S.LD. RAZGLABLJANJA Glasnik S.E.D. 39/2 1999, stran 4 dr. Marija J uric Pahor ETNO-NACIONALNA IDENTITETA - KO TO? Poskus re-konstrukcije in vpogled v zvezi s koroškimi in tržaškimi Slovenkami in Slovenci Zamisel in cilj tega prispevka je primerjalno se približati vprašanju, ki sem ga poudarila v naslovu. Gre za vprašanje identitete, natančneje etno-nacionalne identitete, ki se nanaša tudi na mene osebno (sem koroška Slovenka in že dobrih 10 let živim v Trstu). To pomeni, da bom odgovor na to vprašanje eksplicirala z znanstvenega, se pravi s sociološko-antropološkega, »globinskohermenevtičnega« (Loreitzer, ¡986) ter tudi z »avtobiografskega« vidika. In to na podlagi gradiva, ki se posredno in neposredno nanaša na identiteto koroških in tržaških Slovencev, ter na podlagi »narativnih pogovorov«, ki sem jih opravila sama (20 na Koroškem, 20 na Tržaškem, vsi pogovorni partnerji - polovica izmed njih je ženskega spola, polovica moškega - so se rodili po letu 1945, vsi imajo višjo šolsko izobrazbo). Raziskava se navezuje na doktorsko disertacijo, ki sem jo leta ¡998 zagovarjala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Staneta Južniča. Identiteta, etno-nacionalna identiteta Že iz prvega dela naslova izhaja, da bo govor o identiteti, iz drugega dela pa to, da bo govor o povsem določeni identiteti, namreč o etno-nacionalni identiteti; zato seveda moram najpre opredeliti pojem identiteta, čeprav le v osnovnih obrisih. Že zaradi tega, ker je deležen dokaj neenotne obravnave. Ne po naključju. Kompleksnost določil, ki ga sestavljajo in predvsem njegova utemeljenost na nagonih, emocijah in čustvih otežuje njegovo prepoznavnost. Čeprav se pojma identiteta zaradi svoje večplastne širine ne da fiksirati, je treba poudariti, da ima svoj historični vznik, vmestljivo in historično specifično mesto nastanka ter to, da se suče okrog bolj ali manj natančno določene pomenske osi. Sam izraz je razmeroma star, starejši, kot se to sodobni znanosti kaj rado dozdeva. Izoblikoval se je med prevlado zahodnega krščanstva. In to iz latinskega zaimka idem (isti), iz katerega je kasneje nastal nov zaimek identicus, kar pomeni istoveten v smislu »eden in isti«. Pojem predpostavlja enost božjega sina L Očetom ter poistovetenje ljudstva z Njim. Odtod tudi temeljna povezava pojma identhas, identiiatisf. z glagolom Jacio 3feci factum v pomenu poenotiti, naredili nekaj za identično ali istovetno (gl. Južnič, 1993: 9 si.). Gre za sestavljenko, ki implicira homogenizacijo in nasilje, vsekakor pa gibanje, ki zahteva zanikanje mat(ern)ice -ženske (Gal 4. 26: »Oni. ki je zgoraj, [..,] je naša mati.«) ter »izvorne« {matične in etnične) narave, češ: »Slekli [ste| starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za polno spoznanje po podobi svojega stvarnika. Kjer je to, ni več Grka ne Juda ... ne barbara ne Skita ... ampak vse in v vseh je Kristus.« (Kol 9-11: gl. tudi Rf 2, 12-17: 2. Kor. 5. 17. Gal 6, 15). Od tod tudi pojem »moško rojstvo časa« (K Bacon), oziroma »narodni preporod«, ki ju je treba videti v tesni zvezi z uveljavitvijo asketske morale v službi vojaške moškosti (gl. Deschner, 1998: 71 si.. 393 sL; Weber 1988: 118 si.). Se pravi s civilizacijskim poslanstvom, ki se je otJ približno leta 1300 uveljavilo kot superiorno in močno pospešilo to, kar je Paul Parin (1998: 116) strnil v pojem »analni borbeni falus« (rezilo - sulica, nož. kopje, puščica, meč so ustaljeni simboli za penis pri številnih srednjeveških avtorjih: novodobni in sodobni avtorji so ta simbol »popestrili« še z analogoni, kot so puška-ročna granata, kanonska cev, prišpičenO vojaško letalo itd. - gl. Duerr 1993: 223-241). Značilna zanj je libidinalnä »ekonomija«, ki jo obvladujejo zlasti * sadistične ali skoptofilne - gonske zahteve-Poudariti kaže, da je njena realizacij'1 pridržana edinole moškim in da stoji pod zapovedjo ohranitve primata falusa ko1 obvladujočega označevalca, ki -ni toliki1 znak igre med spoloma kot zlasti znaK moči, nadzorovati in si prilastiti odnos d" izvora {poželenje ma prirnen)« (IrigaraJ-1980: 74). Nespregledno se je ta falična Itbidinalfl0 »ekonomija« potrjevala v splošnih pozivi^ za izkazovanje a/nor patriae . ki niso le proizvedli »močan piš dinamizma«. kot seJe moška oblastniška elita tedaj kaj rada izražala {Kantorowicz, 1997: 231-26S)-ampak tudi krvoločne pohode pm*1 »nečistim ljudstvom« (Mastnak. 