gospodarico čemerno, črnoaledo žensko. Vsaka stvar ima dve plati. Uotovo ste že slišali zgodbo o čemernežu in optimistu. Optimist je zagledal na tleh lep kamen. »0, kako lep kamen!« ja vzkliknil in si ga ogledoval. Mimo je prišel čemernež. Videl je, kako optimist občuduje lepi kamen, zavist se ga je lotila, dvignil je kamen in dejal optimistu: »Fej, kakšen grd črv je pod njim!« Prav tako je lahko doma. Isti dogodek utegne pri optimistu sprožiti dobro voljo, pri čemernežu pa slabo. Cemernež gleda ves svet skozi temne naočnike. Prepričajmo se, da je to res. Če zjutraj sije sonce, bo vedra gospodinja vzkliknila: »Dobro jutro, sonce! Lahko bom oblekla novo obleko. In v nedeljo bomo Šli na izlet!« Črnogleda, čemerna gospodinja bo pa vzdihnila: »Oh, že spet lo sonce! Koliko muh bo in kako vroče bo... In še vse zavese mi bo spalilo.« Zabavno je tudi opazovati oba ženska lipa v razmerju do moža. Denimo, da mož nepričakovano prinese svoji vedri ženički darilce. »0, res si pozoren!« bo vzkliknila veselo. »Kako prijetno je, da se še zdaj, po treh letih, tako razumeva!« Kako vse drugače bo pa sprejela darilce črnogleda žena. »Kaj si mi pa spet prinesel? Lepo, že, toda nehote se vprašam, kakšen greh imaš na vesti, da si mi to kupil.« Posebno značilno je tudi ravnanje vedre in črnoglede matere z otroki. Denimo, da gre vedra mati s svojim edincem v park. Sedeta na klopco, mati vzame iz torbice pletenje, otrok se igra v pesku poleg nje. »Teci k svojim tovarišem, Jurček, se boste igrali. Jaz le bom tukaj počakala.« Otrok je vesel, kor ima družbo, njegov duševni razvoj gre vštric s telesnim. Vse drugač^ je pri drugi. Črnogleda mati navadno prisede k drugim materam, tako da jim lahko potoži, kakšne težave ima s svojim edincem. Otrok mora ,lepo pridno* sedeti poleg nje. Drugi otroci se igrajo na kupu peska ob velikem ribniku. Če otrok vstane in se hoče pridružiti malim tovarišem, črnogleda mati prestrašeno vzlcrikne; »Tu ostani! Nikar no tekaj okrog' Padel boš v ribnik, se umazal, ali š» utonil. Prehladil se boš, če boš tekal. Miruj in priden bodi.« ,Ozračje* v hiši ni odvisno torej samo od zunanjih okoliščin, od gmotnih razmer, temveč predvsem od družinskih članov samih, še posebno pa od hišne gospodinje. Herausgeber: K. Bratuša, Journalist: verantwortlicbor Redakt our: H. Kern, Joumaliat; Druckerei; Merkur, A, G. In Ljubljana; fur die Druckerel verantwortlich: 0. Mihalek alt® Ljubljana, — Izdaja K. Bratuša, novinar; odgovarja H, Kern, novinar; tisk« tLikama Merkuc d- d, t Ljubljani; za tiskarno odgovarja 0. Mihalek — vsi v Ljubljani,