1996) t£i »uničenje modrih žensk" (Heinsohn/Steiger, 1993). Končno spopade in vojne za revolucionarni imperialno in totalno nacionalno drža1® (1815-1871; 1871-1914; 1914-1945) (Schulze. ¡999: 209-317), ki se v tej f drugi obliki nadaljujejo vse do danes in ji" redno spremljajo na mizoginiji temelječ* Glasnik S,H,D. 39/2 1999. stran 5 RAZGLABLJANJA S.f.D. »etnična čiščenja« {Ivckovie, 1996), Od tod tudi sistematična posilstva, ki so v stoletjih vojskovanja »poslala merilo za zmago, dejanje, s katerim vojak dokazuje svojo moškost in uspeh« (Špeh, 1999: 100; g!, tudi Kappeler et a!., 1993). In najbrž ni napak, če predpostavim, da je (zahodno-) krščanska, še zlasti pa novodobna nacionalizacija, nadgradila. Presegla ali celo nadomestila etnično identiteto. O tem govorijo zlasti v 19. stoletju nastali ctnonaeionalizmi, ki Poudarjajo različnost v okviru lastnih etnij kot »neprilagojenost, ki jo je (treba) asimilirati ali, v njegovi ostrejši varianti, ^silno pregnati« (Heckmann. 1991: 64) in ki »dokaj natančno povzemajo tisto stanje duha, ko se etnije, ki niso dospele do ravni državnega formiranja, vedejo kot nacije« (Južnič, 1993: 274). Treba pa je poudariti, da so to nacionalizacijo v prav tem stoletju uveljavljali zlasti v Vzhodni Evropi in to navezujoč na razodetje, da morajo etnije, še 7-lasti pa morebitne nacije (tj. »politično ozaveščene etnije«, ki si na tej osnovi lastijo Pravico do državnosti; (gl. definicije v: Rizman, 1991: 18 si.) nadomestiti zgodovino, ki jo imajo druge, na razsvetljenstvu temelječe, nacije že za sabo, ^ygmunt Uauman je takole zapisal (1996: 54): "Izobraženi razredi Vzhodne Evrope so bili v 19, stoletju najmarljivejši učenci in najzvestejši dediči duhovnega poslanstva razsvetljenstva ... Bili so omamljeni od P°'itike, oblasti in države.« Analogno velja za tržaško-slovenske "narodnjake«. To izpričuje njihova »precej Poudarjena panslovanska usmerjenost« (Volk, 1995; 73), kije dopuščala, če ne kar Predpostavljala, nacionalizem (slovenski, hrvaški, srbski, češki, poljski; Jugoslovanski, jugoslovanski ...), nikakor Pa ne »asimilabilnih«, kaj šele neslovenskih neslovanskih, »dušic« |gl. Gantar -Godina, 1994). V tem sklopu je treba Omeniti Jovana V. Koseškega, ki je bil leta 1848 zbora predsednik tržaškega Slavjanskega in je izstopal s pesnitvami, kot so "Slovenja, Vojaška, Kdo je mar. Naprej, avenski jug!, Nemškutar« idr. Njegova va je tediij cejp popolnoma zasenčila ^rešernovo poezijo, endar ne bi želela prikriti, da Slovenci Zlasti tisti, ki jim lalokratska ostrina oseskega ni mar) našo etno-nacionalno entiteto še naprej povezujemo bolj z lnat(ern)ičnim in etničnim, tj. z nečim "Porojenim ali samoraslim«, kar dopušča samobilnost, a hkrali spravljivost, strpnost, Medsebojno povezanost in >prešernost<, kot p,i z očem i m in nacional(istič)nim, se pravi z nečim »transcendentnim, povzdignjenim nad vse«1 in s tem suverenim, oblastniškim, stremečim k »biti en in enoten« - zaprt, nepropusten, vojaški. In to v dokajšnjem sozvočju s predpostavko starogrškega pesnika Pindarja, ki se glasi takole: »Iz enega in edinega rodu so Ijuctje in bogovi. Eni kot drugi iz materinega drobovja dihamo zrak.« (cit. po A. Gojjevšček. 1982: 46) Na to mat(ern)ično sestavino etno-nacionalne identitete so me opozorili tudi in zlasti moji partnerji v intervjujih, ki so mi na moje uvodno vprašanje: »Kaj ti pomeni biti Slovenec/Slovenka?« ad-hoc (čeprav ne brez vzdihljajev, nasmeškov, nelagodja, obotavljanj: »Oh, kakšno vsesplošno vprašanje. Čudno, o tem pa še nisem razniišljal-a.«) takole odgovorili: »[biti Slovenec pomeni] kisik, ki ga pač diham , [;...] koherenca z nekim notranjim občutjem ...« (Rastko, roj, 1960, Tržaška); ».., eno trenje v pozitivnem smislu >brez trenja ni gibanja ...< višek domačnosti.,..«- (Dimitrij, roj. 1946, Tržaška); » ... nekaj, kar imaš v srcu ...« (Marina, roj, 1957, Koroška); x... ena tako močna varnost...«(Regina, roj. 1959, Koroška); o... biti prežet z različnimi kulturnimi tokovi doživljati preplet dveh različnih stvarnosti ...« (Ljubo, roj, 1952, Tržaška); ».., eno neprenehno iskanje usklajenosti med lastno identiteto in okoljem, v katerem se živi .,.« (Aleš, roj, 1950, Tržaška); »... da si na svet prišel, da si šel skoz, da greš skoz dobro in slabo ,..« {Regina, roj, 1959, Koroška). Očitno je, da se etnična identiteta - to velja za identiteto na splošno - navezuje na odnose med materjo in otrokom v maternici. Na »placentarno ekonomijo«, ki dovoljuje samobitje, uravnano v spoštovanje enega (matere) do drugega (otroka). »Vse se dogaja, kot da mati že od nekdaj ve, da je zarodek (in torej tudi placenta. |ki jo ustvari zarodek]) tisto >drugoi in da to daje v vednost placenti, ki proizvede ustrezne elemente, kakršni omogočaju materinemu organizmu, daju sprejme kol drugega.« (H. Rousch v pogovoru z: L. lrigaray - gl. Irigaray, 1995; 38 si.) Vsekakor izstopa to, da je ta »ekonomija« usklajena z matičnim redom, katerega »orientacijske in urejevalne točke« so (bile) »ženske ah točneje primarna diada mati-otrok« (Lipp, 1990: 22)r Prav tako z matično simboliko, kakor jo je - navezujoč na arheološke najdbe v stari Evropi {7000-3500 pr, Kr.) - skrbno rekonstruirala M, Gimbutas {1995, 1996). In sicer z etimologijo, ki daje vedeti, da je boginja-mati (in ne Bog-Oče) »izvir bivanja«, roditeljica, ki na-rodi rod, narod (gl. Gasparini, 1973: »II matriarchato slavo«, str. 268-275)' in ta instanca, ki zagotavlja sožitje, blago-sianje, mir. In kaže, da jo je treba obravnavati v tesni zve2i s praslovanskim pojmom država , ki navezuje na glagol držati in sugerira, da so imeli »naši« predniki prvotno matični kult(ur)ni in družbeni red.' Čeprav so moške elite ali še natančneje moške z(a)veze, še zlasti po k ris tj a nje val ne. radikalno zanikale temelj matičnega reda in ga nadomestile z očetnim - na kar opozarjajo pojmi, kot so patria (lat. it.), palrie (frc.), Vaterland (nem.), očetnjava (si.), ki so se naposled »pretopili« v nacijo, ki je tako dobila dokaj pere-verzno (fr. pere ~ oče) naravo; živi ta red. pa najsi le še kot za(s)trta tradicija trdovratno naprej. To pomeni, da se njegovi sledovi še niso popolnoma zabrisali, še zlasti ne pri listih narodih, ki jim je beseda »očetnjava« ostala prej tujka kot ne. To izpričuje, če se omejim 1 Takole je dejal francoski revolutionär in nekdanji opai Sieyčs: »Nacija je pred vsem. je izvor vsega. [.,.] ona je zakon sam,- (gl. Todorov, 1991: 159). Podobno se je leta 1663 Izrazi! Tran l.evstik: "Narodna reč je sveta reč. povzdignjena nad rse, celo nad osebne ozire.« (cit. po Domej. 1999: 35: izp. M. J. P.) Treba je pripomniti, da je bil v letih ISiil - 1862 tajnik Slavjanske čitalnice v Trstu. 2 Strogo gledano opredeljuje ta red rnaIrilinearni i/vor ter malrifokalnost. kar pomeni, da je ženska središče, /on«, družbenih in kulti ur )nih odnosov. 3 To etimologijo podkrepi tudi latinska beseda beseda natlo, ki pomeni »boginjo rojstva«, a je hkrati sinonim za naravno (natumo) povezano skupnost, se pravi za rod, narod. Treba pa je dodati. da je imela beseda tiatlo že v rimski antiki izrazito negativen prizvok. »Izstopajoče pogosto najdemo jiar/o kot protipojem k dihaš, torej za necivilizirana ljudstva ¡...1 - denimo v enakem pomenu, kol govorijo danes Angleži o nalive!. Francozi o /lalifi, in Nemci o domorodcih i Eingeborenen])* (Schübe, 1999: 112), 4 Takole piše Jožko Savli (1990: 3U): Izvirni pomen praslovanske besede država »ni oblast, gospostvo, temveč organizacija, ki zdruivjt ljudi In skupine na določensm ozemlju. [..,] Ta organizacija ni hierarhična, temveč demokratična.« (izp. j. S.).Treba je tudi pripomniti, da je usklajena beseda država z besedo mir, ki je nastala z indoevropskega *mei- in ki pomeni •druiiil, povezali'. Končno (udi s spoznanji Paula Gleirscherja. arheologa v koroškem deželnem muzeju, ki zavrača vladajočo predpostavko zgodovinarjev o nasilnem vdoru Slovanov v Norik oziroma v prostor, ki bo znan kot Karantanija. fit'e trdijo, da so Slovani prišli in vse požgali, se to ne usklaja z arheološkimi izsledki.' Shirani so se ob staroselskih Romanih (Vlahih), ki so bili večinoma kristjani, »miroljubno naselili*. (Kleine Zeitung. A. 5. 1999. str. 46). 5 »Pod francoskimi vladavinami,* piše Montesquieu ( 1689- 1755). »so često klicali nacijo, se pravi plemstvo in škofe.« Ta »nacionalni zbor« se je imenoval »generalni stanovih Iz teh je nastal konvent, končno - med francosko revolucijo, -»nacionalna skupščina«, ki je zapovedovala inacionalni g,miti, in kar se je dogajalo, se je dogajalo v Imenu nacije. Tudi vojne so sc začenjale v pjenem imenu [...)< (Wölfin der Maur, 1991: 20, 24}, S.LD. RAZGLABLJANJA Glasnik S.E.D. 39/2 1999, stran 6 na Slovence, dokaj očitno »Marijin kult« (gl. Goljevšček, 1982: 118 si), ki sugerirá vztrajanje pri »veliki poganski bog'nji« in upor proti Očetu. Skratka, v nasprotju z etnično identiteto, ki navezuje na mat(ern)ico, na kraj prvobitne izmenjave med materjo in otrokom, kije ta izhodiščni model za »etničnost« in korue/iz, sta krščanska in novodobna nacionalna identiteta zasnovani tako, da izključila delež, ki prihaja od drugega spola. Tam, kjer žensko telo poraja s spoštovanjem do razlike, se patriarhalno telo (očetnjava, očetnjava - nacija) gradi tako, da to razliko negira, pot-lači. Od tod vzpostavitev falusa kot transcendentalnega Označevalca, ki uravnava v »spojitev«, v »gon« (zahtevo) »smrti«. V »on-ono«, ki ni le tá pogoj za stvaritev »čistega moškega Jaza«,'1 ampak tudi tá pogoj za uresničitev imperialno (lat. ImperiUm: povelje, gospostvo, državna oblast) zaznamovanih sanj. »Tužni Korotan«? Najbrž ni napak, če predpostavim, da koroški Slovenci še nismo globoko ponotranjili vrednot tipa »ženska ne eksistira« (Lacan). Analogno velja za metaforo »tužni Korotan«, ki jo je uvedla slovenska politična retorika v poznem devetnajstem stoletju in je postala »sinonim za težek, neizgleden narodnostni boj s predvidljivim koncem« (Domej, 1999: 37). Izstopa vsekakor, da se dokaj sklada s karikaturo Zibelka slovenstva (to je kajpada Korotan, se pravi Koroška), ki jo je januarja 1919 narisal M, Gaspari ter predpostavko A. Trstenjaka (1992: 50): »Korošci v Rožu, Podjuni in Zilji so do danes ohranili praslovensko dušo v jeziku in šegah, lako nas živo spominjajo na našo korotansko samobitnost«. Torej naj bi bili koroški Slovenci (leta 1919 je podobno veljalo tudi za precejšen del »središčnih« Slovencev) »nejunaški«, tj. »nc-moški, inferiorni, zaostali«, podrejeni prvobitnemu, matičnemu in s tem bolj ali manj nedostopni za val nenehnih od-loeitev in raz-ločitev. ki jih je zahtevala in jih zahteva očetna nacionalna oziroma državniška logika. Takole beremo v Enciklopediji Slovenije (1991: 296, 5, zv.>: »V bojih za severno slovensko mejo je dejavno sodeloval razmeroma majhen del koroških Slovencev,« Bolj ali manj nebojevito je nastopala tudi »slovenska vojaška sila« (Ude, 1988: 128: Švajncer, 1988). Ergo tenor, ki ga Alenka Puhar (1992: 34) takole povzema: »Pravi moški -o, pravi moški so drugi, sosedje v isti državi in onkraj državnih meja.« Nejevolja, ki je »generalnemu štabu« narodne vlade in njegovim piscem ter karikaturistom zaradi tega zrasla, pa je strnjena v stavek, ki ga Zibelka slovenstva (Maksim Gaspari v Kurentu. 30. 1. 1919) ponosni in moralno neoporečni deklici Sloveniji sugerira postavni mladenič -»Srbinc »Boga mi, ven iz zibelke!« {cit. po ibid.). In kajpak bi lahko bi! ta mladenič tudi »Nemec« (zunaj plebiscitnega območja') ali kak tržaški »borec«,8 skratka nekdo, o katerem se je predpostavljalo (in se še predpostavlja), da zna izstopati po vojaških vrlinah in s tem po sposobnosti se strniti v korpus, ki »diha kot eden«. Dejstvo je, da se koroškim Slovencem tovrstno sposobnost bolj ali manj odreka. Gre za ugotovitev, ki se sklada s statistično raziskavo L. Flaschbergerja in A. F. Reitererja (1980), ki poudarja, da imajo koroški Slovenci sebe za »dosti bolj integrativne, kot jim to prisojajo [nemškonacionalno usmerjeni Korošci]« {ibid.: 95). Prav v tem smislu se je izrazil koroškoslovenski zgodovinar V. Sima (1998: 59) v svojem govoru ob spominskem pohodu na Komelj (19, 7. 1998): »Vemo. da Slovenci, še posebno koroški, niso bili rojeni ntpornikii«, a jih je nacizem, še zlasti pa izgon slovenskih družin leta 1942 naposled prisilil v to, da so se v okviru partizanske vojske množično uprli »osvajajočemu sovražniku«. Treba pa je dodati, da jim ta »NOB-jevska« drža ni prešla v meso in kri. To jasno izhaja iz terenskih raziskav o koroškoslovenski identiteti, iz katerih se dajo izluščiti dva prototipična stavka: »smo Slovenci in avstrijski državljani, ne istovetimo se s (nacionalnimi) fanatiki in ekstremistb' (gl. Boeckmann et al., 1988, Jurič - Pahor, 1998, Zavratnik Zimic, 1998). Od tod tudi izjava: »Kakšna vrednota pa je to, 'etnična čistosti? Nacija? Kakšna vrednota pa, če v njenem imenu lahko kolješ, moriš, ubijaš, preženeš miljone ljudi z domov, v svet, naj se tam znajdejo, kakor pač morejo in znajo, [...] To je bolna ideja.« (Pave!, roj, 1950) To ne-istovetenje s poenotujočim nacionalnim »duhom« implicira kompro-inis. se pravi sporazum, pri katerem vsaka stran delno popusti-Torej tudi eiiko spoštovanja razlik in nagnjenje, ki ga je Luce I ri gara V (1993) strnila v pojem »Ljubim k tebin. Kaj zgovorno se izpričuje v izjavah, kot so: »Biti Slovenec, to je ena simpatija, skoraj tako. če bi bil zaljubljen in bi moral to utemeljiti. Veš. to ni tisto, ko se reče >Führer wir folgen Dir!« (Führer, mi ti sledimo!), Lo ne, to sploh ne. Jaz se čutim zelo blizu tudi judovski kulturi, pa tudi drugim manjšinskim kulturam. Tudi nemški-Ampak moja prva kultura je gotovo slovenska, tista, ki mi je najbolj blizu.« (Dominik, roj. 1966) »Jaz si večkrat mislim, to je tako fajn. če v enem prostoru lahko sem in tja šoltaš. k« govoriš lahko slovensko in nemško. Za mene je južna meja proti Sloveniji taka gumi-meja, da imam eno širino skoz to (Regina, roj. 1959) in sploh je prostor v ko roško slovenske m »kolektivnem spominu« (Halbwachs) pogosto znamenje »identitete«, ki pa, kot nakazano, ni »privezan na eno krajino ali na en kraj« (Erika, roj. 1960), ampak na »materni jezik«, se pravi, na »jezik, ki je totalno še s trebuhom povezan« (ibid.) in se izmika narodnokulturnemu opredeljevanju-Gre za «prednarodni« jezik, ki kljub dejstvu, da ga kasneje »plodno« ali »konfliktualno" nadgrajujejo drugi (na primef nadregionalno slovensko narečje, piši13 slovenščina in nemščina ...), sugerira. da spogozdnica<, ^ar ni pomenilo samo človeške prebivalke Eozda, ampak tudi pogozdno travo, določeno pogozdno rožo. divjo češnjo, divjo jablano, pravljični lik in obenem srec gozda.«'" če verjamemo Freudu (1994/1919: .30), pravi, da se domovina - in torej tudi ciničnost - v nezavednem povezuje z "genitalijami oziroma materinim trebuhom«, bo postala jasnejša tudi navedba Matjaža Kmecla {1987: 11): Ludvik J Karničar z graške univerze je v osrčju slovenskih pokrajin, v koroških Sorah, kjer so po standardnih slovenskih Predstavah ljudje še posebno lirsko otožni, v "Sirskem narečju naštel čez štirideset "razov za najbolj skrili del ženskega ^lesa.« tod najbrž tudi razvrednotujoči Nacionalni stereotip »Korošci so mehki, uklonljivi, brez značaja« (gl, Trstenjak, SO), ki pa naj ne preseneča. Kot Ugotavlja Teodor Domej (1999: 37) so Spovedi o narodni identiteti »ponavadi 'pečene in pisane v velelniku (na primer Fran Levstik: Trd bodi, neizprosen, mož Jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu!(). lahko pa tudi v drugi glagolskih oblikah« (na primer Anton rrstenjak: >Slovenci pa smo in ostanemo pri SV(1Ji poštenosti: Slovenec je pošten: kdor ni POf^n, ni Slovenec.«). J«nko (roj. 1954. Koroška) mi je za ta pojav Ponudil tako razlago: "Narodnjaki, tisti sto procent ni narodnjaki« ~ l(lreJ tudi radikalni asimilantje - »so v sebi kvarili neki zid. s katerim se borijo proti VSemu temu, kar je bilo prej. In sploh "očejo dopustiti, da bi se ta zid podrli* 1 Pa se moramo vprašati, ali se "narodnjaki« (zaradi ponotra njene r^ansko-socialne vzgoje denimo) Sramujejo svojega »izvora« in s tem jezika. je že po svoji naravi »libidinozen, spolen, Cuten« in nagnjen k »občevanju«. Ali pa ^'sliju, da se morajo (navezujoč na ^«vetljenjsko-liberalno podobo človeka) " »izvoru« oziroma jeziku a priori odreči, kar pa jih nemudoma spravi v bližino filozofije »ni prihodosti-vse-je-sra^jti (gl. Žižek, 1982; 114 si.), ki se izživlja v stigmatiziranju »matere kot nosilke >nad-jaza<« {ibid.: 247 si., gl. tudi Žižek. 1987: 153 ter si. v: Pultar, 1992: 30) ali v prepevanju »pop« verzov tipa: »Slovenec mora piti, če ne dobi po riti!«, ki signalizirajo ogroženost (»... ne pustimo, da zginemo ...«) in nujo ekstemalizacije le te iz sebe navzven (»Na juriš ...«), kar naj bi bil, kot se zdi. pogoj za »pre-rojenje« (»Na Slovenskem smo mi gospodar«, »... bratu bral«) (gl. Barber - Keršovan 1999). Kot rečeno, koroške Slovence ta filozofija še ni preveč »prežela«. Ali z drugimi besedami: ni nam toliko do tega, da bi »pomagali človeštvu pri iskanju poti. ki naj bi vodila v Nič« (J. Messner: gl. Kumar 1999: 4) in - prek »Niča« (gl. op. 6) - v »osredotočenost samo na sebe«, pa najsi drži, da tudi koroški Slovenci pred tovrstno naeio(a)nalizacijo nismo imuni (gl. V. Wakounig, 1999). V tem pogledu smo dejansko ohranili nekaj »prvobitnega«, »matri|arhalnega«. V najbolj izpostavljenih ali izgubljenih položajih smo se ponavadi reševali in se, kot kaže, še rešujemo v filozofijo pozitivnega osebnega vztrajanja, ki je znana tudi kot »živo/vernost« (ker izstopa po živo/tvorni ideji in moči). Sem je treba prišteti že nakazano nagnjenje k »čarobnosti« in toleranci. Vsekakor tudi »lirsko otožnost«, ki pa že daje čutiti vplive janzenističnega moraliziranja ter (nemško) nacionalne represije in je doživela vrhunec v tako imenovanem »mazohizmu«, ki ga Teodor Domej (1999), pogosto tudi moji intervjujski partnerji, predpostavljajo kot to psihično konstelacijo koroških Slovencev. Takole sojo definirali: »IMazohizem je) peti o sebi kot narodu trpinu (v ... >tajni himni koroških Slovencevc Rož, Podjuna, Zilja ...)« (ibid.: 41) » ... to se geißeln jse bičati) ... želja po vzornosti in trpljenju ... občutek izrinjenostt „.« (Erika. roj. i960) » ... ena Selbstzerfaserung ¡samorazcefranje], ena taka shizofrenija ...« (Dominik, roj, 1966) » ... ponos na svoje trpljenje, ena taka introvertiranost...«(Darja, roj. 1953) »... to, da pač radi trpimo, smo mehki tako rekoč, žalostni...«(Pavel, roj. 1950) # ... romantični pesimizem ... trpljenje pod tem, da ne najdeš kontakta ...»(Janko, roj. 1954) »... da se vedno počutiš >die Andere/Di ugai. diskriminirano in drugačno ...« (Jana. roj. 1954) »... da si v principu vedno sam, da sam kuješ svojo usodo ...« {Oskar, roj. 1953) Kar pri tej »življenski filozofiji« predvsem izstopa, je identifikacija s trpečo figuro, kiji manjka demonstrativni, navzven obrnjeni agresivni značaj. Skratka, agresija je bolj obrnjena proti lastni osebi kot proti drugim. In če si jo ogledamo pobliže, bomo opazili, da temelji na spodletelem dialogu (»ne najdeš kontakta, se vedno počutiš »die lAndere/Drugai, si vedno sam - izrinjen, raz-dvojen, introvertiran, ... «), ki implicira zmožnost ljudi, da znajo hrepeneti ^rpeti) in se empatično vživeti v druge. To pa ni našlo oziroma ne najde »resonance«, še zlasti ne, ker je bilo razumevanje od določenega trenutka naprej bolj na strani asKetizirajočih preporodnih mogotcev kot na strani nemočnih. Od tod tudi favoriziranje trpljenja (na primer ponos nat\j ali »to se geißeln [se bičati]«), ki ga T. Reik (1983) razlaga kot mazohistično sabotažo, kol ogorčen upor ali kljubovalno pokornost. Torej kot pokornost, ki v svoji izpolnitvi odklanja privrženost in s tem kajpak nagonskost, ki smo jo s P. Parinom strnili v pojem »analni borbeni falus«. Ali kakor pravi Matjaž Kmecl (1987: 7) »Asketizem-lirizem je bil pač ena izmed možnih ideoloških. strnjevalnih samoidentifikacjj revitaliziranega slovenskega naroda.« Takole dodaja: »Naturni (>preprosti<) ljudje takšne askeze niso vzeli kaj zelo zares,« To pa je vsekakor znamenje, da koroški Slovenci ne živimo samo v lastni fikciji in izmišljeni transcendenci. da Še zmeraj životvomo ženemo iz nam bolj ali manj vsiljenega, menda rodovitnega, »sranja«. Zelo dobro je 6 Takole je zapisal Otto Weininger (1993/1903: 25U): »Cisti moški je ustvarjen po božji podobi, po absolu t nem Nečem; ženska, tudi ženska v moškem je simbol Niča,« Lacan (1986: 71) je to formulo takole izrazil: »La femme n 'existe pas.* (Ženska ne eksistira) 7 V bojih /a severno mejo je tudi na avstrijski strani »večina vojakov prihajala iz krajev zunaj plebiscitnega ozemlja« (Enciklopedija Slovenije, 1991; 296. 5. zv.), 8 V bojih za severno mejo je sodeloval tudi Tržaški bataljon, ki je nastal novembra 1918 v Mariboru in je bil kol Tržaški polk organiziran aprila 1919. V ofenzivi 28. maja 1919 je sodeloval v Labotskem odredu, ki mu je načelovul znameniti general Rudolf Maister - Vojanov. {Svajncer, 1988: 157; 161). 9 Kot poudarja Mariola Lgger (v: Boeckmann ei al., 1988: 12(1) sta oznaki »fanatik« in »ekslremist« eni od ključnih pojmov v vsakdanjem govoru koroških (zavednih in manj zavednih) Slovencev (gL ludi Zavramik Zimic. I9B8 a: 138). 1(J Handke se tu nanaša na Pleterinikov Slovensko-nemški slovar. Ljubljana. 1894/95 (ponatis; Ljubljana, 1974). RAZGLABLJANJA Glasnik S.E.D. 39/2 strun 8 seveda tudi to, da se ga intuitivno zavedamo, kar pomeni, da nam ne gre toliko za osmislitev »cevi« in »iztrebljenja«, marveč zlasti za gojitev »ginekologije«. »Tržaške srajce smo jim rekli« Če zaznamujejo podobo, ki jo je ustvarila nacionalna retorika o koroških Slovencih, značajske lastnosti, ki so povezane z »matičnim« oziroma primarnim senzualnim doživetjem, češ da niso sposobni »moško« voditi same sebe. zato doživljajo težke duševne napetosti in pretrese, ki se izražajo v liričnosti, mehkosti, otožnosti, »mazohizmu« in s tem v ne(z)moŽnosti do ponotranjenja »krščansko-državnega« in nacionalnega »duha«, lahko rečemo, da je o tržaških (in primorskih) Slovencih ustvarila povsem drugo podobo. Takšno, ki njihovo povezavo z matičnim oziroma primarnim senzualnim doživetjem negira in na to sugerira, da so tržaški Slovenci pravo nasprotje koroških, deloma tudi »središčnih« Slovencev, in poleg tega to utelešenje »sproščenega, nezavrtega. nebojazljivega« in »občudovanja vrednega« navzven usmerjenega »junaškega« sebstva. Takole je zapisal Anton Trstenjak (1992: 43-44). »Rekli bi, da prinaša |tržaški in goriški] človek v slovenski živclj sproščeno osvobajajoče ozračje, ki ni zoženo, temveč pozna polet, daleč stran od nevrotične zavrtosti. To je svobodoljuben človek, poln sončnega optimizma, nenehnih načrtov, sprememb, ki jih ne ovirajo nobeni predpisi in moralne norme, ne hodi proti njim. pač se dviga nad nje«. Avtor se navezuje na doživljanje pribežnikov pred fašističnim priLiskom: »Tržaške srajce smo jim rekli. (...) Mi smo bili strahopetni >guleži< v njihovih očeh, (...] Pravo sproščenost in vzvišenost nad šolo so prinesli k nam. Pa vemo, da so se iz njih razvili tudi izredno resni učenjaki,« Prav gotovo spada mednje tudi LavoČermelj (Trst. 1898 - Ljubljana. !980), ki ni bil le vpliven prosvetaš in politik, ampak tudi pisec prve slovenske knjige o začetkih nove lizike (Materija in energija, 1923). Knjigo omenjam zato, ker kot nalašč dopolnjuje dikcijo Antona Trstenjaka. To podčrtujc še to, da jo konča s pesmijo C. W. D. Pastuškina, ki se začenja: »M rakove v nič mi gonobimo, vsa morja in tla so nam last, drhteči mi eter krotimo, da našo priznava oblast...«. Kot je bilo nakazano, se pesem vklaplja v ton. kije v 19. stoletju prežemal zlasti elito Vzhodne Evrope, ki je bila »omamljena od politike, oblasti in države« (Bauman) in je imela na Slovenskem močan vpliv prav na tržaškoslovenske »narodnjake«, ki so sc leta 1848 združevali v Slavjanskcm zboru (1848-1949), nato pa zlasti v čitalnicah in političnem društvu Edinosti 1874-1928). Zelo pomemben je bil tudi Tržaški Sokol, telovadno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1882 in je bilo namenjeno predvsem mladeničem, imelo je svoj lastni prapor in svojo lastno uniformo, katere del je bila znamenita »rudeča srajca t1' (gl, opis v: Kuret/Žitko, 1997: 115). Njegove cilje je predstavilo glasilo Edinost II. 11. 1982 takole: »Da, tržaški Sokol ima za slovenski živelj v Trstu velik pomen: on ima združevati naše mlajše inteligentnejše, dozdaj popolnoma Italijanom prepuščene sile v neko skupino, katere svrha je, da vadi telo v pravilnem, težkem kretanjti ter ga dovede do take žilavosti in trdnosti, da more vztrajati v največjih fizičnih težavah in premagati še take materij al ne težkoče ... Kakor vobče znano, navadno je zdravo, trdno telo prebivališče tudi zdrave krepke duše: naše društvo torej namerjava s tem, da hoče krepiti telesa, tudi duševni razvitek naše mladine in sicer na narodnej podlagi « Iz njega naj bi izšli »pravi duševni junaki, možje ozbiljnega premišljevanja in trdnega značaja« ter »krepki, značajni, za svojo domovino navdušeni mladeniči. |kij so ponos in za vsak slučaj najboljša domača bramba domovini« (eit. po ibid.: 115/116). Treba je torej poudariti, da je ta ton med tržaškoslovensko elito sprva pomenil predvsem obrambo in odgovor germanizaciji, še zlasti pa italijanskemu nacionalizmu in iredentizmu, najsi ga je pogojeval »Code Napoleon«.'1 Izrazito ekspanzivne razsežnosti je dobil šele v začetku tega stoletja, torej v času. ki ga je označeval močan vzpon slovensko-lirvaškega kapitala (tik pred izbruhom prve svetovne vojne je italijanskega že prekosil -gl. M. Pahor. 1989. 1996)," dejstvo, da so tudi manj »narodnjaško zagnani« Slovenci prepoznali sebe kot »zagnane, in predstava o Trstu kot gravitacijskem središču narodnega razvoja Slovencev v zvezi z drugimi južnimi Slovani. Značilno v tem sklopu je vsekakor dejstvo, da so si tedanji tržaškoslovenski veljaki (poleg njih pa še predstavniki Čehov, Hrvatov, Srbov in drugih slovanskih narodov avstroogrskega imperija) zamislili Narodni dom, ta simbol tržaškega slovenstva/slovanstva (dogradili so ga lega 1904) ob Vojaškem trgu, paradnem prizorišču tedanjega Trsta. A tudi to, da so postajali nepreslišni glasovi »Živel naš Trst« ali pa »Živili Slovenci, živio Trst« (Gl. Kuret/Žitko. 1997: 63). Leta 1908 je knjigarna Gorenje v Trstu te glasove še okrepila, ko je izdala razglednice, na katerih je bil poleg že tradicionalnih simbolov mesta (Miramarski grad, cerkev Sv. Justa itd,) ali slovenske navzočnosti (sokolski grb. trobojnica) tudi Narodni dom (Volk, 1995: 102). Novembra 1912 pa je dr. Otokar Rybar (1865-1927) na zborovanju Edinosti Avstriji že lahko predeči!, da so italijanski narodnjaki v Trstu zgubili svoj prevladujoč položaj in da so zdaj t\ieni »pravi« tekmeci Slovenci/južni Slovani: »Če ne pride do »Jugoslavije« z Avstrijo na čelu, bo prišlo do nje zoper Avstrijo.« (eit. po Pleterski. 1979: 21). In prav tu. v Trstu, je leta 1914 začel izhajati dnevnik z dokaj jasno politično izpovedjo: »Jugoslavija«. Glede na to nc preseneča, da je bilo »tik pred izbruhom vojne« že skoraj normalno, da so bili aktivisti obeh taborov [tj. si. in it,] iopremljeni< s pištolami.« (Volk, 1995: 102) Leta 1918, z italijansko vojaško okupacijo Primorske, še zlasti pa z začetkom fašizma, ki je pomenil (spet) radikalni preobrat razmerij med nbema skupnostma (kar so pripadniki tržaških »fascijev di Combattimento« naznanili s požigom Narodnega doma 13. 7. 1920). pa sc začne Čas bojevitega antifašizma, ki se poistoveti s slovenskim nacionalizmom in/ali slovanskim inter-nacionalizmom v okviru Jugoslavije, in tako dobi narodnoosvobodilno naravo, (gl. Kacin - Wohinz. 1990). Ali kakor je zapisal Engelbert Besednjak (Gorica, 1894 - Trst, 1968) konec decembra 1944:»... vse sile domačije je treba strniti v složnem enotnem boju-enkratnem odporu proti tujcu, narod mora biti prežet samo z mislijo na osvobajanje in ujedinjenje.« Vsekakor ne kaže prezreti, da je predpostavljal nacionalni boj tržaških Slovencev, bodisi pod oznak" »antifašistični« in »osvobodilni«, total"" identifikacijo z avtoriteto poenotujočega Enega (»vse sile domačije je treba strniti v složnem, enotnem boju ...«), ki nujno vodi do negacije druge]ga (>... odporu proti tujcu ...«) in s tem v držo, ki zahteva narodov" »poenotenost, zaključenost«. V interjujih. ki sem jih opravila s posamezniki (rojenimi po letu 1945), se dokaj jasno izraža, da sc ts drža re-producira iz generacije v generacijo-Skorajda prototipično se izraža v ločitven' dikciji »mi« - »vi«, ki sugerira ogrožen os' oziroma nagonskost, ustreza fiziološk' paranoidni obrambni drži (moških, op- M' J. P.) skupin v vsaki vojni« (Fonda. 198?- Glasnik S.E.D. 39/2 1999, stran 9 RAZGLABLJANJA 89). To naj ponazorijo citati iz intervjujev: kBojim se, da prodiramo premalo v italijanski prostor, da smo vedno nekje na robu, da se vedno držimo predaleč proč. [...] Potem imaš občutek, da nekdo stalno Podžiga manjšino.« {Klara, roj. 1967} -Moj |italijansko govoreči, Slovencem zelo naklonjeni | prijatelj mi dostikrat reče: Zakaj si taka? Zakaj govoriš z mano s tvojimi predsodki, s tvojo obrambo? In potem se zgodi, da interpretiram marsikateri njegov odgovor ali pozicijo kot en napad name. [.„J Prva reakcija je vedno: 'Je kaj proti meniskupnt izvori«, pravijo denimo anglosaški belci, ko izražajo solidarnost s »people of colour«). Nacionalna identiteta temelji na očetni oziroma »falični libidinalni ekonomiji», ki ni globoko zakoreninjena v sebstvu človeka, kar pomeni, da ni naravno pogojena in da io človek kvečjemu lahko »ponotranji«. Skratka, oktroirana je »od zgoraj« in strukturirana okrog negacije »izvornega kraja« (Gal 4, 26: »Oni, kije zgoraj, [..J]je naša mati«: Lacan: »Ženska ne eksistira«). Je ta pogoj za sistematično militarizacijo moških in za nacionalizem (Levstik: »Trd 1920 "i so jo prepevali zlasti med obema glinama in NOB. Takole se glasi: »Majhni mo mi Italijani, pri dekletih smo junaki. 11 «Rudeča srajca našega So tula v primeri z drugo rudečo srajco, s katero so nas nekdaj strašili naši Lahoni, naj po menja [o. kar zaznamuje Slovenec s •klin s klinom (Edinost II. 11. 1882, cii. po: Kuret/¿itko, 1997: 115). 12 »Cutle Napoleon* je znan tudi kot tCode